Poštnina plačana r gotovini. 22. decembra 1938 Leto II. l/luiia štirikrat mesečno ob četrtkih. Naročnina: mesečno Din 4’—, četrtletno Din 10'—, polletno Din 2tf—, celoletno Din 40'—. Posamezna številka Din P—. IJreilništvo in oprava Ljubi jana. Dalmatinova ulica 8, telefon štev. 21 -52. Rokopisi se ne vračajo. Poštnočekovni račun štev. 17.177. Poštni predal štev. 74. St, 49 Le v lastnem tiska ie moč in bodočnost Kdo nam gospodari ? Vsem naročnikom, članom NSZ in prijateljem ,,Nove Pravde“ želimo srečen in vesel Božič Mir ljudem ... —k Tisoč devetsto in osemintrideset let je poteklo, ko se je rodil odrešenik sveta. Legenda nam pripoveduje, da so peli angeli ob rojstvu Krista «Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zcmlji». Prav toliko let se o božičnih praznikih ponavlja angelski klic: «Mir ljudem na zemlji.» In prav toliko let ni miru. Pač je mir dva dni pred Božičem in dva dni po njem, potem pa gre človeštvo dalje svojo življenjsko pot, kakor da se ni ničesar pomembnega zgodilo. Bore štiri dni se posveti človeštvo ideji miru in tristo enoinšestdeset dni v letu je zopet posvečenih dnevnim zablodam človeškega egoizma in uživanja na eni in boja za obstanek na drugi strani. Mir, simbol sreče, zadovoljstva in blagostanja sloni na predpogoju, pravice, resnice in poštenja. Dokler človeštvo teh predpogojev ne bo ustvarilo, ne bo in ne more biti miru. Mir lahko ustvari samo dober in pošten človek. Danes v dvajsetem stoletju sc za dosego in ohranitev miru med človeštvom grade bojne ladje, topovi, tanki, mitraljeze, strojne puške, ročne granate, letala, bombe in razna druga ubijalna sredstva. • ■,, ’ „.WJ. r •••** v' In vendar smo prepričani, da bo zmagal zdrav razum nad zablodo enega dela človeštva, ako se vrnejo v službo miru, kakor so ga oznanjali angeli ob rojstvu Krista, vsi tisti, ki so v to poklicani in določeni in vsi tisti, ki si resničnega miru žele. Mi si želimo tak mir, kakor ga je resnično hotel imeti Krist. Krist je oznanjal nauk vsem narodom in vsem narodom želel dobro. Cernu bi se oddaljevali od tega nauka, ako vidimo v njem srečo in blagostanje lastnega naroda in države. Zato želimo vsem, ki so dobre in poštene volje, samo mir in zopet mir! Slovenci smo po večini sami mali ljudje, kmetje, obrtniki, delavci in dninarji. Saj ne morejo taki ljudje, ki se dan in noč ubijajo z mislijo, kako preživeti sebe in družino, tvoriti gospodarsko močnega naroda. Tako so vsa velika podjetja v Sloveniji, ki bi morala biti srce slovenskega gospodarstva, v rokah tujcev, ker so oni dali denar. Bogastvo naše zemlje in delovno moč naših ljudi izkoriščajo in imajo pri tem velike dobičke. Slovenci smo v njihovih očeh le toliko vredni, da opravljamo najnižja dela, važnejša in vodilna mesta zavzemajo le tujci. Podjetja s tujimi lastniki in uslužbenci vendar ne morejo biti temelj slovenskega gospodarstva. Tujcem gradijo žuljave roke naših delavcev zlate gradove, nam samim pa se podira streha pod glavo. Pa pravi ta ali oni: «Tako ne more več dolgo ostati, nekdo nam mora pomagati!* Caristični emigranti v Parizu, obstoječi iz visokega plemstva in velikih knezov, seveda v družbi z visokim klerom, so v nedeljo v ruski cerkvi v Parizu slovesno proklami-rali velikega kneza Vladimirja za pretendenta na ruski prestol. Pri tej priliki se je izvršila tudi zaprisega plemstva. Veliki knez Vladimir je podal izjavo, da ni v nikaki zvezi z akcijo za ustanovitev samostojne «Ukraji-ne», ker bi to nasprotovalo njegovim ciljem. On ne priznava ukrajinskega naroda in pozna samo Ruse. Ta izjava je povzročila v Poljski in v baltiških državah ostro kritiko. Ukrajinci pa trde, da če bodo dosegli svojo državno samostojnost, ne Pred dnevi se je vse jugoslovansko časopisje v obširnih člankih spominjalo naših izseljencev, kateri so prinašali različne statistike o številu naših izseljencev, o vrsti njih zaposlitve in tako dalje. Po teh poročilih je raztreseno v svetu okrog 1,200.000 naših ljudi, katerim pa ne gre več tako dobro, in se preživljajo tako, kakor bi se v današnjih razmerah pri nas naj-brže ne mogli. Med njimi so izseljenske družine, ki so dolga desetletja v Ame- Tujci bi res radi našo zemljo, da bi bilo potem pri njih boljše. Saj pripovedujejo, da jim že sedaj preti lakota ... Najbrž niti ne mislimo na to, da bi se naša lepa Jugoslavija lahko sama vladala, saj smo narod kakor vsi drugi narodi. Imamo tudi dosti bogato zemljo, ki nas preživlja celo sedaj, ko kar mrgoli tujih izkoriščevalcev in zajcdalcev. Lahko pa bi vse imeli sami! Kdor misli, da bo potem bolje, če nam bodo vladali tujci, naj pogleda, kako nas izkoriščajo sedaj, ko so samo priseljenci. Ce pa bi prišli k nam kot gospodje z vso oblastjo in močjo, ali bi takrat pozabili na lastno korist in požrtvovalno delali samo za lepšo bodočnost nas Slovencev. Dvomimo! Kar je naše, naj bo naše — tujec proč iz našega bogastva! bo v nobenem primeru reprezentant njihove države član iz rodbine Romanov. Vlada generala Franca v Španiji je pa razveljavila sklep izleta 1931., ki je prepovedal kralju Alfonzu in njegovi rodbini vrnitev v Španijo. Razveljavila je tudi zakon o zaplembi premoženja bivše vladarske hiše. Ta sklep povzroča uvod, da se Španija proglasi za monarhijo in da bo postal kralj sin kralja Alfonza, Juan. To akcijo je general Franco izpeljal baje s podporo Anglije in s sporazumom z Italijo. Obnovitev monarhije se smatra za najboljše zagotovilo dobrih odnošajev Španije do velesil. "el! riki, odnosno izven domovine, katerim so se rodili otroci, ki svoje domovine sploh videli niso in jim je tuja, kakor vsaka druga dežela. Njihovi vnuki pa bodo morda še kaj slišali o svoji domovini, toda polagoma bodo postali pravi Američani, ki je dežela zmesi vseli narodov sveta. Zakaj govorimo o teh ljudeh? Seveda, bo marsikdo rekel zato, ker so ti ljudje za nas že izgubljeni. Pa ni tako! Mi Jugoslovani bi že tako rekli, toda drugi narodi bi o tem vedeli povedati popolnoma drugačne besede! Vse dežele so istočasno dajale enaka števila izseljencev, in resnično žalostno od nas je, da so naši rojaki kaj hitro pozabili na svojo staro domovino, dočim se lahko dan za dnem čita v časopisju, da je ta Nemec, ta Italijan napravil to in ono in to le spričo velikega aparata, ki služi za obdržanje vezi med domovino in izseljenci. Tako delajo torej ti veliki narodi. Vzgoja doma, vzgoja v šoli, časopisi, literatura, morda vse nekoliko pretirano, a uspeh ne zaostaja in država, ki si vzgoji take državljane, se lahko nanje zanese, pa bilo, da ostanejo doma, ali da gredo po svetu. In ko gredo po svetu, tedaj domovina nanje ne pozabi. Na mestu, kjer bi drugače utonili med prebivalstvom, kjer se naselijo, ustvarjajo kompaktno naselbino. In trud teh držav ni brez pomena, saj to ni izgubljeno, kar se tam izdaja, saj ima država koristi od svojih izseljencev, ki pošiljajo po večini svoje prihranke domov in tvorijo ti znaten del narodnega gospodarstva take države. Kako pa mi? Gledamo na stvar popolnoma drugače. Morda enkrat na leto se spomnimo teh ljudi za časa izseljeniškega tedna, se jih spominjajo posamezniki s hvaležnostjo, če jim pošljejo kake dolarje, sicer pa jih prepuščamo same sebi, češ saj itak ni pomoči. Danes pa, ko imamo v lastni državi možnost vsestranskega udejstvovanja na vseh popriščih, danes, ko nimamo izgovorov, da jim ne moremo nuditi niti duševne pomoči in hrane, mi kot majhen narod grdo grešimo nad onimi, ki se izgubljajo med tisoči tujcev, grdo grešimo nad samimi seboj ter uveljavljamo pregovor, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Ako ne moremo nuditi toliko materialne pomoči, vendar je možno, da se jim nudi moralna pomoč, in pogosto je dovolj, da se pokaže samo dobra volja, da se dokaže, da nismo pozabili nanje, pa se že dvigne našemu človeku v tujini zavest, da ni več sam, da ni prepuščen usodi. V zadniem polstoletju se je izselilo iz Slovenije preko 90.000 ljudi. Če bi bilo danes mogoče kontrolirati, koliko bi jih našli, ki se komaj še zmenijo za to, da so Slovenci! Treba jc, da ta način izgubljanja ljudi zastavimo. Kar naenkrat to ne gre, toda treba je delati polagoma začeti delati doma, z vzgojo naroda in skrbjo za naše ljudi v tujini. O naših izseljencih Novi monarhi na vidiku Stran 2.