VELIKO MUZIKE ZA MALO DENARJA
29. puljskemu festivalu na rob
Jugoslovanski film je optimistična umetnost: slabše ko nam gre, bolje nam kaže. Celo tako zelo dobro, da so republiški centri za ne še čisto jubilejni 29. festival jugoslovanskega igranega filma prijavili kar 32 filmov, kar bi bil rekorden pridelek v zgodovini puljskih prireditev. Filmsko ljudstvo, podučeno od primerov, se je že ustrašilo katastrofe, ko sta zadnji hip stisnila rep med noge dva producenta in puljsko areno rešila pred najhujšim.
Videli smo torej trideset filmov: daleč največ, enajst, so jih prispevali srbski producenti, iz Slovenije in Hrvaške so poslali po pet filmov, iz Bosne in Hercegovine tri, iz Črne gore dva, prav toliko iz Vojvodine, Kosovo in Makedonija pa sta se izkazala s po enim izdelkom. Skratka — vsa reč nas je stala takole med tridesetimi in štiridesetimi milijardami, nekatere med nami več, druge manj.
Če vzamemo v obzir, da so trije med prikazanimi filmi sami zgoltali polovico proračuna, je jasno, da je večina tenko piskala. Goran Markovič je posnel Variolo vero s 600 starimi milijoni, njegov beograjski kolega Miša Radivojevič pa je v festivalskem biltenu zapel žalostinko na temo, kaj pomeni stabilizacijsko obnašanje.
»Jaz sem eden tistih srečnežev«, pravi Radivojevič, »ki se mu nekako še posreči, da ustvarja kontinuirano. V zadnjih petih letih sem posnel štiri filme in prav gotovo bi lagal, ko bi rekel, da ne vem kako in na kakšen način. Ker to vem. Odločil sem se, da se ne oziram na razmere, v katerih delam. Kaj to pomeni? To pomeni, da sem se odločil, da napravim samomor z delom na filmu: da zapostavim in uničim vso vsebino zasebnega življenja na račun filma — družino, zadovoljstvo, materialno in
zdravstveno varnost, prijateljstva in podobno. Tu je le še film, pravzaprav poskus, kako realizirati nekatere izmed filmskih idej, ki jih nosim v glavi. (Je med drugim avtor filma Malo čez les oziroma Bube u glavi. — M. S.) Če gre v normalnih razmerah, a to ne gre, to pomeni: namesto na 35 na 16, če ne na 16 pa na 8 mm. Če se da za 50 °/o honorarja, če niti za 25 °/o odstotkov ne, potem zastonj. Dolgovi rastejo, prijatelji vas zapuščajo, vsi se vas odrekajo, kritike so vse ostrejše, že je slutiti vaš fizični konec... Toda dosegli ste svoje: ustvarjalno kontinuiteto! Od tod in tako najboljša mogoča stvar na svetu — filmi brez ustvarjalca, ki bi jim bil v napoto. Samo filmi mrtvih avtorjev so deležni dostojnega obravnavanja kritike in občinstva. Samo takšne filme ocenjujejo relativno objektivno, s primerno dozo spoštovanja, katere živi niso deležni. To je torej recept tega mojega nekrologa: odrecite se življenju in imeli boste filme. Preprosto, kajne? Kljub temu pa obstajajo v jugoslovanskem filmu režiserji, ki delajo v odličnih in regularnih razmerah. Povedal vam bom kako. Že zdavnaj so umrli, a se to ne ve!«
Miša Radivojevič je za film Živeti kot vsi normalni ljudje (!) prejel zlato areno za režijo in je tako v odsotnosti prvega nagrajenca de facto, če že ne de iure, zmagovalec letošnjega pulj-skega filmokaza. A to je samo del zgodbice o malih denarcih in veliki muziki. Druga plat je manj subjektivno obarvana. Distributerji, ki so v novih deviznih razmerah prav tako že pričenjali slutiti svoj konec, so se prelevili v koprodu-cente domačega filma, še posebej, ker je ta ob povečanem obisku poslal tudi investicijsko zanimiv. Deviz sicer ne prinaša, vsaj ne v obilju, toda bolje vrabec v roki kot golob na strehi, bolje drži ga kakor lovi ga. In so vrabca trdo prijeli. Kajti drugod po svetu, na primer v Srbiji, stvari niso tako urejene kot v deželi Kranjski, kjer se filmi (izgube)
970                                                                                                                      Marjan Strojan
pokrivajo z dotacijo. Jok, brate! Dota-     razkoš. V areno se velja odpraviti tako,
cije so, v principu, toda še več jih bo, če     kot se je Krpan odpravil v cesarske
bo film, ki ga kanite posneti, za kaj. Če     hleve, po načelu izvuci-potegni torej.
bo zanič, se zanje obrišite pod nosom.     Slovenci pa smo nežne in, kako bi rekli,
In tu je kleč! Kako bi namreč ubogi     vsaj subtilne duše. Poslali smo v Pulj
odborniki,  delegati  in  drugo delovno     svoje kobilice, Krpani pa so ostali pri
ljudstvo vedelo, kako je s filmom, ali je     Sveti trojici. Zakaj že davno poprej se
za kaj  ali ni, če ne tako, da sedeč     je med krščanskim ljudstvom razširil
zložno  prešteje  osvojene  nagrade  in     glas   in  raznesla  beseda:   levom   nas
trofeje in nato modro izjavi: tebi toliko,     vržejo.
njemu pa še toliko ne. Vespazijanova        Pa ni bilo čisto tako. Kajti civilizacij
arena pa je že po svojem poreklu in     je več vrst: ena je rimska, druga je pulj-
izvirni namembnosti  kraj,   kjer se te     ska.   Naša.  Mnogo  bolj   napredna  in
stvari po najkrajši poti uredijo. Palec     iznajdljiva. Njeni predstavniki, zbrani
gor, palec dol, pa je. Zato se filmsko     v   puljski  žiriji,   so   »eklatantno«   po-
ljudstvo  tja  tudi   ne odpravi  kot  na     kazali, kako ostane lev lačen in koza
popoldanski sprehod. Krjavelj, ki v lepi     cela. Tako smo zmagali, vsi po vrsti,
slovenščini zagotavlja, kako je svoj čas     Slovenci, večinoma v odsotnosti, a ena-
hudiča na dvoje presekal, tu nima kaj     ko  udarno kot  drugi, ki jim je bila
iskati. Tudi razni Hamleti, ki ne vedo,     zmaga mnogo bolj potrebna. Nasvidenje
kaj bi, tu ne uspevajo najbolje. Ali ga     v naslednji vojni!
je (presekal) ali ga pa ni, nek se vidi                                        Marjan Strojan