Vinko Bitenc Čudodelno Miklavževo darilo Veliki lepaki po oglih predmestja so oznanjali Miklažev večer. Otroci so se iz šole gredoč ustav-ljali ob lepakih, ki so z velikimi, rdečimi in črnimi. okorno pi-sanimi črkami vabili mladino pa tudi od-rasle na večer, »ko bo sv. Miklavž s svojim spremstvom prišel iz ne-bes in obdaroval pridne otroke.« V gornjem robu lepaka je bil na-risan Miklavž z dolgo, častitljivo brado in z velikansko škofovsko mitro na glavi; v spodnjem robu pa se je režal parkelj s košem na hrbtu, z vilami v kosmatih kremp-Ijih in z dolgim rdečim jezikom. Tega (parklja namreč) so se otroei najbolj bali. »Ravno takle parkelj bo v dvo-rani.« je razlagal Jožek, precej po-reden deček, ki je rad lučal kame-nje. »O, jaz že ne grem v dvorano!« »Jaz se ga pa nič ne bojim,« se je zasmejal Ferdo, močan deček, največji in najstarejši med otroki. »Lansko leto je bil Korbarjev Gustel, tisti šofer iz naše ulice, na-pravljen za parklja. Me je mislil v koš potlačiti, pa sem mu ušel.« Dečki so se zasmejali, deklice so jih gledale postrani. Primškova Mara je dejala: »Ničesar vam ne bo Miklavž pri-nesel, da veste, zato ker se norču-jete.« Vrhovčeva Štefka pa je dosta-vila: »In ker ne verjamete, da pridejo parklji naravnost iz pekla« »Miklavž pa iz nebes, kajne?« se je porogal Ferdo. Deklice so užaljene odšle naprej. nekateri dečki so se še krohotali, drugi so utihnili. Med temi je bil najbolj miren in tih droben, bled fantek, oblečen v oguljeno, tenko suknjico. Roke je držal v žepih, pod pazduho je sti-stal k sebi šolsko torbico. Ko so se tovariši že porazgubili po stranskih ulicah, je on še zme-raj stal ob lepaku in strmel vanj. Kako rad bi bil enkrat na takemle Miklavžcvem večeru! Se nikoli ni bil in menda tudi letos ne bo. Ka-ko neki, ko pa tistih dveh dinarjev za vstopnino ne premore. Tudi oče. ki že dolgo časa leži bolan, mu jih ne more dati in nc mamica, ki hodi vsak dan streč gospodi, da se mo-rejo prav skromno preživeti. Pa če bi tudi šel v dvorano, kaj bi mu ko-ristilo, ko bi mu pa Miklavž nai-brže ničesar ne prinesel; le še bolj žalostcn bi bil, ko bi videl srečne obraze tovarišev. Po navadi nosi Miklavž samo bogatim, ali vsaj otrokom od bolj premožnih star-šev. Najbolj siromašnim pa le ma-lo ali nič ne prinese. In tega— tega zadnjega najbolj — deček ni mogel razumeti... Usodil si je celo podvcmiiti o Mi-klavževi pravičnosti in se je v ti-stih mislih mrko zagledal v Miklav-ževo sliko. Nenadno je za njim nekaj zaro-potalo. Deček se je ozrl in zagledal sta-rega, sivega gospoda, kako mu je na zledenelih tleh zdrknila palica iz rok, sam pa se je oprijel zidu, da bi ne padel. Peter — tako je bilo dečku ime »Zbogom. dečko, zbogom. Torej — je urno skočil tja, pobral palico — Kvedrov Peter si?« A Peter zad- in jo potisnil staremu gospodu v njih besed že ni več slišal. Zavil je tresočo se roko. za ogel in stekel po ulici, na koncu ¦ /t n *~ / \ & 5 f ^**^ •*i*~* p3?> V * »Hvala, hvala lepa,« se je prijaz- katere so stale, že izven predme- no smehljal gospod. »Čigav pa si, stja, dve, tri barake, prebivališča fantek?« mnogih siromašnih dru/in ... »Kvedrov Peter sem, iz barake,« „, je vljudno odgovoril deček. »Kvedrov Peter, Kvedrov Peter,« Dvorana je šumela, žvrgolela od je ponavljal gospod, kakor bi si ho- drobmh glasov otrok, ki so z zare- tel ime vtisniti v spomin. clml ocm1' z Jasn>mi Iici pncakova- »Gledaš Miklavža tam na sliki, ¦'• kdaj se odgrne zastor in se pn- a? Ali ti bo kaj prinesel?« kaže na odru sveti MiklavŽ z vsem Peter je povesil glavo. svojim sijajmm spremstvom. »Ne vem; mislim pa, da ne, ker V sprednjih vrstah so sedele ma- Miklavž samo bogatim nosi.« tere, očetje z otroki v naročju, ob »Tako? No, le priporoči se mu, straneh dvorane se je gnetla mla- nemara se te bo le spomnil.« dina, zadaj pa so stali štirinajst-, Gospod je stopil pred lepak. si petnajstletni in tudi starejši dečki, nataknil očala in bral. šolarji, vajenci in drugi. »Zdaj pa grem domov, zebe rae Od tam je prihajal največji hrup. že,« se je po kratkem čakanju opo- Nekateri so žvižgali, ploskali in se gumil Peter. »Zbogom!« smejali na račun parkljev. Najbolj glasen med njimi je bil »Vsak bo obdarovan po svojem Ferdo, ki je venomer zatrjeval, da zasluženju. Pridne, ubogljive otro- prav gotovo ne bo molil, zlasti pa ke bom bogato obdaril, poredne, ne, če bo Korbarjev Gustel, tisti neubogljive pa prav malo ali celo šofer, med parklji. nič. Če se bodo pa do prihodnjega Slednjič je pozvonilo, luči v dvo- mojega praznika poboljšali, bom rani so ugasnile, kakor na povelje vesel in zadovoljen. Pozdravljeni, je vse utihnilo. otroci!« Zastor se je odgrnil in na odru Po teh uvodnih besedah Miklav- se je prikazal sveti Miklavž v vsej ževih se je pričelo razdeljevanje svoji nebeški gloriji.1 Na levi in daril. desni strani Miklavža sta stala an- Angel s knjigo je bral po vrsti gela, eden z veliko, zlato knjigo, imena otrok, ki so bila vpisana v drugi s košem daril ob sebi. knjigi. Zadaj za Miklavžem pa so čepeli Poklicani so prihajali na oder, na vso moč grdi parklji, — kakšen odgovarjali na prijazna vprašanja ducat jih jc bilo — ki so renčah, Miklavža in se z darili srečni vra- kazali zobe in jezike, da je otroke čali v dvorano. v dvorani kar zona spreletavala. Seveda je bilo med njimi tudi Vodja parkljev je bil Lucifer ali več takih, ki niso znali, ali niso Mefisto. Ta je slonel ob strani hoteli odgovoriti na Miklavževa odra, in če so se njegovi podložni vprašanja. le preveč razposajeno vedli, jih je Tedaj so morali posredovati brž ustrahovaJ. parklji, ki so dotičnega hitro zgra- Nekaj minut je preteklo, preden bili in ga vlekli za oder — v pekel. se je dvorana umirila, potem je z Med tistimi je bil tudi Ferdo. dostojanstvenim, globokim glasom Ko ga je Miklavž vprašal, kolfko izpregovoril sveti Miklavž: je bogov, je predrzno odgovoril: »Dragi moji otroci! Spet se je »Kolikor je v gozdu štorov!« približal večer, ko sem iz daljnih Parklji so zarjoveli, zapiskali in nebes prišel med vas, da vas po- kakor bi trenil, je bil Ferdo med zdravim, razveselim in obdarujem, obsojenci za odrom. pa tudi pokaram in kaznujem vse Kup daril pa se je manjšal in tiste, ki med letom niso bili dovolj manjšal. pridni, ubogljivi in...« »Kvedrov Peter,« je zaklical Pri teh besedah Miklavževih so angel, držeč v roki velik zavoj. parklji strahovito zatulili; dva, tri- V dvorani se ni nihče oglasil. je so hoteli planiti v dvorano; še Angel je ponovil ime enkrat, ukaz Mefistov, naj bodo mirni, ni dvakrat — a odziva ni bilo. zalegel. Zato je podal zavoj svetemu Mi- V dvorani je nastal vrišč in jok. klav/.u. Na zavoju je bil prilepljen »Mir!« je zapovedal Miklavž in listek s sledečo vsebino: parklji so takoj ubogali ter se po- — Pridnemu Petru Kvedrovemu tuhnili po tleh. poklanja to darilo v imenu nezna- Miklavž pa je nadaljeval: nega gospoda — sveti Miklavž. »Kvedrov Peterl« je sam Mi- stanarine še ni poravnala. Tisti de- klavž še enkrat poklical — a tudi nar bi ji prišel ravno prav, ker zdaj zdaj se deček ni oglasil. se tako malo zasluži s pospravlja- Miklavž je položil zavoj na stran, njem pri gospodi. angel pa je nadaljeval s klicanjem In res ni šla po zdravnika. naslednjih imen... Cim bolj se je bližala polnoč, * tem huje je postajalo Petru. V sobici predmestne barake je Strašna vročina ga je dušila, v kljub pozni nočni uri še zmeraj blodnih sanjah je zdaj kričal zdaj gorela luč. se je smejal pa spet stokal in zdi- Kraj bolnega očeta Kvedra je hoval. Iežal še drug bolnik: mali Peter. Proti jutru se je stanje toliko Pred dnevi, tik pred Miklavže- zboljšalo, da je bolnik postal bolj vim praznikom, se je bil v letni miren. obteki prehladil in obležal. A kriza še ni mmila.., Pretila rau je težka zavratna bo- Okrog desetih dopoldne je nekdo lezen — pljučnica. Baš na Miklav- potrkal pri Kvedrovih. žev večer se je kriza bližala vrhun- Mati je šla odpirat. cu in obupana mati Petrova je vso Na pragu je stal mlad moški. noč prebdela ob postelji bolnega »Ali tu .stanujejo Kvcdrovi?« je sinčka. vprašal. Za zdravnika žal ni bilo denarja. »Da! jaz sem gospodinja; kaj pa Kvedrovka si ie pomagala z doma- je, prosim?« čimi zdravilnimi čaji in je zaupala »Imate sina Petra, kajne?« v — božjo pomoč. »Da; pa kdo ste, prosim? Stopite Nemara še huje kakor mater, noter.« je bolezen sinčkova zadela očeta Tujec je vstopil. Kvedra. »Takoj vam razložim. Sem nam- Dejal je ženi: ' reč sluga pri zdravniku dr. Prav- »Tam v omari, pod tisto ška- cu, že starem gospodu. Vaš fan- tlo, so zadnji dinarji; hranil sem tek mu je pred tednom, ko se je jih za najhujše. Jaz jih tako ne bom naš gospod mudil tod po opravkih, potreboval, ker vem, da nikoli več pobral palico na ulici, ker mu je zdrav ne bom. Vzemi denar, žena, zaradi spolzkih tal izpodrsnilo. Ta pa pojdi po zdravnika.« vljudnost je našega gospoda tako Svetlo je pogledala Kvedrovka ganila, da je poizvedel za dečkovo moža. ime in naročil zanj pri Miklavžu »Saj res,« je šepnila, a preden je tole. Ker Petra sinoči ni bilo v dvo- šla tja, k omari, se je že premislila. rani na Miklavževem vcčeru, so »Ne mož, ni treba, nocoj še ne. nam zavoj poslali nazaj na naš na- Trdno upam, da bo Petru odlegio. slov. Zdaj pa ga jaz prinašam va- Če mu ne bo, grem jutri po zdrav- šemu sinčku ...« nika.« Mati je presrečna sklenila roki Kvedrovka se je namreč spom- in pogledala moža, ki se je na pol nila, da je že šestega v mesecu, a dvignil v postelji. A tudi Peter se je med pogovo- jasnila lica, vročica je izginjala in rom nekako čudežno predramil in bi bil najrajši kar vstal ter si po- radovedno motril tujca, ki se je meril obleko. nato poslovil in šel. A vstati ni smel, mamica ga ni »Mamica, pokaži, kaj mi je pri- pustila. Naslednjega dne se je ogla- nesel Miklavž!« je zaklical Peter sil v baraki sam dr. Pravec. in mu je raati komaj ubranila, da »Kriza je prestana,« je zadovolj- ni skočil iz postelje. Položilft je za- no kimal, »in dečku še zdravil ne voj predenj in ga razvila. Oče in bo treba. Saj ga je menda ozdra- mati sta strmela, Peter se je bla- vilo na čudežen način Miklavžcvo ženo smehljal. darilo samo...« Pred njim je ležala lepa nova Čez nekaj dni je Peter že spet zimska obleka, čevlji, topla zimska hitel v šolo. V lepi topli zimski srajca in še več drugih stvari, med obleki se je počutil tako srečnega, temi nekaj orehov in slaščic. veselega in zadovoljnega, kakor še Peter je bil od sreče ves solzan. nikoli dotlej. Z belo drobno roko je božal oble- Sklenil je, da svojega dobrotnika ko in kakor da bi bila v njej ču- in svetega Miklavža nikoli v življe- dežna zdravilna moč, so se dečku nju ne bo pozabil...