© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost Miha Pogačnik Article information: To cite this document: Pogačnik, M. (2018). Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost, Dignitas, št. 45/46, str. 151-165. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/45/46-12 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 151 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost 1. Uvod Z razpadom nekdanje SFRJ in nastankom novih samostojnih in neodvisnih držav, enakopravnih naslednic SFRJ, med njimi tudi Republike Slovenije in Republike Hrvaške, so bivše medrepubli- ške meje pridobile status mednarodnih (meddržavnih) meja. 1 V tem mednarodnopravnem okviru se je za Republiko Slovenijo od trenutka osamosvojitve dalje odprlo vprašanje razmejitve kopen- ske meje in določitve morske meje s sosednjo Republiko Hrva- ško. 2 Državi sta se že v zgodnjih devetdesetih lotili dvostranskega reševanja navedenega vprašanja – spora na različnih diplomatskih in strokovnih ravneh, ustanovljena so bila skupna mešana telesa, poskušalo se je celo s posredovanjem (mediacijo) tretjega, 3 a se je izkazalo za neuspešno. Morda je pomenljivo, da se je politika obeh držav prvih deset let iz različnih vzgibov vneto izogibala poi- menovanju navedene problematike z besedo »spor« (ang. dispute) in je spor ter njegovo reševanje označevala z vsemi drugimi izrazi: »odprta vprašanja«, »nerešeno vprašanje«, »mejna problematika«, »izmenjava stališč«, »usklajevanje pogledov« itd. Iz teorije in prakse * Izredni profesor mednarodnega in evropskega prava na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Arbiter liste Sodišča OVSE za spravo in arbitražo. Dolgoletni vodja diplomatskih komisij, strokovnih teles in pogajalskih skupin za določitev meje z Republiko Hrvaško, ki je med drugim leta 2001 para- firal sporazum Drnovšek-Račan. Za pomoč pri razvrščanju in navajanju gradiva se zahvaljujem gospe Petri Zagoričnik, magistrski študentki Evropske pravne fakultete v Novi Gorici. 1 Posvetovalno mnenje Arbitražne komisije Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji (t. i. Ba- dinterjeva komisija) uporablja izraz »meje, ki jih varuje mednarodno pravo«, ko poudarja: »Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by international law.« Glej ILR1992, Vol. 92, str. 167. 2 Razlikovanje med razmejitvijo meje na kopnem in določitvijo meje na morju izhaja iz dejstva, da je na kopnem že obstoječa medrepubliška meja po načelu uti possidetis s trenutkom osamosvojitve re- publik postala podlaga za natančnejšo razmejitev nove meddržavne meje, medtem ko meje na morju med bivšimi republikami nekdanje SFRJ ni bilo in se bo določila prvič. 3 Več o mediaciji kot sredstvu mirnega reševanja mednarodnih sporov glej v Pogačnik, M.: Diplomatska sredstva mirnega reševanja mednarodnih sporov; Pravnik 2000, št. 9–10, str. 668–669. Glej tudi Merrills, J.G.: International Dispute Settlement, Fourth Edition, Cambridge University Press 2005, str. 28–44. Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost prof. dr. Miha Pogačnik* 15 2 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško mednarodnega prava pa seveda jasno izhaja, da imamo od same- ga začetka opravka z mednarodnim meddržavnim sporom. Med- narodni spor (international dispute) je namreč vsako neujemanje stališč ali trditev držav glede dejstev, prava ali politike, ne glede na to, ali v spor vpletene države to priznavajo ali ne, in obstaja kot objektivno dejstvo. 4 Ne nazadnje smo kmalu po osamosvojitvi začeli s pogajanji, kar je v stroki mirnega reševanja mednarodnih sporov znano kot prvo in najpogostejše diplomatsko sredstvo za mirno reševanje spora, ki ga običajno izberejo v spor vpletene dr- žave. 5 Meddržavni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrva- ško se v mednarodnopravni stroki klasificira kot spor glede raz- mejitve na kopnem ( t. i. delimitation dispute) in spor glede dolo- čitve (identitete) meje na morju (t. i. maritime boundary dispute). Resnejši vsebinski rezultat dvostranskih pogajanj med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško glede obeh navedenih vsebin spo- ra predstavlja sporazum Drnovšek-Račan iz leta 2001, ki je kom- pleksno razrešil vse dimenzije spora, tako da Republiki Sloveniji zagotavlja suverenost nad približno tremi četrtinami površine Pi- ranskega zaliva in neposredni teritorialni izhod na odprto morje. V slovenski javnosti pa je manj znano, da navedeni sporazum s formulacijo glede nerazdeljenega dela morskega dna, ki jo je obli- koval prav avtor tega prispevka, potrjuje Republiki Sloveniji tudi njen epikontinentalni pas. Na tem temelju ima Republika Sloveni- ja možnost uveljavljati nadaljnje morske pasove izključnih pravic (izključno ekonomsko cono) v skladu z mednarodnim pravom. 6 Sporazum Drnovšek-Račan ni doživel dokončne veljavnosti, saj se mu je kmalu odrekla ista vlada Republike Hrvaške, ki ga je sprva podprla. Ker analiza navedenega sporazuma presega namen tega prispevka, naj omenim le, da lahko sporazum ključno prispeva k predstavitvi primera s strani Republike Slovenije v smislu modela kompleksne kopenske razmejitve in določitve meja morskih pa- sov, ki je bil v nekem trenutku že sprejemljiv za obe državi 7 in je 4 Glej Wallace-Bruce, N.L.: The Settlement of International Disputes, Martinus Nijhoff 1998, str. 8–9. 5 Več o pogajanjih v Pogačnik, Diplomatska sredstva, op. cit., str. 665–667. Glej tudi Merrills, op. cit., str. 1–23. Mednarodno pravo sicer ne postavlja vrstnega reda ali hierarhije sredstev. 6 Na tej podlagi je Republika Slovenija lahko notificirala republiki Italiji nasledstvo Sporazuma o epi- kontinentalnem pasu med SFRJ in Italijansko Republiko ter sprejela ustrezne zakonske podlage za vzpostavitev izključne ekonomske cone. 7 Sporazum predstavlja strokovni zapis in konkretizacijo ustnega dogovora dveh predsednikov vlad. V mednarodnopravni teoriji in praksi ustni dogovori, še več, celo enostranske izjave najvišjih predstav- nikov države (predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra) države obvezujejo. Glej Vienna Convention on the Law of Treaties 1969, UN Treaty Series, Vol. 1155, str. 331. 15 3 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost zato lahko vodilo arbitraži, zato upam, da ga bo Pahorjeva vlada z ustreznimi strokovnimi poudarki in z mednarodnopravnim občut- kom vključila v pripravo memoranduma za arbitražno sodišče. V naslednjih letih je postalo jasno, da dvostranska pogajanja, tudi na najvišji ravni, ki naj seveda vselej ostanejo med prijateljski- ma sosednjima državama odprta, ne zmorejo več ponuditi vsebin- skih rešitev. Zato je na temelju Blejskega dogovora med Janšo in Sanaderjem prišlo do intenzivnih pogovorov med državama glede oblikovanja sporazuma, s katerim bi spor predložili v reševanje tre- tjemu, pravno obvezujočemu forumu (eni od možnih oblik arbitraž ali Meddržavnemu sodišču v Haagu). Na ravni mešanih diplomat- skih in strokovnih komisij, ki sem jih vodil do januarja 2009, smo v pogajanjih z Republiko Hrvaško presegli okvir ponavljanja že zna- nih stališč, ki so značilna za t. i. deadlock situacijo, in začeli obli- kovati skupna izhodišča za predložitev spora v pravno obvezujočo rešitev. Republika Slovenija je imela pri tem vseskozi iniciativo in je predložila tudi prvi osnutek arbitražnega sporazuma, ki je nastal v sodelovanju med pisarno mojega podjetja in pravno službo Mini- strstva za zunanje zadeve. Seveda hrvaška stran ni z navdušenjem sprejela vseh vsebin slovenskega osnutka, a je bilo doseženih nekaj za Republiko Slovenijo pomembnih korakov, ki jih lahko razkrije zaupno gradivo. Še med pogajanji, po tem, ko se je v Republiki Slo- veniji zamenjala Janševa vlada s Pahorjevo, pa smo v januarju 2009 dobili z najvišje ravni navodilo, naj pogajanja začasno zaključimo. 8 Sledil je zanimiv diplomatski preobrat; od januarja do marca 2009 je Republika Slovenija izgubila pogajalski tempo; Republika Hrvaška se je iz države, ki zavrača pogovore, v očeh Evropske uni- je prelevila v državo pristnega sodelovanja, Republika Slovenija pa v okorelo izsiljevalko v pristopnih pogajanjih. V tem času se je najverjetneje začelo oblikovati tudi novo besedilo arbitražne- ga sporazuma, ki ga danes poznamo kot sporazum Pahor-Kosor. Stališče avtorja prispevka je bilo javno predstavljeno: sporazum je strokovna blamaža in politična napaka. Ker ne gre ponavljati, sledi le predlog: ko bo mogoče in dopustno, si oglejte besedilo osnutka arbitražnega sporazuma, ki ga je potrdila Janševa vlada 22. aprila 2008 in je bil na mizi do januarja 2009, 9 in besedilo spo- 8 Navedeno politično sporočilo in sistematična medijska gonja sta avtorja tega prispevka navdala s sklepom, da je smiselno odstopiti iz vladnih funkcij. 9 Dokument, imenovan Izhodišča za pogajanja za sklenitev posebnega sporazuma o reševanju mejne- ga vprašanja med RS in RH pred tretjim je označen s stopnjo zaupnosti – zaupno. 15 4 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško razuma Pahor-Kosor iz novembra 2009. Kakorkoli že, vlada Republike Slovenije je sporazum podprla in poslala v Državni zbor. Da bi odpravila sleherni dvom, zdi se, da bolj o smotrnosti svojega ravnanja kot o ustavnosti, ga je pre- dložila v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, ki je na podlagi drugega odstavka 160. člena Ustave konec marca 2010 od- ločilo. In pomlad je začela cveteti. 2. O položaju mednarodnih pogodb v ustavnem redu RS Opredelitev razmerja med mednarodnim pravom in ustavo je odvisna od tega, iz katerega pravnega sistema izhajamo. Iz teorije mednarodnega prava naj povzamem, da mednarodno pravo no- tranjemu pravu ne pripisuje več kot statusa dejstev. To potrjujeta tudi obe Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb: 10 dr- žava se ne more sklicevati na svoje notranje predpise, vključno z materjo ustavo, kot na razlog za nespoštovanje prevzetih medna- rodnih obveznosti. Ko veljavno sklenemo mednarodno pogodbo, v mednarodnem pravu velja: pacta sunt servanda. Če pa opazujemo mednarodnopravne norme tako, da je naše izhodišče v ustavnem sistemu države, potem ugotovimo, da usta- va sama določa položaj in vlogo mednarodnega prava v lastnem sistemu. 11 Ustava Republike Slovenije vsebuje relevantne določbe glede mednarodnega prava in v tem okviru mednarodnih pogodb v 8. in 153. členu, za razumevanje pa je pomemben tudi 160. člen. Ob tem velja opozoriti tudi na potrebo po poznavanju prakse Ustavnega sodišča in določb Zakona o zunanjih zadevah. Ustava Republike Slovenije poskuša definirati položaj medna- rodnih pogodb v 8. členu, 12 ki v precej neposrečeni dikciji govori celo o neposredni veljavnosti mednarodnih pogodb, kar je zmo- tno in zavajajoče. 13 Seveda večina mednarodnih pogodb in njiho- 10 Vienna Convention on the Law of Treaties 1969, UN Treaty Series, Vol. 1155, str. 331 in Vienna Convention on the Law of Treaties between States and International Organisations and between International Organisations, UN Doc. A/Conf. 129/15 (1986). 11 Podrobneje glej Pogačnik, M.: Veljavnost mednarodnih pogodb v Republiki Sloveniji; Pravnik 1996, št. 6–8, st r. 361–373. 12 Določba 8. člena Ustave RS se glasi: »Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavni- mi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.« 13 Podrobneje o pojmu t. i. self-executing treaties glej v Pogačnik, M.: Neposredna uporabnost med- narodnih pogodb; Podjetje in delo 2000, št. 6–7, str. 858–869. 15 5 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost vih določb, denimo kakih 95 %, sploh ni neposredno veljavnih, saj neposredne veljavnosti mednarodnih pogodb (self-executing treaties), ki je kvaliteta mednarodnopravne narave, ustava prepro- sto ne more vnaprej predpisati, 14 temveč je to odvisno od jasne in brezpogojne vsebine določb same konkretne mednarodne po- godbe. 15 Tisto, kar naj bi ustava povedala in kar je npr. ustavi so- sednje Republike Hrvaške bolje uspelo, je misel, da mednarodna pogodba postane sestavni del pravnega reda Republike Slovenije, ko je veljavno sklenjena, ratificirana in objavljena. Čeprav so po mednarodnem pravu dopustni tudi ustni sporazumi, 16 pa ustava zaradi ustavnega pogoja ratifikacije in objave dopušča samo pi- sne mednarodne pogodbe (spomnimo se primera t. i. Izraelskega sporazuma). 17 Pri tem seveda ne gre spregledati, da notranje prav- ne vidike veljavnega sklepanja mednarodne pogodbe poleg usta- ve opredeljuje še 5. poglavje Zakona o zunanjih zadevah. 18 Slednji predpis na podlagi kategorizacije mednarodnih pogodb na tiste, ki jih ratificira Državni zbor in na »druge mednarodne pogodbe«, ki jo postavlja 153. člen Ustave Republike Slovenije (ob siceršnji ustavni opredelitvi splošne presumpcije ratifikacije v korist Dr- žavnega zbora s pravno tehnično metodo generalne klavzule), z metodo naštevanja primeroma določa tudi, katere so slednje in kdo jih ratificira. Zgolj v razmislek in kot prispevek v seznam pre- dlogov za naslednje ustavne spremembe postavljam vprašanje, ali je sistemsko primerno, da zakon ureja ustavno materijo razmerja moči (ratifikacije) med vlado in Državnim zborom. Kakorkoli že, z vidika 153. člena Ustave se arbitražni sporazum nedvomno uvršča v kategorijo mednarodnih pogodb, ki jih ratificira Državni zbor. Ne glede na ne najbolj optimalno ureditev pa bi bili medna- rodni pravniki glede vloge in pomena mednarodnih pogodb v ustavnem redu Republike Slovenije vseeno pomirjeni, če se ne bi sem in tja spomnili, da je vrsto let po osamosvojitvi veljal uradni angleški prevod ustave, v katerega se je med drugim v 8. člen za besedno zvezo, ki govori o skladnosti zakonodaje z mednarodni- 14 Fujii v. California, 38 Ca (2d) 718 (1952). 15 Pogačnik, M.: Neposredna uporabnost mednarodnih pogodb; Podjetje in delo 2000, št. 6–7, str. 858–869 in Il ešič, M.: Pridružitveni sporazum in njegovi učinki v notranjem pravnem redu, Podjetje in delo, let. 23, št. 8 (1997), str. 1323–1351. 16 To med drugim jasno izhaja iz 2. člena obeh Dunajskih konvencij, ki se sicer kot takšni nanašata le na pisne mednarodne pogodbe. 17 Primer je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, št. Rm-1/99. 18 Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, UPB-1), Uradni list, št. 113/2003 z dne 20. 11. 2003. 15 6 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško mi pogodbami, prikradel, vsi upamo, da zaradi tehnične napake, neljubi dodatek »from time to time«. Ker se je ta prevod znašel v narodni, univerzitetni ali kongresni knjižnici marsikatere države, del sveta v dobri veri meni, da mednarodne pogodbe pri nas ve- ljajo le od časa do časa, sem in tja, če nam že ravno ustrezajo … In napotek državljanom in žal tudi nekaterim kolegom pravnikom; dodatek Uradnega lista Republike Slovenije, ki se imenuje Medna- rodne pogodbe, je sestavni del Uradnega lista Republike Sloveni- je, mednarodne pogodbe pa so sestavni del pravnega reda RS. Nji- hovo vsebino je zato treba poznati, prav tako kot ostale predpise, dodatka Mednarodne pogodbe pa ne gre trgati iz uradnega lista za namen sušenja čevljev v aprilskih dneh. 3. Narava arbitražnega sporazuma Mednarodno pravo je decentralizirano tudi na ravni reševanja mednarodnih sporov, zato ne pozna centralizirane jurisdikcije in avtomatične sodne pristojnosti. 19 Suverene države brez njene vo- lje oziroma pravilno podanega soglasja ni mogoče pripeljati pred sodno ali arbitražno telo. Za namen vzpostavitve pristojnosti med- narodnih tribunalov zato države sklepajo različne mednarodne pogodbe. Tako se temelj pristojnosti lahko vzpostavi s posebno večstransko konvencijo, ki se sklene prav v ta namen; primer sta npr. Konvencija o spravi in arbitraži v okviru OVSE 20 in Konvencija Sveta Evrope o mirnem reševanju mednarodnih sporov. Včasih se klavzula o pristojnosti skriva v kakšni multilateralni konvenciji in zadeva točno določeno vsebino; primer je 9. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju mednarodnega zločina genocida iz leta 1948. 21 Poseben primer predstavlja možnost klavzule obvezne pristojnosti Meddržavnega sodišča v Haagu za določene spore na podlagi vzajemnosti, ki jo predvideva drugi odstavek 36. člen sta- tuta Meddržavnega sodišča, 22 čeprav mednarodnopravna stroka 19 Pogačnik, M.: Načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov v dobi Združenih narodov; Pravnik 1995, letnik 50, št. 6-8, str. 347–356. 20 Podrobneje glej Pogačnik, M.: Mirno reševanje mednarodnih sporov v okviru konference o varnosti in sodelovanju v Evropi; Pravnik, 1994, letnik 49, št. 10–12, str. 397–409. 21 Na temelju 9. člena navedene konvencije je za spore v zvezi z razlago in uporabo konvencije pristoj- no Meddržavno sodišče v Haagu. Na tej podlagi je prišlo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu do postopkov, v katerih so bile/so še udeležene Bosna in Hercegovina, Srbija in Hrvaška. 22 Omenjena določba Statuta se glasi: »The states parties to the present Statute may at any time declare that they recognize as compulsory ipso facto and without special agreement, in relation to any other state accepting the same obligation, the jurisdiction of the Court in all legal disputes concerning: a. the interpretation of a treaty; 157 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost trezno ocenjuje domet te možnosti glede na precejšnjo skepso dr- žav. 23 Nobena od navedenih možnosti ne vzpostavlja vnaprejšnje sodne pristojnosti za reševanje mejnega in delimitacijskega spora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Države pa se lahko v konkretnem primeru posebej dogovorijo, da bodo že obstoječi spor predložile v sodno ali arbitražno reše- vanje. V primeru, ko se dogovorijo o sodni pristojnosti Meddržav- nega sodišča v Haagu (International Court of Justice – ICJ), med- narodni pravniki govorimo o t. i. posebnem sporazumu (special agreement). Druga možnost sodnega reševanja, ki bi teoretično prišla v poštev, je predložitev spora Sodišču za pomorsko medna- rodno pravo v Hamburgu (International Tribunal for the Law of the Sea – ITLOS), 24 ki je bilo vzpostavljeno s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (imeno- vana tudi Jamajška oz. Kingstonska oz. Montego Bay konvencija). Tu je še možnost arbitražnega reševanja spora. Država se lah- ko odloči za eno izmed že vzpostavljenih institucionalnih arbi- traž, npr. za Stalno arbitražno sodišče (Permanent Court of arbi- tration –PCA), ki ima prav tako sedež v Palači miru v Haagu kot ICJ, ali pa za Sodišče OVSE za spravo in arbitražo. Alternativa v okviru mednarodne arbitraže je, da se država odloči za ad hoc arbitražo, ki se šele oblikuje za posebni primer. Sem sodi tudi ak- tualni primer arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Takšen sporazum imenujemo tudi arbitra- žni kompromis. Temeljni namen takšnega sporazuma in seveda tudi aktualne- ga arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republi- ko Hrvaško je torej sporazumno vzpostaviti pristojnost ad hoc ar- bitraže in določiti potrebne elemente za oblikovanje arbitražnega tribunala in uspešen potek arbitražnega postopka. Pogodbenici morata zato v takšnem sporazumu določiti vrsto zadev, kot so se- dež arbitraže in način sestave arbitražnega tribunala, postopkov- na pravila, opredelitev predmeta spora, način kritja stroškov ipd. b. any question of international law; c. the existence of any fact which, if established, would constitute a breach of an international obli- gation; d. the nature or extent of the reparation to be made for the breach of an international obligation«. Re publika Slovenija in Republika Hrvaška navedene izjave nista podali. Nasploh obstaja med državami velika mera zadržanosti za podajanje tovrstne carte blanche Meddržavnemu sodišču v Haagu. 23 Glej Brus, M,; Third Party Dispute Settlement in an Interdemendent World, Martinus Nijhoff 1995, str. 184. 24 Republika Slovenija, ki se zavzema za celovito rešitev spora, je navedeno možnost zavrnila, saj ob- staja dvom o tem, da je ITLOS pristojen tudi za reševanje kopne meje. 15 8 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško Podrobneje sem te vidike, ki jih, kot se zdi, danes odkrivamo na novo, v strokovni literaturi predstavil že leta 1996. 25 Na prvi pogled se zdi, da je vsebina arbitražnega sporazuma pretežno formalne narave v smislu opredelitve samega mehaniz- ma reševanja spora. Zgolj v tem oziru bi bil arbitražni sporazum, tudi če je strokovno slab, kot formalni mehanizem težko protiusta- ven, saj ustavni red Republike Slovenije prevzema načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov 26 v svoj sistem že po poti ustavne adopcije občih načel običajnega mednarodnega prava (teorija jih imenuje customary rules of general international law), ki jih sicer naša ustava v 8. členu nenatančno in tudi strokovno neposreče- no imenuje »splošna načela mednarodnega prava«. To je bilo tudi eno izmed izhodišč za nedavno ugotovitev Ustavnega sodišča, da arbitražni sporazum ni formalno neskladen z ustavo. 27 Ob tem pa naj dodam, da je navedeni arbitražni sporazum tudi formalno gle- dano slab: najbolj izstopajo nerazumno dolgi roki in nespretna časovnica v povezavi s pristopnimi pogajanji Republike Hrvaške k EU. Vendar pa imamo – in to je posebej pomembno poudariti – pri oblikovanju arbitražnega sporazuma tudi bistveni vsebinski element: opredelitev predmeta spora. Arbitraža namreč ne odlo- 25 Glej Pogačnik, M.: Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja mednarodnih sporov; Pravnik, 1995, št. 4–5, str. 239–249 in Pogačnik, M: Mirno reševanje mejne problematike med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško; Pravnik 1996, št. 1 - 3, str. 273–297. 26 Več o vsebini načela glej v Lowe, V. & Warbrick, C.: The United Nations and the Principles of Inter- national Law, Routledge 1994. 27 Mnenje Ustavnega sodišča v zadevi Rm-1/09, z dne 18. 3. 2010, Izrek: »I . Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je veljaven ustavni akt ter trajni in neusahljivi vir državnosti Republike Slovenije. II . Razdelek II Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje državne meje Republike Slovenije ter v zvezi s 4. členom Ustave pomeni veljavno in upoštevno ustav- nopravno opredelitev ozemlja Republike Slovenije. II I. V delu, v katerem II. razdelek Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ga je treba razlagati v smislu mednarodnopravnih načel uti possidetis iuris (na kopnem) oziroma uti possidetis de facto (na morju). IV . Po II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ustavnopravno varovana na kopnem po nekdanji republiški meji med Slovenijo in Hrvaško v okviru nekdanje Socialistične federativne republike Jugo- slavije, na morju pa po črti, do katere je Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja. V. Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške ne določa poteka državnih mej med državama pogodbenicama, temveč vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev mej- nega spora. VI . Točka (a) prvega odstavka 3. člena, točka (a) 4. člena ter drugi in tretji odstavek 7. člena Arbitražne- ga sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki jih je treba razlagati in presojati kot vsebinsko celoto, niso v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.« 15 9 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost ča v praznem prostoru in tudi ne v okviru enostranskih zahtev- kov, temveč morata stranki v sporu ustrezno opredeliti vsebino (v našem primeru področja), ki naj bodo predmet arbitražnega razsojanja. Državi v sporu lahko s formulacijo arbitražnih vprašanj v precejšnji meri usmerita delo arbitražnega tribunala, s tem pa tudi pomembno vplivata na predvidljivost izida arbitražnega po- stopka. 28 Aktualni arbitražni sporazum Pahor-Kosor pa je v navedenem segmentu za Republiko Slovenijo izrazito neugoden, saj z nepo- srečenimi formulacijami predmeta arbitraže bistveno zmanjšuje možnost, da bi arbitraža Republiki Sloveniji potrdila neposredni teritorialni izhod na odprto morje, na kar opozarjam, vse odkar je besedilo sporazuma postalo javno dostopno. Osnutek spora- zuma, ki je bil pripravljen v okviru naše strokovne skupine in je bil na pogajalski mizi do januarja 2009, je bil v tem smislu nepri- merno bolj strokovno dognan. Omogočal je celovito arbitražno presojo vseh morskih pasov, ki jih po mednarodnem pravu lahko uveljavljata Republika Slovenija in Republika Hrvaška, upošteva- joč zahtevo po celoviti rešitvi in popolni določitvi bočne meje na morju, ki bi med drugim zajela ali vsaj omogočila tudi neposredni teritorialni izhod Republike Slovenije na odprto morje. Slednji je bil tako vključen v koncept same bočne meje. Zakaj je Republika Slovenija odstopila od koncepta enotne pomorske razmejitve in pristala na formulacijo v arbitražnem sporazumu, ki ločuje najprej določitev bočne meje med državama na morju in nato problem iskanja nekakšne povezave Republike Slovenije, 29 iz česar logično izhaja, da teritorialni izhod na odprto morje ne bo del konfigura- cije mejne črte, ostaja nepojasnjeno. V tem pogledu je za Republi- ko Slovenijo ugodnejši celo osnutek, ki nam ga je na pogajanjih predložila delegacija Republike Hrvaške septembra 2008. 30 Nasle- dnje, prav tako vsebinsko vprašanje, ki ga na tem mestu ni mogo- če v celoti razviti, je, zakaj je iz besedila arbitražnega sporazuma izginila referenca na odločanje po pravičnosti ex aequo et bono. 31 Razumevanje in strokovna ocena vsebine arbitražnega sporazu- 28 Glej Merrills, op. cit., str. 121–124. Glej tudi Crook, J.R.: Options for Third Party Adjudication: Ad Hoc Arbitration; IBRU Training No. 33, Washington D.C. 2007. 29 Glej prvi odstavek 3. člena arbitražnega sporazuma Pahor-Kosor. 30 Osnutek je del zaupnega pogajalskega gradiva, zato njegove vsebine ni mogoče razkriti. Ko bo dopustno, si oglejte njegov 2. člen in ga primerjajte s prvim odstavkom 3. člena arbitražnega spora- zuma Pahor-Kosor. 31 O pojmu pravičnosti v mednarodnem pravu glej Schwebel, S.: Justice in International Law, Cam- bridge University Press 1994. 160 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško ma zahteva vrhunsko mednarodnopravno znanje vrste specialnih področij mednarodnega prava. Že sam pristop k razlagi mednaro- dne pogodbe zahteva temeljito poznavanje razlagalnih metod in tehnik, kot izhajajo iz posebnega področja mednarodnega prava – prava mednarodnih pogodb (Law of Treaties) in se med drugim zrcalijo v določbah 31. do 33. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969. 32 Potem sledi vprašanje poglo- bljenega razumevanja mednarodnopravnih režimov morskih pa- sov v skladu z naslednjim specialnim področjem mednarodnega prava – pomorskim mednarodnim pravom (Law ot the Sea). V tem okviru se posebno področje razmejevanja morskih pasov (mari- time boundary delimitation) kompleksno ukvarja s tehnikami in argumentacijo razmejitev. Vseskozi pa se vpletajo vprašanja teh- nik in taktik stroke in umetnosti mirnega reševanja mednarodnih sporov (International Dispute Settlement). Ob množici ekspertnih mnenj in izjav različnih strokovnjakov, ki niso doma na navedenih področjih, smo z mnenjem Ustavnega sodišča dobili vrhunsko pravno odločitev najvišje avtoritete s stra- ni skupine uglednih pravnikov, med katerimi sedi vsaj en strokov- njak z navedenih področij. 33 In Ustavno sodišče je očitno začutilo, da je sporazum vsebinsko slab, opozorilo je celo na to, da utegne biti izid arbitraže protiustaven in zato napovedalo morebitno po- trebo po spremembi ustave. 34 Ustavno sodišče je, čeprav bi mu ne bilo treba, povedalo, kako razume mejo na morju v skladu z ustav- nimi dokumenti republike Slovenije, in tako skušalo kompenzirati za Republiko Slovenijo slab arbitražni sporazum. Pri tem pa se je kontroverzno zapletlo in po moji oceni odstopilo od relevantne prakse. Ko je Ustavno sodišče presojalo skladnost arbitražnega spora- zuma z Ustavo Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 160. člena ustave, je pri t. i. predhodni presoji ustavnosti namreč odstopilo od kriterija abstraktne protiustavnosti, modela, ki ga je postavilo leta 1997 v primeru ustavne presoje Evropskega sporazu- ma o pridružitvi, ki je bil podpisan 10. junija 1996. 35 V omenjenem primeru je Ustavno sodišče, sledeče konceptu abstraktne protiu- 32 Glej npr. v O’Brien, J.: International Law, Cavendish Publishers 2001, str. 347–349. 33 V mislih imam ustavnega sodnika in kolego na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, profesorja mednarodnega prava dr. Ernesta Petriča, ki je bil poročevalec v zadevi. 34 Glej točke 62 in 63 Mnenja Ustavnega sodišča Rm-1/09 in Delno odklonilno ločeno mnenje sodnika mag. Miroslava Mozetiča pri Rm-1/09. 35 Primer Rm-1/97. 161 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost stavnosti in temelječe svoja razmišljanja na načelu pravne varnosti, spoznalo za protiustavne določbe mednarodne pogodbe v zvezi z vzpostavitvijo pravice državljanov držav članic in pravnih oseb iz Evropske unije, ki bi lahko kasneje privedle do protiustavnega stanja. 36 Po analogiji je tako protiustaven tudi arbitražni sporazum. Še toliko bolj zato, ker je imel zakonodajalec v primeru iz leta 1996 še možnost zakonodajne intervencije, ki bi ustrezno omejila iz- vajanje mednarodne pogodbe (določba mednarodne pogodbe namreč ni bila neposredno uporabna, glej podčrtano v opombi), in bi tako lahko vplival na predvidljivost rešitev in zagotovil prav- no varnost, medtem ko v primeru neugodne arbitražne razsodbe slovenski zakonodajalec nima več nikakršnih možnosti, saj bi v primeru ratifikacije arbitražnega sporazuma in uspešne izvedbe arbitražnega postopka arbitražna razsodba vzpostavila na zadev- nih površinah obvezujoč in dokončen javnopravni status. 4. Arbitražni sporazum in državna suverenost Izid mednarodne arbitraže, katere predmet je razmejitev ko- pnih področij in določitev meje na morju, po definiciji posega v samo teritorialno suverenost države. Koncept državne meje je ne- 36 Določbe iz Mnenja Ustavnega sodišča v primeru Rm-1/97: »III. Določba točke 7c 45. člena ESP, po kateri Slovenija državljanom držav članic Skupnosti in podružnicam družb Skupnosti podeli pravico, da pridobivajo in prodajajo nepremičnine in da imajo glede naravnih virov, kmetijskih zemljišč in gozdov enake pravice, kot jih uživajo slovenski državljani in družbe, če so te pravice potrebne za opravljanje gospodarskih dejavnosti, je, kolikor se pravica pridobivati in prodajati nepremičnine nanaša na zemljišča, v neskladju z določbo Ustave, po kateri na zemljiščih tujci ne morejo pridobivati lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (drugi odstavek 68. člena Ustave). IV. Določba I. točke priloge XIII k ESP, po kateri bo Slovenija sprejela potrebne ukrepe, s katerimi bo zagotovila ob pogoju vzajemnosti in na nediskriminatorni podlagi pravico do nakupa nepremičnin državljanom držav članic Evropske unije, je, kolikor se pravica do nakupa nepremičnin nanaša na nakup zemljišč, v neskladju z določbo Ustave, po kateri na zemljiščih tujci ne morejo pridobivati lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (drugi odstavek 68. člena Ustave). V. Določba II. točke priloge XIII k ESP, po kateri Slovenija zagotovi državljanom držav članic Evropske unije, ki so imeli tri leta stalno bivališče na sedanjem ozemlju Republike Slovenije, ob pogoju vza- jemnosti pravico do nakupa nepremičnin, je, kolikor se pravica do nakupa nepremičnin nanaša na zemljišča, v neskladju z določbo Ustave, po kateri na zemljiščih tujci ne morejo pridobivati lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (drugi odstavek 68. člena Ustave). VII. Pristojni dr- žavni organ ne sme odobriti mednarodnopravne zaveze Republike Slovenije, ki bi nasprotovala Ustavi. Mednarodnopravna zaveza bi nasprotovala Ustavi, če bi ob uveljavitvi mednarodnega sporazu- ma v notranjem pravu ustvarila neposredno uporabne protiustavne norme, ali če bi zavezala dr- žavo, da sprejme akt notranjega prava, ki bi nasprotoval Ustavi. S sprejemom zakona o ratifikaci- ji ESP bi se Republika Slovenija zavezala, da bo sprejela pravne akte, ki bi v notranjem pravnem redu zagotovili v določbah ESP, navedenih v III, IV in V točki tega mnenja, vsebovane pravice. Najpomembnejši pravni akt, ki bi se ga Republika Slovenija zavezala sprejeti, bi bil ustavni akt o spre- membi veljavne ustavne določbe, po kateri na zemljiščih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice (drugi odstavek 68. člena Ustave).« 162 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško ločljivo povezan s pojmom državnega ozemlja, ki ga zamejuje, 37 slednji pa je skupaj s prebivalstvom in suvereno oblastjo eden iz- med treh temeljnih gradnikov državnosti oz. mednarodnopravne subjektivitete države in pogoj za izvajanje teritorialne suverenosti države. 38 Opredelitev državne meje, vsaj na pravni ravni, je tudi ena izmed prvih nalog pri konstituiranju nove države. Zato je za- kon, ki ureja državno mejo, skupaj z nekaterimi drugimi temeljni- mi zakoni (ureditev državljanstva, zunanjih zadev, finančno-mo- netarne suverenosti ipd.) v svoji prvi različici sodil v paket tako imenovane osamosvojitvene zakonodaje. 39 Identiteta državnih meja, ki opredeljujejo obseg državnega ozemlja kot konstitutivnega elementa mednarodnopravne subjek- tivitete (državnosti), je hkrati ustavna materija, kar ne nazadnje potrjuje Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Enako velja za razpravo o pomenu poteka državne meje za državno suverenost na posameznih območjih in razpravo o posledicah morebitne bodoče arbitražne razsodbe na obseg državne suverenosti. Glede ocene omejevalnih učinkov ne- katerih mednarodnih pogodb na suverenost Republike Slovenije je že kar nekaj prakse. Spomnimo se npr. primera vprašanja do- pustnosti preleta oboroženih letal zveze NATO čez zračni prostor Republike Slovenije. 40 Če je šlo v navedenem primeru za poseg v državno suverenost v smislu časovno zamejenih faktičnih omeji- tev izvajanja suverenosti Republike Slovenije nad zračnim prosto- rom, pa bi v primeru izida, ki se glede na besedilo arbitražnega sporazuma nakazuje, Republika Slovenija na delu morskih povr- šin dokončno in trajno izgubila svojo suverenost. O teh vprašanjih je zato potrebno odločati z večino, ki je predvidena za odločanje o konstitutivnih elementih državne suverenosti. K podobnemu razmisleku nas navaja ustavna rešitev člena 3 a glede večine, potrebne za ratifikacijo mednarodne pogodbe, s katero se Republika Slovenija vključi v mednarodno organizacijo naddržavne narave. 41 Zgolj za prenos izvrševanja dela suverenih 37 Notranjepravno opredelitev navedenih pojmov najdemo v Zakonu o nadzoru državne meje. Glej opombo št. 39. 38 O konceptu glej podrobneje O’Brien, op. cit., str. 204. 39 Glej ZNDM-1, Uradni list RS št. 1/91 z dne 25. 6. 1991. Kasneje ga je zamenjal ZNDM-2, Uradni list RS, št. 60/2007 z dne 6. 7. 2007. 40 Glej U-I 87/99. 41 Prvi odstavek člena 3 a Ustave RS se glasi: »Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spošto- 163 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost pravic in ne same suverenosti 42 se v tem primeru zahteva dvotre- tjinska večina vseh poslancev. Pri tem naj poudarim, da je tudi takšen, zelo omejen prenos, poleg tega še reverzibilen, saj lahko država pogodbeni odnos z Evropsko unijo odpove in ponovno prevzame izvrševanje zadevnega dela suverenih pooblastil. To iz- haja iz splošne teorije prava mednarodnih pogodb, navedeno mo- žnost pa izrecno potrjuje tudi Lizbonska pogodba. Nasprotno pa gre v primeru arbitražne razsodbe za podelitev izjemno daleko- sežnega mandata arbitraži, da v okviru opredeljenega predmeta spora suvereno razpolaga z delom državnega ozemlja obeh sprtih držav in obvezujoče in dokončno odloči, ali sploh in v kakšnem obsegu pripade posamezni državi del ozemlja. V tem okviru ar- bitražni tribunal kroji obseg same teritorialne suverenosti države, država pa se takšni odločitvi vnaprej, dokončno in nereverzibilno podredi. Zato je treba odločitev o podelitvi tako dalekosežnih pra- vic a fortiori sprejeti z (najmanj) dvotretjinsko večino. Arbitražni tribunal se glede na svojo naravo in pooblastila tudi formalno gledano uvršča v meddržavne organizacije naddržavne narave, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela su- verenih pravic, kot jih opredeljuje člen 3 a Ustave Republike Slove- nije. Arbitraža je namreč glede na ustanovitelje (to so vlade), prav- no raven in pravno relevantno okolje delovanja, sestavo, pravila materialnega in formalnega prava, ter pravno naravo ter kvaliteto in učinek akta, ki ga izda, mednarodna organizacija z naddržavni- mi pooblastili. 43 Arbitražni tribunal bi namreč določil, do kam je Republika Slovenija teritorialno suverena na kopnem in morju, na katerih površinah drugih morskih pasov (če sploh) lahko izvaja svoje suverene pravice ter kje se njeno državno ozemlje (če sploh in najverjetneje ne) stika z odprtim morjem, oziroma glede na besedilo arbitražnega sporazuma najverjetneje, s katerimi paso- vi, nad katerimi izvaja suverenost ali suverene pravice Republika Hrvaška, se stika. vanju teh vrednot.« 42 Ustavno besedilo je zelo pazljivo oblikovano v korist nedvomne ohranitve državne suverenosti kot takšne. Avtor prispevka je sodeloval v delu vladne komisije za pripravo osnutka ustavnih sprememb leta 2001 in je eden od avtorjev navedene ustavne formulacije. 43 Podrobneje glej o kazalcih mednarodnopravne subjektivitete mednarodnih organizacij Amera- singhe, C. F.: Principles of the Institutional Law of International Organizations, Second Edition, Cambridge University Press 2005, str. 66–81 in Brownlie, I.: Principles of Public International Law, Seventh Edition, Oxford 2008, str. 57–69. 164 DIGNITAS n Ustavne dileme arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško 5. Za zaključek: kako naprej? V obdobju serije zunanjepolitičnih napak in povrhu še nedav- nega fijaska, ki ga je Republika Slovenija doživela pred Evropsko unijo in mednarodno skupnostjo, ko je kanila samovšečno a pra- znih rok, brez korenčka in brez palice, v slogu regionalne velesile reševati probleme, je čas za zrelo politično in strokovno presojo usode države. Vse jasneje se potrjuje, da je arbitražni sporazum za Republiko Slovenijo škodljiv, kar je poleg vrste uglednih pravnih strokovnjakov začutilo tudi Ustavno sodišče. Pogovori o morebi- tni spremembi ustave zvenijo, kot da živimo v narobe svetu. Zakaj bi spreminjali ustavo zaradi mednarodne pogodbe, ki je za Repu- bliko Slovenijo neugodna. Raje ne ratificirajmo mednarodne po- godbe. V kolikor pa bo do ratifikacije prišlo na podlagi politične odločitve koalicije z navadno večino, za kar ni ne ustavne ne med- narodnopravne podlage, pa je dolžnost državotvorne opozicije, da zagotovi naknadni referendum. Slovenci namreč pogosto ža- lujemo za izgubljeno severno in zahodno mejo. Da bi bilo to pot Slovencem povsem jasno, kdo je odgovoren za izgubljeno južno, bi bila le kratkoročna politična uteha opoziciji. Naknadni referendum ne pomeni, da se Republika Slovenija izpostavlja nevarnosti mednarodnega delikta, ker ne bi mogla izvajati že ratificirane pogodbe. Mednarodnopravne veljavnosti arbitražni sporazum kot mednarodna pogodba namreč ne bi pri- dobil s samo ratifikacijo, 44 temveč šele, ko bi se izmenjali listini obeh držav o ratifikaciji. V Republiki Sloveniji izdaja listine o rati- fikaciji predsednik republike. 45 V primeru razpisa naknadnega re- ferenduma bi moral po mojem mnenju predsednik podpis listine o ratifikaciji zadržati do izida referenduma in na ta način državo obvarovati pred morebitno mednarodno odgovornostjo. Zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, ki bi ga Državni zbor sprejel z navadno večino, bi bil zakon, sprejet na protiusta- ven način. Zato se lahko po morebitni ratifikaciji sproži tudi na- knadno posredno presojo ustavnosti že ratificirane mednarodne pogodbe skozi presojo ustavnosti akta ratifikacije v skladu s prvim odstavkom 160. člena Ustave in s tem ponudi Ustavnemu sodišču novo priložnost. 44 Ratifikacija in objava sta v 8. členu Ustave zapisana pogoja za notranje pravno veljavnost. 45 Glej 76. člen Zakon o zunanjih zadevah. 165 DIGNITAS n Arbitražni sporazum, ustavnost in suverenost Litera tura: Amerasinghe, C. F.: Principles of the Institutional Law of International Organizations, Second Editi- on, Cambridge University Press 2005. Andrassy, J., Bakotić, B.; Vukas, B.: Međunarodno pravo, Zagreb, Školska knjiga 1995. Brownlie, I.: Principles of Public International Law, Seventh Edition, Oxford 2008. Brus, M.: Third Party Dispute Settlement in an Interdepenent World, Martinus Nijhoff 1995. Charney, J.: Progress in International Maritime Boundary Delimitation Law; AJIL 1994, str. 227–256. Crook, J.R.: Options for Third Party Adjudication: Ad Hoc Arbitration; IBRU Training No. 33, Washing- ton D.C. 2007. Documents on the Former Yugoslavia: Advisory Opinions of the Arbitration Commission, Internatio- nal Legal Materials 1992, No. 6, str. 1488–1527. Ilešič, M.: Pridružitveni sporazum in njegovi učinki v notranjem pravnem redu, Podjetje in delo, let. 23, št. 8 (1997), str. 1323–1351. International Conference on the Former Yugoslavia: Advisory Opinions of Arbitration Commission, International Legal Materials 1992. Lowe, V. & Warbrick, C.: The United Nations and the Principles of International Law, Routledge 1994. Merrills, J.G.: International Dispute Settlement, Cambridge University Press 2005. O'Brien, J.: International Law, Cavendish Publishers 2001. Pogačnik, M.. Peaceful settlement of international disputes between successor states of the former SFRY: certain reflections. Zb. Prav. fak. Zagrebu, 2004, let. 54, št. 1, str. 155–169. Pogačnik, M.: Diplomatska sredstva mirnega reševanja mednarodnih sporov; Pravnik 2000, št. 9–10, str. 663–675. Pogačnik, M.: Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja mednarodnih sporov; Pravnik, 1995, št. 4–5, str. 239–249. Pogačnik, M: Mirno reševanje mejne problematike med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško; Pravnik 1996, št. 1–3, str. 273–297. Pogačnik, M.: Mirno reševanje mednarodnih sporov v okviru konference o varnosti in sodelovanju v Evropi; Pravnik, 1994, letnik 49, št. 10–12, str. 397–409. Pogačnik, M.: Načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov v dobi Združenih narodov; Pravnik 1995, letnik 50, št. 6–8, str. 347–356. Pogačnik, M.: Veljavnost mednarodnih pogodb v Republiki Sloveniji; Pravnik 1996, št. 6–8, str. 361–373. Pogačnik, M.: Neposredna uporabnost mednarodnih pogodb; Podjetje in delo 2000, št. 6–7, str. 858–869. Schwebel, S.: Justice in International Law, Cambridge University Press 1994. Vienna Convention on the Law of Treaties 1969, UN Treaty Series, Vol. 1155, str. 331. Vienna Convention on the Law of Treaties between States and International Organisations and between International Organisations, UN Doc. A/Conf. 129/15 (1986). Wallace-Bruce, N.L.: The Settlement of International Disputes, Martinus Nijhoff 1998. Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, UPB-1), Uradni list, št. 113/2003 z dne 20. 11. 2003.