NARODOPISNO POPOTOVANJE
60. Sp. Šiška, Šentvid in Sora: Zbori iz stare knjižnice
Imenik Zveze slovenskih pevskih društev, ki ga hrani glas-bena zbirka NUK v Ljubljani, spada med tislo vrslo gradiva, po katerem le redkokdo povpraša. Nič čudnega. Zvezek nosi letnico 1911, danes pa skoraj nikogar več ne zanima, kakšno je bilo tedanje amatersko delovanje na Slovenskem. Toda, če se poglobimo v vsebino tega dokumenta, kaj hitro ugotovi-mo, da nam nudi kopico koristnih podatkov, ne glede na to ali raziskujemo preteklo zborovsko življenje pri nas ali pa smo le ljubitelji zasedb, ki delujejo še danes.
Zveza slovenskih pevskih društev je nastala leta 1894 na pobudo Ijubljanskega zavoda Glasbena Malica, ki je nekoli-ko prej ustanovil lasini pevski zbor. Pevska društva so se združevala z namenom, da si olajšajo delovanje ter ob dolo-čenih priložnostih pripravijo skupne prireditve. Do leta 1911 se je v Zvezo nabralo 158 pevskih zborov. V deželi Kranjski, ki je obsegala Gorenjsko, Ljubljansko okolico, Dolenjsko, Belo Krajino in Notranjsko, jih je bilo 58, na Primorskem s Trstom vred 37, na Goriškem 35, na Štajerskem 21, ter na Koroškem 7. Seveda pa Zveza ni vključevala vseh slovenskih pevskih zborov. Ostali so bili povezani drugače, bodisi v Slo-vensko krščansko socialno zvezo, ali pa so bili le odseki posa-meznih organizacij — Narodnih čitalnic, delavskih, vojaških, telovadnih ali narodno obrambnih društev, nabožnih dvužb in bratovščin in podobno. Prav tako je značilno, da pevski zbori od Zveze niso dobivali nikakršne denarne podpore, pač pa obratno — sami so prispevali sredstva, da je ta sploh lah-kcj obstajala.
Seveda pa nas pri navedenem imeniku najbolj zanima ali navaja tudi pevske zbore iz našega konca. In prav zares ne moremo biti razočarani. Omenjeni so PEVSKO DRUŠTVO MSORA" iz Sore, nadalje PEVSKI ZBOR ČITALNICE v Spodni Šiški ter PEVSKl ZBOR ,,Ž1ROVNIK" iz Šentvida
nad Ljubljano. Več o njih nam sam imenik ne pove, saj vse-buje le imena krajev ler društev, ki so delovali v njih, čeprav so na vrhu vsake strani označene ludi druge rubrike, kol npr.: vodja zbora, število čianov, dalum pristopa k zvezi, itd. Ven-dar niti pri enem od vpisanih zborov ti podatki niso navedeni. Če hočemo o njih izvedeti kaj več, si morarno pomagati z drugimi viri.
Za vse tri zbore z območja današnje šišenske občinc velja, da so bili simpatizerji narodno-napredne, torej liberalne, stranke. O soršketn ni veliko znanega, tisti v Spodnji Šiški je bil sestavni del Čitalnice, ki je bila ustanovljena leta 1878, ne-koliko več pa imamo podatkov o Žirovnikovem zboru. Ta je sprva deloval v katoliških okvirih, pozneje pa je prešel na li-beralno stran. V času izdelave Zvezinega imenika je bil ena od boljših tovrstnih zasedb pri nas. Kar sami se prepričajmo o tem. Decembra 1910, lorej le mesec dni pred pripravo ome-njenega imenika, je Zveza v Ljubljani priredila koncert naj-kvalitetnejših zborov, ki so nastopili skupaj s Slovensko Fil-harmonijo. Poleg Glasbene Matice, Ljubljanskega zvona, Merkurja ter zbora Čitalnice iz Kranja je nastopil tudi Žirov-nik s svojimi pevci. Kritik Novih akordov je o njihovem na-stopu zapisal: ,,Le narod, ki zna primerno eeniti svoje zaslu-žne može, je vreden, da jih ima. Isto tako hvalevredno in ra-
zveseljivo pa je dejstvo, da so posamezna delujoča druSlva ludi najnovcjši slovenski glasbi oddajala svoj obulus. Tako se je vrli Žirovnikov zbor v Šl. Vidu pri Ljubljani, čegar delova-nje na polju narodne pesmi ne moremo prehvaliti, produciral z dvema mešanima zboroma našega Adamiča ,,F;antir in ,,Li-pa". Da jedal tudi narodni pesmi kar ji gre, serazumepri Ži-rovniku samo ob sebi. V krasni, po Žirovniku harmonizirani narodni ,,Se davno mrači", je bil ta zbor šele v svojem pra-vem elementu. Bog nam daj le desel Žirovnikov in prav loli-ko Žirovnikovskih zborov, pa bo naša narodna za vedno va-rovana in spoštovana, kakor zasluži".
In zdaj smo pri tisli točki. zaradi kaiere imenik iz leta 1911 ni in ne more biti le stvar davne preteklosii. Žirovnik je hodil po vaseh v okolici Šenivida, zbiral narodnc pesmi ter jih pri-rejal za štiriglasne moške ali mešane zbore. Tako harmonizi-rane pesmi je objavljal v časopisih leh v samostojnih knjižni-cah, ter tako omogočil, da so se z njimi seznanili ter jih prepe-vali tudi drugi pevski zbori. Njegovi pcvci so naslopali po ra-znih krajih tedanje Kranjske in tudi lam je njihov vodja zbiral narodno blago.
Ali ni to nekaj čisto drugega v primerjavi z današnjim ča-som, ko nam zbori združeni v šišensko Zvezo kulturnih orga-nizacij prepevajo le take pesmi, katerih note je moč kupiti že
razmnožene in ki smo jih imeli priložnost slišati že v neštetih pevskih zasedbah? Povejle mi ime zborovodje, ki hodi po na-ših vaseh, pri starih ženicah in očancih zapisuje narodno bla-go, doma pa pesmi harmonizira ter jih potem njegov pevski zbor v izvirni obliki javno prepeva na svojih koncertih. Žirov-nik je to počel ter obenem uvrščal v reperloar novitete teda-njih skladateljev. Za vse to ni prejemal, niti on niti pevci, ni-kakršne podpore. Leta 1909 je bil iz Šenivida prestavljen v Borovnico. Potem se je od tam skoro dvajset lel vozil na vaje v Šenlvid. S prispevki iz lastnega mošnjička.
Žirovnikovi pevci so že davno pomrli, Žirovnik tudi. Da-nes v Šentvidu le še starej.ši vedo, da je njegov zbor sploh kdaj obstajal. Toda tisto, kar je osialo za njim, ne bo pozabljeno. To so glasbene zbirke, lastnorečni zapisi narodnih pesmi, glas-bena poročila v časopisih, spominsko gradivo, ki ga hranijo njihovi potomci . . .
Ali bo lako tudi z zbori, ki danes delujejo v šišenski zvezi kulturnih organizacij? AJi bodo pustili kako sled v zgodovini slovenskega petja, ali pa jih čez oseminsedemdeset lei niti v kakem imeniku ne bo več moč najti!
Andrej Mrak