M i9.
O^hlJeiRiOc katoliNkr ccrkvc.
konc«*. •
Posebno veliko se trudi katoliška cerkev r.n svobod« v učenju in /.nI«, dr m* njciiiga prida poslužuje. kjer j« ima ali dolu. Na hrane«/.«*^ k i n je. odkar ima po novi pustavi sv«h«d« v učenju, toliko Molskili Itralov iu sest« r kolikor lov rov. kadar oltoda lovMva izhaja. in deržavne sU|e m-vedno praznijo, pa pulnij« se nove cerkvene. Kasno tako ».e na Irskim N«j*kujej«. kjer sercu« iu radodarno /a naprav o ccrkvcitiga vscucilisit in /a gibanji' deržavnih ueili* perzat'evajo: to vojsko p«*aine/.uim na \em.skiin vidimo, kjer je v naglici napravljeno uri lise Alogutisk« ua enkrat liiseitske ueenike brez ueeueov ko • dine prehiv av ee der/.av-liiga ueilisa zapustilo. Svobodoljubni Relgiani so tolikanj poskusili. kako de per ».vobudi /adej ostajajo. de je veema zbornikov po hudim proteuju katoličanov der/.av no sj|o na mrsto svohodniga uka zopet vpeljala. \ Sardinii misli prekueov av nit \ ladija ravno tako cerkev pokončali: ali cerkev. ki spozuovavcc in marii rnike najde, kakor lam. *e nc ustraši sjiierliiili udareov po der/.avnilt postavali: ona Im* vunder Ic /mahala. Po edini stanov it-iiosli o persegi je tudi per na* Prosili v soUtvu dosti perdohila: na Nasavskim je ravno kar dosegla. uc *«e je si minisc deržavnih učenikov po vi ri razdvojilo. Tako jo povsod v napredovanju p« cua-kih vodilih, po enakih polili zagledamo. Ilavtto to se vitli v uravnavi in neodvisnosti >kofov. Kakor lani ua \ v *triaitskim. tako upa tudi po nar n«vsih pogodbah v jti/.no-/.ah«diiini Nemškim ( nad-renski veliki školii ). de se ho vladijskiga nad/.or-nistva rešila. \a llanovi ranskim se ji drugo sko-fijslvo tlov oli: natihama pereakuje skolijstva v Hamburgu. kakor sr *lisj. Na \itglcškiui pa. ktero sr z njo n nobeno pogodbo i.e spusti, ker je vedno poznali noce. i •»likanj serenisi vso rerkven« vlado \peljuje ler nie nc poprasuje in si jo ohrani, svesta si svoje pravier. vsimu kričanju derhali iu razsodbam narodov niga /bora v kljub, ki v sr skupej brc/ uspeha na nji odi« tavajo. In v severni \mcriki. ki v njenih daljnih okrajnalt l»rr/ ov rr gospodu je. sko-fijstv o i/, skolijsi v a vstaja, in zmed sio loein tolikanj častitljiv si izhaja iu vsaktero verstvo vidno pri -■naga. Na Angleškim. ki se poii«sujc zavoljo čistosti svojiga pr«tes|anli/iiia. zida ona eerkc\ za cerkev jo v sredodavni lepoti, v siauov Ija samostane za samostani, in puljuduje tc samostani ne s Spanjolci ali Lahi. ampak s eveteeo mladostjo lastne dežele, z nar bolj učenimi učenci prutestanskiga (Iksforda. z vnetimi sprcobrmjeiici. V sredi Lon-
Tečaj f.
douskiga mesta postavi ona podlag« nadškofijske cerkve; n prusovskim velikim mestu, s kraljevo Mctauio s c vojskovaje. veliko bolnišnico za bolnike vsaktcrc vere. eerkve iu mile zaklade vsako let«« v vsakim kraju p« Nemškim napra\lja. Iu svetli versti nemških sprc«bern jciicnv . ki jo jc z zarrl-kani tckoeiga stoletja Kritli rik Leopold grof St«l-berski pcrcel. se perdru/.vajo nar n«vsi ua Me-kleuburskim. ^ ri tlniku ediniga prcdsiiscniga dobriga časnika, ki »r jr tam /c preti \ec leti spre-ii Im rn i I. s j n nasledvala vrednika p«siisriiiga ..Scv cr-u one m ^ k i ga I lupi sd v a v ca " in cela v erslira plemenit-nili seljakov. m v zadnjim meseu pri lekliga leta smo \ tim vnikili /.opel brali. «le je mlad. umen plenu nitiiik iz s t ure rotlovine ko prosi brat v red .le/uitarski siopil in mu eelo svoje pri ino/.cnje v dar pernesel. In pei eakov a'o sr jr m* uasledovaiijc druziga pleinenilnika. Pac /a d osli ta/ločno klicanje do nas, dt> naj sr |>ot< rdimo v t n im. ki nam jr pHirehu«. \ pravim cerkvenim redu iu občini, ki je slehern. ki se je v trm ejtsit v evangelski «|t-eini o/ivil. / žalostjo i*e. in ne najde. Kar je |ia «le sklenemo, nar bolj /iianieuitno v ti po-v/digi kalolieaitsi v a. ki smo ^a do/daj premišljevali. je ravno muc edinosti. \ se nasprol\nuje tlo liinia. ki it- sirrrlialikaniy.mil. \iiglikaiiizntu. (irr-iiiaiiieiznin v ti cirkvi occ iu retliiik bil. je la inoc pn magala. In Hitu nnli od svoje strani ravno tako od narodov uc ljubi/iti oiljeiijiijc iu si novih kardinalov y med nar imenitnisih mo/. vsili dc/.eln po-iskuje. katoliško cerkev to naredili, kar ima biti. resnično katoliško. Naj ji H«g svoj blagoslov podeli / nar boljšim, kar ima. /. ev angelsko go-reeitosi jo. močjo iu lola/.ho ' Potem bo tudi vse nepravo zunanje, v kterim zdaj se tolikrat (!) svojiga napredovanja ise. nehalo iu ločeno keršanstvu sr ho /opel /amoglo /ediniti.
polh |al»k|m»€l«»>c.
\ v sakint stanu, v v saki starosti in oh vsakim času ima |i»»g svoje služabnike: Jezus se zniiraj ise. kar jc /gubi jeniga. in se usmili vsake duše. ki severno in skesano k ujeiiiii ohcrnc. Studenec njegovih gnad se ni potekel, vrtino sr *e spoliiujejo njegove loscde: ..Kader boni povišan z zemlje, bon? \ se k sebi vlekel,- Jan. 12. HSf. \ edini jc bilo biigoljubnilt dus v nasi sv. Cerkvi, jih jc. iu jih bo tlo konca sveta lega smo si svesti. P« miitigoterili |>«• 1 • t« iu pergodkih Jezus svtije služabnike in služabnice ^ sebi vabi iu pervahi. njegove gnade so mnogotere: namen pa je vselej le eden: služabnikov in s|u/ahiiie si prrdobili iu ohraniti, ki
Katoliftk cerkven li»t.
V retertik <ii4. inaliga travmi tM5i£.
njega cez vse ljubijo in mu služijo. To resnico nam
Coterdijo mnogoteri izgledi svetnikov in drugih po-ožnib kristjanov. Dobro je take izglede brati in premišljevati, dc se naše upanje uterdi, de bo Bog tudi nas revnih grešnikov sc usmilil, in dc se veselimo nad njegovim usmiljenjem do ljudi', in ga za to hvalimo.
V ta namen podamo bravram izgled neke ženske, ktera je bila bogatiga gosposkiga stanu, v veliki nevarnosti vekomej se pogubiti: Jezus, usmiljeni pastir, jo jc pa s svojo gnado iz nevarnosti otel, in jo sebi zvesto služabnico storil. Iz velike hvaležnosti je po izgledu sv. Avguština popisala, kako jo jc dobrotljivi Jezus na pot. ki v nebesa pelje, perpcljal, in je spisek pred smertjo duhovnu zro-čila, ki jo je za večnost perpravljal. Ta spis nekoliko okrajšan tukej sledi:
^Bog razsvetli vsakiga človeka, ki na ta svet pride: on hoče. de bi nobeden ne bil pogubljen, temuč de sc vsi spokore, in kjer se jc narastla hudobija, je njegova gnada se veči. Nej bo tedej naše zaupanje na Gospoda Jezusa čez vse veliko, nanj, ki ima častitljivo ime: Pum a ga ver ob času sile. nanj. ki je samo za grešnike na križu umeri.-Potem popisuje ta pobožna duša svoj težavni stan. v kterim je bila. ko jc spoznala svoje slabo življenje, in je ze mislila sc poboljšati: njeno vojskovanje je iiilo kakor iickdcj per sv. Avguštinu, ko je sklenil sc poboljšati. V tim hudim vojskovanju je večkrat pred podobo križaniga Jezusa klečala, jokala in molila, de bi ji Jezus pomagal, za zmi-rej poprejšno življenje zapustiti, in novo. Bogu do-padljivo življenje začeti. Bog s e je nje usmilil, in ji dobrotljivo pomagal, kako se je to godilo, sama takole piše:
Več rasa jc neka stara revna žena. ki je po berglah hodila, v hiši mojih staršev kej vbogajme dobila, kadar je prosila. Vsim se nam je smilila, desiravno se drugači zanjo nismo pečali: samo kar je sama prišla prosit, je dobila. Ko je že več dni ni bilo viditi. pride neki mož. ko sim ravno pred hiso stala, in pove. dc jc moz une revne ženske, in me prosi, jo obiskati, ker je zbolela. Ker njeno stanovanje ni bilo deleč od nas. sim šla še tisti dan k nji. Pa kako sim se prestrašila nad tem. kar sim tukej \idila (zakaj, kaj takiga nisim bila vajena). V stanieo sim mogla nektere stopnje navzdol iti. kakor v klel. ko vrata odprem, šine v me smerd-Ijiv zrak: nar pred obernem oei na posteljo bolnice ( Marija ji je bilo ime), ki je bila vsa bleda in pre-padena. Sama jc bila. perblizam se k nji. komej sim solze uderžala. Zahvalila se mi je. dc sim k nji peršla. in jc od veselja jokala. V tem. ko mi je od svoje bolezni pravila, sim okrog po hisi gledala. in vidila veliko revšino. \jena postelja je bila kakor koža na dilje razgernjena. ktere so bile na dveh stoleli položene: ravno tako je bila postelja moževa lesena klop per peči. se revna miza in dva lesena stola sta bila v hiši. druziga pa nič ne. Na eernih stenah so bile nektere svete podobe, per postelji pa britka martra.
Vse to, kar sim tukej vidila. me je tako pretreslo. dc se nisim mogla dalje muditi: zapustila sim jo, ter ji obljubila, ji po svoji moči pomagati. Ko sim domu prišla, in v svojo čedno, z vsimi potrebnimi rečmi obilno prevideno slanico stopila, sim v brit ki žalosti zdihovala: Moj Bog, koliko si meni dal, in kako malo uni ženi. ki je vender bolji kakor jest! To je bil pervi žark gnade, ktero mi je Bog poslal, de sim per ti revni ženi spoznala, kako
nevredna sim vsiga, kar sim imela. Povedala sim tudi svojim bratam in sestram od te sirote, in pogovorili smo se, je ne zapustiti in ji pomagati, dokler bo živela. K našimu začudenju je Marija spet ozdravela, — pa le, de je potlej še v hujši terplje-nje prišla. Enkrat je sirota na cesti pod voz naletela, in je bila tako pohabljena, de so jo mogli domu nesti. Precej me je spet prosila, k nji priti; bila je silno slaba, in ves život boleč. Od zdej sim io vsak dan obiskala, in moje nar veči veselje je bilo, če sim ji sama potrebniga živeža pernesla. Veliko mi je od svojiga poprejšniga življenja, od svojih mladih let pravila, vse, kar je rekla, mi je bilo k podučenju. Vsa je bila poterpežljiva in v voljo božjo vdana: nikoli ni ne besedice nejevolje izrekla, in kadar sim ji v hudih bolečinah, ki govoriti ni mogla, tiho pergovarjala: Naj se zgodi volja božja! je perkimala in zaupno proti nebe-sam pogledala. Vsa hvaležna je bila, za nar manji reč se je zahvalila z besedo: Bog po verni! in z obljubo, de bo za me molila. Bada bi bila cele dni per nji, ko bi ne bila v oblasti družili. Pol ure per nji biti, mi je bilo ljubši, kakor marskteri kratkočasi in veselja, ktere sim pred ljubila, pa so se mi zdaj čezdalje bolj perstudili. Tudi to se imam le Bogu zahvaliti, de sim gnjus in smrad tako lahko premagala in prenesla, ker moja natora bi se bila temu uperla. — Bolnica je nekej tednov ležala, zmi-rej slabši jc perhajala. rane so bile čezdalje veči in bolj boleče. Perpravila sim ji neko mazilo za rane, de bi se ji bolečine polajšalc, in kako me je veselilo, ko je pervolila. ji to postrežbo skazati. Pa ko sim njene rane vidila, so mc solze polile, in komej sim jo še mogla vprašati, če čuti kej polaj-šanja. \a to ni nič odgovorila: oči je imela nepremakljivo obernjenc na podobo križaniga Jezusa in ko sim tudi jest nanj pogledala, in njegove rane vidila,-- mi je hotlo seree počiti. Bilo mi je. kakor bi mi bil križani Zvcličar rekel: Glej, te rane si mi ti napravila ! Neizrečeno žalostno je bilo moje serce. Kmalo pa se mi je zdelo, kakor bi mi bil rekel: »Kar bote nar manjšimii zmed se storili, to ste meni storili,4* in spet mi je bilo serce bolj pokojno in pololaženo. Potem sim čutila neizrečeno veselje v sercu, ker sim se popolnarna njemu zro-čila: vpervič sim takrat skusila, kako dober in sladek je Gospod tem, ki ga ljubijo.
Pa to veselje ni dolgo bilo. Ko sim se zvečer llogu zahvalila, deseme je usmilil, in me za svojo služabnico vzel, in sim obljubila, njemu popolnarna služiti. - so kakor blisk hude misli \ moje serce prišle: Kaj, ti. grešnica, se prederzneš, z Bogam se tako prijazno pogovarjati? In vsi moji poprejšni grehi so mi bili pred očmi. Kakor kader v lepim solnčnim dnevu tamni oblaki solnce zakrijejo in hudi vetrovi pišejo, tako jc bilo zdej moje serce vse v hritkosti in žalosti zatopljeno. Nisim še takrat ve-dila. kako dc Bog človeka po potu pobožnosti vodi, zato tudi nisim vedila. de je ta moja britkost le skušnjava. Terdno sim mislila, de me Bog hoče zavreči, iu de zame ni nobeniga upanja več. I<e njegova ojstra pravica mi je bila pred očmi, na njegovo usmiljenje pa nisim mogla misliti. Ko sim drugi dan spet svojo bolnico obiskala, mi je bilo, kakor hi mi nekdo rekel, jo popustiti, in tako sim bila per nji nepokojna, ko sim bila še pred ta dan ravno tam tako vesela. Večkrat sim tako per bolnici stala, jo žalostna prosila, de naj zame moli,, tudi sama sim včasi cele ure v cerkvi bila, pa nisim mogla nič moliti. Tudi jokati nisim mogla vse-
lej; včasi jc hotlo ze bolj veselo biti moje serce, pa kmalo se je spet poprejšna žalost in hritkost povernila.
V tem času je moja bolnica umerla; njena smert je bila pokojna, kakor njeno življenje. Mene jedo smerti posebno ljubila. Zadnji dan je včasi več ur tako ležala, kakor bi bila mertva: če sim jo po imenu poklicala, sc je spet enmalo zavedila, iu me je prosila, jo večkrat pokrižati, in je tudi britko martro, ktero je vedno per sebi imela, pogosto kuševala. Njena smert me je močno ginila; pa misel, de ji ie tam bolji, kakor ji je bilo tukej, me je potolažila. Po njeni smerti je bil moj stan še nar hujši; noč in dan nisim najdla pokoja, in če sim tudi včasi enmalo zaspala, nisim bila nič po-krepčaua. Tudi moje telo jc zlo oslabelo; bilo mi je, kakor k smerti obsojenimu: in ne morem povedati. koliko sim terpela, de nisim svojiga stanu drugim razodela. Ko sim dva mesca tako preživela, sim se obernila v veliki britkosti k neki osebi (peršoni), ktera je že tudi hude skušnjave in britkosti imela, in sim ji nekoliko svojiga stanu razodela. Ona mi je rekla, de so moje britkosti le skušnjava: me je opominjala se vojskovati in stanovitno moliti. Molila sim in lioga prosila, de bi mi spet poprejšni pokoj dal, in prosila sim tudi z zaupanjem Marijo: in nisim zastonj molila.
Spoznala sim. de mi ni mogoče, poti noviga življenja, ktera v nebesa pelja, brez vodnika nastopiti, in po nji hoditi. Hvala bodi Hogu, de mi je on to spoznanje dodelil! In prosila sim Hoga, de bi mi spovednika naklonil, kterimu bi se zamo-gla vsih svojih grehov spovedati. V god Marijniga rojstva sim sklenila k spovedi iti: bilo je še 14 dni do tega časa. Pa če sc je bolj ta dan perbli-ževal, veči britkost in strah me jc obhajal: tako mi je bilo hudo, dc jc tudi truplo tolikanj opešalo, dc sim se bala. de bi terdo nc zbolela. Zato me jc gnada božja razsvetlila, de sim že v god angelov varhov svoj namen spolnila. šla sim zjutrej z doma, ter sama nisim vedila, kam se oberniti. Pa moj angel varli me je peljal v cerkev, kjer sim še v svoji mladosti Mater božjo častila, in tukej sim najdla, kar sini iskala, pobožniga spovednika, do kteriga imam vse zaupanje, iu vsaka beseda njegova mi je, kakor bi od nebes prišla. In potem sim se popolnama njemu zročila, sim se vselej po njegovim svetovanju ravnala, in sim pokojna io vesela.	*
Perlog k slovenski pesmarici.
i Konec, i
4.	Katoliški duh pak terja čisto, razumljivo resnico, zdraviga katoliškiga nauka, pobožnosti in verno serce per pevcu; živo občutenje da živo besedo. živi izrek, živo vez besedi, lahko verstico, in povzdvigne človeškiga duha, kar jc pesmi namen.
5.	Kaj hočem reči od napevov, kakšni bi imeli biti? Morebiti bi razodenje mojih misel koga žalilo? Posvetno petje sc je jelo v cerkveno petje vrivati; po gleuišili pojo Tcrcete, Kvartete, clo Kvintete, kar razvajene ušesa neizrečeno šegeta in serce upijani: toraj hočejo nekteri s čvetero-glasnimi napevi serca vernih omečiti, kar po polnim peto res močno ginc, tako, de tasladčira pobožniga duha umori, de poslušavec nc ve druziga od tega. kakor de so prav lepi: tako bo perpomo-čik poglavitna reč. in pobožnost od petja zadušena.
Tudi niso čveteroglasni napevi perpravni za petje na kmetih; pesmarica pak mora tudi za deželo biti, ker petje zavoljo pomanjkanja perpravnih ljudi ni polno, in tudi ušesa še niso dosti vaiene: scastma pak bi se že navadili, in bi petje hvalili, kakor per nas kake hitre, bolj okrogle iz stajarskiga prav radi imajo, če tudi zerna nimajo.
Z velikimi željami sim pcrčakoval, kaj bo g. Adamič od g. Cvekovih napevov rekel, in kakšno sodbo bo čez-nje storil, pa je le rekel, de so šc-pasti: ni pak izrekel, kaj to v sebi ima: bolji bi bil storil, napeve po cerkveno presoditi, kakor gla-sine vredovati po muzikalni umetnosti. Viditi je, de mu je oblačilo prav. le nektere gube se prav ne derže.
Slišati ie, de bo g. C vek se druge napeve dal natisniti r Kaj prav bi bilo. dc bi dober svet sprejel, in bi v nove napeve več mnogoternosti, več zerna ali jedra, pa manj *„ lakta djal. Naj opusti nekaj pik, naj naredi eversle sklepe per ne-kterih pesmih, naj jih skerbno pesmi in času per-meri, naj s časam gre v drugi ton. naj se v pesem zamisli, na ktero hoče napev narediti, in naj jo s krepkim duham udari, dc bo sel napev na Pe-gaza. Tako bodo napevi bolj cerkveni, bolj za rabo, če tudi kaka glacina napak pride.
Naša ljuba Mati katoliška Cerkev ni prevzetna, se ne lišpa, nc skazuje. ampak jc pošteno- -lepa, modra: nje nosa per cerkvenih šegah ni posvetna, se ne spreminja po neizmernih željah priprostih ljudi: nje jezik v sv. pismu ni olikan po vsih slov-niškili vodilnicah. vonder je pa razumljiv, čeden, prijetin: toraj tudi per cerkvi ni treba sladko-želj-niga, mehkuzniga. posvet niga. ampak lepiga, mi-liga, pobožniga, včasih žalostniga. včasih bolj serčniga petja, vselej pa pesmi in času permerje-niga, kakoršno bi bilo cerkveni slovenski pesmarici želeti.
Ne morem nehati šc perstaviti. kar Dunajski ljudski prijatcl £4. svečana letaš pod st. 24. str. 188 piše: Per večim delu novih latinskih mas sc pogreša tista visoka povzdiga. tisto verno navdi-hovanje, ali prava korenina Mozarta: pišejo maše, kakor za naprodaj, podobne odmašenju šampanjer-jevih steklcr.ic. Muzika se ne da potikati, in se tako dolgo po tleh valja, dokler ne požene iz pevca, v kterim prebiva, globoko verno navdušenje, ktero njega popolnama gospodari. Cerkvene muzikc namen je toraj, de podpera serca vernih v pobožnim hrepenenju k Očetu vsiga sveta, kakor Oavid poje: Njegovo svet« ime hvalite.
Visoko ne povzdignite. Mu slavo, hvalo, čast donite Na bobne. arfe brenkajte
Skoraj bi rekli, de take posvetne (vervvelt-lielite) maše pobožnost vernih bolj motijo, kakor povikšajo: kar toraj poglavitno, to je, pobožno povzdigovanje in hrepenenje tiče. namena cerkvene muzike ne dosežemo, kakor želimo: toraj so Parski škofje začeli skerbeti. de sc mora cerkvena muzika poboljšati.	I«. O.
Ogled po Slovenskim.
Gorica 17. m al. t r a v n a. —- Pretočeni veliki teden ho iineli Goričani spodbuden zgled nad presvitl« Nadvojvodinjo /ofio. Cesarjevo materjo, in njenima dvema sinama Ferdinand Maksimiljanam in Kari l.udnvitam. kteri so se tako lepo v cerkvi zaderzali iu goreče ino-
lili. de mu m (ein zgledam pobožni v svoji pobožnosti močno poterjeni. vnemami pa usramoteui. Veliki četer-tek, petek in saboto je prcblaga gospa Nadvodinja o ainaroa vred peršla v stolno cerkev in je pri vsih dol-zih dopoldanskih opravilih in popoldanskih molitvah o-stala. z molitevnimi bukvicami v rokah, s koleni na tleh. z očmi oberojenimi \ bukvice ali pa na altar in presvete opravila. Kakor pobožua mati. tako sta se obnašala tudi Njena po keršansko odrejena cesarjeviča. — Pač lep zgled >e to. in še za tolikanj lepši, od kolikor višji osebe izhaja Osramotiven je pa populnama za tajiste. kteri v cerkev le zidove podpirat hodijo, sena aliarje naslanjajo, roke križem deržc. z njimi po bradi ali pa po laseh mešajo, molit vinih bukev uc poznajo, svojiga kolena nkdar ne pripognejo. ali pa celo še mislijo, de jim ni treba moliti, ne k pridigam hoditi. -Nisim sicer prerok . pa vunder takim zamorem prerokovati. ile se um bo -e kdaj. morebif vse prezgodej. slabo godilo.
Pa ne le samo stolna »erke\ v Gorici. kjer se je presvitla \ad\odmja - se-anevicnna veliko saboto tud popoldan pri Vsta-nnu znašla, m nc le samo mestojaui so imeli lepo priložnost, sc prepričati gorečnosti, v kteri gori « esar»ka rodo\ina do presvetiga Kešnjiga Telesa iu za vse. kar ie božjiga: ampak tudi priprosto ljudstvo je velik«« nedeljo zjutraj na kastanjevici. nar prijeini*im liomni (soriške okolice. kjer samostan mini-hov sv. Frančiška stoji, se za\/elo nad pohožnostjo imenovanih Nad\< dje\ : in i tuili priprosto ljudstvo ni govorilo. ie vunder bilo nirfovo oho stermenje zgovorniši od vsa« iga jezika, u marsikakimu je gorka solzita v oei perigrala viditi to. kar hočem povedati.— Ze v saboto po dokom ani dopoldanski službi bo/ji v stolni cerkvi *e j« pres\itla Nad\od nja s < esarjevicema na Kostanjevico podala božji gr#»b obiskat. Na cerkvenih vratih od sarnostanskiga predstojnika »prejeta, se naravnost v bo/.ji grob poda. in četertlej ure pred presvetim Zakra-mentam kleči in goreče moli. s srnama vred iu svojo dvorno gospo kuc/imo Aversbergovo. Tudi pred altar-jcin Matere božie svttiga skapulirja. pod kterim trupla rajnih: pregnaniga Fiancoskiga kralja karclna nje-goviga sina l.udovika m njegove žene Marie Terezic Nadvodiev porivajo. pres\itla Nadvodinja pomoli. grobni napis prebera in s\oje zelie razodene, iti v podztmljino t rake | do grobo\ Spremliena od cele samostanske družine. gre sko/. \ert. kier pa preblago gosp.• strah spreleti. \iditi vez sred« preterganiga. nad dva sežnja po-greznje.»iga. in 0» zaskerbi. za telesno varnost samostanskih prebitavrov. Nadjau se ie. de ena dobra beseda, ktero za loimlie pred cesarjem govoriti je presvitla Nadvndinja obl:abila . bo \eczdala. kot vse njih dozda-ajc pisane prošnje. 1M obiskovanju podzemljin. se presvitla \ad\oditija \ samostan poda. blagovoli ogledati bukvariiM-o. «»olo. jedilnico, predstojnikovo izbo. in se zadovoljna poda na «\oi »ioni v <>rafenberg Veliko Nedeljo zgodaj pa pred -e«to uro oba cesarjeviča Ferdinand Maksiinilian in Kami l.udovik. brez strežeja. zgolj sama. na kosiame\i« o prideta, »e skoz nagnjeceno cerkev ker -»e po na\adi <>!• šestih slovesno vstajenje obhaja. poda sla v zagrad . u prosita O. g\ardiana. de bi )ima eni ga patra odločil. pred kterim bi rada v neni-•k i in ieziku očistila v zakramentu svete pokore svojo vest. Po opravliem .-povedi .Iu p gvardian v cerkev pred veliki altar na mesto Njima namenjeno spremi, kteriga se pa ponižno branita, ter si ne pustita nika-koršniga -prtdka ukazovati; tode zavoljo gnječe po cerkvi se vunder podasla na kraj. ki je Njima bil odločen l*ob./.iio klečita, na bukvicc molita, in se za-
deržita tako lepo. de smo si svesti, dc s svojim spodbudnim zgledam sta več dobriga storila, kot kak pridigar še s tako vnetim in vnemavnim govoram. Jc bilo ljudstvo pa že h tem lepim zaderžanjem eesarjevičev vse ginjeno. je bilo ono še le bolj vneto, ko je vidilo. de med sveto mašo. ktero so stolni prošt Baron Kodeli služili, sta k angelski mizi pristopila in iz njih rok Jezusa v svoje serce sprejela Le gola nedolžnost, ne-popačeno serce je v stanu s toliko gorečo pobožnostjo moliti, in s toliko ponižnostjo sc z Jezusam skleniti, in ravno te lepe čednosti se na cesarjevičet ih obrazih iu ua vsi Njuni obnaši lesketajo. Molila sta cesarjeviča za ljudstvo, pa tudi ljudstvo za Nju je molilo in za vso cesarsko rodovino. Bog nam daj tacih lepih zgledov dovolj od zgorej doli. in gotov« kinalo bo bolje. Dokler tega ne bo. de se bodo namreč tudi višji glave v veči obilnosti sveti veri uklonile. Cerkev spoštovale, njene prazaike vredno obhajale, in njene zapovedi, tretjo in ceterto. zvesto dopolnovale. zastonj pričakujemo mirnih časov in dobrih letinj. —- Po dokončani službi božji sta cesarjeviča blagovolila v samostanu zajterkovati ter sta se na to vesela na svoj dom podala, zgoli sama. kakor sta prišla. V pondeljik sta jo s presvitlo materjo odrinila v Tcrst. in le mladi nadvodja l.udovik. kteri je zastran bolt linosti peršel v Gorico sapo premenit. in mu je. hvala Bogu! že veliko bolje, jc še tukaj ostal. V nekih dneh pričakujemo preblago Nadvodinjo Zofio nazaj v Gorico, od koder se bo pa zopet po kratki pomudi vernila nazaj na Dunaj. Bog daj Nji iu vsi Njeni družini dušno in telesno zdravje!	P. M. Š.
Iz I. j u b I.i a 11 c. 13. t. m. je gosp. Mihael £lu-ga, kaplan v ,^ent-Rupertu. za vročinsko boleznijo, in 14. t. m. gosp. Martin Novak, lansko leto posvečeni mašnik, za pljučnico umeri. Naj v miru počivata!
Ka%glc<l po kersaiiskim svefu.
Francosko. Iz Laškiga sta peršla v Avignon na Francosko £ frančiškanarja. in bota ondi samostan svojiga reda vtemelila. V tem pa, ko se na Francoskim stari samostani spet z minihi polnijo in šole sv. cerkvi v roke povračujejo. —stoje v Nemčii samostani prazni ali pa so premenjeni v kosarnc in 1'abrike. in v gimnaziih. 1'cejih in vseučiliših učijo deržavni profesorji — nevero iu puntaiije.
Ver o u a. 16. uniga mesca jc šlo sedem misio-na rje v iz l.ombardije v Avstralio.
Kini. /bor svetih šeg jc sv. Ililarja za ccrkve-uiga učenika (doetor EeclesiV ) razglasil.
0 l'o dnevniku ..Presse" je minister očitniga uka na Francozovskim ukaz razglasil. de učeniki vikših in malih šol dolgih brad. nekdanjiga znamnja pre-kucuhov. ne smejo nositi. Pač prav! Cčenci morajo do učenika zaupanje imeti. Kako je pa to mogoče, če učenik ves zarašen kakor divji mož med nje stopi ?
..Presse" pravi, de je dnevnik rAugsburger Post-zcituugu po vsim cesarstvu prepovedan.
* Naš presvitli cesar so zaukazali. de se imajo .le-zuitam vse posestva na avstrianskim l.aškim nazaj dati. iz kteri b jih je krivično 1848. leto pregnalo. Knaka pravica se je tudi Rcdemtoristam na Stajarskim ska-zala.
'") Pri posebni pobožnosti. ki jo naša rr>ai >ka rodotina »rc-krat razodeva, ve ni čuditi, de je Bog avstrian-ki prestol (tron) ohranil, v tem k« se je marsikt«-ri drugi pre-vernil	Vred
• i.i^imni 1,4 irrtinika: i.uku ./0.1 w in indrsj X«nnm>*'
Z.«i. /r k Jv~,f Hlazuik