V ime sprave! ^a vsi črti boj! Srdito si gledata nasprotni vojski v obraz. Dvigajo se pesti, stoli, deske . . . bliskajo se noži, puške pokajo, že teče rdeča kri človeška. Strasti skušajo že nadvladati trezni razura, in gorje, ako se jim to posreči! — V dva sovražna tabora so se razdelili narodi avstrijski. Kje bode zmaga? Težko je o tem soditi že zdaj. A upajmo, da zmaga pravica in resnica! Od boja, ki se ravnokar bije in se bode nedvomno bil znabiti še brezobzirneje, strastneje, je odvisno malone tudi eksistenca našega malega naroda. V teh resnih dneh se čujejo po naši doraovini resni, opravičeni klici: nBratje, sloga! Združiino se v tesno falango, da nas ne obvlada silni nasprotnik!" Slovenski narod ob teh važnih dogodkih — žal! — ni solidaren. Ze davno ga razdvaja domači strankarski prepir, to prekletstvo Slovanov. On mu spodjeda korenine k uspešnemu razvitju, rau pije kri in sesa mozeg iz že itak oslabelega telesa njegovega. Klerikalizem, libe- ralizera, socijalizem si smejo pač privoščiti veiiki narodi, a za nas vse to ni. To je le žalostna, ponesrečena kopija in — smešna! Da, mal narod smo, a malenkosten, da se nam lahko po pravici rogajo naši nasprotniki. Nas bodo li resni dogodki — preteča nevarnost — iztreznili? Nam li prineso toli potrebne sloge in miru? — Upajrao! — Slovensko učiteljstvo ni nikdar izzivalo boja. Poudarjalo pa je ob vsaki prirnerni priliki, da želi vzajemnega delovanja z drugimi stanovi na korist naroda našega. A bojevalo se je vendarle. Pa boj ta ni bil nikdar napad, pač pa obramba, odpor. Ge pride torej do jedinosti, bo slovensko učiteljstvo gotovo med prvimi, ki bo radostno ponudilo roko v spravo. — V zadnjih letih smo sicer stopali bolj in bolj v javnost, a to je dobro znamenje. Kaže, da je naša stanovska organizacija dobra, zavednost naša večja, mišljenje samostojnejše, da smo napredovali. Ge je bil torej kak boj, smo ga bojevali prisiljeni v obrarabo svoje samostojnosti in svojih pravic, v obrarabo slovenskega šolstva. Pravijo, da je slovenska ljudska šola brezverska, a fakta nam dokazujejo baš nasprotno. Gotovo ima novi šolski zakon svoje hibe, ki se bodo rnorale odpraviti, a v obče je dober. Sploh pa je tisto neprestano povdarjanje brezverst.va, liberalizma itd. naravnost sinešno, da ne rečerao kaj hujšega. Cerau po sili in namenoma iskati povodov za razpor naroda, ki smo le žlica vode v morju, kaplja na veji?! Iščimo raje to, kar nas spaja in združuje, in našli bodemo, da srao prav za prav le navadni, pošteni Slovenci! Naše geslo, naš prapor bodi narod. Slovenci pač nismo ustvarjeni za klerikalizem, brezverstvo, liberalizem in socijalizera. To vse je le iraportirano blago, rastlinje, ki se ne more aklimatizovati nikdar pri nas. Zaneslo se je k nam le v gotove namene, a v korist narodovo ne. Tudi naše šolstvo naj se izboljša, a ne znabiti v strankarskem zmislu; to bi bila zopet velika hiba. Pozdravljali pa bomo vsako preosnovo šolskib zakonov v naprednem zraislu, t. j. tako preosnovo, ki bode imela za naš narod pozitivno koristne posledice. A naša stanovska samostojnost (seveda v gotovih mejah) mora biti pri tem zavarovana. Tukaj ne odjenjamo niti za las! Ošabno preziranje, bodisi od katerekoli strani, se nas čisto nič ne prime. Zaradi tega borao korakali vse jedno svoj pot dalje. Splob pa naj se nas smatra jednakopravnim in jednakovrednim drugim izobraženim stanovom. Casi (mogoče blaženi časi), ko se je ravnalo z učiteljstvom nekako bagatelno, so minili. Prvi pogoj k vsaki spravi pa je gotovo medsebojno spoštovanje. To pa smo v zadnjih brezobzirnih bojih dooela izgubili drug do drugega. Srca nam razjeda le sovraštvo in srd, to pa ne raore roditi dobrega sadu. Prepad med nami je vedno širji! Nazaj, dokJer ni prepozno! — Zahteve v zrnislu nemškega pregovora ,,biegen oder brechen" so v sedanjein času, ko se razvija individualiteta posameznih stanov tako krepko, neizpeljive, ce ne smešne. Odjenjajmo vsak nekoliko. — Med tem, ko se mi bijemo in butamo z glavami drug ob drugega, sejejo drugi, nevarni sovražniki svoje pogubonosno seme med narod naš, seme, ki je zanj to, kar strup in smrt! in mi ? Mi se pa tačas razgrevamo v malenkostnem prepiru, kdo je kriv vse naše nesreče! Iz sroa želirno, da se vse slovenske stranke složijo, da se vrne v naš rod toli potrebna jedinost, brez katere ni mogoče nobenega pozitivnega dela. Saj je ravno nara dobro znano, da i uspehe n a š e g a delovTan ja najbolj ovira nesloga v našem narodu. Sprave torej želimo zaradi sebe in zaradi napredka našega naroda. Pričakujeraopatudi, dasepritem uvažuje naše špecijelno stališče, da se i nam omogoči okleniti se sprave brez zlih slutenj za svojo bodo č no s t. Dvojno znarnenje na slovenskopolitiškern nebu narn priča, da se bližamo važnim, morda usodnim izpremembarn za narod slovenski. Znabiti je ravno zdaj najugodnejša prilika, da se zopet pobratinio, da združeni v bratski harmoniji — vsak v svojem delokrogu — zastavimo svoje moei za ,,inferijorno pleme1* — narod slovenski! In v to ime bodi nam pozdravljena ideja s p r a v e Slovencev! p. Leska.