PRIVID
PAVEL    G O L I A
Nekoč, ko od taljanskih vin in zganja britanskega poražen in pobit omagam, se mi čudovit privid prav iz kraljestva blaženih prisanja.
Domov grede umrem v tej nezavesti, s častmi in priznanji ne preobložen, nespravljen z Bogom in nespokorjen, a mirno v jarku ob državni cesti.
Krog trupla gneča. Jedko se zgražaje o meni govore ... Nil nisi bene! „Tak postopač je tu in tam brez cene." »Ta se se pred Boga pijan prima je!"
»Vej, sram ga bodi!" »Vsak pač po zaslugi! „Da po potrebi in s pametjo je pil, bi lahko bil premožen, zdrav in živ." »Dostojen naj bi bil, kot smo mi drugi!"
A precej zvok teh slov in topi zmisel zbledi in ugasne. Kot skoz pajčolan smehlja se otožno moj najlepši dan, podoben zvodenelemu obrisu.
Kar me vezalo s svetom, se oddaljuje ter se v teminah blazno opoteka, napori lastni, težnje sočloveka — vse mi postaja abotno in tuje.
A sredi čela vroča znojna kaplja žge v čelnico. Da ves spomin zatre?
Da dovrši poslednje? In ko vse v neslišnost in pozabo se potaplja,
in ko v prostoru, ki teman in prazen v brezbrežnost tiplje, se nič več ne gane, obdan s svetlobo lik pred mano vstane in glas zaslišim zvonek in prijazen:
„Ne boj se me! Usmiljeni in VeČni v neskončni Svoji kliče te dobroti. Na zemlji so končane tvoje poti. 2 a mano stopi, liter at nesrečni!"
To reče, pomenljivo se nasmeje in v širno noČ s korakom gre svečanim. Sledim z naporom. Hoje se ne branim, le omedlevam od neskončne žeje.
Težko že nosim, tavajoč za sijem, togoto srepo molka in noči. „V nemir obsojen," dušo mi zmrazi, ,Je v večnem se pokoju ne spočijem",
ko neka lahnost sklepe mi razveže, da kar zaplavam skoz teme zgoščene. Kot list lahak sem, ki ga veter žene, nič ne občutim več telesa teže.
In glej, v tej črni, neprodirni senci se zaleskečejo pred mano vrata prečudežne lepote, motno zlata, kot vrata baptisterija v Florenci.
Odpro. Vse zažari. Nebesa sveta! V blesteči gneči zgine moj sopotni, a vsi, ki so mi tam bili nasprotni, gneto se uslužno krog Boga Očeta.
Kako, oči hinavsko zavijaje, se plazijo krog njega in za njim! Kot prikovan na pragu v raj stojim, a v molk in temo bi se vrnil raje.
Tu me zagleda Gospodar vesolja. Pusti ponižnost, ki še bolj se niža in z vedrim smehom meni se približa: „Oho! Saj to je naš prijatelj Golia!
Res brez marljivosti čebel in mravelj opravljal si na zemlji posle svoje, bolj vinske hrame kakor hrame Moje poznal si in obrajtal, ljubi Pavel,
a radi par ljudi in par živali, ki si jim dobro hotel, sinko moj, iz Mojih knjig ti bodo še nocoj vse grehe in dolgove odpisali."
Ko vidi, da zvedavost mi ne prija zijal, v prostore pelje me domače ter naroči najžlahtnejše pijače. Vesel pritrdim. Zopet oštarija!
Sovražniki krive se od zavisti,
jaz pa si mislim: „Prav vam je, barabe,
ki ste napihovali se kot žabe
in tipali mi jetra in obisti!"
Zdaj pijem tam s prijateljem Tomažem (o njem se v moji pesmi bo še culo) kipečo, res prečudežno rebulo in svojim zopernikom osle kažem.