KA.T0L1SK CKRKVKN LIST. „Daniea" izhaja vgak petek na eeli poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gl. 30 kr. V tiekarnici sprejemana za eelo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za eertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica4, dan poprej. Tečaj XXXVII. V Ljubljani, 1. vel. serpana 1884. List 31. Premišljevanja in molitve za vse stanove. (Dalje.) Kdo nas bo vodil? Iz dozdaj rečenega smo se do dobrega prepričali, da nam je grešnikom pokora neogibno potrebna, če hočemo zveličanje doseči. Pokora pa, kakor je potrebna, tako je tudi težavna; in mi, ki se greha nismo bali, se le preveč plašimo pokore. Kdor potuje po neznanih krajih ali na visoke, sterme gore, si poišče zvedenega vodnika, ki mu pravo pot kaže in če je treba, tudi na hujših, nevarniših krajih pomaga. In kdo more tajiti, da je pot pokore podobna taki težavni in nevarni poti na sterme gore? In ker pri tem gre za naše zveličanje, je toliko bolj treba, da si poiščemo dobrega vodnika, ki sam natanko pot ve, da se ne more zmotiti in ki je tudi močan dovolj, da zamore v potrebah pomagati. Kje pa bomo iskali takega zanesljivega vodnika? Kdo je neki tak vodnik? Ali mar kak človek? Vsak človek je goljufljiv, pravi sv. pismo, in popolnoma se na nobenega človeka zanašati ne moremo; v zadevah našega zveličanja nam je popolne gotovosti treba, tako nam pa samo Bog dati zamore. Kako pa nas Bog voditi zamore, če ga ne vidimo? Zgled brez zmote nam zamore samo Bog dati, kako pa je to mogoče, če ga ne vidimo? Vodnik naš mora biti nezmotljiv, zraven pa tudi viden. To dvoje se skupaj nam zdi nemogoče; ali kar človeku ni mogoče, je mogoče pri Bogu. Res je Bog v svoji neskončni modrosti že od vekomaj sklenil, da bo svojega Sina na svet poslal. In ta edioorojeni Sin nebeškega Očeta, ki je Bog od vekomaj, ie v času človek postal, človeško naturo nase vzel; nevidni Bog je vidno človeško naturo privzel in se v drugi Božji osebi kot Bog in človek človeškemu rodu kot zgled pokazal, kterega nam.je posnemati. Lepo govori o tej resnici sv. Avguštin : Človeka, kterega vidimo, ne smemo posnemati, ker se lahko moti; nevidnega Boga pa, ki je čist duh, pa ne moremo; da bi tedaj človek zgled imel, kterega vidi in brez skerbi posnemati sme, je b e-sedameso postala in med nami prebivala, to je: Sin Božji se je včlovečil, je človeško naturo nase vzel, da imamo vidnega in ob enem nezmotljivega vodnika. In sv. Gregorij papež govori: Bog se je v člo- veški podobi pokazal, da bi ga vidili; še več on želi in celo tirja, da naj nanj gledamo, da ga posnemajmo. V sveti in v svetovni zgodovini beremo o slavnih možeh in vojskovodjih, ki so v naj večjih nevaruostih, po naj hujših potih in sterminah svojim vojščakom na čelo se postavili, jih tako ohrabrili in slednjič k slavi in zmagi pripeljali. Taki možje so postavim: v sveti zgodovini Mojzes, Jozue, Gedeon; v svetovni povestnici: Aleksander Veliki, Hanibal, Cesar Karol XII, švedski. Naš vodnik pa, ki nas ne vodi k minljivi slavi, ampak k večnemu zveličanju, je sam Jezu« Kristus, Bog in človek skupaj. On sam gre po težavni poti pred nami in nas vabi za seboj, rekoč: „Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji sam sebe, naj vzame križ na rame in naj hodi za menoj!" In zopet: „Jest sem pot, resnica in življenje; kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, temuč ima luč življenja." In zopet: „Zgled sem vam zapustil, da tudi vi storite, kakor sem jest vam storil." Molitev. O moj Jezus, ti pravi Bog in človek, iz globočine svojega serca te zahvalim, da si na zemljo prišel, da si človeško naturo nase vzel, da mi svoj zgled daješ, da mi kažeš pravo pot v nebeško domačijo. Jest pa tudi obljubim, da hočem tvoj učenec biti, in vselej za tabo hoditi. Kakor se solnčna roža vedno za solncem obrača, tako naj bodo tudi moje oči vedno na tebe obernjene. S sv. Tomažem Kempčanom (3. buk. 18. pogl.) se ti zahvaljujem, da si meni in vsim vernim pravo in dobro pot v svoje večno kraljestvo milostno pokazal! Saj tvojo življenje je naša pot. Ko bi ti ne bil pred nami šel in nas učil, kdo bi pač hodil po pravi poti? Koliko bolj srečni smo mi, kot pravični starega testamenta, ktere si vodil le po oblaku, in je bila pot proti nebesom bolj temna! O kako lahko bi zašli, kako daleč zadaj bi ostali, ko bi tvojih prelepih zgledov ne vidili! Glej, še zdaj pešamo in omagujemo, ko vender toliko tvojih čudežev in naukov slišimo; kaj bi še le bilo, ko bi nam ti s svojo lučjo ne svetil, da te moremo posnemati! Toraj dodeli mi, o Jezus, svojo gnado, da si tvojo podobo globoko vtisnem v serce in neprestrašeno hodim za teboj! Amen. Svetloba — luč. (Dalje.) „Najspodnejši iu najtemnejši krog obsega \se one, ki se pečajo s čarovanjein in hlapčevanjem satanovim. V drugem krogu je vse praznoverje, vraže, vedeževanje in meseua pohotnost. V tretjem se nahajajo prostomiš-ljaki, misoni, i. dr. Vse te tri mračne kroge vežejo med seboj brezšte\ilue niti. ki vodijo kakor po nekih stopuicah iz zgornjih v spodnje predale. V najdolnjem okrogu vidim vse te magnetične iu čarovne zdravilne sredstva in osebe v takih razmerah in okoliščinah, da jih kraljestvo teme vedno bolj na-se poteza in vleče. Kes, da je magnetizem sam na sebi naturna (pri-rodnaj moč, ali kdor se z njim peča. ko z njegovo pomočjo hoče segati v nevidno kraljestvo duhov, se mi z
  • S, 105.) Ista zveličana Katarina Kmerih pravi: rDne 13. dec. lili): celo božjo noč sem bredla okoli zemije po dolgih velikanskih pečinah iu prostorih temotnih. Silna muožica ljudi je pohajala sem ter tja zabavajoč se v delih temuih, nočnih. Od velike žalosti hotelo mi je serce počiti, ali voditelj tangelj) me je peljal toliko veu na svetlo, da sem zopet morala nazaj v temo ter videti černe dela teme. greha, brezbožnosti." (A. K. Einmerich. Lebeu Jesu itd. I B. XXXV.) Torej tema, noč. mrak. smertua senca, to vse je podoba greha iu poganskih ali krivoverskih zmot. „Oni, ki zapuste pravo stezo, in hodijo po temnih potih." (Preg. 2, 13.) Ko se prikažo pravo solnce. obledc vse druge svetila na zemlji, naj bodo še tako močne, da jim celo re-kajo. kakor pomnoženi elektriki: „solnčua svetloba." Najmočnejši mož. od kterega beremo v svetem pismu, je bil Samson, ki je v mnogoterem obziru predpodoba Kristusova, Že njegovo ime, ki pomenja: solnce, znamenje Njega, ki jc „solnce pravice" (Malah. 4, 2), še bolj pa njegove junaške dela. Kakor mladega kozliča je umoril iu razčesnil leva, in iz žrela mertvega leva se je cedil med! tako je naš Zveličar premagal tisto temno močno zverino, pred ktero nas svari sv. Peter: „Trezni bodite iu čujte, ker nasprotnik vaš, hudič, kakor lev rujoveč hodi okrog in išče, koga bi pogoltnil. (1. Petr. o, *.) Dalje je Samson z zauičljivim orodjem, z oslovsko čelustjo, potolkel 1000 filistejev, a brezprimerno več odurnih divjaških ljudstev je ukrotilo zmagonosno, nekdaj silno zaničevano orodje sv. križa; in kakor je junašKi Samsom s svojo smertjo, ko je stebre shodnje hiše tilistejcev stresel in razrušil, največo škodo sovražnikom storil; tako je Kristus ravno s svojo smertjo (— kadar je tudi vstvarjeno naturno solnce merknilo —) najbolj pretresel iu moč odvzel peklenskemu kraljestvu. Na svojih plečih je nesel Samson železna (brončena) vrata sovražnega mesta; tako pravi sv. Janez v skrivnem razodenji: „ ... in obličje njegovo kakor solnce sije v moči svoji. In kD sem ga videl, padel sem mu pred noge, kakor mertev; pa položil je name desnico svojo govoreč; Ne boj se; jaz sem pervi in zadnji iu živim. In bil sem mertev, in glej, živ sem na vekov veke, amen; in ključe imam od pekla in smerti." (Razod. 1, 16—18). Bela svetloba solnčna se kroji v sedem krasnih mavričnih barv. Samson je vso moč imel v sedmih kitah svojih las, a ko mu jih je Dalila porezala, zgubil je vso krepost, in prejšnje junaštvo, in verh tega so mu sovražniki oči iztaknili, da je po temi taval. (Bukve sodnikov p. 13—10). On pa je drugačen junak, o kterem poje že David: „kakor ženin, ki gre iz svoje Staniče; raduje se kakor korenjak, ki se pripravlja na tek; od kraja nebes je vzhod njegov, iu tek njegov do njihovih krajev: in nič ni, kar bi bilo skrito njegovemu žarut (Ps. 1H, «j—7). O njem pravi sv. Janez: „Milost vam in mir od njega, kteri je iu je bil in bode; in od sedmerih duhov, kteri so pred njegovim prestolom" (Razod. 1, 4). On ie junak, ki življenje daje, življenje časno in večno: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu. iu Bog je bila Beseda . . V nji je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudi* (Jan. 1, 1. 4.) rIu Jezus jim zopet reče govoreč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, nego bo imel luč življenja" (Jan. 8. 12.) Brez soinčue luči bi ua svetu, t. j. na naši zemlji, ne bilo ne gibanja ne življenja, ne svetlobe; kajti ko-nečno vsako zemeljsko svetilo, bodisi svetlikanje fosfo-rično na morski vodi, ali trohljivega lesa, ali raznih kresnic, navadnega ognja, in elektrike, — pervotno izvira od soluca. Po sporočilu svetega pisma pa je bilo vstvarjeno solnce še le četerti dan stvarjenja. ali kakor je daudenes med razlagavci sv. pisma sploh sprejeto menenje, v četerti dobi je solnce po raznih premembah v gostem meglenem ozračju zemlje stopilo v take razmere nasproti zemlji, v kakoršnih je ostala potem vedno do današnjega dne. in bode še veliko let (najberže pa ne toliko, kakor sanjarijo učenjaki; Helmholz še celo za 17 milijonov let!). Svetloba pa je bila že pervi dan stvarjena, budisi, da je še r3zkrojeua zmes pervin vo-ueuca iu kisleca v silnem grozovitem požaru se vnela, se spojila in kot vodeni sopar in v vodo se zgostila, ali pa bilo je solnce. pa zaradi soparov na poveršji in ozračji ni še s svetlimi žarki vplivalo na zemljo. Pa te stvari so le dozdevni učenostni nauki ali znanstvene hipoteze, v ktere so učenjaki vsi zaverovani; ti pa jim nisi dolžan vsega verjeti, sej tudi sami eden drugemu ne verjamejo in kar eden postavi, drugi podirajo; gotovo je le to, kar uči sv. vera. Sv. Janez Krizostom pravi: „Kakor solnce razsvetljuje zemljo, še preden se prikaže, tako je Kristus storil, da so mnogi v čednostih izverstni bili, preden se je on rodil." Vsa rašča in razvoj rastljiu je odvisno od solnčne svetlobe, ktero rastljina v se pije in serka skoz perje; tako je vsa zgodovina človeškega rodu odvisna od hrepenenja in sprejemanja duševne svetlobe, — Kristusa. „Kdor Jezusa ne pozna, svojega lastnega življenja ne pozna,® uči sv. Hilarij. Obljubljeni odrešenik je duševne svetlobe in pravega življenja vir od početka sveta, kajti sv. Janez pravi: „Bila je prava luč, ki pride na svet, da razsvetljuje vsakega človeka" (Jan. 1, 9.) To je po gerškem izvirniku: to fos to erhomenon = luč prihajajoča, od početka vedno na svet se izlivajoča, ki že pred svojim prihodom in rojstvom v človeškem mesu in telesu je neprenehoma razsvetljevala in vzderževala svet — vse ljudi, Tri so po tej luči hrepeneli. Koj s početka, ko je po izvirnem grehu bila pretergana vez življenja med Bogom in človeškim rodom, je obljubljeni Mesija ono vez (vez — vera — veriga = religio) povzel ter jo zopet zavezal, da se ne preterže nikdar več. Saj je rekel: „Dokler sem na svetu, luč sein svetuu (Jan. 9, 5 ) Do kedaj pa je na svetu? I no: „In glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Amen." (Mat. 28. 20). To so podeduje besede evangelija sv. Matevža. Torej Kristus je bil. in je, in bode vedno oprava luč sveta, da kdor hodi za njim. ne hodi po temi" (Jan. S. 12). Navdušeno poje cerkvena pesem poneueljska. („Splendor ec"): Očetove ti slave blis. Ki nam od luči luč deliš, Luč luči in svitlobe vir, Dan ki razsvitljaš dneve zmir. Izidi pravo solnce nam. Pokaži luči večne plam. In blagor Duha svetega Nam vlij dobrotljivo v serca. Zadnji dnevi in trenutki Alfonsa Ratis-bona; umeri pri sv. Ivanu v hribih jeruzalemskih. Častitljivi o. Marija Alfous Ratisbon nas je zapustil 0. majnika ob 8 zvečer. Smert njegovega brata Ahila v JisU-p. 18*3, pa smert starejega brata msr. Teodora Ratishona 10. pros. tekočega leta — to je vsekalo osodovito rano njegovemu občutnemu in ljubečemu sercu. V oziru na neko splošnjo slaboto, ki se je bila polastila zlasti oči. ktere so ga žugale zapustiti, je dobri duhovni pastir Marija Alfous imel predčut. da ne bo dolgo več. ko pride bridka ločitev. Rekel je večkrat: „Vidili boste, da s 70. letom bom umeri. Ali nisem dovolj dolgo živel? In pa sej že več let prosim dobrotljivega Boga. da bi umeri v starosti presv. Device." Resnico je govoril: 1. majnika, v obletnico svojega rojstva in svojega 70. leta se je ulegel, ter ne več vstal. Odrinil je bil od sv. Petra iz Jeruzalema 30. aprila t. 1., dospel v vstav k sv. Janezu < v hribih), da prične Šmarnice. Spremljali so ga vsi mladenči. duhovni iu bratje iz rokodelske in umetniške naprave sv. Petra v Jeruzalemu. Zdajci pred 1. majuKom je vravnal in pričel procesijo na čast presv. M. D.; bila je procesija slovesna in prelepa. Pa drugi dan. ravno ko se je imel napravljati v cerkveno obleko, da bi maševal. se ga polasti grozen mraz; morali so mu pomagati v njegovo stanovanje nazaj in v posteljo. Merzlica, mešanje, silni nepokoj v trenutku navali predrazega bolnika. To je naznanovalo hudo pljučno bolezen ob desni strani. Naj bolj udana skerbljivost dr. Subadini-a in dr. Chaptina ni premogla ustaviti bolezni, ki se je v trenutku pokazala, da je smertna. V treh samostanih sijonskih hčer so se potem pričele neprenehljive molitve pred sv. Rešnjim Telesom in živo živo se je molilo, da bi jim Bog ohranil tako drazega očeta. Prosilo se je detinsko, nakladali so si zatajevanja ter so upali, da molitev z zatajevanjem zedi-njena bo Bogu tako rekoč silo storila, ter jih bo uslišal. Naš dragi bolnik pa, pravi poročilo, je mirno in s popolnoma sinovsko vdanostjo pričakoval smerti. Zakaj bi tudi nepokojen bil? Sej njegovo življenje je bilo posvečeno ljubezni Božji in ljubezni ubozih. Pri vsih svojih bolečinah je le še želel dušo si poživljati s kru- hom besede bo/je ter je vsak dan prosil, da so mu brali molitve, s kterimi se je sam zedinjal, iu mu bogo-ljubne reči brali. Da bi ga preveč ne trudili, ko je bil že hudo zdelan, so mu hotli moliti le „Memorare" (Spomni se, o preusmiljena Devica) in klicati v presvete imena Jezus, Marija, Jožef; toda na njegovo prošnjo so mu čitali še kako poglavje iz Nasledvanja Jezusa Kristusa od sv. Tomaža Kemp., ktero branje je nezmerno ljubil. Sklical je nato: „O kako ste mi dobro storili, kako je to lepo! Kakoje mogoče, da toliko kristjanov nikoli ne bere neverstice iz teh veličastnih bukev!* Ves zamišljen v božje reči. in dasiravno zdelovan od neusmiljeno hude bolezni, ki je zastopovala vse njegove duhovne moči; je bil vender ves priljuden, opaz-Ijiv in poln ljubeznjivosti do teh, ki so bili krog njega; vedno je zopet popraševal. kako je z mladenči iz naprave sv. Petra, iu obračal je skerbljivost tudi na naj manjši reči. ki se tičejo njih blaijra. Sirote iz naprave „Ekce-Homo" in pri sv. Janezu v hribih so bile tudi delež njegove skerbljivosti. Imena členov Sionske družbe in raznih dobrotnikov njegove številne duhovne družine so mu bile zaporedoma v ustih. To je pričalo, kako močno je cenil velikodušnost katoliških družb. Ktere so ga t«.ko močno podpirale v mi-sijoni. ki je vreden sv. Vincencija Pavi j.: na . . . Peti «lan njegove bv»ie/.ni se )e mislilo, da se bo Bog dai sprositi po neprenehljivih molitvah, k. <# po vsih krajih v nebo kipele za dobrega očeta M. A lonsa ter bode ohranjen veliki sv-ji uružini. Oba zdravnika sta imeia posvet in sta enih misel poterdila. ua se je stan bolezni znatno ¿boljšal; sapa se je ziajsala. Toda videz je bil kratek, po noči so nastopile nove težave in prežalostui so bili nasledki. V jutro šestega dne je dal poklicati svojega spovednika. eue«:a g^. duhovnov pri sv. Ani v Jerazaiemu, in pripravljal se je na prejemo ss. zakramentov s pre-čudnim iniroui. jasnostjo in pri prostostjo. Proti polduevu mu je čast. u. Dailiiez prinesel sveto Popotnico, in potem ko ga jc obhajal, ga je prosil, naj blagoslovi vso svojo auhovno uružino. Povzdigne tedaj ta dobri pastir roko s častitijivostjo. s kakoršno je opravljal vsako svoje delo. in čez vse naredi velik križ. kakor bi hotel obseči vse štiri strani obzorja. Njegova misel iu ljubezen je merila proti vsim vstavom in vsiin udom konuregacije Naše Gospe Sijonske in njihovih številnih prijateljev. Kako ginljiv in veličasten je bil ta prizor v svoji pri-prostosti! V tem milem starčeku s častitljivo brado, z lepim in pomenljivim obrazom se ti je predstavljala cela znamenita davno od Boga ljubljena sorodovina; mislil bi, da vidiš Jakopa. ki blagosla*. lja dvanajstere rodove v svojih sinovih, dvanajstere očake, ko se veliki duhoven Arou pohlevno v grob nagiba, da ondi počiva v vsem veličastvu svojega duhovstva. Čast. o. Anton Tripolski, redovnik frančiškanski, kurat duhovnije sv. Janeza v hribih, mu je poslednjič podelil sv. poslednje olje. Dobri oče Marija je bil pri polui zavednosti in imel je tolaživne besede za vsacega. Gospodu, ki ga je bil odmeuil za svojega naslednika v Jeruzalemu, je še priporočil nedodelano napravo sv. Petra za rokodelce iu umetnike, ki mu je bila tolikanj na sercu. Odgovoril je prijazno na izraze spoštljive vdanosti druzih Sijonskih duhovnov, ko so se mu zahvalili za vso očetovsko dobrovoljnost, ki jim jo je skazoval. Tudi hišni služabniki niso bili pozabljeni. Po prejetem poslednjem olji so bolečine nekoliko pojenjale. Proti petem ¿večer je iz Betlehema dospel č. o. Estrate, mašnik presv. Jezusovega Serca. in skoro o * tem času č. o. Matthieu Lecomte, dominikanec iz Jeruzalema. Ratisbon je ta vredna prijatelja sprejel z ljubeznivostjo, ktera mu je bila vselej lastna; ker je bil pa preveč oslabljen, da bi se dalje razgovarjal, je prosil čč. oo., naj se prehodita po vertu, veleval pa svojim ljudem, da naj jima postrežejo s kacimi poživljeji. Njegova skerbljivost je bila na vse obernjena. Zdravnik ga je zapustil proti šestem in mislil je, da bolnik pri svoji močni natori utegne 24 ur še živeti. Ravno tako so menili pričujoči duhovni. Toda Marija je hitela svojega izvoljenca odpeljati v nebeški Jeruzalem. Ves vzrok je misliti, da je prišla Ona sama rešit posledaje vezi tega predrazega življenja. Proti osmem se je neka nebeška luč zalesketala na obrazu tega dobrega očeta; oči, ki jih je imel skoro vedno zaperte, so se odperle polne življenja in sreče. Razodevalo se je v začetku na njem stermenje, potem zamaknjenje. To zamaknjenje je terpelo tri minute; potem so se oči zaperle, in — brez pretresenja, brez na-tezanja — je izročil lepo dušo svojemu Stvarniku. Dva lahka zdihljeja sta opomnila pričujoče, da je dar dopolnjen. Zdelo se je, da je pohlevno zaspal in nikako znamnje smerti se mu ni razodevalo na obličji, ki je bilo še obsijano z nebeško svitlobo; človek se ga kar ni mogei nagledati. Po svoji ljubeznjivi prijaznosti, ki jo Bog pogosto kaže nad tistimi, ki ga ljubijo, je Ratisbonu njegov zadnji dan podelil to, kar je že dolgo časa želel, namreč pomnoženje števila Izraelcev v njegovi napravi sv. Petra. Štirje preljubeznjivi mali judje (charmants petits Juifs), pripeljani od svojih sorodnikov, so bili sprejeti prav tisti dan. Ratisbon, ko zasliši to novico, je sklical: „Bodi hvaljen moj Bog! pridobil sem jih s svojimi smertnimi mukami, ti pa veš, da rad dam svoje življenje za Izraelovo zveličanje." (Konec prih.) De secta m&ssonum). (Kouec.) 5. Rem proinde facient sacri Pastores suis ovibus apprime utilem et Sanctitati Suae periucundam, si praeter commune et usitatum concionandi genus, quod omnino retinendum est, illud adiungent, quod defendendis ca-tholicis veritatibus adhiberi solet, et aptissimum est profligandis erroribus, quos latius et máximo cum ani-marum detrimento hodie disseminari Apostolicae Litterae Humanum genus déplorant. Quod quidem concionandi genus tum erit christianae plebi saluberrimum, cum re-futatis erroribus, christianae doctrin&e vim. preastantiam et utilitatem dilucide et ordine explanabit, et amorem erga catholicam Ecclesiam, quae eandem doctrinam integrant incorruptamque servat, in animis auditorum excita bit. H. Cum vaferrimi8 sectarum artibus fraudibusque adolescentes, pauperes artifices et operarii facilius allici et capi soleant, ad hos etiam peculiares curae sunt con-vertendae. At que ad iuventutem quod attinet, adniten-dum summopere est. ut a teneris annis tam intra domésticos pañetes, quam in templis et in scholia ad chri8tianam (idem, christianosque mores accurate infor-metur. et mature doceatur, qua ratione sibi ab insidiis tenebricosarum sectarum cavere debeat, ne si in earum laquees incident, sit ipsi imposterum tam iniquis do-mini* máximo cum aternae salutis et hum&n&e dignitatis detrimento turpissime serviendum. Iuvenum incolumitati perbeoe consultum erit, si ex iis praeficiantur Sacerdotes Uicique homioes sapientia et dexteritate p raes tan tes, adolescentes a nun um sument virtutibus colendis, et re- ligioni aporto ore, contemptis impiorum irrisionibus, profitendae, simulque assuescent horrere quidquid a ca-tholica veritate et sanctitate alienum sit. 7. Perutile etiam est, hinc patres, illinc matres-familias fraterno foedere coniungere eum in finem, ut viribus unitis aeternae propriae sobolis saluti rectaeque institutioni aptius studere, et efficacius consulere pos-sint. Plures huius generis consociationes hue illuc in-ductae sunt, sive de viris, sive de feminis agatur, quae Caelitis alicuius tutelae sese commiserunt, et laetissimos religionis ac pietatis fructus edunt. 8. De artificibus autem et operariis, inter quos potissimum delectus haberi solet ab iis, quibus vel ipsa religionis et societatis fundamenta conveliere propositum est, ponant sibi ante oculos Sacrorum Antistites prisca ilia collegia fabrum, vel artificum universitates aut so-dalitates, quae adscito sibi caelesti Patrono anteactis temporibus praeclaro fuerunt civitatibus ornamento, et artibus sive politioribus sive humilioribus incremento. Hos aliosque coetus ex iis etiam hominibus qui merca-turae negotiis vel humanioribus disciplinis sese dedide-runt, iterum excitabunt, in quos qui coiverint religionis oificia sedulo edocebuntur et obibunt, et una simul in humanis necessitatibus, quas ferre aut corporis aegri-tudo aut senium aut paupertas solet, mutuo sibi sint auxilio. Qui his coetibus praesunt, sedulo advigilabunt, ut 80cii morum probitate, operum affabre effingendorum peritia, laborum ferendorum docilitate et assiduitate máxime commendentur, quo facilius, quae ad vitam sunt necessaria, sibi parare queant. Nec detrcctabunt iidem Antistites huiusmodi societatibus advigilare, leges pro-ponere aut adprobare, gratiam divitum conciliare, patrocinio suo eas prosequi, ope iuvare. 9. Neque peculiarem eorum curam fugiet mirabilis ilia precum et operum societas, quae nonnullis in locis nata, in aliis iam adolescere coepit. Curandum summo studio est, ut in hanc adscribantur quotquot recte de religione sentiunt. Nam cum ei propositum sit generali quadam animorum consensione in universa qua late patet catholica Ecclesia, religionis ac pietatis opera fo-vere et amplificare, divinaeque indignationi placandae assidue studere, facile intelligitur quantae ea miseria hisce temporibus futura sit utilitati. Ex precandi autem formulis earn Episcopi commendahunt máxime, quae a Deiparae Rosario nomen habet, quamque tamquam praestanti88imam amplissimis laudibus haud ita pridem Sanctissimus Dominus Noster prosequutus est et impen-8issime inculcavit. Inter opera vero pietatis ea eligant, quae obiri ab iis solent qui tertium S. Francisci Ordi-nem profitentur, inter quos sicut et inter sodales S. Vincentii a Paulo vel Marianos quo plures fieri poterit conscribendos curabunt, ut praeclarissima opera quae tanto cum catholici orbis plausu et animarum fructu ab iisdem peraguntur, latius in dies manent. 10. Optimum denique factu esset, si ubi id loco-rum et personarum adiuncta siverint, catholicae scien-tiarum Academiae excitarentur, aliique perutiles con-ventus sou Congres8us, uti vocant, haberentur, ad quos unius vel plurium regionum lectissimi homines deputa-rentur, eosque praesentia sua Sacrorum Antistites honestare non dedignarentur ut simul consilia rei catholicae provehendae sub eorum auspiciis iniri et quae turn huic turn publicae utilitatis magis conferunt, statui pos-sent. — Neque abs re esset si, qui sibi provinciam de-poposcerunt assiduis scriptis et lucubratiooibus defen-dendi Dei et Ecclesi&e iura, et recidendi no vos qui in dies subolescunt errores et cavillationes, sociato agmine, Episcopis ducibus, dimicarent. Fieri enim non potest, quin, si vires omnes, quae vividae adhuc, Deo opitulante, in Ecclesia vigeat valentque, in idem consenserint, uber- rimi referantur fructua ad hodiernam hominum societa-tem ab exitiali iniquarum sectarum contagione vindi-candam, et in Christi libertatem asserendam. 11. Quae hactenus proposita sund, haud ita facile optatum finem assequentur, nisi vires uniantur, ac pro-inde nisi Archiepiscopi cum suis Suffraganeis una con-suluerint et statuerint, quid factu opus sit, ut Supremae huiusce Congregationis in votis est, ut eorum singuli uantocius renuntient et imposterum quoties statum escribent diooceseon, referre ne praetermittant, quid quisque vel singillatim vel una cum suis in Episcopatu collegia egerint, et quern exitum eorum studia sortita fuerint. Datum Romae ex Caucellaria S. Officii die 10 Maii 1884. Raphael Card. Monaco. Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. („Ali bomo še kuhali?") Po bolj poveršnem pregledu (kajti pogosto se kaj spremeni) je bilo bolj redoma po ministru brez „portfelja" podpiranih okoli 70 gimnazijalcev, 4 pripravniki, 1 realec, 4 org-ljavci in 29 dečkov iz začetnih šol; skup 108 mladenčev. Iz gimnazije je 5 odličnih, 6 slabih, 59 jih je z enkljo šolo izdelalo (med temi jih ima 8 eno ali drugo tvarino popraviti). Vsi drugi iz srednjih in iz orgljarske šole so dobro izdelali, kolikor vemo. Izmed 29 normalcev je 12 odličnih (če ne še več), 1 ali 2 slaba, drugi pošteni. Med gimnazijalci je eden, med normalci pa sta dva v svoji šoli perva, kolikor nam je znano. Posamezno sem ter tje je tudi še več druzih dobilo kako podporo, ter so bili mesečni stroški navadno čez poldrugi sto, tudi blezo 200 gld. Dobrotniki kakor podpirani mladenči so bili iz cele dežele in tudi kaki Štajarci vmes. Dasiravno na posamezne mladenče ni prišlo veliko na mesec, je vender gotovo, da mnogi zmožni dečki bi brez te pomoči ne bili mogli študirati, in očitno je, da podpiranje mladine po tej poti je dobrota za vso našo deželo. Upati smemo, da preblagi dobrotniki so svoje darove prav dobro obernili in da njih plačilo pri Bogu ne bo majhno. Kaj pa zanaprej? Ali bomo še kuhali? .. . Prosilo jih je že dozdaj več kot dosti novih, poprešnji pa nočejo obetati, da se bodo zgubili. „Minister" ni ne tem ne unim nič ne zagotovil, kajti je zdaj na suhem. Jejda (ajda) je vsejana in kmali bo cvetla: ako bo solnce prijazno sijalo in bodo čebelice pridno nosile, kakor lansko leto; potem se bodo za naše pridne fante še žganci kuhali v ljudski kuhinji, ali pa saj močnik, kaša in enaka ropotija. Šolski junaki, lepo se obnašajte na počitnicah, molite, da Bog da dobro letino in obudi obilno dobrotnikov v prid vam in vašim staršem. Pred vsim pa zdaj za več kot poldrugi tisuč gld. preteklega leta: Bog dobrotnikom bogato plačaj in povračaj! Pri sv. Jakopu v Ljubljani so prelepo praznovali zadnjo nedeljo god svojega patroua. Cerkev je bila vsa ozaljšana, tako, kakor je dosedaj še nismo videli. Bilo je, kakor da se je spremenila v krasen vert. Ne-številno sveč po posameznih oltarjih je gorelo v čast Božjo. Ob devetih je bila pridiga, v kateri se je g. Žlogar po pravici zahvaljeval faranom zaradi njih skerbi za hišo Božjo ter se jim h krati za to skerb še zanaprej priporočal. Po pridigi je bila slovesna sv. maša, katero je daroval milgsp. prošt. Jarc. Petje, kakor tudi sprem-ljevanje z orkestrom bilo je izveretno. Hvala gorečemu g. župniku, ki tako „ljubi lepoto hiše Božje." St John's Abbey, 10. julija 1884. Stearns Co., Minn. Am. V ponedeljek zjutraj se nas je šest dijakov preselilo iz kolegija med svoje prihodnje brate benediktince. — če je tako ljubemu Bogu všeč. Pričeli smo v ponedeljek popoldne četverodnevne vaje z druzimi mnihi vred, da bi se najpervo po notranje malo odtergali od sveta in pripravili se na tako imeniten korak. Po božji milosti z dobro vterjeno voljo smo z veselim sercem v petek, 4. julija, šli k altarju in smo o. opata, po benediktinskem obredu, prosili za sprejetje v novicijat. Sadaj so nam častitljivi mož še prav gin-ljivo na serce govorili, kakor je le njim lastno. Omenili so nam slavnost in čast benediktinskega reda, kaj je vse dobrega podelil človeštvu od šestega do devetnajstega stoletja. „Po pravici smemo reči," so nam rekli," da je spreobernil celo Evropo k naši materi, sveti Cerkvi; obdelaval je njeno materijalno in slovstveno polje. Mi nismo vredni, da bi bili prišteti slavni versti naših slovečih prednikov; ali neskončna milost božja nas je poklicala v to versto; druzega nam ne kaže sedaj, kakor da se prizadevamo po svoji moči njih Čednosti in dela pridno posnemati." Opomnili so nam tudi, da moramo moliti in delati; delati ne le z glavo, ampak tudi z rokami, kakor je bila volja našega častitljivega vstanovnika sv. Benedikta. (Patrom sicer ni treba z rokodelstvom se mnogo ukvarjati, ker imyo druzega bolj potrebnega čez glavo dost opraviti.) Ce bomo notranje tudi benediktinci, so nam rekli, bomo v tem stanu vživali največo srečo, ki jo človek na tem svetu more doseči; če bomo pa benediktinci le po obleki, bomo pa tudi nar nesrečneji ljudje na zemlji. Primerjali so tudi mniha zvezdi kometu. Ona ni sama; vleče še druge male zvezdice za seboj. Tudi mnih ne gre sam niti v nebesa niti v pekel; vedno ima skut (druzih) za sabo. To in še mnogo druzega lepega so nam k sercu gnali, potem so rekli: Ta važni korak morate storiti popolnoma prostovoljno; pridite notri ali ne, nikdo vas noče in ne more siliti. Dali so nam tedaj samostansko tonzuro, preoblekli nas v benediktinsko obleko in po maši so povedali naša sedanja imena. G. Košmerl-u je ime Fr. Dijonizij, g. Lampe-tu Fr. Simeon, in g. Bilban-u Fr. Karol; imena ostalih treh novincev so: Frs. Pavel, Korbinijan in Herman. To leto bo že malo terda, pa upamo, da nas bo On, ki nas je poklical, tudi zvesto podpiral. — Nam ni treba več doli v Pensilvanijo iti, kjer je bil do sedaj skupni novicijat bavarske congregacije; milg. o. opat. Edelbrock so od svetega očeta dobili dovoljenje, da ga smemo doma imeti. Zatorej so prišli štirje naši novinci domu, tako da nas je 10 vsih skupaj. Z nami vred je bil tudi preoblečen nek mlad Poljec za brata laika in drugi je naredil samostansko obljubo. V naši samostanski cerkvi so bili v kratkem štirje bogoslovci za duhovne posvečeni od milg. škofa o. Sei-denbuš-a O. S. B. Čast. oče Jeronim Heider O. S. B. je imel novo mašo koj pri sv. Jožefu, euo uro od samostana; o. Krizostom Schreiuer O. S. B. je pa šel v Jordan Min., tudi k svojim sorodnikom; ostala dva sta svetna duhovna iz našega seminišča. Pri o. Jerneju je bilo vse jako slovesno. Sli so doli vsi kleriki, ter so bili v korokih pri altarji pričujoči. G. opat so sami prav ginljivo in krepko pridigovali; povdarili so posebno, da so „farmarji" (kmetje) še nar bolji katoličani; oni otroke tako bogoljubno odgojajo, da dobimo še kaj pobožnih duhovnov. Rekli so nekako takole: „Kmet je ravno toliko neumen, priprost, da vč, kaj je prav in kaj hudo; meščan pa ravno toliko olikan in prebrisan, da je bolj prevzeten, io da postane po svojem modrovanji bolj spačen. Niso pa hotii reči, daje to brezizjemno res; vsaj so sami milg. opat Edelbrock meščan. Z Bogom! Iz Rima ima „Blahovést" dopis od 14. mal. serp. o slovesnosti v Vatikanu. Kakor vsako leto, tako so letos nekteri gojenci skazovali svoje duhovne zmožnosti pred sv. Očetom Leonom XIII. Poprešnje leto sta se 2 gojenca Propagande bojevala na filozofiškem polju; letošnje leto so bili 4 alumni iz rimske kolegije, kterih dva. že duhovna posvečena, sta zagovarjala stavke „iz prava občanskega," druga dva pa — eden dijakon in eden klerik — stavke iz dogmatike: „De Deo uno." Za obravnave (dispute) je bila odkazana sobana Kle-mentinska v Vatikanu, ktera je sicer dosti prostorna, vender je bila prenapolnjena z vedoželjnimi poslušavci, naj veči del s profesorji in gojenci skor vsih kolegij, kteie v raznobarvenih oblekah je bilo prav zanimivo viditi. Memo teh je bilo pričujočih več imenitnih gostov in cerkvenih dostojanstvenikov. Po desetih 10. jul., ko so bili zbrani že vsi povabljeni. stopijo skoz stranske vrata v dvoiauo sv. Oče. spremljani s telesno stražo, svojimi monsiguori in 14 kardinali. Podelivši apost. blagoslov stopijo na prestol, ki je stal na občelju dvorane: nagovori jih zdajci preč. pretekt rimske kolegije, z vzvišenimi besedami pojasni pomen obravnav, ki se veršijo pričo Njih Svetosti in pristavi prošnjo, naj bi sv. Oče milostno opomniti blagovolili na pogreške in skaze. ki se utegnejo zgoditi. Kardinal Paroehi izroči papežu iu pričujočim versto prašanj (uisputov). ki so obsegale 40 stavkov in prične «e učeni prepir, naj per v o iz občanskega prava, potem iz dogmatike, ki je terpel skor 4 ure. Sv. Oče so z veliko zvestostjo spremljali prepirne stranke in z vljudnim priterjevanjeiu in nasmehljevanjem so obdarovali bojevavce. Vodil je borbe prof. Fr. Satoli, in veršile so se zares z vso izverstnostjo. Sv. Oče sami so bili tako zadovoljni, da so vsacega borivcev lastnoročno obdarovali z zlato in sreberno medalijo in poslednjič pohvalili profesorje in gojence ter dokončali z besedami: Posvečujte toraj, nádoviti mladenči. vse svoje moči bo-goslovskim naukom, to pa zlasti v tej dobi, ko sv. Cerkev potrebuje duhovnov, ki so goreči, stanovitni bojniki! Zato želimo in velevamo, da enake obravnave naj se godijo vsako leto pričo Nas. Njih Svetost pódele vsim sv. blagoslov, dopuste besedovavce k poljubu roke in se vračajo med telesno stražo v svoje stanovanja, prijazno smehljajoči se gnjetečim alumuom. ki so se pridno pehali, kako bi prišli k poljubu roke. Dijaki in počitnice. ^Linz. Qu. Sehr." (18*4. 3. zv.) prav lepo opominja: Ne zábimo, bodisi da živimo v mestu ali na deželi, pobrigati se zlasti o počitnicah za dijake, male in velike, vsak po svoje. Kolikokrat se vniči v enih počitnicah poklic, koliko mladih rastlin se zamori za vselej! Nasproti pa skoro ni mogoče pregledati dobička, kateri izraste ¡»o Božji milosti iz darežljivosti in ljubezni za one. ki bodo kedaj na odličnem mestu v Cerkvi ali deržavi. Gimnazijski učenik. ki je vseskozi pošten, kerščanski odvetnik, veren zdravnik — da o duhovščini še govorim ne: koliko vspešneje lahko delujejo, kot pošten rokodelec ali kmet! Zato pač ne more biti odveč potruditi se po svoji moči. da bodo postali naši dijaki sami poštenjaki. Se vé. da prej je treba storiti svojo dolžnost, potlej brigati se za druge; a večidel je mogoče, da oboje storimo. Kolera. Resnica je, da kolera na Francoskem ne pojenjuje, ampak se le razširja. Kakor se kolere vse boji, tako tudi vsi časniki o nji pišejo. Pravijo, da ta bolezen se je 1. 1*23 pervikrat v Evropi prikazala, in od tistega časa ni več popolnoma zginila, enekrati pa je bila bolj splošna. Že 1. 18G0 so cenili da do tistikrat je bila že 40 milijonov ljudi pobrala: tedaj nekako v enem človeškem veku zelo toliko, kolikor jih zdaj šteje cela Amerika. Se ve, da svoje dni so bile bolezni še veliko hujši. Tako imenovana „černa smert" v 14. stoletji je bila boje v petih letih pokosila četerti del vsega človeštva na zemlji. Preteklo stoletje je menda v Evropi 400.000 ljudi umerlo za kozami. Šteje se, da o nekem času je desetina ljudi pomerlo za to boleznijo, druga desetina pa je bila po nji ogerjena; prav primerno zdravilo zoper ljudsko nečimernost. Kolera je kužljiva bolezen. Kako pa da se dalje razširja, kako naleze, ni še dognano, dasiravno se je veliko o tem pisalo in se piše. Toliko je gotovo, da z občevanjem in pajdašenjem ljudi se dalje zanaša; kolikor manj ima kak kraj z drugimi opraviti, toliko bolj se je nadjati. da bolezen tje ne pride. Saj misli se tako; pokazalo se je pa dostikrat tudi nasprotno, tako namreč, da posamezni kraji, vsi obdajani od tacih, v kterih je bolezen g* spodovala, so bili veuder te bolezni obvarovani. Resnica tedaj je, da kolera tje gre in tam ostane, kamor jo Bog pošlje. Kolera je prišla iz Azije. Greško ime pomeni toliko, kakor „strešni žleb,* je pa „bljuvna griža," drista. Loči se v azijansko in domačo kolero. Le perva pa je prava, huda morivka. ki jo Indi imenujejo „mahamari (maha mori!)," to je, velika zatiravka, morivka. Domača kolera („colera nostras") se prikaže sem ter tje pogosto, zlasti kadar se gorko vreme nagloma spremeni v merzlo in mokrotno, pri hladnih nočeh in soparnih dnevib. Ta bolezen ima vse znamnje azijanske kolere; vender pa se veliko bolj pogosto in hitreje da ozdraviti, kakor azijanska; tudi ni strupensko kužljiva, kakor una. Slabo znamnje je. ako pri koleri bolnika terpinčijo hudi kerči v nogah (mečih). Velikrat bolnika spravi v malo urah. dostikrat pa se zverže v nekaki legar, iz kterega se jih le kaka tretjina še ozdravi. Snažuost, čist zrak so med drugim dober pomoček zoper nalezenje te hude bolezni; zoper domačo pa paznost in nekoliko gorkejši, obleka, kadar vreme nagloma na merzlo zavije. V tej in druzih boleznih se do časa daj previditi, da bos varen pred večno kolero, ako te Bog že zdaj pokliče pred sodbo; druga dobrota je pa ta, da v bolezni je eden naj boljših zdravnikov dušni mir, in ta se dobi po spravi z Bogom. Razgled po svetu. Nemško. Iz Pruskega prihaja glas, da v Gastein-skih toplicah sc tudi to leto avstrijanski in nemški cesar snideta. — Za jesenske volitve v nemški deržavni zbor se že zdaj živo pripravljajo; posebno rogovilijo in se ponujajo Cerkvi sovražui narodno-liberaluhi. To pa so tisti, kterih življenje je kulturna borba, sad njihovega djanja pa hiranje in potopljevanje občinskega blagra. Tudi nemški narod vedno bolj spoznava in prepričal se je skoz 10 let. kaj so mu koristili ti čudni „odgojivci naroda," ti trinogi, ki pravijo, da nikoli ne bodo glasovali za zlajšanje sovražljivih majnikovih postav. Kaže se pa, da ne bo prav dolgo več, ko se jim bo zgodilo, kakor se je framasonom v Belgiji, zakaj vsaka hudobija mora ujesti sama sebe. V Belgiji so v gosposki zbornici liberaluhi dozdaj imeli večino štirih glasov; po novih volitvah pa ima zbornica 43 katoličanov in le 2G liberalnih. Laško. Srenjske volitve po mnogih večih in manjših mestih po Laškem so se doveršile v prid katoličanov. Framasonsko trinoštvo se že trese in čas je res, da v tej nesrečni deželi začenja pojemati. Zagreb. Presvitli škof Janko Pavlešič je preteklo nedeljo podelil red mašništva 12 klerikom zagrebške nadškofije in 4 frančiškanom okrajine sv. Ladislava. — Kakor vsako leto, tako so tudi letos Zagrebčani opravili obljubljeno božjo pot k Mariji Devici Bistriški. Vodil je obhod č. g. Pavel Joža, prebendar pri sv. Marku. Ta božja pot je letos, ko kolera žuga, bolj imenitna zarad svojega starodavnega pomena. Toraj je č. g. vodnik procesije v lepi pridigi pri Mariji Bistriški tudi to pojasnil, kako so predniki, polni bogoljubnega duha ob času hude kuge bili obljubili vsakoletno božjo pot iz Zagreba v Bistrico. Kuga je takrat strašno ljudi morila, ne le v Zagrebu, ampak po vsem Hervaškem: Marija De v. Bistriška pa je premagala, ker izmed več sto božjepotnikov jc komaj vsak petdeseti umeri, izmed druzih pa. ki niso šli v Bistrico jih je polovica počez pomerlo. V Zagrebu je vračajočo procesijo po stari navadi pričakal preč. g. opat iu župnik dr. Pogledič pri kapelici ua Kipnem tergu; zagrebške meščane pa so zastopali mestni odoorniki Josip Huzck iu Bošujakovič pa vredui senator Juro Deželič. Poročevalec v rZagrab. Listu" sklepa: „Blažena Devica Marija tudi v prihodnje vsako nakazeu od nas odverui!" V Varšaviji na Ruskm je policija odveruila nevarnost pregrozno, ki je protila cesarjevemu življenju. Čez 10U oseb je zapertih, ki so po večem Rusi. Serbi in Bulgari; 2U študentov je bilo v začetku prignanih v ječe, 2 oficirja iu 2 sodnika. Varšavi j a je postaia kakor kasarna. Med zakletniki pa ni ue enega katoličana. Bog daj, da bi tudi drugod ne bilo nobenega tolovaja med katoličaui! Driuopolje. (Adrijanopol.) Prečast. g. Hopperger, kakor pripoveduje „Katol. List," se je nedavno povernil iz Adrijanopola v Zagreb, kjer je kakor predstojnik opravil nadzorovanje svoje podružnice in predsedoval pri šolskem spraševanji v samostanski ljudski šoli. Vspeha ne morejo dosti pohvaliti meščani, iu to brez razlike stanú in vére. /lasti so pri izpraševanji navzoči hvalili, kako so častite sestre v kratkem času pridobile dovolj nega znanja novogerškega in zlasti bulgarskega jezika. (Kolikor se nam dozdeva, so tudi ¡Slovenke vmes. Vr.) Otroci bulgarskih družin sprejeti so ne le y šolo, temuč imajo po večem v samostanu tudi hrano in stanovanje. Zato je predstojnik samostan prav primerno z dozidavami razširil. Podružnici se je razun tega posrečilo, da si je odgojila bulgarsko deklico, ktera je bila nedavno sprejeta za kandidatinjo reda sv. Vin-cencija Pavijana. Z njo je driuopoljska podružnica dobila zopet novo moč za odgojo in poduk bulgarskih otročičev. Posebna dobrota je, da razkolniki in mohamedani .so posebno prijazni tej napravi, ter se svetna oblast, djal bi, skoro skuša z meščani, kako bi vstregla željam in zahtevam samostana. Tudi svetna avstro-ogerska oblast mnogo dela za bolji vspéh te naprave. Ona je z mohamedansko oblastjo ob enem preč. g. Hoppergerju, ko se je mudil v Carigradu, naznanila popolno zado-voljnost z omenjeno napravo. Bog blagoslovi prizadevanje pridnih sester! Verski nauk v ljudskih šolah. Solnograški deželni odbor je pri naučnem ministerstvu prosil: 1. Da naj se v učno osnovo vzame še tretja ura v tednu za poduk v zgodbah sv. pisma; 2) da naj se pri ponavljavnem in nadaljevavnem nauku ima ozir na keršanski nauk; 3) da naj tudi kateheti v odpustne spričala zapisujejo red iz keršanskega nauka in se z drugimi vred podpisujejo. Naučno ministerstvo nima nič zoper pomnoženje z eno uro na teden s pristavkom, da učenje popolnoma prevzamejo cerkveni organi in da cerkveni višji tako željo izrečejo. — Oziroma pouavljanja itd. ima deželni šolski svét primérni del učnega časa odločiti za vero-znanski nauk. — Tudi zastran vpisovanja iu podpisovanja katehetov ni nič zaderžka; ie veljava odpustnega spričevala ne bo na to zastavljena. Drobne novice. Po framasonih pred par leti snéte zadeve med Belgijo in Rimskim stolom se bodo zopet nataknile. — Kardinal-nadškot v Parizu je zapovedal zbirke za mesta na južnem Francoskem, ki so od kolere zade-vane. — Amerikanske mesta zaporedoma iu brez razločka vérstva sklicujejo taborje, na kterih protestujejo zoper oropauje rimske Propagande: tako Boston. Ciuci-nati. Vašington. Novi Jork idr. G. I/.aak CaMwell. edeo pervih pravoslovcev v severni Ameriki i nekatnličan) je s stališa prava laško vlado do konca zmlatil. Tako tudi drugi. Framasuni - rpoštenoviči" prejemajo. česar išejo! — rKatolické Nov." v Terna ve pišejo: Kakor je zuano, je razkolni ekumeniški pitrijarh v Carigradu odveržen. Minule dni je bival v Rimu eden rozkolniških greških škofov, kteri je imel dol?o zaslišanje pri sv. Očetu iu je najberže obravnaval s sv. Stolom. Ta zadeva je silo važna in ima ogromen pomeu, kajti v razkolni vzhodnji cerkve je nastala globoka truhlina in povsod se razodeva veliko gibanje za zbližanje z rimsko Cerkvijo. Sv. Očetu ie bilo uasvetovano. naj pošlje v Carigrad katoliškega patrijarha, kteri bi tam del il za veliko lepo delo posredništva íued gerško iu rimsko Cerkvijo. Hríitovske V molitev priporočeni: Na milostne priprošnje N. Ij. G. presv. Ježusovega Serca. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora iu Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverui od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanja iu vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje iu vse pošastne pregrehe in velike nesreče. To bodi pred vsim drugim priporočeno v brat. molitev. — Prav hudo terpeč bolnik za dušno in telesno pomoč. — Žena, ki se ueKoliko meša, za pomoč. — Razuzdan človek za spreobernjenje. — Bolna oseba. — Mladeueč za poklic. — Terdovrateu in usmiljenje do svoje terpeče žene. — Oseba za zdravje če je Božja volja. — Oseba v udui bolezni se prav goreče priporoča v bratovsko molitev N. lj. G., da bi ji Bog, ako je Njegova sv. volja iu njej v zveličanje. zopet zdravje podelil. Uslišanje se bo naznanilo. — Pijauka in prekliujevavka za spreobernjenje. Zalivala. Zadobila sem milost pri Bogu na priprošujo sv. Antona. Boluik je bil navaruo bolan iu v nezavednosti, ko je bila pa opravljena sv. maša na čast sv. Autou-a, se je kmali zavedel iu je prejel ss. zakramente. Tudi strežnice usmiljene sestre so terdile, da to je čudovito, da je pri tako hudi bolezni k zavesti prišel. Obljubila sem, da bom uslišano prošnjo po „Zg. Dan." razglasila v čast sv. Antona, kterega priprošuja mi je že večkrat pomagala. Bodi toraj česen veliki pomočnik sv. Anton! ./. L. Koledar za prihodnji teden: 4. vel. serpana. S. Dominik. — 5. Marija Snež-nica. — 6. Spremeujeuje Jezusovo ua Taboru. — 7. S. 7 9' S- A,f0n8 Deseta ««"bw addendae sunt ad Horas omnes, et quomodo nedelja po Bmk; S. Lorenc inchoandae sint Laudes?" praefata Congregatio die 18 M.Hii^! n 1 Q8erpaD p(aVg ) č?šeDJU Maji 1883 ita respondit; „Matutinum in casu conclu^ Marijinega presv. Serca. Bog nam dodeli Marijinemu dendum cum oratione de Officio diei; Laudes inchoandae Sercu podobno serce. __ut in Psalterio.« Juxta hoc responsum ergo qJando Matutinum et Laudes separatim recitantur, concludendum T . , , , , . semper illud erit cum oratione diei; Laudes vero abso- JLilSteK za raznoterosti. lute 8ine Pater et Aye, inchoentur. — Sad papeževe okrožnice zoper framasone. Vsled Iz Ljubljane. Preteklo nedeljo so bile v uršulin- osmega gimnaz. razreda v Kaloči ski samostan slovesno vpeljane naslednje gospodičinje: 8i?^«^oobljubo, in pa iz proste volje, pred Praprotnik Jožefa, Rihar Terezija ŽaVar Jem ?eV' da 8e nobeden in nikoIi ne Ana in Tirolka Eleonora Hörmer g zapisal v kako skrivno društvo. P. Rosty jim je na »^o.-n^«: Pro ^ j^^ijuC z ÄÄTS« an tisti te nustro Jacobo se dobivajo pri in jo izročil o. Rosty-u. Na Ogerskem je taki zavaro- blazmku. vanje posebno dobro, ker je nesrečno framasonstvo v Razstava cerkvene naprave. Prihodnjo ne8reč<> te dežele dopušeno. nedeljo, ponedeljek in torek (to je, 3. 4. in 5. ----- vel. serpana) bo v tukajšnem uršulinskem samo- , stanu očitna razstava paramentov, ki jih je Duhovske spremembe. bratovšina presv. Kešnjega Telesa izdelala letos . 7 Teržaski škofiji. Preč. g. Fr. Com miss o je za ubožne cerkve naše škofije. Bratovski udje ¡¡'uira° na ^erniver^i beneficium. — Čast. g. An dr. in dobrotniki se tedaj vljudno vabijo k tej raz- v za ?eršeč- stavi, ki bo odperta imenovane dni od 9 Zjutraj jak, «Äp^ ^ do 6 zvečer. Rupertu, in V. P ram er, provizor na Golovici. C. ... z,)?to maso bode 10- vel- srpana (avg.) v Dobre- g. V. Matevžič gre od Strojne za provizorja v Dvor in polji obhajal ondotni župnik č. g. Val. Sežun. Bog Strojno bodo oskerbovali sosednji gospodje daj srečo! Mašniki posvečeni so bili 20. jul. čč. gg • len JSa Rozmk! Prihodnji torek — 5 avgusta — ima Markovi«, iz Žila; Le op. P a z deva, iz Celovca: katoliška družba spet sveto mašo na Rožniku zjutraj Jan. Vaneček, Ceh iz Benešove- iz 3 leta- Šim ob petih za žive in umerle svoje ude, z navadnim da- Čemer iz Borovelj; Dom. Ritzinger v nem Gre-' rovanjem za uboge Vincencijeve družbe. binji. — Umerlo jih je preteklo 1. 20 (med temi tudi č g Birmo van je na smertni postelji. „Blahovest" pri- J. Gr um, Ljubljančan, priporočen sošolcem v molitev) poveduje to-le dogodbico: Te dni je litomeriški škof posvečenih tedaj le 5! dr. Söbel birmal v Zlatnikah. Za sušico na smert bolna __ deklica je tudi želela prejeti sv. birmo. Škof zve to, poda se v polnem ornatu na dom tega otroka in ji po- Dobrotni darovi, deli zakrament sv. birme, potem jo tolaži in tudi obda- r x* j * 7 7 ,. . ruje z denari; opoldan ji pošlje tudi še jedi od svoje o ,, *™aentovsko kuhinjo: Neimenovana dobrotnica mize. Tako osrečena deklica je po noči umerla. Bog 8 V"~~r ; {>. ostanek od poštnine 37 kr. — Čast. ji daj večni mir. g e08P- Lomberger 2 gld. - B. 2 gld. - C. V Düsseldorf« je 20. rožnika grofinja Marija pl. g' ŽupJ,k «ld- „ Spee prejela obleko dominikanskih redovnic. Njen brat, nft * f' Cra: B* 0 Sld< ~ lz Mekin zbirka 5 gld. duhoven Matija pl. Spee, pa se je po slovesnosti podal P &' IHV ^ * ^ 4 * v Belgijo k dominikanarjem. v d SV6t°* Detinstvo: Po č. P. Ang. 54 kr. - Č. g. V Racinu, Amerika, so postavili temeljni kamen za a!L , P0™0??* v Trebnjem, 3 gld. 75 kr. — novo cerkev Jezusovega presv Serca. Antonija Miklavec 1 gld. - B. 5 gld. Dva Križeva pota. eden veči in eden manjši, na 3 eld cerkev Jezusove9« presv. Serca: Marija Kolar platno po Fiirihu slikana, se dobita po prav nizki ceni g V 7 „ v. v A. L. Götzl-novi podobami, Rožne ulice, št. 21 v fV i v Busovaci v Bosni: „Da bi se pred pod Ljubljani. * , * krov ^JaJa Jepa n0Ya cerkey y Bu80vači>0 ß 2- Birmovanje. Presvitli teržaški škof bodo birmovali: * oy/a *!• Bonif™ija: Iz Št. Ruperta nabirka 24. vel. serp. v Pazinu; 25. v Novakih (tudi za Borut g ry~~jf /ßlü' T . in Žareč); — 26. v Cerovljah; — 27. na Gologorici- — p o ?a brcUovsmo Leopolda: A. Miklavec 1 gld. — 28. v Kerbunah; — 30. v lvancu, 31. v Pičanu; — 1. J gy , 7 ... . kim. v Gračišču; 2. v Lindaru, — 3. v Žiminu — 4 %a afr}k^nskl wisijon: A. Miklavec 1 gld. pri sv. Petru v Škednji. R () z^ naßolj potrebne mmjone: Neki dobrotnik 100 gld. Decretum liturgicnm. Hucusque dubium erat inter _ g rerum liturgicarum scriptores, utrum Oratio diei adjun- Pogovori 7 ** HnniwnviilM genda sit Matutino, quando aliqua de causa a Laudibus ^ogovori Z gg. dopisovalci sejunctum recitatur. Dubium hoc a S. R. Congregatione G. Fr. Did t Idr.: Zastran „Dan/' smo naznanili mL. aolatum est. Ad quaesitum enim: „Si contingat in re- ktero ima to reč ▼ rokah. — G. Jan. Stariha ▼ Halbum ▼ citatione privata separari Matutinum a Laudibus, quae- sev. Ameriki: „Danica" se pošilja; 2 dol sta dala 4 ¿d ntur, quomodo concludendum sit Matutinum prae- 70 kr.; za „Dan." % 1. je 4 gld. 17 kr. Ostanek smo po' sertim in ferns majoribus, in quibus preces flexis »lali, kakor ste rekli. Odgovorni vrednik: Lika Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.