V V A
Uredništvo sprejema le frankirane rokopise in jih ne vrača.
Posamezna številka 20 vin.
V A V
OS*.
Politično-satirični tednik.
V	A V
Uredništvo je v Ljubljani, Knaflove ulice 5, I. nadstr., upravništvo pa pravtam spodaj.
Posamezna številka 20 vin.
V	A V
Kolo ,,Slovenske Ljudske Stranke".
.MttltUlillMH //////////y/>w

UfMlUlUUUIlIM&Mss^^S^s
BkV^ii —.—
fc^ e^^s I^VI
liiil®,'		ir' •' <
"rV.■'*		
	^ / 1 /,//	v
		
		
Krog zlatega teleta — tralala, ples dokaj nam obeta — hopsasa!
Prezirajmo šušmarje — tralala, denar sveta vladar je — hopsasa!
Dober svet.
Na duhovnika Berceta meče blato črna četa, to pa le v strupeni zlobi, ker v „Slovenčev" rog ne trobi.
No, pa to je stara stvar, nam je ne bi bilo mar, pa sledi še bolj nesramna: ko dovolj zmetali kamna nanj ljudje so ti zbesneli, pa se banda ta osmeli in beračit k njemu gre: »Daj denarja nam, Brce! Prosimo te prav prijazno, saj so nam za kaso prazno dobre tudi tvoje krone — o, Brce, ne reci: ,0 ne !'"
O Brce! poslušaj svet, ki daje ti ga poet: ko »Slovenčevih" spet kak pride k tebi kužek tak, da klobase te zaprosi in v zahvalo te orosi, daj tedaj mu, kar mu gre: brcni ga, saj si Brce!
Adam Jehu.
M
V novem goriškem muzeju.
Muzejski čuvaj: Sedaj pridemo, cenjena gospoda, v najlepši oddelek našega muzeja, v takoimenovani politični oddelek. Ta zbirka nas je stala ogromno vsoto. Najprej vam pokažem številko „Gorice", v kateri ni bil napaden Gabršček. Nekdo: Jaz ne vidim ničesar! Čuvaj: Jaz tudi ne! Tukaj vam kažem slovenskega framazona v špiritu. Povedati vam hočem, kako smo ga dobili. Gospod Kremžar je nekoč priredil „špiritistični večer". Pri „seji" je poklical več duhov, vsi so se takoj odzvali njegovemu laskavemu vabilu. Duhov in framazonov je bilo zdajci vse polno v zraku. Neokretnemu framazonskemu duhu se je izpoddrsnilo spričo pregladkega predavanja in padel je naravnost v špirit, katerega so rabili na onem večeru.
Nekdo: Jaz ne vidim v špiritu drugega, kakor pikapolonico!
Čuvaj: Eh kaj! Drugi ljudje delajo iz muhe slona, zakaj ne bi bilo dovoljeno gospodu Kremžarju iz pikapolonice delati framazone? Na to iznajdbo je vzel gospod Kremžar patent št. 134.701. — Tu je nadalje knjiga največje literarne vrednosti; proti njej so vsa druga dela pratike. Naslov knjige se glasi: „Ljubavni spisovnik, spisal s svojo srčno krvjo in mastjo dr. Dermastja". Založila »Gospo-darska zveza". (Opomba: kdor kupi pri imenovani zvezi 49 kil žvepla, dobi to knjigo povrh, tako da bo imel ravno 50 kil žvepla.) — Dovolite gospoda, da
preberem kratek odstavek iz tega Ijubav-nega „spisovnika": „Drago moje ljubljeno srčece! Že stari Grki so poznali ljubezen, toda z drugim imenom. Imenovali so jo: Belučistan. Raditega se nisem zaljubil ne v Vašo mater, ne v Vašo staro mater, ne v Vašo teto, ne v Vašo sestrično, ampak v Vas. Oprostite mojemu srcu! Kakor se naslanja žirafa na visoko palmo, da se odpočije, tako se naslanja moje srce na Vas. Kakor je hrepenel Atila po Rimu, tako hrepeni moje srce po Vas. Ne bodite Vi oni papež, ki je odvrnil Atilo od Rima. Brez Vas ne morem živeti, in ako me nočete, sem primoran izbrati si drugo punco".
Toda dalje, pri tem predmetu smo se zamudili predolgo. V tej kletki vidite „ptiča", ime mu je Pavle. Sicer je pohlevna živalca, toda, ker ima neprijetno navado, da jemlje ljudem ugled, mora biti zaprt v kletki. Hrani se z „Rimskim katolikom", s »Primorskim listom" in z »Domoljubom". — Tu vidite dr. Capudra.
Nekdo: Jaz ne vidim ničesar!
Čuvaj: Res je, tako ničlo je težko videti. Zdaj pa prosim, da darujete v tole pušico majhen prispevek za afrikan-ske zamorčke.	—lek.
0
G. Otrobar govori.
Ako je res, da se bomo morali na sodnji dan zagovarjati za vsako prazno govoričenje, bo trajal moj zagovor pred večnim sodnikom tako dolgo, da se lahko medtem izmuzajo mimo sodnika vsi katoliški backi brez zagovora. — Konec leta je; preglejmo
nekoliko politične račune ! V Avstriji smo si priborili splošno volilno pravico; zdi se mi pa, da bomo kmalu klicali z Goethejem: „Die ich rief, die Geister, werd' ich nun nicht los". Tako vzdihujejo že danes v S. L. S. glede Šusteršiča i. dr. Drugih znamenitih sprememb nismo doživeli nobenih v naši konservativni državi.
Tudi katoliški shod v Ljubljani ni dosegel napovedane živahnosti, ker so bile vsled krivde ministra Goluchowskega na Balkanu zaprte meje goveji živini. V Italiji je Vezuv zbudil zaspančkane diplomate, da so začeli zatrjevati nerazdružnost trozveze, obenem pa zidati trdnjave ob avstrijski meji. Na Francoskem so začeli katoličani delati prostovoljno tlako ter se vpregajo v škofijske vozove, da dejansko dokažejo svetu pravo čuvstvo za varstvo živali. Vendar je francoska policija pokazala več vztrajnosti. Dočim so vneti katoličani privlekli ekvipažo kardinala Richarda le do sosednje hiše klerikalnega poslanca in omagali tamkaj, so spravili redarji papeževega zastopnika Montagninija do meje. Pravijo, da se kardinal Richard ni čutil posebno varnega, da je klical po Shake-speareju: »Kraljestvo (papeževo) za konja!" Na Španskem se je na kraljevem dvoru podrla peč, še preden se je razletela bomba v vatikanski cerkvi sv. Petra. Na Švedskem se je izvršila razporoka brez papeževega dovoljenja. Na Ruskem je vse lepo po starem. Revolucijonarji streljajo vojaške in civilne dostojanstvenike, iti pa iz gole hvaležnosti obešajo upornike. V Ameriki so občudovali italijanskega virtuoza Carusa, ki je tako muzikaličen, da misli na klavirjeve tipke tudi sredi gneče lepih Američank.
Kaj pa nas čaka v novem letu: testamenta še nikomur ni treba delati med živimi, ker nam je »Domoljub" povedal, da bo »stal" svet še najmanj pet milijonov let. Potemtakem ni izključeno, da bi škof Bonaventura poplačal vse svoje dolgove za zavode, posebno, ako mu država tudi prihodnje leto podari 150.000 K. Italija se bo še nadalje mobilizirala in vojskovala v ,,Slovenčevem" uredništvu. Na Nemškem omeje svobodo govora, da dobi cesar Vilko vendar enkrat besedo. Bolgarija dobi novo kraljico, ako meklenburška princesinja ne potegne kneza Nandeta za ošabni rilec. Na Turškem dobe novega vladarja, ako si sultanove države ne razdele velesile že za velikonočne potice. Na Slovenskem zavlada novo, veselo življenje. Vremena bodo Krajncam se zjasnile spričo volitev v deželni in državni zbor, ko bo na vseh koncih in krajih polno odpustkov in golaša. Veselite se torej na vse kriplje zlate dobe v novem letu! Živio golaš in
odpustki!	B.
0
Tehten vzrok.
Zakaj Ricmanjci nočejo duhovnika pri pogrebu?
Pač zato, ker župan Berdon pravtako dobro opravlja ves posel. Saj se ni vrnil še nihče od vseh, kolikor jih je pokopal.
F. Pl.
Iz robstva v svobodo!
Rodi se bog... pa ne na Jutrovem,
v zahodu vstaja	njega zvezda in lije sveto luč resnice in svobode čez vso zemljo.
Veselo gledajo vsi narodi, pozdravljajo nje zmagoslavno luč rešitev jim naznanja iz robstva tisočletnega.
Veselo gledajo vsi narodi; a netopirji in gavrani, ti beže, beže kakor beže pred žarkim svitom solnca strahovi polnoči . . .
Radostno gledajo . .. So sanje? — Rod gre svojo pot... Čakajte bratje, da poljubim vas na čelo prosto, na oči iskreče, ki so spoznale pravo pot, iz noči temne v jasni dan.
,,Tu n& orožje, brat, in z nami v boj!"
Kako bi rad!
A glejte te oči! Že gledajo temo, ne najde pota. In te roke ne morejo več sukati orožja, na njih verige so iz ječe tisočletne.
Oj ne! Na delo! Meč in luč! Razlegaj pesem se svobodna, stopimo v prosti svet iz robstva!
Satyr.
M
Kaj je greh?
(Po pridigi g. Bisagarja.)
Hudo grešiš, ako ostaneš zunaj cerkve, kadar razsaja na pridižnici Bisagar zoper svojega bližnjega in učitelja. Greh pa ni, če prav takrat kaplanova sestra ljubimčka na koru s krojačem.
Hudo grešiš, ako si ob nedeljah v napredni gostilnici privoščiš četrtinko vina; ni pa greh, ako bacek pijančuje po cele dni in noči po konsumnih beznicah.
Hudo grešiš, ako prideš brez molka v cerkev; greh pa ni, če razposajene Marijine hčere ponoči nore okolo cerkve.
Hudo grešiš, ako prebiraš napredno časopisje; greh pa ni, ako se devičar ponoči vede nesramno ter kali nočni mir.
Hudo greši dekle, ako gre plesat; ni pa greh, če gre Marijina devica v — Rim ali pa h kaplanu vasovat.
Hudo greši kmet, ako ob nedeljah spravlja otavo, da mu ne segnije; greh pa ni, če duhovnikova mati med službo božjo tik cerkve v vrtu izkopava krompir ali otika fižol.
Hudo greši, kdor preveč kašlja med pridigo; greh pa ni, če Bisagarjeva mati prav tedaj kriči zunaj cerkve, pita ljudi s smrkavci ter jih goni v cerkev.
Hudo greši učitelj, če v svojem stanovanju blizu cerkve zaigra kako narodno, kadar ni službe božje; greh pa ni, če Marijin devičar poln jeruša vriska, uka in preklinja med službo božjo okolo cerkve.
Hudo greši pošten fant, če se meni s punco; greh pa ni, če flirta predsednica Marijine družbe s kaplani, ali če pod kako hruško „domino igra", ali če opolnoči odpira okence.
Hudo grešiš, če zaradi pravice preganjan, izražaš dvome; ni pa greh, če Bisagar uči priče, da pričajo po krivem.
Pivški.
Pri krstu.
Župnik: Kako naj bo dečku ime?
Oče: Luka, kakor očetu.
Župnik: Tako je prav; Luka sem tudi jaz!	F. Pl.
M
Za novo leto so prejeli:
Ruski car: dvainpetdeset železnih srajc. Angleški kralj: 365 novih kravat in sto litrov odvajalnih kapljic. Nemški cesar: papigo, ki klepeta noč in dan; opico, ki oponaša slikarje, pesnike, ka-pelnike, skladatelje, zlasti pa paradne pri-smode. Španski kralj: puško za vrabce in molek. Belgijski kralj: omaro, polno pikantnih slik, bukev in prožnih izdelkov za „higijenske" potrebe božjastno zaljubljenih babjekov. Sultan: zaboj fig iz Maroka. Papež: novega zdravnika, specijalista za politično mrzlico. Ministrski predsednik Beck: Gautschev frak, rafini-rano predelan in prekrpucan. Minister Aerenthal: zlata očala, ki povečujejo diplomatsko kratkovidnost in politično slepoto. Knez in pastir Jeglič: 150.000 K, dvoje novih srajc, troje rjavkastih žepnih robcev, koš tobaka „tirolskega in sans pareil". Dr. Šusteršič: podobico Judeža Iškarjota in velik koš črne tenčice, da bo laglje žaloval za zabarantanimi Korošci. Čudni svetnik Šuklje: častni naslov de-finitivno nastavljenega kameleona in podobico svetega Herostrata. Francoska: odkritosrčne čestitke vseh pametnih ljudi in zamero vatikanskih hlapcev. Italija: psa, ki laja tako dolgo, dokler ni tepen. Nemška: krvave klobase in drugih kolin iz Afrike. Gosposka zbornica avstrijska: sod limonade in navodilo, kako zleze odločen mož v odločilnem trenutku dostojanstveno in z vso nobleso pod klop. Slovenija: upanje, da utegne tudi kaj dobiti že — v prihodnjem stoletju.
Darila.
Za škofove zavode je daroval Bisagar 25 v, ker je srečno odvrnjena nevarnost, da bi imel Gregorčičev spomenik nago Muzo.
Kaplan Andrejček je daroval 40 v kot prispevek za pogrebne stroške koroških Slovencev.
Župnik Trebuhar je daroval 60 v upravništvu „Slovenca", ker se veseli „Slovenčevih" fenomenalnih brzojavk.
F. Pl.
M
Pomoč v pravem času.
V prekrasni deželi je zavladala občna draginja. V najhujši sili je pribežal jadni narod k slovečim devetim modrijanom in jih prosil na glas, naj mu pomagajo iz velikih nadlog.
Modrijani so se nemudoma zbrali in majali neprenehoma prav modro z glavami. Naposled je zahteval razburjeni narod, naj vendar zinejo kakšno koristno in pametno.
Oglasil se je torej prvi modrec, ministrski predsednik baron Vladimir Beck, in izjavil prijazno: „Godi se nam vedno huje!"
Drugi, dr. Prade, minister brez mošnje, se je slovesno prijel za nos, in oznanil: „Treba bo temeljitih izpremen!"
Tretji, baron Bienerth, minister notranjih del, je raztegnil roke in zavpil: „Nič več ne smemo držati rok križema!"
Četrti, grof Auersperg, poljedelski minister, je sklenil roke nad popkom, vrtil palec okoli palca in dejal počasi : „Počakajmo in potrpimo še nekoliko!"
Peti, dr. pl. Derschatta, železniški minister, se je praskal za ušesi, si popravil nanosnik in se oglasil: „Počasi prideš daleč!"
Šesti, dvorni svetnik Marchet, minister za nauk in bogočastje, se je od-kašljal in zaklical: „Ne obupajmo!"
Zdaj se je vzdignil sedmi, ljubljanski škof Bonaventura. Vsi so bili radovedni, kaj pove ta modrijan vseh modrijanov. Slavni knez si je nabasal nos z nju-hancem, se gromovito useknil v svoj veliki pisani robec, milo pogledal proti nebu in se odrezal: „Mi pa ostanemo, kakor smo b'li! Amen."
Te zlate besede so razveselile ves narod. Kakor hipnotizirani se ljudje niso mogli geniti par trenutkov; potem pa burnemu odobravanju in viharnemu ploskanju, radostnemu ukanju in poskakovanju kar ni bilo ne konca ne kraja . . .
Nihče ni več čakal, kaj povesta dr. Šusteršič in Šuklje, modrijana v reservi; zakaj čudovito osrečeni narod ni nehal klicati: „Hvala Bogu, da nam je dal takih rešiteljev! Oh, kakšne sirote bi bili brez svojih modrijanov!"
Prazna brezmejnost.
Ponedeljek: Genialni izumnik brezžičnega brzojava, gospod Makaroni, je še vedno preverjen, da raznese njegov stroj vest o zmagi Italije nad Avstrijo prav vkratkem preko laških mej po vsem božjem svetu. — Torek: V Avstriji vlada zaradi skrajno nevarne izjave' genialnega iznaj-dnika Makaronija brezmejna razburjenost. Sreda: Avstrijski listi zahtevajo zadoščenja za italijansko prevzetnost, objestnost in srboritost, ki presega že vse meje. — Četrtek : Odgovori italijanskih listov ne poznajo nobene meje fanatičnega sovraštva do Avstrije. — Petek: Baron Aehrenthal, avstrijski minister zunanjih del, je izjavil, da prijateljstvo Avstrije do Italije ne pozna nobenih mej. — Sobota: Italijanski listi so dobili ukaz, naj ne pišejo več tako brezmejno neumno. — Nedelja: Blamirani izumitelj Makaroni je zaraditega brezmejno žalosten.
Marconi in Tittoni.
Ni dolgo tega še, kar je dejal Marconi (veš, to je izumitelj oni!), da bo z veseljem telegrafoval brez žice, ko bo laški admiral Avstrijcem v Adriji po glavi dal. Te dni drugače je dejal Tittoni (veš, to je pa minister oni!): Ne razvozla nikakor se trozveza, mi smo ji zvesti, ker tu gre za evropski mir in že za to nas ne straši iredente jeza. Kdo govori resnico zdaj? Tittoni? Mogoče pa, da vendarle Marconi ? Ta ali oni?
Če bomo še živeli, pa izvemo, počakajmo pa vederemo!
Adamo Maccaroni.
Politično gledališče.
Včeraj so igrali novo komedijo »Volilna reforma" ali »Mnogo glav, malo pameti". Spisal jo je g. baron Beck po no-velici g. dr. Gautscha. Navzlic temu, da se je mnogoštevilno občinstvo jako zanimalo za igro, vendar ni dosegla popolnega uspeha. Delo g. barona Becka je napol tragedija, napol burka; prav bridko pogrešamo dramatične enote. Mnogo škoduje temu umotvoru tudi ponavljanje dolgočasnih fraz, banalnih dovtipov, puhlih šal in nerodnih situacij, zlasti pa dokaj predolga ekspozicija. Dobro zadetih je le malo oseb, vse druge so preveč karikirane.
M
,Preganjana nedolžnost'.
Na Bisagarskem so nameravali Marijini devičarji in device prirediti igro. Razposlali so vabila in na določeno nedeljo je prihitelo vse polno radovednih gledalcev. Toda predstave ni bilo nobene.
»Zakaj pa ne igrate obljubljene igre?" so godrnjali nejevoljni ljudje.
»Igrali jo bomo šele čez štirinajst dni," je odgovoril žalostni prirejatelj. »Naša najboljša igralka, veste, Žabinova Mica, bi morala igrati »preganjano nedolžnost", pa je dobila danes zjutraj fantka!"
M
,,Osi" v slovo.
Poslavljaš zdaj se, draga ,,Osa", ker svojo si dolžnost storila : sovrage naroda pošteno si pikala, jim vest budila!
Od lopovskega jih početja pač nisi mogla odvrniti; a vendar rodoljub vsak mora za trud tvoj ti hvaležen biti!
Vsi klerikalci so radostni, po farovžih je vse veselo, da »Ose" več ne bo na svetlo, da je končala svoje delo . . .
Če prizadevanje pa tvoje ni koj početkoma uspelo, to znak je le, da ljudstvo naše politično pač ni še zrelo.
Pa upajmo, da skoro tudi k nam pridejo svetlejši časi; takrat, če prej ne, pa se „Osa", vsa pomlajena spet oglasi!
Slovan.
0
Odslej neha ,,Osa" izhajati. Uredništvo rse zahvaljuje vsem cenj. gg. naročnikom in sotrudnikom za njih podporo ter jim želi srečno novo leto !
' k
—	Daruj vendar kaj tejle beračici!
—	Ne morem, prijatelj! Svoje de-narce hranim za maškarado. Tako rad bi poizkusil vsaj enkrat kaj takega! Samo
tega ne vem, kako bi se preoblekel najprimerneje.
— To je prav lahko, amice! Samo umij se enkrat pošteno, umij!