Štev. 25. (Tek. račun s pošto. C. C. con la Posta) V Trstu, petek 17. junija 1927. Danes 6 strani. Leto V. Isshaja vsak petok dopoldne. Izdaja konsorcij Malega lista. Naslov: Mali list, Trieste, ca-sella centro »7. — Urad : via Imbriani 9-111. Odgovorni urednik : dr. L. BERCt. POSAMEZNA ŠTEV. 30 STOTINK. NAROČNINA za celo loto 10 L., pol leta 5 L., četrt leta 3 L. - IZVEN IT AI-I JE colo leto '24 L., pol leta 1*2 L., četrt leta 5 \j. IVIALI TEDNIK ZA NOVICE IN • LIST« - Trieste - C. Corr. Postale .ICEJSKO KNJIŽICA (Dr. Puntar) LJUBLJANA (JUGOSLAVIJA) vaanem tisku; m&Ktno 4" stotink beseda; z VELIKIMI ČRKAMI 60 st. beseda. Pri stalnem oglašanju primeren popust. Mali koledar. Petek, 17. junija: Adolf; Lavra. — Sobota, 18.: Efrcm. — Nedelja, 19.: 2. pobinkošlna..— Ponedeljek, 20.: Silverij; Florcntina. — Torek, 21.: Alojzij; Alban. — Sreda, 22.: Pavlin; Ahacij. — četrtek, 23.: Agripina; Eberhard. — Petek, 24.: Srce Jezusovo; Janez Krstnik. — Sobota, 25.: Viljem; Henrik. MALE NOVICE. Sv. ViSarje. Celi deželi in še naprej naznanjamo veselo vest, da se naša starodavna Marijina božja pot znova otvori na kres 24. junija. Nekaj novega, razveseljivega je, da so trije novi zvonovi že tam gori. Tehtajo skupno 2301 kg. Sedaj se vrše zadnje priprave, da se zvonovi obesijo v zvonik. Upamo, da bodo na dan otvoritve zopet po dolgih letih zapeli svojo ubrano visoko pesem v čast Materi sve-tovišarski in privabili čim več romarjev v Njeno bližino. Za prenočevanje romarjev je na razpolago krog 50 postelj, razen' tega še več drugih suhih prostorov. Pred kresom pa se nikar ne trudite tja-gor, ker dotlej ni preskrbljeno nič ne za dušo ne za telo. Oskrbništvo Sv. Višarij. Velehrad. Na pobudo jugoslovanskih škofov se bo v proslavo 1100 letnice našega apostola in prosvetitelja svetega Cirila priredilo prvo slovensko romanje na Velehrad. Romarji bodo odpotovali dne 12. avgusta; peljali se bodo s posebnim vlakom skozi Dunaj, Bratislavo in skozi najlepše slovaške kraje. V nedeljo dne 14. avgusta bodo prišli na Velehrad, počastili spomin sv. Cirila in Metoda ter se udeležili velikih cerkvenih slovesnosti. Dne 15. avgusta popoldne odhod v Prago. Dne 16. in 17. avgusta bodo romarji v Pragi počastili grobove slavnih čeških svetnikov sv. Janeza Nepomuka, sv. Vaclava, sv. Vojteha in sv. Ludmile; ogledali si bodo zlato Prago, najlepše mesto v srednji Evropi, posebno prekrasne stare cerkve, spomenike slavne češke zgodovine, verskega življenja in umetnosti. Vmes izlet v Staro Boleslavo, najslavnejšo češko božjo pot. Jusarako zadeve. Rok za prijavo občinskih užitkov je dejansko še podaljšan. Kdor je morda zamudil doslej, naj ne opusti prijave. Postava hodi svojo parlamentarno pot in predno bo vse zaključeno, je še dovolj časa. Izšle bodo tudi še izvršilne naredbe, o katerih bomo govorili. Tržaška bolnišnica. Letos je po dolgem času nastopilo zopet službo v tržaški bolnišnici 13 samostanskih sester, ki so za sedaj prevzele samo nadzorstvo . v raznih oddelkih. Tržaški framasoni so sestre izgnali iz bolnišnice 1. 1870., češ da sestre sicer dobro vrše svojo službo, toda ne pomaga nič, ker so «naprotne duhu časa». Zdravniki so kleli, n nič ni zaleglo, brezverskemu načelu na ljubo je občinski svet žrtvoval blagor bolnikov in blagor špitalske blagajne. Minilo je pol stoletja slabega gospodarstva. Komisar Perez se je znal otresti framasonskih predsodkov in začel iskati samostanskih sester za bolnišnico, že 1. 1926. so prevzele zavod pri Sv. Mar. Magdaleni, letos z junijem pa so prišle njih predstraže tudi v veliki špitnl. Umrli občinski očetje se gotovo v grobu vrte od jeze. Tako gine »napredni duh» tudi iz Trsta in zadnji Mohikanec na Goldonijevem trgu, vrli »Piccolo« postaja vedno bolj osamljen in anahronističen. Divjanje boljševikov v Rusiji, Dvajset jetnikov ustreljenih. Zadnjič smo nakratko javili, da je bil v Varšavi ustreljen od nekega ruskega študenta poslanik sovjetske vlade pri poljski republiki. O atentatih smo že pri raznih prilikah izrekli svoje mnenje; kot politično sredstvo ima le redkokdaj uspeh, z nravstvenega stališča pa se obsoja. Tem slabše je, da nepremišljena mladina sega po lakih sredstvih. V tem posebnem slučaju pa je skoro nastala vsled atentata huda politična napetost med Itusijo in Poljskim. Boljševiki upravičeno sumijo, da dobivajo atentatorji več ali manj potuhe pri zapadnih državah in Litvi nov naravnost očita Angliji, da ona vsa lepa in nelepa sredstva uporablja, da bi kaj škodovala boljševiški Rusiji. Toda vsa nevolja, ki jo je moral atentat vzbuditi, vendar ne opravičuje boljševikov, da morijo svoje politične nasprotnike. Koj po varšavskem atentatu je prišla novica, da so boljševiki ustrelili 20 jetnikov. Med temi so bile odlične osebe: knez Dolgoruki, kapitan Elvengren, bivši konzul Efremov, odvetnik Bišnjakov, knez Mešerski itd. Vest o ustrelitvi je boljševiška vlada sama razširila z namenom. da prestraši svoje nasprotnike. Nekatera poročila pravijo, da so bili tisti jetniki postreljeni že poprej, a je vlada to dejanje surovega nasilstva držala taj- no, sedaj ga je pa nalašč razglasila kakor v opomin atentatorjem. Naj bo že, da so bili jetniki postreljeni pred varšavskim dogodkom, ali potlej, v vsakem slučaju je boljševiška vlada s'labo naredila. Prvič je samonasebi tako streljanje ujetih nasprotnikov nenravno, zlo delo. Drugič bi bilo pričakovati, da se po 10 letih prenehajo revolucionarne metode. Tretjič pa je bilo za Rusijo v političnem pogledu skrajno škodljivo,, da je vlada zločin napravila in razglasila. Anglija dela rta vseh koncih in krajih proti Rusiji in kjer si ni mogla pridobiti simpatij s svojo angleško politiko, se ji je naenkrat zboljšal položaj toliko, kolikor se je za Rusijo poslabšal. Kajti svet se zgraža nad večnimi ubojstvi. Tudi najhujši krvolok se je lahko napil krvi v desetih letih boljševiške revolucije in vlade, in večno se to ne sme nadaljevati. Ob veliki spretnosti, ki smo jo bili vajeni občudovati pri ruskih diplomatih, se nam kar čudno zdi, da so neankrat storili tako nepolitično dejanje. Ali so postali nervozni? Je morda to znak, da se v notranjosti Rusije maje od Judov zgrajena stavba nasilne vlade? Za blagor Rusije in slovanstva bi bilo le želeti, da se judov-sko-tatarsko nasilje preneha in da zasije nad ruskimi planjavami solnce svobode težko preizkušenemu ljudstvu. MIHEC JAKEC Trltizoč policajev ga lovi. V Parizu je spet za eno stopnjo na-rastla slava Leona Daudet-a (Dodč). Do-detov sin je bil svoječasno ubit od komunistov. Oče je v svojem glasilu »Action Franeaise« napadal policijo in iz tega je nastala politična pravda. Leon Dode je bil obsojen po tiskovnem zakonu. V zapor pa ni hotel iti. Ko so prišli ponj, sc je v uredništvu »Action Franeaise« zaprl s svojimi nacionalisti in sc ni podal. V nedeljo zvečer je policija mobilizirala vse kar leze in gre: pašci in konjeniki, metalci strupenih plinov, ognje-gasci, agentje v eivilu so oblegli palačo uredništva. V zmešnjavi so agentje zgrabili glavnega policijskega ravnatelja, misleč, da jim je priletel v roke kak hud nacionalist. V palači uredništva se je nabralo do tisoč plavosrajčnikov in zapahnilo vsa vrata. Policija je stala pred močno trdnjavo. Naenkrat pride glavar tolpe, Leon Dode na balkon. Policijski komisar se mu odkrije in ga prosi: «(Go-spod Dode, spomnite sc, da ste velik Francoz. V imenu skupne domovine in v imenu svojega sina, udajte se!« Nato je rekel Dode: «Ne maramo državljanske vojne. Preveč ljubimo Francijo, da bi delali' nered. Jez branim stvar svojega sina; toda zaradi domovine in zaradi njega, sc udam«. Tako se je slavni časnikar dal zapreti. Pa skoraj gotovo ga bo predsednik republike pomilostil in dal s častjo izpustiti. Vlada pa je le pokazala, da je ona gospodar v francoski hiši. Bitka ■ cigani. Velika nadloga na Češkem so cigani, ki se v velikih tolpah držijo v ondotnih gozdovih ter nadlegujejo ljudstvo s tatvinami in goljufijami. Vlada se je zato odločila, da zatre cigansko nadlogo. Mobilizirala je orožnike, ki so dognali, da se nahaja glavno cigansko taborišče v gozdu Bolac pri Paršicu. 2000 orožnikov je napadlo taborišče. Toda cigani so bili zbrani ter pripravljeni. Vnela sc je huda bitka, v takeri jo bilo na obeh straneh nekaj mrtvih in mnogo ranjenih. Končno so seveda cigani podlegli. Zahtevati je treba. Zveza katoliških mož iz Genove je javno izrekla zahtevo, naj mladinska organizacija »Balilla« spoštuje pravico otrok do nedeljske maše. Na to zahtevo je komandant Ricci izdal za celo Italijo veljavno naredbo, naj se Balilla vadi ob četrtkih in ob delavnikih popoldne. Ce pa je.ob nedeljah in praznikih treba, da. se Balilla zbere, ne sme klicati otrok pred 10. uro, pustiti jih mora domov oh 12. in jih lahko spet zbere popoldne. S to Riccijevo naredbo je v mnogih krajih omogočeno, da gredo otroci, kflkor treba, k sveti maši. Kjer so pa razmere morda drugačne, naj se pojasne odgovornim činiteljem. Nedelja bodi nedelja! Krepka aredatva. Ruska vlada je februarja meseca ukazala, da se morajo cene po trgovinah znižati za 10%. Prepričati se je morala v par mesecih, da so vsi prodajalci mirno obdržali stare cene in še višali. Neki vodja sovjeske državne trgovine v Harko-vu, Vcčinkin, je v nekem slučaju zvišal ceno kar za 50%?. Vlada ga je sklenila povišati — na vislice. Bil je na smrt obsojen. Strašna povodenj. Povodenj ob amerikanski reki Mis-sissippi je pobrala 600.000 ljudem vse, kar so imeli. Za 324.000 ljudi skrbi sedaj Rdeči križ, 173.000 so jih namestili po poljskih barakah, 60.000 ljudi pa stanuje v zgornjih nadstropjih poplavljenih hiš. Več desettisočev ljudi pa je pred povodni jo zbežalo v hribe. Pravijo, da je bila to največja povodenj v tisočletjih zgodovine. Mehlkaneko nasilje se nadaljnje. V zadnjem času so zopet prijeli tri duhovnike ter jih usmrtili. Mchikanskn vlada skuša opravičiti ta nasilstva s tem, da obdolžuje duhovnike udeležbe v protivladni zaroti. I MIHEC : Po celem Crstu vse so znižali, le naju dva v časteh povišali. JAKEC: Na prsih nama sulica blesti, jezika ostrega pomen ji pristoji. De Binedo. Z Azorov je vztrajni letalec srečno prifrčal do Lizbone na Portugalskem. Nato se je podal v špansko Barcelono in v Madrid, kamor je prispel v torek ob poldveh pop. „BXorske pSice.“ Italijanska vlada je sklenila narediti na državne stroške tri velike brzoparnike za prevažnje potnikov proti Ameriki; ti posebno urni parniki bi se zvali morske pšice (puščice). Vse tri bi se dale v najem Genovi. «Piccolo» je v ti reči zahteval, da bi ena «pšica» morala bivati v Trstu, Genovčani pa so ga zavračali, da tega Trstu ni treba. Tržaški kapitalisti so se obrnili do’ vlade, naj ona vendar nakloni eno »pšico tržaškemu pristanišču. Tempelj greha. V Newyorku v Ameriki so otvorili nov kino za 6200 oseb. Pri predstavah sodeluje godba in pevski zbor, oba močna 100 ljudi. Razsvetljava bi zadostovala za mesto s 25 tisoči prebivalcev. Gledalci imajo za zabavo na razpolago poleg kina še posebna zabavišča, tenis, telovadnico, športne prostore itd. Kino stane 150 milijonov lir. Imenujejo ga kinoka-i tedrala. Kaj predstavljajo filmi takih ki-jnov? Katoličani v Baltimoru so sestavili statistiko predstav v baltimorskem kinu. V 404 filmih se je predstavljalo: 117krat zakonska nezvestoba, 112krat posilstvo, 38krat ločitev -zakona kot sreča, 82krat dekleta, ki kade, 97krat nespodobni plesi, 172krat nespodobna obleka. Neve vrste čolni so se pojavili na Donavi na Dunaju. Navaden čoln, ki je bolj podoben splavu kot čolnu, ima spredaj propeler kot letalo. Ko se začne čoln s pomočjo motorja pomikati, tedaj se začne vrteti tudi propeler, ki dvigne čoln toliko iz vode, da samo še drsi po vodi. Radi tega je seveda hitrost pri isti uporabi moči neprimerno večja ter doseže do 90 km na uro. Na Dunaju bodo vpeljali po Donavi te čolne za osebni promet. se tpiiausustKusutiisiisiiiuiui ! Pijte kakao De Jong’s! : i 9 ...I V Goriško Mohorjevo družbo lahko vpišeš v Trstu na osmih krajih in sicer: V župnišču pri Sv. Ivanu. Pri Starem Sv. Antonu, via Fabbri 2. Pri S. Jakobu, via delPIstria 16. Pri SvTincencu, via Rossetti 79. Pri g. kaplanu v Rojanu, P. 21. 6. Pri g. župniku v Skednju, 68. 7. Pri g. župniku v Barkovljah. 8. Pri Marijini družbi, v. Risorta 3. Ne boš se mogel izgovarjati, da nisi imel prilike 1 Morda pokadiš vsak teden za 6 lir tobaka, celo leto pa se izgovarjaš, da nimaš 6 lir za knjige Goriške Mohorjeve družbe! 1. 2. 3. 4. 6. Socialni vestnik. Komunizem prati življenju. Važna sodobna zadeva. Socijalisti in komunisti so začeli na celi črti v vseh državah, koder imajo še kaj moči, tako v Franciji, v Čehoslovaški, v Jugoslaviji živahen boj proti zakonitemu varstvu nerojenega življenja. Kakor drugod se je vršil tak shod tudi v Ljubljani in povsod so se sprejele na socijalističnih shodih resolucije, ki zahtevajo odpravo tozadevnega kazenskega zakona. Seveda mnogi izmed navzočih niti niso vedeli natanko, zakaj gre, in so v nevednosti in iz nelh; strankarske discipline glasovali za dotično resolucijo. Toda hoj za odpravo tega paragrafa pomenja boj za žalostno pravico, da bi se smel moriti nerojen človeški zarod. Ker jih je tudi med nami nekaj takih, ki radi in na skrivaj soglašajo z nauki socijalistov in komunistov, naj mi bo dovoljeno pojasniti krščansko stališče nasproti taki socijalistični zahtevi ter pokazati na zle posledice, ki bi neizogibno prišle, če bi se jim ta načrt posrečil. Kaj pravijo napredni Čehi. Tudi v Čehoslovaški republiki so začeli kakor drugod socijalisti skupno s komunisti borbo za odpravo tega kazenskega paragrafa in so predlagali, da bi parlament odpravil one zakone, ki ščitijo nerojeno življenje. Dne 30. marca letos je razpravljal zdravstveni odsek čeho-slovaškega parlamenta o tem komuni-stično-socialističnem predlogu. Zastopnik justičnega ministra Dr. Scholz in minister za narodno zdravje sta se brezpogojno izjavila proti temu komunistično-socialističnemu predlogu. Oba sta poudarjala, da bi to, če bi se odpravil ta paragraf in bi se tako dovolil umor nerojenega življenja, imelo za posledico po-divjanje običajev, da bi to izpodkopalo družinsko in javno življenje. Tako se je od strani justičnega ministra, kakor tudi od strani ministra za zdravje obsodil ta predlog kot nemoralen in narodu škodljiv in vsled tega ga je odsek čehoslovaškega parlamenta odklonil. Podivjanje. Čehoslovaški minister je čisto pravilno poudarjal, da bi imelo zakonito dovoljenje uničenja nerojenega življenja za posledico podivjanje običajev, da bi se s tem ljudstvo zavajalo v navaden barbarizem. Če nima človek več spoštovanja do življenja, niti do onega življenja, ki se samo braniti ne more, če bi se materam dovoljevalo, ali bi se te celo navajale v to, da bi morile svoj zarod, potem bi se človek ponižal na stališče-tiste živali, ki mori in požira svoj lastni zarod. Če se kako dejanje postavno dovoli, se pač s tem v ljudstvu utrjuje misel, da je dotično dejanje tudi moralno dovoljeno. In če bi se dovolil potom zakona zločin ali nemoralno delo, potem je čisto jasno, da bi se tako potom zakona ubijalo nravstveno čustvovanje med ljudstvom, potem bi se potom zakona v ljudstvu utrjevalo prepričanje, kakor da se dotično dejanje sklada z moralo. Nemoralne postave ubijajo narodovo moralo. In če ima človek še trohico morale, mora vsaj spoštovati življenje in priznati večni zakon: ne ubijaj! Če bi bil zakonitim potom dovoljen umor nerojenih, potem, bi posurovelost med ljudstvom rastla in bi mu ne bilo več sveto tudi že rojeno človeško žiljenje. čisto naravno in tudi pravilno bi potem ljudstvo sklepalo: če je dovoljeno moriti nerojenega človeka, je dovoljeno iz istih vzrokov pokončati tudi rojenega človeka. Družina je temelj blagostanja. S takim zakonom bi se — kakor je zopet pravilno poudarjal čehoslovaški minister — izpodkopalo družinsko življenje, razbila bi se ohranjujoča celica človeškega rodu — družina. Nekaj naturne-ga je ljubezen starišev do otroka, nekaj naturnega so tudi žrtve starišev za svoje otroke. Če bi se pa dovoljeval dotični zločin, potem bi se s tem ubijala naravna ljubezen starišev do otroka, ubijala bi se smisel za žrtve v stariših, gojil bi se čisto surov materializem, le uživanja-željnost brez smisla za odgovornost za življenje otroka. Tako bi socialistično pobarvana in urejena zakonodaja ubila družinsko življenje. Javna varnost. Pa tudi javno življenje, javna varnost bi z dovoljevanjem takih dejanj, ki jih prepoveduje omenjeni zakon, propadalo. Če v javnosti, če v državi ni več sveto načelo: ne ubijaj, če ni več trdnega prepričanja, da je vsak in povsod dolžan sčiliti tuje življenje , potem propada javna morala, gine javno varstvo, potem postane življenje le toliko vredno, kolikor koristi, potem bi se zakonitim potom vzgajali — morilci! To bi pomenilo popoln razkroj javne morale. Kaj pravi Cerkev. Cerkveni zakonik (in sicer kanon 2350) določa kazen izobčenja iz katoliške cerkve za vse tiste, ki se pregreše z nemoralnim dejanjem zamoritve nerojenega življenja. Ali more torej katolik še biti član take organizacije in soglašati in simpatizirati ž njo, ki to nemoralnost zagovarja in ki zahteva celo zakonito varstvo za zločin morije?! Veren katolik ne more biti član ne takih organizacij, ne takih strank ki propagirajo taka načela! Tržaške najemnine. Zveza hišnih posestnikov cele Italije s sedežem v Milanu je sklenila, da se z ozirom na zvišano vrednost lire stanovanjske najemnine znižajo. Prej je veljalo načelo: najemnina se ne sme zvišati več nego na petkratno predvojno svoto. Ko je pa lira zrastla, so bili hišni gospodarji primorani, da gredo niže, ker so se znižali prejemki uradnikov in delavcev. Zveza v Milanu je sklenila, da se ne sme prekoračiti štirikratna predvojna svota. V Trstu pa so razmere prav posebne. Vsi so hiteli računati in dognali, da :tiri-kratna predvojna svota še vedno pomeni |za najemnike zvišanje, ne pa znižanje ; najemnine. Kako to? ! Pred vojno je Trst hitro naraščal, j Ljudje so od vseh strani noter drli. Na vseh krajih se je zidalo in gospodarji so | lahko zahtevali visoko najemnino. Uradniki in delavci so takrat lahko zmogli j tudi visoko stanarino, ker so imeli raz- meroma dobre zaslužke. Ta reč se je po vojni pohabila. Zaslužki so manjši in stanovalci, bodisi uradniške ali delavske vrste, ne morejo stasovanja tako visoko plačevati kakor nekdaj. Družina, ki je pred vojno lahko plačala 40 kron na mesec za stanovanje, danes ne more plačevati 40x4=160 lir. Ne zmore. V starih pokrajinah Italije pred vojno niso bile razmeroma tako visoke stanarine, zato tam 4 kratni povišek ne zadene v živo. To so razmišljali tržaški gospodje na posebni seji. Dolgo so se prepirali, za kolikokrat naj se predvojna najemnina zviša, da ne bo preveč. Zastopnik gospodarjev je držal najprej na 4, polagoma je popuščal, dočim je zastopnik fašizma, inž. Ivobol vztrajal na tem, da za tržaške družine po 24. avgustu ne smejo nastopiti novi poviški stanarine. Slednjič so se na 'seji zedinili, naj za .Trst velja mera tri in en četrt. Predvojna stanarina se torej s 24. avgustom ne sme zvišati več kakor tri in en četrt krat. Če se je torej do 1. 1914. plačevalo 40 kron, bo po tej meri nova cena 40x3.25, to je 130 lir. Če je kdo že obljubil gospodarju več kakor bi zneslo po tem računu, naj zahteva znižanje ali se obrne do stanovanjske komisije. Za nove hiše ta dogovor ne velja. Bodimo veseli, če se izvrši vsaj za stare. Kaj nam z dežele pišejo Skrbna mati daje svojim otrokom kakao DE JONCS da čvrsto rastejo in zdravi ostanejo. To je prvovrstno krepilno sredstvo za majhne, za stare in za take, ki so prestali bolezen. Iz LOKVE na Krasu. Včasih kam grem pa opazujem svet in navade ljudi. Tako sem to pomlad šel na Vipavsko proti Gorici. Kraji so se mi dopadli, a povsod ljudje tarnajo o hudih časih. Gospodar ne ve, kje bo denar jemal, vendar mladina tišči le na luksus, gospoščino in zabavo. Koliko časa se bo se tako vozilo naprej? Na binkošlni ponedeljek sem šel \ Bazovico, kjer so imeli plesno zabavo. Kaj sem videl? Sama otročad! Matere bi morale vzeti v roke eno frasko in jih napoditi domov. ŠTORJE pri Sežani. Mnogo reči imamo povedati. Za danes ostanimo pri naših občinskih razmerah. Dre 10. aprila smo imeli občinski sestanek. Bila je ravno nedelja in občinski čuvaj je naznanil, da bomo imeli predavanje o kmetijstvu. Ob dveh popoldne se je sestala večina Občinarjev v šolskih i prostorih in g. tajnik je v imenu podešta-ta otvori! predavanje. Šlo je le za političen manever; to nam je g. Bekar raztolmačil, za kar mu gre velika zahvala. Poudarjam, da kmetje ne maramo dosti za politiko, ker nas hujše skrbi tarejo. V predavanju je bil napaden neki slovenski dopisnik in imenovan «viljako», to na račun Pepota, ki je resnico govoril. — Prišla je pomlad in so se gadje levili. Neki možje so prišli k občinskemu krmilu. — Obletnico imamo jusarske borbe; če bo šlO'pra,v, bo vspela kot zadnjič; zavedni kmetje, borite se za starodavne pravice. — Sliši se, da bodo ustanovili I otroški vrtec. — Dnevi rastejo in z njimi I vodna kriza za večino kmetov. lnifyno kal, ki je na prvi pogled kakor velika gnojna jama, vsa razdejana; kadar ženo napajat, se boje, da ne bi se živina polomila v tistem ilu in skalovju. Že davnaj bi lahko bilo napravljeno čedno napajališče. DORNBERG. Pri nas je skupina fantov ustanovila klub «razoglavih». Sklenili so, da ne bodo kupovali klobukov, ker so dragi in zanič. Kar se tiče varčevanja, je prav. Naj bi se začelo pa tudi v drugih rečeh varčevati. Ustanovi naj se klub nekadilcev, pa klub abstinentov in klub neple-salcev. Na vseh straneh se da še kaj prihraniti. Iz ZAVELJ. Nedavno sta dva delavca iz oljane, brata, oba doma iz starih pokrajin Italije, na cesti počakala zloglasnega delovodjo, mučitelja delavcev, o katerem smo že pred leti podrobneje poročali, Viktorja Granduča, in sta ga nabila. Granduč je moral radi tega ostati več dni doma. Oba napadalca sta delala v oljarni, eden od njiju pod Grandučem. Granduč ga je dal odsloviti. Iz maščevanja sta ga čakala oba in ga napadla. Granduč jih ni dal aretirati, ampak se je zadovoljil s tem, da je vložil proti njima tožbo. Eden bratov je bil za kazen suspendiran od dela za 4 dni. V interesu delavstva in tovarne bi bilo, da bi ravnateljstvo konečno resno vzelo v pretres delavske pritožbe proti-delovodji Granduču. PODLISTEK. Jindrich Š. Baar 1 (Prevedel Grušenjka) Otroci, Ko je stari Dohnal umiral, je poklical svojo ženo k sebi in ji na štiri oči rekel s slabim glasom: «žena, modra bodi in dokler boš živa, ne daj bajte in njivice z rok; ne zaupaj otrokom: radi te bodo imeli, dokler boš imela kaj. Dokler boš imela bajto in njivico, te bodo klicali «zlata mamica«; oddaš pa dom otrokom, te pošljejo beračit po svetu«. Dohnal je bil pismen hi izkušen človek, ki je svojo modrost črpal iz življenja in iz knjig. Mnogokrat je svetoval tudi drugim ljudem, zato je iz zakladnice svojega fcnanja poiskal naposled še en nasvet, katerega je že na pragu smrti izročil tisti, katero je gorko ljubil, svoji stari ženi. — Zaprl je oči, sklenil roke, se skrčil in poprosil, naj ga v miru puste •— in je potem umrl. Dohnalka se je še dolgo potem spominjala svojega ranjkega moža in njegovega zadnjega opomina ko pa je njen najmlajši sinek prišel k nji in jo prepričeval: »Mamica, stric Houška je povedal, da bi mi že dal Marjanco, ko bi mi vi pripisala bajto in njivico —» je zatrepetalo v nji materino srce. Ni privolila takoj, a ko je videla, da hodi njen sin ves potrt, ne je, ne spi, ne govori, ne poje in ne žvižga, je zavzdihnila in ga ljubeznivo poprašala: «Kaj pa te boli, moj sinek?« «A nič, mamica —» "Ali ti kaj manjka?« «Manjka: bajtica z njivico, drugače me Marjanca ne vzame«. «Le nikar ne žaluj«, se je nasmehnila mati. Pozabila je v tem trenutka na moža in na njegov nasvet, le.materina ljubezen se je i azgorela v nji v visok plamen in ji žarela iz oči in iz besed. — »Komu naj bi pa dala? V grob jih vendar ne vzamem s seboj. Drugi so že oddeljeni, torej ti dam bajto, dam«. «In njivico tudi?« «Tudi! Vse ti dam«, in je gladila sinka po glavi. »Bog Vam poplačaj to stotisočkrat!« je Franček poljubil mamici roko in je bežal kakor da bi mu glava gorela k Houškovim. -Drugega dne je pritekla Dohnalčina hči: «Mamica draga!« je kričala že na pragu — (delim, da ne morem niti sape vloviti«. “Za božjo voljo, kaj se je pa pripetilo » je vzkliknila mati — «vsedi se, hčerka, vsedi se!« — in je naglo potipala Fandi žilo. «Ne morem tega verjeti! govore pa že vsi ljudje«. «Kaj pa, drago dete?« «Da daste menda Frančku bajto in njivico, da si vzame on Marjanco Hov-škovo«, so se hčerkine oči kot dve igli vbodli v nagrbančeni obraz matere. Dohnalka je zaprla oči in — molčala. «Torej je to resnica!« je kričala hči. O, da, vedela sem to. Vedno sem pravila Vincku: brat, boš videl, da naju mati ogoljufa, da naju pahne od sebe, kakor da bi njena ne bila«. Pritisnila je predpasnik na oči in nadaljevala jokaje: «Ko 1); to vedel ranjki oče, bi se v grobu obrni!. \ incku bom pisala o tem, — pisala«, je udarila z nogo in spustila j predpasnik z oči. «On mora prijeti; tudi nama pri tir e delež, razumete; delež«, J je kričala na mater in ji grozila z rokami 'pred obrazom. «Mi se ne damo oslepariti; moj mož je rekel, naj si vzamem odvetnika in naj se tožim, ako nam ne daste zlepa«. Mati je sedela v kotu in migala z rameni. «Ne kriči, — sranio ne kriči tako«, je tolažila Fando, «kaj si bodo vendar ljudje mislili!) «Da ste slaba mati, — to — to si bodo mislili«. “Ali, hčerka —» #Enemu hočete dati vse, drugim pa ničesar«. «Saj smo ti dali, kar smo mogli: pet sto za doto in še k bajti ti je oče pripomogel. Vincku je kovačnico kupil; ako jo je zapil, kdo more za to? Franček je najmanjši in se je natrudil z nama —» ' «Midva pa se nisva trudila kaj še zdaj se spominjam, koliko kep sem na ti njivici podrobila: zdaj pa j0 celo dobi Franček«. Bilo pa je huje in huje. Ko je prišel Vi ne c k — so se spravili vsi h Dohna-lovini in se do smrti razjezili. «Jaz sem najstarši, jaz sem prvorojenec«, je kričal Vincck v krčmi, «meni pritiče očetov dom. Oslepariti me hočejo in lastna mati je proti meni«. .;MALI LIST« 3 Velepomembno zborovanje v Berlinu (Poročilo poslanca Besednjaka) Občni zbor Svetovnega udruženja društev za Zvezo narodov se je vršil letos v glavnem mestu nemške republike. Kaj je program te svetovne organizacije, sem razložil čitateljem lansko leto, ko sem se bil udeležil občnega zbora na Angleškem. Kljub temu se mi zdi potrebno, da povem še enkrat njen namen. Zveza narodov, kakor jo je zasnoval \Vilson sredi razvalin svetovne vojne, bi morala onemogočiti za vse čase prelivanje krvi med narodi in državami. Kakor ni dovoljeno, da odločita dva kmečka posestnika svoj spor s sekiro, ampak morata predložiti pravdo sodniku ter se pokoriti njegovi razsodbi, tako bi moralo veljati tudi za države. Država, ki se ne mara podvreči razsodišču, ampak zagrabi za sekiro, to se pravi, napade sosedo z vojsko, je sovražnik človeške družbe in jo morajo ostale države takoj ukrotiti ter kaznovati. To je ideja Zveze narodov. Mesto sile naj torej poravnava mednarodne spore zakon in pravičnost. Toda lahko je idejo oznaniti, težko jo izpeljati. Zadostuje, da sc ozremo malo na politiko, ki jo vodijo zastopniki držav v Zvezi narodovi Ravno pred kratkim se je vršilo v Ženevi zborovanje, kjer bi se morale države odločiti, da znižajo stalno vojsko in vojno brodovje. Zborovanje je končalo s popolnim neuspehom. Državniki niso hoteli nič slišati o razorožitvi in bodo nabavljali nove topove ter gradili nove ladje in zrakoplove. Kamor se človek ozre, povsod se države krepko oborožujejo. Par tednov je minulo, odkar se je vršila v Ženevi mednarodna gospodarska konferenca. Njen cilj je bil, da se države sporazumejo v gospodarstvu in prenehajo s carinsko borbo. Tudi to zborovanje je končalo z neuspehom, čeprav vsi znamo, da nastajajo ravno iz gospodarske konkurence vojne med državami. Tretji vzrok vojne je zatiranje na-* rodnih manjšin. V zadnjih 70 letih so nastale skoro vse vojne v Evropi radi tlačenja majhnih narodov. Take vojne so vodili Italijani leta 1849., leta 1859. in 1866. proti Avstriji. Taka vojna je bila balkanska vojna leta 1912. in radi zatiranja Srbov je padel leta 1914. Franc Ferdinand ter je izbruhnila iz tega svetovna vojna. To vedo dobro pri Z vezi narodov, zato imajo tudi v programu zaščito manjšin, toda kliub temu odmeva vsa Evropa od pritožb in protestov zapostavljenih plemen. Kako naj se ljudstvo zanaša na Zvezo narodov? V programu ima razorožitev, a Evropa se udaja militarizmu, v programu ima gospodarski sporazum, a države vodijo ljuto gospodarsko konkurenco, v programu ima zaščito manjšin, a zatiranje se neovirano nadaljuje. Potrebno je, da si ljudstvo pomaga samo in se nc zanaša na uradne zastopnike Zveze narodov. Zato so se ustanovile že leta 1919. po vseh deželah posebne organizacije, katerih namen je zanesti v široke množice tista načela miru, ki jih vladni možje v Ženevi tako pogostoma pozabljajo in zanemarjajo. Ko bodo po vseh državah sveta miljoni in miljoni trdno združeni v eni misli in imeli nn svoji strani veliko večino ljudstva, tedaj se bodo vlade šele udale in politika Zveze narodov bo do temeljev spremenjena. Sele v tem trenutku bo nastopila doba miru za narode in države. Organizacije s to težko, a plemenito nalogo se imenujejo društva za Zvezo narodov ter so združena v veliki svetovni zvezi, ki im„ stalni sedež v Belgiji, in sicer v Bruslju. Prvič na nemških tleh. Občni zbor, ki se vrši vsako leto v drugi deželi, je bil letos, kakor sem že rekel, v Berlinu. Nemci so sprejeli inozemske odposlance z veliko gostoljubnostjo in jim dali na razpolago zborovalnico državnega zbora, kjer je pri otvoritvi bil navioč sam državni kancler dr. Marx, voditelj nemških katoličanov. Zelo pomenljivo se je zdelo vsem, da je predsedoval občnemu zboru Francoz, vseučili-ščni profesor Olar, ki je sedel na predsedniškem mestu nemške zbornice ter vodil v francoskem jeziku posvetovanja. Kakšna sprememba! Pred par leti so odmevali z istega sedeža sredi grmenja topov dan za dnem le govori sovraštva proti prezirani Franciji. Otvoritvena seja je izpričala pred vsem svetom, da so ti časi davno minuli. Pred vsem svetom se je to zgodilo, kajti navzoči so bili odposlanci Belgije, Bolgarije, Združenih držav, Amerike, Francije, Avstrije, Ar-gentinije, Velike Britanije, ^Grčije, Ogrske, Italije, Japonske, Letske, Estonske, Litvanije, Palestine, Holandije, Jugoslavije, Poljske, Češko-Slovaške in Ukrajine. Kakšna važnost se pripisuje občnim zborom naše zveze, je razvidno tudi iz tega, da je odposlala Zveza narodov letos v Berlin kar tri opazovalce, ki imajo nalogo poročati o vsem, kar se je tu govorilo in sklenilo. Na dnevnem redu je bilo innogo stvari. V odborih so razpravljali o mednarodni gospodarski konferenci, o razorožitvi, o šolstvu, o mednarodnem uradu dela, o miru na Balkanu itd. Nas zanima seve v prvi vrsti razprava o narodnih manjšinah. Za to je postavljen stalen odbor, ki proučuje položaj manjšin i pošilja v posamezne dežele odposlance. Kot prva ločka v odboru za manjšine je bil letos na razpravi «Položaj nemške manjšine na Južnem Tirolskem«. Poročilo Angležev. Lansko leto se je predsednik italijanske zveze minister Giannini upiral, da bi se govorilo o nemški manjšini na nemških ali avstrijskih tleh, češ, da je to skrajno neumestno. Pred par meseci so pa Italijani svoje ugovore prostovoljno umaknili in predlagali sami, naj se vrši razprava v Berlinu. Za debato v manjšinskem odboru je vladalo velikansko zanimanje nele v nemškem časopisju, temveč tudi pri inozemskih gostih. Poročilo o položaju tirolskih Nemcev sta sestavila dva Angleža, in sicer g. Dickinson in g. Wal-ter Napier, od zastopnikov Italije so bili navzoči vseučillščni profesor Gallavresi iz Milana, profesor Villari, gospod Ca-vallieri in jaz. Nemška poslanca dr. Tinzl in baron Sternbacli nista prišla, ker nista dobila polnih listov. Dr. \Vilfan je dospel v Berlin ob koncu zborovanj. Poročilo, ki sta ga spisala oba Angleža in dala razdeliti med zborovalce, pravi, da so v poslednjih letih prišli že ponovno na uho Svetovne zveze glasovi o položaju nemške in slovanske manjšine v Italiji, če se danes pečamo z razmerami na južnem Tirolskem, se zgodi to na predlog Avstrijcev. Koj v početku je treba ugotovili, da Italija ni obvezana po določilih mirovne pogodbe na zaščito manjšin. «Ko so se sestavljale mirovne pogodbe in ko so nekatere države, katerim so pripadli deli avstrijskega cesarstva, sprejele gotove dolžnosti napram narodnim manjšinam, je bila Italija oproščena vsake take obveznosti. Pravicoljubnost in spoštovanje osebne svobode, udomačeni v italijanskem ljudstvu, sta opravičevali to izjemo. Bazen tega so tudi svečane izjave uradnih zastopnikov Italije potrjevale tedaj vero, da bodo svoboda, običaji in jeziki manjšin res popolnoma zaščiteni. Do leta 1922. je italijanska vlada delala tako politiko, da so manjšine res uživale tiste pravice, ki so jih imele po mirovnih pogodhah manjšine v drugih državah. Saj so v septembru leta 1922. glasovali uradni zastopniki Italije pri Zvezi narodov za znano resoluuijo, v kateri se priporoča vsem državam brez izjeme, naj dajo svojim manjšinam vsaj toliko pravičnosti, kolikor je predpisujejo mirovne pogodbe. To pomeni, da morajo tudi države, ki niso sprejele nobenih pravnih obveznosti, dovoliti manjšinam svobodo, da razvijajo svoj jezik in lastno narodno kulturo, da ustanavljajo šole maternem jeziku itd. Velik prelom italijanske politike se je zvršil šele po letu 1922. Tu naštevata Angleža celo vrsto zakonov in odlokov, ki jih poznamo, in se ozirata pri tem izključno na razmere v južnem Tirolu. Govorita o šolstvu in verouku, o krajevnih imenih in o odloku italijanskih oblastev, s katerim so se odstranile iz šolskih sob slike tirolskega junaka Andreja Hoferja. K sklepu predlagata Angleža, naj se sklene pravočasno z nemško manjšino pameten sporazum. Obračata se na zastopnike Italije s toplo prošnjo, naj bi posredovali v tem smislu med manjšinami in rimsko vlado. Italijanski odgovor. Nato je prosil za besedo profesor Villari, ki je izjavil v imenu italijanske večine, da nima po črki zakona nihče pravice se vtikovati v notranje razmere Italije. Po mirovnih pogodbah ni Italija dolžna spoštovati pravice manjšin. Dokler so mirovne pogodbe v veljavi, se ne da to nič spremeniti. To je pravni pridržek italijanske večine. Toda kljub temu hoče italijanska delegacija prav rada razpravljati o položaju nemške manjšine na južnem Tirolskem, in sicer radi tega, ker se ji zdi to politično potrebno in umestno. Najprej mora ugotoviti, da je poročilo Angleža Napiera sestavljeno enostransko, spisano povsem v duhu nemške politike. Nikjer ni opaziti niti besedice o nemških krivicah, niti besede o dobrotah, ki jih je prejelo nemško prebivalstvo od Italije. In vendar bi moralo biti znano vsem nepristanskim možem, da je prinesla Italija nemškemu ljudstvu na Tirolskem velike in važne koristi. Nemci so na primer venomer tožili in protestirali, da se nahajajo v eni pokrajini z italijanskim prebivalstvom Trentinskega ter zahtevali zase posebno deželo. Vlada g. Mussolinija je njihovo željo izpolnila in ustvarila samostojno nemško pokrajino z glavnim mestom Bocnom. Italijanska vlada je izmenjala nadalje avstrijske krone, ki to bile tedaj brez vsake veljave, v dobre italijanske lire po ključu G0%, kar je prineslo gospodarstvu nemškega prebivalstva silno olajšavo. To je bila za Italijo žrtev, ki je ne smemo pozabiti. Italijanska vlada je pustila nadalje v nemških vaseh južnega Tirolskega na župnijah nemške duhovnike in jih ni odstranila, čeprav so po svojem mišljenju izvečine Italiji neprijazni. Nemški viteški red (posebna vrsta menihov, o. ur.) je ostal v deželi in deluje neovirano. Vse to je Italija storila iz spoštovanja do verskih potreb nemškega prebivalstva. Tudi ne gre zabiti, da je pod italijansko upravo dobila velik razmah elektrifikacija vodnih sil. Na južnem Tirolskem se gladijo električne naprave, kakor jih ni bilo nikjer videti v stari Avstriji, Gospodarske koristi, ki iz tega izhajajo za prebivalstvo, so očitne in velike. K sklepu hočem omeniti še naslednje: v pravilih Zveze narodov je člen, ki pravi, da sme vsaka država članica spraviti v razpravo vsako vprašanje, o katerem misli, da ogroža mir med narodi. Toda položaj nemške manjšine na Tirolskem ne spada med laka prašanja. Tudi mi Italijani želimo mir in smo odločno za sporazum med narodi, toda vsako mednarodno vmešavanje v položaj na južnem Tirolskem bi razmere le še bolj zaostrilo in zastrupilo, občutno škodovalo nemškemu prebivalstvu samemu in ogrožalo tisti mir, za katerim vi tako iskreno stremite. Pustite, da rešimo naše notranje težave sami, ker je to edina prava in poštena pot. Resoluoija Holandkinje. Govor gospoda Villnrija je zadel Angleža Najiera, ki se je dvignil k obrambi: Predgovornik je trdil, do je moje poro- čilo enostransko in netočno. Odgovorili mu moram, da sem bil sam na licu mesta in prepotoval v družbi barona Stern-bacha južno Tirolsko. Kar sem poročal, sem videl na lastne oči, in svoje trditve sem podprl z uradnimi dokumenti, ki jih ni mogoče utajiti. Gospod Villari pravi, da naša organizacija nima pravice se vtikati v razmere nemške manjšine, jaz pa pravim, da to ne drži, kajti za manjšine smo se mi vedno potegovali, tako n. pr. za Dance na Nemškem in Nemce na Danskem ter dosegli v tem slučaju tudi pameten sporazum. Kar se tiče italijanske politike, je jasno, kakšne cilje zasleduje. Meni ni treba drugega, nego da navedem besede bivšega ministra prosvete senatorja Casatija, ki je izjavil brez ovinkov, da je cilj njegove šolske politike poitalijančenje manjšin. Bolj jasno ni. mogoče govoriti. Jaz mislim, da je tak politika nemogoča, zakaj nihče ne more spremeniti tirolskega kmeta v Italijana. Taka politika povzroča le nezadovoljnost in ustvarja med ljudstvom boljševizem. Izrekam nemškemu prebivalstvu južnega Tirolskega simpatije angleškega naroda in upam, da bo svobodoljubno italijansko ljudstvo s svojo slavno preteklostjo priznalo sčasoma tudi nemški manjšini pravice, ki ji gredo. Nato je prosila za besedo Holandkinja i;ospa dr. Bakker van Bosse, ki pravi, da je tudi ona bila na južnem Tirolskem ter govorila o razmerah s prefektom Riccijem v Bocnu. Ona je vedno zahtevala od manjšin, da morajo spoštovati državo, v kateri živijo. Zato pa mora biti tudi država z narodno manjšino pravična. Eno je tesno zvezano z drugim. Poštenje za poštenje. Nikakor ni mogoče zahtevati od manjšine, naj bo državi zvesta in pokorna, ako ji jemlje država najenostavnejše človeške pravice. Na lem zorovanju mo-•amo stremeti za tem, da dosežemo kakšen praktičen uspeh in ne da se medsebojno napadamo in obtožujemo. Posebno Ive stvari sta ji pri srcu. Doseči je treba, da bi smeli starši lastne otroke v lastni hiši na lastne stroške poučevati v lastnem jeziku. Mussolini je izjavili, da so na južnem Tirolskem zasebne šole dovoljene, toda krajevna oblastva so zasebne šole prepovedala in smatrajo poučevanje otrok, kjer jih je več ko troje skupaj, že za zasebno šolo. Mogoče je, da krajevna oblastva ne izvršujejo volje centralne vlade — in teinu je treba odpomoči. Drugo, kar jo teži, je verouk. Neporušno načelo mora biti, da se verska vzgoja vrši v jeziku, ki ga otroci razumejo. Drugače ni mogoče vplivati na otroško dušo. Verski pouk je globoka človeška stvar in ga je treba iztrgati političnim vplivom. Kar še želi, je to, da bi dobili zastopniki manjšin prihodnijč potne liste, da morejo biti zraven, ko se razpravljajo življenske koristi njihovega ljudstva. Na te tri točke bi rada omejila svoje želje in prosi zastopnike Italije, naj jo v tem podpirajo. Naš namen ne sme biti ta, da držimo tukaj učinkovite govore, temveč da nekaj dosežemo v korist manjšinskega ljudstva. Predložiti hočem za danes o tem resolucijo in želim, da bi se do prihodnjega zborovanja pečala komisija za manjšine z ostalimi prašanji, ki se tičejo nemške manjšine. Istočasno predlagam, naj se do prihodnjega zborovanja prouči tudi položaj slovanske manjšine v Italiji, zakaj položaj tega ljudstva je v bistvu enak onemu na južnem Tirolskem. Resolucija, ki jo predlagam, se glasi: «Občni zbor poudarja ponovno, da je dolžnost oseb, spadajočih k plemenskim, verskim in jezikovnim manjšinam, sodelovati kot lojalni državljani z driavo, kateri sedaj pripadajo. Z druge strani je želeti, da bi se države, ki niso napram Zvezi narodov glede manjšin vezane na nobene postavne dolžnosti, držale kljub temu pri ravnanju s svojimi plemenskimi, verskimi in jezikovnimi manjšinami vsaj tiste pro- vičnosti in strpnosti, ki jo zahtevajo mirovne pogodbe in trajna praksa sveta Zveze narodov. Ker olajšuje država, ki se drži tega načela, zelo svojim manjšinam pošteno sodelovanje; ker je poglavitni namen vsake zaščite manjšin ta, da se zagotovi osebam, pripadajočim k tem manjšinam, svobodni razvoj njihove kulturne avtonomije; ker je materinski jezik duša vsakega ljudstva in vsebuje vsaka kulturna avtonomija najmanj svobodni pouk lastnega jezika in ker je verski pouk brez koristi, ako se ne vrši v jaziku, ki ga otrok razume, ter je treba v tej stvari odstraniti vse politične ozire, izraža občni zbor željo, 1. da bi pustile države, ki niso vezane na nobene manjšinske pogodbe, svojim manjšinam, vsaj polno svobodo, da poučujejo lastne otroke njih materni jezik izven šolskega pouka; 2. da se verski pouk, ki je del šolskega programa, vrši v jeziku, katerega otroci razumejo, in 3. da se državne zveze (društev za Zvezo narodov) potrudijo, da se v lastni deželi uresničijo gornja načela. Odgovor profesorja Gallavresija. K besedi se je oglasil takoj vseučiliščni profesor Gallavresi, ki je na zelo spreten način branil italijansko stališče. ^Gospod Napler — je pričel — priznava v svojem poročilu, da je treba razločevati ne južnem Tirolskem dve dobi: prva doba do leta 1922. in druga od tega časa naprej. Gospod Napier izjavlja sam, da je bilo do leta 1922. na južnem Tirolskem vse v redu in da so Nemci uživali tedaj vse jezikovne in državljanske pravice ter ni bilo povoda za pritožbe. Kaj spoznamo iz-tega? Da je imela Italija začetkoma dobro voljo in da je sprejela nove državljane z ljubeznijo in pravičnostjo v svojo sredo. Odprla jim je roke in hotela ravnati z njimi kakor z brati. Zakaj se je to po letu 1922. spremenilo? Biti morajo tehtni vzroki, da je Italija začela novo politiko. Povedati vam hočem vzrokej Nemci na južnem Tirolskem so v tem času stalno in trdovratno odbijali sleherno sodelovanje z Italijo ter odgovarjali na našo prijaznost s sovražnostjo. Prej zirali so ob vsaki priliki, in sicer ka^ očitno, vse kar je bilo italijanskega; državna oblastva, italijansko kulturo iri celo člane kraljevske hiše.'Nikoli mi ne pojde iz spomina obisk, ki ga je naredila umrla kraljica-mati Margarita v Južnem Tirolskem. Bil sem sam v njenem spremstvu in pretreslo me je, ko sem videl vse povsodi le mrzlo neprijaznost in pravi organizirani bojkot. Kako je to moralo vplivati na italijansko duševnost, si morete, gospodje, misliti. In kako naj poza-: birno bocenskega župana Perathonerja, kj je odklonil 50 lir prispevka za spomenik velikega pesnika ,Petrake! Vsa naša dobra volja in popustljivost je bila brez uspeha: Nemci so odgovarjali nanjo z divjo vsenemško propagando, plačano iz tujine, in hujskali ljudstvo proti državi. Ali. se boste, gospodje, čudili, da nas jč polagoma minevala potrpežljivost in da so se Italijani začeli spominjati vsegsi gorja, ki so ga trpeli v preteklosti od Nemcev? Isti Nemci, ki danes protestu rajp, so v Avstriji neusmiljeno zatirali naše italijanske brate na Trentinskemi Od leta 1866., dalje je začelo ponemčel vanje Lndincev in v šole je prodirali! povsod nemščina. Naše najboljše može sd preganjali in tlačili, med vojno so bil(j avstrijske ječe prenapolnjene trentinskiH Italijanov. In spomnili smo se, kako j«j Avstrija umorila na vešalih največje naš<) sinove. Sovražnost Nemcev in ti spomini so povzročili. leta 1922. prevrat v ita+ lijanski politiki. Začela je politika odločne in trde roke. Gospod Napier je goj voril o bivšem ministru Casatiju. Povem vam, da je spadal ta učenjak leta 19191 med najbolj navdušene prijatelje tirolskih Nen cev. Kako'si razlagate, da je ta mož sprcn onil v par letih tako temeljito svoje nazore? Težke morajo hiti krivde ti- rolskih Nemcev, da se je to zgodilo. Čim večja ie bila njih sovražnost, tem večja naša reakcija. To je človeško! Nemci naj pripišejo zato krivdo za novo italijansko politiko le sebi in nikomur drugemu. Le ako bodo Nemci spremenili svoje ravnanje, pridemo lahko do sporazuma, sicer je vse zastonj. To so stvari, ki jih moramo poravnati med nami in Nemci in resolucija gospe Bakker je s tega stališča škodljiva. Resolucija mora vplivati kakor bakla razdora in vsled tega prosimo predlagateljico; naj jo umakne. Profesor Kerschen Steiner. V razpravo je posegel sloviti nemški Učenjak profesor Kerschensteiner (Ker-šenštajner), ki je smatral za potrebno, da se predstavi: K vam, gospodje, ne govori nemški profesor, kateremu so prirasle k srcu narodne manjšine šele po vojni. Vse svoje življenje sem branil in zagovarjal pravice šibkih in za časa Viljema II. sem kot Nemec protestiral proti ponemčevanju Dancev in Poljakov na Pruskem. (Poljaki ploskajo.) Kar se tiče Italijanov, poudarjam, da sem se tudi zanje potegoval. Na Nemško so prihajali pred vojno italijanski delavci in srečal sem na Bavarskem nekoč italijanske zidarje, revne, a pridne in poštene ljudi, ki so imeli v svoji sredi mnogo dečkov, za katere je veljala še šolska obveznost. Do dna duše so se mi smilili, ko sem videl, da morajo ti italijanski otroci obiskovati nemško šolo. Zavzel sem se zanje in se trudil, dokler nisem otvoril z dovoljenjem ministra za italijanske zidarske otroke r.a Bavarskem italijansko šolo. Vaš kralj me je radi tega odlikoval in še danes sem vitez italijanske krone. Priznali mi boste torej, da imam pravico govoriti o manjšinah. To pot se pa ne potegujem za tuje manjšine, ampak za svoje brate in branim pravice lastnega rodu in lastne krvi. Vsak človek in vsako pleme ima neoporečno pravico do lastnega duševnega življenja, nikomur ne smemo jemati pravice, da živi in se razvija kot samostojna moralna osebnost. Med temeljne pogoje lastnega duševnega življenja spada pa gotovo lastni jezik. Slavni italijanski zgodovinar Villari, katerega vsi spoštujemo in čigar sin zastopa danes v Berlinu italijansko delegacijo, je napisal v svojih spisih stavek, ki se glasi: «Kdor jemlje ljudstvu jezik, mu jemlje življenje«. In profesor Gentile, započetnik nove šolske zakonodaje v Italiji, pravi nekje v svojih knjigah, da «se Vsa človeška omika razvija le skozi tradicijo«, to se pravi samo s pomočjo tega, kar so narodi podedovali od svojih očetov. Prvo, kar je ljudstvo podedovalo od svojih dedov, je jezik in zato je materina govorica temelj, iz katere raste in se razvija vsa človeška izobrazba. Povsem pravilno je zato na-oisan v neki fašistovski čitanki, ki jo čitajo tudi otroci manjšin, naslednji opomin: ((Ljudstvo, ki zgubi lastni jezik, postane strahopetna sodrga, s katero delaš, kar se ti zljubi«. z Dovolite, gospodje, da se držimo tudi mi teh načel in da se ta načela izvršujejo tudi v korist naše manjšine. Pri prašanju južnega Tirolskega ne gre za plemensko sovraštvo med Nemci in Italijani. Najboljši dokaz je položaj slovanske manjšine na Primorskem. Po mojem gre tu za nerodno in nepravilno politiko, ki se vodi vobče z narodnimi manjšinami v Italiji. Pooblaščen sem zato, da izjavim k sklepu nastopnje: Nemško udruženje za Zvezo narodov (društva nemške republike, o. ur.) bi pozdravilo z veseljem, ako bi odbor za manjšine proučil tudi položaj Slovanov v Italiji in se tako prepričal, da ne gre v prašanju južnega Tirolskega le za ita-lijansko-nemško plemensko sovraštvo. Profesor Ibrovac. Srbski vseučiliščni profesor Ibrovac je porabil priliko in se dvignil s formalnim predlogom, «naj komisija za manjšine prouči položaj slovanske manjšine v Italiji in predloži do prihodnjega zborovanja o stvari izčrpno poročilo«. Želi, da pride njegov predlog na glasovanje. V utemeljitev svoje^ resolucije je imel profesor Ibrovac daljši govor, kjer je razložil razmere, v katerih žive Slovenci in Hrvati v Italiji. Govoril je o javnih in zasebnih šolah, o otroških vrtcih, o Balili, o učiteljih in duhovnikih, o Legi Nazio-nale, o sodnijh itd. Za njim se je brž oglasil profesor Gallavresi in odvrnil, da prašanje slovanske manjšine ni na dnevnem redu. Ne morem in ne maram se spuščati v razpravo, ker nas bi to tudi vedlo predaleč. Razpravljati bi moral n. pr. o položaju italijanske manjšine v Dalmaciji ter vas opozoriti na interpelacijo, ki jo je vložil na ministrskega predsednika bivši zunanji minister Schanzer o žalostnih šolskih razmerah naših bratov v Dalmaciji. Za to nimamo danes časa. Kar se tiče naše slovanske manjšine, katere zastopnik poslanec dr. Besednjak sedi poleg mene, poudarjam, da bomo naše razmere sami med sabo prijateljsko uredili. Tako upam in to je v interesu slovanske manjšine same. Profesorju Gallavresiju sem izjavil, da smo mi bili vedno pripravljeni na razgovore in de me bo zelo veselilo, ako dosežemo z italijansko večino pošten sporazum. Ker je bila nevarnost, da se debata zavleče in je čas razprave dotekal k koncu, je predsednik manjšinskega odbora gospod Dickinson predlagal, naj se seja prekine in nadaljuje meseca oktobra v Sofiji na Bolgarskem. Predlog je bil sprejet in tako se je glasovanje o resoluciji profesorja Ibrovca preložilo na oktober. Ravnotako se je preložila razprava o resoluciji Holandkinje dr. Bakkcrjeve. Profesor jGallavrcsi mi je izrekel pri tej priliki upanje, da ne bo treba debatirati v oktobru o slovanski manjšini, ker se moramo do tedaj sporazumeti. Ponovil sem mu, da je to moja iskrena in živa želja. S tem je bila razprava o naših manjšinah pri kraju. Omeniti moram pa, da so se vršile v Berlinu zelo žive in večkrat prav ostre debate tudi o drugih manjšinah Evrope. Na dnevnem redu je bil n. pr. položaj nemuslimanskih manjšin v Carigradu, židovske manjšine v Romuniji, verske-manj šine v Romuniji, verske manjšine Nazarencev v Jugoslaviji ukrajinske manjšine na Poljskem in bolgarske manjšine v Romuniji. Bolgarski zastopnik dr. Trifonoff je prinesel' s sabo rumeno knjigo o romunskih nasilstvih v Starem selu, kjer je popisano, kako so Romuni rezali trebuhe in vrtali oči bolgarskim kmetom. To knjigo je Trifonoff razdelil med inozemske goste, na kar je prišlo do burnih in dramatičnih spopadov med njim in romunskim zastopnikom senatorjem Pancratijem. O vseh .teh stvareh bi se dalo na široko razmišljati, a moje poročilo je itak že predolgo in omejiti sem se moral na to, kar nas predvsem zadeva. Ko bi hotel razložiti vseli ostalih odsekov, bi moral napisati knjigo. Slovo od Berlina. Nemška javnost in nemška vlada sta naredila vse, da bi bilo gostom bivanje v Nemčiji prijetno in da bi zborovanje za-dobilo politično važnost. Naše zborovanje je pozdravil predsednik republike Hindenburg, zunanji minister Strcsemann nas je sprejel v palači vnanjega ministrstva in prišel na poslovilni večer, kjer je imel govor in nas imenoval «duševno vojsko /veze narodov«. Enako pozoi nosi je obračal našim posvetovanjem nemški tisk. Temu se ni čuditi, ako pomislimo, da ženejo Nemčijo lastne živ-Ijenske koristi k politiki Zveze narodov. Nemčija je še vedno premagana zemlja, mirovna pogodba jo je razorožila in ji prepovedala vzdrževati pravo stalno vojsko ter graditi vojne ladje. Iz lastne tnoči se Nemčija ne more vdigniti, ker ni enakopravna drugim državam. Ker se ne more naslanjati na silo, je njen interes, da zmaga v svetu načelo pravice in da .se tudi druge države razorožijo. Ravno tako ji narekuje lastna korist, da se poteguje za narodne manjšine, kajti ona jih ima onkraj meja največ, pravijo, da nad 10 milijonov. Za Nemčijo Zveza narodov ni prazna beseda, ampak živa potreba njenega k svobodi stremečega 70 milijonskega naroda. To dejstvo je velikega pomena za politiko Evrope in je posebno važno tudi za narodne manjšine. V tej luči moramo presojati zborovanje v Berlinu. Delovanje društev za Zvezo narodov je zato pomembno, a kljub temu sem že lansko leto opozarjal čitatelje, da morajo sodili trezno in ga ne smejo pracenjevati. v Berlinu 4. junija 1927. Učimo se discipline. Disciplina je prostovoljna podreditev lastne volje in lastnega dela eni skupni volji pod skupnim vodstvom. Disciplina je za organizacijo to, kar je mazilno olje za stroj: če ni olja, se kolesa ugrejejo in stroj obstane. Če v organizaciji ni discipline, temveč vsak na svojo stran vleče in vsak misli, da je komandant, potem organizacija nič ne doseže. Ne reČenio, da malo doseže: nič ne doseže. Več doseže deset mož v disciplini, kot tisoč mož v razprtiji, kjer je vsak bolj kunšten kot drug. Organizacija z disciplino je res organizacija, organizacija brez discipline pa je navadna banda. Narodi brez discipline so narodi slabiči v vseh stvareh, narodi z veliko disciplino pa so povsod prvi. Disciplina v organizaciji je tista čarovna palica, ki čara uspeh za uspehom na dan, nediscipliniranost je smrt vsakega skupnega napredka. Disciplina je znak velike inteligence in širokega obzorja tako vsega naroda kakor posameznika, nediscipliniranost pa je dokaz velike omejenosti in ozkega obzorja, znak osebne častihlepnosti ali surovega nasilja. Izobrazba je za uspeh organizacije potrebna. To je res. Ni pa dovolj. Za uspeh je potrebna tudi volja. In pri skupnem delu se kaže ta volja samo v disciplini in nič drugače. Slovenci smo veliko naredili za umsko izobrazbo širokih ljudskih plasti. Ali pa smo naredili toliko tudi za vzgojo discipline, ki je prav tako ali še bolj potrebna kot izobrazba? ZANIMIVOSTI. ■ ■ :l Prohibicija. V ameriški državi Indiana izvajajo boj proti alkoholu tako strogo, da kaznujejo z zaporom 30 dni vsakogar, pri katerem dobijo le najmanjšo množino alkohola. Neverjetna vročina. Velika vročina, ki je nastopila °a* Največ premoga na svetu je na Kitajskem, in je to tudi eden od vzrokov, zakaj se za to deželo tako pulijo. Tako bogata je Kitajska, in vendar tako revna. Velikanska trava. V južnem Velikem oceanu raste trava, ki glede dolgine prekosi najvišjk drevesa Kalifornije in Avstralije. Večkrat je trava čez 130 m dolga. Navadno imenujejo to travo ((drevesno vrv, ker velike nje množine posušijo in jo rabijo kot vrvi. KOBJEGLAVA. Prireditev pasijonske fffre je vzdignila vso našo vas na prizorišče, a gledalcev se je nabralo na tisoče od vseh vetrov. Igra je napravila dober vtis. Posebno dobro je zadel svogo vlogo Kajfa, Juda Iškarjot, pa tudi Kristus in stari Ana. Le žal, da so se v daljavo besede slabo slišale. V ostalem pa so bili gledalci polni hvale nad uspelo prireditvijo. Pepo brez doma. Jemnasta, jemnasta, ano žalostno vam , bom povejdov; pošliišajte, kej prave pregovor: Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti. Jen taku je tiid’ res. K’ sn biu na.do-Puste u Mačkolah, sn biu taku vesieu, de 1)1 hmalc Matildo pozabil — zdej sn pej, ‘n de be mietle upov. Čujte, kaku je la krafna: K’ sn pršu z Mačkol damu, -me je Matilda klavrnu sprejela. Djala me je, de nejma nanka ze su. Kuoza nejma mleka, *etu lce je jalova, bušca, driizga pej taku nejinava. Nej me driizga kazlu, ku vziet Pilo jen jet po krase žagone brusit. Matilda je mogla jet z mano. Kuosko sn na dougu prvezov; u jarem sn je prnesu za !)n podriige tiedn dietele, h nji sn posta-vu še ano uorno uode, jen adijo. Ze slavu sn jo še pobešeu jen zeklienu. Matilda sc je bala za kuozo, ma jest sn jo potroštov, de ti se na stuj bat; du jo bo ukrou ze uolo božjo; še Novakov P’s se boji njenga hrpta; bejže, bejže! Duobru me je pejla pila po krase. Ma Fakuč me je rieku, de use žagone sam nabruse. «Tok nej neč šefta», sn jau jen sn šou. Nar več šefta je biu u Kazleh 'jen Dobrauleh, uod kuodr sva jo uobrnila z Matildo prute duome. že sva bla bliže duma, ku nama prtječc napnite an puglovc jen šaldu naglas jave, ne kuoza je šies dan zlu puojela, ma sied-5?,e dan pej kar «šlus», nanka glasa več. sn pej uotpru štalo, sn kar na kolena Klecnil h moje ranče liske. Ta reva Je bla taku naumna, de je vsie nanbarl snela jen puole je biu siedm dan posi. Revo je spravlu na Rutco, kamr nej ttiuh. Ma sama se je kriva. Matilda še zdej juoče jen sklada. Ma kar je, je jen «šlus». Sežanski Tabor. Na levi strani Sežane — ako prihajaš “'Trata — vzdiguje se proti nebu kakih i v‘s°k hrib, ki nosi svetopisemsko n>e Tabor. To ime je menda dobil od ■'bra, utrdbe, ki je bila v prazgodovin-hnm na njeg<)Vem slemenu. Da je t° ogromno poslopje, pričajo mnoge dni kamenja, ostanki nekdanjih zi- • Utrdba ali grad je bil zidan po '^orci, tedanjih gradov. Taki gradovi, tiroma gradišča, so stala v naši bližini ~~~ kolikor je sedaj znano — na Artvižah pri Rodiku, na Gradišču, blizu Divače, na Tabru nad Povirjem, na Repentabru, na hribu sv. Mihaela med štorjami in Kazljami ter pri Gradnjah, vzhodno od Avber-ja; bila so pa tudi drugod po Vipavskem in Tolminskem. Obrambeni stolp ali «šanca» na sežanskem Tabru je imela v notranjem pre meru 10 do 12 metrov. Njen zid je bil kakor je razvidno iz današnjih ostankov črez V2 metra debel. Okrog in okrog se nahajajo v zidu strelne line, podobne lijakom, znotraj široke, zunaj pa ožje. Nekateri trdijo, da je držal iz «šance» podzemljski rov v današnji «Stari grad«. kateri se nahaja ob državni cesti sredi Sežane, kar pa je malo verjetno, ker ji bilo to poslopje mnogo pozneje zidano, nego «šanca» vrh Tahra. Da bi pa njegovi lastniki takrat napravili rov, bi bilo brezpomembno! Da se pa nahajajo pod «šanco» in v osrčju hriba podzemeljske kleti, to bi bilo lahko mogoče! Ko so pred leti Sežanci kopali na vrhu hriba, iskaje zakopanih «šacov», izrazili so se, da so naleteli na trda tla, katerih ni bilo mogoče prebiti. Eni so bili mnenja, da so to podzemeljske skale, a drugi, da so oboki podzemljskih kleti. Beraški župan Lovrenc Brščičnikov, mi je nekoč pravil, da je pred več leti, neki neznani gospod pokazal vaškemu ovčarju, ki je ovce pasel po Tabru neka skrivna vrata, skozi katere se je prišlo v podzemeljsko klet, kjer je bilo mnogo srebra in zlata; tudi mi je on pravil da je videl s svojimi očmi peklenščka, ki je kozo jahal okrog hriba. Možiček je menda oboje prav po beraško iz trte zvil! Okrog hriba je bil jarek, kateri je sedaj zasut. Ta je bil tembolj potreben ker ni tu nikake naravne trdnjave. Ko bi tega ne bilo, bi imel sovražnik v slučaju napada prost vhod od vseh strani. Pod «šanco» je bila kakor se domneva že v prazgodovinskih časih naselbina, imenovana «Gradišče». Po tej naselbini se še dandanes imenuje del Sežane, ki leži pod Tabrom proti jugozahodu. Ni znano kaki prebivalci so bili v tci naselbini. Poleg naselbine je bilo tudi (grobišče) pokopališče, ker je znano, da s > takratni prebivalci svoje mrliče pokopavali blizu bivališč. Ko bi se to dobilo, bi se morda dognalo kake narodnosti so bili takratni naseljenci. — Leta 1879., ko so kopali Sežanci novi kal v »Vasi« pod Planino so sicer dobili troje okostnjakov in nekaj razbitih glinastih posod, a se ni moglo dognati iz katere dobe so. Pripomniti moram, da so sc nahajale tudi pod hribom Planino — hrib se nahaja na desni strani Sežane — naselbine takratnih prebivalcev; njih sledovi sc še sedaj poznajo. Iz ostankov naselbine pod Tabrom, so naši predniki sezidali današnje Gradišče, kar se pozna še dandanes po nekaterih starinskih hišah. — «Barbarincev» in Rožičev «porton» je baje še s Tabra. Gradišče je torej prvotni del Sežane, katera je dobila svoje ime po kapelici sv. Suzane. Ta kapelica je stala blizu sedanjega pokopališča — prav tam, kjer se sedaj nehajajo zadnja vrata Scaramanga vrta — ob poljski poti, ki vodi iz Sežane v Dane. Podobna kapelica (sv. Katarine) je bila nekdaj na polju «v Ivrvicah«, poleg katere so baje sežanski čuki izkopali dva polovnika srebrnega denarja. Od obeh kapelic ni sedaj niti sledu več. Pred kakimi šestdesetimi leti, ko so podirali staro Delenovo hišo, dobili so v podstrešju slarO sliko sv. Suzane, katera je bila brezdvomno iz kapelice ter ne- «Zdaj vidite, kako bi se vam godilo, *° bi jim dala, kar hočejo«, je tolažil jfiater najmlajšj sin! «Ako po daste baj-meni, vas bom do smrti nosil na ro-flh. Kar vam bom na očeh bral, vam lzPolnini». Mati pa se ni pustila užugati, čutila se ja slabo in pravila, da potrebuje pomoči >n zavetja in je oddala sinu dom in njivico, samo sobico -si je izgovorila, pa fiesto za mizo in o svojem času dostojen krščanski pogreb. . Vse to je težilo njeno staro glavo. Pod Slv>nii lasmi sc vstajali spomini drug drugim. Pristopali so k postelji bolne °hnalke in jo mučili z očitki. Ozirala se Je nazaj na poslednja leta svojega življenja, sklepala koščene roke in šepetala: Reši me ic> Gospod! Smrt mi pošiji, smrt —«. Zares si je želela umreti. Od tega penutka, ko je podpisala ta papir, s '*terim je darovala ves svoj imetek Svojenui si-nu se ji že slabo godilo na Syetu. Fanda ni več govorila ž njo, Vincek Se je hudoval, mladim pa je bil« v veliki sobi le v napotje. Ni smela niti sedati za l^izo, kakor beračica je hodila opoldne zvečer .z lončkom k ognjišču, mlada žena pa ji je nalila dve zajemalki juhe in ji odrezala košček kruha. Vsa ljubezen otrok je zginila od nje, ona pa je. sedc-vala v svoji sobici osirotela - brez otrok... Dokler je mogla gibati, je hodila na grofovsko, da si je prislužila za kapljo mleka, žveplcnke in petrolej. Tešila se je s tujimi ljudmi, ker so se lastni na njo jezili. «Sama ste kriva», so se ji smejali ljudje«. «Iz rok da svoj imetek in si ne izgovori prehrane«. Dohnalka je le z glavo zmajala in molčala. Ni hotela razlagati ljudem, kako so se ji otroci v svetu skazili, kako jih je imela in jih še ima rada... Za to jim je vse odpustila — samo umreti je hotela, da bi jim preveč sitnosti ne delala. Ležala je na postelji in prebirala jaRode na rožnem vencu.... «Baje da bolehate«, se je odzval naenkrat glas v durih. Komaj da se je Dohnalka zganila. Poznala je po glasu svojo hčer. Odkimala je z glavo in se nasmehnila v postelji. (Dalje prihodnjič). kaj novcev goriškega grofa Alberta II,-(1258—1304). Kam je potem la slika izginila ni nikomur znano. Stari ljudje pripovedujejo, da je vodila iz Trsta skozi Gradišče, mimo sežanskih Dan in Gaberka črez Vremščico neka stara cesta v sevrne dežele. To je moralo biti mnogo prej pred današnjo dunajsko cesto. Pred šestdesetimi leti imel je Tabor drugačno obliko, kakor danes. Kjer je sedaj borov gozdiček, kazale so takrat gola rebra trhle kraške skale; v podnožju pa je rastla žllahtna vinska trta! Pa če prav nima Tabor več onih vinogradov, vendar nudi obiskovalcu prijazno lice. Zlasti gozdiček kateri pokriva precejšni del hriba, te v poletnem času .mika da se nekoliko ohladiš v njegovi senci. Če pa primahaš na vrh se ti nudi 'diven razgled na morje, po Krasu, tja do Sv Gore, Nanosa in Čavna. Kmečko tajništvo. Bubnič A. Obrovo. Edino, kar se da napraviti, je milostna prošnja na kralja. Ako ste za to, zglasite se pri nas. Grdevič J. Materija. Pisali smo že v Rim. Stvar vendar ne gre tako hitro. Pričakujemo’ odgovor dan na dan. Klun Ivan Misliče. Prošnja je v teku pod št. ,Posiz. 1023312-080987; sestavljen-je načrt za podelitev pokojnine, ki je bil predložen likvidacijskemu odseku 25. marca. Pokojnino prejme vdova. Prešel Ivan Trst. Pokojnina vam je bila nakazana od 1. novembra 1925. dalje. Surina Josip Jelšane. Radi vojne odškodnine smo večkrat posredovali na finančni intendanci. Prošnja ima št. Reg. 22757 Reg. C. Trieste. Zadnjič je med akti nismo več našli. Ste morda prejeli že rešitev? K. M. Volčjir/rad za M. V. pok. Fr. Posredovali smo na finančni intendanci za celo vrsto vaših prošenj glede rekvizicij. Do sedaj smo prejeli odgovor samo glede razsodbe od 23-X-1925. (konkordat okoli 500 lir), ki se nahaja pod Reg. N. 17050 Reg. C. Obljubljeno nam je bilo, da bodo še isti dan (1. junija) poslali r-. . cibo v likvidacijo. Pugelj Ivan Kozeče. Ali ste popravili hišo? Če ste jo, naj vam to potrdijo ka-rabinerji. S tem potrdilom pojdemo potem na finančno intendanco. Papeži in časopisje. Pij IX.: «Sveta dolžnost vsakega katoličana je, da podpira katoliško časopisje in ga po svoji moči razširja med ljudstvom. Dobro časopisje je delo, ki prinaša obilno korist in največje zaslužen je«. Leon XIII: «Smatvam, da je časopisje najboljše sredstvo, da zanesemo vero tudi v one kroge, ki sicer pravijo, da so katoličani, v resnici so pa komaj katoliki po imenu....* »Katoličani nikdar preveč ne storimo za svoje časopisje zlasti s tem, da je naročamo in zanj sodelujemo. Ti listi namreč prav pogosto pridejo tudi tja, kamor ne pride noben dušni pastir, Krog brav-cev dobrega časopisa se ne razteza samo na naročnike in njihove prijatelje, ampak na vsakogar, komur pride v roko«. «Na noben način ni v zmoti, kdor trdi, (h; izhaja največ gorja, ki tlači sedanje človeštvo ravno iz slabega časopisja. Dobro- časopisje je neprestan misijon«. Isli Leon XIII, govori zopet o časopisju v neki okrožnici na italijanske škofe: «Predvsem je nujno potrebno, da tiskamo in razširjamo vsepovsod dobre spise; tudi tisti namreč, ki smrtno sovražijo katoliško Cerkev, se znajo dobro bojevati s peresom v roki in kujejo potom slabega časopisja močno orožje zoper nas. Izpod njihovih peres se razliva cela reka slabih knjig, nebrzdanih in brezbožnih časopisov, ki hujskajo na upor, smešijo in sramote Cerkev, njenega poglavarja, njene duhovnike ter razširjajo najpo-dlejše stvari, da izpodkopljejo vsako nravnost med ljudstvom. Temu veletoku strupa je treba zajeziti pot. Napraviti je treba obrambni zid. Vi škofje morate resnobno in strogo opozarjati vernike, da ne naročajo in ne bero slabega časopisja. Treba pa je tudi, da nasproti slabim spisom postavimo dobre. Orožje, ki je sposobno, da pogublja duše v toliki meri, mora biti tudi sposobno, da jih rešuje. Uprav iz vrelca, iz katerega poteka strup, mora priti tudi rešitev«. „Če bi bil jaz hudič..:“ «če bi bil jaz hudič«, tako je začel neki originalni župnik svojo pridigo. Tedaj so dvignili vsi poslušalci radovedno svoje glave in uprli svoj pogled v župnika in tišina je nastala, da bi se šivanka slišala, če bi padla na tla. župnik pa je ponovil: «če bi jaz bil hudič, ali mislite, da bi vas zapeljeval v tatvino in rop, v laž in bogokletstva, v dela, ki se med kristjani še imenovati ne smejo? O kaj še? Tako malo prebrisan hudič bi jaz ne maral biti. Pri Bogu, da ne. Poskusil bi nekaj, za vas hujšega, za-, me pa boljšega. Ali veste, kaj bi skušal doseči pri vas? Če bi bil jaz hudič, bi šlo vse moje prizadevanje za tem, da vas naročim na kak brezverski ali pa vsaj brezbarvni časopis. O če se mi to posreči, potem ste gotovo moji. In če bi bili vi vsi pravi katoličani, potem vstanete še danes prav do zadnjega vsi in greste do zadnje koče, da preiš-čete, kje bi mogel biti kak tak časopis in ga vržete tisti trenutek izpod strehe, ko ga dobite. In če bi bili vi v resnici katoličani, potem greste vsi prav do zadnjega in ne mirujete poprej, da dobi vsaka hiša svoj katoliški časopis. Tolik in tako važen je pomen dobrega in slabega časopisa...« In ti dragi čitatelj, ki bereš te vrstice in se tudi šteješ za katoličana, kaj pa ti sodiš o časopisju? Kakšne časopise pa ti bereš? Koliko si pa že ti storil za odpravo slabega in vpeljavo dobrega časopisja? Odgovor na to vprašanje ti je tudi odgovor v koliko si v resnici katoličan! !llllllll!l!!l!lllllilll!l!ll!lllll!llillllllll!ll!lllllllll!l!!l!ll!!llll!llllll!l!lll!ll!ll!ll!lllllllllllllllll!l!lllllllll Podpirajte tiste trgovce, podjetnike in profesioniste, ki oglašajo v Malem listu! o o o o o o o o m__r_ ltlll!lllllllll!llllllll||||l!||||||||||li|l!lllll!llll!llllllllllll!llllllllll!ll!llllll!l!!l!!l!llllllllllll!|ll|!|||||| OM»CSBC3C3C)C3IC3IOC3000000B Kje pa vi kupujete obutev? Najboljšo Čevljarnico v Trstu ima Matija Pahor Trist — Via Aroata 10 — Trst LASTNA IZDELOVALNICA Čevlji delani samo na roko Tvrdka znana po vseh podest *' Velika izbera. Prijazna postrežba — Zmerne cene U 8 B 0 o o o o o ■ooaooaoaiDiaostsaooai Gospodarstvo Razprodaja mleka v Trstu. razpravlja-organizaciji a do danes Mnogo se je že pisalo in lo pismeno in ustmeno o razprodaje mleka v Trstu, smo še vedno pri starem. Po deželi so mlekarne, ki pa nimajo med seboj glede razprodaje nobenih vezi. Pred časom so na nekem nalašč v ta namen sklicanem sestanku nekatere sklenile, da si bodo osnovale skupno razprodajališče v Trstu. Ker pa je prodrla v javnost vest, da misli tržaška občina osnovati veliko raprodajališče mleka, so mlekarne načrt opustile iz strahu, da si ne napravijo brezpotrebnih stroškov. Tržaška občina do sedaj ni ničesar napravila: kaj misli pravzaprav napraviti, se tudi ne ve še,. Vse je sedaj nekam utihnilo. Mlekarne se vsled tega danes nahajajo v težavnem položaju; ne vejo, kaj napraviti. A to stanje jim zelo škoduje. Ker nimajo skupnih vezi, je že večkrat prišlo do tega, da so si same sebi škodovale. Tem neprilikam se bo treba v bodoče na vsak način izogniti. Naj omenimo radi pojasnitve, da mlekarne zbirajo mleko neposredno od članov-živinorejcev, doma ga pripravijo, potem pa ga nekatere razprodajajo potom svojih podružnic v Trstu na drobno ali na debelo prekupčevalcem, druge pa že doma neposredno prekupčevalcem. Tako se dogaja, da so mlekarne podvržene na milost in nemilost trgovcem, ki znajo v mesecih, ko je več mleka na trgu, izborno izkoristiti to okolnost v svojo korist in v škodo mlekarne. Najhujše je meseca maja in junija, ko je proizvajanje mleka največje in je na trgu preveč blaga. Mlekarnam ostaja mleko — samo kolikor je nam znano pri petih mlekarnah čez 3000 litrov mleka dnevno -— doma. Prisiljene so vsled tega iskati novih odjemalcev in prekupčevalcev in jim ponujajo mleko po nižji ceni. Ker pa prekupčevalci poznajo zadrego mlekarne, izrabi ponudbo ene mlekarne pri drugi mlekarni ter je postavi pod izbiro: ali znižajte ceno kakor mi ponuja ona mlekarna in še niže, ali pa ne sprejmem več vašega mleka. Pri takih razmerah se ni treba čuditi, da dajejo danes mlekarne svoje mleko po 90 stotink, a prekupčevalci po hišah na drobno po L 1.40 do 1.75. Radi tega je v maju padla mleku cena pod tržno ceno. Kako in kdaj priti spet do tržne cene, je odprto vprašanje. Res je, da so mlekarne z nižanjem cene morebiti oddale več mleka, vendar pa ne bo nikoli ta dohodek kril zgube na znižanju cene, ker vkljub znižanju ostaja še vedno mlekarnam precejšnja količina mleka doma. Zavarovanje proti nezgodam v poljedelstvu. Že od novega leta dalje velja tudi v naši deželi državni zakon s zavarovanju proti nezgodam, ki se pripetijo pri poljskem ali vrtnarskem delu. Kaj moramo o ti reči vedeli? Prvič to, da se zavarovalna taksa ali premija ne plačuje posebej in se tudi ni treba iti nikamor zapisat. Država pobira prejeijo kar zaeno z zemljiškim davkom. Poljedelski delavec je proti nezgodam zavarovan že kar s tem, da gre tako delo opravljat. Kdo je zavarovan? Vsak: posestnik in gospodar, njegova rodbina, posli, najemniki, dninarji. Tvoj hlapec gre rezanico rezat; stroj mu odseče prst. Dninarica se užanje s srpom. Kaj narediti? Nezgodo naznaniti občinskemu zdravniku, ki vzame naznanilo brezplačno naznanje in da naprej. Lahko se obrneš tudi direktno na poljedelski zavarovalni sindikat (Sindacato d’assicurazione mutua per gli infortuni sul lavoro, sezione agricola. Za tržaško provincijo naslov: Trieste, via Coroneo N. 21). Kupujte vedno le holandski kakao DE JO N G’5 ki mn gre prvenstvo po pristnosti in kakovosti. Pojdi in stori tudi ti tako. f Počem je lira ? Dne 14. junija si dal ali dobil: Za 100 dinarjev 31.25 L » 100 čeških kron 53.50 » » 100 franc, frankov 70.50 » » 100 švicarskih fr. 345.50 » » 100 nemških mark 422.75 » » 100 avstr, šilingov 250.— » » 1 dolar 17.60 » » 1 angleški funt 87.50 » Tipografia Fratelli Mosettig — Trieste. Ill!ll!ll!llllllll!llll!lillllll!ll!!l!ll!lilllllltlll!lllllllllllll!ll!!ll!ll!ll!l!!ll!llllill!il!llill!llllll!ll;llllllll! MALI OGLASI Čigave so testenine, ki so tako dobre, vprašal je gospodar, ko je okusil izborne uPckatctci). Gospodinja mu je pokazala originalne zavoje in bila vesela, da mu je vstregla. Zobozdravnik u «DRAV.\JK I Dr. IGOR FRANKO 1 absolvent dunajske klinike, ordinira odslej samo v IL. BISTRICI vsak dan od 10-12 in od 15-17 h. Idr. Sardoč D. ordinira | v Trstu || v*a M. R.lmbriani 16III ; (Prej via 5. Giovanni) od 9-12 in od 3-7. iiiiniiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiM Tem nezdravim razmeram bo treba najti leka, posebno ker konsument pri tem nič ne pridobi, a kmet trpi škodo, dočim ima dobiček le prekupčevalec, ki je večkrat sploh odveč. Naša misel je, ako se hočemo enkrat rešti teh neprilik, da se zahteva od tržaške občine, naj odločno izjavi, ali in kedaj bo osnovala svoje razprodajališče mleka. Če občina ne misli več na to, morajo potem mlekarne same napeti vse svoje sile, da si osnujejo skupno razprodajališče, ki bi imelo v prvi vrsti nainen, razprodajati mleko na drobno. Tako razprodajališče bi imelo tudi drugih ugodnosti, ki jih danes nima posamezna mlekarna in tudi ne posamezni prekupčevalec. Razprodajališče bi si moralo nabaviti bolj moderna sredstva za prevažanje, moderno ledenico, da se enkrat odstrani tisto pogosto kvarjenje mleka. Glavno pa bi bilo to, da ne bi bile mlekarne več odvisne od milosti in nemilosti trgovcev — prekupčevalcev. (F. G. v. Gospod. Vestniku št. 6) DOBER SVET je zlata vreden. Proti slabosti in bolečinam v želodcu in glavi slabemu teku in prebavi, grenkosti v grlu, zaprtju, uživajte «Gaslrin». — Izkušeno sredstvo proti kašlju, prehladu navadnim pljučnim boleznim, influenci, težkemu dihanju je Prsni sirup. -Proti oslovskemu kašlju je preizkušeno sredstvo Sirup balsamicus. — Uspešno sredstvo proti trganju v udih in kosteh, proti bolečinam in trganju v plečih, \ križu, v glavi je vR c umazan* kot teko čina, a «Liniment Lanomentol» kol mazilo. — Za kožne bolezni se rabi z gotovim učinkom —- Šentjurjevon mazilo; izvrstno za rane, ture, opeklina, odr-tine; prepreči prisad, meči in celi. -Odlikovani laboratorij LEKARNA PRI ODREŠENIKU — Bistrica. GLVKOL CASTELLAKOVICH. Izredno učinkovito brezalkoholno sredstvo proti oslabljenju živcev, spošnemu oslabljenju teka in za ženske v slučajih nerodnosti v čiščenju. Cena steklenici L. 8.50. Za popolno 'zdravljenje 6 steklenic. Cena L. 45.50, Trst, Via dei Giu-liani, 42. Succ. Antonio Ciciitira Lesna trgovina. : Uvoz in izvoz. : Skladišče lesa pod Skednjem = 'r wst. ------ ČEBULE lilij Sv. Antona kupi v veliki množini M. GERMAN TRST, Via Michelangelo B. 38 Andrej Purič TRST Via Media št. 6 ■ ■ Kovaški ----- mojster IZVRŠUJE vsakovrstna stavbena dela, železne ograje In omrežja - Takojšnja izvršitev - Štedilniki vseh vrst - Izdeluje tudi železne rolettes. Poprave »popolnitve ACOUA DELL* ALABARDA. proti izpadanju las. Vsebuje kinin in je vsled lega posebno priporočljiva proti prehladu in za ojačenje korenin. Steklenica po 6 lir — se dobiva v lekarni Ca-stellanovich, lastnik F. Rollafio, Trst, Via Giuliani 42. — V Gorici, Via Carducci 9 pri Fiegel. VELIKA ZALOGA papirja, papirnatih vrečic. Uvoz in Izvoz na vse kraje Po ugodnih cenah. Tvrdka Gastone Polinar, Trst - Via Ugo Polonio 6. LOVCEM postojnskega okraja dajem na znanje da imam zalogo vseh vrst smodnika, šiber ter sploh vseh lovskih potrebščin, kakor tudi potrebno za mine, po najnižjih cenah. Ivan Bizjak, urar v Postojni. erkve hotele voia Klavirji Pianini Mopiani izvršeni od prvovrstnih tovarn Pollmann & Weissu, nStallbergeru itd. Mr Ugodni plačilni pogoji PRODAJA—MENJUJE—POSOJA—POPRAVLJA. Cenik ali proračun na zahtevo zastonj. klavirji inž. Gino Riosa - Trst via Mazzini 44. TELEFON 746. Cevljarnica IDflBDI FORCESSIM odlikovana v Parizu in Genovi 1924. veliko premijo, diplomo in zlato svetinjo 1 5- Trst — Caprin 5 pri Sv. Jakobu — Trst Jakob Bevc urarna in zlatarna TRST, Čampo S. Giacomo št. 5 Najlepša prilika za nakup birmanskih daril! Le k Forcesslnu vsi hltč, da si obujejo nogš. On šiva trdno In močno, pa elegantno In lepč. Ko pa račun vam naredi, se vam celo poceni zdi. ^JS* Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana