Poštnina plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun < Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir —■ letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto IX. — Štev. 20 (186)	UDINE,	1.	-	15.	DECEMBRA	1958	Izhaja	vsakih	15	dni
PROCESI PROCESI
Nikoli nismo imeli furlanski Slovenci toliko procesov, kakor jih imamo po tej
\acl(ašislična grozodejstva v Furlanski Sloveniji Crimini compiuti dai nazilascisli nella Slavia Friulana
Dne 25. avgusta 1944 so nacifašistične horde postrelile v Turlanu 36 ljudi. Moške so postrelili na nekem dvorišču, žene in otroke pa v nekem hlevu. Trupla so nato pokrili s slamo in vejevjem ter zažgali. Gornja slika prikazuje zoglenela trupla nesrečni hžrtev.
Nekateri udeleženci tega pokola so znani fašisti naše province, ki še vedno nekaznovani krožijo po naših krajih.
QiMii.iii.iiiiiiiintiiiiiitiiMiiiiiiiiiiiii t ni iii 1111111111111 ■ i it! m im, 11111111111 ,.| |,| | ■ 111,, 1111 111 m im um ili iiiniiiiii iiiiiiiiiiiiiiii mn m ■ umni, | imm m | n |[|i,i|[|[||l, ,| | ,„, „1 j iii ■ m,, |l(, | ,^|
Razni glasovi o Furlanski Sloveniji
zadnji vojski. Ti procesi niso dobro znamenje za naše poglavarje. Ti procesi pomenijo, da nekaj ni v redu pri nas, da ljudje niso zadovoljni, da je nekaj gnilega in sicer gori pri glavi v Vidmu.
Razumemo, da so bili nekoč procesi : pod okupatorjem, pod nemškimi nacisti in fašisti dell’ultima ora iz republike Salo.
Naj nam pa nekdo pove, zakaj imamo pa zdaj kar naprej procese proti slovenskim ljudem iz Furlanske Slovenije, zdaj ko imamo po vojski samo demokristijanski governo enkrat skupaj s socialdemokrati, drugič z liberalci, tretjič z republikanci.
Kakšna je to demokracija, ki kar naprej fabricira procese proti ubogljivim, pridnim in najbolj revnim državljanom Videmske province? Nobeden ne bo izbil iz glave našim ljudem, da delajo obla-sti nekaj narobe s temi procesi. Ali se oblasti ne zavedajo, da delajo z inscenacijo teh procesov škodo samim sebi kar ne bi bilo tako velika škoda, pač pa bolj Italiji kot državi?
Ljudje po svetu se sprašujejo po raznih žornalih, zakaj divjajo s procesi proti ljudem iz Furlanske Slovenije. Tisti ljudje v svetu, ki niso nikoli ničesar slišali o Furlanski Sloveniji, so začeli spraševati, kje je ta nesrečna Furlanska Slovenija, kaj se tam godi in zakaj so oblasti ponorele, da ženejo na procese vse kategorije ljudi. Vsaka figa, vsak pretesto je bil in je še zmeraj dober, da gonijo naše ljudi na procese.
Ni prav, da so gonili nas od »Matajurja« že večkrat pred razne tribunale, zato ker smo preveč odkrito povedali v obraz raznim nacionalistom, kaj ni prav v Furlanski Sloveniji, zato ker smo povedali kako se izmišljujejo vse sorte reči o nas furlanskih Slovencih in posebno zato ker smo se ves čas borili, da bi črke naše italijanske Ustave postale resnica in stvarnost tudi pri nas. Naj jim bo našim sovražnikom pardonirano, kar so nam lažnivega imputirali, nam ki se kar naprej zato borimo, da bi izginile iz naše Furlanske Slovenije vse krivice in diskriminacije, ki jih hočejo s procesi zamaskirati. Nas od »Matajurja« lahko blatijo po žornalih s tem, da pravijo da smo anti-itali-jani, antidržavni elementi in filosloveni, toda ni prav da gonijo na procese vse naše ljudstvo brez socialne razlike. Kaj naj pa bomo mi kaj drugega kot filosloveni, če smo Slovenci, in smo prav zato tudi ne samo dobri, ampak boljši italijanski državljani kot pa naši nasprotniki.
Da pa so gonili po vojski pred tribunale ne samo naš list, ampak vse naše ljudi : kmete, žene, delavce, stare ljudi, duhov-nike, pijane in trezne ljudi, celo otroke, partizane in vse antifašistične borce, je hujši kot zločin, je politični pogrešek, je politična norost, k ise jim maščuje in se jim bo še bolj maščevala v prihodnosti.
Nacionalistični krogi v Vidmu delajo v svojem nacionalističnem sovraštvu s procesi proti vsemu, kar je slovenskega ali pa kakorkoli v nasprotju z njihovimi zastarelimi frazami fašističnega recepta samim sebi v škodo, ker se vserod v Italiji in po drugih državah piše o Furlanski Sloveniji v zvezi s temi procesi. Od tega Pisanja bo zmeraj nekaj ostalo.
Kakšen zlodej je pičil videmske nacionaliste, da so klicali n. pr. starše otrok ki so poslali svoje otroke na slovenske šole v Gorico, ker jih v Furlanski Sloveniji ni, pred sodnika v Centi?
Zakaj se morajo sloveniski in furlanski duhovniki pri nas, ki branijo slovenski jezik svojih vernikov, braniti na raznih procesih pred napadi nacionalističnih žurria-listov in dokazati svoje pravilno stališče poštenih dušnih pastorjev na strani svojega ljudstva?
Zakaj so gonili iz raznih naših hribovskih vasi tam od Grmeka, Brezja in tolikih drugih krajev naše uboge zgarane ženske na procese, ker so samo zahtevale kakšno spremembo pri postrojenju kakšne ceste ali pa kritizirale prevelike komunalne in druge imposte?
• • •
Kcliko dobrih ljudi, koliko naših moških, ki imajo za seboj celo vrsto let zveste vojaške službe v italijanski vojski po raznih frontah, je imelo in še ima opraviti s procesi po sodiščih, ker so ali v korjeri ali nekje na kakšni pjaci ali pa v oštariji pri kartah in vinu rekli kakšno besedo, ki je ne bi smeli reči, in katere so se kesali takoj drugi dan, ko se jim je vino izkadilo iz glave in ko so poslušali pridigo svoje žene?
Nimamo sedaj na žalost samo procesa proti članom »Beneške čete«, ampak so v teku še razni drugi procesi in procesiči: en duhovnik je moral te dni braniti na procesu v Trstu svojo čast pred žumalisti, nekega drugega preprostega kmečkega, fanta vlečejo na proces ker je napol »faj-nten« pri kartah bleknil, kakor se zdi, ne le res neumne besede, spet nekateri drugi so bili pred kratkim obsojeni zaradi »vilipendio«, ker sta jim vino in mizeri-ja zastrupila možgane in so v preprostih, po kmečko ostrih besedah izrazili svojo kritiko nad socialnimi in narodnimi krivicami.
Proces proti borcem »Beneške čete« se vleče kot morska kača že leta in leta. Iniciativo za ta proces so dali nacionalistični krogi v Vidmu, da bi ostrašili naše ljudi. Preteklo je že 13 let odkar je počila zadnja puška v zadnji vojski, in vseglih hočejo sedaj soditi partizane iz Furlanske Slovenije, da so se uprli vsemu tistemu kar sta neumni nacionalizem in pokvarjeni fašizem slabega nabasala na naše kraje. Tožijo jih za najbolj smešne stvari, zato da so v boju poropotali po kamunih in razmetali papirje, da ne bi služili nacisti nemu in fašističnemu okupatorju. Tožijo jih celo, da so med vojsko., ko so ljudje padali kot muhe, odrekli plačevanje afita za zemljo nekemu padronu. Napraviti hočejo iz dobrih italijanskih državljanov po sili antiitalijanske elemente, češ da so žalili italijansko zastavo, tisto zastavo, s katero so fašisti 25 let skrivali svoje zločine. Po vseh robeh, čuklah, bre-gih in senožetih so posejani partizanski grobovi, od koder so morali leta in leta po vojski voziti domov njihove revne ostanke njihovi domači po Furlaniji, po Furlanski Sloveniji, po sosednih Brdih in vserod po Unejskem. še zdaj odkrivajo kmetje, pastirji, drvari in lovci zmeraj nove in nove partizanske grobove. Ali kdo išče morilce in izdajalce, ki so vodili re-publikine in esesovce nad uboge sestradar ne partizane? Ti morilci, ti izdajalci so še med nami in nekateri celo v vrstah pa-triotični organizaciji in partiji. Morilci so vserod med nami. Morilci tistih naših ljudi (Juša), ki so jih še po vojski pobijali za časa velikega trikolorističnega terorja. Ti morilci ne bodo nikdar prišli na proces. Obsoditi hočejo samo tiste ljudi naših krajev, ki so se branili pred špijoni, ker niso hoteli, da bi jih poklale esesovske be-štije in republikinske hijene. Obsoditi hočejo v procesu proti »Beneški četi« tiste, ki so reševali s svojo krvjo čast Italije, ki jo je fašizem poteptal v blato.
že naprej povemo, da je politika procesov v Furlanski Sloveniji zgrešena. Veliki processone v Firencah ter vsi ostali majhni procesi in procesiči proti našim ljudem samo kažejo na rakrano Furlanske Slovenije, na vse socialne in narodne krivice. Vemo, da so procesi proti mučencem italijanskega Risorgimenta pripeljali do zloma avstrijske soldateske v Italiji, procesi fašističnega specialnega tribunala do zloma fašističnega režima, razni procesi v svetu do zloma raznih tiranskih režimov. Nič drugega ne čaka sedanjo politiko procesov proti vsem furlanskim Slovencem brez razlike ideologije in socialnega položaja. Naš list je premajhen, prešibek glasnik, da bi vsa Italija, vsa Evropa, ves ostali svet zvedel o krivicah, ki nam jih prizadeva videmska nacionalistična gospoda. Brez žrtev ne gre. Procesi širijo resnico o stanju v Furlanski Sloveniji, procesi bodo pomagali kot vserod v svetu zlomiti sedanje zadnje ostanke nacionalističnega uzurpatorstva »made in Udine«.
I. Dnevnik Nemcev v Poadižju »Dolomiten« z dne 25. oktobra št. 26: »Zakaj Italija ne daje šolskega pouka v materinem jeziku približno 50.000 Slovencev v pokrajini Videm?«
II. »Piccolo Sera«, Trst, št. 2736 z dne
6.X. Tržaški list poroča o političnem zborovanju, ki ga je imel generalni tajnik italijanske liberalne stranke poslanec Malagodi dne 5.X. v Rimu Exelsior v Trstu: »Ali si lahko predstavljate, kakšno bi bilo obnašanje Slovencev tukaj in v Nadiški dolini takrat, ko bi sedeli kot poslanci v deželnem parlamentu: zgodilo bi se isto kar se je že zgodilo in kar se dogaja v Poadižju, kjer manjšina grozi, da bo spravila Italijo na zatožno klop pred Organizacijo Združenih Narodov« (Vi immaginate quale sarebbe il comportamento degli Slavi, di queste parti e delle valli del Natisone, una volta assisi come deputati in un Parlamento regionale: potrebbe succedere quanto è già successo e sta per accadere in Alto Adige dove una minoranza minaccia di portare
l’Italia sul banco d’accusa dell’ONU«.
III. »Primorski dnevnik« št. 238 z dne
7.X.: »Malagodi je torej priznal, da živijo tudi v mejah Italije izpred leta 1866 Slovenci. Le kaj bo rekel k temu »Messaggero Veneto«, ki se šteje za glasilo vseh desničarjev in s tem tudi liberalcev in ki je vedno zanikal obstoj beneških Slovencev?«
IV. »Messaggero Veneto« št. 243 z dne
12.X.: »Messaggero Veneto« bo povedal tisto, kar je zmeraj govoril: da ne obstoji »Beneška Slovenija«, kar ni ista stvar kot pa govoriti, da ne obstoje neznatne skupine Slovencev raztresene med Rezijo in čedadskim okrajem. Nismo nikdar rekli, da te zelo neznatne slovenske skupine, ki vse govore furlanski poleg svojega slovenskega dijalekta pomešanega z italijanščino, ne obstoje. (»II Messaggero Veneto« dirà quello che ha sempre detto: che non esiste una »Slavia Veneta«, ciò che non è affatto la stessa cosa che il dire che non esistono sparuti gruppi di sloveni sparsi fra Resia ed il Cividalese.
Non abbiamo mai detto che questi sparutissimi gruppi sloveni, che parlano tutti il friulano oltre il loro dialetto sloveno infarcito di italiano, non esistono).
IV.	Presidenza del Consiglio dei Ministri. Istituto Centrale di Statistica.. Censimento della popolazione del Regno d’Ita<-lia al 1. dicembre 1921. Volume XIX. Relazione generale Roma 1928. V sodnih okrajih Čedad, Ponteba in Centa so od 47.431 navzočih prebivalcev našteli 33.932 s slovenskim občevalnim jezikom ali 71.6% od celokupnega prebivalstva. V splošnem poročilu je rečeno, da je za podatke o slovenskem občevalnem jeziku v Furlanski Sloveniji statistični urad poskrbel, še predno je bil priobčil podatke zbrane po listkih — listek za ugotovitev občevalnega jezika — za potrdilo od strani posameznih podestatov, od katerih je zahteval nadaljnjih pojasnil, kadar so se rezultati znatno razlikovali od zelo približnih podatkov zbranih v prejšnjem štetju (iz leta 1911.) (Ad ogni modo l’Uf-ficio prima di pubblicare i dati raccolti per mezzo delle schede sopracitate — scheda per l’accertamento della lingua d’uso — ha avuto cura di richiederne conferma ai singoli Podestà ai quali si domandavano inoltre speciali chiarimenti quando i resultati ottenuti differivano in modo notevole da quelli in verità molto sommari, rilevati nel censimento precedente. Relazione generale pagina 68).
V prejšnjem ljudskem štetju to je leta 1911 so našteli v Furlanski Sloveniji 36.171 oseb s slovenskim občevalnim jezikom. Pri ljudskem štetju leta 1921 je centralni statistični institut pri predsedstvu ministrskega sveta v Rimu torej zahteval, preden je leta 1928 objavil podatke o štetju prebivalcev s slovenskem občevalnem jezikom v Furlanski Sloveniji, potrdilo od fašističnih podestatov, in ti so dali ponovno pregledati nabrane rezultate, primirjali sporne primere z ljudskim štetjem leta 1911 in našteli oni sami fašisti v sredi najhujšega italijanskega fašističnega nacionalizma 33.932 Slovencev.
Narodne manjšine — »Sparuti gruppi«
Po listu »Messaggero Veneto« z dne 7.10. so raztresene med Rezijo in Cedaj-skem neznatne skupine (gruppi sparuti) (Nadaljevanje na 2. strani)
Nabiralna akcija za obrambo partizanov in antifašistov Nadiške doline
Odbor za obrambo partizanov Nadiške doline je v nedeljo naslednji poziv:
Pred porotnim sodiščem v Florenci se bo začel 10. decembra t. L kazenski proces proti bivšim partizanom Beneške čete in aktivistom OF iz Nadiške doline.
Obtoženi borci niso zakrivili dejanj, katerih jih obtožujejo stari in novi fašisti skupno s trikoloristi.
Obtoženci so zakrivili le to, da so s svojo aktivno in požrtvovalno udeležbo v narodnoosvobodilni vojni prispevali po svojih močeh in sposobnostih k uničenju fašizma in nacizma ter k zmagi idealov osvobodilnega in odporniškega gibanja idealov, ki so postali podlaga republiške ustave.
Dolžnost vseh partizanov in antifašistov, vseh resničnih demokratov ne glede na politično in narodnostno pripadnost je, da s svojimi prostovoljnimi prispevki omogočijo, da bo čimbolj učinkovita obramba partizanov in antifašistov proti podlim in lažnivim obtožbam fašistov.
Prostovoljne prispevke sprejema Odbor za obrambo partizanov Nadiške doline na svojem sedežu v Vidmu, ul. Mazzini 10-1.
Po pooblastilu Odbora sprejemajo prostovoljne prispevke še:
Zveza partizanov v Trstu, ul. Montecchi 6-11;
Odsek partizanov v Gorici, ul. Ascoli 1-1 ;
Združenje bivših političnih preganjancev v Trstu, ul. Sv. Frančiška 20;
uredništvo »Primorskega dnevnika« v Trstu, ul. Montecchi 6-II in njegova podružnica v Gorici, ul. s. Pellico l-Il.
Po svojih močeh prispevajte v sklad za obrambo partizanov Beneške čete.
Mm?*
S®§
TAJPANA
Dosti sena, prazni hljevi
Ljetos par nas, ker te bi ljep timp, so judje spravili zlo dosti sena. Zlo žalostno pa je gledati anjelé, ko use to ljepo seno, prodajajo, de furlanski kontadinji an še drugi od buj oddaljenih kraju pounijo njih senike, že dan mjesac to je tu našim komunu nih 10 imbalatrič za seno, ke potem, ke u je imbalan, no ga pošjejo pou-sode. Plačujejo ga po 1.500 lir kvintal, kar to je zlo malo, če ve pensamo, ke kontadinji od nizke Furlanije an drugje no ga plačujejo po 2.500 do 3.000 lir. Tjem kon-tadinom se splača kupovati seno za rediti krave, par nas pa so hljevi prazni an ve muoremo prodjati seno.
U Platiščih no pardjelajo največ sena. Tle so ga prodali ali kaparali že nih 10.000 kvintalu an tu vasi to nje tekaj mljeka za usakdanjo potrjebo domačih. Itako deléc smo paršli z našo ekonomijo odkar njeso mogli judje več napouniti njih hljeve potem, ko so bli med uero izpraznjeni.
Stat u bi muoru priti napruoti an podeliti živino ker judem na ne manča dobra voj a, de bi jo redili, mančajo soutje za si jo kupiti.
PODBONESEC
ALEKSANDER CENCIO ŽRTU PROMETNE NESREČE
Pretekli tjedan se je smartno ponesreču 34 ljetni Aleksander Cenčič iz Cmega vrha. Cencič, ki je djelu na podbonješkem kamunu kot ušjer, se je vraču zvečer da-mu s svojo motocikleto, na katjeri je peju še Antona Kostaperarja iz Vrha. Kar sta parvozila do Šenčurja par Čedadu sta srečala voz, ki se je vraču iz Vidma an se vanj zaletjela. Dna stanga, ki je šterlela ven iz voza je Cenčiču prederla čelo an sevjeda tud možgane. Šobit so ga pejali u čedadski špitau, a je že med potjo umru. Anton Kostaperarja je dobiu samo lahke poškodbe. Na kraj nesreče so preča paršli karabinerji an policija za raziskovat incident.
POROKA
Poročila se je naša vaščanka Marija Ba-lus z mehanikom Edvardom Venier iz Čedada. Novoporočencema želimo dosti sreče.
m
«M
K
H
A
S
'&W
JU
!•« Ml
REZIJA
Že večkrat smo pisali v našem listu, da streme prebivalci Učje po odcepitvi od komuna Rezije in po priključitvi k komunu Brdo. O tem so govorili v Učji že vsa povojna leta, a komun se za to govoričenje ni dosti brigal in tako je ostala vas kar naprej zapuščena in najbolj zanemarjena. Prebivalci Učje pa so ostali pri svojih namerah ne samo z besedami, poklicali so notarja in pred njim je 64 družinskih »capi famiglia« podpisalo prošnjo, v kateri prosijo za odcepitev od sedanjega komuna.
Komun se je seveda ustrašil tega odločilnega koraka in je hitro sklical »Consiglio comnuale«, de so razpravljali o tem problemu. Kar na hitro so sklenili, da bodo napeljali v Učjo električno luč in da bodo tam odprli tudi filjalo od komunskega urada. Mislijo, da bodo s temi dobrimi deli zaslepili ljudi, da bi odnehali po težnji po odcepitvi. V ta namen so tudi sestavili posebno komisijo, ki bo šla v kratkem v Učjo, da bo pregovorila »capi famiglia«, da bi prošnjo umaknili.
Prepozno so se spomnili, da obstoja tudi Učja, za katero je treba skrbeti. Učja je bila in je vedno zadnja pri izvedbah javnih del. že samo dejstvo, da so še danes brez električne luči, nam dovolj pove, koliko so komunski poglavarji skrbeli za dobrobit te vasi. če pomislimo, da ti ljudje, ki so tudi brez ceste, ki bi jih vezala z Ravenco, plačujejo enako visoke davke kot oni, ki imajo asfaltirano cesto in neon luči po vasi ter druge udobnosti, moramo reči, da jim komun reže kruh res po mačehovsko in da imajo zato prav vztrajati pri svojem.
DIHIH lilMil lil Ml lil M11 III II II II MII lili II III II II lllll II llllllltlllllllll II II 11 III II 1:1 II I lil II II 111111111111II
Razni glasovi o Furlanski Sloveniji
(Nadaljevanje s 1. strani)
Slovencev. Ne vemo kaj si »Messaggero« predstavlja številčno pod nazivom neznat-nih skupin, v treh uradnih ljudskih štetjih je italijanska država ugotovila, da je bilo nas furlanskih Slovencev leta 1901 31.768, leta 1911 31.171 in leta 1921 s posebno preverjenimi podatki po fašističnih podeštatih pa 33.932. Teh številk se nismo izmislili mi pri »Matajurju«, te številke so strogo uradne številke treh italijanskih ljudskih štetji. Po ljudskem štetju leta 1921 ni Italija pri nobenem nadaljnjem ljudskem štetju: ne leta 1931, ne leta 1936 in ne leta 1951 zbirala podatkov o občevalnem jeziku (Lingua d’uso) prebivalcev. Uradno torej ni ugotovljeno koliko nas je bilo po letu 1921. Vsi, in ne samo mi, vedo, da se je število furlanskih Slovencev moralo samo povečati, ker je število rojstev pri nas večje od sosednih mest in sosedne Furlanije, da je naravni prirastek v Furlanski Sloveniji večji kot povsod drugod okoli nas, da smo se v 37 letih do današnjega dne povečali za nekoliko tisoč oseb. Uradna štetja so tudi ugotovila da niso Slovenci raztreseni kod neznatne skupine med Rezijo in Ce-dajskim, temveč, da je bilo leta 1921 od celokupnih 47.431 osem med Rezijo in Cedajskem 33.932 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, torej kar 71,6% Slovencev, in da, če so »sparuti gruppi« med Rezijo in Cedajskim, potem vsekakor niso to Slovenci, ampak osebe s furlanskim odnosom italijanskim občevalnim jezikom priseljene med Slovence.
Res pa je, da število Slovencev v Videmski pokrajini ni veliko v primerjavi z ogromno večino furlanskega prebivalstva. Malo število Slovencev v Videmski pokrajini: 33.932 uradno ugotovljenih, pa ne opravičuje Videmskih političnih in upravnih krogov, da ne bi dali manjšinskih pravic furlanskim Slovencem kot jih predpisuje italijanska Ustava in kot jih oblasti tržaške in goriške pokrajine dajejo tržaškim in goriškim Slovencem, dežela Trentin — Gornje Poadižje Nemcem in dežela Aosta Francozom. Ladin-cev v Gornjem Poadižju je komaj 12.696, pa vendar imajo 17 osnovnih šol s preko 2,300 učenci in 1 srednjo šolo s preko 50 dijaki. Ladinski jezik je pomešan z italijanskimi in nemškimi besedami okoli njih in med njimi živečih Nemcev in
Italijanov. Zaradi tega jim nobeden ne odreka kot nam, pravice do šol v lastnem jeziku, nas uradno ugotovljenih Furlanskih Slovencev je najmanj trikrat toliko, imamo trikrat toliko otrok, ki obiskujejo šole in bi potemtakem morali imeti okoli 60 osnovnih šol in 3 srednje ter profesionalne šole, kjer bi se poučevalo kot v ladinskih krajih, v slovenskem in italijanskem jeziku.
Mi furlanski Slovenci smo po uradni državni statistiki kompaktno naseljeni med Rezijo in Cedajskem, uradno je ugotovljeno, da nas je več kot Ladincev in kot goriških Slovencev skupaj vzeto. Smo uradno ugotovljeno narodna manjšina, smo Slovenci, kot končno ugotavlja te dni sam »Messaggero Veneto«, in se zato ve, kakšne pravice pritičejo narodni manjšini.
Pojem »narodna manjšina« v svetu pomeni, da je neka narodna manjšina — manjšina nasproti večinskemu državnemu narodu, da pri tem ne igra število odločilne vloge. V svetu je vse polno večjih in manjših manjšin. Večina od teh narodnih manjšin po svetu je po pojmovanju »Messaggera« »sparuto gruppo« nasproti velikim večinskim narodom, in vendar kljub temu, prav zaradi demokratičnega duha v svetu, ki ga pa v Videmski pokrajini ni, uživajo vse manjšinske pravice. Cela italijanska narodna manjšina v Jugoslaviji je številčno manjša od nas furlanskih Slovencev, ker je večina Italijanov iz Jugoslavije emigrirala v Italijo. Pri tem pa nismo vzeli v poštev še goriških in tržaških Slovencev, ki tudi živijo pod Italijo. Italijanska narodna manjšina bi bila sedaj potemtakem po mišljenju Messaggera »sparuto gruppo«, in vendar uživa pravice narodne manjšine in se zanjo pogosto in javno poteguje italijanska vlada kot n. pr. kaže prav najnovejša izjava predsednika italijanske vlade on. Fanfanija dne 29.10.1958 v proračunski debati za zunanje Ministrstvo. V Jugoslaviji se zaradi tega ni nobeden razburjal, nobeden ni smatral Fanfanijeve izjave za vmešavanje v notranje zadeve Jugoslavije, kot to dela Messaggero n. pr. že pri vsakem članku »Ljudske pravice« ali pa »Slovenskega Poročevalca« ki samo omenja furlanske Slovence i,: ; a ugotavlja, da nimamo furlanski Slovenci narodno manjšinskih pravic.
NOVA ZADRUŽNA MLEKARNA V OSOJANIH
Pretekli teden je bila dograjena v Osoja nih nova zadružna mlekarna (latteria sociale tumaria) in v teh dneh bo začela regularno obratovati. Zgradba je zlo moderno urejena, v kateri je več lokalov: eden za sprejemanje mleka, eden za po-stavljenje mleka, potem za izdelovanje masla, sira, več shramb itd. Poleg teh je še mala pisarna in tudi soba za sestanke (sala del consiglio), v kateri se bodo shajali soči mlekarne, kar bo imela sejé. Nà kratko povedano, lokali odgovarjajo vsem higijenskim predpisom. Prožet za to delo je izdelal geometer Aldo Missoni iz Re-siutte, celotni stroški gradnje in opreme (kotli, posnemalniki itd.) pa znašajo okoli 7 milijonov lir, ki jih bo 50 parcent krila država na podlagi leca o pomoči gorskim krajem.
Kakor znano, je v Osojanih zelo dobro razvita živinoreja. Do sedaj so imeli mlekarno v Njivi, kjer imajo zelo slabe lokale in zato izdelki niso mogli biti prvovrstni. Računajo, da bo nova mlekarna prevzela v obrat dnevno okoli 1000 litrov mleka, ker bodo semkaj prinašali mleko tudi oni od bolj oddaljenih zaselkov, ki so do sedaj delali sir sami. Iz teh desetih kvintalov mleka bodo lahko vsak dan izdelali okoli 20 kg in 90 kg sira. Ce to preračunamo v denar vidimo, da tudi živina prinaša lepe dobičke, če jo zna kmet umno rediti in če se mleko pravilno izkoristi. Osojančani imajo tudi dobro navado, da gonijo v poletnih mesecih živino na pašo in zato so stroški za rediti živino manjši in doprinos se poveča. Seveda bi morali gojiti več selekcionirane živine, katere je pa na žalost zelo malo.
Prav bi bilo, da bi enako mlekarno zgradile tudi ostale vasi, ki so brez nje in zaradi tega imajo njihovi mlečni izdelki slabšo ceno na trgu, ker niso dobro izdelani. Kakor smo videli v Osojanih, mlekarna ne stane dosti, ker pride pri stroških na pomoč država.
ŠOLARJI IZ UČJE NA IZLETU
Pretekli teden so učitelji iz Učje organizirali šolski izlet k jezeru Cavazzo v Kar-niji, kjer so si ogledali veliko električno centralo S.A.DJS. Večina teh otrok se je prvič peljalo z avtobusom in tudi dosti od njih je prvikrat šlo iz domače vasi, zato je bil ta izlet nekaj velikega za šolarje iz Učje.
NEME
Vse tiho o petroleju
Anjelé, ke so pokomodali cjesto an nar-diii 'plačal, kjer bojo mogli stati makinari-hi za uartanje, je postalo vse tiho. Maje-dan več u ne pride u te kraj djelat prože-te kako to bo šlo djelo indavant an še giomalji mouče. Če do pomladi ne bojo začeli z djeli, si lahko izbijemo iz glave naše šperanče, de bi paršli orovi časi za Vizont. Naj buj sigurno se nam parkazuje emigracija, ke na e usaki dan buj velika tud u naših vaseh.
FOJBA
V Podcerkeu vozi nagobarna pot
Kdor se je že kedaj peju s kajšnim vozilom iz Podcerkve dol po cjesti, se mu je sigurno kar u glavi zmeglilo, kar je vidu pod sabo globoko an strmo dolino. Nad dnjem »žiru« je zlo nagobarno an če bi na tistem kraju popustili freni, bi človek padu več stuó metru globoko. Kaj bi ko-štala željezna ograja na takih mestih, kjer je smart nimar na bilanci? Donas, ko ima skoraj usaka družina bicikleto, bi muorli ljudje sari poskarbjet za tisto djelo ali pa prosit na komunu. Za foreste je tist perikul še večji, ker ne poznajo »žira« an ne vjedo kajšen prepad je pod njim. Ze je dosti prometnih nesreč po naših cje-stah, zakaj ne bi poskarbjeli, de bi se te zmanjšale?
V VILAH DJELAJO VODOVOD
Končno so se na komunu le decidli an poskarbjel, de bojo tud Vile dobile vodovod. Z djeli so že zažel, a končali jih bojo šele pomladi, ker pozimi bojo djela ustavljena. Vodo bojo napejali iz izvira nad Pedrožo an stroški bojo znašali okuo-li 3.000.000 lir.
Tisto djelo je bluó zlo potrjebno, ker ljudje muorajo piti zlo nezdravo vodo, ali pa muorajo hodit ponjo več ku pol ure deleč.
U Vilah so lansko ljeto zgradil koopera-tivo, kjer je oštarija an mala butjega, ki kar dobro djela. TroštaTi so se pa, de bo zahajalo več foreštu an domačih iz Fojde na nedeljske »passeggiate«. Lokal je ljep an če bo buojš obiskovan, bojo u spuod-njih prostorih dogradili še plesno salo. Treba bi bilo seveda nardit na malo reklame, de bi ljudje izvedeli za ta kraj, ki je privlačen zavoj Ijepega razgleda na Fojdo an vso Furlanijo.
iH MIIHM IIHIIITMMIHI I I 111:| I I I III :|:|[l!i:i!lll!lil:riilil:ill!liri!|]|!|l|l|!|l|!|!|l| 1:1111 liMIIIMIIIIIIMIIMlllllllllllllllllllMlililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinnijiiiii]
Naši kamuni se ne zganejo
industrializacije in do povečanja števila obrtnikov.
NOV KOMUNSKI SEKRETAR
Pred nedavnim je bil dosedanji komunski sekretar Giuseppe Ragno premeščen v Terzo d’Aquileja, na njegovo mesto pa je prišel Fabio Ranzi, ki je do sedaj služboval v Rigolato v Kamiji.
BRDO
Hotel tu Zavrhu?
Kujsa če to bo rjes, ma čemo jo povje-dati itako tej, ke smo jo čuli. Zvjedali smo, ke dan taz Vidma u ma intencjon narditi tu Zavrhu dan velik hotel blizu jame. Pred nedougim e že tratóu z nekaterimi domačini za kupiti zemjo. Če u pride kak forešt s takimi dobrimi inten-cjoni, mi ve moremo koj beti kontenti, al-mankuj takoviš no če m jeti naši domači judje no mar djela anu zat dati no mar komercija našim krajem.
CJESTO NE BOJO ŠE ASFALTIRALI
Huda ura, ke ne ba junija mjesca, par nas na nje na srenčo nardila škode, a usedno smo muorli še mi jo občutiti. Soutje, ke so bli dodeljeni za asfaltiranje cjeste iz Čežirij u Njivico so pred nedougim je destinali komunom Ahten an Foj-da, ke so utarpjeli veliko škodo zavoj po-plau.
Žomal iz Benetk, ki ga ljudje najbolj berejo v Videmski provinci, je pisal, da bi se morali kamuni v Nadiških dolinah zganiti in ukreniti potrebno, da bi se v Furlanski Sloveniji apliciral zakon, ki oprošča od plačanja ricchezze mobile v pasivni coni (zona depressa) nova obrtna industrijska podjetja. S tem bi se ustvaril predpogoj za prepotrebno industrializacijo v naših krajih.
Ker poznamo administratorje naših kamunov, zelo dvomimo, da bo pisanje žomalov kaj zaleglo. Naši kamuni se ne zganejo v nobeni zadevi, ampak samo vodijo barko golega upravljanja, navadne administracije. Vse stvari, za katere je treba več časa in večje akcije, da bi prišli iz slepe ulice sedanjega ekonomskega propadanja, ostanejo nedotaknjene in nerešene. Od kamunov, takšnih kot so sedaj, ne pričakujemo nobene sanacije sedanjega stanja.
Zaradi kamunov ne bo niti en obrtnik odprl na novo svoje delavnice pri nas, niti ena industrija ne bo odprla vrata brezposelnim delavcem.
še pri akciji za podporo poplavljencem so naši kamuni stali bolj ob strani in niso izkoristili vseh možnosti, ki jih imajo za protest in zahteve na vlado, čisto drugače so se v tem oziru pokazali kamuni v Ahtenu, Fojdi, Nemah in drugod, ki so v rokah Furlanov.
Pri sedanjem stanju stvari, ko so kamuni v nesposobnih rokah, ko imamo izvoljene provincialne konsiljere, ki niso domačini, in ko glasujejo naši ljudje za vladne demokrščanske poslance, ne da bi zahtevali konkretne reforme v Furlanski Sloveniji, nimamo prav nobenega u-panja, da bi prišlo pri nas do vsaj delne
i
K»
J
i^ryV'v ? > *-*:? ;.
V* I
~ i.. r ; *	*
mm
TAKO SI NAŠE ŽENE MORAJO SLUŽITI KRUH
ČEDAD
Nesreča ne počiva
Gvido Molinari iz Tavorjane se je ponesreču z motociklom blizu škrutovega, kar se je vraču iz Hlodiča. Par padcu si je zlomu levo ramo.
Emil Zamparutti iz Prešnjega si je par djelu na puoju stlačil parst desne roke. Muoru je iti po mjedihovo pomuč u špitau an se zdraviti 15 dni. Tud Enzo Bortolotti iz Prešnjega je muoru u špitau, ker je par du z biciklete an se močno potouku po obrazu an rokah.
Zvanič žvan iz Podcerkve je padu an se udaru u glavo. Ozdravu bo u 15. dneh.
Elsa Sgiarovello iz Tarčeta se je ponesrečila z motorjem u bližini cerkve Sv. Kvirina. Zaletjela se je u njek motocikel an dobila več lažjih poškodb.
šuolarček Roberto Prapotnik iz Dreke je zadobiu zlo hude poškodbe po obrazu an se bo muoru zdraviti en mjesac, če bo šlo use dobro. Puobič se je igral z drugimi otroki na placu zadaj za avtobusom, ki vozi u Videm. Kar je avtobus obraču, ga je partisnil z zadnjimi koli na obraz an mu takuó zlomil lične kosti.
Ivan Birtič iz Gorenjega Brnasa je pa-du an si zlomu nos. Isti dan se je ponesreču tud Kjačič Battista iz Saržente. Kar je padu si je zlomu rebra.
Angelina Franc il Matajurja se je urje-zala s kamnom u nogo an se bo muorla zdraviti tri tjedne. žena je grabila listje an se zapletla med veje, kar je bluo ur-žuh, de je padla na ostri kaman.
Marija Sturma iz Platišč se je ponesrečila u Vidmu, kar je šla čez cjesto na placu Venerio. Podru jo je na tla njek motociklist, ki je pa uteku, ne de bi pogledu, kaj se je zgodilo s Sturmovo, ženo so pejali u špitau, ker se je zlo udarila u desno nogo.
Anton Kvarina iz Dolenjega Brnasa an Ivan Strazzolini iz Gorenjega sta se oba isti dan ponesrečila s puško. Parvi si je poškodoval levo uho, drugi pa desno lice.
Lino Tomasino — Tolpin iz Brezej je padu zavoj slabe poti po vasi an si močno poškodoval obraz. Muorali so ga pejati u videmski špitau, kjer se zdravi.
Vsem ponesrečencem želimo, de bi preča ozdravili.
SV. PETER SLOVENOV
Za naše puojske poti
Naš šindik je pretekli tjedan proponu Inšpektoratu za agrikulturo prošnjo za dobit kontribut, s katjerim bi nardil puojske poti u vaseh Dolenji Brnas, Kosta, Altovica, Puoje, Podar an Kjabaj. Stroški za nardit tisto djelo bojo znašali 2.840.000 lir. Troštamo se, de bo Inšpektorat uslišu prošnjo an takuó bojo tud tiste vasi povezane med sabo.
ŽIVINOREJA
Pokladajte korenje tudi kravam molznicam
Heltaj a stelji in gnoju
Katera stelja je za gnoj in njegovo hitro zorenje najboljša? Brez dvoma je kakor za živino, tako tudi za dober gnoj najboljša stelja slama, še posebno če jo zrežemo. Slamnati gnoj najhitreje dozori in tudi v zemlji najhitreje sprsteni. Zato, če imamo dovolj slame, je ne prodajmo, temveč jo zrežimo za steljo. Nekateri kmetje mislijo tako-le:
»Slamo bom prodal in zato kupil rajši ■Umetna gnojila.« To bi pomenilo prodati naši zemlji potrebni humus in snovi, ki bi ga pozneje le težavno nadomestili z drugim nastiljem v gnoju ali umetnimi gnojili.
Pri nas v obče uporabljamo za gnoj gozdni mah, drevesno listje in igličevje, ki na gnoju le počasi prhni in v zemlji šele po nekaj letih sprsteni, tudi če gnoj pravilno oskrbujemo, še slabši pa je za gnoj žagovina, ko jo še po letih najdemo nesprstenelo v zemlji.
V času, ko je potrebno, da zvišamo pridelke na polju in travnikih, ni potrebna samo največja skrbnost pri obdelovanju, temveč tudi pri gnoju in na gnojišču. Zato je poleg izbire stelje največjega pomena ravnanje z gnojem. Napravimo dnevno red na gnojišču, skladajmo ga v kocke in ga tlačimo. Ne puščajmo gnojišča razmetanega.
Le dobra stelja in dobra oskrba dasta dober gnoj. Kakršen pa je gnoj, takšen je v veliki meri tudi pridelek.
Cestno blato razjeda usnje, zato je treba čevlje pravilno in vestno čistiti, če hočemo, da bodo uporabni čim dalj časa. Kadar se vrnemo s poti hudo blatni, je •čevlje najbolje umiti. Potem jih damo na kopito ali pa natlačimo vanje kepe časopisnega papirja, ki hkrati vpija tudi vlago. Zelo dobro je čevlje vsak dan menjavati, seveda pa tisti par, ki smo ga nosili včeraj, ne sme počakati umazan v zaprašenem kotu do jutri ko ga bomo spet obuli.
Kdaj pa kdaj je dobro čevlje umiti z mlačno vodo in jih posušiti na zraku. S tem odstranimo plast loščila in omogočimo mazilu, da prodre globoko v usnje, ki je potem trpežnejše.
S čevljev iz semiša očistimo najprej z mehko krtačo prah, nato pa odstranimo z gumijasto ščetko ali s smirkovim papirjem vse madeže, če so taki čevlji hudo zanemarjeni, jih očistimo z bencinom, etrom, pa tudi s petrolejem. To opravimo s staro zobno ščetko, potem pa damo čevlje na kopito. Ko se posuše, vzemimo v Toke mehko krtačo.
Mokrih čevljev ne sušimo pri vroči peči ali štedilniku, zakaj usnje je preveč občutljivo za vročino. — čevlje hranimo na suhem, polica naj bo postavljena tako, da more zrak do čevljev od vseh strani. Težke čevlje, ki jih obujemo bolj poredkoma, shranjujmo samo lepo očiščene
V novejšem času vemo, da ni dovolj, da je v hrani samo zadostna količina hranilnih snovi; razen teh morajo biti še neke druge, ki jim pravimo vitamini. Naloga teh je, da varuje živa bitja pred nekaterimi hudimi boleznimi, da omogočajo pravilno izkoriščanje hrane, pospešujejo razvoj in odpornost organizma. Vse to velja tako za ljudi kot za živali.
Vitamini so le v rastlinju. Kdor torej hoče, da se mu bode živali dobro razvijale, da bodo zdrave, da se bodo mogle normalno ploditi in da bodo krave molznice dajale obilo mleka, mora skrbeti, da bo krmni obrok sestavljen vedno tako, da bo krma dovolj bogata z vitamini. Razne krmne rastline so po vsebini vitaminov kaj različne; od detelj jih ima največ lucerna, od korenstev pa rumeno korenje. Zato naj bi bilo korenje stalen sestavni del krmnega obroka naših molznih krav od poletja skozi vso jesen in zi-
občutljiva
in skrbno namazane z dobro mastjo. Odlično sredstvo je ribje olje, ki usnje dobro prepoji, da zares ne prepušča vlage.
Kako odstranimo obtiščance in trdo kožo
Trdo kožo, ki se tvori na rokah in nogah v obliki obtiščancev, imenujemo ro-ženica. Obtiščanei se narede na delih telesa, na katere pritiska kakšna trda stvar, torej so pravzaprav ščitniki za telo. Najpogosteje se obtiščanei pojavljajo na nogah, in to na mestih, kjer nas tišče čevlji. Zelo neprijetni so takrat, če na teh mestih še ozebemo. Take debele kože oziroma obtiščancev se znebimo, če nosimo udobne čevlje in če za bolne noge damo napraviti ortopedski čevelj. Velikokrat pa tudi pomaga, če čevljar na tistem delu čevljev, ki pritiskajo na kožo, odstrani spodnji del usnja in vloži sukno ali polst. Zelo naglo pa odpravimo obtiščance, če jih mažemo z 10 do 20% salicilovim mazilom. Zdravo kožo okrog pa zaščitimo s cinkovim mazilom. Tudi obliž iz salicilne kisline ali mazanje s preparati proti kurjim očesom pomagajo.
Trdo kožo na rokah odpravimo s plov-
mo do pomladi, če nam ga je le mogoče toliko pridelati in ga tako dolgo ohraniti. Konec poletja n. pr. začnemo korenje redčiti. Izruvano korenje bi bilo treba le skrbno oprati in z zelenjem vred pokrmiti kravam. Ko korenje spravljamo, se morajo krave v večini primerov zadovoljiti z vršičevjem, korenje pa spravljamo v kleti ali v podsipnice. Vendar bi dobre molznice tudi v tem času zaslužile nekaj korenja, čeprav so vitamini tudi v vršičev ju.
Ce krave jeseni ne dobivajo korenja, še ni take nesreče, ker imajo tedaj običajno pašo. Vsekakor pa bi ga morale dobivati, čim prestaneta paša in zelena krma in tam, kjer nimajo ensilaže. Ce razpolagamo z drugim korenstvom (repa, pesa), bi zadostovalo že 1 kg korenja na dan, ker gre v tem primeru res le za dodatek vitaminov. če imamo več korenja na razpolago, ne pa pese ali repe, ga smemo po-
ceni, to je kamen, ki ga uporabljajo pleskarji za gladenje zidu. Trdo kožo na komolcih pa odpravimo takole: v majhno posodo nalijemo olje, nato pa jo postavimo v vrelo vodo, da se olje segreje. V olju potem 10 minut kopljemo komolce. Tako z lahkoto odstranimo vse luskine s komolca. če trdo kožo režemo, se še hitreje tvori.
KORISTNI NASVETI
NEYLONSKE ŠČETKE za lase čistimo vsak teden v mlačni milnici. Dno ščetk izpiramo z drugo ščetko. Tudi izpiramo v mlačni vodi.
MADEŽE Z NOŽEV ČISTIMO S KROMPIRJEM. Nato umijemo, obrišemo in drgnemo z volneno kipo.
DA NE IZRABIMO PREHITRO TANKIH PETA, zadostuje, če zabijemo v nje risalni žebljiček, ki se ne bo obrabil, ~ža-čuda, nekaj mesecev.
OMARE, iz katerih zaudarja slab duh, očistimo na prav enostaven način. V omaro postavimo v posodici dišečo kopalno sol.
KRTAČE ZA OBLEKE, ki so se omehčale, potopimo v raztopino galuna. Ročaj namažemo z oljeni in odrgnemo z volneno krpo.
PRIŽGANIH JEDI ne praskaj iz posode, marveč vlij vanjo vrelo milnico in jo pusti nekaj dni stati. Temeljito izplakuj.
ČE SE PRISMODI MLEKO, moramo posodo pol ure kuhati v lugu. S tem dosežemo, da se mleko v istem loncu ne bo več prižgalo.
s-
kladati tudi do 5 kg na dan. Edino, na kar je pri tem treba paziti, je to, da ne pokladamo korenja, ki je onesnaženo z zemljo ali plesnijo, nagnito, zmrzlo ali kakor koli pokvarjeno
Pokladanje samo je najpreprostejše, če korenje zmeljemo na reporeznici in ga zmešamo z ostalo rezanico. Prav debele korene pa, pri katerih ni nevarnosti, da bi jih žival cele pogoltnila, ampak jih je primorana zgristi, lahko pokladamo cele. V vsakem primeru pokladamo korenje surovo.
Jesensko in zimsko škropljenje
Kdo še ni videl kako se spomladi in poleti kodrajo breskovi listi? Listno ko-dravost breskev povzroča glivica Taphri-na deformans, ki se naseli v listnem tkivu. Napaden list se grbanči in odebeli, postane usnjat, zgubi svojo značilno zeleno barvo in po krajšem času list odmre. če je napad zelo močan, se rastlina popolnoma ogoli in nato požene nove liste, toda pri tem se močno izčrpa. Se druga glivica napada sicer v manjšem obsegu liste in plodove breskev, to je Cla-slerosporium Carpophillum. Povzroča luknjičavost na listih koščičarjev in krasta vost ter globoke razpoke na plodovih.
(Nadaljetfknje)
Da ugotovimo, ali vino vsebuje takšno količino oksidaze, ki bi lahko spremenila njegovo naravno barvo, moramo najprej napraviti tako imenovani zračni preizkus.
Zračni preizkus napravimo tako, da postavimo kozarec vina na zrak. Vino zavarujemo pred prahom tako, da pokrijemo kozarec z lističem čistega papirja ali s čisto cunjo ali koščkom goste gaze. Včasih že po nekaj urah ugotovimo potemnitev barve. V tem primeru moramo primemo ukrepati.
V velikih vinarskih podjetjih segrejejo vino na 60 do 65 stopinj Celzija. Pri tem uporabljajo posebno napravo. S tem popolnoma uničijo ferment, ki povzroča potemnitev barve vina. Ta postopek je najboljši, vendar se dobro zavedamo, da je našim kmetom nedostopen. Vsi drugi postopki le začasno prekinejo proces, ne morejo pa popolnoma odstraniti fermenta, ki ta proces povzroča.
V praksi uporabljamo v takih primerih kalijev metabisulfit. Za vsaki hektoliter tekočine uporabimo 6—10 gramov kalijevega metabisulfita. Iz tega se razvije približno 3 do 5 gramov žveplenega plina (žvepleni dvokis), ki odstrani kisik in tako prepreči delovanje oksidaze, katera deluje le v prisotnosti zraka. Nekateri strokovnjaki priporočajo po tem ukrepu
Zadnja leta se je pojavil na breskvah še rak, ki napada posebno mlade vejice dreves. Glede zatiranja te bolezni nimamo še dovolj izkušenj, sicer, ni bolezen še močno razširjena.
Proti, kodravosti in luknjičavosti škropimo prvič v novembru; celotno moramo namreč škropiti vsaj dvakrat ali trikrat. Prvič škropimo, ko so breskvini listi odpadli, drugič škropimo, preden se začne spomladanska rast. Za drugo škropljenje izberemo čas, ko se začno popki napenjati. V krajih, kjer so napadi bolj močni, opravimo še eno škropljenje, in sicer med že omenjenimi škropljenji. To škropljenje opravimo navadno v mesecu februarju.
škropiti moramo natančno. Vsak kva-dravni centimeter rastlinskega telesa mora biti natančno premočen s škropivom. Škropimo le v mirnih dneu brez vetra, škropljenje opravimo v poznih jutranjih urah in prenehamo pravočasno, da se škropivo posuši do večera.
Kakšna sredstva uporabljamo.
Zoper kodravost uporabljamo bakrena sredstva že dolgo. V začetku smo uporabljali samo bordoško brozgo, pozneje je prišlo v uporabo bakreno apno, nato še bakreni oksiklorid in druga podobna sredstva.
Najobičajnejše sredstvo je vsekakor bor-doška brozga, ki jo uporabljamo tudi za zatiranje peronospore na trti in drugih glivičnih bolezni na drugih rastlinah. Za zimsko škropljenje breskev uporabljamo navadno 3% bordoško brozgo. Kako pripravimo bordoško brozgo?
V veliko kad nalijemo 90 litrov vode. V njej stopimo 3,6 kg gašenega apna. V manjšo leseno posodo nalijemo 10 litrov vode in v tej raztapljamo kristalčke modre galice (3 kg). To raztopino zlijemo v sod in pri tem neprestano mešamo.
(Se nadaljuje)
zračenje vina, vendar je to zelo tvegano.
Stabilnost vina, ki je podvrženo spreminjanju barve, lahko dosežemo tudi s sledečim ukrepom. V težjih primerih, to je, ko nastopi sprememba barve že po nekaj urah, uporabimo do 30 gramov kalijevega metabisulfita, v lažjih primerih pa manjšo količino zgoraj navedenega sredstva. Tri dni po žveplanju vina dodar mo le temu 10 gramov tanina na vsakih 100 litrov. Tako vino zračimo in mu dodamo želatino, da nam vino spet postane bistro. Želatina nam zmanjša količino oksidaze in s tem se deloma odstrani vzrok za potemnitev vina. Ce hočemo doseči zanesljiv uspeh, bomo vino še filtrirali in s tem odstranili oksidazo, ki je na trdih delih.
Kljub temu, da poznamo sredstva za zdravljenje takih vin, moramo vedno paziti, da odstranimo vzroke že ob trgatvi in takoj po njej. To dosežemo, če mošt že pred pričetkom vrenja žveplamo s kalijevim metabisulfitom. Pri uporabi tega sredstva ne smemo sicer pretiravati. Ne smemo pozabiti, da zakon določa količino žveplenega plina (žvepleni dvokis), ki ga lahko vino vsebuje. Tudi v primeru, da je grozdje zelo nagnito, bo vsekakor zadostovalo, če bomo uporabili 20 do 30 gramov kalijevega metabisulfita.
Konec.
«III111 m i ■ 111111 m I lil i ! 111111111111111 m i n il il I lili II m i il il 11111111 lllllli I Milil«; i;iti;in 11 umi m lllllli il n im l n n im mn llllllll lili llll|i|llil:ll;i;lllllllllll:l
Obutev je
l!l:|lll|l|lllllllllllir«ll!lil!li|!|:ill!lill|l|ll I lil |t|!li|l|!|ll!|!|l|!|!|!|i|l|!|l|l|!|l|IIHi|:|:|!|llll lllllilll |!|:|!|!|!|l|l 11 lil Hill • ? Illl MIIIIMII lllllli llllllll
Ko vino potemni
PR ANCE BEVK:	16.
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
Sesedel se je in mračno zastrmel v vrata. Bilo je, kakor da pričakuje misli in občutkov, ki so ga navdajali na nočni poti. Ni mu bilo treba dolgo čakati, ko grozeče sence so mu stopile o dušo. Dotlej še nikoli ni bil v takih škripcih, po-laščal se ga je obup. Zamižal je, kakor da s tem pomirja svojo notranjost. Zopet je odprl oči, se ozrl po izbi, nato po hiizi, kakor da išče česa, s čimer bi se za-»lotil.
Zagledal je pismo, ki je bilo dospelo bied njegovo odsotnostjo. Bilo je Severjevo, spoznal ga je po pisavi. Pretrgal ga te in ga hlastno preletel z očmi. Odgovor »a njegovo drugo pismo. Tri redko popisane strani; opravičilo, da pismu ne mo-re vsega zaupati. Naj ga vendar obišče, ^a se pomenita... Čedermacu je omahnila roka, pismo je zopet položil na mizo.
Branje ga ni raztreslo. Saj se je že v naslednjem trenutku komaj spominjal, kaj piše v pismu. Zdaj ni bilo ničesar, kar bi ga moglo raztresti. Duh mu je bil Hrebujen, izbičan kakor še nikoli poprej, "^opa omotica ga je popustila, lahko je »»islil jasno, trezno, logično; zdelo se mu te. da bi v tem trenutku ne mogel stori-
ti nobene nepremišljenosti. Preden leže, mora priti na jasno o marsičem, sicer znori. Nehote se je spomnil one noči, ko je bil izmučen zaspal z glavo na mizi. Tiste ure so bile malenkost proti tem trenutkom. Dogodki zadnjih štiri in dvajsetih ur, ki so kakor zver tičali v zasedi, so mu vedno jasneje stopali v zavest. In čudno — nenadno se mu je duh začel ba-viti z malenkostnimi, čisto postranskimi stvarmi.
Zakaj je bil zopet trd s Katino? Kaj je zakrivila? Nenadoma mu je postala očita njena žalost in skrb, potem njena radost, ki ji jo je zagrenil. Zdaj morda bedi in joče. Ta misel se mu je kakor trn zasadila, v srce, ni mu dala miru.
Vzel je svetilko, odšel po stopnicah in rahlo potrkal na vrata. Katina mu ni odgovorila. Tiho je stopil v sobo, kakor da se jo boji zbuditi. Zagrnjena je bila skoraj čez glavo, obraz je imela obrnjen v zid. Po belem vzglavju je bila sprostrta mreža njenih las. Tiha je bila, nepremična, a Čedermac je čutil, da ne spi. Pridrževala je sapo in prisluškovala.
»Katina!«
Okreniila je obraz, od solz mokra lica
so se ji zasvetila v svetlobi. Velike oči so ji bile očitajoče, vendar so izražale hvaležnost in ljubezen.
»Zakaj ne spiš?« ga je znova rahlo vznevoljilo. »Zakaj jočeš?«
»Tako sem se bala zate!« je zajecljala skoraj tiho. »Tako sem se bala!«
V tresočem se glasu je bilo toliko duše, da se je Čedermacu milo storilo ob srcu. Zdaj je bila tako zelo podobna deklici iz dni, ko je bila pravkar prišla k hiši. Kadarkoli jo je zaradi otroške objesnosti trdo pokaral in se je razjokala, ji je pobožaj lase, pa je bilo vse dobro. Moj Bog, saj mu je nazadnje le dobro delo, da skrbi zanj. Tega bi ji ne smel poplačevati s trdoto.
»Saj se mi ni nič zgodilo,« je rekel božajoče. »Vidiš( da se mi ni nič zgodilo. In se mi nikoli ne bo. Spi, Katina! Lahko noč!«
Dekle se je nasmehnilo skozi solze.
Odšel je s pomirjenim srcem. Zdaj je lahko mislil nemoteno posvetil le sebi. Tako čudno je bilo z njim, tako zelo čudno! Bil je izmučen, do konca izčrpan, saj prejšnjo noč ni spal in veliko je hodil. A bil je vendar prebujen do poslednje celice svojega telesa. Tudi če bi legel, bi mu duh neumorno dalje snoval in mu ne dal počitka.
Kadar je bil hudo vznemirjen, je vedno z naglimi koraki meril izbo. Tako tudi zdaj. Vsakikrat, ko je stopil mimo mize, je z ledjem zadel ob njen vogal, ne da bi se bil tega prav zavedal. Mrščil je čelo, ustnice so mu šepetale; zdelo se mu je, da dela končni obračun sam s seboj. V duiiu je obnovil vse besede, vse dogodke od prvega do zadnjega dne. Pisana krama, ki jo je razvrstil pred seboj. Mučil se je, da bi se znašel v blodnjaku živih nasprotij. Bilo mu je, kakor da išče nekega pogreška v računu, a ga ne more izslediti. Kakor da pleše po vrvi nad prepadom, iz katerega gleda črna tema.
Hodil je vedno nagleje, v krogu okoli mize, ki je stala sredi izbe. Roke je držal na hrbtu, vroč pot mu je stopal na čelo. Kakor da se zamotava v klobec, v nekaj temnega, nerazrešnega, kar se je strašno upiralo njegovi duši. Začetek mrzlice ali blaznosti? Stresnil je z glavo, kakor da odganja strahove, a so se mu znova spovračali. Kaj je bil rekel o svojih vernikih, ki ga je vse dni mučila skrb za njihove duše? Od dvoma o pravičnosti Cerkve, o krščanski pravičnosti, je le korak do dvoma o Bogu. Ne, nikar mi ne pravite, da nimate sredstev ! Kaj bi storil Jezus Kristus na vašem mestu? Greh bi javno obsodil in prevzel vse posledice. Tega niste storili! Stiskal je zobe, napete ustnice so se mu premikale,
kakor da na tiho izgovarjajo besede.... Bog nas lahko tepe in kaznuje za grehe, a kako more dovoliti, da uničijo, kar je on ustvaril? Kako mere dopustiti, da se komurkoli z nasiljem vzame Njegova beseda, ki edina vodi k večnemu zveličanju?.... Bil je semeniščnik, ko je dobil v roke knjigo nekega brezbožnega filozofa in jo je požrl od prve do zadnje strani. Njegovi zgovorni dokazi, da ni Boga, so se presenetljivo ujemali z besedami neznanca, ki ga je bil pred letom v noči spremljal skozi dolino. Vse na videz logično, trdno povezano, brez ugovora. Čedermac ni bil globoko podkovan v filozofiji, a je lahko z isto prepričevalnostjo dokazal božjo navzočnost. Pa se je le nerad zatekal k temu, nič mu ni bilo tako proti srcu. Bog se ne da dokazati z matematično formulo, z njo ga tudi ni mogoče zanikati. Ljudje, ki se mu približajo zgolj z razumom, so daleč od Njega. Čedermac ga je dojemal s srcem, z vso dušo, kakor njegova mati. Vse drugo mu je bilo postransko. Ne bi mu ga mogle omajati navidezne neskladnosti, nad katerimi se je zdrizal, porušiti bi mu ga mogla le čustva.... Ta pa so ga v tem trenutku grabila kot vrtinec in ga kot plaz nesla s seboj...
Obstal je sredi izbe. Bilo mu je, kakor da je nenadoma obstal sredi žive groze, v kateri je plaval, da je v strahu dvig-
a
ri
ZOLTlOAt
■& a
fi |
±a>" sžSSi (tò&sL/
9
Medved, kozel, volk in modri jazbec
Opica z očal
ŽERJAV IN ČAPLJA
Volk sovraži kozla, ker ni volk, medved kozla, ker ni medved, volk in medved pa se tudi po strani gledata, kajti medved .ni volk in volk ni medved.
Zgodilo pa se je nekoč, da je imel medved srečen dan, ker je videl, kako pridno se pasejo čebele na mačicah. In glej, tudi vol je tisto jutro vstal z desno nogo. To pa je pomenilo, da bo ves dan dobre volje. Tako si medved in volk nista pokazala zob, ko sta se srečala. Da, bila sta celo tako velikodušna, da sta prizanesla kozlu, ko je boječe pristopical mimo.
Medved je predlagal, da se na ta srečni dan mirno pogovore. Zvalil se je v mehko travo, odgnal debelo muho in zamomljal :
»Hm. Jaz sem. medved. Medvedi smo najboljši in najbolj spoštovani rod na svetu. Mm. Priznajta torej zlepa, da mi morata biti pokorna. Hm, mm....«
Volk, ki si je zadovoljno brusil zobe, je rekel :
»Uu. Volkov je največ na svetu. To vama lahko vsak pove. Uu ! Poklonita se mi torej in mi vdano služita.... Uu !«
Plahi kozel, ki je previdno legel nekoliko na stran od njiju, pa je zameketal: »Mee. Kozli smo tudi živali. Mee.... Medvedom in volkovom ne delamo krivice. Zato me odslej še vidva pustita pri miru. Samo to si iz srca želim. Nič več Mee....«
Niso se mogli pobotati, kdo ima prav in kateri rod je zato na svetu, da drugemu služi. Niso se mogli pobotati in konec. Ker pa srečni dan še ni zatonil, so se odpravili k modrijanu jazbecu. On naj razsodi.
Jazbec jih je posadil na tri štore. Na vsakem štoru je ležal velik, oster trn.
»Hu, au, au! Boli!« je zabrundal medved in odskočil, ko se mu je trn zasadil v kožuh.
»Uu, av. av! Boli!« je zatulil tudi volk. »Mee, av, av! Boli!« je zameketal ko-zeh
Modri jazbec je spregovoril prvič:
»Vsi trije ste enako občutili bolečino. Torej ste enaki!«
Kato je jazbec poklical svojega sina jazbečka. Ta se je pred njimi postavljal na glavo, skakal po eni nogi in se prekopiceval kot žoga. Medved, kozel in volk pa so se smejali na ves glas.
»Mm, ha, ha, ha....!« je široko odpira! usta medved.
»Uu, hi, lii, hi...!« se je zvijal od smeha volk.
»Me, he, he, he...!« je pomeketaval kozel.
Bistroumni jazbec je spregovoril dru-
»Vsi trije se znate smejati. Torej ste enaki !«
Nazadnje je jazbec vzel koničasto kost. Z njo pičil medveda. Pricurljala je rdeča kri. Potem je zbodel še volka in kozla. Tudi njima je pritekla kri in bila je prav tako rdeča....
Pametni jazbec je spregovoril tretjič:
»V vas vseh se pretaka rdeča kri... Enaki ste. Nihče od vas ni nekaj več. Zato pustite drug drugega živeti v miru!«
Takrat je kozel glasno povedal, da ima izkušeni jazbec prav in da ga je treba poslušati. Medved in volk pa sta mu pritrdila le zaradi lepšega.
Tako se medved in volk še danes po strani gledata in oba še vedno sovražita kozla.
Staro opico je zaskrbelo, ker se ji je vid slabšal. Pa ji reče druga opica, ki je nekoč živela med ljudmi :
»Kupi si očala in videla boš spet kakor v mladosti!« In ji na dolgo in široko opiše vsa čuda, ki jih zmorejo očala.
Stara opica posluša, premišljuje in se odloči, da bo preizkusila to človeško čudo. Poda se v mesto in si' tam preskrbi kar ducat očal. Ko se vrne domov, jih začne preizkušati. Polaga jih na glavo, polaga na ramena, pritiska na trebuh in obeša na rep. Nazadnje se naveliča, se razjezi in zdrobi po vrsti vsa očala in zavpije :
Sova je letela — glava vesela. Letela je, letela in sedla, z repom pomigala, se okoli ozirala in spet vzletela. Letela je letela in sedla, z repom pomigala, se okoli ozrla.... in je povedala pravljico:
Na barju sta živela žerjav in čaplja. Na okraju barja sta si napravila vsak svoje gnezdo. Prišel je v deželo pustni čas. Pa se je žerjavu zazdelo, da je pusto samemu živeti in si je dejal, da bi se oženil. »Kaj bi — grem in zasnubim čapljo!«
In je stopil — cap-cap — in je sedem ur daleč hodil po močvirju. Prišel je in dejal:
»Kakšno čudo neki je to? Dvanajst sem jih imela, pa nisem videla nič bolje kot prej !«
»čaplja, vzemi me za moža! Bova skupaj živela.«
111 mi 111 III I III II II II im IIII | : ! I MIH H MII II lili! Hill 11II M I. I H UMI 111 M M II 11111 M II IMI Minili MI III
BABICA	PRIPO
Zima je. Zunaj naletava sneg. Babica sedi pri peči, Jozej in Anica sta pri njej. Poslušata pravljice.
Otroka sta slišala pravljico o beli kači. »Babica, prosiva še eno.«
»No, dobro,« pravi babica, »o ovcah vama povem, ki so šle preko potoka.«
In babica pripoveduje:
»Pastirček je pasel ovce. Zvečer jih je gnal domov. Silno veliko jih je imel. Na poti pridejo do potoka. Voda je globoka in deroča, čez potok drži samo ozka brv. Le po ena ovca more na ono stran. Ovac je pa veliko, veliko. Pastirček jih šteje. Zato moramo počakati, da pridejo vse onstran vode. Potem bomo šele zvedeli, koliko jih je bilo,«
Babica utihne. Jozej in Anica gledata. »Prosiva, babica, pripovedujte dalje!« »čakajta, da pridejo vse ovce preko potoka,« pravi babica.
»Joj, to bo dolgo trajalo!«
»Seveda, do jutri zjutraj,« jima odgovori babica. »Zato kar lepo pojdita spat!«
Tedaj stopi k pacientu drug bolnik in ga vpraša: »Zakaj si mu pa povedal, da je to zobna ščetka?«
»Bedak — saj si vendar ne bom pustil vzeti mojega lepega psa... !«
»Nak žerjav, ne maram te za moža! Ti imaš prekratko suknjo, noge predolge in slabo letiš. Kar poberi se dolgin!«
žerjav je odšel domov, čaplja pa je pomislila: »Kaj bi sama živela, — bolje bo, da pojdem za žerjavom.«
Ko je prišla čaplja k žerjavu, mu je rekla :
čapljo je bilo tako sram, da se je razb-jokala — in odšla domov. Žerjav je pa vse premislil in si dejal:
»Napak sem storil, da nisem čaplje vzel. Saj mi je dolgčas, ko sem sam. Kar grem in jo vzamem!« žerjav je prišel k čaplji rekoč :
»čaplja, premislil sem se. Kar vzela bi se. Fojdi z menoj !«
Čaplja pa huda! Nahrulila je žerjava: »Boš ti mene dolgin ! Nikoli se ne bom omožila s teboj !«
žerjav je spet stopil domov, čaplji pa je bilo hudo: »Le počemu sem ga odgnala? Rajši pojdem k žerjavu!«
Šla je in p a zasnubila, žerjav pa je kuhal jezo.
In tako še do današnjega dne hodita drug k drugemu po barju. Snubita se in snubita, pa se nikdar ne poročita.
Teliček in psiček
DODATEK Sodnik: »Vi ste tožitelju prisolili klofuto. Ali imate k temu še kaj dodati?
Obtoženec: »še dve ali tri klofute, če dovolite!«
»Žerjav, vzemi me za ženo!«
Žerjav pa hud — in je zarobantil:
»Ne boš, čaplja! Ne maram te! Takrat, ko sem te snubil, bi bila pomislila. Zdaj pa kar izgini !«
Teliček se je prav na široko ustopil pred majhnega psička in ga zviška vprašal :
PREDAVATELJSKA
— Iz mojega nadaljnjega izvajanja boste, dragi poslušalci, lahko lepo ugotovili, kaj vse si je sposobna izmisliti človeška neumnost...
iMjJc&avJŽ
»Povej mi no, ti malo ščene, zakaj te iina naš gospodar tako rad? Vedno te kliče k sebi, boža te in hvali, čeprav bi te moral za tvoje večno lajanje obrcati. Zame pa se niti ne zmeni. Daj, povej hitro« !
ZA DOBRO VOLJO
PREZAHTEVNO
— Natakar, voda v tem kozarcu je umazana!
— Pa menda ne zahtevate, da vam bom vodo opral?
TRAGIČNO
— Kakšen pa je zaključek tvojega novega romana?
— Tragičen! Nihče mi ga noče natisniti.
Mama, bom Miklavža prosil, da prinese konjička mi, vpregel bom ga v sanke svoje, potem pa pojde hijo hi.
Ja, če priden bodeš, Tonček, morda ti prinese ga, le pridnim da darila svoja, hudobne parkelj le pozna.
Dobro se je držal Tonček, še razposajen ni več bil, ko je napočil god Miklavžev, konjička res je fant dobil.
PREBRISANO
gič:
Po dvorišču klinike za živčno obolele se sprehajata pacient in vleče na vrvici za seboj zobno ščetko. Mimo pride zdravnik in mu prijazno pravi: »Poglej no, kako čednega psička imate!«
Pacient zdravnika postrani pogleda in pravi: »Prosim vas vendar — to ni pes, to je zobna ščetka!«
»Vraga!« se začudi zdravnik, »torej se vaše stanje znatno zboljšuje! To me veseli! Kmalu vas bom lahko odpustil!« In gre.
RAVNATELJSTVO »MATAJURJA« OBVEŠČA, DA BO OBJAVLJALO BREZPLAČNO VSA POVPRAŠEVANJA PO DELU IN ENAKE PONUDBE. S TEM BO NAŠ LIST PODPIRAL BREZPOSELNE, KI NIMAJO NA RAZPOLAGO SREDSTEV ZA OGLAŠEVANJE IN KI UPAJO, DA BI TEM POTOM MORDA PRIŠLI DO PRIMERNE ZAPOSLITVE.
Tam pri postelji, tam v kotu, je lep, je nov konjiček stal in zraven dolgo šibo tudi, Miklavž še Tončku je dodal.
Tonček, včasih si poreden, večkrat pač ubogaš ne, zato dobil sedaj si šibo, da, da, Miklavž vse dobro ve.
Psičku niso bile prav nič všeč take zadirčne besede, zato si je mislil: Ne bi bilo napak, če se s temle bahavim teličkom nekoliko poigram. Na glas pa je dejal:
»To ni prav nič posebnega. Gospodarja na primer zelo ugaja, kadar skačem čez onile plot. Glej, takole« In lahkotno se je pognal čez plot.
Teliček je zadovoljno vzkliknil:
»Samo to! To pa res ni nič težkega. Če ti lahko napraviš kaj takega, ko te vendar nikjer nič ni, bo zame igrača. Poskusimo !«
Vzel si je precejšen zalet in na vso mod zdrvel, tako da je plot pod njegovim navalom zahreščal in se prevrnil, nanj pa je padel pogumni teliček.
Stokajoč se je z muko pobral in si lizal obtolčen smrček, izgledal je zelo klavrno. Zasmilil se je celo psičku in prijateljsko» mu je svetoval:
»Drugič pa nikar ne misli, da lahko napraviš vse kot jaz, samo zato, ker si večji.«
Mama, ti se hudo motiš, zame tale šiba ni, ker moj konjiček nima biča, zato je šiba, hi hi hi!
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
nil in razprostrl roke. Ali je preteklo le nekaj minut? Več? Morda je bilo le nekaj strašnih trenutkov. Ni vedel. Stal je, kakor da ga je nenadoma obšlo veliko, grozno, do konca uničujoče spoznanje. Odkod? z jasnega razuma? Iz mrzličnih blodenj? Tz neke logične nujnosti, iz bridkih neškladrtosti, iz globokih, velikih vzrokov?
»Saj ni mogoče ! Saj le sanjam !«
In kakor da se ne more prebuditi, mu je gluho, bolestno zastokalo v grlu.
Roke so mu pale ob telesu, zopet je hodil, naglo, hlastno, kakor da je zašel v gozdu in ne najde steze. In mu je bilo, kakor da so mu nenadoma umrle vse hude misli. V srcu se mu je porajala čudna mehkoba, kakor da izhaja iz podzavestnega kesanja. Samo trenutek, pa bi se mu solze udrle iz oči, razjokal bi se kot otrok. Zopet se je ustavil, pogled se mu je uprl v steno, v senco, ki je stala v kotu med oknom in naslanjačem. Kakor da mu je bila prej tančica zagrnila zavest in se mu je zdaj zopet: počasi odgrinjala. Postajalo mu je čimdalje jasneje, kaj se godi z njim. Moj Bog! Moj Bog! Zgrozil se je, noge so mu klecnile, da bi se bil skoraj zgrudil na kolena.'
»Kaj ste naredili !« Je vzkliknil iz polne zavesti in dvignil roke. »Kaj ste storili !« mu ie glas potišal kot v skrušenosti, roke so mu pale ob telesu.
Znova je stopil po sobi, tako naglo in
zagrizeno, kakor da hoče skozi steno, a že se je ustavil. S pogledom je poiskal Križanega v kotu. Na razsekanem telesu mu je trepetal medel blesk luči, oči so se dobrotljivo in strogo upirale vanj.
Čedermac je bil nekaj trenutkov kot ohromel pred tem pogledom. Nato se je pokrižal in se naglo okrenil. Poiskal je ključ od zakristije in gologlav stopil na prosto.
Objel ga je hladen veter, na nebu ni sijala nobena zvezda, pokrajina je bila vsa v sivi svetlobi. Tenje dreves so se premikale kot žive, listje je šumelo, se trgalo in z rahlim šelestom legalo na tla. Vas je spala, v nobeni hiši ni bilo več luči.
Odklenil je zakristijo in s tesnim občutkom v srcu stopil v cerkveno ladjo. Skozi okna se je precejalo le bore malo svetlobe, oltarji in podobe križevega pota so se le nejasno odražali iz mraka. Rdečkasti prameni večne luči so se usipali le po prezbiteriju, plezali po tabernaklju in svetnikih glavnega, oltarja. Po vseh kotih so stale sence; zdele so se žive, kakor da se iz njih svetijo fosfomate oči.
Gospod Martin je skrušen pokleknil pred oltar in sklenil roke. šepetal je vro Čo molitev, bolj s srcem kakor z ustnicami. Noge so se mu tresle v kolenih, tresle so se mu tudi roke. Zdaj, ko je klečal pred Njim, živim, so se mu na mah raz-
pršili vsi dvomi, veroval je trdneje kot kdaj prej. Kdo pozna njegova pota? Pride dan, ko jih bo stokrat ponižal, ki se zdaj veselijo krivične zmage. Bog je pravičen, življenje je pravično. Kdo ve, ali ne bodo naše solze maščevane na njihovih otrocih? Bog, ti veš! Kaj naj človek stori iz svoje lastne moči? Nič, nič, trikrat nič! V svoji stiski ne najde opore nikjer, razen v Bogu. Vse samo umazanost, beda, skrb, trpljenje in krivice, krivice....
In je molil, molil, molil. Zase, za svoje vernike, za Cerkev. »Saj vidiš, kako je že z menoj, a kako bo šele z drugimi!« Od ganjenosti in izmučenosti se mu je utrnila solza in mu zdrknila čez lica. Nato druga. Minute neizmernega olajševanja, ki so ga do konca pomirile.
Obhajala ga je neizmerna blaženost, obenem se ga je bolj in bolj polaščala utrujenost, ustnice ga niso več ubogale, molitev mu je zamirala. Pokrižal se je in se dvignil, tiho je stopil iz cerkve.
Pred kaplanijo se je nenadoma prestrašil in obstal. Katina je čepela na velikem kamnu in se le za silo oblečena tresla od hladu. Ko se ji je približal, se je dvignila pred njim kot duh.
»Kaj pa ti delaš tu?« se je vznevoljil, a se je takoj premagal. »Kaj ti je prišlo v glavo?« je rekel mehkeje.
»Slišala sem, da si odšel iz hiše,« je izjecljala.
Čedermac jo je gledal v mraku, ki je tresoča se stala pred njim. No, da! Je ze prav. Saj jo je razumel. In mu je bilo dobro, lahko, skoraj veselo ob srcu.
»Ti si pa res otrok,« se mu je obraz nategnil v dobrohoten nasmeh. »Cel otrok! Molil sem. Pojdiva! Škoda, da je tako pozno; skuhala bi mi kave. Ne, ne moreš! Jutri moram maševati.«
Tiho, drug za drugim sta stopila v kaplanijo.
»Katina, ali kaj moliš?« jo je nenadoma vprašal, ko sta stala v veži.
»Seveda molim,« ga je dekle začudeno pogledalo.
»Prav, le moli!« mu je potišal glas. »Zdaj nam ne preostaja drugega kot molitev.... Tudi zame moli! Zdaj pa pojdi! Tudi jaz bom legel ...«
Vzel je svetilko in odšel v spalnico. Bil je tako zelo miren, kakor da se vse te dni ni zgodilo nič. Bal se je le, da ne bo dosegel postelje in se bo prej zgrudil in zaspal.
Peto poglavje
Veter je potišal, vela je rahla sapa, nazadnje se je tudi ta pomirila. Nastopila je jugovina, tihota vlažnih jesenskih dni, utoplilo se je. Oblaki so se enakomerno razdelili čez nebo, se kot siva ponjava spenjali od gora do gora. Le pod vrhovi so se še pasle bele plasti megla, tako tenke, da je bilo skoznje videti pobočje. Začelo je deževati, enakomerno, drobno,
kakor da rosi. Zemlja se je mehčala, veje so se svetile od mokrote, listje se je» osipalo in tkalo rjave preproge pod drevesi. Priroda je bila pusta, zavita v žalost; po zapuščenih stmiščih so se spreletavale jate vran.
Čedermac	se	je bil že tisto	jutro namenil	z doma,	a	ga je vreme	zadržalo. Z)
dežnikom ni rad potoval, ne po blatniK poteh. Severjevo pismo je še enkrat prebral, zdaj pazljiveje kakor prej ; odločit se je, da ga obišče. Ne le zaradi prijaznega vabila, tudi iz lastnega nagiba; tega,, kar je od prejšnjega večera nosil v duši, bi nikomur ne mogel zaupati, razen njemu. Kljub nestrpnosti je odhod odložil za naslednji dan; morda se bo zvedrilo.
Po kosilu se je zaprl v spalnico in sedè ob oknu v sivi svetlobi bral časnike. Bil je veder, boder; samemu sebi se čudil, da se počuti tako krepkega. Noč je prespal trdno, »kakor ubit« ; skoraj bi bi! zaspal uro za mašo, Katina ga je le stežka doklicala. Ni se mu uresničila bojazen, s katero je bil legel v posteljo, da b<’ morda zbolel. Imel je občutek, da bi sp»1 še dolgo, ves teden, pa bi mu še ne bil°' zadosti. Živci so mu bili naneti, na noga11 ga	je držal	le	neki notranji	ogenj, četudi
ga	je bil na videz sam mir.	Le na videž-
Ni ga dolgo vzdržalo na mestu, komaj z® uro, že je pretrgal branje, zganil časnih in ga položil na okno.
(Nadaljevanje sledi)1