230
Valptov bič                                                    Venceslav Winkler
Bg!ggjtari valpet je umrl. novega niso več postavili, tlake je bilo K53s|i||j kcnec. desetine tudi in vsega gorja. Valptov bič je samotaril (BIHBžJs v kotu v prahu, premišljeval je o nekdanjih lepih dneh, dokler se ni lcpega dne vsega naveličal in se napotil po svetu.
»Če gredo vsi, čemu bi še jaz ne šel?« si je mislil. Od zatetka je trpel. Zmeraj so ga nosili, ni bil navajen hoditi. Počasi so se trde noge privadile poti, blata in ostrega kamenja.
Ko je prišel v prvo vas, so ga Ijudje začudeno pogledali. Naen* krat je vse izginilo pred njim, okna in vrata so se zaprla. Par starij™ ljudi, ki so stali ravno na cesti, se je odkrilo:                                  |H
»Dober dan, gospod Bič!«                                                         ^|
Srce se mu je nasmejalo, spoznal je, da ni še vsega konec. T>^| se hotel nasmehniti. Resno in strogo je gledal na levo in desno iH slovesno stopal med hišami. Ampak pri zadnji ga je čakala nesrečsH Iz veže je prihitel otrok, niti desetih let ni imel, v roki je držal pofl leno in ga je zagnal na cesto pa je priletelo gospodu Biču ravnfl v glavo.                                                                                           S
»Kaka predrznost!« je kriknil in se opotekel na tla.                  H
Deček njegovega krika najbrže ni slišal. Počasi je pristopil, pn]^H ga je v roke, pogledal ga in zagodrnjal:                                         S
»Mislil sem, da je kaj več. Amjpak taka majhna reč! Bog ve, čemB se rabi?«                                                                                        ^M
Z zasmehom ga je vrgel v jarck ob cesti.                                ^|
Gospod Bič tega ni čutil. Bil je v nezavesti. Šele pozno v no^B ko je pole.tna vročina odoehala, sc je zbudil. Počasi se je spravil P^| cesto, da bi nadaljeval pot. Bolele so ga noge, bolela ga je jilava.     H
Od tistega dneva je hodil bolj oprezno. Izogibal se je ljudi, pfl sebno kmetskih vasi. Dobro je videl, kako so skrivaj stisnili pcs^B če se je kje prikazal. Počasi se je pa vsemu privadil.                       B
Rad bi prosil kje za kako službo, a se kar ni irpal. Ko pa je bB že hudo lačen, je potrkal pri bogatem gospodu sredi mesta. Sprej^B &o ga.                                                                                              ^|
»Malo starinski si sicer, ampak boš že dobcr,« je rekel gospo&.^H
Gospod Bič je mislil, da bo zdaj vse polno dela, a ga ni biljM Vtasih jc šel z gospodarjem na izprehod, tudi po zraku je zdaj jH zdaj zažvižgal, padel pa ni nikamor. Bil je hudo žalosten, da se jM mogel izkazati.                                                                                I
Pa čas je tekel. Dokler je živel stari gospodar, je še nekam1 hi^B ko je pa prišel mladi, se je vse izpremenilo. Bič se je nekega jutfl znašel na podstrešju nied starimi dežniki in potnimi palicami. Obupt^H se je prijel za glavo.                                                                       jH
»Grozno,« je vzdihnil. »kaj ni nobene pravice več? Tako pO^B žanje!«                                                                               ,iH
231
»Kaj ječiš?« ga je vprašal star dežnik.
Od začetka ni hotel odgovoriti. potem ga je ujezilo.
»To je nesramuost.« je rekel. »Pomotoma sem zašel v tako družbo. In potem prosim. da me vikate, kajti jaz sem plemenitega rodu.«
Takiat se je vzdignil strašaTiski smeh na podstrešju. Dežnik je kar poskakoval, tako ga je odgovor razveselil. Palice so ropotale, stara omara v bližini je škripala na vse mogoče načine.
»Nikar se mi ne smejte, kmetje neumni!« je kričal gospod Bič in ves gorel od jeze.
Še bolj so se mu smejali.
Oblila ga je grenka brid« kost, čutil je, da mu priha* jajo solze v oči. Dežnik zra= ven njega je plapolal z raz= 1 ^ano tkanino in se ni nvo* ¦_i'l pomiriti. Podolgast zarja= vcl obraz mu je sijal od neiz« rekljivega zadovoljstva. Sta= :i omari se je pa zasniiJil.
»Časi so se izpremenili,« je rekla. »Vsakdo mora nekoč nmreti. -Umaknili smo se dru= gim  stvarem.«
»Jaa se nočem innakniti. jaz hočem živeti.a je kričal mcd solzami Bič.
Dobrodušni dežnik ga je potrepljal po ramenu  in ga  potolažil.
»Saj še lahko prideš kdaj na vrsto!«
Palice se niso več zmenile zanj. Zazehale so, prekotalile se na drugo stran in trudne kmalu spet zaspale.
Gospod Bič je bledel in se kar sušil od jeze od dne do dtie. Zmc-raj lažji je postajal, nazadnje se je že bal, kadar je veter pihal po odstrešji:. da bi ga nc odneslo skozi kako Iino.
Nekega dne je pa prišlo odrešenje. Stara dekla je prišla posprav« Ijat na podstrešje, s seboj je pripeljala dečka. Fantek je brskal tod m tam, in našel je bič. Začuden ga je ogledoval.
»Joj, kakšen bič!« je vzkliknil. »AH ga lahko vzamem s seboj?«
»Lahko,« je privolila dekla.
»Zdaj  vidite,«  se  je namrdnil  gospod  Bič  dežniku  in  palicam. /daj vidite, da sem več kot vi!«
»O ja!« so zaspano vzdihnile ,palice in dremale dalje, dcžnik je pa nolčal. Le stara omara je nerodno Skripala:
»Časi so se ikpremenili. časi so se izpremenili.«
Dečko je odhitel z bičem.
232
Pa še tisti dan se je zgodilo nekaj čudnega.
Dečkov oče je bil imeniten gospod. Stal je pri oknu in gledal na cesto, kjer so se igrali otroci. Vse polno jih je bilo, beraški in bogati. Naenkrat je nastal vrišč in gospod je videl. kako njegov sinko vihti bič nad tovariši. Poklical ga je domov.
»Kaj si delal?« ga je vprašal strogo.
»Z bičem sem jih,« je preprosto povedal fant.
»Pa veš, da se ne sme? Niti živali se nc sme pretepati, kaj šcle Ijudi. Daj sem bič, ti pa klečat!«
Gospod Bič se je strašno začudil. Začutil je, da ga nekdo lomi. potem se mu je zazdtlo, da je padel v neko vročo stvar.
»Ogenj,« je pomislil.
Spomnil se je na omaro, na palico in na dežnik. Za hip si jc za« želel, da bi bil še zmeraj na podstrešju. Preden je natančno presodil. kako so se časi izpremenili, ga je omotila silna vročina, padel je v nezavest...