0 šolskem zdravstvu. (Govoril pri okr. učitcljski konferenciji v Postojini v 8. dan jul. 1885. 1. Franjo Mrcina.) nMens sana In corporc sano". -Zdrava duša biva v zdravem telesu.'* Ta izrek rimskega satirika Juvenal-a si je postavil za gčslo svojemu delovanju in učenju v drugi polovici sedemnajstega stoletja živeči znamenit zdravnik angleški John Locke, s katerim geslom je napovedal boj takratni krivi, v višjih stanovih vladajoči, sem pa tja smešni, mehkužni vzgoji. — Kot vzgojitelj mladega gentlemana je spisal knjigo z naslovom: -Misli o vzgoji otrok", s katero se je skazal tcraeljitcga spoznavalca otroške narave, poudarjaje, da je telesna vzgoja otrok prav tako važna kot dušna. Na podlogi njegovih zdravih nacel o razumnejši fizični vzgoji mladine se je izcimila v osemnajstem stoletji tako imenovana ,,šola filantropov" (človekoljubov). Če prav je .filantropizem" nazore Locke-ja v mnogera obziru pretiral, vender so njihovi nauki še dan današnjemu vzgojevalcu zelo važrii. Njihovo geslo: ,,Vse za harraoničen telesen in dušen razvitek človekov", njihov nauk, da je tedanja šola ninogo preveč zanemarjala telesno vzgojo mladine, ter v istej ineri pri pouku gojila golo pametovanje in besedovanje, more biti tudi nam zdanjim vzgojiteljem v svarilo, da je odgovarjaje obstojnina deloraa človekovima, tudi vzgoja njegova dvojna: telesna in dušna. Prva vzgoja otroka je prepuščena domači hiši — materini skrbi. — Ce tudi je ta domača vzgoja navadno pomanjkljiva, vočkrat celo ničeva, vender jej moramo priznati, da telesnega napredka otrokovega toliko ne zanemarja. Iz domače hiše prestopi otrok v šolo. — Šola ima po materi pričeto delo nadaljevati, tcr vplivati na otrokove zinožnosti, da doseže enkrat namon in svrho, koja je človeku prisojena po božjih in socijalnih zakonih. — To nadaljevanje pa ne sme biti enostransko, t. j. Sola naj otroku ne razvija lc umstvene in nravnc zmožnosti, ampak ravno tako skrbno naj goji tudi njegov telesni razvitek tako, da vrne enkrat družini krepkega, zdravega in izobraženega državljana. Da še več! Za telesno zdravje mora šola skrbeti, da umstvena in moralna izobražba ne vpliva neugodno na telesni napredek pri mladini. Občno zdravje državljanov vzdrževati in vzgojevati ima država saraa skrb. Država, ki sili vsacega otroka, da mora hoditi v šolo, mora tudi čuvati, da je ta sila otroku v vsakem obziru koristna. Razun tega raora država še posebej skrbeti za zdravje in fizično vzgojo šolske mladine, kajti vrhu tega, da postanejo iz nje člani države, prevzeti bodo morali enkrat tudi brambo domovine. — In ta naloga ni gotovo raanjša od one glede umstvcne in naravne izobražbe in pripravljati se je treba na-njo kolikor toliko už_ v šoli. Iz tega sledf tesna zveza pedagogike se ,,šolskim zdravstvom", kateri morate skladno napredovati, ako se nočete vzajemno zavirati, ter si nasprotovati. če tudi se je už_ pred 200 leti pripoznavala, kako važna je telesna vzgoja šolske mladine, vender se pred nekaj časom še skoraj govoriti ni moglo o šolskem zdravstvu. Dandanes je, se ve, drugače. Ta stroka človeške vzgoje se je v novejšem času vsled vkupnega delovanja pedagogike in zdravilstva tako razširila, da bi obseg tega spisa daleč prekoračil namenjene mu meje, ako bi hotel omenjati vsa raznovrstna vodila, po katerih je mogoče vzgojati otroka umstveno in fizično, ne da bi se imelo na njegov organizem neugodno uplivati. Omenjam tedaj le nekatere glavne točke šolskega zdravstva. V prvi vrsti govorim tu o boleznih. Mej njimi je, se ve, ogromna večina takih bolezni, katerih kali otrok prinese od zunaj v šolo; take so n. pr.: ^različne bolezni v dihalnih organih" namreČ: nagnenje k grlairn in pljučnim boleznim, sušica; bolezni v organih krvnega toka i. t. d. — bolezni, katerim se učitelj največkrat ne more braniti. Nahajajo sc pa tudi take bolezni, katerim more učitelj vsaj posrednje nasprotovati. To so tako imenovane nalezljive bolezni n. pr.: griža, ošpice, oslovski kašelj, koze, garje, davico in druge grlne bolezni itd. Kako da je mogoče učitelju tem boleznim nasproti delati, to je obče znano po raznih navodilib, ki jih dobivajo šole od svojih oblastnij i. dr. Posebno pozornost učiteljevo pa zaslužijo bolezni na očeh, ker so one skoro navadno v noposredni dotiki z nedostatki zdanjega šolstva. Do preteklega stoletja bilo je se popolnomn noznano, da tiči eden glavnih vzrokov, ki pospešujejo razvitek različnih očesnih bolezni prav v šoli. Uže v začetku zdatijega stoletja je opazil Anglež Jakob Ware nekatere znake bolezni na očeh šolskih otrok. To opazovanje očesnih bolezni in raziskovanje njihovih vzrokov se je nadaljevalo po različnih državah do današnjega dne. Mej očesnimi boleznimi najbolj zanima šolsko zdravstvo kratkovidnost. — Kratkovidne iraenujemo navadno iste ljudi, ki ne morejo z očesom razločiti stvari nekoliko oddaljenih, mej tem, ko je prav dobro vidijo od blizu. Kratkovidnost pospešuje prevelika bližinja rečf, katere iraamo opazovati, stanje z vpognjeno glavo, drobni tisk beril, tudi prevolika oddaljenost stvari, na katere imamo gledati, posebno pa pomanjkanje svetlobe. Proti kratkovidnosti najboljši pripomočki so: prav zidana šolska poslopja, primerno izdelane šolske klopi in druge priprave, zadostna svetloba, natančno nadziranje otrok pri branji in pisanji, prava uredba šolskih učil kot: stenskih tabel, knjig, pisank, risank, črnila i. t. d. Prav tako bi povspeševalo očesno zdravje šolske mladine, da bi bila raba čutov pri pouku enakomernejše razdeljena, to je, da bi otroci ne bili siljeni toliko truditi svojih očf, ter bi namesto njih pogostejše uporabljevali sluh, ali z drugimi besedami: da bi mrtvo črko v knjigi ali na tabli večkrat nadomestovala živa beseda učiteljeva. In če je učitelj uže prisiljen otrokora kaj kazati, naj večkrat preneha, da se otrokom oko nekoliko odpocije ter prosto giblje. To velja posebno še pri branji, kjer se otroci večkrat silijo, da morajo nepretrgoma upirati oči v slepiven tisk. (Konec prih.) Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim navodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo in dom sestavil Janko Leban.) (Dalje.) §. 13. Ljubezen, hvaležnost, sočutje, človekoljubje. Nadaljni in najkrasnejši natorni nagon je 1 j u b e z e n. Satn Bog jo je posadil v človeško srce zato, ker je hotel, da se imamo vsi medsobno radi kakor bratje. Kateri otrok ne ljubi svojih staršev? In kateri starši ne Ijubijo svojih otrok? Kdo jih k temu naganja? Ta natorni nagon tudi provzročuje, da si drug druzemu dobro delamo ter da gledamo, da odvračamo drug od druzega vsako hudo. Ako se to posreči, potem se rodi v obvarovančevej duši prijeten občutek, ki ga zovemo hvaležnost. Hvaležni naj bodo posebno otroci svojim staršein in učiteljem, ker jim ti toliko dobrega delajo! Dober človek se veself, če se drugi dobro imajo in če so srečni; a boli ga nesreča sobratova. To veselje in žalost provzročuje sočutje in človek oljubje. Sočuvstvujemo pa lahko tudi z ljudmf, ki živijo le v naši domišljiji. Tako omilujemo v povestih dobrega človeka, katerega Bog izskuša, ter se veselimo, ko dobi plačilo za svoje kreposti. §• 14. 0 temperamentih. Ljudje so si različni ne le po životu, nego tudi po dušnem stanu. Ta je krepak, poučljiv in vesel! oni pa bolehav in tožen; tretji je vročekrven in nezadovoljen itd. Razlika torej, katera prebiva v životu in dušnem stanu posameznikov, imenujc se temperaraent. Ilazločujemo čvetero glavnih temperamentov: 1.) sangvinični (lebkakri); 2.) kolerični (topla kri); 3.) m e 1 a nholi č n i (težka kri); 4.) flegmatični (mrzla kri). Sangvinik inia nežno vitko telo, dopadljiv obraz, veselo in živo oko; on govori naglo, hodi lehko in kreče se hitro. — Sangvinik je poučljiv, a pozabljiv, dobrosrčen in postrežljiv, če ga to ne stane preveč truda; on je vesel, družljiv in pokoren, a nagnen k lehkomiselnosti. Melanholik je slabotnega života, globoko-vdrtih očij, ima mrtev, a vender miren pogled, slaboten glas, govorf počasno, enozvočno in hodi previdno. — Melanholik je zmerom tožen in samoten ter vidi povsod nepretnakljive težkobe; on se uči in pojmi težko, ima pa dober sporain, priden je, točen in vztrajen. Kolerik je močne postave, ima izrazito lice, široko in obokano čelo, ognjeno oko, mogočen glas in trdno hojo. — Kolerik je naglojezen in postane hujši, Če se mu upiraš. Če ga pa znaš prijeti z lepo in milo, takoj se pomiri. On je slavoblepen in zapovedljiv, jezovit in nezadovoljen, vender pa sposoben velikih del in krepostij. Flegmatik ima miren, mrtev pogled, izrazito lice, veliko glavo, kratko sploščeno čelo, male izstopajoče oči, močne čeljusti, debele ustnice, kratek debel vrat, ozke prsi, slaboten glas. — Fleginatik ljubi mir in lagotnost, on je pogoden, neobčutljiv in nikoli nij jezen, nikoli vesel, nikoli žalosten, on je ralačen ali hladen proti vsemu. Flegmatik je redoljubeu in precej marljiv. Temperaraenti so večinoma pomešani mej seboj, tako, da redko dobimo čisto le en temperament pri tem ali onem človeku. Najnavadniši mešanici sti: sangviničnokolerični in melanholično-flegmatični temperament. Temperamente posameznikov je kaj dobro poznati, zato, da znamo z vsakim ravnati, kakor je primerno njegovemu temperamentu. §¦ 15. Človeška duša je neumrjoča! človek iraa tu na svetu trudapolno živenje. Duša je s telesom sklenena, in oba morata mnogo trpeti. Telo človeško po smrti razpade, a dnša se združi s svojim Stvarnikom zato, da bi večno živela. Tako nas je učil Jezus Kristus, naš gospod in učitelj! Cesar je pa Jezus Kristus se svojim naukom zagotovil, o tem je slutil uže moder mož v starem veku — bil je to S o k r a t. Blagi ta mož je moral zaradi svoje modrosti in kreposti mnogo trpeti. Vrgli so ga v ječo ter ga obsodili na smrt. Po nedolžnem obsojeni modrijan si je tu mislil: nVsem ljudem dobro delam, a ta dobrota se mi vrača s hudim, hočejo me umoriti! Jaz tedaj tukaj na zemlji ne dobim plačila za svojo krepost. Svet pa je tako urejen, da iz te uredbe sklepam, da mora Bog biti neskončno moder in dobroten. Ali bi pa mogel to o Bogu reči, da ne dobi krepostni človek nobenega plačila za prebite krivice? Ne! In, ker se s smrtjo konča zemsko živenje; ali naj duša dalje ne živi, da na onem svetu dobi plačilo, in to toliko veče plačilo, čem več je morala trpeti na zemlji? — Iz tega sklepam — in gotovo po pravici — da moja duša ne neha s telesom, marveč da bo živela na veke, tudi potem, ko telo razpade v prahl" — Tako si je mislil modri Sokrat, in tudi nam kaže um, da mora duša biti neumrjoča. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi; vdihnol je va-nj svoj lastni duh, s čimer je človeka odlikoval pred vsemi drugimi stvarmi na zeralji! Gotovo lep neprecenljiv dar! In, ali naj bi Bog po smrti človekovi ta krasni dar — dušo — uničil? Ali naj se duša ne vrne k Oneinu, od kogar je izšla? Da, neskončno dobri Bog: Ko ilnato boš jščo strl, Ne bom umrl! No duhu poženo peroti, Ki jih iz dola solz in zmot Razvijc na skrivnostno pot, — Kam? Tebi hitel bom naproti, Da enkrat Tvoj obraz bi zrl, Da zrl bi solnčnojasno lice, Obraz ljubezni in resnice! . . . To prst pa prsti izroče .... (Simon Gregorčič.) Pomisliti moramo dalje, da se darovi naše duše neskončno dovršujejo, kar po tem takem ne preneha, ko človek utnre. Ali naj bi premodri Stvarnik kaj ustvaril, kar svoje popolnosti nij moglo doseči? In kako bi si mogli tolmačiti hrepenenje po stalnej sreči; kako bi si razložili naravne pravice in nadeje na plačilo in kazen, da nij druzega živenja, ki te pravice, te nadeje uresniči? . . . Ne, duša ne umrč s človeškim telesom vred, marveč združivši se se svojira Stvarnikom, živf na vekov veke! (Dalje prih.)