ZGODOVINSKI ZBORNIK.
PRILOGA
LJUBLJANSKEMU ŠKOFIJSKEMU LISTU.
-«II
Izhaja v nedoločenih obrokih.
Enajsto leto.
Fim»imHii,;TTiiTriw.TiiTnnTmriiTiTTiTnri7if
Ljubljana, meseca avgusta 1898.
Številka 48.
1*8-
Zgodovina horjulske fare.
Sestavil Jožef Kržišnik. (Nadaljevanje.)
Za kapelana je bil določen č. g. Tomaž Cuderman, ki je nastopil svojo novo službo še pred preselitvijo župnikovo z Vrzdenca. — Župniku je ukazala kresija '), da se mora v treh tednih preseliti v novosezidano horjulsko župnišče. Pograjski graščinski oskrbnik bode ž njim vred podpisal izkaz o prejetem cerkvenem posodju, katero bode vzel seboj iz vrzdenške cerkve. Tudi naj pripomni, katere stvari še neobhodno potrebuje. Splošno naj se ravna po danih navodilih.
Selitev župnikovo z Vrzdenca v Horjul najbolje popisuje oskrbnik Ignacij Čebule v svojem dopisu z dne 22. decembra 1789. Navesti hočemo slovenski prevod tega poročila:
Species facti.
Kaj se je zgodilo 21. decembra v hiši vrzdenškega beneficijata pred in po prisodbi beneficijatove hiše na Vrzdencu dotičnim soseskam, ki so plačale stroške za novo župnišče v Horjulu, in radi prenosa posodja in paramentov iz vrzdenške cerkve v horjulsko vpričo spodaj podpisanih. To jaz podpisani ponižno naznanim slavni kresiji.
19. decembra t. 1. sem prejel pismo od gospoda Tomaža Rozmana, benef. na Vrzdencu, v katerem me prosi brž ko mogoče priti na Vrzdenec, da bi vse uredil po najvišjem ukazu radi njegove skorajšne preselitve v Horjul in radi prenosa potrebne cerkvene priprave od vrzdenške cerkve k horjulski.
') Dopis z dne 12. decembra 1789, št. 4591.
Da bi hitreje izvršil visoki nalog, sem se podal 21. decembra v Horjul in od tam na Vrzdenec z Andrejem Čepon in Boštjanom Stanovnik, kot zastopnikoma Horjulcev. Tam so sklenili g. Tomaž Rozman, beneficijat na Vrzdencu, in zastopnika iz Horjula, da se bo drugi dan preselil omenjeni vrzdenški g. beneficijat. Zastopnika sta potem šla domov. Takoj na to, to je ob šestih zvečer, pridejo Marija Petrovčič, Elizabeta Slovša, Helena Rus, Ana Logar, Jera Zorc in več drugih v sobo, kjer smo bili, g. beneficijat, g. kapelan in jaz. Marija Petrovčič reče: „Prišle smo, ker smo slišale, da boste prenesli presv. Zakramente in ostalo cerkveno pripravo. Toliko vam rečemo, da se bo prelilo mnogo krvi, če se to zgodi. Zastran tega se hočemo boriti do zadnje kaplje krvi.“ — Mi smo jih pogovarjali in na vse mogoče načine svarili. Vse je bilo zastonj. Trdile so vedno svojo. Brž potem pride večina vrzdenških mož. Ti so nam povedali isto, in da ne dovolijo vzeti nobene stvari od vrzdenške cerkve za novoustanovljeno farno cerkev. Kakor preje žena, tako tudi teh nismo mogli pomiriti in kričanje ni prenehalo do devetih zvečer. Po večerji, ob enajstih, so prišle ravno tiste ženske kot prvič. Rekel sem duhovnikoma, naj nihče ne odgovori. In tako so ženske zopet odšle.
Drugi dan, namreč 22. decembra, sta šla duhovnika v cerkev maševat. Po maši so ostali še nekaj časa v vrzdenški cerkvi Valentin Zdešar iz Zaklanca, Urban Rožnik iz Horjula in še eden. Kar pride Urban
48
Nagode, cerkovnik dotične cerkve, in reče tem trem možem, naj se spravijo iz cerkve. Možje so šli iz cerkve; Marija Petrovčič, ki je varovala cerkev z drugimi ženami, je zaprla cerkev in vzela seboj cerkveni ključ.
Potem prideta dva zastopnika iz Horjula, Andrej Čepon in Boštjan Stanovnik, dva zastopnika za Zakla-nec. Andrej Zdešar in Nikolaj Kucler, in namesto treh ali štirih zastopnikov za Vrzdenec pride večina mož in žensk. Vprašal sem jih, zakaj jih je toliko prišlo z Vrzdenca, ko sem vendar rekel, da zadostujejo trije ali štirje zastopniki iz vasi Vrzdenec? Odgovorili so mi: „Mi vsi hočemo slišati, kaj nam boste povedali." Na to sem jim besedno in kolikor mogoče natačno in umljivo prebral odlok slavne kresije, katerega je poslala graščini pograjski glede preselitve vrzdenškega g. beneficijata v Horjul in glede prenosa cerkvene priprave, ki se nahaja pri vrzdenški cerkvi, v horjulsko. Tudi sem jim rekel, da noče prenesti novi g. župnik horjulski nobene druge stvari iz vrzdenške cerkve v horjulsko, kot presv. Zakramente, monštranco, krstni kamen in nebo (baldahin). Na to začne) kričati Vrzden-čani: „Ničesar ne pustimo prenesti iz naše cerkve!" Ženske so vpile, da se rajše hočejo boriti do zadnje kaplje krvi, kot dopustiti, da se odnese najmanjša stvar od cerkve. Jaz sem jim prigovarjal in jih skušal pomiriti; toda zastonj je bilo moje prigovarjanje. Slišal nisem druzega kot: „Duhovnik sme iti s svojimi rečmi, kamor hoče in kadar hoče; toda od naše cerkve niti najmanjšega ne damo." Potem so se izjavili Horjulci nasproti Vrzdenčanom, da hočejo vrniti čez nekaj časa vrzdenško monštranco in povrniti svoto, katero so darovali Vrzdenčani za nebo. Tudi ta predlog ni bil po volji Vrzdenčanom. Na to sem poslal po cerkovnika. Ko je prišel, zahtevam od njega cerkveni ključ. Odgovoril mi je, da ga nima sam, pač pa Marija Petrovčič.
Rekel sem na to Vrzdenčanom: „Ker nočete biti pokorni na noben način višjemu povelju, bodem natanko naznanil ves dogodek slavni kresiji. Zagotovim vas pa, da bodete v kratkem obžalovali svojo trmo-glavnost. Vaše kesanje bode gotovo prepozno. Vsi spoznate, da sem vas skušal z lepa pregovoriti in odvrniti vsak pretep in prepir, katerega nameravate. Ker so pa pri vas brezvspešne vse moje prošnje in prigovarjanje, vas zagotovim, da vas bode gotovo najostreje kaznovala slavna kresija."
Na to odidejo Vrzdenčani in g. beneticijat začne nakladati svoje reči. Ko so pa vozniki naložili na vozove drva, katera so dali Vrzdenčani za preteklo leto
gosp. beneficijatu kot njegov letni delež in so jih bili dolžni dajati, je takoj pripomnil Urban Slovša, naj ukažem razložiti drva, sicer se bode druga zgodila. Isto se je zgodilo z butarami, katere je ukazal gospod beneficijat na njegove stroške nasekati in zvezati na občinskem pašniku. Da bi ne prišlo do prepira, sem takoj ukazal razložiti drva in butare. Vrzdenčani so odpeljali gosp. beneficijatova drva k svojim hišam.
Kakor hitro so bile prepeljane v Horjul g. bene-ficijatove stvari, je prišel gospod, spremljan od mene, g. župnika dobrovskega, g. kapelana horjulskega in okolu 20 horjulskih vaščanov, 22. decembra ob dveh v Horjul. Vsa oprava vrzdenške cerkve je ostala nedotaknjena na zahtevo Vrzdenčanov. Nadalje so se izjavili Vrzdenčani, da nikakor ne dovolijo v izročitev beneficijatove hiše na Vrzdencu onim soseskam, ki so kaj pripomogle k zidanju horjulskega župnišča.
Vrzdenec, 22. decembra 1789.
Ignacij Tschewnls, s. r., oskrbnik; Andrej Tshepon in Boštjan Stanounig, zastopnika horjulska; Andrej Sdeschar, Niklas Kntzler in Luka Smrekar, zastopniki zaklanški.
Horjulci so bili zelo veseli, da so dobili lastno faro kljub raznim vrzdenškim spletkarijam. Vaščan Tomaž Cepin (umrl leta 1833.) je zložil v spomin na ustanovitev fare naslednjo, sicer z ozirom na pisavo nekoliko predelano, pesem:
Pesem od fare v Horjulu.
1. Naš kralj Jožef tadrugi rimsk cesar imenvan, zakar je bil on tudi od teh ljudi držan,
je dal venkaj povelje na vse svoje dežele: storiti ta nove fare, kjer je zadost ljudi.
2. Mi smo potem položili kmal sopelko') naprej, tamkaj se pritožili, prosili smo, Bog dej, krajsamta smo prosili, da bi štiftengo dobili, ktera pred enimi leti je bila vzeta od nas.
3. Na sopelko taprvo
je nam vse prav kazal, ko bi se ne bla zaprla dobili bi bli kmal, v sopelki je pisan stalo: dobili bote kmalo Cesar vam bo tudi enga kaplana dal.
4. Ali fovšija velika nagajivih ljudi, katera se ne šika, žiher se je vsak boji, je sopelko skazila,
s tinto vse počrnila, da se ni moglo brati, kar je blo pisano.
5. V sopelk je pisan stalo, to se nima zgodit,
al to se je spoznalo, da imamo hitet druge sopelke storiti, tistga pa ven spustiti, kje nam najbolj nagajev zmirom nam zoper biv.
6. Potem tri cele leta smo mi hodil okol, povsod nam vse obeta: za vas je zmeram bolj, kamne vkup pripravljajte in farovž izzidajte,
vi bote v vaših prošnjah zagvišno uslišani.
') Sopelka je suplika (prošnja.)
7. Kakor hitro so horjulci farovž zidati začel precej so verzdenčani komisije prejel
iz škotije ino s krasa noter do tistga časa nam na nobeno vižo je ni blo moč dobit.
8. Pri tej komisiji tudi Te vrzdenške može so začeli ti gospodi postavljat na lepše, da so doktorju lagali napk sopelke ravnali, takrat pa vendar djali: mi ne vemo zato.
9. Potem so vrzdenčanje te križce podpisal,
zdaj pa še tako pravjo: preveč smo se bli vdal; marencja so se bali, da so skor trepetali, ker zavolj teh cekinov jih je močno svariv.
10. Enmu doktorju v lublani so dvajst cekinov dal,
al ubogi vrzdenčanje so se bli zapeljal, k so se z volkom pečali, tolk denarjev mu čez dali za enmalo popirja, za ena sopelka.
11. Al kaj bom več govoru od tega zanaprej,
deb le povedat mogu, kaj se je godil potlej, ker glih ravno o adventu po cesarskemu patentu je prišlo pismo z graca de bo fara v horjul.
12. Bodmo tedaj veseli smo mi rekli takrat, tud flisek v našmu delu, da bo storjen enkrat; potlej se sme zgoditi,
da zna kaplan tud priti, tedaj bo mogu tudi z Vrzdenca se prestavt
13. Mesca velcga srpana je blo dodelan vse, tud rajtenga storjena, kolk je koštalo vse,
to smo višjim čez dali, da so v nemšk grac poslali, potem pa ravn k božiču je spet nazaj prišlo.
14. Da se ima pripravit gospod po letžh dneh ter se v horjul prestavit precej v kratkih dneh, ker bode kaplan tudi
po cesarski zapovdi poslan gori z lublane in bo ostal pri nas.
15. Potem se je pisalo v gradaško kanclijo, da ima priti kmalu felboltar s tlegarijo; nato on pride kmalo, kakor se mu je pisalo, glih tri dni pred božičem je prišel na vrzdenc.
16. Al kakor hitro pride felboltar na vrzdenc, žensk folk se vkupajsnide, je bil prav poštalenc,
ter so začele vpiti: rajš hočmo kri preliti, kakor pa vam horjulcem kaj venkaj s cerkve dat.
17. Zvečer kmalo po šestih se je leto godil,
tud potlej po devetih farovž jih je polen bil; ker pa na njih vprašanje noben ni maral zanje, tedaj so mogle zopet s farovža se pobrat.
18. Drugi dan kje maša bila, sta dva z naše vasi
bla segnana s sila prec s cerkve po maši, mežnar ni mogel čakat, gonila ga je lakat, da je cerkev zaperu, babe so vzele ključ.
19. V farovž so priletele, kakor pred ta večer, ključ so pri seb imele, delale velik preper,
za ključarje se vendale, njih može zaničvale: naši možje so babe, me pak ključarice.
20. Potem kje blo zadosti neumnih besedi,
smo začel vkupaj nosti gospodove reči, ter na voze nakladat in v te jerbase spravljat: naenkrat vse z gospodom smo mi vzdignil preč.
21. Tedaj so se začele babe jokat na glas, ker niso pred verjele, kakor še le takrat, da bode tako kmalo vse gladko šlo preč, pol farovž prazen ostane, vse je obropano.
22. Dost so horjulc špendali, ker so farovž zidali, drug so pak zmirom djali, da se bojo kesali,
so se le posmehvali, za norce jih držali, horjulc pa le s korajža so delali naprej.
23. Potem kje že prestavljen le ta duhoven bil, je nekater pripravljen, dokler bode on živ, da če raj dalj hoditi, kakor pod horjul biti, ker so tud k procesjam hodil drugod okol.
Po preselitvi beneficijatovi v Horjul so se takoj potrudili Vrzdenčani, da bi imeli vsaj sv. mašo v domači cerkvi ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Obrnili so se do kresije') in obljubili, da hočejo sami vzdržavati duhovnika, ki pride na Vrzdenec. Če tega ne dosežejo, naj se jim izpolni obljuba komisarja Marenzija. Ta je obljubil 19. avg. 1788 v Polhovem Gradcu Vrzdenčanom, da bodo imeli sv. mašo v domači cerkvi vsako nedeljo in zapovedan praznik, eno nedeljo prvo, drugo nedeljo pa veliko mašo, kakor hitro bodeta v Horjulu dva duhovnika. Prošnjo sta podpisala tudi Urban Hudadounig za Samotorico in Jurij Prošnik za Smrečje. — Graščinski oskrbnik se je tudi podvizal naznaniti2) beneficijatovo preselitev. Priložil je zgoraj navedeno poročilo, da bode nadaljno ukrenila sl. kresija.
V	Postojni so zaslišali Vrzdenčane 30. jan. 1790. Mesto štirih je prišlo osem Vrzdenčanov k obravnavi, namreč Urban Slovša, Jakob Logar, Stefan Petrove, Lovrenc Maren, Janez Buh, Martin Rus, Florijan Slovša in Matevž Seliškar. Pri obravnavi so se sklicevali na svojo pritožbo, trmoglavnost so pa opravičevali s tem, da se jim godi krivica. Na prigovarjanje komisarjevo so umaknili svojo prošnjo proti temu, da bode vsako nedeljo in zapovedan praznik prva sv. maša na Vrz-dencu. Obljubili so dovoliti v popis cerkvene oprave in v izročitev beneficijatove hiše horjulski soseski, kakor hitro bodo prejeli pisano povelje iz Postojne. Dopis na horjulskega župnika so vzeli seboj ter ga izročili 31. januarja po prvi sv. maši. Se tisto nedeljo je oznanil župnik za Svečnico prvo sv. mašo na Vrz-dencu. Naslednji dan so prišli Horjulci na Vrzdenec po krstni kamen. Ker ni bilo ž njimi župnika ali grašč. oskrbnika, jim niso pustili Vrzdenčani nobene stvari odnesti iz cerkve.
Na Svečnico so zastonj pričakovali Vrzdenčani horjulskega kapelana. Le nekaj dečkov je prišlo povedat, da bodete v Horjulu obedve sv. maši. Horjulci so se namreč zbrali zjutraj pred župniščem in niso pustili kapelana iz vasi, da bi šel maševat na Vrzdenec. Kmalu so se prišli pritožit Vrzdenčani k župniku in kapelanu radi nespolnjene obljube. Dolgo se niso mudili v župnišču, ker so jih zapodili Horjulci, češ da nimajo pravice hoditi v to, na horjulske stroške sezidano hišo.
Drugi dan so vložili Horjulci pritožbo pri nadškofijskem ordinarijatu zoper glavarjev ukaz. Prosili so, naj preloži knez in nadškof beneficij z Vrzdenca v Horjul, zapre vrzdenško cerkev in ostro kaznuje uporne Vrzdenčane. Sklicevali so se predvsem na to, da je
’) 27. decembra 1789.
*) 28. decembra 1789.
48*
zelo odležna vrzdenška cerkev, ker celo en del Vrz-denčanov preje pride k farni cerkvi kot na Vrzdenec. Prebivalci iz Zaklanca, Podolnice, Korena, Lesnega Brda in Samotoriee tudi hitreje pridejo v Horjul. Cemu bo vsako nedeljo sv. maša na Vrzdencu? Samo v nadlogo bo kapelanu, ki bo moral hodit maševat vsako nedeljo in zapovedan praznik na Vrzdenec. Iz ostalih vasi bodo vsi varuhi brez službe božje, ker ostalih domačih ne bo pravočasno domov z Vrzdenca. In če se ozirajo na obstoječi cerkveni red, morate biti vsako nedeljo obedve sv. maši pri farni cerkvi, če ni več duhovnikov na enem mestu. Podpisali so pritožbo Jožef Medič in Andrej Čepon za vas Horjul, Andrej Zdešar in Kaspar Grampovčnik za Z a k 1 a n e c, Martin Škof in Luka Velikovrh za P o d o 1 n i c o, Matevž Čamernik in Jakob Kavčič za Lesno Brdo, Valentin Končan in Andrej Tomc za Koreno, Jurij Tominc in Stefan Hudadobnik za S a m o t o r i c o.
Da bi popisal opravo vrzdenške cerkve, je prišel graščinski oskrbnik 4. februarja 1790 v Horjul. Pri tej priložnosti so vprašali Vrzdenčani Horjulce, zakaj niso pustili g. kapelana na Vrzdenec? Ti so odgovorili, da mu tudi v bodoče ne bodo pustili hodit maševat na Vrzdenec. Vrzdenčani so se potem izjavili, da ničesar ne dajo Horjulcem iz svoje cerkve. Drugi dan so se pritožili zopet pri kresiji in prosili glavarja, naj prisili Horjulce, da bodo spolnovali dani ukaz, ali jim naj preskrbi posebnega duhovnika, četudi na njihove stroške.
Oskrbnik je še enkrat posredoval. Pozval je v Polhov Gradec zastopnike obeh sosesk. Toda njegov trud je bil brezuspešen. Vrzdenčani so zahtevali za svojo cerkev beneficijata, Horjulci pa tudi niso odje-njali in so se izjavili, da bodo sami kupili vse potrebno za farno cerkev in nič več nadlegovali Vrzdenčanov.
Nadškofijski ordinarijat se je tudi pritožil pri kresiji radi danega ukaza z dne 30. januarja. Ko je prejel glavar poročilo o brezuspešnem posredovanju oskrbnikovem, je naznanil ordinarijatu, da je bila samo začasna ta zapoved. Zato prekliče svoj ukaz in bode prosil potrebnih navodil v Gradcu. Isto je sporočil glavar tudi horjulskemu župniku.1) - V poročilu, katero je poslal glavar guberniju v Gradec, je nasvetoval najstrožje kazni za Vrzdenčane. Ordinarijat naj prepove vsem duhovnikom, da ne smejo hodit maševat na Vrzdenec. Tudi naj začasno ustavi opravljanje ustanovljenih sv. maš v tej cerkvi. Potem se bode kmalu uklonilo uporno ljudstvo. Dovolilo bode v popis cerkvene oprave, kakor tudi v izročitev beneficijatove hiše.
Med tem je bila redno vsako nedeljo prva sv. maša na Vrzdencu. Ko so zvedeli Horjulci, da je glavar
‘) Dopis z Unč 14. marca 1790, št. 642.
preklical svoj ukaz, so šli 18. marca osebno v nadškofijsko pisarno ter se tam pritožili, da je župnik celo za velikonočno nedeljo oznanil sv. mašo na Vrzdencu. Na to pritožbo je naročil ordinarijat župniku, naj se ravna po danem ukazu in opusti nedeljske sv. maše na Vrzdencu. Ustanovljene sv. maše sme opravljati med tednom, v kolikor mu dopušča dušno pastirstvo.
Na vprašanje deželnega gubernija je odgovoril ordinarijat,1) da ni nobenega razloga, zakaj bi se kršil veljavni cerkveni red. Ta zapoveduje, da morate biti dve sv. maši v farnih cerkvah ob nedeljah in praznikih. Tega naj se držita tudi horjulska duhovnika. Ustanovljene sv. maše lahko opravljata med tednom. Sploh ne zaslužijo nobene izjeme uporni Vrzdenčani. Te razloge je uvaževalo deželno poglavarstvo v Gradcu in zavrnilo pritožbo vrzdenške soseske.
Sedaj so poskusili Vrzdenčani z zvijačo doseči svoj namen. Da bi lažje očitali graščini, kresiji in ordinarijatu pristransko postopanje, so poskusili dokazati z neresnično mapo vrzdenške okolice, da je Vrzdenec pravo središče horjulske doline. Vas Horjul so narisali blizu farne meje in vse Vrzdenčanom neprilične vasi so kar izpustili. V novi pritožbi so ponovili vse ugovore, katere je izpodbil ordinarijat 1. 1788. Sklicevali so se predvsem na priloženo mapo in trdili, da imajo zlasti Samotorčani predaleč v Horjul. Po njihovem mnenju ustreza nova fara samo graščini in Zaklančanom. To pritožbo so poslali 14. januarja 1791 deželnemu guberniju v Gradec s prošnjo, naj jo predloži visoka vlada cesarju Leopoldu II., ki jim bode gotovo vrnil odvzeti beneficij in napravil novo kapelanijo v Zaklancu.
—	Vlada je bila pripravljena dovoliti nekatere prednosti vrzdenški soseski, samo da bi pomirila razdraženo ljudstvo. Poslala je pritožbo ordinarijatu2) in vprašala, če dovoli knez in nadškof, da bode ob navadnih nedeljah in praznikih večkrat (manchmal) prva sv. maša na Vrzdencu. Horjulci se bodo že potolažili, ker nimajo daleč na Vrzdenec; nasprotno pa bodo Vrzdenčani nekoliko odškodovani za odvzeti beneficij. Ordinarijat ni nasprotoval temu nasvetu. Opomnil je le vlado, da Vrzdenčani gotovo ne bodo zadovoljni z uspehom te lažnjive pritožbe, marveč bodo kmalu še več zahtevali.3)
') Dopis prejeli v Gradcu 4. junija 1790.
3) Dopis z dne 24. marca 1791.
3) Kako so bili zapisani Vrzdenčani pri ordinarijatu, najbolje pojasni ta odgovor z dnč 30. aprila 1791: „Ieh fande gar keinen Anstand auf das Ansinnen eines Hoehlobl. Gubemiums von 24. Marz, Empfang 2 te dieses mich dahin zu autiem, dat! an jenen Sonn- und Feyertagen, an wclchen keine Haupt Andacht bei der Pfarrkirche zu Horiul vorkommt, der Kruhe Gottcsdienst wenigstcns manchmal zu Schimbrunn abgehalten iviirde; wenn
Dvorna pisarna je rešila pritožbo Vrzdenčanov dne 6. junija 1791, kakor je nasvetovalo deželno poglavarstvo v Gradcu. Nato je prosil1) kresijski glavar ordinarijat, naj pošlje 9. avg. t. 1. horjulskega župnika v Postojno, da bode prebral vpričo njega odlok visoke vlade zbranim vrzdenškim in horjulskim zastopnikom. Od ordinarijata je prejel horjulski župnik razun poziva, naj zastopa svojo zadevo, tudi izkaz onih dnij, ob katerih morate biti dve sv. maši v farni cerkvi. Ti prazniki so bili: Rožič, Novo leto, Sv. Trije Kralji, Svečnica, Sv. Jožef, Cvetna nedelja. Vel. četrtek. Vel. petek, Vel. sabota, Velika noč, Kristusov vnebohod, Binkoštna nedelja, Sv. Rešnje Telo, Sv. Peter in Pavel, Vnebovzetje M. D., patrocinij pri farni cerkvi, 3. ned. v oktobru, God vseh svetnikov in Vseh vernih duš dan (takrat se morajo opraviti molitve za umrle v farni cerkvi).
V	Postojni so isti dan obravnavali še dve drugi pritožbi glede Vrzdenčanov. — Kolovodje upornih Vrzdenčanov so našuntali vaščane, da so zabranili horjulskemu župniku užitek beneficijatovega sveta, katerega so se polastili Vrzdenčani takoj po preselitvi g. župnika v Horjul. Ravno tako so se branili dajati drva horjulskemu župniku, češ da so to obljubili samo svojemu beneficijatu. Vsled tega se je pritožil župnik pri kresiji. — Podobno pritožbo so vložili pograjski duhovniki. Kakor hitro se je ustanovila nova fara v Horjulu, je nehal pograjski župnik opravljati soseskine sv. maše. Vrzdenčani so se nato pritožili2) po svojih
ich mit Grund hofen kdnnte, dati dicse Willfuhrigkeit die ungestiimmen Schdnbrunner eines Theils befriedigen, und die Ruhe unter der Gemeinde wieder herstellen wiirde; allein selbst die von den Bittstcllern in dem hier riickgebogenen Anlagen geliutierte Gesinnungen, in welchen sie cin hohes Gubernium mit Umvahrheiten und einer gefiieUentlich entworfenen Mappa, auf wclcher sic um die naeh allen Direktiv Regeln bcstimmte Pfarr-kirche Horiul an die aul.Ser.sten Granzcn zu sezzen, die unter Horiul beflndlichen und dahin eingepfarrten Ortschaften hinxveg-gelatien haben, zu hintergehen, dem Adelsberger Krcisamt sowohl ais dem Ordinariat und der betreffendcn Herrschaft wegen der hdchsten Orts anbefohlencn Uebertragung des Benefiziums zu der Pfarrkirche zu Horiul, au.s welcher sie eine Glaubens- und Gewissenssaehe, fiir wclche die Abgestorbenen werden leiden und biissen mussen, maehen, Hinterlistigkeit, Partheylichkeit, Grausamkeit, Gewissenlosigkeit, Unterdriickung der Bittschriften ganz unverschiimt zumuthen, sind ein nur zu deutlicher BeweitS, dati diese Willfahrigkcit sie, wie es aucli der betrefende Orts-Dechant befiirehtet, in ihrcm gefatitcn Starrsinne bestattigen, und sie auf die Vermuthung, dati sie auch einen weiteren Rechtsanspruch darauf haben, verleitcn, welche sie endlich auf den Entschluti bringen wiirde auch wcitere Schritte zu wagen, wcil ihnen dieser gelungen istA
•) Dopis z dne 20. julija 1791, št. 2219.
3)	8. maja 1790.
zastopnikih Štefanu Petrovčiču in Jakobu Logarju pri ordinarijatu in prosili, da se ohrani stari običaj glede opravljanja raznih cerkvenih obredov in ustanovljenih sv. maš. — Tudi pograjski kapelan ni opravljal so-seskinih sv. maš ob določenih dnevih. Skliceval se je na odlok kn. in nadšk. ord. iz meseca marca 1790, ki dovoljuje tako ravnanje. Kadar je bil zadržan, ga je nadomeščal horjulski kapelan. Ko je pa prišel pograjski kapelan po biro in po denar za soseskine sv. maše, so mu vse odrekli vrzdenški možje, ker se ni držal določenih dnij. Ob enem so se pritožili1) pri ordinarijatu.
Vrzdenški zastopniki so bili zadovoljni z odlokom visoke vlade glede službe božje v vrzdenški cerkvi. Tudi pograjskim duhovnikom so obljubili dati dolžno biro. Nasprotno so pa zahtevali od horjulskega župnika, naj dokaže svoje pravice' do beneficijatovega sveta in do drv, katera so dajali svojemu beneficijatu. Pridelke iz 1. 1790. dobi lahko na Vrzdencu, pravico do nadaljnega užitka pa mora dokazati z ustanovnimi listinami in z oporko prvega beneficijata. Kresija je na to sporočila2) horjulskemu župniku, da so se udali Vrzdenčani. Zato postane polnomočen visoki dvorni ukaz z dne 6. junija t. 1. in župnik naj se strogo ravna po njem. Po lanske pridelke naj pošlje na Vrzdenec, ker jih nočejo pripeljati Vrzdenčani. Da bode konečno vse v redu, naj dokaže svojo pravico do beneficijatovega sveta s potrebnimi listinami, zlasti z oporoko prvega beneficijata Jožefa Rozmana.
Župnik ni takoj poslal zaželjenih listin. Posvetoval se je z znanci in nek Peter Suppan mu je sestavil potrebni odgovor. Nekako pred božičem leta 1791. je prišel g. Tomaž Rozman v Postojno. Skliceval se je na oporoko r. Gregorja Tottinger-ja z dne 20. julija 1720, v kateri je ta zahteval od Vrzdenčanov, da morajo sezidati beneficijatu hišo, skrbeti zanjo in dajati predvsem drva za kurjavo. Sedaj je horjulski župnik ob enem benefieijat in tako opravičen zahtevati potrebna drva od Vrzdenčanov. — Zemljišče je kupil g. Jožef Rozman. Iz kupnega, oziroma prodajnega pisma z dne 23. aprila 1729 je razvidno, da je določen kupljeni svet v užitek gospodu beneficijatu. V oporoki z dne 30. julija 1784 ni g. Jožef Rozman ničesar določil glede tega sveta, toraj je smatral vse to za priboljšek svojim naslednikom. Zato so povsem opravičene njegove zahteve.
—	Nadalje je prosil g. župnik, naj sl. kresija kaznuje voditelje vrzdenških nezadovoljnežev, namreč Štefana Petrovčiča, Lovrenca Marna, Urbana Slovšo in Urbana Sedeja. Ko bodo ukročeni glavni hujskači, bode prav kmalu zavladal zaželeni mir v horjulski fari.
') 9. junija 1791.
s) Dopis z dne 23. avgusta 1791, št. 3283.
V	dopisu z dne 25. januvarja 1792 je naznanila deželna vlada nadšk. ordinarijatu, da so bili izpuščeni 15. t. m. iz tridnevnega zapora štirje vrzdenški vaščani. Prosila je ob enem, naj zanaprej opravljajo tudi sose-skine sv. maše horjulski duhovniki. Njihovo število naj določita vrhniški dekan in horjulski župnik skupno s tremi zastopniki vrzdenške soseske. Svojo in cerkovnikovo biro sme župnik tudi s silo iztirjati in postojnska kresija mu bode pri tem gotovo pomagala.
Vrhniški dekan je vsled bolezni odložil posvetovanje do 9. maja. Takrat je prišel na Vrhniko horjulski župnik in ž njim štirje vrzdenški zastopniki. Ti so se izjavili, da ne bodo toliko časa zadovoljni, dokler jim vlada ne vrne odvzetega beneficija. Ordinarijat je vsled tega prosil1) vlado, naj sama užene uporneže.
Med tem je bila 13. aprila zopet obravnava v Postojni radi drv. Vrzdenčani so vedno trdili, da so drva obljubili samo na Vrzdencu stanujočim duhovnikom.
Vlada je potem pozvala2) ordinarjat, naj ukrene vse potrebno, da se določi vzajemna služba božja v Horjulu in na Vrzdencu. V slučaju, da še ne bodo hoteli dajati Vrzdenčani drv in dolžne bfre, naj prosi župnik pomoči postojnsko kresijo. Na prošnjo župnikovo je poslala kresija nekaj vojakov na Vrzdenec, ki so se nastanili pri znanih štirih hujskačih. Dne 18. julija je pisal komisar Anton baron Marenzi horjulskemu župniku, da pride prihodnji dan v Horjul. Zato naj napravi pregleden izkaz o pridelkih, katerih ni dobil tekom treh let od beneficij atovega sveta. Na ukaz g. komisarija so vklenili vojaki glavne štiri hujskače in jih gnali v Horjul k županu. Tam so jim menda s palico izsilili obljubo, da bodo odnehali od brezuspešne trme. Župnik je naznanil komisarju, da je bila vsejana na beneficijatovi njivi 1. 1790. pšenica in potem ajda, 1. 1791. ječmen in ajda, 1. 1792. so pa pustili njivo neobdelano, čeprav bi bilo treba vsejati soršico in ajdo. Za žito zahteva odškodnino v denarjih, seno in otavo bo pa dobil pod streho beneficijatove hiše. S to mrvo hoče biti zadovoljen, če je niso preveč porabili Vrzdenčani. Komisar je potem s silo iztirjal pridržane pridelke in denarno odškodnino za žito.
Ker je bilo brezuspešno pogajanje z vrzdenškimi zastopniki, je prosila3) vlada ordinarjat, naj imenuje svojega zastopnika, ki bode vse potrebno ukrenil glede vrzdenških soseskinih sv. maš. Ordinarjat je naročil vrhniškemu dekanu, naj skliče komisijo in sicer župnika iz Polhovega Gradca in Horjula ter nekaj vrzdenških
‘) Dopis, 8. junija 1792.
*) Dopis, 23. junija 1792, št. 4321.
’) Dopis, 4. avg. 1792, št. 5444.
mož. Dekan Franc Marenick je poklical obedve stranki na Vrhniko še-le 3. decembra. Opravičil se je s tem, ker je poleti vedno deževalo, v oktobru je pa bil zadržan župnik pograjski. Vrzdenčane so zastopali Mihael Rozman, Stefan Petrovčič, Florijan Slovša, Jakob Logar in Urban Slovša. Navzoče zastopnike je vprašal dekan, če so voljni dajati obljubljena drva horjulskemu župniku, ki bode odslej opravljal soseskine sv. maše na Vrzdencu. Možje so obljubili, da bodo dajali drva, a le tedaj, kadar bode vsako nedeljo in zapovedan praznik sv. maša na Vrzdencu. Vselej mora biti tudi pridiga ali krščanski nauk. Izvzeti so samo večji prazniki, ker morate biti takrat dve sv. maši v farni cerkvi. Ljubše jim je, če bodo opravljali soseskine sv. maše tudi nadalje pograjski duhovniki, ker morajo tem dajati biro in denar za opravljene soseskine sv. maše. Tudi želijo,, da bi zopet spadali pod pograjsko faro, ker so bili zadovoljnejši v prejšnjih razmerah. Drva hočejo pripeljati do beneficijatove hiše na Vrzdencu. Od tam jih lahko odpeljejo župnikovi vozniki. Dve uri je prigovarjal dekan možem, naj se udajo in odnehajo od svojih neopravičenih zahtev. Ker ni nič opravil, je sestavil zapisnik. Podpisali so ga vsi navzoči; vrzdenški zastopniki so se podkrižali. V dopisu na kn. in nadškofijski ordinarijat je obširno poročal o brezuspešnem pogajanja in prosil, naj ga v bodoče oproste takih obravnav.
Pri deželni vladi v Ljubljani niso bili zadovoljni z izidom te komisije. Dolžili') so vrhniškega dekana, da je še bolj razdražil Vrzdenčane. Sklenili so še enkrat obravnavati z Vrzdenčani v Postojni. Nadškofijski pooblaščenec je bil pograjski župnik. Prišel je 16. aprila 1793 v Postojno s horjulskim župnikom. Tudi pri kresiji niso odnehali Vrzdenčani. Nadškof, ordinarijat jih je kaznoval s tem, da je prepovedal dnč 5. septembra nadalje opravljati nedeljsko službo božjo na Vrzdencu. Storil je to še le na	priganjanje deželne	vlade,	ko	je
došel ordinarijatu že	drugi dopis2) v tej zadevi.	S	tem
so zopet zgubili Vrzdenčani svoje predpravice. Kresijski glavar jim je sporočil,3) da toliko časa ne bo nedeljske službe božje na Vrzdencu, kolikor časa ne bodo redno dajali dolžne bire in drv horjulskemu župniku in po-grajskim duhovnikom. Se le v avgustu 1. 1794 so se udali trdovratni Vrzdenčani. Drv pa vsejedno niso hoteli pripeljati v Horjul, marveč so jih pustili pred benefieija-tovo hišo na Vrzdencu. To so naznanili tudi ordinarijatu4)'
‘) Dopis z dne 27.	febr. 1793, št. 1356.
3) Dopis z dne 28.	avg. 1793, št. 5687.
*) Dopis z dnč 16.	jan. 1794.
4) Prošnjo so podpisali 30. avgusta, izročili so jo še le
20.	dec. 1794.
in prosili za nedeljsko službo božjo. Če tega ne dosežejo, naj ustanovi knez in nadškof lokalijo na Vrzdencu, kakor se je to zgodilo 26. decembra 1787, ali naj vrne odvzeti beneficij. Župnik Tomaž Rozman je naznanil') ordinarijatu, da Vrzdenčani niso hoteli pripeljati drv k župnišču, toraj niso storili svoje dolžnosti. Za vzajemno službo božjo v Horjulu in na Vrzdencu on nikakor ni, ker zgubi duhovnik preveč časa. Kdaj bode spovedoval ob takih dnevih? Kako bo šel obhajat, če bo moral priti duhovnik z Vrzdenca v Horjul po sv. Zakramente in ■potem še le k bolniku? Kolikrat bode prišel duhovnik prekasno! Tudi druge soseske niso s tem zadovoljne, ker bode potem njim predaleč na Vrzdenec. Že tako so ljudje nezadovoljni radi vednih prepirov z Vrzdenčani. Potem bode še huje. Mogoče bodo kar s silo zahtevali dve sv. maši v farni cerkvi. — Na ta dopis je odgovoril') ordinarijat Vrzdenčanom, naj preje pripeljejo drva pred župnišče, potem bodo zopet dobili nedeljsko službo božjo.
Župnik Tomaž Rozman se je naveličal vednih prepirov z Vrzdenčani. Vložil je prošnjo za lokalijo Dobrunje (sedaj podružnica v fari Sostro). Deželna vlada je naznanila ordinarijatu,3) da prezentuje vsled dvornega dekreta z dne 6. marca t. 1. župnika Tomaža Rozmana za izpraznjeno lokalijo Dobrunje. Oglasilo se je za razpisano službo osem prosilcev. Tomaž Rozman je zapustil Horjul 19. maja 1795. Skoraj osemnajst let je pastiroval na Vrzdencu in v Horjulu. Po ustanovitvi nove horjulske fare so zlasti njemu očitali Vrzdenčani, da so zgubili Tottingerjev beneficij. Zato so mu na vse mogoče načine kljubovali in ga zavirali v duhovski službi. Lahko je zapustil svojo župnijo in se preselil v Dobrunje, kjer mu ljudstvo ni stavilo takih zaprek.
Novi župnik Nikolaj C i p r i a n i je prišel v Horjul 9. junija 1795. Slovesno je bil vmeščen še le 12. julija. Vrzdenčani so hoteli nagajati tudi novemu župniku. Zato nista prišla vrzdenška ključarja, kakor tudi ne cerkovnik v Horjul, da bi izročili ključe svoje cerkve novemu župniku in tako priznali njegovo du-hovsko oblast. Nadšk. komisar, prodekan Bonaventura Humel, jih je poklical naslednjega dne na odgovor v župnišče. Mesto teh so prišli štirji drugi Vrzdenčani, ki so izjavili, da priznavajo pograjskega župnika za svojega dušnega pastirja, zase pa navrh zahtevajo posebnega beneficijata. Na podlagi prodekanove pritožbe z dne 13. julija je zahteval ordinarijat pri vladi, naj strogo kaznuje znane štiri hujskače in prisili vrzdenška
') Dopis	v.	dne	7. jan. 1795.
’) Dopis	v.	dne	8. jan. 1795.
3)	Dopis	v	dne	28. marca 1795,	št. 1564.
ključarja, da bodeta osebno prinesla v Postojno cerkvene ključe in jih izročila kresijskemu glavarju. Tudi glavar je poročal vladi dnč 12. septembra o novem uporu vrzdenške soseske. Vlada je naznanila ordinarijatu,') da bodo za kazen delali štirje hujskači tri dni cesto v Postojni in sicer vklenjeni v svarilo upornim vaščanom. Vrzdenške cerkvene ključe je poslal glavar dnč 31. oktobra horjulskemu župniku.
Stroga obsodba glavnih hujskačev je dobro upli-vala na Vrzdenčane. Vložili so prošnjo za ponovitev vzajemne službe božje in obljubili, da bodo zvesto spolnovali svoje dolžnosti. Vlada je vstregla njihovi prošnji, ter je prosila kn. in nadškofijski ordinarijat,1) naj zopet vpelje vzajemno službo v smislu dvornega ukaza z dne 6. junija 1791. Tej prošnji so pri ordi* narijatu takoj ustregli. Poslali so župniku horjulskemu ukaz,3) naj zopet vpelje vzajemno službo božjo na Vrzdencu in v Horjulu ; in sicer tak6, da bode enkrat na Vrzdencu prva sv. maša, druga pa v Horjulu ; drugič naj bode prva sv. maša v Horjulu in druga na Vrzdencu.
Župnik Cipriani je moral ugovarjati temu odloku.
V	svoji pritožbi se je skliceval že na to, da je v horjulski fari več podružnic, pri katerih mora tudi opravljati ob gotovih nedeljah in praznikih ustanovljene soseskine sv. maše. Pokoren danemu ukazu bi moral opustiti te soseskine sv. maše, ker mora biti ob nedeljah in praznikih vsaj ena sv. maša v farni cerkvi. Nadalje je določila dvorna pisarna vzajemno službo božjo samo za prvo sv. mašo. Izvzetih je devetnajst nedelj in praznikov, ker se mora vršiti ob teh dnevih služba božja samo v farni cerkvi. Večina faranov je nezadovoljna s to novo naredbo, ki koristi samo Vrzdenčanom. Posebno težavno bode na ta način za prebivalce iz vasij Lesno Brdo, Zaklanec, Podolnica in Koreno, ki so na drugi strani horjulske fare. Večina teh bode morala hoditi k sv. maši v Polhov Gradec ali na Vrhniko, ker ob grdem vremenu ni mogoče priti po bližnjicah na Vrzdenec. Najhujša kazen bode pa ta ukaz obema duhovnikoma. Tudi najslabše vreme potem ne bode izgovorilo kapelana. V najhujši zimi bode moral gaziti sneg brez kažipota vsako nedeljo od Horjula do Vrzdenca.
—	Nadalje je treba tudi to vpoštevati, da je bila ustanovljena nova fara v Horjulu, kot središču cele fare, v polajšavo vsem ondotnim prebivalcem. Novi ukaz naravnost nasprotuje temu namenu. Kakor hitro bode vstregla vlada Vrzdenčanom, takoj bodo začeli godrnjati ostali farani. Z upornostjo in lažnjivimi pritožbami bodo
') Dopis v. dne 23. sept. 1795, št. 5074. 5) Dopis v. dne 9. dec. 1795, št. 6594.
*) 14. dec. 1795.
skušale tudi ostale soseske doseči svoj namen. — Konečno je še sporočil g. župnik, da je pripravljen opravljati službo božjo na Vrzdencu ob gotovih nedeljah in praznikih, kadar mu bodo dopuščala duhovska opravila. Samo to zahteva, da ga mora preje priznati vrzdenška soseska za svojega dušnega pastirja. V dokaz resničnosti svojih trditev in dokazov je priložil ugovoru pismeno potrdilo pograjskega grajščaka barona Jožefa Antona. To pritožbo je odposlal župnik dne 28. decembra 1795 nadšk. ordinarijatu.
Ordinarijat je poslal ta ugovor deželni vladi1) s pripombo, da bode župnik največ dosegel, če se odpove biri in pusti v miru uporno sosesko. Potem se bodo kmalu udali Vrzdenčani, ko bodo spoznali, da ničesar ne dosežejo s silo. Ta nasvet ni obveljal. Vrzdenčani so zvedeli, kaj je ukrenila vlada. Župnik ni hotel vpeljati vzajemne službe božje, dokler ne dobi odgovora na svojo pritožbo. To priliko so porabili hujskači. Sestavili so pritožbo na kresijo2) in prosili pomoči. Tudi vlada je med tem poslala kresiji ugovor horjulskega župnika. Kresijski glavar je odgovoril na ta dopis dnč 9. februvarija 1796 in se ni posebno laskavo izrazil o g. župniku. Očital mu je, da preveč misli na zložno življenje, a premalo na svojo službo. Vrzdenčani ne zahtevajo vzajemne službe božje za vsako nedeljo in praznik, marveč so pripravljeni odnehati od svoje zahteve, kadar bode sv. maša pri drugi podružnici. V obče se je zelo potegnil glavar za Vrzdenčane. Nasvetoval je vladi, naj zagrozi Horjulcem, da bodo zgubili kapelana, če ne bodo odnehali. V tem smislu je tudi rešila vlada župnikovo pritožbo.3) Župnik Cipriani se je takoj uklonil višjemu odloku. Naznanil je ordinarijatu, da je pri ostalih podružnicah 12 soseskinih sv. maš (v Zaklancu 2, na Korenu 4, na Lesnem Brdu 3 in na Samotorici 3). Ob enem je prosil za bolj zdravega kapelana, ker je fara pretežavna za bolehnega duhovnika. Ordinarijat je takoj potrdil*) naznanjene soseskine sv. maše. Za ostale nedelje in praznike je pa določil, da mora biti enkrat prva sv. maša v Horjulu, drugič na Vrzdencu. Tudi naj naznani župnik čez en mesec, kako so zadovoljni farani s tem vladinim odlokom.
Vrzdenčani so za enkrat vsaj deloma dosegli svoj namen. S tem pa niso bili zadovoljni. Hoteli so vse nazaj dobiti, duhovnika in tudi odvzeti beneficij. Zato so takoj povedali župniku, da ne bodo preje mirovali,
‘) Dnč 7. jan. 1796.
’) Dnč 18. jan. 1796.
*) Dopis z dnč 20. febr. 1796, št. 775.
4)	Dopis z dnč 5. marca 1796.
dokler jim vlada in ordinarijat ne vrneta beneficija. Veliki teden so posnemali v domači cerkvi vse cerkvene obrede. Odprli so tabernakelj, omaro za shranjevanje sv. olja in krstni kamen. Oltarje so oropali in izpostavili sv. razpelo v javno češčenje. Domačo cerkev so rabili tudi v grešne namene. Skrivali so namreč v nji prepovedano ali skrivaj uvažano blago. Vse to je naznanil župnik ordinarijatu.') Ob enem je omenil, da je komaj pomiril nezadovoljne Horjulce. Ostale soseske še nadalje kljubujejo. Izjavili so se prebivalci, da jim je ljubše, če so zopet pri stari fari, kakor da bi morali hoditi čez močvirnato Lipalico tako daleč k sv. maši. Cesar Jožef II. je ustanovil horjulsko faro za celo dolino, da bi bilo vsem prebivalcem te doline polajšano z ozirom na službo božjo. Polajšavo bodo še le takrat čutili, ko bodete v Horjulu vsako nedeljo dve sv. maši. Ordinarijat bi že rad ugnal uporno sosesko. Nasvetoval je na ta dopis vladi,2) naj skupno prisilite obedve gosposki uporno sosesko, da bode konečno mirovala.
Med tem3) so vložili Vrzdenčani pri kresiji novo prošnjo za ponovitev beneficija. Deželna vlada je poslala to prošnjo ordinarijatu, da se izjavi, v koliko je zadovoljen z ustanovitvijo pesebne lokalije na Vrzdencu. Kresijski komisar baron Marenzi je nasvetal v odgovoru z dne 10. junija, naj zahteva ordinarijat od horjulskega župnika nekaj podrobnih podatkov o tamošnjih razmerah. Ordinarijat se ni ravnal po tem nasvetu, marveč je predlagal*) vladi, naj se razdeli horjulska fara v dve lokaliji in sicer v horjulsko in vrzdenško. Vsak lokalist naj oskrbuje polovico sedanje fare in uživa polovico sedanjih župnikovih in kapelanovih dohodkov. — Dunajska vlada pa ni hotela privoliti v tako razdelitev horjulske fare. V smislu odloka z dne 6. junija 1791 je zopet rešila') prošnjo Vrzdenčanov. Horjulskemu župniku je naznanil ordinarijat to zanj povoljno rešitev dne 16. julija, kresija, pa 6. avgusta 1796.
') 9. maja 1796.
’) 13. maja 1796.
’) 6. maja 1796.
4) 13. junija 1796.
5) Dopis deželne vlade z dnč 13. julija 1796; št. 3555 na intimacijo dvorne direkcije z dnč 30. junija 1796.
(Nadaljevanje prih.)
Zgodovina horjulske fare.
(Nadaljevanje.)
Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Šiška. — Tiska »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.