—    167    —
Ozir po svetu.
Eno uro pri Knicaninu.
Eden naj glasovitiših mož sedanjega časa v Serbii je general Kničanin. Ne davnej ga je knez serbski, kakor je bravcem „Novi'ca znano, izvolil za višjega poveljnika serbske armade. Dobroznani pisatelj dr. S. K a p-per ga je na svojem potovanju po južnoslavenskih deželah v Bel i gradu obiskal in to obiskavo takole popisal:
Da si človek kar naj bolj more svojo obleko lepo naštima, kadar gre kakega visokega gospoda obiskat, je starodavna navada menda po celem svetu. Tudi v Serbii, sem si mislil, mora tako biti. Napravil sem se tedaj prav praznično in tudi rumenih rokovic iz olikanega usnja nisem pozabil, ter jih vlekel kar sem naj bolj mogel čez roke, ki so bile od velike vročine zlo zabuhle. Ceter-tinko ure sem imel ž njimi opraviti, preden so se lepo vlegle po rokah. Poslednjič mi je strežaj moj se prašne škornjice otepel s svojim fesom (turško kapico) in od nog do glave sem bil pripraven stopiti pred imenitnega generala.
Ko stopim na dvor tiste hiše, kjer Kničanin stanuje, sem mislil, da kakor pri druzih generalih bota naj manj dva stražnika s puškama stala na straži pred vratmi. Pa ni bilo tako. En mlad človek v navadni temnovišnjevi serbski obleki stopi pred me, pa me prijazno nagovori: „kaj želite, gospodine?"
wAli morem z generalom govoriti ?a ga vprašam. „Da!a — mi odgovori — „ravno so vstali general". „Je H bi me, prijatel, ne hote) gospodinu  svojemu napovedati, da se mu želim pokloniti?"
„Tega pri nas ni treba.    Idite le z mano". Berž grem ž njim. Hiša od znotra je prosta in brez lišpa, kakor od zunaj.    Vse  tiho  je bilo,   vse v  lepem redu, vse čedno.    Prijeten hlad mi je pihljal iz sob, v kterih povsod sem vidil europejsko pohišje.   Le naj  pre-možnise hiše imajo tako pohišje, — ali večjega lišpa v stolih, mizah in drugi opravi ne nahajaš tukaj, kakor k večjem tacega, ki ga vidiš  na Nemškem   pri vsakem bolj   premožnem mestnjanu.    Celo poslopje knezovo nima preobi-lega lepotičja; srednje velika h ša je  obdana z vertom; premožnost se sicer kaže povsod, nikjer pa krasota vladajočega gospoda.
Sluga, s kterim sem šel, me napoti v malo sobico, v ktero se naravnost iz mostovža pride. Prijeten hlad me je tudi tu sprejel, ko sem ozke vrata odperl. Zagrinjala okinj so bile doli spušene,— na pol temno je bilo v iz-bici. Nasproti vratam je sedel na mindeluku (počivalu) s preprogami odetem krepak, širokoramat mož v prosti temnovišnjevi obleki, širok pas okoli života je imel, in za pasom dva sreberno-okovana samokresa (pištoli), na glavi visok rudeč fes z dolgim svilnim čopom; glavo je deržal nagnjeno po strani, ena noga je bila čez drugo položena; na tleh so ležali čevlji; v desni roki je imel dolg čibuk (pipo), na tla opert. Po polnem, bistroumnem obrazu je bila tista mila prijaznost razlita, ktera se človeka na pervi pogled berž prikupi.
Bil je Kničanin. Kdor je le enkrat podobo njegovo vidil, izdelano od Jovnoviča, na pervi hip ga bo spoznal.
Poklonivši se mu izročim pismice, ki mi ga je eden njegovih naj boljših oficirjev saboj v priporočilo dal, Kničanin hitro pregleda rokopis, in mi veli, naj se vsedem na mindeluk blizo njega. Razun mindelukov krog in krog te sobice, ki je generalu naj ljubša, ni bilo nobenega druzega pohišja v nji.
„Vi, gospodine, ste Cek, kakor se mi piše" — povzame Kničanin besedo, položivši pismice na stran.
„Da, slavni general! blizo zlatnega Praga doma".
„Dobro došli!" mi reče ter se prijazno nasmeja. 5jVaši rojaki so mi jako dragi. Oni so pameten in priden narod, od kterih imamo še mnogo lepega pričakovati. Čekom je mar za vse, oni se vsega naučijo. Nevtrud-Ijivo delajo z glavo, z mislimi in s peresom, zato zaslužijo, da se mi drugi Slovani po njih izgledih izobražujemo".
Tako hvalo mojemu narodu izrečeno sem bil dolžan poverniti s hvalo nasproti. Začel sem tedaj, kar sem mogel, v serbskem jeziku častiti narod junaški Serbov, čigar visokovredni sin je general. Ker pa mi jezik ni tako gladko tekel, kakor sem želel, je bistroumni mož vselej uganil, kar sem reči hotel, in mi prijazno pomagal z besedo naprej.
Tako sva se marsikaj pogovarjala. Koj pa, ko sem se vsedei, mi je prinesel generalov sluga pipo s tako dolgo lulo, da je mene skor odmerila. Imenuje se tobačna pipa po turški čibuk. ,.Gosta p o cest i ti" je sveta navada pri Serbih in Turkih, le da je to počeščenjo pri Serbih veliko prijetniši in mičniši, ker tudi gospodinja postreže gosta, kakor pa pri Turkih, kjer bolj okorni možki strežejo. Ce je Serb še tako reven, si prizadeva kar le more počestiti gosta; če nič druzega nima, mu ponudi saj pipo duhana (tobaka), ali vina, mleka, kave, sadja, ali kar scer ima v omari. Premožni pa se že veliko bolj skazujejo in gostujejo gosta bolj ali manj bogato, kakor jim je bolj ali manj ljub, višjega ali nižjega stanu. Brez čibuka pa nikodar ni, in če gospodarja tudi še doma ni, da mora gost na-nj čakati, mu v bolj imenitnih hišah strežaj berž pritira čibuk. Cbnka se nobeden ne sme braniti, naj je tobakar ali ne (Serbi ne poznajo tega razločka; tam vsak tobak pije); treba pa ni, da bi ga gost moral piti; dost je, da le čibuk vzame in le enekrat iz njega potegne, potem pa ga na stran postavi ali v rokah derži. Sploh ne pijejo ne Turki ne Serbi tobaka tako, da bi puhali goste oblake krog sebe, kakor pri nas. Oni le polagoma pijo svoj prijetni pa močan duhan, toliko da jim čibuk ne vgasne. Tudi ga nikdar do konca ne izkade; če je tretjina ali k večjem polovica duhana pogorelo, ga denejo na stran sli uabašejo z novim.
(Dalje sledi.)
—    170   —
Ozir po svetu.
Eno uro pri Kničaninu.
(Dalje.)                                   ^*'
Po kratkem molčanju, ko je Kničanin pismice, ki sem mu ga v svoje priporočilo prinesel, še enkrat v roke vzel io v njem menda verstico začital, da nisem iz gole zijalosti k njemu prišel, povzame prijazni pa ponosni general sopet besedo ter pravi: „Evo! piše se mi, da poznate zgodovino Serbov in naše pesmi, in da želite tudi mesta naših bojišč viditi. Po tem takem Vas smem še posebno pozdravljati kot prijatla našega naroda". Sedaj mu začenjam pripovedovati, kako je Tatvini prevod serbskih junaških pesem željo v meni vnel, se soznaniti z jezikom, zgodovino in običaji junaškega in skoz in skoz izvirnega naroda, ki čeravno v sercu Europe stanuje, je vendar Nemcom tako malo znan, da celo imenitni zgodovinarji kakor Rotteck, Becker, Schlosser in drugi malo več ko nič od njega povedati vejo, — še bolj pa kot Talvini prevod je eden naj slavniših nemških učenih mož (Grimm), ki narodske serbske pesmi visoko ceni, željo v meni vžgal potovati v deželo, kjer se prepevajo tako krasne, tako veličastne pesmi".
„Pesmi, pesmi!" mi seže Kničanin v besedo. 3,Pač čudno je, da le našim pesmam, ne pa našim delom se slava poje. Vendar moram tudi jaz reči, da smo narodnim svojim pesmam veliko hvalo dolžni« Naše pesmi nam niso le sercalo preteklih časov, temuč tudi sedanjosti in prihodnosti naše. Kar danes učini enSerb, to popeva juter že drug Serb. Pesmi in dela se stekajo pri nas Serbih v eno. Tega, prijatel, bi se bili lahko stokrat prepričali v vojskah naših. Io to je, kar nadu-šuje in unema naše vodnike in naše vojake tako, da so dopernašali dela, s kakoršnimi se le malo druzih junakov ponositi zamore. Poznate \i zgodovino Kraljeviča Marka ?
„Dala mu odgovorim.
„Evc! tako poznate celo zgodovino serbskega naroda, in po ti pozuate tudi serbski narod sam. Prav za prav mi nimamo nove, pa tudi ne stare zgodovine: naša zgodovina, naši boji se v enomer le ponavljajo; kar so naši očetje doveršili, je novo, ako njih dela primerjate z našimi, — in kar mipočeojamo, je staro, ako se spomnite Dušana, Lazara, Marka. Ti so hotii rešiti serbski narod ptujega jarma, in mi ravno to hočemo. Njim ni po sreči izšlo — spomnite se Kosovega polja! — nam je le deloma obveljalo. O tem, kar nam ni bilo mogoče, si morajo prizadevati naši otroci in vnuki, da se izpolne pesem Kraljeviča Marka!"
V tem ploskne Kničanin z rokama, in hipoma priteče strežaj. Kničanin mu pomigne, ki razumivši pomig sopet berž odide.
»Poznate li Vuka?" govori Kničanin dalje.
„Da ga poznam!" rnu odgovorim in povem, koliko hvale sem neprecenljivi njegovi zbirki narodnih serbskih pesem dolžan.    Kničanin ni mogel dosto besed najti, povzdigniti   zasluge   Vuk Štefanovičove, pa tudi mene ne prehvaliti zato,  da  se  nisem   truda  vstrašil  naučiti   se serbskega jezika,   ki  se ne  uči v učilnicah tako   pogo-stoma kakor nemški ali francozki jezik.—Kničanin govori le serbski, in razun turškega ne razume nobenega dru-zega.    Po rodovini svoji se Kničanin piše Štefan Petrovič, po rojstnem kraju si je pridjal ime Kniča ni n. To je pri Serbih navadno, kakor je bila nekdaj pri Rim-cih in Germanih; tak pridevek pa ne pomeni,   kakor je pozneje pri Nemcih obveljalo, žlahnega stanu.  Pri Serbih. kakor pri  starih Slovanih sploh, ni plemeoitnikov^žlahne gospode).    V mladosti se je vedel kakor  drugi pozneje sloveči in mogočni Serbi, kakor Kara Gjorgje(černi Juri), kakor Miloš, sin pastirja Obrena.    Bistri um Knieaninov je začel  kmalo  sloveti  po  domovini   njegovi;   izverstne lastnosti duha in telesa njegovega so mu kmnlo  odperle pot do kneza Miloša Obrenoviča, s kterim je leta 1337 v Carigrad šel, ko je ta sultana obiskal.    Po   povratku iz Carigrada je bil »treski načalnik" ([okrajni poglavar) izvoljen, pa od te časti je bil spet odstavljen, ker ni deržai z mladim knezom  Mihaelom,  ki je po  odstavi  starega kneza serbski prestol posedel.    Zapustil je takrat svojo domovino in se podal v Carigrad. Ko je pa v letu 1342 tudi knez Mihael  s  prestola prognan bil,  in je   njegov tadajni adjutant Aleksander Karagjorgjevič, sin Cernega Jurja, in sedanji knez   na   prestol   serbski   povzdignjen bil, se je Kničanin spet vernil v Serbijo,   in je stopil v starašinstvo.    Ko pa se je poslednja prekucija na Oger-skem vnela iu  so  se  austrianski  Serbi  vzdignili   zoper Madžare,  se je na  skupčini   v  Kragujevaca  odpovedal starašinstvu in se podal v Bačko in Banat,  kjer  je   na čelu  serbskih   prostovoljcov  deloma  samostojno,   deloma združen s Stratimirovičem in pozneje z austrianskimi generali  se  vojskoval  zoper Madžare.    Brez   politične   in brez  vojaške  izomike  se  je  glasovito   obnašal  na   polji politike in na bojišču.    Izverstna bistroumnost mu je na-domestovala sama po sebi  vse to,   kar  se  drugi  le   po dolgem trudu naučijo.
V tem stopi strežaj spet v sobo in prinese v kozarcih hladne vode, pa še nekaj druzega, kar na pervi pogled nisem mogel spoznati. (Konec sledi.)
Ozir po svetu.
Eno uro pri Kničaninu.
(Konec.)
Na veliki sreberni tasi je prinesel strežaj več ko-zarcov vode, med kterimi je bila posoda z žlahnimi roŽDimi peresci v cukru kuhanimi. Ta vkuha je Ser-bom naj ljubša sladčica, ktero zares tako dobro naprav-Ijatt znajo, da se človeku prikupi na pervi pokiis. Slad-čice so že od starodavnih časov Serbom sploh naj ljubša jed, ki se ne smejo pogreševati pri nobeni slovesnosti, pri nobenem kerstnem in svatbiuem obedu in pri nobeni sedmini; kjer koli dva prijatla vkup sedita, se gotovo prepeva pesmica:
Secer jedu i rakiu piju (sladcice jedo in žganje pij o).
Nanesla je beseda govorjenje tudi na poslednjo oger-sko vojsko. Misli Kničaninove o serbski vstaji so se vjemale v pravilu narodne slobodo od ene strani in vdanosti do cesarske vlade od drage; uno je branil Serbom nasproti Madžarom, to starim pravicam austrijanske cesarske hiše. Spustil se je on sam v vojsko, ker ga je serče gnalo, na Ogerskem bivajoče Serbe rešiti madžarskega jarma, pa tako, da se pravice Austrije nikakor ne žalijo; vsaki vzdigi, ki bi bila kaj druzega namer-jala, bi bil hipoma slovo dal. Mnogo je govoril od naj glasovitniših vodjev madžarske vstaje, in potem rekel: „Med vsimi sovražniki, zoper ktere sem se bojeval, so naj serditisi Nemci  bili;  vjeti  Madžari  so  se  z mojimi
ljudmi kmalo sprijaznili, vjeti Nemci nikdar. Enkrat so mi — reče — pripeljali moji vojaki mladega človeka, ki so ga pri nekem četovanju vjeli; bil je zal fant z dolgimi lasmi in bistroumnega obraza. Ukazal sem mu priti v šotor moj, zvediti od njega, kaj Nemci od nas mislijo. Bil je doma hlizo Berolina, in po svojem stana je bil pisač. Na vprašanje: zakaj se zoper nas bojuje, mi je odgovoril: „pervič zato, ker ste zoperniki slobode, in dragic zato, ker ste Nemcom sovražniki; eno pa mora obveljati: ali nemška sloboda in nemška omika, ali pa slavjanska sužnost in slavjanska divjačinost". Po tolmača mu dam razjasniti, da se silno moti, da njegov strah pred slavjansko divjačioostjo je prazen strah, da nemška omika zamore prav dobro obstati zraven omike Slovanov. Slovani dobro vejo, koliko in kaj jim še k popolni omiki manjka, in upajo v 50 letih tako deleč priti, da bojo omiko v Europi pospeševali, ne pa je podkopovali. Sicer pa se Nemci zlo zlo motijo, ako mislijo, da smo mi zatirovavci slobode."
Ukazal sem svojim ljudem izpustiti mladenča, in ma priporočal, naj namesto meča vzame pero v roko in si prizadeva Slovane bolje spoznati in nam, pa tudi svojim rojakom s pisanjem koristiti. 0*em dni potem so ga spet na bojišču vidili. Bojeval se je. kakor da bi bil ob pamet, in moji vojaki so mi rekli, da je v vojski konec storil.    Zal mi je bilo po njem!"
Na to stopi strežaj spet v sobo. Knez je poklical generala k sebi.
 -    174    —