Stiški opat o duhovnosti cistercijanov
Dr. Anton Nadrah, stiški opat, je o duhovnosti svojega reda med drugim zapisal: »Duhovnosti cistercijanov je pravzaprav benediktinska duhovnost, kateri so prvi tri-je ustanovitelji skupaj s sv. Bernardom in drugimi ci-stercijanskimi pisatelji ter deloma tudi poznejši razvoj vtisnili svoj poseben pečat...
__sv. Benedikt je pojmo-
val   samostansko   življenje
kot »šolo za službo Gospo-du«. Na prvo mesto je posta-vil liturgično molitveno bo-goslužje (opus Dei), saj je za-pisal: »Nič torej nima pred-nosti pred molitvenim bogo-služjem«. Kar 18 od skupnih 73 poglavij-torej ena četrtina Benediktovega Pravila - je posvečeno urejanju molitve. Ker so pri molitvi uporablja-li psalme in druge dele sv. pisma, so seveda morali zna-ti dobro brati. Razen za moli-
tev je bilo vsak dan dolofce-nih več ur za duhovno branje sv. pisma in del cerkvenih očetov. Cisterijani so že od začetka posebej cenili vzhodne cerkvene očete, ki so bili bolj duhovno poglob-ljeni kakor zahodni. Zato je bila duhovnost cistercijanov močno prežeta s sv. pismom in s spisi cerkvenih očetov. Spise, ki so jih potrebovali za svoje duhovno življenje in izobrazbo, so menihi sami prepisovali. Bolj nadarjeni pa so pisali tudi izvirna dela; tako se je širila cistercijan-ska duhovnost. Za tisti čas, ko so redki ljudje znali pisati in brati, je to zelo pomembna kulturna dejavnost.
Že sv. Benedikt je zelo na-glasil ročno delo, brezdelje pa je razglasil za sovražnika človeka. Za sv. Benedikta so ljudje v samostanu šele tedaj »pravi menihi, kadar živijo od dela svojih rok.«
Prvi cistercijani so molitev in delo še bolj naglasili in
dosledneje izvajali kakor v sočasnih benediktinskih samostanih. Razen vsakda-nje korne molitve so uvedli še vsakdanje molitve za raj-ne. Ročno delo, ki so ga imeli tedaj v javnosti in celo po benediktinskih samostanih za manj častno, so cistercija-ni zelo gojili. S tem so vrnili ročnemu delu čast. Ravnali so se po sv. Pavlu, ki pravi: »Kdor noče delati, naj tudi ne je«. Da bi bilo mogoče ročno delo bolje opravljati in da bi molitev in bo]j duhov-ne dejavnosti ne trpele, so predvsem za ročno delo na novo uvedli brate koverze, ki niso bili duhovniki. Z delom so se cistercijani sami vzdr-ževali in z njim pomagali tu-di revežem, hkati pa so imeli delo, zlasti težko in neprijet-no, za asketično vajo kot sredstva za napredovanje v duhovnosti. Tudi med sa-mim delom, ki je bilo sicer naporno, a prilagojeno spo-sobnostim posameznega me-niha in odmerjeno z zvon-cem, so veliko premišljevali, saj so med delom molčali. Sploh so v samostanu molk zelo cenili.«
Stiški rokopis
Kdo še ni slišal zanj? Med mnogimi dragocenostmi, ki so nastale v skriptoriju sti-škega samostana ima Stiški rokopis velik pomen za slo-vensko literaturo. Poglejmo si, kaj je o njem zapisal aka-demik dr. Anton Slodnjak v Slovenskem slovstvu. 1968:
»Stiški rokopis je najbrž edini dokaz, da so cisterci-janci v znamenitem samosta-nu Stična na Dolenjskem upoštevali slovenščino kot jezik verskega plemstva. Da-nes ga hranijo v rokopisni zbirki Narodne in univerzi-tetne knjižnice v Ljubljani. Tvorita ga pravzaprav dva dela, prvi je bil zapisan okrog 1428, drugi pa okrog 1440. V prvem delu si je nez-nan češki cistercijanec, ki se je morda zatekel pred husiti v Stiški samostan, zabeležil dve kratki molitvi (Pred pri-digo in Pozdravljena kralji-ca) v slovenskem jeziku, a v starem češkem predhu-sovskem      pravopisu      in
z mnogimi oblikami svoje materinščine. V drugem de-lu pa je njegov sobrat zapisal v istem pravopisu, toda brez čeških oblik in glasov, prvo kitico Velikončne pesmi in nov obrazec splošne izpove-di. Čeprav pa ta ne ustreza nobeni izmed inačic v Bri-žinskih spomenikih, je ven-dar v samoobtožbi zaradi kr-šitve nedeljskega praznične-ga praznovanja čutiti ne-kakšno soglasje med vsemi tremi. Kljub temu se iz sti-škega obrazca krepko ogla-šajo nove kulturne in druž-bene razmere: verniki se ne obtožujejo malikovanja ka-kor v Brižinških spomeni-kih, pač pa morajo v cerkvi javno priznavati in obžalova-ti, da niso dajali zemJjiške-mu gospodu zapovedane de-setine. V jeziku obeh stiških zapisov se kažejo poleg zelo starih oblik bolj ali manj sve-ži sledovi nemške govorice in skladnje, ki so se širili iz jezika duhovske in posvetne gosposke v Jjudsko slovenš-čino.«