1194
Andrej Žigon
Nekaj
poskočnih,
eteričnih
in posvečenih
rim
EN AMARO    Zdaj si nora za Chopinov opus, ZA BOZOVO    zdaj spet Litaipojev lotos KITARO    k ustom nosiš in posmrkaš,
prsi s škrobom si oprhaš.
¦
Dost mam jest teh tvojih flanc, bom spustu kojne dol po klane, naj Šopen en diksilent zašiba in Litajpo — ma kva me briga.
Aj, aj, aj, deklic objestni, ne pretvarjaj se do nezavesti, se odloči, v spalno vrečo skoči, čez nebo se reaktivec boei.
Dost mam jest teh tvojih flanc, bom spustu kojne dol po klane, naj Šopen en diksilent zašiba in Litajpo — ma kva me briga.
SRCE    Golobica jutra, trenutek, ej! bahavi, KLAVIRJA    kam poneseš pismo belo, nepopisan list?
1195                                              Nekaj poskočnih, eteričnih in posvečenih rim
Nad predmestjem, ki vrtinci krčme v pustni ples, za suho rožo v vazi se zbojiš, list spustiš.
V vrbju čoln ujčkaš, reka mila,
katerim krajem daljnim priveslala boš svoj stot soli?
Kazalec neresničnih ur
čez 'brzice te vzpodbode, čoln prebode
in kri v curkih dno obišče,
ko sol navzgor svetli vode sveta.
In ti, pest pečenega kostanja, dahneš žar v srce klavirja?
Zunaj se mrači.
APRIL    Popoldne,
smrtno ranjeno popoldne:
iz rakve utripa
krhka breskev brsteče rdeče diha.
Okusiti slast orošene kose!
popoldne,
smrtno ranjeno popoldne
in
tvoje kavne oči,
draga,
v skodelah oblakov razpenjajo jadra!
MALA    Šipkov vrat na kamniti ogradi LORELEI     in
kri škropeča med oblaki...
Kaplja
kaplja
večerni mrak.
1196
Andrej Žigon
V brezno pahnjena Lorelei
prebudi se v siju mladega telesa;
iz tolmuna stopi srnooka,
pramen žitnih las čez goli pas ji vzvalovi.
»Mala Lorelei, prihaja maj, prihaja maj!«
PROTI    Meči si v usta prsti,
DOMU    ne pregrizneš krog vrata vrvi,
zarana zarana,
ko tvoj dih je kamnita tetiva, ki proži jo slutnja vulkanska.
Ne, nisi ti, ti proti domu goreč, z noži v nozdrvih, srno na plečih, nisi ta svet.
In ne iskra slane,
ki nagelj od teže dehtenja
jo vase za vzglavje povija,
zarana, zarana,
ko balkoni še spijo, že lastovkam svitanje zdeha prijazno žgolenje.
Zarana zarana:
mehko kot odpuščanje rahlo krila na vzhod zavesljajo.
Ne dolbi solz v marmor, mati! ko belolasi konj te zapusti, in lune na grobovih se napase.
NJEJ
1197
Nekaj poskočnih, eteričnih in posvečenih rim
Ne lomi rok, malin ne trgaj z lica! krotko zazrta v slep korak, ki čez gore k delti reke gre.
Oba rojena sta pod istim svodom in isto dleto muko vajino okuša, le: da tebi bo obraz razpokal, a ti ostaneš pri vodnjaku; konj prek morja se poda.
TEMU, KI...    Ta, ki iz skalnate muke cvetove jasmina prši: čez jezerni svet labodja struna drgeta. Ki iz šumečih otroških oči deteljo starcem v jasli nameče: mrtva kobila skoz obzorje rezgeta. In jelenu rogovje kravžlja, da presune košuto sla, od mesečine zanosi. Oj, dekliški spev: nitka duha skoz turbine srca se lesketa, ko brinje prsi razi marmor smrti.
Ta, ki šili zvonike,
riše svetnike, za božjimi pulti zvodnike,
sonce prepleska v limono,
v parnem kotličku z ledom oprha madono,
oj, brhko madono.
In ta, ki v grlo kitare iztiska zoreče nebo,
paleto nad utopljencem vihti,
da se, zaljubljenec, z rdečico zbudi.
Ki v sneg žerjavico rodi
za hip temo »plaši:
v kara vzorec besed
ugaša sled . ..
Ta, oh, ta ni od tega sveta;
v silnem zamejstvu se z zmaji sablja,
v školjki straniščni svoj domek ima.
1198                                                                                                                      Andrej Žigon
JOSIPU MURNU    Vlažna debla noč ožarja, ALEKSANDROVU    črni vran v vejevju spi, o nebeškem jutru sanja, ohropelem od krvi.
In svileni trak potoka na sončnem vratu vzvalovi; v zibeli rože glej uroka, škrjančkov pipo zakadi.
Svet je le pretkano spanje tu, ob ognjiščih zvončnih streh; ko teloh beli v vazo plane, prebudi uroka izkljuvanih vek.