Iglanovi.
!gMH|glanovi so bili precej imoviti. Stanovali so na prijaznem holmeu, obdanem bMKz rodovitimi njivami, pod katerimi so se razprostirali lepi travniki, vsi njihova ||||i®last. Ne samo, da so za doinačo rabo pridelali vsega, kolikor so potrebovali, |^1P|, ostajaio jim je še za na prodaj. Letine so bile ob tistih časih tudi dobre, 4    in tako se je vsako leto  množilo  Iglanovim  premoženje.   Da-si je Bog
Iglanovim delil svoje dobrote v obilnej meri, vender tega Iglanovi niso spoznali. Bili so bolj ali menj ponosni na svoje premožeuje, ki jim je prinašalo mej ubožnimi prebivaloi bližnje vasi Slivnice obilo easti in spoštovanja. človeku pa je tudi — rekel bi — prirojeu nekak ponos, ako vidi, rta ima vsega dosti, in kaj rad se takrat prevzame, da začue zaničevati svoje sosede in znanee.
Tako je bilo tudi pri Iglanovih. Bili so na svoje premoženje ponosni in pre-zirali so vsacega, ki ni irael vsaj nekaj imetja. Da, niti svojiti bližnjih sorodnikov, Selčevih, ki so uro daleč od njih stanovali, niso mogli nič kaj trpeti, ker so bili ubožni. Večkrat je oče Iglan te svoje sorodnike opravljal ia dejal, da so vse za-pravili, da niso znali gospodariti i. t. d. Ali vender jih oče Iglan v tem ni prav sodil. Bili so nekdaj res premožnejši, ali prišla je v njihovo hišo marsikatera ne-zgoda, ki jim je pobrala mnogo denarja. Iraeli so poleg sebe hraniti še očeta in mater, za katera so prav lepo skrbeli. Ni se tedaj čuditi, da jim je šlo premoženje navzdol in da so slednjie popolnoma obožali. Iglanovih pa so se Selčevi raje iz-ogibali nego da bi se jira1 približevali, ker so zuali, da se ondu ni nadejati ničesar dobrega, pač pa zanieljivih besed. Živeli so torej zase z delom svojih rok. Veekrat je rekla Selčeva mati svojemu možir. ,,Ošabni so ti Ijudje, ker jim gre dobro ter nečejo videti nas, ki smo ubožni, da-si smo njih bližnji sorodniki, a raorda se tudi pri njih kaj izpredrugaci in minnla jih bode ošabnost! Ako smo rai ubožni, po-šteni smo vender še in svojega poštenega imena nismo še oskrunili, da bi se nas bilo treba sraraovati. Kdo ve? morda nas bodo pa še kdaj potrebovali, saj si človek ni nikdar v svesti, da bi ga ne zadela kaka nesreča." Selee ni ugovarjal tera besedam svoje žene, ker mu je bilo hudo pri srei in je tudi vedel, da po krivem trpi zanieevanje. Vsikdar pa se je tolažil ob takej priliki s tem, da je izpolnjeval svoje dolžnosti, da je lepo skrbel za svoje stariše, ko so bili onemogli in prižli v njegovo skrb, in to ga je tolažilo nad vse drugo. A kaj bi mu bilo ostalo dru-zega nego slaba vest, ako bi bil puščal svoje onemogle stariše v potrebi ? In da-si je za časa njihove bolezni imel mnogo troškov, vender se ni zaradi tega nikoli pritožil, izpolnoval je zvesto četrto zapoved božjo.
ir.
,,Kaj se ,je svetilo sinoči pozno v noč ondii gori nad Slivnico? Ogenj se je videl precej na široko, izvestno je pogorelo več poslopij." Tako so nekega jesenskega jutra popraševali sosedje drng drugega in ugibali, čegavo hišo bi bil ogenj upepelil. Se tist dan pa so je čulo, da je sinoči Iglanu pogorela liiša z vsemi gospodarskimi poslopji. Pomoei ni bilo od nikoder, ker so Iglanovi stanovali na samoti, in če bi tudi bili prišli Ijudje, oteti bi ne bili mogli ničesar, ker so bila vsa poslopja pokrita s slaino in ne daleč vsaksebi.
Kako je ogenj nastal, izvedeti ui bilo mogoče; samo to so vedeli Iglanovi, da so brez strehe. Tisto jutro pritisnil je precejšen mraz in Iglauovi so morali premišljevati, kam se bodo podali pod streho in kje si bodo iskali živeža, ker doraa jim je pogorelo popolnoina vse. Tu se spomni oče Iglan svojih sorodnikov Selčevih, ali skoro si ne upa jih eesa prositi, ker preje ni hotel vedeti za-nje. A Selec, da-si sain nbog, ko je slišal o nesreči Iglanovih, hiti sam do njih in se jim ponudi v pomoč. Vzprejeti hoče saj otroke čez zirao pod svojo streho in odvzeti Iglanovim
—~< 171  >¦----
glavno skrb, a drugi, misli si, poišeejo si vže stanovanja pri sosedih. Takojetudi bilo. Iglanovi otroci so prišli stanovat k Selčevim, in ti so prav Iepo skrbeli za-nje.
Iglanori so čez zimo imeli dovolj časa premišljevati, kako bodo popravili svojo hišo, in spoznali so, da jih bode stalo dosti dela in denarja. Na vzpomlad so hoteli takoj začeti, zato so pa morali vže po zimi sekati les in delati druge priprave. Oče Iglan je sarao ob nedeljah utegnil pogledati k svojim otrokora, ker mej tednom je imel preveč opravkov; otroci pa so se vže poprej veselili nedelje, da zopet vi-dijo svojega očeta. In kadar koli se je oče Iglan bližal Seleevej hiši, vselej ga je bolelo srce, ker mu je vest očitala, da ni prav delal s temi svojimi sorodniki. Nekoč, ko sta bila s Seleem sama, dejalje oče Iglan: ,,Glej, Selec moj dragi, jaz sem se poprej tako malo brigal za tebe, ko sem imel še vsega dosti, a ti mi zdaj v mojej nesreči tako lepo pomagaš in odjemlješ največjo skrb — moje otroke. Tega bi ne bil pričakoval od tebe, vender mislim, da zdaj spoznaš, da sem tudi jaz postal ves drugačen človek, odkar me je zadela nesreča. Tisočkrat se ti zahvalim za tvoje dobro delo, ker znaš tako lepo povraeevati hudo z dobrim. Ako mi ljubi Bog da zopet blagostanje, izvestno te ne pozabira in povrnem ti dobroto, kolikor rai bode mogoče."
Tako je govoril oče Iglan svojemu sorodniku Selcu. A ta mu odvrne: ,,S tem sem jaz, dragi moj, storil le svojo dolžnost in nič druzega; in to, kar sera storil, storiti sem moral, če si tudi nisva bila prijatelja. Otroci tvoji naj le ostanejo pri meni toliko časa, da si postaviš svojo hišo, živeža nam je ljubi Bog vže toliko dal, da nam ga ne bode prirnanjkalo. Bog ti daj v bodoče zopet srečo in blago-stanje in te varuj vsake nezgode! Ako bodeš vzpomladi potreboval kake pomoči pri delu, le pošlji po mene, in rad ti pomorem tudi v tera po svojih močeh."
Oče Iglan je bil zelo ganen, ko mu je Selec tako govoril, in sklenil je biti v prihodnje z vsakim siromakoin prijazen in Ijubezniv, ker je spoznal, da se v priprostem, ubožnem čloreku skrivajo do.stikrat najblažji čuti eloveškega srca.
III.
Takoj v vzpomladi zaeel si je oče Iglan staviti novo hišo. Pri tem pa je potrosil precej denarja, ker vsako novo zidanje stane obilo troškov. Ce si je hotel vse dobro napraviti, moral je prodati nekaj polja in travnikov, kar se sicer ni dosti poznalo, ali vender se je težko ločil od njih. Poslopje so stavili do jeseni in v tem času je bilo vže toliko narejenega, da so se mogli preseliti na svoj stari dom. Tudi otroci so prišli zopet v svoj rojstni kraj, ali težko so se ločili od Selčevih, ki so jih tako radi imeli.
Oče Iglan je imel zdaj zopet novo domačijo; z velikim trudom in velikimi troški si je postavil vse potrebno in moral si je pri tem marsikaj pritrgati. česar inu poprej ni bilo treba. Pri vsem tem pa je spoznal, kako težavno je za one Ijudi, ki si morajo s težavo in delom služiti vsakdanjega kruha, in katere je on poprej zaničeval. Zdaj ga je pač minula ona grda ošabnost, ki je poprej gospodovala v njegovem srci, in postal je ves drugačen človek. Spoštoval je vse svoje sosede, a posebao še Selčeve, ker ti so mu največ pripomogli iz njegove nesreče.
Iglaa je gospodaril še nekaj let, in ker je bil umen gospodar, popravil si je tudi  kmalu škodo,  katero mu je  bil  napravil ogenj.   Neko zimo pa se je bil
U*
—~< 172 >¦—
preeej poškodoval padši z voza, in ta bolezen ga je dlje časa nadlegovala, dokler ga ni Bog rešil hudih muk, katere je moral trpeti vsled padca. Svoje novo po-sestvo pa je izročil starejšemu sinu, ki je za njim še dolgo let gospodaril zadovoljen in srečen.
*                *                                                     _g
i
A danes najdemo na Iglanovem posestvu mladoga in pridnega gospodarja Štefana. Da-si ima vsega obilo, vender je z vsakim elovekom prijazen iri postrežljiv. Ubogim stori mnogo dobrega iri nikdar ne gre prosjak brez darii od njegove hiše. Bog nra daje obilo blagoslova in sreče pri vsakem njegovem povzetji. Ako pa vprašarao Stefana. kako da mu gre vse tako po sreči, rekel vam bode, da vsak, kdor siromakov ne zaničuje ter jim rad pomaga, prejema od Boga obilo blagoslova, a oni ki jih zani&uje, ne dobi daru, nego kazen božja ga zadene tam, kjer seje najmanje nadeja. Tako, pravi, dejal mu je njegov rajnki oče, ki je to sam izkusil.
M. Šašelj