je razvidno iz primitivnega opisa kodeksa in iz reprodukcije? Edino, kar se da zaenkrat ob tem kodeksu trditi, je, da je tak, kakršen je, nastal že na Češkem in od tam prišel s kakim beguncem kartuzijanom v Žice. — Izdaja Japljevih listov in evangelijev iz leta 1800. (str. 201) je že deset let ne samo znana, ampak tudi opisana in ocenjena (gl. Breznik, «Dom in Svet» 1917, 333). — «Wildpoam», ki stoji dvakrat na str. 204, bo pač menda «Wildpann».
«Med tem ko naši drugodržavni sosedi v Gradcu izdajajo sijajno opremljene knjige o naši zemlji in zgodovini, odtegujejo domačini domačemu društvu še celo borno udnino,» toži upravništvo na ovitku. Zato je bila pametna misel, da je društvo po tolikih letih enkrat zopet priobčilo imenik svojih članov. Se vsaj vidi, kdo ve ceniti plemenito delo mariborskega Zgodovinskega društva, in kdo ga pri tem s 40 Din na leto podpira.                            J. A. G.
SRBSKO-HRVATSKA   DELA
Antologija ljubavne lirike. Izabrao Božidar K o v a č e v i č. Beograd, 1927. Izdao Zdravko Spasojevič. X + 146 str.
Vem, da so se ugledni bardi raznih jezikov v Evropi branili priti v slične zbirke. A naša doba živi naglično in nestrpno in vsakdo ne utegne prebirati cele kupe knjig, cesto brezpomembnih. V antologiji pa se moreš seznaniti z vsakovrstnimi osebnostmi ter potem seči po celotni izdaji tistega umetnika, ki ti najbolj ustreza. Zlasti za inozemca je tak kažipot jako primeren.
Kovačevič pravi v uvodu, da je prečital preko sto srbskih in hrvatskih zvezkov in pregledal skoro 40 obzornikov, da bi našel najbolj dovršene izraze ljubezni v vseh odličicah. Izbor se razteza na debela štiri stoletja ritmičnega ustvarjanja. Zastopanih je 60 leposlovcev, od teh tri ženske. Nežni spol se je na slovanskem jugu pozno lotil pisanja: bosenska mohamedanka Umihana Čujdina je stoprav leta 1810. zložila prvo žalostinko na smrt svojega v boju padlega ženina.
Sorazmerno najobileje so prikazane narodne pesmi, z 20 zgledi. Priznati moram, da so mi od vsega gradiva še najbolj ugajale. Saj je celo German Grimm izjavil, da se nemška poezija lahko skrije pred srbsko in da n. pr. spada «Zidanje Skadra» med najgenljivejše pesnitve vseh ljudstev in vseh časov. Razumljivo je tedaj, da se je mogla srbska moderna pesem razmahniti tako kasno, šele proti sredini preteklega stoletja z nežnim Radiče-vičem, J. Iličem in Njegošem. Pretežnemu vplivu narodnega načina so se za njimi odtegnili Jakšič, Zmaj, V. Ilič, med sodobniki pa Rakič, Dučič, Stankovič, Stefanovič, dočim se neutajljivi sledovi narodne popevke opažajo še danes pri vseh črnogorskih piscih.
Ob tem zborniku sem poskusil overoviti mnenje splitskega profesorja Petraviča, ki nekje dokazuje, da so hrvatski pesniki vobče refleksivnejši in globlji od srbskih tovarišev, ti pa da one prekašajo po blagozvočnosti in bogastvu jezika ter ugodnejši obliki. Na prvi pogled se zdi trditev precej verjetna, ker kajkavec se mora šele priučiti štokavščini. Vendar pri najmlajšem rodu se mi vidi, da je razlikovanje nemogoče. Ako imajo Srbi formalistične mojstre, kot Vojislava Iliča in Dučiča, ne zaostajata Hrvata Kovačič in Matoš nič za njimi. Hrvatskim mislecem se pa dostojno postavi ob stran n. pr. Rakičeva globina.
Pričujoči cvetnik, mišljen kot omladinska čitanka, se ravna po vidiku zgolj estetske vrednote, ki jo lahko posnameš po naslovu. Zato niso prišli do besede prvovrstni književniki, odlični v drugačnih panogah, na priliko Kranjčevič  ali  Bojič. Navzlic enotnemu merilu je  snopec precej  pester in
508
bujen: rahla sanjavost, mladostna objest (Vidrič in Radičevie, v tej družbi pogrešam Pavičeviča), onemogla starčevska bolest (Šantič, Jakšič), epsko navdahnjene kitice (Zmaj, Kostič, J. Ilič), elegije (Rajič). Kajkavska in du-brovniška plejada nam je po svojem izrazu najbližja. Med pesnikinjami mi najbolj prija Maksimovičeva. Iz najmlajšega zaroda nas tu pozdravljajo Glumac, Krklec, ognjeviti «sevdalija» Hamza Humo, Drainac i. dr. Okusno opremljeni snopič je vreden priporočila.                               A. D e b e 1 j a k.
TUJA    DELA
Collezione di letterature slave. Umberto Urbanaz-Urbani: Scrittori jugo-slavi, I, prefazione di Pavle Popovič, Rettore deli' Universita di Relgrado. Časa editrice «Parnaso», Trieste, 1927. 210 str. Lir 12-50, za inozemstvo 15'50.
Tržaško založništvo «Parnaso» izkazuje v svoji zbirki slovanskih slovstev doslej Cankarjevega Hlapca Jerneja v Regent-Sussekovi prireditvi, Urbani-jeve Scrittori jugoslavi, I in II, Giustijev prevod: Rais, II delitto di Caliba, ter obeta Popovičevo Jugoslovansko književnost poleg Cankarjevih Podob iz sanj.
Prečital sem si v splošno zadovoljstvo prvi snopič Urbanijevih razprav, posvečenih italijanski kraljici Jeleni, potomki slavnega pesnika, kneza in vla-dike Njegoša. Že na prvi pogled ugodno vpliva podrobnost, da si je tiskarna omislila diakritične znake: oprema je skoro brezhibna.
Ti jedroviti načrtki, orisi, sličice so raztreseni udje, zbrani v celoto iz raznih obzornikov. Pred vsakim zastopnikom najdeš kratek životopis. Obsežnejši in pomembnejši umotvori so prikazani po svoji vsebini, značilne pesmi ali njih odlomki prevedeni v prozi, razen nekaj Kranjčeviča, ki je podan v stihih in stikih. Kritik si je prizadeval, predočiti slednjega pisatelja nekako v njegovem slogu: nežnega z rahlimi obrisi, misleca z globljim razmotriva-njem. Na vrsto so prišli tokrat od Srbov: Njegoš, Radičevie, Nušie, Rakič, Dučič, Stefanovič, Stankovič in Jankovičeva ter Savideva, od Hrvatov pa: Kranjčevič, Vojnovič, Nazor, Begovič, Andrič in Petrovič.
Galerija obrazov je torej dokaj pestra. Mimogrede primerja profesor Urbani te avtorje s sorodnimi italijanskimi, kar omogoča njegovemu občinstvu živejšo predstavo. Vmes pa namigne včasih še na razne slovanske tvorce. Tako je prišel do besede Silvin Sardenko, V. Deželic, ob Andričevih žalostin-kah Ex Ponto se navaja Cankar itd. Sodbe o posameznikih se večidel ujemajo z mnenjem tukajšnjih ocenjevalcev, vendar pa kritik podaja o proučenih delih tudi osebne vtiske in nazore, mestoma ugodnejše, nego jih čujemo od domačinov  samih.
Jugoslovanskemu romanu priznava Urbani prednost pred ruskim. -Ne vem, kaj poreče na to znameniti Britec Galsworthy, ki je letos na Sorbonni predaval o šestih najboljših pripovednikih na svetu — Dickens, Conrad, Mau-passant, A. France, Tolstoj, Turgenjev — ter po takem povzdiguje zlasti vzhodne in severne Slovane, saj angleško pišoči Conrad Korzenowski je prav za prav Poljak. Vendar pa pripominja rektor Popovič, da je ameriška javnost postavila jugoslovanske povesti njegovega izbora nad ruske novele. Članki poudarjajo predvsem one strani in struje v srbsko-hrvatskem knjištvu, ki utegnejo pospeševati zbližavanje in prijazne odnošaje med «jadranskimi rodovi». Iz tega si razlagam, zakaj je n. pr. Nazorov Veli Joža docela zamolčan. A če zdrkne naš naslovnik ponekod na politično plat, ne morem vselej pritrditi njegovemu stališču, čeprav ga razumem spričo današnjega položaja na Apeninskem polotoku. Pa to so zgolj neznatne izjeme med obilico toplega občudovanja za leposlovno proizvodnjo v troedini kraljevini.
509