rH SLOVENSKA BGELA.
Odgovorni vrednik: Ani. Jsuiežic.
Št. 26.	V četverlek 30. junija 1853.	IV. leto.
Grobni kamen.
~TT
V roparskem tuniškem gnjezdu se vse giblje, kamor le oko oberneš. Celo pristanišče je prenapolnjeno roparskih in tudi družili kcfscanskih pla-vak ali bark, ki so semkaj prijadrale, kaj svojih vjetih sobratov odkupiti ter jim spet svobodo podeliti. V taj namen je ravno tudi sedaj barka z benečanskim jadrom v pristan priplavala.
Lovre je na barki ostal, in je žalostno na breg gledal, kjer je tolikanj življenja in gibanja bilo. Ljudstvo je z divjim ukanjem prišlim roparjem nasproti hitelo, v čedali so gonjači velbljode proli pristanu podili, i na tisuče je kerščenih sužnjih pod težo zdihovalo, katero so jim mu-čitelji naložili. Ubogi, velbljode so srečne imenovali, klerim so godli, da so hitreje šli, sami pa pod bremenom omagujejo. Lovre je hitel s Petrom, ki ga je spremljal, na breg, ino se oberne k mavritanskemu pristanovodju, ter mu razodene, da hoče sužnjega Ludvika Torinita odkupiti. Pristanovdja, ki je tudi mešetar za su/.ne bil, odpre veliko knjigo, potem ko mu Lovre cekin podari, v kojej so vsi na to pritnorje pri-tirani sužnji zapisani bili, kako jim je ime, in od kod so doma. »Pravo uro sle še zadeli, reče prista no vodja: »mož, katerega vi iščete, je bil dvajset let, daleč od tod globoko v puščavi. Zadnji čas je bil kupcom iz Tuniza prodan, ki so včeraj v mesto nazaj prišli. Služi pa v hiši Ben Jusufa, kamor vas bo moj sin spremil. Lovre je šel s Petrom; prista-novodjev sin jima je pot kazal, in kmalo sta bila v Ben Jusufovej hiši, kateri jima je, potem ko sla mu razodela, po koga sla prišla, svojega sužnjega Ludvika pripeljal. Lovre ga z ostrim očesom gleda, in z obraza njegovo notranje pregledati skuša. Sužnji ga gane; spomin na strašno uro pri smerlnej postelji svojega očeta, se mu v duši zbudi, in mogel se je na Petrovo ramo nasloniti, da ga grenki občutki k tlam poderli niso. Neukrotena divjost je iz zagorelega obraza sužnjega govorila. Očesi ste se mu kakor strela svetile, i rožlanje verige, katero je škripajoč stresal, da ju je groza bilo, zopet Lovretu jezik odveže.^ Ko pa sužnji Lovretovo misel zasliši, se mu vriščejoč pred koleni verže, i ga prosi, naj zdrobi njegove verige i naj mu dolgo zaželjeno prostost zopet podeli. Lovre, ostrašen od Ludvikove divjosti, skriva, da je globoko ganjen, i tresočega glasu spregovori: »Kaj hočeš storiti, ako te spon rešim »»Zmaščeval se bom nad Karlom Montanitom! Prisegel sim, da se bom znosil nad njim, in svoje prisege ne prelomim!<<<l strašno suženj zavpije. Peter mu razodene, da je že Montani merlev, ali zopet se je zaklel, da se bo nad njegovim pepelom zmaščeval, in na vso njegovo rodov ino sramoto zavalil.
Lovre obledi; in nem Petru v roko seže, ki je tudi obledel ter se ni upal svetvati, naj bi raje sebe ohranil in opustil, kar je vest na glas klicala. Lovretu se oserčje, ki mu je toliko muk napravilo, umiri, in z mogočnim glasom od Ludvika prisego lirja, da še ne bo maščeval, sicer bo druge sužnje odkupil, ki bodo boljši svojo rešitev porabili. Vse zastonj. Ludvik je raje še v sužnosti ostal, kakor bi bil od svojega skiepa odstopil, ki ga je celih dvajset let delaj. Z grozo se Lovre od njega oberne. Namesti njega tri druge Benečane odkupi, ki so v ravno tistej hiši zdihovali, in odrine ž njimi v domovino; maščeva nja želnega Ludvika pa daijnej osodi pusti.	(Konec sledi.)
Toulovec Lovre.
V češkem mestu Lilomišlu se nahaja v špitalski cerkvi na levi strani altarja na sleno malan obraz klečečega viteza, čigar noša že na dobo med 14. in 15. stoletjem kaže, kateri s sklenjenimi rokami v molitvi svoje oči proti nebu povzdiguje, da bi milost od Boga prosil. Pri nogah mu je kapa, tul s pušicami napolujen, in pa lok; pod njim pak se bere napis: Vavrinec Toulovec, umrel leta 1404.
Od tega moža si pripovedajo Litomišljani do novejših časov na-sledno prigodbo:
V starih časih je živel vitez Lovre Toulovec, ki je po Visokomit-skem (Hohemnauth) lesovji s svojo mnogobrojno drušino se potikal, in tam v podzemljskih ljuknjah prebival, od kodar je na cesti, ki seje okoli tistega lesovja ovijala, napadal s svojimi tovarši popotnike, zlasti pa bogate kupce, in jim vse odjema!, kar so sabo imeli. Od tako t dobljenega bogatega plena je potem obilne darove delil potrebnim ubožče-kom tistih krajev.
Gospodje in /Jahtni posestniki tiste okolice so večkrat skušali ga z oroženo silo napasti, da bi konec storili njegovemu pogubnemu počenjanju, in da bi njega in njegovo roparsko trumo iztrebili. Ali na širokem polji, kjer se Toulovec ni mogel meriti s zjedinjenimi silami teh gospodov, se je vselej vedil zvito ognuti vsakemu boju in jim pobegnuti; v nepristop-nih pak in neprehodnih lesih si gospodje niso upali ga poiskati in nanj vdariti. Pri tem Toulovec vselej si je prav dobro merkal svoje nasprotnike, in je po tem na shodno priložnost čakal, da jih je o ponočnem času vsakega posebej na njih lastnih gradovih napadal, ter z ropanjem in požiganjem celega posestva se nad njimi hudo maščeval. Zavoljo tega so vsi žlahtniki cele tiste okolice ga slrašno sovražili, in tergovci so vselej z grozo od njega govorili; med tem ko so ga ubožni in revni prebi-vavci vse okolice, kterim je toliko dobrot skazoval hvalili in blagoslovili.
Ker ga tadaj gospodje niso mogli vkrotiti, in ludi ne do njega priti, da bi bili vstavili ropanje, ktero j« svobodnemu kupčevanju tistih krajev tolikajn škodovalo; so ga pa grajali in od vsih strani mu očitali, da on svojo žlahtno kri-in svoje dobro ime s temi hudobijami skruni in go-nobi, kjer je vender bogat in mogočen, in bi lahko mirno in pokojno med njimi živel. Ali on ni za take graje nič maral. kadar so mu do ušes dohajale, in je li s posmehovanjem banje odgovarjal, ter še bolj napadal in ropal popolne rekoč; da oh popolnoma po pravici dela, kar
po svoji moči pomaga, tla se lo, kar ljudje posedajo, enakomerno ined nje razdeluje, kar je želeli; zakaj veiika obilnost blaga rodi v bogatih napuh, željo se čez druge povzdigovali in druge slabe nasledke, med tem ko mora ubogi žalostno poginuli, ker si ne more še naj polrebni-šega omisliti.
Take misli in načela so mu gospodje odbijali govoreč: da derhal ktero Toulovec tako goreče podpira in zagovarja, tega ne zaslužuje: ker nehvaležna in nezadovoljna se s tem nikakor ne da umiriti in vpokojitj, kadar kdo z njo bolje ravna; da ti siromaki, ako jim kdo iz zgol sou-smilenja ludi še več podeli, vender li še več dobiti žele in se nikoli dobrot ne nasitijo.
Da bi mu to dokazali, kar so terdili, namreč: da je gospoda v svojem poželjenji mnogo zmerniši in zadovoljniši, kakor siromaki, so ga na vadijo pozvali, in mu v dosego tega cilja ponudili, da naj se napravite dve gostii, ena za gospode, druga za uboge, in da bo tista stran stavo dobila, kjer bodo gostje popolnoma zadovoljni s tem, kar se jim bode na mizo dalo, v miru domu se razšli. Toulovec je popolnoma v svojo stran zaupal, zato je tudi brez vsega razmišljenja v ponudbo privolil in znamenilo šumo z njimi slavil. Zgovorjeno je bilo ludi od oboje strani, da ima izid te stave razsoditi, kdo je bolj prav mislil, Toulovec ali gospoda.
Ob odločenem času so gospodje napravili gostijo, h kateri je prišlo veliko število žlahtnikov iz cele okolice. Jedlo se je in pilo dosti, vsi so bili prav veseli, in po gostii so se vsi zadovoljni z obedom in židane volje vsak na svoj dom razšli.	(Konec sledi.)
Nekaj o slovenskem petji.
Ni naroda na svetu, da bi bil rahlišiga, mičnišiga in za vse, kar je lepo in dobro, posebno za poezijo ino petje bolj pripravniga serca od slovenskiga. Kjerkoli stanuje slovenski narod, tam se glasijo pesmi, tam se slišijo melodije. Pevaje kuri gospodinja ogenj na ognjišči, pevaje opravlja kravarica svoje opravila, pevaje se podaja hlapec s koso na rami na polje. Ni skori dela med slovenskim ljudstvom, da bi se pevaje ne storilo. To je odkrita resnica, znana vsakimu, ki je nekdaj med Slovenci bil, lo je pa tudi zadostna priča, da je slovensko ljudstvo, kakor sim gorej rekel, mično ino čutlivo ino pripravno za vse, kar je dobro ino lepo.
Tako ljudstvo je rodovitni zemlji enako, katira umno ino skerbljivo obdelana, obeta obilno dobriga sadu, tako ljudstvo bi se ne smelo za-nemarali, posebno v pričijoči dobi ne, ki so se ljudske šole tudi sloven-skiinu jeziku odperle ino se rojen Slovenec svojiga inaterniga jezika več ne sramuje. Veliko so za povzdigo slovenskiga jezika, za poduk ino izobraženje slovenskiga ljudstva pridni delavci, učeniki ino duhovni pastirji v kratkim času že storili, ino resnično so za to obilne hvale ino božjiga plačila vredni; pa se litne reči mora, da bi'se še veseliši nasledki mnogoverstniga truda med ljudstvom gledali dali, ako bi se slovenska ginljivost ino čutljivost do poezije, ki je od Boga po obilni meri slovenskimu narodu darovana, ako bi se leta,čutljivost bolj skerbljivo
26*
zbujala, redila ino vižala. Mičnost ino lepočutje, veselje na basnih, na pesmih, na različnih lepih rečih, je hramba zoper hude šege ino navade, zoper pijanstvo ino kletvo, zoper sovraštvo ino boj, zoper razuzdanost ino hudo djanje, mičnost serca ino lepočulje je mati lepih znanosti ino znajdb, lepiga obnašanja, jasniga veselja, dobriga djanja ino veliko bo-goljubnih čednosti ino potem takim uzrok časne ino večne sreče. Umni ino ljudomiji moži so to reč dobro spoznali, ino res je kar neki nemški pesnik pravi:
Wo man singt, da lass dich ruhig nieder, Denn bose Menschen haben keine Lieder. ltad ostani kjer pojo, hudobni pesem nimajo.
Da se v obče sadaj veliko hudih šeg ino hudiga djanja najde med Slovenci, kot so: žganjarija. kletva, nespodobni govori, neotesano obnašanje i. t. d. tega je gotovo zunaj drugih reči ludi ta žalostni uzrok, da je bil slovenski narod zraven neinškiga dolgo časa zanemaran, ino še sadaj nima med seboj dosti milih ino skerbljivih pozornikov ino vi-žarjev, katiri bi pazili na svoj narod, katiri bi zbujali spavajoče glase, spavajoče serca, katiri bi mikali ino vižali slovensko mičnost ino čut-ljivost k dobriinu, k lepimu.
Pravijo, ino je verjeti, da je nekdaj, v ti reči bolše bilo pri Slovencih, posebno, kar je meni znano rožno dolino na Koroškim zadeva, katira je pred 40 ali 50 letmi, kakor mali slovenski Aten slovela od svoje vgla-jenosti, od svoje omike, od svojih pesmi ino pevcev. Tote resnice imamo še den današni dosti živih prič med nami ino še deri današni dopovedujejo neki gospod župnik od liste lepe dobe, ki so od svojega očeta, prid-niga kmeta, u Celovec v latinske šole peljani ino lačasnimu g. praefektu Eichhornu z latinskimi besedami priporočeni bili. Da so se visokoučeni g. praefekt takiga krnetskiga govora silno začudili, lega ni treba opominjati. Omenjeni gosp. župnik so meni tudi dopovedovali, ino sim to reč že pred slišal, da je blizo njihoviga doma stanoval tudi drugi kmet, katiri se je, za veselje ino kratek čas, po gerčkih klasikih gerčko govoriti naučil. Koliko pa je bilo u tisti dobi kmelskih pesnikov , ki so znali lepe pesrne zlagati ino koliko pevcev, ki so daleč sloveli, tega dokazovati ni treba, ki je brez lega dosti znano.
Lahko se praša, ali bi ne moglo spet tako bili, kakor je nekdaj bilo? ali bi se ne dal sadajni, nekoliko popačeni svet časoma prenarediti, in poboljšati'l Ali bi nemogoče bilo, da bi se slovensko ljudstvo spet jeio čednejše in lepše veseliti'? da bi se želje po različnih vednostih med ljudstvom zbudileda bi se spet zlagale ino pevale lepe pesmi ino melodije, katire serce vzdigajo ino lepočutje budijo l
Mislim ino prašarn zakaj bi to biti ne moglo? ako bi se tisti moži, katiri s prostim ljudstvom naj več opravili imajo, ti so duhovniki ino učitelji, ako bi se leti moži zjedinili v ti namen, zbujali v mladim rodu lepočulje ino Ijubav do lepih pesem ino basni, ino do vsega kar je lepo ino pristojno.
Drago bi mi bilo, ako bi kak rodoljub čitalelj ovih verstic toto reč svojiga premišlovanju vredno spoznal, ino svoje misli, glede lega pra-šanja , namreč, kako bi se dalo in lepočulje ijubav do poezije ino različne vednosti zbujali, redili ino \ižali med slovenskim ljudstvom'! razodili blagovolil.	V.
Slovenska slovstvena zgodovina.
(Dalje.)
IVovoilAveniho.
Klere bukve so bile vendar perve v Ljubljani tiskane"? Pater Marka pravi v svojem rokopisu, imenovanem „Biblioiheka Carniolica", da je bil Jezus Strah naj pervi liskan I. 1575, ki ga je na svetlo dal pleme-nitaš Kizel iz Kaltenbruna; po nekolikem primerjanji sim pa spoznal (Metelko), da ga je bil Dalmatin prestavil, ker je to delo Dalmatinovemu pisu popolnoma enako.
Nagib pa, da je bil Bohorič slovnico spisal, je bilo različno pisanje teh pisateljev. Trubar je tako pisal, kakor se je tistega časa na Raščici govorilo, in slovniške pravila so mu bile čislo neznane. Dalmatin je pak lako pisal, kakor se je v Kerškem govorilo, vender pa je nekoliko bolj razširjena znanost njegovega jezika, to pa zavoljo tega, ker je bil dalj časa duhoven na Gorenskein. Trubar je pisal »vinu" Dalmatin »vino", ktero je bolje? je hotel Bohorič razsodili. — Zraven lega je pa vredil pisanje mehkega in ostrega s (z, s po novem; po Bohori-čici s, f) ker Trubar ju ni nič ločil, pisal je namesti mehkega: oslre-ga, in zopet narobe. Dalmatin je že nekoliko bolj natanjko ločil sičnike, pa vender ne še prav; Bohorič pa je pravopis dognal ali doveršil, ki se po njem Bohoričica imenuje, in ki se je do dandanašnje ohranil.
Po smerli teh slovstvarjev je pa zopel potihnilo, in nikjer se ni zbudil glas domoroden v omiko in povzdigo jezika, kakor ludi v narodovo. Ponehala je bila slovenščina se vedno bolj gibali, in se iz praha dozdanje zapuščenosli dvigali. Omenjeni pervaki so bili odmerli, in ž njimi tudi vse slovenstvo po naših okrajnah, dokler ni prisvelila nova zvezda onemelim ravninam. Ta svilla luč je bil Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je slovenstvo znova v svoje lepo varstvo vzel. Ta mož, lepega spomina v našem slovstvu, je dal nedeljske evangelje in liste ali berila v Gradcu natisnili, ker ob časih preganjanja je bila ludi Ljubljanska tiskarna vničena, zato ki je bil liskar proleslantiškega veroza-kona. Njegove dogodbe so pa lele:
Trubar, pobrgniv iz Ljubljane, se je bil v glavno mesto lulrovslva, v Vitenberg preselil, od koder je hil pa od krajnskih slanov zopel v Ljubljano pozvan. Ta je pa pripeljal sabo tiskarja, po imenu Mandelna, klerega so pa Ljubljančanjc zasmehovavno Mandeljca klicali, I o je bilo v letu 1561. Ker so bili pa njegovi pervi izdelki gerdice (paškvili) na Katoličane ,v se je pa zopet mogel s svojo umetnostjo na nemško premakniti Čez nekoliko let jo je pa spet v Ljubljano primahal in tu je natisnil v letu 1575: Jezusa Straha; 1578 Pentateuh-a. — Ob splošnem preganjanji zoper protestante, je bilo ludi Mandeljcu liskarno orodje pobrano in odvzeto. — Te so dogodbe pervega Ljubljanskega tiskarja; ver-nimo se sopel nazaj k Krenu.
Kren je tedaj dal na svitlohe svojo evangelje in liste v lelu 1612; drugi nalis pa je še le čez 60 lel osnoval Šenleben, učen mož (enako Krenu sin Ljubljanskega župana v lelu 1672). Ta je sicer nekoliko pre-naredil drugi nalis in popravil v zlo in kvar; vender pa je še veliko čverstega v njih.
Senleben je velika pisal, pa le latinski, n. pr. zgodovino krajn-sko, posebno plemeništva in krajopis (topografijo). Bil je stolni dekan Ljubljanski. Ker je bil pa zavoljo slovstvarskih del preveč z opravili obdan , je bil vposled tega postal vikši duhovnik v Ribnici. Pa zbog še več opravkov je službo popustil in je potem v Ljubljani privatno do svoje smerti I. 1681 živel. — Razun evangelj ni ničesar druzega slovenskega pisal.
Izvan teh pa šleje še druzih manj ali bolj imenitnih mož ta doba. Znameniti so:
Matija Kastelec župnik Topliški, Senl Jernejski, pozneji stolnik Novomeški; utnerl 1688. Več spisov je izdelal in on je pervi slovensko kmečko ljudstvo branja učil; s tim pa si je ludi veliko zaslug pridobil, ker se je prodaja slovenskih bukev pospešila, ko so poprej sami duhovni bukve kupovali.
Senlebnov sorojenec Val vazi« je pisal: Ehre des Herzogthum Krain; umeri je leta 1693, potem ko je bil vse svoje premoženje preiskavam in delom za svoj narod blagodušno izdajal. Pisal je po nemški.
Miha Mike«, stolnik v Ljubljani je spisal katekizem s prav lepimi lesorezanimi podobami, ki je bil leta 1615 v Augsburgu natisnjen.
Perva Krajnska pratika je bila tudi v Avgsbnrga leta 1726 ti-
suana.
Ivan ('andik iz Višnje Gore, jezuit v Gradci (i 1614) je na dan dal katekizem Petra Kanizja 1618; drugi natis pa je v letu 1768 osker-bel pater Marka na Dunaji.
Ivan Volf, frančiškan je zložil: Shulla tiga premishluvana. Izli-skana v Inšpruku 1633.
Adam Skalar je prestavil sv. Bonaventura-ta od pokore v letu
1643.
Toliko je bilo natisnjenega od lela 1612 — 1672.
Razun imenovanih mož so se še drugi trudili, pa niso ničesar znamenitega ne spisali, ne doveršili.
Potem se je spisala druga slovenska slovnica po patru Hlpolltu iz Novega mesla, katero je* spisatelj v letu 1715 na svetlobo dal. V predgovoru omeni, da je bila slovnica prav potrebna, in ko je že svoj rokopis doveršil, mu je prinesel tiskar silno staro krajnsko natisnjeno slovnico, in ni se mogel prečuditi, da so Krajnci že nekdaj imeli svojo slovnico, in po tej je svojo slovnico popravil. Se ve, da je bila to stara slovnica Hohoričeva , in na pervi pogled se pozna, da jo je kar prepisal, samo nekoliko je izpustil. Pomankljiva je tedaj ravno tako, in z ravno tistimi ravnali (paradigmi).
Ta doba katoliška imenovana, obsega samo duhovske bukve m se steguje od lela 1612 do leta 1765.
Od leta 1765 — 1808 pa teče tretja doba, po značaji ponemče-vavna. Donašala je razun duhovskih spisov ludi posvetne.
Pričel jo je pater Marka Pohlln spisavši v letu 1765 abecedo, 1768 pa slovnico, ktere je že čez nekoliko let drugi natis iz tiskarne prišel. Tudi on v predgovoru od nobene druge slovenske slovnice ve-dili noče. Storivnega je sicer skoval, pa skazavnega ni zadel, ampak po nemškem ga je naredil s predlogom »od«, in v množnem pise: tih očetih, namesti teh očetov. Bila je grozno slaba, čeravno je lerdil, oa je s popolno pravico te pravila postavil; povzel je pravila iz svojin
pajčevnatih možganov, skovavši jih po svoji dozdevavnosli, in ni jih posnel iz ljudstva. Ce je pravil malo znal, je še manj znal slovenskega jezika. Izdajal je časnik: Pismenica in kratke vganke, ter loži v njem o nepripravnosti in neizobraženosfi slovenščine. Ni se tedaj čuditi njegovemu ponemčevanju, ki nam mora nehote omilavaven smeh zbudili. N. pr. je spisal bukve z naslovom: Nauk, zakaj se mora katoliška vera vsirn drugim naprej vleči (vorziehen).
Sleherni se mora smejati njegovim smešnim prestavam nemških besed v slovenske, n. pr. ursache-areč. (Ur zaznamva, kar je od začetka, a pa je perva čerka v abecedi, sache-reč, tedaj areč!!). Člen je rabil rt. pr. teh kraljev, in v' leh kraljeh, po njegovem pisanji: teh krajlov, krajleh. Prestavljal je tudi kaj dobro, da znamenito n. pr.; kadar boš spoved dol položil; njegovi pregovori so izverstni: kdor ž mečem okoli hodi, z mečem okoli pride (kej umoslovno!) namesti, kdor meče zdira, po mečih umira. Dalje se vidi, da je poprej čisto nemško mislil, in potlej še le mišljeno v slovensko prestavlal, se ve s p tujim duhom, s terdo besedo. N. pr. Skupsravlanje kranjskeh pisaniz od le-peh *) umetnost v letu 1789. — Wogat reich, pravi na dalje pater Marka se mora z w pisati, da se razloči od bogati folgen, tako ludi vel vveiss in vel vvelk; wodem ich sleche in bodem ich werde seyn; vv§jg flucht in vek Geschrei; veka Setzvveide. Naj lepše je pa slišali moža, ko je spričati hotel, da je Buh prav pisano in ne Bog rekoč: b je pervi so-glasnik, pomeni Boga očeta, vsredi je u, pomeni Boga sinu, na konci je h pomeni sv. Duha; v rodivnem »Boga" pomeni včlovečenje sinu Božjega!!! Risum teneatis amici!
Vender pa je bila čudovitna prikazen patra Marka v nekoliko zatemnjena od druzih bolj umnih spisateljev. Preslavljavci sv. pisma so bili:
Japelj, Škrliijar, ŠraJ, Mode* t, KumerflaJ. Riliar, Traven, Volf Matej in Deltevee. Med temi je bil Škrinjar naj iz-verstniši (rojen Ljubljančan, župnik pri Devici Marii v Ljubljani), ki je djansko dokazal, da se po napčno rabi v slovenščini člen (artikel).
Japelj imenuje sicer še necega Pajtlovea, kleri je To-bija »prevodi!." Meni (Metelkotu) je znano pet knjig od Paglovca, pa na vse namesti svojega imena te besede pristavi »Skusi mujo eniga Ma-shnika s' gorenske Crainske Strani." Japelj ga hvali in ga imenuje učenega jezikoslovca; vender pa je še rabil Člen in tudi pravo postavljanje zaimena »svoj" mu je bilo čisto neznano. Japelj, ki se je od njega učil, pokaže s tirn ravno majhno mervico znanosti slovenskega jezika.
Ceterla doba se prične v letu 1808 s Kopitar-jeVo slovnico, in zavoljo važnih sprememb, posebno ker se je jezik plujih po Marku in njegovi stranki natrošenih madežov čislili jel, se sme po pravici čistivna imenovali. Za čistolo slovenskega jezika pak je Kopitar naj več pripomogel s svojo slovnico. Vsi Slaveni so jo dobro spoznali, in neki Anglež dr. Franul jo je na italiansko prestavil ter jo dal natisnili v Terstu 1811. Poglavitna njena zasluga obstoji v dobrih podslavah ali pravilih, ki jih je Kopitar za vse jezike in slovnice osnoval, namreč eno za čerkopis, eno pa za slovnico in skladnjo (svnlaxis).
L pravilo za čerkopis je:
Vsaki jezik potrebuje v popolno čerkopisje ravno loliko neso-slavljenih znaminj, kolikor ima nesoslavljenih glasov (po tem pravilu je sv. Ciril in gospod Metelko pravopisje osnoval).
II. pravilo Kopitarjevo za slovnico:
Pravila se morajo iz jezika posneli, in ne kakor pater illarka lerdi jezika v pravila kovali, ki je s svojimi sponami slovenščino še terji naredil.
To ste znainenilne pravili, po kteri je Kopitar svojo slovnico spisal.
Pri postavljanji pravil se je po priličnostih (analogiah) ravnal, po tih se spozna, kaj je v splošnem ljudskem jeziku dobrega in kaj nap-čnega, in pravila po leh previdno posnele, so za vselej veljavne. Vzbu-ditclj Kopitarjevih podstav pa je baron Žiga Cojz, učen mož, ki je veliko o tem- premišljeval, si bukev preskerbel, se sain učil jih prebiral in umne može k sebi vabil, ter jih k učenju spodbadal. Tudi Jernej Kopitar je bil njegov ljubljenec, in da bi bil lože in netiran od druzih opravkov, se jezikoslovja poprijel, mu je še celo letno plačo podaril.*)
Jernej Kopitar je še imeniten zavoljo razkritja perve dobe slarosla-venskega slovstva, kamor ga je menda najdenje Klocevega Glagolila napeljalo.
Tudi na slovarje so mnogo truda slovenski pisatelji obračali; natisnjena pa sla bila samo p. Markov in slovar Ozvalda Gutsmana, duhovnika na Koroškem. Ta slovar je bil še precej dober, akoravno mnogo namešan z germanizmi, ker je iz p. Markovfi ponemčevavne dobe.
Gutsman je spisal I. 1777 tudi slovnieo, in je pervi šest pade že v postavil, ter klicavnega opustil; vender pa še padežev ni imenoval. On je pervi S za s (po Bohoriču) rabil,—Slovar p. Hipolita Novomeškega je tudi saino spisan ostal, enako Kumerdi^jev primerjalni slovar in slovnica. Japeljnova primerjalna slovnica je prepolna napak, ki še celo 8 padežev postavi. Nazadnje pa še ludi slovnica Ivana Debevea. **)
Kazileiie «lrol»tliiee.
*	Znani c. k. podpolkovnik Stratimirovič dela, kakor je slišali, na knjigi „o sedajnem stanju Turčije."
*	Vis. ministerstvo uka je českoslovcnsko aritmetiko od M. Culena, profesorja v Banskej Bistrici, v natis prejelo in spisalelju darilo 220 gld. sr. podeliti naročilo.
*	Bivši serbski minister Ilia GaraŠanin se je iz Dunaja proti &vajcarskej podal, kjer hoče čez polelje oslati.
*	Lužički Serbi so dali k zaroki nj. k. vis. princa Alberta Saškega s princezinjo Karolo Wasovo v Pragi prekrasno serbsko pesem natisniti.
*	Prof. Schleicher je poslal c. k. akademii naukov večo razpravo o Litevskem jeziku in basnoslovji.
*	Veteran serbske književnosti, minister uka, Dimitrij Isajlovic je zameri 10. junija.
*	V Virju sle se predstavljale dve ilirski igri: Palježina in TJdovac, ki ste neki prav dopadle.
*) Glej Miklošičevo: Slawische Bihliotkek, Kopitars Selbstbiografie. **) Glej v predgovoru slovnice g. Metelko-ta.
Natisnil Ferd. ž t. Kleinmajr v Celovcu.