Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25 I
Gorica, Riva Piazzutla štev. 18	Naročnina : Mesečno	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	j Za inozemstvo : Mesečno	L	190 I
M	r L 1		1	L
				
L
Izhaja vsak četrtek
Leto VII. - Štev. 6
Gorica - 10. februarja 1955 - Trst
Pereče vprašanje Formoze
Politični položaj na Daljnem vzhodu se je pretekli teden nedvomno zelo poslabšal. Vlada komunistične Kitajske je odgovorila namreč popolnoma negativno na povabilo Varnostnega sveta, naj se udeleži razprav o Formozi in o sovražnostih, ki so se razvile zadnje čase na tem področju Daljnega vzhoda.
Kakor smo že poročali, je prišlo vprašanje Formoze zadnji dan januarja pred Varnostni svet. Na dnevnem redu sta bila dva predloga: no-
vozelandski in sovjetski. Novozelandski predlog je zahteval razpravljanje o sovražnostih, ki so nastale zadnje čase v bližini nekaterih otokov ob ohali celinske Kitajske. Ta predlog ne obtožuje ne kitajskih komunistov ne Združenih držav ne nacionalističnih Kitajcev kake krivde, ampak zahteva le razpravo o sovražnostih, ki so v polnem teku v bližini kitajske celine in ki bi utegnile ogrožati svetovni mir.
Cisto drugačen pa je sovjetski
F.D.I. IN SLOVENCI
Pod tem naslovom objavlja »Demokracija« z dne 4. 2. zanimiv članek o tržaški Fronti za neodvisnost (Fronte delVindipendenza) in o Slovencih. Pokaže njeno zgodovino in končno nam pove, da je Fronta potrdila izključno italijansko orientacijo. In vsi tisti Slovenci, ki so zanjo volili, v mestu in na deželi? Fronta jih je pustila na cedilu! In zakaj tako? Ker je hotela biti neka brezbarvna in nevtralna mešanica. »Demokracija« tako pravi: »Idejno je F.D.I. hotela biti brezbarvna, breznačelna in v gigantski borbi
med dvema svetovnima idejama se ni hotela izreči niti za komunizem niti proti njemu. V tej breznačel-nosti je bila njena zmota in vzrok njenega neuspeha.«
To je pravilno povedano. Dodamo pa tole: Na enak neuspeh so obsojene vse tiste organizacije, ki bi bile rade še vedno nevtralne in brezbarvne in idejno breznačelne. Lepo je govoriti o enotnosti, še lepše za enotnost delati, a cilja ne bomo nikoli dosegli, če ne bomo šli po jasno idejno začrtani poti in zidali na zdravem jedru.
Peking zavpnil povabilo
Odgovor, ki ga je dala pekinška vlada na povabilo Varnostnega sveta, je bil popolnoma negativen, ne sicer po svoji obliki, pač pa po svoji vsebini. Ministrski predsednik rdeče Kitajske je stavil v svojem odgovoru za udeležitev svoje države pri imenovanih razgovorih take pogoje, o katerih je vedel, da jih Varnostni svet ne bo mogel sprejeti. V svojem odgovoru je namreč poudaril, da je njegova država pripravljena udeležiti se razpravljanja v Varnostnem svetu le pod pogojem, da zapodi Varnostni svet zastopnike Čang-Kaj-Šekove klike iz svoje srede in da bo Varnostni svet razpravljal o sovjetskem predlogu.
Ta odgovor je spravil Varnostni svet v veliko zadrego. Stavili so različne predloge za rešitev iz zadrege, toda vse kaže, da ni bil nobeden teh predlogov zadovoljiv.
Vprašanje Formoze je zašlo na mrtvo točko. Z vprašanjem so se začeli baviti tudi ministrski ’->redsed-niki držav britanske državne skupnosti, ki so pretekli teden zborovali v Londonu, posebno pa indijski ministrski predsednik Nehru, ki je priznan posredovalec v takih sporih. Ali bo kaj dosegel, se bo kmalu videlo.
Že v začetku preteklega tedna je podal predsednik Eisenhower izjavo, da bi morebitna obramba Formoze, PeseadoTskih in nekaterih drugih o-toikov ne zahtevala uporabo ameriških kopenskih sil, ker bi bile Čang-Kaj-šekove sile v stanu poskrbeti s pomočjo ameriških pomorskih in letalskih sil obrambo formoškcga področja. Eisenhower je ob neki drugi priliki poudaril, da gojijo Združene države iskreno željo, da bi ne prišlo do vojne, a da kljub temu ne bodo dopustile, da bi se mednarodni komunizem polastil Formoze ter ogrožal Tihi ocean.
Dva dogodka sta vznemirila pretekli teden politične opazovalce. Prvi dogodek se nanaša na letalski spopad med ameriškimi in komunističnimi letali, do katerega je prišlo nad odprtim morjem v bližini Koreje in kakih 1500 km severno od Formoze. Dva kitajska lovca »Mig« sta namreč napadla dva ameriška
»Sabre«, ki sta spremljala neki a-meriški bombnik pri križarjenju nad Rumenim morjem. Oba ameriška lovca sta odgovorila na napad ter sestrelila obe komunistični letali.
Drugi dogodek pa je v tem, da so se pojavili v formoških vodah neki objekti, ki jih ni mogoče natančneje določiti in o katerih se sumi, da gre za sovjetske podmornice, ki sledijo ameriškemu brodovju. Pozneje se je izkazalo, da gre v resnici za neke podmornice.
predlog, ki očita Združenim državam napadalne akcije ter zahteva umik ameriških sil s I ormoze in on-dotnih voda.
Varnostni svet je začel zasedati v začetku preteklega tedna. Že takoj pri prvi seji je predsednik Varnostnega sveta, Novozelandec Murno, predlagal, naj se povabi k sejam zastopnika pekinšlke vlade. Koj nato je vstal sovjetski zastopnik Sobolev ter predlagal, naj Varnostni svet odstavi nacionalističnega zastopnika ter ga nadomesti z zastopnikom komunistične Kitajske. Podobno zahtevo so Sovjeti stavili že večkrat v Varnostnem svetu in zato so ostali delegati bili nanjo že naprej pripravljeni. Nanjo je bil pripravljen tudi ameriški zastopnik Lodge, ki je stavil takoj svoj protipredlog, v katerem je pozval Varnostni svet, naj odkloni vsak predlog, ki zahteva odstranitev zastopnika nacionalistične Kitajske in njegovo nadomestitev z zastopnikom komunistične Kitajske. Poleg tega je zahteval Lodge za svoj predlog pravico prednosti.
Varnostni svet je sprejel oba a-meriška predloga. Ravnotako je sprejel tudi novozelandski predlog o sovražnostih v bližini kitajske celine. Sprejel je tudi sovjetski predlog, ki je zahteval razpravljanje o napadalnih akcijah Združenih držav in o umiku ameriških sil s formoš* kega področja, toda o sovjetskem predlogu naj bi razpravljal Varnostni svet šele po končanem razpravljanju o novozelandskem predlogu.
Slednjič je sprejel Varnostni svet sklep, da se povabi rdeča Kitajska na razprave o novozelandskem in sovjetskem predlogu. Povabilo pekinški vladi oziroma njenemu predsedniku Ču-En-Laju je odposlal glavni tajnik Združenih narodov Hainmarskjoeld. Nato so odgodili zasedanje Varnostnega sveta, da bi medtem počakali na pekinški odgovor.
Izpraznitev Tachenskih otokov
Nekaj pomiritve je prinesel sklep Združenih držav, da bodo v sporazumu s sedanjo {ormoško vlado izpraznile otoke Tachen in še nekatere otoke, ki ležijo daleč na severu ob kitajski obali. Izpraznitev okoli 30.000 nacionalističnih čet in vseh prebivalcev, ki mislijo zapustiti o-grožene otoke, bodo zavarovale a-meriške pomorske sile, med njimi pet letalonosilk. Izpraznitev teh otokov bodo ščitili tudi bombniški lovci, ki imajo svoja oporišča na Formozi. Prevoz civilistov in vojakov se je pričel ob začetku tega tedna ter bo trajal kvečjemu štirinajst dni. O izpraznitvi otokov Quemoy in
Matsu, ki ležijo ob kitajski obati nasproti Formoze, ni še padla nobena odločitev. Izpraznitev teh otokov bi prišla najbrže le v slučaju kake pomiritve med obema nasprotnikoma v poštev.
Priznati je treba, da nastopajo Združene države z vso obzirnostjo, da ne bi razdražile kitajskih komunistov, a obenem tudi z vso odločnostjo, da bi jih ne vzpodbudile h kakšnim nepremišljenim korakom.
Kljub napetemu ozračju, ki vlada na Daljnem vzhodu, prevladuje na Zapadu mnenje, da se bo vsa for-moška zadeva mirnim potom ure-dila.
Padec francoske vlade
Mendes France, ki je od srede junija lanskega leta predsedoval francoski vladi, je pri razpravi o severnoafriškem vprašanju zahteval od zbornice zaupnico, ki mu jo je pa ta odklonila. Za zaupnico je glasovalo 273 poslancev, proti pa 319. Ta neugodni izid glasovanja je prisilil Mendes Francea, da se je podal k predsedniku republike ter mu podal ostavko svoje vlade. Rene Coty je odstop sprejel ter začel takoj posvetovanja z voditelji parlamentarnih skupin in drugimi političnimi osebnostmi.
Mendes France je prevzel pred-sedništvo francoske vlade sredi ženevske konference, ki je razpravljala o korejskem in indokitajskem vprašanju, a ki zaradi nasprotovanja Sovjetske zveze in kom. Kitajske ni mogla priti do nobenega praktičnega zaključka. Vse to je več ali manj pripomoglo, da je padla Lanielova vlada ter da je predsednik republike poveril sestavo nove vlade Mendes Franeeu, ki je že v svojem nastopnem govoru obljubil, da bo rešil indokitajsko vprašanje tekom petih tednov, ali
pa da bo odstopil, ako bi tega ne mogel doseči. Mendes France je obljubo izpolnil. Sklenil je premirje z indokitajskim komunističnim voditeljem Hočiminhom, toda cena, ki jo je moral za to plačati, je bila zelo visoka. Francija je morala prepustiti Hočiminhu Severni Vietnam ter več kot polovico indokitajskega prebivalstva ter priznati trem indo-kit. pridruženim državam, Vietnamu, Laosu in Kambodži, popolno neodvisnost. Pa tudi ostali pogoji premirja so bili taki, da so pomenili praktično skoro popoln umik Francije iz Indokine. Priznamo, da Mendes France zaradi francoskih vojaških neuspehov v Indokini ni mogel dobiti boljših rezultatov, a dejstvo je tudi, da mu tega popuščanja v Indokini mnogi krogi niso mogli nikoli odpustiti.
, Druga stvar, ki je rodila Mendes Franeeu mnogo sovraštva, je bila propast evropske obrambne skupnosti. Za to nadnarodno zamisel, ki bi morala biti nekak spočetek bodoče Združene Evrope, so se zavzemali možje evropskega slovesa, kot so bili Schuman, De Gasperi, Adenauer, Spaak in še nešteti drugi. To zamisel so podpirali britanski in ameriški državniki in sploh vsi svobodni narodi. In ta zamisel Združene Evrope je propadla ne samo zaradi nasprotovanja francoske zbornice, ampak tudi zaradi nebrižnosti Mendes Francea. Mendes France ni maral za evropsko obrambno skupnost, zato ni napravil najmanjšega koraka, da bi ji pripomogel do zmage. Mnogi so takrat celo govorili, da je dal v Ženevi sovjetskim in kitajskim komunistom besedo, da bo bojkotiral sprejem evropske obrambne skupnosti, ako bodo ti pri pogajanjih glede Indokine bolj popustljivi. Ali odgovarja to resnici, je težko reči; dejstvo pa je, da Mendes France ni ganil niti z mezincem, da bi pripomogel evropski obrambni skupnosti do zmage. Postavil se je na čisto nevtralno stališče, akoravno bi moral kot predstavnik Francije delati z vsemi silami na to, da bi sporazume o evropski obrambni skupnosti, ki jih je ena prejšnjih francoskih vlad že podpisala, ratificirala tudi francoska narodna zbornica. Toda tega Mendes France ni storil. Ko je prišla evropska o-brambna skupnost pred zbornico, ni zahteval zaupnice, pač pa je pustil, da je francoska zbornica zavrnila obrambno skupnost, ne da bi bila dala zagovornikom evropske obr. skupnosti možnost, da bi se bili zanjo zavzeli. Mnogi so še vedno prepričani, da bi evropska obrambna skupnost ne bila propadla, ako bi se bil Mendes France zanjo le nekoliko zavzel.
Propad evropske obr. skupnosti je prinesel Mendes Franeeu novih nasprotnikov in med njimi predvsem voditelje demokrščanske stranke, Schumana in Bidaulta.
Zavrnitev evropske obr. skupnosti je spravila Francijo v skrajno neprijeten položaj. Združene države in Velika Britanija so bile na tem, da oborožijo Zapadno Nemčijo na svojo roko ter da obrnejo hrbet Franciji. Iz te zagate je rešil Francoze britanski zunanji minister Eden, ki je dal pobudo za ustanovitev Zapadno-evropske zveze. Z obljubo, da bo Velika Britanija ohranila svoje dosedanje vojaške sile na evropski celini, je Eden prepričal Francoze, da so sprejeli ustanovitev Zapadno-evropske zveze. Toda niti sedaj ni obstoj te zveze popolnoma zagotovljen. Francoska zbornica jo je sicer sprejela, toda o njej mora odločati še francoski republiški svet (senat). V slučaju, da jo bo ta zavrnil ali kaj na njej spremenil, bo morala odločati o njej narodna zbornica, o kateri pa ne moremo
vedeti, ali bo istega mišljenja, kot je bila takrat, ko je ratificirala pariške sporazume.
Mendes France je dobil nezaupnico pri debati o severnoafriškem vprašanju, vendar to vprašanje ni bilo krivo njegovega padca. Mendes France je padel, ker je moral pasti.
V času svojega skoraj osemmesečnega vladanja si je nakopičil toliko nasprotnikov, da jim ni bil več ko«.
Z zavrnitvijo evropske obr. skupnosti si je odtujil francoske demokristjane in veliko listih, ki so to skupnost zagovarjali. S podpisom in ratifikacijo Zapadno-evropske zveze se je hudo zameril francoskim komunistom, ki so mu še lansko jesen pomagali pokopati evropsko obr. skupnost. S svojo popustljivo politiko v Indokini napram komunistom in s svojini popuščanjem v Severni Afriki, si je nakopal sovraštvo francoskih desničarjev in vseli nacionalističnih krogov.
O Mend es Franeeu moramo priznati. da je bil zelo dinamičen in spreten državnik. Ali pa je bilo vse njegovo politično delo Franciji v prid. o tem bo govorila zgodovina.
Novo francosko vlado bo sestavil skoraj gotovo neodvisnež Antonie Pinav, kateremu je predsednik republike zadnjo nedeljo poveril sestavo nove vlade. Pinay ima 63 let ter je že pred tremi leti predsedoval tedanji francoski vladi.
Malenkov odstopil
V torek je svetovni radio prinesel iz Moskve za ves svet nepričakovano vest, da je Stalinov naslednik Malenkov prostovoljno odstopil. To se je zgodilo v torek zjutraj, ko so na zborovanju vrhovnega sovjeta prebrali njegovo izjavo, v kateri pravi, da odstopa od svojega dosedanjega mesta ministrskega predsednika, ker se čuti krivega, da ni uspel kmetijski načrt, za katerega je sam bil odgovoren pred centralnim komitejem. To se pravi, da je pogorela njegova politika, s katero je hotel povečati proizvajanje potrošnib predmetov za sovjetsko ljudstvo, ter je zmagala politika Hruščeva za nadaljnjo izgradnjo težke industrije. — Zato je Malenkov moral odstopiti.
Umrl je prijatelj Slovencev
Sredi decembra lanskega leta je umrl v Montpelliera na Francoskem univerzitetni profesor Lucien Tesnier, velik prijatelj Slovencev. Pokojni profesor je po prvi svetovni vojni prišel za lektorja francoskega jezika na novo ustanovljeno univerzo v Ljubljani. Tu se je kmalu naučil slovenščine in se vživel v slovenske razmere. Svoje življenje je potem v glavnem posvetil študiju slovanskih jezikov in pospeševanju kulturnih odnosov med Francozi in Jugoslovani. Leta 1924 je Tesnier zapustil Ljubljano in se vrnil v domovino, kjer j« postal profesor v Strasbourgu in pozneje v Montpelliera. Za slovenski jezik se je ves čas zanimal in napisal lepo število jezikoslovnih razprav posebno o slovenskih narečjih. Leta 1931 je izdal v francoskem jeziku knjigo o Župančiču, ki je do sedaj najboljše kritično delo o tem našem velikem pesniku.
Zanimiva statistika
Iz neke italijanske publikacije povzemamo naslednjo zanimivost. Med raznimi italijanskimi prvenstvi je tildi prvenstvo šolskih počitnic. V teku leta imajo namreč dijaki šolskih počitnic: v Avstriji 85 dni, v Nizozemski 93 dni, v Veliki Britaniji 94 dni, v Kanadi 102 dneva, v Franciji 114 dni, v Združenih državah 116 dni, na Irskem 130 dni in v Italiji 192 dni.
Druga	predposina
Tisti čas, ko se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in.je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo: in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zraslo ter obrodilo stoteren sad. — Ko je to govoril, je zaklical:	Kdor	ima
ušesa za poslušanje, naj posluša. — Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika. On jim je rekel: Vam je dano razumeti skrivnost božjega kraljestva, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo. Prilika pa to pomeni: Seme je božja beseda. Kateri so poleg pota so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne verujejo in se ne zveličajo. Kateri so pa na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo, — pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zaduše in ne obrode sadu. Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrode sad v potrpljenju.
Pred leti je bilo brati zanimivost, da je skalilo žito, ki so ga našli v novo odkritem starodavnem grobu e-giptovskega kralja Tutankamena, staro okoli 3000 let. Čudovita življenjska moč drobnega zrnca! Taki drobni stvarci je božji Učenik pri-spodobil svojo besedo; pri vsej svoji neznatnosti ima nesluteno življenjsko silo, pa se tudi tako lahko zgubi ali zatre.
Kljub temu je Kristus hotel z razsipno ljubeznijo iz polnih rok trositi med ljudi seme svojih nebeških naukov.
Videl je, kako mu življenje okoli njega ponuja vedno novih primerov, da z njimi obrne pozornost na važnejše in višje resničnosti. Morda je v borni hiši gledal ženo, kako pometa hišo za izgubljeno drahmo, pa se potem s sosedami veseli, da jo je našla. Opazuje gospodinjo, kako vlaga kvas med moko in gnete
testo, da se prav skvasi; kako se poljedelec ozira po oblakih in opazuje veter, da presodi, kakšno bo vreme; kako novo vino kipi in vre, pa mora zato iti v nove mehove. Brat med brati, vedno za tem, da bi vsakdanjega človeka obogatil z novimi spoznanji in njegovo oko obrnil navzgor, k nebu. Mati ne bi mogla bolj skrbeti in ljubiti. Kako je znal Kristus nase pozabiti, se vživeti v težavni položaj drugih. Ko mu je misel šla v bodočnost, je mogel v duhu videti, kako na poti na Golgoto omahuje pod križem. Ali trenutno je to misel odklonil, da govori o križih malega človeka, čisto majhnih v primeri z njegovim. Smilil se mu je revež, ko je gledal, kako se križa otresa, se mu umika brez uspeha, pa mu je hotel pokazati duhovno bogastvo in plodovitost takih vsakdanjih križev, če si jih vdano zadene in se pridruži Njemu.
Vsa ta zrna in še nešteto drugih je sejala sama božja Modrost in Ljubezen. Zato jih ne more sprejeti nič drugega, kot samo tvoja vdanost in hvaležnost. Če tega nimaš, so zate izgubljena. Bog daj, da bi jih čim-prej našel; preveč so dragocena!
Neki pesnik (Anastazij Griin) nam takole slika dvoje razpoloženj. Dva turista sta šla v gore in, ko se vrneta, bi domači radi čuli, kako je bilo tam. Zdolgočasen meščan, turist zaradi mode, leno odgovarja: »Kaj sem videl? O, nič posebnega. Drevje, kar naprej drevje, potem travniki, kaki potoki, tupatam, in — no, kaj še? — nebo seveda, pa sonce.« In zazeha. Drugi, turist in prijatelj narave, ves v zanosu pravi: »O, čudovito! Zeleni senčnati gozdovi in sončni travniki! Vmes žuboreči potoki! Pa jasno, modro nebo in sonce, žarko sonce!« Samo veselje ga je, da je mogel užiti toliko lepote.
Pa se da tudi poslušati isto, samo nekoliko drugače. Recimo takole. Po cerkvenem govoru na poti proti domu: »No, tokrat pa res ni bilo nič posebnega. Bog, duša. večnost, vedno isto, nič novega. Dolg čas, pa sem zato tudi malce zadremal in se ne spomnim več vsega.« Drugi pravi: »Ste slišali pri pridigi, kako prav je, da služimo Bogu; da za dušo, za večnost skrbimo z dobrimi deli? Kakšno veselje je to za Boga pa kakšna odlika in sreča za človeka? Kako prav je, slišati zopet take znane reči, ko tako radi nanje pozabimo. Pa prav takrat, ko bi ne smeli.
Zakaj nedeljska maša?
Januarska številka nemške informacijske revije Herder-Korrespondenz prinaša zanimive podatke o verskem življenju v Nemčiji v letu 1953.
V zapadni coni Nemčije (Bundesrepu-blik) je bilo lani 26 milijonov katoličanov, od teh je 54 odstotkov prejelo velikonočno sveto obhajilo, k sveti maši pa je redno hodilo 47 odstotkov. V vzhodni coni (Sowjetzone), kjer je bilo le 2 milijona katoličanov, so odstotki bili sledeči: velikonočno obhajilo 37, redni obisk nedeljske službe božje pa 29%.
Seveda je velika razlika glede na škofije, kjer doseže obisk službe božje 60 odstotkov. Iz statistike je razvidno, da niso katoličani vedno najbolj pridni v škofijah, v kateri so v večini.
Pri vsej stvari je zanimivo, da je število tistih, ki prejmejo velikonočno obhajilo,
le malo večje od onih, ki redno hodijo k nedeljski sveti tuaši.
Kaj naj povejo torej le številke? Obisk nedeljske svete maše je precej dobro merilo za krščansko življenje. Kjer katoličani ne hodijo k maši, tam tudi ne živijo več krščanskega življenja. Opuščanje nedeljske maše, znači zapuščanje krščanskega življenja.
Kako je pri nas? Kako v Trstu? Če primerjamo podatke iz naših župnij s podatki v Nemčiji, moramo reči, da živimo v Sovjetski eoni. Tako nizek je odstotek tistih, ki redno hodijo k sveti maši in ki gredo za veliko noč k spovedi in sv. obhajilu.
Ali nismo že večkrat rekli, da opažamo pri izrednih pobožnostih navadno le liste, ki redno obiskujejo službo božjo?
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda
Slomškov testament
Svetniški papež Pij IX., ki je proglasil za versko resnico nauk o Marijinem brezmadežnemu spočetju leta 1854, je bil tudi veliki papež cerkvenega zedinjenja. Nekaj let poprej (1848) je s posebno okrožnico povabil vzhodne, od katoliške Cerkve ločene kristjane k vesoljni cerkveni edinosti. Njegovo povabilo je v zahodnih deželah pobudilo živalien pokret za cerkveno edin-stvo. Tako so nastale v Parizu, v Bruslju, r Rimu in eelo na Angleškem posebne družbe, katere so imele namen, pospeševati cerkveno edinost med vzhodno in zahodno Cerkvijo.
ŠKOF SLOMŠEK USTANOVI BRATOV-ŠČINO SV. CIRILA IN METODA
To apostolsko misel je povzel tudi za vse dobro goreči škof Slomšek. Sklenil je ustanoviti molitveno družbo ali bratovščino sv. Cirila in Metoda, saj sta Slovanom prižgala luč krščanske vere in je med Slovani spomin nanju in češčenje bilo še živo. Za svojo namero, da duhovnikom obrazloži važnost takšnega molitvenega apostolstva in dela za združenje zahodnih in vzhodnih Slovanov v naročju sv. katoliške Cerkve, je škof Slomšek izbral mesce september 1851 leta. Tedaj so bile namreč napovedane duhovne vaje pri frančiškanih v Brežicah. To priliko je hotel škof Slomšek porabiti
ter »vsaditi v predragi vrt naše matere katoliške Cerkve žlahtno drevo bratovščine sv. Cirila in Metoda«.
Da je škof Slomšek prav učinkovito preveril svoje duhovnike in docela vse pridobil za to, tako važno zadevo sv. Cerkve, je poskrbela božja Previdnost na svoj način. Dne 8. septembra 1851 je škof Slomšek od Sv. Andraža, škofijske prestolnice na Koroškem, pisal mestnemu župniku v Brežicah, da odpotuje 11. ali 12. septembra od-Sv. Andraža in bo spotoma v Celju prisostvoval župnijskemu izpitu. Potem bo napravil kratek izlet v Ljubljano, verjetno v zvezi z nameravano zadevo, 21. sept. bo pa od Zidanega mosta potoval do Vidma in tam prenočil (— železnica Zidani most-Zagreb še ni stekla! —), 22. septembra bo pa dospel v Brežice in s seboj privedel karmelita p. Serapijona Venela, ki je prevzel vodstvo duhovnih vaj za duhovnike. Toda škof Slomšek je načrt potovanja nekoliko spremenil. Dne 11. septembra je odpotoval v Celovec, iz Celovca pa se je 12. sept. preko Ljubelja pripeljal na Kranjsko, da bi na Goričanah (na graščini) obiskal ljubljanskega škofa. Za 13. sept. je imel določen olisk v Ljubljani. 14. sept. zvečer bi se z vlakom odpeljal v Celje, kjer bi ostal do 21. sept., potem bi pa od tam s p. karmelitom Serapijonom potoval v Brežice. Pa se je zgodilo, ko je škof Slomšek 12. sept. s Koroškega preko Karavank prispel v Tržič, da je bil čisto bled. Na obličju se mu je poznalo, da je hudo bolan. Med potom na Ljubelj je namreč stopil s kočije ter nekaj časa peš šel v breg. Svetniški škof je nedvomno s svojo hojo hotel konjem olajšati vožnjo navkreber. Toda s potjo v strmino se je sam zelo razgrel,Na vrhu je potem ves razgret sedel spet v kočijo, a se je ob nagli vožnji navzdol prehladil. Bolni škof je iz Tržiča z veliko težavo nadaljeval pot do Celja, kjer je pri celjskem opatu moral v posteljo in je pet dni visel med življenjem in smrtjo. In še potem je dolge dolge tedne ležal v Celju težko bolan.
Duhovnih vaj v Brežicah se torej ni mogel udeležiti. Z bolniške postelje je po voditelju p. karmelitu sporočil zbranim duhovnikom svojo namero, da želi ustanoviti bratovščino sv. Cirila in Metoda z njenim vzvišenim, svetim poslanstvom.
Vse duhovnike je vest o smrtnobolnem škofu, ki se je z duhovnimi sobrati želel udeležiti skupnih duhovnih vaj, pretresla. Njegovo željo, da po župnijah ustanovijo
bratovščino sv. Cirila in Metoda, so sprejeli kot njegov testament. Prav vsi so pristopili k družbi sv. Cirila in Metoda.
Klic ob robu groba ležečega škofa Slomška je torej pred sto leti ganil duhovnike in vernike, da so se z navdušenjem oklenili bratovščine sv. Cirila in Metoda. To navdušenje pa ni izviralo iz kakšnih političnih ali rodoljubnih nagibov, marveč iz dejanske ljubezni do ločenih vzhodnih kristjanov, katerih je največ Slovanov, da hi bil odstranjen cerkveni razkol in bi se s sv. katoliško Cerkvijo združeni Slovani povzpeli k tistemu notranjemu življenju in tisti duhovni rasti in kulturni stopnji, s katere bi mogli izžarevati Kristusovega duha k poganskim rodovom Sibirije in Kitajske in še naprej.
BRATOVŠČINA SV. CIRILA IN METODA IN DANAŠNJI CAS
Kar je svetniški škof Slomšek želel ob robu groba, to bi nam danes gotovo govoril iz groba in iz večnosti: priporočal bi Bratovščino odnosno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Če je pTed sto leti bila potrebna sočutna ljubezen do naših ločenih slovanskih bratov, je danes potrebna še večja, še globlja! Danes naše brate tare ne samo cerkveni razkol, zaradi katerega se voditelji njihovih narodnih cerkva po stari praksi udinjajo političnim oblastnikom, marveč jim brezbožni komunizem resno ogroža krščansko vero samo in z njo krščansko nravnost. Zoper sovražnika, ki o-groža osnovne človeške duhovne vrednote, nam je mogoč le duhovni boj:	molitev
in žrtev!
Morda kdo poreče, da je razkristjanjeval-no delo v našem narodu v tolikšnem zagonu, da bomo po propadu komunizma imeli dovolj lastnih razvalin in bo treba misijonarje še k nam pošiljati in naš narod sam spravljati s Prestolom Petrovim. Gotovo so našemu narodu vsekane že globoke rane. Vsekakor se torej Bratovščini odnosno Apostolstvu sv. Cirila in Metoda odpira širok apostolat, da z molitvijo in žrtvijo pripravlja duhovno vstajenje lastnega naroda, vstajenje k veri očetov in k zvestobi Prestolu Petrovemu. Po meri ljubezni do sebe pa nam Kristus naroča tudi ljubezen do bližnjega. In ta naš bližnji so nedvomno naši ločeni slovanski bratje!
Uredniški konzorcij
»Kraljestva božjega«
Iz življenja Cerkve
Za katoliške šole v Južni Afriki
V Južni Afriki so škofje izdali skupno pastirsko pismo, ker je vlada zagrozila, da bo odvzela podporo vsem tistim šolam, ki ne bodo upoštevale razlike med rasami, in da jih bo podržavila. Pastirsko pismo je zbudilo precej zanimanja, ker v njem škofje jasno podajo stališče Cerkve do vprašanja o katoliških šolah. Verska vzgoja mladine ne obstaja sumo v par urah verouka, ampak zahteva predvsem duhovno okolje, ki ga tako imenovana nevtralna šola ne more dati. Taki državni ukrepi praktično odvzamejo staršem možnost, da bi mogli izbrati za svoje otroke tisto šolo, ki jo smatrajo za primerno. Država ne more smatrati kot najprimernejše zn duhovno vzgojo mladine tako imenovane nevtralne šole, ker je iz njih odstranjeno duhovno okolje, ki je primerno za pravilno vzgojo. (Agencija C.CS.J.
e. 1.
Obsojena revija
Dne 5. februarja je vatikanski list »L’Os-servatore Romano« prinesel poročilo, da je najvišja papeška kongregacija sv. oficija obsodila in postavila na indeks prepovedanih knjig francosko revijo »La Quinzaine«. Iz priloženega pojasnila je razvidno, da je sv. Cerkev obsodila omenjeno revijo zato, ker je že dalj časa s svojim pisanjem rušila ugled cerkvene hierarhije in zagovarjala sodelovanje med katoličani in komunisti, ali z drugimi besedami, ker je širila
med francoskimi katoličani filokomunizem. Iz pisanja vatikanskega glasila ima človek vtis, da revija »La Quinzaine« širi iste ideje, ki jih je njega dni širil pri nas Edvard Kocbek najprej v »Dom in svetu«, nato v lastni reviji »Dejanje«. To so ideje krščanskih socialistov ali tako zvanih krščanskih levičarjev. Ker te ideje tudi pri nas na Primorskem niso še zamrle, bodimo pred njimi zelo previdni.
Velikonočna vigilija tudi letos v veljavi
Kongregacija svetih obredov je podaljšala in tako potrdila še za tekoče leto praznovanje velikonočne vigilije v nočnih lirah. Leta 1952 je sv. oče vpeljal to novost za poskusno dobo treh let. Pri nas ta novost ni našla posebno ugodnega odmeva, drugod pa ne vemo še, kako so jo sprejeli.
Najstarejša človeška naselbina
Chicaško vseučilišče je izdalo poročilo, da so ameriški arheologi odkrili 40 km vzhodno od Mosula in nedaleč od iranske meje sledove prazgodovinske človeške naselbine, ki je nastala nedvomno že pred letom 5.000 pred Kristusom. Ta naselbina je najbolj stara, kar jih svet pozna.
Isti raziskovalci so odkrili že prej v Iraku kraj Jarmo, ki sega do leta 5.000 pred Kristusom. Obe odkritji potrjujeta poročilo sv. pisma, ki pravi, da je bila pradomovina človeštva nekje v Mezopotamiji ali vsaj nedaleč od ondod.
Semeniščnik - Nehrujev pomočnik
Indija šteje danes okrog 400 milijonov prebivalcev in se v tem pogledu lahko meri s Kitajsko. Ni pa še. padla pod komunistično diktaturo, dasi jo Kitajci močno snubijo v svojo zvezo. Ministrski predsednik Nehru je sicer zelo vljuden do kitajskega vlastodržca Cu En Laja, sprejel ga je že tudi na uradnem obisku, a njegove komunistične doktrine ne mara. Kaže. da mu je bolj po godu socializem kot komunizem, torej miren razvoj v prospeh delavskega stanu bolj kot nasilna revolucija in lej sledeča diktatura. A kakor povsod
v svetu ima komunizem tudi po indijskih malih in večjih državah razpredene svoje pete kolone, ki Indijcem obljubljajo raj na svetu. Te bi bile postale lani Nehruju skrajno nevarne, ko so bile razpisane volitve po vseh 560 državah, ki sestavljajo Indlijo. Nehru sam je morul na svojih volilnih shodih z vso svojo zgovornostjo in Priljubljenostjo, ki jo uživa kot narodni heroj, klicati Indijce naj glasujejo za njegovo »kongresno stranko«, ki je nazadnje tudi res zmagala.
Nehru-ja so podprla seveda tudi državi
Radio Trst II
in vzgojni problemi
Na uredništvo je dospelo nekaj pisem, v katerih se nasi bralci pritožujejo, češ da sestavljalci vzgojnih predavanj na Radiu Trst II ne jemljejo skoro nič v poštev verskih in nadnaravnih motivov katoliške vere. Vse izzveni tako nekam laično, kot hi vsa vzgoja slonela le na naravnih spoznanjih in resnicah.
Vemo, da moderna vzgojna znanost ne priznava nadnaravnih motivov. Toda taka zgolj naravna vzgoja je materialistična in za kristjana povsem nezadostna. O taki vzgoji je dejal Pij XI.: »Pogrešek je vsak pedagoški naturalizem, ki na kateri koli način izključuje ali potvarja nadnaravno krščansko formacijo pri vzgoji mladine; prav tako je zgrešena katera koli vzgojna metoda, ki sloni v celoti ali deloma na zanikanju oziroma na preziranju dejstva o izvirnem grehu in milosti, ki torej sloni le na samih naravnih močeh človeške narave.«
Naši bralci in poslušalci Radia Trst II so torej hvaležni vodstvu, da ta postaja nudi tudi dobra vzgojna predavanja, njim in njih otrokom, vendar si želijo, da bi nastopali tudi taki predavatelji, ki bi o-bravnavali vzgojne probleme z vidika katoliške vzgojne etike. — Saj nismo za zaveso, kjer so take stvari pod kaznijo prepovedane.
Prejeli smo . ■.
MEDDOBJE. 3. štev. Vsebina je zelo aktualna in zanimiva, bodisi kar se tiče literarnih kot znanstvenih prispevkov. Revijo dobite v Gorici v Katoliški knjigarni.
DRUŽABNA PRAVDA, november. Tudi la naša edina socialna revija prinaša veliko novega. Prav bi 'bilo, da bi se med nami bolj razširila.
LITERARNE VAJE, št. 3. Nadaljujejo po začeti poti. Poleg prispevkov mladih dijakov, so tudi razne rubrike, ki jih vodijo profesorji.
VERA IN DOM, št. 1, leto 1955. Oprema je zelo okusna, tudi vsebina je mikavna. Več povemo prihodnjič.
zvesta verstva, med njimi tudi katoličani. Naj navedemo en zgled iz državice Tra-vancore-Coehin, ki je na jugu Indije in v kateri je gospodarsko stanje kar zadovoljivo, zemlja zelo rodovitna in v posesti srednjih kmetov. Tudi tu je komunizmu uspelo vriniti se zlasti med dijaštvo in delavstvo preko svojih dobro organiziranih celic in zelo aktivnih propagandistov. Še Nehrujevi volilni shodi niso izdali mnogo. Tu mu je priskočil na pomoč Jožef Va-dakkan, ki je bil poprej učitelj, komunist in zelo zmožen govornik in organizator, a ki je spregledal vso zahrbtnost in zvijačnost komunizma. Izstopil je iz stranke in sklenil, da bo svojemu ljudstvu koristil z resnim delom in ne več s praznimi obljubami. Stopil je v semenišče in pridno študiral; seveda talar, ki ga je tedaj nosil na sebi, ni zamoril njegove organizatorične in govorniške zmožnosti.
Ko je manjkalo le še par mesecev do volitev in ko so škofje uvideli težaven položaj kongresne stranke v provinci Malabar, so prosili semeniško predstojništvo, naj pošlje bogoslovca Vadakkana v ta izredni volilni metež. Dobil je dopust za dva meseca, odložil je talar in vrgel se je na delo. Kristjani, hindujci in muslimani so se zgrinjali okoli njega na shodih, kjer je imel včasih prav vroče debate s komunisti. Ker je iz svoje izkušnje poznal vse njih zvijačnosti, mu ni bilo težko razkrinkati njih obljube zasužnjenemu ljudstvu«. V dveh mesecih je prehodil velik del Malabarja, imel stotine govorov na cestah in trgih, organiziral je protikomunistično fronto in tisoče protikomunističnih celic — uspeh je bil, da so bili komunisti pri volitvah poraženi.
Njegova glavna zasluga je prav ta, da je umel organizirati delovne skupine laikov tako med katoličani kakor med drugo-verei-domačini, ki sedaj nadaljujejo njegovo delo na socialnem in kulturnem področju. Pri tem pa so vsi protikomunisti tudi spoznali edinstveno vrednost organizacije celic, ki se jih poslužujejo komunisti v svoje prevratne namene.
V endar se je po končanem dopustu vrnil spet v semenišče in tam pridno nadaljuje svoje študije, ki ga bodo skoro privedle do masmskega posvečenja.
Katoličani so se pa tudi organizirali od tedaj kur lepo. Danes imajo že tri kuto-liške dnevnike in celo število publikacij »Društva katoliške resnice«. Delavci so si osnovali tri sindikate in ker je jug Indije preobljuden, so po nasvetu Vadakkana sestavili organizacijo za preseljevanje Mala* baržanov v sosednje pokrajine Indije.
Mislimo, da bi se od tega bogoslovca Vadakkana imeli tudi mi Evropejci kaj naučiti.
Leto VII - 1955 - Štev. 6
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3
Obvezno bolniškolzavarovanje
neposrednih! obdelovalceOemlje infživinorejcev
Tako zvani »Bonomijev« zakon z dne 22. XI. 1954 št. 1136, ki je stopil v veljavo 14. decembra 1954, t. j. dan po njegovi objavi v Uradnem listu italij. republike (13. XII. 1954), pomeni za vse neposredne obdelovalce zemlje in živinorejce veliko in pomembno pridobitev na socialnem polju. Zakon sestoji iz 37 členov in njegove določitve so kaj lahko razumljive; v njem se izraža prvovrstno princip vzajemne pomoči in človeške solidarnosti. Lahko rečemo, da so tisti neposredni obdelovalci, ki so v prejšnjih časih radi bolezni v hiši bili prisiljeni pogrezati se v dolgove in katerim so premoženja iz tega razloga večkrat šla na boben, prišli končno do svojega računa. Vsem tistim, ki so se vztrajno in odkritosrčno potegovali, da se je ta zakon uresničil, pojdi tedaj priznanje in gorka zahvala od strani vsega našega prebivalstva.
KDO SE MORA ZAVAROVATI
V členu je rečeno, da je bolniško zavarovanje obvezno za vse lastnike, najemojemalce in uzitkarje, ki se neposredno in navadno bavijo z obdelovanjem zemljišč ali z živinorejo, ter za člane njihovih družin, ki se istotako bavijo s tem delom in so v njih breme, a to v primeru, ko skupna delovna zmožnost družinskega članstva presega 50% tiste, ki je potrebna za normalne potrebe obdelovanja zemljišč in za živinorejo. Ugotavljanje te okoliščine se ima izvršiti po členu 5 kralj, dekreta 24. septembra 1940, št. j949.
Za oceno delovne zmožnosti vsake delovne enote družinskega članstva tvori kot podlago letna frekvenca 280 delovnih dni, kar znači, da vsaka družinska delovna . moč lahko opravi 280 dni dela na leto.
Od obveznega bolniškega zavarovanja so izključeni tisti neposredni obdelovalci zemljišč, glede katerih se ugotovi, da uporabijo, upoštevajoč domnevno celoletno potrebo, manj kot 30 delovnih dni človeka; vsekakor pa jim ostane pravica do bolniške pomoči, ako jim ta pritiče iz kakega drugega naslova.
VPIS V OBČINSKE IMENIKE
V smislu »Donomijevega« zakona (čl. 2) se izvrši ugotovitev do bolniškega zavarovanja obveznih oseb potom vpisa v posebne občinske imenike, ki jih sestavi za to določena občinska komisija.
V tem oziru opozarjamo vse inte-resirance, da je te imenike občinska komisija že morala sestaviti in sicer tekom roka 45 dni odkar je stopil zakon v veljavo (14. XII. 1954), torej do 28. januarja 1955 ((člen 31). Kot nam znano, so bili ti imeniki objavljeni med 20. in 28. januarjem t. I. in morajo ostati pribiti na občinski deski skozi 15 dni.
PRI RADIJSKI URI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 13. FEBRUARJA OB 11.30 PREČ. G. DR. LOJZE ŠKERL O PAPEŽEVI BOŽIČNI POSLANICI.
Tisti, ki se mislijo pritožiti proti vpisu ali nevpisu, morajo vložiti priziv pri deželnem komisariatu za vzajemne blagajne v Gorici, corso Italia 10-11. nadstropje in to v roku 20 dni od dneva objave seznama na občinski deski.
VZAJEMNE BLAGAJNE IN BOLNIŠKA OSKRBA
»Bonomijev« zakon določuje obvezno bolniško zavarovanje in ustanavljanje vzajemnih blagajn za vse že gori označene neposredne obdelovalce zemljišč in živinorejce. Na podlagi čl. 3 zakona imajo interesi-ranci pravico do sledeče zdravniške oskrbe in pomoči:
Mesec januar je bil v Jugoslaviji posvečen proučevanju gospodarskih proračunov za leto 1955. Bodisi v poslanski zbornici v Beogradu kakor v republiški zbornici v Ljubljani so razpravljali o novem državnem, oziroma republiškem proračunu. Oba imata letos značilnost, da sta sestavljena na podlagi čim večjega varčevanja. Spoznali so, da so v preteklosti preveč uporabili za investicije zlasti v industriji, zato hočejo v prihodnje bolj štediti. Tako upajo uravnovesiti državne finance in dvigniti življenjsko raven ljudstva, ki je med najnižjimi v Evropi. Glede republiškega proračuna v Sloveniji je predsednik Boris Kraigher dal naslednja pojasnila dne 21. jan.: Najprej je omenil težave, ki so lani povzročile naraščanje cen:	slaba letina,
pretirane investicije, forsiran izvoz. Pri tem je poudaril, da so vsled tega najbolj trpeli ljudje po mestih, ki žive v glavnem od plač. Zato je bilo potrebno podvzeti ukrepe, ki naj sanirajo gospodarski položaj. To ravno hoče doseči novi plan za leto 1955. »Osnovna značilnost plana za leto 1955 je prav ta, da je to leto oddiha, leto premora v naši gospodarski izgradnji, leto, ko
Na Prešernov dan 8. februarja je bila na slovenskem učiteljišču v Trstu lepa razstava slovenske knjige. Osrednji del so tvorile knjige iz Prešernovega časa, predvsem seveda prešerniana, kot: Kranjska čebelica, Krst pri Savici (1836), Prešernove Poezije (1817) in cela vrsta publikacij iz prešemo-slovja, razne izdaje njegovih pesmi. Iz Prešernovega časa si videl Kopitarjevo slovnico, Smoletovo izdajo Vodnikovih pesmi (1840), Burgerjeve, Murkove, Cigler-jeve, Ahaclove, Franulove in druge knjige, sami prvotiski. V posebnih omarah so bile postavljene na ogled redke knjige iz starejšega slovstva, kot Dalmatinova Biblia (1581) v zelo lepo ohranjenem izvodu, Kastelčev Navuk kristijanski (1688), pridige Janeza Svetokriškega, Linhartova Županova Micka (1790), Vodnikova Velika pratika (1795) in prvi slovenski časopis Vodnikove
a) splošna zdravniška pomoč doma in v ambulatorijih; b) pomoč v bolnicah; c) pomoč zdravnikov-spe-cialistov in v zdraviliščih; d) porodniška pomoč ženam.
Izvzeta je pomoč, ki jo posebej nudijo zadružni protituberkulozni zavodi ali druge javne ustanove glede katerih obstoja posebno obvezno zavarovanje.
V vsaki občini se mora ustanoviti vzajemna občinska blagajna, v kateri so včlanjeni vsi obvezniki po členu 1. Po členu 4 našega zakona ti obvezniki lahko z večino sklenejo, da se bolniško zavarovanje raztegne tildi na lekarniško pomoč in sploh v vsesplošno bolniško oskrbo.
Ker se zakon začenja šele uveljavljati, smo obrazložili za enkrat tista določila, ki so sedaj aktualna. Kolikor se tiče še drugih določil, posebno onih, ki govore o volitvah v vodstvu vzajemnih blagajn, bomo pojasnili prihodnjič.
moramo čimbolj varčevati z vsemi sredstvi in se čimbolj orientirati na to, da izgradimo naš novi gospodarski sistem,« je dejal Boris Kraigher. »Omejiti se moramo na minimalne investicije predvsem na gospodarskem sektorju... Jasno je, da se bo to v Sloveniji najbolj čutilo in to zaradi gospodarske strukture Slovenije, drugič pa zaradi tega, ker je Slovenija zaradi potreb celotnega jugoslovanskega gospodarstva od leta 1915 do danes dajala procentualno največ v tako imenovane gospodarske investicije.«
Novi gospodarski sistem, o katerem tu govori Kraigher, je sistem komun, ki ga hočejo to leto izvesti. To bo nov poskus novega gospodarskega sistema, tretji v razdobju desetih let po končani vojni, in vsak tak nov poskus je poslabšal gospodarski položaj ljudstva.
V novem letu bodo torej v Sloveniji veliko manj gradili kot prejšnja leta, predvsem bodo skušali dokončati nujne objekte, ki so jih prejšnja leta začeli, ter dopolniti elektrifikacijo dežele. Tudi delo na avtocesti Ljubljana-Zagreb bo nekoliko zaostalo.
Lublartske novice (1797). Razstavljeni so bili prvi slovenski učbeniki za nedeljske in osnovne šole, med njimi Slomškov Blaže in Nežica (1842) in Vodnikova Pismenost (1811). Na posebni mizi so bile prve izdaje važnih pesnikov, kot Levstika, Jenka, Stritarja, Gregorčiča, Aškerca, Cankarja, Župančiča, Ketteja in Murna. Oddelek zase so tvorila dela iz zgodoivne, slovstvene zgodovine, kritike, in umetnosti, filozofije in pedagogike. Opazil si naše filozofe Ušeničnika, Vebra, Trstenjaka, Gogala. Bogato je bilo zastopano mladinsko slovstvo. Veliko je bilo tudi prevodov antičnih in modernih klasikov.
Lepo uspela razstava je privabila veliko število obiskovalcev, zlasti dijakov slovenskih srednjih šol, katerim so profesorji strokovnjaki razlagali pomen posameznih del. Sodi se, da jo je obiskalo več kot
osem sto ljudi v enem samem dnevu. Za marsikoga je bila naravnost odkritje velikega in neizčrpnega bogastva slovenske duhovne kulture. Vsa čast profesorjem, ki so razstavo uredili, in dijakom, ki so pri njej pomagali.
»Mladi vzori"
Goriški srednješolci izdajajo že več let »Mlade vzore«, ki so zadnja leta postali almanah. Enkrat na leto pridejo in nam prineso nekaj tega, kar so dijaki ustvarili med letom. Gotovo ni to vse. A vendar priča o tem, kar tudi oni v svoji mladosti snujejo.
Letošnji »Mladi vzori« nam nudijo predvsem pesem. To je lirika, v kateri išče izraza rodoljubno in domačijsko čustvo (Naš Kras, Goriški grad i dr.), potem rahlo zastrta erotika (Takrat, Pisane igrače i. dr.), a tudi dobra razmišljujoča lirika (Oče, Ob Leopardijevem »Canto notturno« i. dr.) ter pesmi o naravi (Doslej pomladi, Šumi, šumi potok!). Levji del pri pesmi ima Miroslav, a poleg njega je še več drugih imen, posebno dekliških.
Poleg pesmi stoji proza. Literarna proza, ta je nekolika revna. Večjih sestavkov sko-ro ni. Najboljša v tej vrsti je gotovo Mamina slika. Lepo bi bilo, ko bi v prihodnje dijaki posvetili literarni prozi več zanimanja.
Dobro pa je zastopana razpravna in esejistična ptoza. Tu najdeš nekaj prav dobrih sestavkov, ki pričajo, da dijaki pridno študirajo naše pesnike in pisatelje in da jim njihova dela niso tuja. Taka proza je gotovo zelo na mestu v srednješolskem almanahu, ki naj pokaže, kaj delajo in s čim se bavijo dijaki. Saj jih šola mora naučiti tudi znanstvenega dela. V tem oziru mislim, da je najbolj originalen sestavek »Božični motivi v slovenski narodni pesmi«.
Na koncu je almanahu dodano poglavje »Brstje«, kjer so dobili mesto prispevki najmlajših. Jih ni veliko, a so sveži, posebno Liščki. Škoda, da takih ni več.
Goriškim srednješolcem želimo, da bi v svojem almanahu šli vedno naprej od dobrega k boljšemu.
Koncert v Bazovici
V nedeljo je gostovalo v župnijski dvo-rani v Bazovici Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Gorice. To gostovanje je bilo nekak odmev tistega lepega koncerta v Gorici, o katerem smo že brali v »Katoliškem glasu«.
Gostje so nastopili z mešanim zborom, mandolinističnim orkestrom in dramsko skupino. Tako se je društvo predstavilo z vsem svojim delovanjem in to nas je razveselilo.
Na muziko in petje se razumem prav malo. Zato ne morem dati strokovne kritike, posebno še ker so bile izbrane pesmi j) reče j težke. Poslušalci in gledalci, in teh je bila polna dvorana, so izvajanju pazno sledili in z veseljem izrazili svoje priznanje.
Kakor sem mogel opaziti, so se poslušalci razšli z veseljem, da so mogli prisostvovati lepi akademiji, ki je bila po vsebini, izvajanju, preprostem, a elegantnem nastopu res na estetski višini.
Hvaležni smo vam, Goričani, sodelavcem in prof. Fileju, ker vemo, koliko truda in požrtvovalnosti je 'bilo treba, predno ste spravili na noge te vaše skupine in sedaj še svoj dom. Le pogumno naprej! Pokažite, kako mora biti živo slovensko prosvetno delo, ki raste iz zdravega katoliškega jedra.	dr.
Koncert v Dolini
Težko je prvič najti Dolino na Bregu in to še sredi noči. Če potuješ iz Bazovice pa še dvakrat teže, ker te zmešajo ceste tam nad Katinaro. To so spoznali in doživeli tudi Goričani, ki so gostovali zadnjo nedeljo pri nas. Pred polno dvorano se je odprl zastor kar z enourno zamudo. In veste, kakšen je bil konec in uspeh tam ob enajstih? Slišal sem moža, ki je dejal, da bi na tak večer čakal tudi tri ure, samo da ga ne bi zamudil. Tako približno smo bili razpoloženi vsi in v naši vasi ostane goriško gostovanje med najlepšimi in najbolj uspelimi. Gledalci so tako navdušeno sledili vsemu dogajanju na odru, kakor še nikoli v dvoletnem življenju naše dvorane. Po prvih odlično odpetih in navdušeno sprejetih pesmih sta sledila dva posrečena uradna pozdrava in nato je šlo vse po sporedu do zadnje zmage »Snubačeve« kakor na traku. Tamburaši so menda doživeli še največ odobravanja, in višek je bil, ko je dolinski študent Simič Fulvij izročil šopek cvetja gospodu dirigentu Fileju, ki ga je tako prijazno domače sprejel in se v kratkih besedah zahvalil, da tega Dolinčani in mnogi naši sosedje ne bodo nikoli pozabili. Na vsak način želimo, da Goričani v tem letu vsaj še enkrat pridejo med nas. Med tem pa naj hitro zidajo svojo novo katoliško dvorano v Gorici, da jim obisk po vseh pravilih olike vrnemo.
Trž. slov. gledališče v Doberdobu
Zadnje čase je začelo v naši občinski dvorani gostovati z gledališkimi nastopi tkzv. »Slovensko narodno gledališče« iz Trsta. Pravzaprav bi moral biti človek vesel takih kulturnih obiskov, ki naj bi imeli visoko poslanstvo, da po svoji moči pomagajo plemenititi, kulturno izobraževati in narodnostno vzgajati naše ljudstvo. Toda — žal —- pri »Narodnem« gledališču iz Trsta ni tako. Če primerjamo sporede in programe drugih gledališč po Jugoslaviji (zlasti v Ljubljani in Mariboru) s programom tržaškega gledališča, jasno vadimo razliko. Tam prevladujejo zares splošno priznana svetovna in domača odrska dela brez politične ali kulturno-bojne vsebine, tam se kljub pritiskom uspešno borijo, da odrsko umetnost obvarujejo tesnih in ogabnih vezi klečeplazenja režimu in uradni kulturni stvarnosti socialističnega človeka, kateri pa pride vse prav, samo da se žalijo in smešijo tkzv. zastarele buržujske vrednote (kot so vera, poštenje, družina, morala itd.). Kot rečeno tega pri tkzv. »Slov. narodnem gledališču«, žal, ne moremo zaslediti. Kot opažamo skozi leta njegovega delovanja, si je to gledališče dalo nalogo, kakršno bi kot splošna kulturna u-stanova (za kar bi rado veljalo), ne smela imeti; zlasti tukaj na Primorskem ne! Tako pa je od vseh početkov le slepa in hlapčevska zvesta dekla komunistične, materialistične in slovenskemu človeku nasprotne ideologije. Pač nov dokaz, da ti kulturniki ne poznajo, v čem je resnična umetnost in v čem je poslanstvo gledališča v tako ogroženem ozemlju kot je Primorska.
DAROVI ZA TRŽAŠKO MARIJ ANIŠČE V spomin na pok. g. Andreja Gabrovška daruje za Marijanišče na Opčinah gospa Ustar iz Rojana 500 lir.
*
Gospa Terezija Strgar iz Rojana daruje za misijonarja Miklavčiča 1000 lir.
Bog povrni!
V Jugoslaviji mislijo varčevati
IK1U1L1T1U1R1A1
Razstava slov. knjige na učiteljišču v Trstu
F. BARCATA,	^
Š kipe tar jev	POVEST - 6
ZGODBA MLADOSTI
Čas nima pokoja, beži vedno naprej, iz dneva v dan, iz tedna v teden, brez ozira na ljudi in njihova dejanja in nehanja. Ga ne briga, ako ljudje z dušo in telesom delajo vse mogoče, da bi ga zadržali; ni mu mar, če so ljudje srečni ali nesrečni v njegovem teku.
V Kryezezu je življenje nadaljevalo svojo pot brez vsake spremembe: delo, samo delo, malo počitka, veliko skrbi, malo ve-. selja, z eno besedo najbolj enolično življenje. Nobenega važnega dogodka, nobene težke bolezni, nobenega umora, nobene sinrti.
Stari Doda je popolnoma ozdravel in nadaljeval svoje opravke. Oče Anastazij se je nahajal še vedno v Rubigu, odkoder je vodil in vladal svojo župnijo. Oče Mavricij je hodil po službenih opravilih enkrat sem, drugič tja, kakor mu je naročal stari župnik, ali tudi po lastni volji. Tudi Pal Gjo-ka je ostal v Kryezezu, toda živel je le
sam zase, popolnoma ločen od drugih ljudi, katerim se nikoli ni pokazal in ki so še vedno stali pod vtisom njegove nepričakovane vrnitve. Ni hotel imeti opravka z nobenim človekom, zato je njegovo samotno življenje postajalo vedno bolj nenavadno, čudno, tajiiistveno.
Med tem ko je ves kraj govoril o njem, ko so oči vseh, začenši od očeta Anastazija pa do zadnjega pastirja bile obrnjene vanj, je ta, od vseh prokleti .izgnanec sedeval v podrtem, požganem stanovanju, ob ognju, v katerega je gledal in koval načrte, misleč na tisoč stvari, ki so mu rojile po glavi. Na kaj je mislil ta skrivnostni človek? Na svoje zgubljeno življenje? Na slabo začeto in še slabše nadaljevano mladost? Se je morda spominjal vseh zaradi njega prelitih solz ter prekletstva izrečenega nad njegovo glavo zaradi nesreče in krivic, katerih je bil vzrok? Stresel se je pri tej misli. — Mislil je na dobro mater, ki je umrla od žalosti zaradi velike ljubezni do moža in sina. V življenju pridejo hipi, ko hoče človek prodreti zaveso, katera mu skriva prihodnost, trenutki, ko se dobro in slabo bojujeta v človeku z vsemi silami. Tako je v notranjosti Pal Gjo-ke gorel ogenj in bojeval silen boj, ki se
je na žalost končal s porazom vsega dobrega in plemenitega, ki mu je še ostalo v duši.
Njegovo pogumno srce in drzen duh bosta ustvarila še velike reči — si je večkrat mislil, — toda po nesreči sta mu bila duh in srce že v zgodnji mladosti zastrupljena. Kar mu je ostalo, je bila jeza, upor proti moči, proti oblasti, uničevanje miru in reda ; oživele so v njem le najslabše lastnosti in najpodlejše strasti.
Ko se je bil umaknil iz svojega rodnega kraja, je šel najprej — kot smo že omenili — služit v Leš, toda pri tistem trgovim ni našel miru, ki ga je želel. Moral je nakladati in razkladati vreče, tehtati sol, meriti pšenico in koruzo, opravljati posle navadnega hlapca. Ne, tega ne bo delal on, sin svojega očeta! Bolj se mu je prijalo okrasti gospodarju trgovine ter pobegniti iz kraja in od ljudi, katere je sovražil.
Pa tudi v Carigradu ni imel boljše sreče. V tem velikem mestu, sredi bogastva, se je še bolj vzbudil očetov duh, duh upora, razdejanja, nasilja, krvoločnosti. Bogat mora postati, da bo mogočen, da ‘bodo drugi trepetali pred njim. Kadar se bo vrnil v domovino, — to je bila njegova največja želja, — naj spoznajo ljudje v Krvezezu,
ti zlobneži, kdo je Pal Gjoka, da je še vedno sin svojega očeta, razbojnika Marka Gjoka.
Pripraviti se mora za čas maščevanja.
Toda želja po denarju in bogastvu se mu ni tako hitro uresničila, kakor bi si želel. Ljudje niso taki tepci, da bi se pustili meni nič tebi nič okrasti ali ogoljufati: moč je naletela na moč, nasilje na nasilje, sleparija na sleparijo. Carigrajski prebivalci niso pustili, da bi njihovo blago ali denar postalo last mladega Albanca. Ni mu šlo tako gladko kot si je želel, življenje je potekalo navadno. Enkrat bos, drugič obut, enkrat s kruhom, drugič brez njega, enprat zaposlen pa spet brez dela.
Zdel se je včasih kot strupena kača albanskih hribov, z rokami v žepih, v krvavih očeh ogenj, zloba in krviželjnost.
Na ta način ni bilo mogoče več naprej. — Pal je začel delati. Zaposlil se je za vrt-narja. Delo je bilo težavno, toda plača dobra, h kateri so prišla ob raznih priložnostih še precejšnja darila. Delal je neprenehoma, od zgodnjega jutra do poznega večera. Nobene zabave si ni privoščil, denar je izdajal samo za najpotrebnejše. Vse to samo, da postane v najkrajšem času bogat, slovit, mogočen.
Nesrečni človek! štiri leta je trajalo to težko življenje v pomanjkanju, dokler mu slednjič ni omagala odporna sila; tudi glas domotožja se mu je oglasil vedno bolj pogosto in močneje; ni se mu mogel več ustavljati, zato je sklenil, da se vrne v domovino.
Nekega dne stopi na parnik, da se popelje domov. V Shen Gjin se izkrca ter napoti v domače gore, v Kryezez.
Bilo je lepe majniške noči, ko je stopil iz gozda in se znašel pred očetovo hišo.
Očetova hiša! Štiri gole zapuščene stene. Po tleh nekaj na pol ožganih tramov, osmojenih desk, kosov železa, trnje in plevel. Stopil je naprej, zlomil s pestjo ožgana vrata in se znašel notri.
Obstal je za hip in začuden ogledoval to podrtijo. Tukaj je bila soba, kjer je njegov oče prirejal gostije tovarišem; sto in stokrat je pogrnil mizo, kjer so jedli tn pili. Prazno! Vse prazno! Tam je bila sobica, v kateri je mati izdihnila dušo. Povsod vse zapuščeno, le sove, ptice smrti, so si notri napravile stanovanje.
To žalostno stanje domačije je Pala hudo zadelo; zaječal je glasno od žalosti, šel zopet ven ter ostal s prekrižanimi rokami
Z GORIŠKEGA
GOJENCI IN GOJENKE SLOV. SIROTISČA SV. DRUŽINE
vljudno vabijo na
PUSTNO PREDSTAVO •
kd jo prirede v dvorani Brezmadežne na pustno nedeljo dne 20. februarja. Vstop samo z vabili.
Davčne prijave
Goriški davčni urad je že začel z razdeljevanjem pol za davčno prijavo po Va-aionijevem načrtu. Vsi, ki so temu davku ^podvrženi, jo dobijo na dom. Izpopolnjene obrazce je treba oddati na davčni urad v ulici Vittorio Veneto 3 do 31. marca. Obrazce pošiljajo le davkoplačevalcem, ki so že v seznamu, če je kdo letos prekoračil obdavčljivo vsoto, mora sam priti ponje.
Glede izpopolnitve veljajo ista pravila kot lansko leto, le predelek pod črto F, Ji kateremu so morali lansko leto vsi delojemalci priložiti tudi potrdilo delodajalca o višini letnih prejemkov, bodo letos izpopolnili delodajalci sami.
SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO IZ GORICE
priredi za člane in za vabljene na pustni torek zvečer
PUSTNO ZABAVO
s pestrim sporedom. Podrobnosti bomo javili prihodnjič.
troke.
Med sv. mašo je še prav posebno občuteno prepeval domači cerkveni pevski zbor, ki je ob spremstvu mogočnih zvokov novih orgel tem bolj dvignil slovesnost izrednega dogodka.
Ob tej priliki kliče vsa vas zlatima po-ročencema: Še na mnoga leta! ter jima želi, da bi srečno učakala tudi biserni in »diamantni« jubilej.
Povem tudi, da je naša vas še vedno brez snega. Gledamo ga le na Sv. Višarjah, kjer ga je le kakih 30 cm. Kaj takega skoro ne ptomnimo. Za ljudi pomeni pomanjkanje tako potrebnega zimskega zaslužka.
Krojni tečaj ERRE. VI
se bo vršil stalno v Gorici, v ulici Alvia-no 6, v slovenščini.
Vpisovanje je od 7. februarja dalje vsak dan od 14. do 15. ure. Istotam se dobijo tudi vsa podrobna tozadevna pojasnila. Pouk se bo pričel takoj, ko se bo prijavilo zadostno število učenk, in se bo vršil po želji — dopoldne, popoldne ali pa tudi zvečer.
Istočasno in istotam se sprejmejo prijave za dopolnilni tečaj, katerega se lahko udeležijo vse one učenke, ki so izpolnile prvi tečaj.
Po želji obiskovalk se bo lahko vršil tudi šivalni tečaj.
SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO GORICA
V sredo 16. februarja 1955 ob 20.30 bo v Marijini dvorani na Plaeuti
KULTURNI VEČER
s predavanjem o novem zakonu o kmetskem zavarovanju.
Po predavanju zanimiv film.
Vljudno vabljeni!
Državna pomoč kmetovalcem S TRŽAŠKEGA
Vlada bo prispevala s 1.500 lirami podpore na kvintal semenskega krompirja italijanske sortirane vrste, ki ga kmetje nameravajo kupiti. V to svrho naj kmetje izpolnijo posebne tiskovine, ki. jih dobe na kmetijskem nadzorniškem uradu v Gorici ali pri podružnicah in v konzorcijih.
Nadzorni urad svetuje, naj se kmetje prej dogovorijo pri agrarnem konzorciju glede nabave te vrste krompirja.
Razdeljevanje poviškov drž. uradnikom in upokojencem
Razdeljevanje poviškov državnim uradnikom in upokojencem, ki bi se moralo po sporočilu zakladnega ministrstva že pričeti, se bo zakasnilo še za kakih deset dni. Vzrok te zakasnitve je Zavod za socialno zavarovanje, ki mora urediti pristojbine zavarovancev tudi od teh poviškov.
Kljub tem poviškom pa raste nezadovoljstvo v Italiji iz dneva v dan. Za četrtek, 10. februarja je napovedana stavka od polnoči do polnoči za vse finančne zavode. Le carinski tiradi bodo poslovali pol dneva.
Prav tako napovedujejo stavko srednješolski profesorji, ker njihove plače ne odgovarjajo zahtevam sedanjega življenja.
Žabnice
Zlato poToko sta v petek 4. t. m. praznovala ugledna in spoštovana zakonca 78-let-ni Anton Sehojer in njegova 72-letna žena Rozalija Friihstuk, po domače »Blozovi«.
Ob tej priliki se je pred cerkvijo zbralo precejšnje število vaščanov, ki je pred mašo že nestrpno pričakovalo prihod zlato-poročeneev. V Slavnostnem sprevodu njunih sinov in hčera ter številnih vnukov sta »jubilanta«, z zlatim pušelcem, slovesno in obenem ganljivo vkorakala v domačo cerkev. Kot je navada, se je tu še enkrat ponovil ves cerkveni obred za novoporo-čence. V ganljivem govoru je domači gospod župnik orisal njuno skrbi in truda polno, a tudi srečno in plodonosno zakonsko življenje. Dejal jima je, da sta lahko ponosna in ljubemu Bogu posebno hvaležna, ker jima je ohranil pri življenju krepke, zdrave ter dobro stoječe vse o-
DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR IZ ŠKEDNJA ' vabi na PRIREDITEV
v sredo 16. t. m. ob 20.30 v škedenjski dvorani Na sporedu:
Venček narodnih in umetnih pesmi poje dekliški zbor.
Igra v 4 dejanjih »SRENJA« izvaja bazoviški oder.
Cena: Odrasli: 100 lir - Dijaki 50 lir.
Četrti občni zbor „Slokada“
Zadnjo nedeljo v januarju smo se sešli na 4. občni zbor »Slokada«, ki je znan po svojih počitniških kolonijah za slovenske otroke v letih 1946-1954 v Tomaju, v Žabnioah, v Naborjetu, v Campolongo, Rigolalo in Enna (Vicenza). Že nad dva tisoč otrok slovenskih staršev je bilo deležnih materialnih in moralnih dobrot tega počitniškega letovanja. To je bila prva slovenska karitativna ustanova, ki se je začela, neodvisno od materialističnih doktrin, zanimati za usodo slovenske dece. Več let ni društvo uživalo posebnih državnih podpor ne od desne ne od leve. Pač pa nam je od vsega začetka stala ob strani Mednarodna dobrodelna pomoč (A.A.I.). Posebno v začetni dotbi je moglo društvo vzdrževati kolonije le z velikodušno podporo slovenskih tržaških trgovcev, obrtnikov in drugih blagih dobrotnikov. Vedno nam je stal ob strani prevzvišeni g. škof. ki nam je odprl marsikaka vrata, ki so nam bila prej zaprta. Zlasti so po njegovem stanovitnem prizadevanju našle te kolonije več naklonjenosti na tržaški prefekturi, kjer so upravljali sklade Zavezniške vojaške uprave, namenjene slovenskim kolonijam. Preko znatnih težav nam je pomagal bivši področni predsednik prof. Palutan, sedaj prefekt v Vieenzi. Po njegovi zaslugi in po prizadevanju g. Sehul-lerja, načelnika počitniškega urada, se je
posrečilo, organizirati letovanje najprej v Rigolato (3 leta), poslednje leto pa v Ennh Največ težav je društvo naletelo v preteklem letu radi tega, ker nekateri krogi niso hoteli dovoliti kolonije izven tržaškega ozemlja. Društvu pa se je zdelo bistvene važnosti, spraviti otroke v gorski zrak. In to se je, hvala Bogu, posrečilo, in gojimo upanje, da se bo posrečilo tudi v bodoče.
O vseh teh stvareh je razpravljal občni zbor, ki je izglasoval staremu odboru raz-rešnico za pTeteklo poslovanje in ga skoro v celoti izvolil tudi za naprej. Dosedanjim upraviteljem se je pridružilo nekaj novih agilnih sodelavcev, kar jamči za dober it-speh tudi pri bodočem delu.
Društvo je po močeh podpiralo tudi dijaške kolonije v Ukvah in sklenilo je posvečati tem kolonijam večjo skrb.
Na zborovanju se je tudi izrazilo upanje, da podpora javnih skladov ne bo izostala radi odhoda vojaške uprave in da bo plod italijanskimi upravitelji v okviru londonskih določb še večja možnost za uspešno delovanje društva; zakaj v nasprotnem primeru bi bili naši otroci navezani skoro izključno na podporo komunističnih organizacij.
Odbor se je na občnem zboru javno zahvalil vsem blagim dobrotnikom in podpornikom, tako zasebnim kakor javnim funkcionarjem, ki so društvu pomagali.
Boršt
Na 29. jan. je umrla v 83. letu starosti Marija Sedmak. Bila je dobra gospodinja, vzorna krščanska mati in zavedna slovenska žena. Narodu je porodila 3 otroke. Hčerko je izgubila v najlepših cvetočih dekliških letih. Sina Karla v 38-letni cvetoči moški dobi. Z njegovo izgubo je bilo strto njeno življenje, nakar jo je trpljenje polagoma uničilo. V tolažbo ji je ostal še edino živeči sin, ki je vaški godbeni kapelnik in član-tenorist mešanega pevskega zbora, kot so tudi 2 njegovi hčerki in soproga. Družina Sedmakova je znana kot verna in narodno zavedna. Žrtvujejo se v blagor dveh najdražjih svetinj, ki bi mo-
rale biti svete vsakemu katoličanu in Slovencu.
Vsej družini naše iskreno sožalje! Na zadnji poti je pokojnico spremljala velika množica vaščanov. Na žalnem sprevodu je svirala domača godba. Pred hišo, v cerkvi in na pokopališču je zapel cerkveni mešani zbor žaloslinke. Večni pokoj njeni duši!
Boljunec
Župnija Sv. Ivana y Boljuncu je še ved-dno pod silnim vtisom nenadne smrti svojega ljubljenega prvega župnika g. Andreja Gabrovška. Kamor prideš, še vedno govore o tem, zlasti ob nedeljah, ko prihajajo pred oltar različni duhovniki, gospodarja pa ni več. Sedmi dan po smrti smo opravili ob izredno veliki udeležbi sv. mašo za pokojnega dušnega pastirja. Marsikak vaščan sedaj večkrat stopi na pokopališče in obišče župnikov grob. Vsi verniki pa si iskreno želijo, da bi kmalu dobili svojega dušnega pastirja, ki bi živel med njimi. Toda slovenskih duhovnikov na Tržaškem primanjkuje in tako začasno u-pravlja Boljunec g. župnik iz Doline. Sedaj sta v Bregu dve veliki vasi brez domačega duhovnika: Mačkovlje in Boljunec. Dobri starši, dobri dijaki in vsi goreči verniki, pomagajte veliko bolj, da bo dobri Bog obudil med nami več duhovniških poklicev! Pokojnega gospoda Andreja pa priporočamo v trajno molitev.
V Trstu so spet odkrili veliko količino orožja
Tržaški Radio Trst I in tudi Agencija ANSA sta javila v soboto, da so v sredini mesta na trgu Rosmini, odkrili v nekem vodnjaku večjo količino orožja, strojnice, brzostrelke, pištole, ročne granate, večjo količino nabojev za razne vrste orožja in 5 kg balestita. Vse je bilo namazano z mastjo in še v dobrem stanju. Tržaška javnost se izprašuje, ali bodo oblasti tudi na to molčale, kakor še vedno molčijo o najdbi orožja v preteklem avgustu v skladišču Proste luke.
IZ SLOVENIJE
t Mihael Jerina
Z Vrhnike nam sporočajo žalostno vest. da je tam po hudi in težki bolezni umrl dne 22. jan. t. 1. g. Mihael Jerina, dolgoletni občinski tajnik. Pokojni je bil rojen dne 29. sept. 1893 v Waukeganu, USA, kamor sta odšla njegova roditelja, da si nekaj prislužita. Ko sta si nekaj prihranila, sta se vrnila s sinom domov in kupila v Sinji Gorici pri Vrhniki hišico in malo zemljišča. Pokojni je imel le ljudsko šolo in si je vso ostalo izobrazbo sam pridobil.
Po končani vojni se je vrnil in zopet nadaljeval z vsem srcem z delom tam, kjer je ob mobilizaciji pustil. Ko so bile razpisane občinske volitve na Vrhniki leta 1920, se je vneto vrgel v boj za zmago S.L.S., katere zaveden član ^je bil vse življenje. Ko je šel dan po volitvah na delo, ga je tovarnar nahrulil rekoč: »Za kogar si agitiral in volil, naj ti da delo. Pri meni zate ni mesta.« Tovarnar je bil povezan s socialkomunisti in je bil kandidat proti S.L.S. Na zahtevo velike večine katoliško mislečih Vrhničanov ga je župan nastavil kot pomožnega občinskega tajnika. To službo je vršil v splošno zadovoljnost občanov nad 25 let. Po zasedbi Italije, ko so se pričeli kazati znaki revolucije, je postalo delo na občini vedno težje. Naraščalo je sovraštvo, zahrbtnost, cvetelo je ova-duštvo, vendar je pokojni v vseh teh težkih razmerah ostal ravnodušen, vedno nasmejanega obraza in pripravljeni pomagali vsakemu, ki je bil pomoči potreben. Prepričani smo bili, da v celi občini nima sovražnika. Razmere pa so se slabšale iz dneva v dan. Revolucionarji so pripravljali obračun za vse, ki ne trobijo v njihov rog. V roke protikomunistov je prišla lista ljudi, katere bi bilo treba pobiti takoj po zmagi komunizma. Razumljivo, tudi ime pokojnika je bilo na njej. Vendar ni klonil. Ko je občina dobila nalog, naj za dan 5. maja 1945 preskrbi 60 parov konj in ravno toliko voznikov, da bi peljali za Nemce vojaški material s pripombo, da ako se ukaz točno ne izvrši, bosta ustreljena župan in tajnik, je pokojni vzel kolo, rekoč, da gre v bližnje vasi iskat voznike. Nikomur ni želel zla, zato seveda tudi tega povelja ni izvršil. Ni krenil proti bližnjim vasem, temveč po stranskih poteh proti Ljubljani. Tu se je pridružil množici zavednih protikomunističnih beguncev in krenil z njimi drugi dan na Koroško, od tam pa naprej v Italijo, kjer je po raznih kampih živel, delal, trpel in čakal boljših razmer in časov. Ko so se po nekaj letih prijatelji razšli v prekomorske dežele, je postal osamljen, otožen in na dan je stopila vsa velika ljubezen, ki jo je imel do družine in Vrhnike. Odšel je v domovino nazaj, čeprav ne nasmejanega obraza. Dobil je delo v tovarni usnja, da si zasluži še poslednji košček kruha. Tu je zbolel, shiral in umrl. Za njim žaluje žena gospa Marija, hčerka ga. profesorica Minka, brat preč. g. Ciril, župnik v Borovnici, vnuki in ostalo sorodstvo. Žaluje pa tudi vse pošteno katoliško usmerjeno ljudstvo na Vrhniki in okolici.
Dragi gospod Miha, odpočij se od trpljenja in Bog plačaj za vse. kar si storil dobrega za Vrhniko.
Vrhničani
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
DARILNE POŠILJKE
razpošilja Se vedno CITRUS
TVRDKA INIPORT & EXPORT
— Lastnik: Aleksander Goljevšček TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67
Obračajte se na nas s polnim zaupanjem
in najsolidneje Vam bomo postregli!
mirno ko kip, dokler se ga ni dotaknila usmiljena roka spanja.
Tak je bil prizor, ki ga je Pal videl na razvalinah. Kakšna nesreča in ponižanje! In posledica? Ti ljudje, katerim bi moral gospodovati, sostanovalci, ki bi morali pripogniti koleno pred njim, ga zasmehujejo, ne pustijo mu, da bi se jim približal, bežijo pred njim ko pTed kugo, pred prekletstvom. Sovražil jih je, ubil bi vse, žive požrl.
Pal se je spomnil na očeta, ki so ga deli v n eb 1 a go sl o v 1 j en o zemljo. Pokopali so »a, kakor se zakoplje stekel pes!
Spomnil se je prisege, katero je storil. Mora jo izpolniti! Da, izpolnil jo bo z vso močjo, ki jo ima.
In ta mladi redovnik? Je li prišel z dobrim namenom? Bil je edini človek, s katerim je govoril v domovini, ki mu je t>bljiibil pomoči! Toda ali ni bil on, ki mu je govoril o Bogu, ki lahko spusti svojo pest nanj, kakor je to storil z očetom? Potem je nosil obleko, ki jo je on sovražil. In ni bil redovnik, njegov tovariš, ki je naščuval ljudi proti njegovemu očetu? Vrag naj vzame vse skupaj!
PRAZNIK
Bilo je lepo jutTo zadnji dan meseca junija. Narava si je nadela svojo najlepšo o-blcko; kakor mlada okrašena nevesta je stala v svojem sijaju. Kot baržun zelene barve je pokrivala vso okolico od najvis-jih hribov pa do zadnje dolinice. Reka Fandi se je zdela srebrn pas, ki ovija in druži vse kraje v eno samo skupino. Potoki in studenci so veselo žuboreli, ko otroci pri svojih igrah. Zvon iz Rubiga je slovesno oznanjal po vsej okolici veselo novico: Praznik je danes, praznik svetega Antona. Kamor ni segal glas zvona, je šlo od ust do ust od najvišjega vrha Mirdieije pa spodaj do Muti in Leske. Vse je šlo na praznovanje, stari in mladi, bogati in revni, možje in žene, otroci, sploh vsi, z najlepšimi oblekami, veselim obrazom in mirnim srcem.
Oče Mavricij je zajahal naglega konja ter šel po zeleni poti ob reki Fandi, da bi čimprej prišel za sprejem in pozdrav vseh došlih, kot je bilo določeno v albanskem zakonu. Ko je zagledal prvo skupino, je ustavil konja t^r ustrelil v zrak enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat, šestkrat. Skupina ljudi se je tudi ustavila
in vsakdo je po šestkrat sprožil svoj samokres ali puško za odgovor na pozdrav. Približala se je druga skupina: zopet streljanje za pozdrav in odgovor; tako se je nadaljevalo, dokler niso prišli vsi skupaj ter z očetom Mavricijem na čelu nadaljevali pot med streljanjem. Vsled neprestanega pokanja in vriskanja se je mladi konj večkrat splašil ter bi gotovo vrgel mladega duhovnika kam v travo ali na njivo, če bi ga ne vzdržala njegova močna roka. Tako se je karavana premikala proti Rubigu.
Tudi tam gori je že bilo nenavadno življenje in vrvenje. Na sredi med množico je bilo opaziti očeta Anastazija z rjavo haljo in belimi lasmi, ko je s samokresom v desnici po šestkrat streljal v pozdrav in odzdrav. Tako so delali tudi drugi, da se je vse treslo od streljanja, kot da je vojska. Zgoraj, prav pri cerkvi, so postavili oltar, da se bo cerkveno opravilo vršilo zunaj, ker je bila cerkev premajhna za tako množico.
Maša se je začela. Ves trg sc je bleščal od svetlobarvnih novih olilek, vezanih s srebrom z lepimi okraski, katere so izdelale izvežbane ženske roke, od svetlikanja o-rožja mož in mladeničev.
Ves Kryezez od največjega do najmanj-
šega se je zbral tam. Manjkale so samo najstarejše osebe, ki so ostale doma za varstvo najmanjših. — Na ta prostor je prišel tudi nekdo, ki ga ni nobeden pričakoval. V nekem kotu za starim zidom, skrit ob nekem drevesu je stal Pal Gjoka. Kaj ga je privedlo sem? Ali je imel še kaj verskega čuta ? Se je morda skesal ? Gotovo ne, to se mu je poznalo že na obrazu, s katerega je zijala kljub ovalnost, jeza in sovraštvo. Hotel je pokazati udeležencem, rodu in vsemu svetu, da ima tudi on pravico priti, kjer se shajajo drugi. In česa bi se bal? Vedel je, da se mu ne more tisti dan nič hudega prigoditi, ker je besa (zvestoba, vera; tukaj premirje med dvema rodovoma, ki živita v krvnem maščevanju). Dobro mu je 'bilo znano, da se ga nobeden ne 'bo drznil dotakniti, ga nadlegovati ali mu kaj žalega napraviti. Danes počiva vsako sovraštvo in maščevanje. Tak je zakon očetov, zakon Albancev.
Niso ga opazili, ko je prišel, pač pa so ga potem videli, toda vsi so se delali, kakor da ga ne vidijo. Stal je sam z rokami prekrižanimi na prsih, opazujoč na desno in levo; videl je dosti znanih obrazov ljudi, katere je poznal za svoje sovražnike; videl je bajraktarja, pri tem pogledu so
se mu zabliskale oči od sovraštva; videl je župnika, ta pogled mu je tudi obtežil srce.
Kasneje je začel opazovati drugo stran, kjer so stale žene in dekleta. Pogledal je vsako posebej, posebno še mlade in lepe, na katerih si je delj časa pasel oči: Naenkrat mu je na eni izmed njih obstal pogled. Angelsko lepa mladenka je klečala med drugimi, bela, kot kip mirna, z rokami prekrižanimi na prsih, z očmi uprtimi v oltar.
Pal je obstal pri tem skoraj nadnaravnem prizoru; poželjivo jo je gledal od nog do glave, opazoval je vsako njeno najmanjšo kretnjo, kako so se ji prsa dvigala pri dihanju, kako so se dvigale in padale trepalnice. Skoraj bi izgubil pamet pri tej nenavadni lepoti, ki je imela tako privlačno silo do njega, da si ga je takoj osvojila. Ni vedel, kdo je, ni znal za njeno ime; vedel je samo, da je to najlepše dekle, kar jih je videl v živlenju, vedel je, da je pripravljen boriti se proti njeni družini, proti njenemu rodu, proti celemu svetu, sposoben napraviti vsako dejanje, samo da jo dobi v roke.
(Se nadaljujeJ