Anton Medved: Na mojem grobu.
29
Zober. O, ima še barvo!
Horebskv. Tarok! (Vrže majhen tarok, ki ga Vilanov vzame.)
Vilanov. (Odločno.) Srce!
Horebskv. Tarok! Hura! Moje! (Zober vrže zlovoljno svojo kopico na Vilanovo. Le-ta začne šteti.)
Horebskv. Ha, ha! Srčno damo je hranil — pa sem mu jo jaz vzel. (Se smeje na glas.) Srčno damo je mislil rešiti, pa se mu ni posrečilo. Ha, ha! Srčno damo!
Vilanov (opazi, da se smeje tudi Matilda.) Na, tukaj imaš! (Zagrabi pest drobiža in ga vrže pred Horebskega. Potem stopi pred Matildo.) Tako se rogate najsvetejšim čuvstvom? Sramota!
(Vrže karte pred njo.) Rečem Vam, da se boste Še kesali! (Zavzdigne prst, potem začne iskati svoj klobuk.)
Zober. Glejte no, glejte no! Kaj pa je to!
Matilda. Kdo Vam je dal pravico kričati nad menoj ? Jaz si to naravnost pre-povem.
Horebskv (skoči k Matildi in ji položi roko na rame.) Gospod Vilanov, jaz tudi! Poberite karte ! — Pravim, poberite karte ! — Dobro !
Vilanov (dobi klobuk in se pokloni.) Z Bogom, slavna gospoda. (Odide naglo. — Zavesa pade.)
(Dalje.)
Na mojem grobu.
Prijatelj ali znanec moj, ali kdorkoli med rojaki napev naj tožen mi zloži, ko smrt zatisne mi oči, ko ležal bodem v tesni raki:
—  Dobil je mir, dobil je mir, zvenijo naj glasovi
na dan pokopa po grobeh na onih svetomirnih tleh, kjer snidemo se vsi rodovi.
—  Srce mu ne utriplje več v nestalnem hrepenenju: Neskončni Bog, ozri se vanj, ne spomni hudih se dejanj,
ki jih je storil kdaj v življenju !
Nikar ga iz teme v temo na veke ne zagrebi, saj je po sreči hrepeneč, v dolini zemeljski tožeč hrepenel vendarle po Tebi.
Pri Tebi naj popeva zdaj
o blaženstvu nebeškem,
ki videlo ga ni oko,
ki ni ga slišalo uho,
ki v srcu klilo ni človeškem.
O blaženstvu, ki vsem željam na veke bode streglo, strme naj bi oznanoval, da v Tebi duh je vse spoznal, s Teboj srce je vse doseglo!
Anton Medved.