100
Književna poročilu.
Književna poročila.
Dr. Kulaš Juraj: Problem pravnih lekova u krivičnom pravu.
Beograd. Geca Kon. 1939. Str. 222. Cena 20 din.
V svojem najnovejšem delu obravnava pisec ustroj pravnili sredstev. Večji del knjige je posvečen problemu revizije. Avtor ne obravnava revizije iz dogmatičnega vidika, marveč kot problem, zlasti kako se naj to pravno sredstvo preuredi de lege ferenda. In ravno to vprašanje je zelo interesantno. Avtorju moramo biti hvaležni za ogromni material, ki ga podaja v knjigi glede historičnega razvoja revizije, glede najnovejših zakonodajnih podvigov in glede literature, ki se je v zadnjem času zlasti v Nemčiji pojavila o tem vprašanju.
Zanimivo je za praktika zlasti poglavje o razlikovanju med pravnimi in dejanskimi vprašanji: Za civilni postopek je o tem vprašanju pisal preteklo leto kas. sodnik dr. Miroslav Muha (Činjenična utvrdje-nja i pravna ocjena. Pravosudje 1958, št. 9 do 12). Pdsec navaja večje število odločb nemškega Reichsgeriehta in naših kasacijskih sodišč o tem vprašanju. Med temi je zlasti interesantna odločba kas. sodišča v Novem Sadu (str. 179), ki je spremenila ugotovitev (!) sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Odločba je interesantna zaradi tega, ker se opira odločba kas. sodišča o spremembi dejanske ugotovitve na »pravila izkušnje". Ne moremo se pa strinjati z g. avtorjem, da je obstoj „namere" čisto dejansko vprašanje; vprašanje namere spada meti tako zvane quaestiones mixtae. Zato sme kas. sodišče praviloma preskusiti, aili je taka namera podana ali ne. Razume se pa samo po sebi, da kas. sodišče ne sme spremeniti dejanske ugotovitve, iz katerih je sodišče 1. stopnje sklepalo na to namero.
Najvažnejši del knjige je oni, v katerem predlaga avtor nekatere spremembe glede ustroja pravnih sredstev de lege ferenda (str. 187 do 213). Pravilno meni, da je treba sodstvo prekrškov v vseh instancah prepustiti upravnim oblastvom (str. 191). Zanimiv je predlog (str. 192), naj sodi okrajni sodnik vse prestopke, tudi one, ki jih sodi sedaj sodnik poedinec okrožneg"a sodišča: sodnik poedinec okrožnega sodišča pa naj bi reševal prijave zoper sodbe okrajnega sodišča, to pa le glede prestopkov, ki jih po sedanjem kp. presoja okrajno sodišče, prizive zoper sodbe glede ostalih prestopkov pa bi reševal kakor sedaj senat trojice okrožnega sodišča. Menimo, da že glede na sumaren značaj okrajnosodnega postopanja ne bi bilo umestno prepustiti okrajnemu sodišču presojo vseh prestopkov. Opozarjamo zlasti na komplicirane prevare in na kriva pričevanja (S 146 kz.). Za vsa ta dejanja so potrebne obširne poizvedbe. Res lahko opravi poizvedbe tudi okrajni sodnik. Te poizvedbe bi pa postale povsem oficiozne brez sodelovanja državnega tožilca, ki je dominus 1 it i s poizvedb. S tem bi se brez potrebe spremenila osnovna načela kaz. postopniika. Umestno pa je. da bi reševal prizive zoper sodbe sodnikov poedincev okrožnih sodišč senat trojice okrožnega sodišča.
Simpatična je misel, naj bi bil tudi zoper senatne sodbe dopusten le popolni prdziv. ne pa le revizija. Okrožno ozir. apelacijsko sodišče bi s tem dokončno reševalo pravna sredsha zoper sodbe okrajnih in okrožnih sodišč (str. 207). To preuieditev utemeljuje avtor s tem, da je pravno sredstvo prizna bliže pravni zavesti ljudstva kakor revizija. Ljudstvo hoče pravično sodbo. Ljudstvo ne razume, da sme najvišje sodišče preskusiti sodbo le v okviru več ali manj formalističnih revizijskih razlogov in da mora sprejeti kot pod-
književna poročila.
101
lago svoje odločbe dejanske ugotovitve pobijane sodbe, najsi'se s temi dejanskimi ugotovitvami ne strinja. Sodba višje instance bo le tedaj ustrezala pravnemu čutu ljudstva, če bo smelo sodišče II. stopnje preskusiti tudi dokazno podlago sodbe. Avtorju je v tem pogledu pritrditi. Apelacijsko sodišče rešuje že danes največji del pravnih sredstev, zlasti največji del vseh pritožb, kas. sodišče rešuje pritožbe le v nje-katerih izjemnih primerih. Novi kazenski zakon je mnogo prejšnjih zločinstev (hudodelstev) spremenil v prestopke. Apelacijsko sodišče sodi sedaj v drugi stopnji v mnogih primerih, v katerih je po .prejšnji zakonodaji sodilo v drugi stopnji kas. sodišče. Število revizij, ki jih rešuje kas. sodišče, je manjše od prizivov, ki jih rešuje apelacijsko sodišče. Zato ne bi bila apelacijska sodišča znatno obremenjena, če bi prevzela tudi preskus senatnih sodb okrožnega sodišča.
S tem bi bila stvar ugodno rešena v interesu pravičnosti, ker bi smelo sodišče II. stopnje preskusiti tudi dejstveno podlago sodbe. V praksi stvar seveda ni tako idealna, kakor si jo je zamislil avtor. Dokazno podlago sodbe sme prizivno sodišče spremeniti le tedaj, če dokaze ponovi ali če izvede nove dokaze na prizivni razpravi. Pri-zivne razprave pa se razpisujejo zelo redko. Smelo trdimo, da jih ni več kakor javnih razprav pri kasacijskem sodišču. Temu se tudi ni čuditi, ker se ponovijo dokazi na prizivnih razpravah le tedaj, če se pojavi znaten dvom o ugotovitvi činjenic. na katere se opira prva sodba.
V.prašanje je, kaj bo v primeru, če se prepusti vse sodstvo v 11. stopnji prizivnim sodiščem, z enotnostjo pravosodja. To vprašanje rešuje avtor tako. da prepušča kasacijskemu sodišču zgolj ingerenco na pravna vprašanja, in sicer bi smelo kasač, sodišče reševati le pravna vprašanja principielne važnosti (str. 194), da se doseže enotnost pravosodja. Avtor meni, da bi moralo kas. sodišče v 11 T. stopnji poslo\;iti le, če si sodbe nižjih instanc nasprotujejo. Pritoižilec bi moral po« .svedočiti n. pr., da so razna apelacijska sodišča ali da je sodilo isto apelacijsko sodišče v istem pravnem vprašanju v različnih kazenskih stvareh različno. Kasač, sodišče pa naj bi izrekalo svoje sodbe tudi pa lastni iniciativi. Kas. sodišče bi smelo odklanjati poslovanje, če se mu ne zdi umestno poslovati v stvari, češ da pravno vprašanje ni načelne važnosti. Misli, ki jih izvaja pisec, so simpatične, vprašanje pa je, kako bi se dalo vse to v praksi izvesti. Po našem mnenju se s tem posli kas. sodišča ne bi zmanjšali, uvedla bi se tudi v kazenskem postopanju tretja instanca, kakor je uvedena v civilnem postopanju. Razlikovati med pravnimi vprašanji, ki so principielno važna in ki niso načelno važna, je zelo težko. Po našem mnenju bi bilo, če se prepusti sodstvo v II. stopnji prizivnim sodiščem, umestno, da naj bi kas. sodišče reševalo le ona pravna vprašanja, ki mu jih po §§ il, 357 kp. predloži vrhovni državni  tožilec (postopanje za zaščito zakona).
Po avtorjevi intenciji revizija ne bi bila pravno sredstvo (str. i98), marveč neke vrste „prošnja", ki jo bi mogle vlagati ne le stranke, marveč vsakdo (str. 199), ki želi, da se neki zakonski predpis tolmači od najvišjega sodnega foruma. Prosilcem ne bi bilo treba vezati prošnje na konkretni kazenski primer. Taka prošnja naj bi se smela vlagati pri poljubnem okrajnem sodišču (str. 200), ki bi jo neposredno predložilo kasaciji. To gre po našem mnenju predaleč. S tem bi bila strankam dama pravica, zahtevati od kas. sodišča pravna mnenja, laka mnenja pa sme pO sedanjem stanju zakonodaje zahtevati le vrhovno pravosodno upravno oblastvo; tako naj ostane tudi v bodoče.
102
Književna poročila.
Popolnoma pa pritrjujemo avtorjevi zamisli, da naj se področje kasacijskegu sodišča v bodoče nikakor ne razširi, zlasti pa ne na pre> skus dokazne ocene (str. 205).
Avtor meni (str. 1%), da naj bi bile sodbe kas. sodišča obvezne za nižja sodišča. To ne bi bilo umestno. S tem bi se uničila samostojnost sodišč in preprečil Svobodni razmah tolmačenja prava. Nasprotno! Avtoriteta najvišjega sodišča mora biti taka, da se ji nižje instance prostovoljno uklonejo.
Pisec predlaga še več detajlnih sprememb pri vlaganju in poslovanju s pravnimi sredstvi, tako n. pr. da naj se odpravi razlikovanje med priglasitvijo in obrazložitvijo revizije (str. 197). To razlikovanje se je v praksi pokazalo kot umestno (manipulacija, prepisi sodb). Zato po našem mnenju že iz inanipiilacijskih razlogov ne bi bilo umestno, na tej ureditvi kaj spremeniti.
S to knjigo je opravil avtor zaslužno delo. Želimo le. da se s knjigo seznanijo tudi praktiki, ker bodo našli v njej obilo gradiva, ki jim bo v praksi dobro došlo; zakonodajnim faktorjem pa nudi knjiga dragocene nasvete k ureditvi vprašanja pravnih sredstev. Pripominjamo, da se pisec ozira tudi na civilnopravdni postopek, kjer je vprašanje revizije prav omejitve revizije zaradi razbremenitve kas. sodišča ravno tako pereče kakor v kazenskem postopku.
D. Munda.
Dr. Solovjev Aleksander: Predavanja iz Istorije slovenskih prava (narodne pravne istorije s obzirom na istcriju slovenskih prava). Beograd, 1939. Str. 2-17.
Avtor je napisal na naslovni strani, da je knjiga tiskana kot rokopis. S tem je hotel označiti, da stvar zanj ni še do kraja obravnavana. Mislim, da takšnega pristanka ni bilo treba, saj je snov lepo zaokro-/( na. vsebinsko pa za informacijo jugoslovanskih pravnikov dovoli izčrpno obdelana. Da so tu in tam razni problemi zdaj bolj zdaj manj obsežno in temeljito obravnavani, je zadeva, ki jo bo sploh težko odpraviti. V središče je postavil avtor ..istoriju prava jugoslovenskog naroda": pod tem narodom razume Srbe, Hrvate in Slovence. V resnici je njegovo delo prvo. ki se bavi vzporedno s pravno zgodovino Srbov, Hrvatov in Slovencev primerjaje jo z zgodovino slovanskih prav. To pa je predmet — v naslovu knjige v oklepajih —, ki je učni predmet na vseh naših pravnih fakultetah. V uvodu daje Solovjev zgodovino prava v obče. Tu je od jugoslovanskih pravnih zgodovinarjev na odlično mesto postavljen B. Bogišič. Imenitno je prikazan vpliv Nemcev llerderja in Ilegela na slovenofile, obširno je ocenjeno delo Karla kadleca. zaključek prvega dela knjige velja Teodoru Taranovskemu. \ zgodovini slovanskih prav razlikuje Solovjev troje dob, od pra-davnine do 9., od 9. do 12., in od 13. do 16. stoletja. Razdelitev je pravilno podprta. V vseh treh dobah je posvečena primerna obdelava tudi Slovencem. Morda bi pa smeli pričakovati nekoliko več informacij o Koceljevi državi (str. 78.), ko se v zadnjem času toliko o njej razpravlja. Za Hrvate je dvakrat (str. 85., IC8.) omenjeno, da je Niko Zu-panié podprl mnenje, da so kavkaško pleme; tudi Ludmil Hauptman se navaja kot učenjak, ki je proglasil preko imena „Kosez" plemiče na Koroškem (Kdelinge) za prišleke iz Kavkaza in jih s tem stavil v zvezo s Hrvati. Toda tudi nasprotna mnenja bi kazalo omenjati vsaj v glavnem, da bi bil ta problem postavljen za pravnike v objektivno luč. Vprav pri opisu ustoličenja knezov na Gosposvetskem polju (str. 108.) je lapsus calami, da se ta opis nahaja v Saksonskem .zrcalu; saj se pozneje (str. 218.) navaja pravilni vir, Švabsko zrcalo. — Mi smo
Književna poročila.
103
se dotaknili le nekaterih mrvic iz presenetljivo bogate vsebine Solov-jeve knjige, ker utegnejo le-te najbolj zanimati slovenske pravnike. Priporočati moremo to knjigo zlasti vsem tistim pravnikom, ki so študirali na neslovanskih Univerzah. Knjiga jim bo odpirala poglede v snov, ki so jo akademski učitelji na navedenih univerzah tako rekoč načelno zanemarjali, samo da bi ostala povsem terra incognita.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Besarabič L. Vojin: Neutralnost i njena savremena shvatanja.
Beograd. 1959. Štamparija „Privrednik". 259 strani.
To delo o sedaj važnem vprašanju je pravna fakulteta v Beogradu sprejela letos kot doktorsko razpravo, na kar je bilo ponatisnjeno v posebni knjigi. Knjiga je po kratkem uvodu razdeljena v dva dela. V prvem delu je opisan pojem nevtralnosti pred svetovno vojno 1914—1918 (str. 1—99), v drugem povojna pojmovanja nevtralnosti (str. 99—252). V prvem delu pisec razlaga zgodovinske in teoretične temelje nevtralnosti, ureditev po haaških dogovorih ter kako se je ta režim izvajal v zadnji svetovni vojni. V drugem delu je razloženo mesto, ki ga je nevtralnost zavzemala v sistemu kolektivne varnosti, in ameriško pojmovanje te ustanove. V zaključku se pisec zavzema za ustanovitev regionalnih skupin individualno slabih nevtralnih držav po vzgledu skandinavskih in baltskih.
Pisec je tvarino razpredelil z ozirom na razlikovanje med predvojnim in novim pojmovanjem nevtralnosti. Osnovna načela predvojne nevtralnosti se niso skladala s potrebami sodelovanja in mednarodne odvisnosti v sodobnem mednarodnem življenju. Pod vplivom sistema kolektivne varnosti, izraženega v Zvezi narodov, se je razvilo novo pojmovanje, po katerem pa se je celo smatralo, da sploh ni več vojnega in nevtrailnostnega prava. Pisec pravilno izvaja, da je nevtralnost posledica in hkrati protiutež vojne, s katero se razvija vzporedno, in da se ne more ukiniti, dokler so vojne možne. Odkar pa se je izkazalo, da se ženevski kolektivni sistem ne more izvesti, in sicer ker bi bila poprej potrebna temeljita preosnova mednarodnega reda. se nevtralnost pričenja zopet drugače pojmovati. Bilo bi primerno, ako bi bil pisec posvetil temu najnovejšemu razvoju poseben, tretji del in pri tem skrajšal sorazmerno preobširen opis stališča ameriških držav, zlasti LSA do nevtralnosti in razvoj njihove zakonodajne ureditve (na str. 172—244!).
Namen pisca je bil, razložiti razvoj pojmovanja nevtralnosti kot splošne pravne ustanove. Z uporabo obsežne tuje literature, med katero je mnogo monografij in doktorskih razprav, je pisec opisal spretno in deloma s kritičnimi opombami probleme, načrte in nekatere pogod bene predpise zaporedoma za vsako dobo posebej. Iz vsega je razvidno, kako se je bistvo prvotnega pojmovanja prilagojevalo spremenjenim pogojem mednarodnega življenja. Knjiga ne podaja celotnega sistema pozitivnih mednarodnopravnih predpisov o nevtralnosti. Tudi niso obdelani predpisi o nevtralnosti, dogovorjeni v številnih dvostranskih pogodbah povojne dobe. Splošna trditev pisca, da je vojna napoved neobhodno potrebna za pričetek same nevtralnosti (str. 44), ni pravilna. On hi moral pri tem razlikovati med občim in partikularnim mednarodnim javnim pravom. Po občem mednarodnem javnem pravu se vojna napoved pravno ne zahteva za pričetek vojne in s tem tudi ne za pričetek nevtralnosti. Za pričetek nevtralnosti določene držav« je treba, da obstoji vojna v smislu mednarodnega javnega prava med drugimi državami, da ta država ve za to vojno, da se svobodno odloči.
104
Književna poročila.
ostati nevtralna, in da obe vojskujoči se državi pripoznata to njeno zadržanje. Pač pa je v pogledu vojne med državami, podpisnicami TU. haaškega dogovora od 18. oktobra 1907, vojna napoved mednarodnopravna dolžnost (partikularno pravo). Izraz "^nevtralnih" ina str. 62. 13. vrsta od spodaj je nepravilen. Na str. 85 je dopolniti, da veljajo tudi glede nevtralnosti v vojni v zraku predpisi občega mednarodnega prava. Na str. 198. 1. vrsta od zgoraj je mesto ..baltskih" postaviti »skandinavskih".
(dede splošne ocene navajam besede, ki jih je zapisal beograjski vseuč. profesor dr. M. •Novakovie v predgovoru knjigi, namreč da je ta knjiga ena izmed najboljših doktorskih razprav, tako po vsebini in po slogu, kar jih je on imel v svojem dolgem profesorskem delu. Dodajam, da pomeni ta monografija lep prispevek k jugoslovanski znanosti o mednarodnem javnem pravu. Dr. Ivan Tomšič.
Dr. Krbek Ivo: Sudska kontrola naredbe. Jugoslavenska Akademija znanosti i umjetnosti. Zagreb. 1959. str. 254.
Po izčrpni analizi svobodnega preudarka v svoji prejšnji knjigi •si je stavil avtor v tej knjigi nalogo, da razčisti vprašanje sodne kontrole uredbe. Obe vprašanji imata brezdvomno mnogo skupnih točk. vendar ne smemo pri tem prezreti, da ležita vprašanji, da se tako izrazim, v različnih ravninah: pri vprašanju svobodnega preudarka gre za odnos med upravo in upravnimi sodišči, pri vprašanju sodne kontrole uredibe pa gre prvenstveno za odnos med zakonodajo in upravo in šele v drugi vrsti za odnos med upravo in sodišči. Ti odnosi med upravo in upravnimi ter rednimi sodišči ter med upravo in zakonodajo so v podrobnostih dokaj zamotani, zato ni mogoče posneti vsebino knjig, ki obravnavajo ta vprašanja, niti v osnovnih potezah, ampak se da vsebina samo nakazati. Tako bo tudi samo nakazana vsebina pričujoče knjige.
V prvem poglavju skuša razmejiti avtor uredbo napram zakonu, upravnemu aktu v tehničnem smislu ter splošni instrukciji, poudarja, (zakaj je važno, da pojmujemo uredbo kot akt upravnega oblastva ne pa kot materialen zakon, in zavrača trditev, da bi pomenila zakonska uredba delegacijo zakonodajne oblasti na upravo.
Mimogrede bodi povedano, da nam tazlika med zakonom, uredbo, upravnim aktom ter splošno instrukcijo lepo kaže, po kako neenotnih kriterijih ločimo pravne oblike in institute, pa vendar dosegamo pri tem praktično čisto zadovoljive rezultate. Talko se loči uredba od zakona samo po organu, ki jih izdaja: zakone izdaja -zakonodavec, uredbe upravni organ. Od upravnega akta pa se loči uiredba po kriteriju abstraktnosti in konkretnosti: uredba je vedno abstrakten, upravni akt vedno konkreten, od splošne instrukcije pa se loči uredba po tem. koga veže norma: uredba načeloma veže vse, katerim je namenjena (v podrobnosti se ne spuščam), splošna instrukcija pa veže samo nižji organ napram višjemu.
V drugem poglaivju. ki obravnava sodno kontrolo uredbe, kaže avtor najprej na kratko tri oblike sodne kontrole uredbe in preiskuje nato, kje imata sodnik in upravni organ pravno osnovo za izvrševanje posredne kontrole uredbe.
Tretje poglavje, ki je najobsežnejše in ga smatra avtor za najvažnejše ter ga označuje kot hrbtenico cele knjige, nosi kratek naslov: odnos uredbe napram zakonu. To poglavje obravnava toliko vprašanj, ki se med seboj prepletajo, da ni mogoče njegove vsebine niti nakazati. Zato naj zadostuje ugotovitev, da so pretresena vsa vprašanja do podrobnosti in da je v tem poglavju mnogo novih izsledkov.
Književna poročila.
105
Zadnje poglavje je posvečeno sodni kontroli uredbe. In sicer se obravnava najprej posredna kontrola; značilnost te kontrole je v tem, da se vrši uradoma in da je vprašanje zakonitosti uredbe samo preju-dicionalno vprašanje pri reševanju nekega drugega glavnega vprašanja ter da je posledek te kontrole lahko samo ta, da odreče sodnik uredbi, če jo spozna za nezakonito, uporabo na konkreten primer. Pri neposredni kontroli pa, ki se vrši samo na strankin predlog, je glavno in edino vprašanje zakonitost uredbe: če ugotovi sodnik, da je uredba nezakonita, jo razveljavi. V tej zvezi pokaže pisec na razloček med avstrijskim in francoskim sistemom neposredne kontrole uredbe in ugotavlja, od katerega trenutka učinkuje razveljavijenje uredbe. Nato obravnava kontrolo uredbe po upravnih oblastvih in možnost kombiniranja te kontrole s sodno ter raziskuje vrašanje, ali je možna neposredna kontrola uredbe v sedanjem jugoslov amskeni pravu.
To je vsebina knjige v najosnovnejšem obrisu. Že iz tega obrisa pa se da vendarle posneti, da se ni omejil avtor samo kratko na kontrolo uredbe, ampak je oprl to vprašanje na široko zasnovana teoretična razglabljanja in pritegnil za ilustracijo mnogo pozitivnih prav. Tako mu je bilo mogoče, da je obdelal predmet do izčrpnosti. Ker ima knjiga naslov „Sodna kontrola uredbe", bi pričakovali morda, da bi bila vsebina knjige pravnozgodoviinska. Vendar poudarja avtor upravičeno (str. 6), da ni mogoče dati tako široko zasnovane teorije uredbe, ki bi bila veljavna za vsako vladavino. Zato je treba vzeti za osnovo neko konkretno vladavino. Avtor so je odločil za vladavino naprednejše ustavne države.
Da je vzel avtor za osnovo obravnavanja sodne kontrole uredbe pravni in politični režim ustavne države, je razumljivo: kajti šele v ustavni državi, kjer sta se podelili zakonodaja in uredbodaja na različna faktorja, dobita pojma zakona in uredbe svoj svojstven značaj. O In nem s tem pa nastopi nasprntstvo med zakonom in uredbo, ki se \ leče v se do današnjih dni.
Prehod iz policijske v ustavno državo je bil v srednji Evropi vobče ta. da je oktroiral monarh ustavo, s katero je uvedel narodno predstavništvo, ki naj bi vršilo skupno z njim zakonodajno oblast. Pri tem je smatral monarh, da je odločilni zakonodajni faktor on, narodno predstav uištvo pa je smatralo nasprotno, da je zakon izraz narodne volje in da so oni kot zastopniki naroda pravi zakonodavei. Ker pa je obdržal monarh uredbodajno oblast, se je balo narodno predstav ništvo, da nebi monarh in njegovi organi izkrivili zakonov s svojimi uredbami. Zato so zahtevali strogo kontrolo zakonitosti uredb. Niso pa zahtevali kontrole ustavnosti zakonov, ker je bila ustava enostranski akt monarha, zlasti pa, ker so smatrali, da so nonine. ki jih izdajajo oni. najvišje in ne premeša nobene kontrole.
To nasprotje se je ublažilo v poznejši ustavni državi, ko je dobival parlament vedno večji ugled in so pričakovali, da bo izginilo v parlamentarni državi, kjer je parlament vsemogočen. Vendar ni izginilo niti tukaj, in kolikor je izginilo, je izginilo na račun zakonodaje: v parlamentarni državi je ministrski predsednik vodja najmočnejše stranke in obenem dejanski vrhovni upravni organ. Zato je pač možna kontrola uprave s strani opozicije, ki pa lahko pomeni jako malo, s strani parlamentarne večine pa je možna kontrola toliko, kolikor jo dopušča vodja večine t. j. ministrski predsednik. To se pravi, da dobiva uprava premoč nad zakonodajo. Šele v avtoritarnih državah je naaprotstvo med zakonom in uredbo odpravljeno, ker je poglavar države vrhovni zakonodajni in upravni organ.  I/ toga se vidi. da   je
106
Književna poročila.
\ prašanje kontrole uredbe tudi politično, kar avtor posebej podčrtava (str. 6).
Že spredaj sem poudaril, da je obdelal avtor predmet izčrpno. Razumljivo pa je, da so možna pri predmetu, pri katerem se pre-pletavajo pravna in politična vprašanja, marsikje različna mnenja. Tudi ne bi mogel n. pr. pritegniti avtorju, da je uvedel naenkrat pojem ,.naredibe" namesto dosedanje „uredbe", ter da misli, da pri nas lahko pri odškodninski tožbi proti uradniku in državi preskuša sodnik pre-judicialno zakonitost upravnega akta. Vendar ni mogoče razpravljati tukaj ti vprašanji, ki poleg tega ne morejo imeti upliva na visok« znanstveno vrednost knjige. Dr. Joso Jurkovič.
Vrhovec Kristina: Fran Milčinski — vzgojnik. Ženska založba belomodre knjižnice v Ljubljani, 1939. Str. 96.
Naj opozorimo pravnike, nekdajšnje vrstnike in mlajše, na dejstvo, da sta bila osebnost in življenjsko delo pokojnega Frana Mil-činskega (f 24. akt. 1932) predmet inavgnralne disertacije za dosego doktorata na filozofski fakulteti. Delo je napisano z veliko ljubeznijo do vzgojeslovja. Dvoje pripomb si dovoljujemo. Zelo dobro je pisateljica ugotovila poreklo ljudske pravljice iz človeške prazgodovine, ki po svoji mistiki zajema otroške duše (str. 51, 52.). Mi bi opozorili, da odpade dober del te ugotovitve tudi na starodavne pravne običaje, samo da zajemajo tudi starejše osebe. V zadnjem poglavju o Milčin-skem kot vzgojniku pa je govora o mnogočem, a nekaj pogrešamo: Milčinski ni bil navaden vzgojitelj nekako fatalistično izprijene mladine, ampak po svojem poklicu je bil sodnik, ki naj pomaga kriminalnemu maloletniku do r e k I a s a c i j e v družbi. Tu pa naj dodamo, kar pisateljica menda ni izvedela: Milčinski je pričel s tem, da je svojim maloletnikom diktiral kazni na prostosti, ki bi se glasile po takratni praksi le na dva tri dni, kar v naj več j i sploh dopustni meri, najrajši na dobo 6 mesecev (n. pr. po S 270 avstr. k. z.), samo da jih je mogel na ta način izločiti i/, njihove okolice in jih izročiti — najraje lazaristom na Rakovnik — v nadomestno vzgojo. Ta modri pogum je bila njegova sodniška prednost, ki bi jo bilo vredno zapisati tudi v disertaciji o njegovem delu (p rim. str. SI.) Dr. Metod Dolenc.
Dr. Sagadin Stevan: Upravno sudstvo. Povodom stogodišnjite rada Državnog saveta 1839—1939. Državna štamparija. Beograd. 1940. Str. 254.
Prvi državni svet. ki ga je dobila Srbija z zakonom o „Ust rojen ju Državnog Savjeta" z dne 29. junija 1855, in čigar naloga je bila, da čuva nad pravico in državnimi zakoni, da ureja in nadzira sodišča, je prestal še isto leto, ko je bil ustanovljen. Po uvedbi nove, t. zv. turške ustave, je bil ustanovljen z zakonom z dne 27. aprila 1859 novi državni svet, ki posluje še nepretrgano do danes. Res ni njegov ustroj več isti. spremenjena ni samo sestava sveta samega, v teku časa se je spre menilo tudi njegovo področje. Dočim je nadomeščal skraja narodno Skupščino in je bila njegova glavna naloga ..posvetovati se o interesih naroda" in pomagati knezu, zlasti s pripravljanjem zakonov in uredb, sestavljanjem letnih proračunov, pa tudi že soditi in reševati vprašanja, ki se nanašajo na zakone, uredbe in javne davščine, je postal v današnji državni organizaciji druga stopnja čistega upravnega sodstva ter tako najvišji čuvar zakonitega izvrševanja uprave. Vso veličino, ki jo je imel državni svet v pretekli srbski zgodovini, pa tudi izgubo pomembnosti v raznih dobah, ki ustavnemu življenju niso bile naklonjene, nam je predoeil pisec v teh zgodovinskih črticah. Prav posebno je poudarjen pomen  za  današnjo Jugoslavijo.  Vpliv državnega sveta
Književna poročila.
107
in upravnih sodišč ibi moral biti po piščevih besedah tolikšen, da bo postalo delo upravnih oblastev takšno, da ne bo dajalo več povoda za tožbe, da bo upravnosodma tožba redek primer, tako rekoč izjema. Pisec govori tudi o iieformnih načrtih, zadevajočih državni svet, na koncu pa prinaša besedilo zakona o hrvatskem upravnem sodišču z d'ile 18. septembra 1959.
Toda to je le tretji del spominske knjige, posvečene stoletnici našega državnega sveta. Prvi del riše in opisuje državni svet v Franciji, ki se navaja kot zibelka modernega upravnega sodstva. Pisec je posegel pri tem na koren ustanove same, prav na prvotne iklice, iz katerih se je razvila. Zato ni podal samo nekakega zgodovinskega razvoja upravnih sodišč, ampak predvsem postanek uprave ki upravnega prava sploh ter izločitve poslednjega iz področja zasebnega prava. Pokazal nam je, kako dolgotrajna in čudovita je bila pot do današnje ureditve v 1' '¦ran ci j i. To nam služi za primerjanje z vsebino drugega dela knjige, ki opisuje upravna sodišča v drugih državah, predvsem v Nemčiji in Avstriji, ki sta dali Evropi poleg Francije vzorce za upravna sodišča. Ob drugačnih državnopravnih razmerah sta postanek in zgodovina posameznih upravnih sodišč dokaj različna, pa tudi njih današnje področje v vsaj neki meri vprav svojstveno. Ob vsem primerjanju se pokaže, da je bivša Srbija dobila kaj zgodaj svoje upravno sodišče — državni svet, da pa so imeli njegovi temelji svoj izvor že v moderni trodelbi državnih funkcij. Stoletnice državnega sveta bivši njegov predsednik dr. Sa ga d in lepše kot s to knjigo ni mogel proslaviti. Dr. R. Sajovic.
Dr. Bohinjc Joža: Zavarovanje delavcev in nameščencev. Samozaložba Ljubljana. 1939. St. 393.
Na čelu knjige, obenem njeno jedro, ije ponatis njen zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922. temu sledi osemnajst različnih izvršilnih uredb in naredi) s pravilniki in končno pet mednarodnih konvencij o delavskem zavarovanju, vse po stanju avgusta 1939, tako da je podnaslov ..zakoni, uredbe, naredbe, pravilniki, konvencije" popolnoma upravičen. Zakonsko besedilo delavskega zavarovanja je zbrano s tem v. enotni knjigi, vendar se prireditelj ni zadovoljil samo s priobčenjem besedil, amoak je navedel še povsod spreminjev al no vire, ki jih ni prav malo. Povedal je nadalje, da izvršilna uredba ali še ni izšla ali pa še ni bila izvedena, mestoma se nahajajo opozorila na druga mesta, celo kratka pojasnila zaslediš tu pa tam. Praktičnost zbirke veča še poseben dodatek s tablicami in pregledi o določitvi prispevkov, prejemkov denarnih podpor, nadalje z navodili in vzorci za vsakdanjo rabo. Prireditelju je uspelo, da je podal priročno zbirko zakonov, ki urejajo izvrševanje delavskega zavarovanja. S tem ni ustregel samo tistim tisočem, ki se jih delavsko zavarovanje tiče, temveč prav tako tudi onimi, ki delavsko zavarovanje izvajajo ter uresničujejo. Dr. R. S.
Annuario di Diritto comparativo e di Studi legislativi, XIV, 6: Gri-spigni F.: La trasformazione del diritto penale nella piu recente legislazione straniera. — Compendio di letteratura giuridica svizzera 1956 -1938. — La legislazk ne della Germania: Agosto — Dicembre 1939. — Sommari di legislazione internazionale 1957. — Varieta, recensioni e notizie.
Dr. Bajič Stojan: Delovno pravo in vojna. Ponatis iz Organizatorja. Ljubljana. 1930, Sir. 12.
s*
108
Književna poročila.
Dr. Lapajne Stanko: Für die Beurteilung der internazionalen pri-vatrechtlichen Vertragsverletzungen nach der Lex loti laesionis. Posebni odtis iz Melange« Streit. Atene, 1939. Str. 3.
Dr. Matijevič I. — dr. čulinovič F.: Komentar zakona o izvršenju i obezbedjenju. V. knjiga. 1. §§ 241 do 269. štamparija Svetlost. Beograd, 1940. Str. 2035—211-1.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XL, 1: Jova-novie S.: Politička sociologija. Nedeljkovič B.: Porodica i nasledstvo. Vasiljevič T.: Pitanje organizacije, nadležnosti i postupka sudova za inaloietnike n ipozitivinom zakonodavstvu. Radovič R.: Demokratsko prirodno pravo u poiitičkoj i pravnoj filozofiji Bože Grujoviea. \lir-kovie M.: Suzbijanje skupoee i kontrola cene. Stjepanovie N.: Može li se voditi uspešno administrativni spor i zbog po v rede formalnih pro-pisa. — Arhiv XL, 2: Taisič Gj.: Slobodna saradnja pravnika. Vuko-savljevič S.: Postanak privatne zemljišne svojine u nas. Markovi«' B.: Uloga sudske prakse i njeno obradjivanje. I.ukič R.: Čl. 116 Ustava i Uredbe o Banovini llrvatskoj (U svetlosti teorije o tumačenju). Vladi-savljevič M.: Banovina Hrvatska. Novakovi«'- M.: Buduee obezbedjen je mira. Dukanac Lj.: Najnovije izmene u zakonu o neposrednim poie-/imn. A .rand jelovie D.: Interesantni slučaji iz francuske jurisprudeiicije. — Branič 1: Živadinovk' M.: Mesto palate pravde, nova seljakanja beo-g-radskih sudova. Popovi«' B. Poreska reforma i advokati. Mišic D.: Pu-nomočije i pravno sredstvo. — Branič 2: Vukčevič R.: Uredba o primi dnom mestu nije ustavna. Srzentič N.: Da li se poverioci države, radi naplate svojih potraživanja moraju prethodno ob rat it i upravnoj \ Listi. Galijan F.: Presuda zbog propuštanja. Vagner Lj.: Actio libera in causa (sen ad libertatein irelatae) i S 166 kz. — Mjesečnik 11—12: Digovič P.: Hrvatsko državno pravo. Njegov «misao i njegova današnja v r i jed nosi Vagner E.: Smetanje posjeda il-i uredi en je medja. kester-tanek F.: Suvlasništv o i njegova uprava. Tinti«'- N.: Uticaj razr jesen ja -dužbo\ noga radnog odnosa na pravo traženja nagrade za prekovrc-meni rad. Lunaček V.: Etemeurti etike u ekonomiji i ekonomskim naulkama. Fischer A.: Iz teorije i prakse gradj. parničnoga postuipka. Badovinac G.: Stojnice, prekostojnice. despateli-monev. — Mjesečnik 1—2: Štefanovi«' J.: O pravu rasptištanja parlamenta. Krmpotič J.: Da li je po § 680 ogz. dovolj no, da oporučitelj prihvati za pero: i 1L se t razi, da sam stavi rukoznak na ispravu. Toniašie D.: Rasno tttniačenje društva. Perušič A.: Diobu opčinskih i seoskih šuma. Blagojevie B: Gradjanska odgovornost liječnika. Legiadi«' R.: Analiza pravnega plavila. — Policija 1: Popovi«' S.: Da li je uredba o prostijem i bržem postupkti '.kod krivičnih sudova u skladu sa ovlašeenjem predvidjenim § 64 fin. zaik. za 1934/55 god. Malovič A.: O uračunavanju istražnog zatvora u kaznu u smislu S 420 Kp. Tasie Lj.: Da li je iz\ ršenikov o svojstvo zemljoradnika priznato po U. L. Z. D., takva činjenica koja ukida izvršni zahtev, § 54 I. P., i 1 i pak na osnov u toga treba samo obustav iti iz vršen je, Jovanovie V.: Odredba S 560 tač. 2 Kz. za Kraljevina Srbijiu i čl. 74 Zak. o uniitr. npr. Nedeljkovič V.: Jedna pogrešita primena zakona (t. 1 § 527 Kz.). Golubovič Ž.: Obim nadležnosti policijskih vlasti kod krivičnih izvidjamja. — Pravosudje 1: Jankov i«' R.: Borba za pravdu. Lukie V.: Netila mesta izvršenju radi obezbedje-nja po S 323 tač. I Ip. na osnov u osudnog .rešen j a zadržunog od izvršen ia. Grubiša M.: Odnos glavnog mešanja prema prvobitno j par niči. Vukovie M.: Legalizacija zemljišnoknjižnih ispravu. Milovanovie M.: Susvojinn u sporov ima zbog smetanja poseda. Perovic N.: Razume-
109
vanje odeljka 1 § 2 397 Kz. Jerič B.: Ubistvo iz § 167 od. I Kz. — Pravosudje 2: Mirkovie D].: Pravna priroda pravila trgovačkih društava. Baškovič. D.: Poni&taj presude Izabranog suda. Jeremio J.: Za obavez-uiost cnkvenog braka. Grozdanovič G.: Presude agrarnih sadova. K.o-stie D.: Mišljenje o postupku po jednoj Uredbi. Ljubic M.: Razlike o funkcijama disciplimskog i državnog tužioca.