Osnovni zakoni o splošnih pravicah državUanov in učiteljstvo. Največje civilizatoriško politiške pridobitve avstrijskih državljauov so ustava, osnovni zakoni o splošnih pravicah in šolski zakon. V probujo in duševno osvobojenje našega ljudstva, ki je ponekod še močno zarobljeno, naj narn služijo predvsem osnovni zakoni o splošaih pravicah. Tem je vsak državljan v prvi vrsti odgovoren. Na njih temeiji takorekoč ves državni sistem, vsi zakoni vseh oblasti in tudi naš šolski zakon. Sveta dolžnost vsakega državljana bodi, temeljito jih spoznavati in delovati po njih. Masa našega ljudstva jih ali sploh ne pozna ali pa vsaj v toliko ne, kolikor bi bilo po sedanjih razmerah potrebno; ne zaveda se jih in ne rnisli na njih podlagi. V javnih predavanjih se o njib. nikjer in nikoli ne razpravlja, dasi se masa vedno izpreminja in nadomešča. Manjka nam poljudnih brošur s pravilnimi, jasnimi komentari. Vendar pa bi ne smelo manjkati takih brošur v nobeni hiši, v nobeni koči. Tu bi morala biti prva in najznamenitejša knjiga, vanjo naj pogleda vsak državljan vsak dan, iz nje naj preprost kakor iuteligenten flovek črpa nasvete, na podlagi temeljnih zakonov naj misli in deluje v družbi in državi, saj vendar živi v nji, ki je v nji dobil pogoje za svoj postanek. Marsičemu bi se ljudje lahko izognili, in koliko bi splob. natančno spoznanje temeljnib. zakonov pripomoglo, da bi bil vsakdo tudi res svoboden državljan v pravem pomenu besede. Take censurirane brošurice bi morale knjižnice, izobraževalna društva in druga slična podjetja brezplačno razširjati in seveda tudi učiteljstvo. Marsikomu bi se na prvi pogled vsa stvar ne zdela ravno tolikega pomena, a 6as je že davno napočil, da je ne bagetelizujemo malomarno. Pomislimo na dejstvo, da je državne osnovne zakone, kakor obstoje, kakor tudi šolski zakon vsak papež, tudi sedanji Pij X. v svoji alokuciji na kardinale kot »abominabiles leges" zavrgel in proklel. Morebiti to dejstvo še ni tako splošno znano, kakor bi bilo treba! Ako jih papež in kardinali ne pripoznavajo, smemo li res tako naivno misliti, da jih pripoznava katoliška cerkev sploh in vsi njeni služabniki ? Nihče jih v cerkvi teoretiško ne priznava in ne odobruje, in kadar pridejo tl gospodje sami z Djimi v konflikt, si domišljajo da so mučeniki za svojo stvar. Avstrijske državljane so pa temeljini zakoni osvobodili ko nikoli prej, zaraditega naj bodo naravno tudi temelj našemu politiškemu stališču in delovanju. Poglejmo si nekatere člene osnovnih zakonov v kolikor se tičejo neposredno nas učiteljev in naše izročene nam mladine. Avstrijsko državljanstvo se začenja za vsakega državljana že z rojstvom; novorojenec je že svoboden avstrijski državljan z vsemi pravicami r najvažnejših zadevah, seveda omejenih z ozirom na oblast staršev do njega, kakor z ozirom na predpise za nedospele, nepolnoletne. Zakonski in nezakonski otroci so enakopravni avstrijski državljani. Vendar naše Ijudstvo v svoji nevednosti in nestrpnosti daje Tečkrat takemu otroku čutiti in trpeti zaradi nezakonskega pokolenja ter ga sploh krivično. postavlja na pretirano izjemno stališče. V bistvu so vsi državljani enakopravni, saj smo pred zakonom vsi enaki; vendar Ijudstvo še ne ve, da so si vsi brez ozira na stan, imetje in posebno versko naziranje enakopravni. Ljudstvo splošno rado obsoja ljudi, ki se ne postavljajo na cerkveno stališče ter se ne ravnajo edino le po cerkvenih predpisih. Povejmo, da je protizakonito, o drugih zaradi tega slabo govoriti, jih obsojati ter jim jemati ugled. Ni pravo stališče državljana, soditi in delovati le po cerkvenih, ne pa po državnih osnovnih zakonib. Osnovni zakoni jamčijo državljanom nedotakljivost 1. življenja, 2. imetja, 3. časti, 4. svobodno mišljenje, vere in volje v zakonitem okviru. Kakor že omenjeno, ljudstvo iz nevednosti sodi in misli le po cerkvenih predpisih ter se tudi teh svobodščin ne zaveda v popolni meri. Obsoja Ijudi, ki se poslužujejo svobodne vesti in mišljenja, samo se pa radovoljno podaje v duševno in telesno odvisnost tistih činiteljev, ki so jira naši temeljni zakoni abominabiles leges. Ne bi li bilo dobro, ako bi ljudstvo poznalo člen 13. natanko. nVsak ima pravico, svoje inisli prosto naznaniti z besedo, s peresom ali tiskom in podobami." Posebno velja to za resnico, ki jo dandanes pobijajo, ter ljudstvo označuje tistega, ki oznanja istinite razraere, za grešnika itd. Povejmo, da se ni treba bati povedati istinitih razmer. Laži je ravno zaraditega toliko, ker se poklicani človekoljubi ne upajo vsekdar in povsod z resnico na dan, in ker je tisti, ki bi jo morali v največji meri učiti, ne poznajo, ne pripoznavajo in preganjajo. Člen 14., ki govori o popolni svobodi vere, vesti in mišljenja, v kolikor ne ovira državljana v izpolnjevanju državljanske dolžnosti, čaka že težko istinitega realizovanja. Delujrao povsod med ljudstvom v smislu tega člena ter poudarjajmo stališče, da nima družabna in morališka vrednost državljana z ozirom na spoštovanje in ugled s cerkvenirni predpisi ničesar opraviti. Z ozirom na neizpolnjevanje eerkvenih predpisov nima nihče praviee nikomur kratiti ugleda, spoštovanja ter gmotnega kakor življenskega položaja. Ko bi ljudstvo vsi poklicani sistematiško poučevali v smislu osnovnih zakonov, bi se pospelo gotovo na višje morališko stališče, in na višje kulturno stanje, ter bi marsikaterega tujskega oškodovanja in nasilstva bilo konec. Svoj narod moramo enkrat povzdigniti na ono svobodno stališče, ki mu ga jamčijo ustavniin državni temeljni zakoni. Kazvoj in napredeknarodajelemogočvokviru innapodlagi danih civilizatoriških pridobitev. Pojasnimo, kaj nam je treba v tem oziru storiti glede pouka! Vsak ve da ukazuje šolska oblast, nadzornik pri inspekeijah, naj temeljito poučujemo mladino na najvišji stopnji o ustavi ter o osnovnih zakonih o splošnih pravicah državljanov. V 4. berilu (P. Končnik) so navedeni le nekateri členi temeljnih zakonov, izpuščeni so členi 7, 12, 13, 14, 15, 16, 17 (samo zadnji stavek), 18, 19, 20, in kolikor jih je omenjenih, so pa vsi brez pravega, jasnega, pojmljivega komentara, ki bi zadoščal sedanjemu času. Ako je ljudska šola po § 1. državnega šolskega zakona pripravljalnica za vzgajanje dobrih državljanov, zakaj niso vsi temeljni zakoni v berilih s skrbno sestavljenimi pravilnimi razlagami, zakaj je izpuščenih 10 rarao tako važnib. ? So li mar nekateri manj, drugi bolj važni? More li kdo biti dober avstrijski državljan, ne da bi vedel za državne osnovne zakone v popolnosti s pravilnim pojmovanjern ? Kje in na kateri način naj se pretežna večina državljanov seznani z državnimi temeljnimi zakoni, ako ne v splošni javni ljudski šoli, edinem izobraževališču za maso Ijudstva? Je li sploh državi in državljanom ter bodočnosti Avstrije v korist, ako masa državljanov še zdaj niti pojma nima o njih, ter se jim tudi ne povedo ? Ni li treba, da se državljani v svojem mišljenju in življenju postavijo na to edino pravo stališče? Ni li naša naloga, da navajamo mladino in odrasle Ijudi uvaževati državo ter nje pomen za človeško družbo, in po osnovnih zakonih države misliti in delovati? Je li sploh patriotizem drugače iskren in naraven? Mislim, da nismo na stališču, da bi verjeli tistemu kaplanu, ki je povodom zborovanja podružnice družbe sv. Oirila in Metoda izjavil zbranemu ljudstvu koncem predavaDJa o šoli iz vzgoji: nLjudska šola ima namen vzgajati zveste služabnike svete katoliške cerkve". (Konee.)