Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka 125 Din.
DELAVSKA
GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Izhaja vsako sredo in soboto.
Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta 5.
Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo.
Uprava: Maribor, Ruška cesta 5.
Ček. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo.
Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din.
Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1'— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1'— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 2-25 D. Pri večjem številu objav popust.
Št. 156.
V Mariboru, sreda 27. oktobra 1926.
Leto I.
Nova proračunska politika — meh za
smeh.
V finančnem ministrstvu {pripravljajo nov proračun. Tudi ta proračun se sestavlja iz vidika vsestranske »štednje«, medtem pa napovedujejo že sedaj, da bo znašal novi proračun okolu 11 milijard, h kateremu je treba že sedaj prišteti še vse nadaljne amandmanske izdatke, ki se neizbežno pojavijo pri sprejetju vsakega proračuna, vsled česar bo znašal tudi ta proračun, vzlic strogim »štednjam« skoro isto-toiiko kakor zadnji 13 milijardni letni proračun.
Ko to vemo, se vprašamo, kako je pravzaprav s to toliko opevano štednjo in komu služi?
Znižanju proračuna gotovo ne! Kajti štedi se vendar. To vedo povedati državni nastavljenci, katerim so ponovno oklestili prejemke, to vedo povedati železniške uprave, ki nimajo kreditov niti za najnujnejša popravila, vsled česar propada ves. naš promet, to vedo povedati gospodarski krogi, katere slabi in nezadostni promet še bolj tlači in ruinira, to vedo povedati uprave zdravstvenih inštitucij, ki nimajo sredstev niti za najnujnejše vzdrževanje bolnic, to vedo povedati u-prave šol in sploh prosvetnih usta-to vedo povedati naši železničarji,. katerim se ne samo' nižajo plače,^ nego se jim tudi odpoveduje služba, in to v dobi, ko bi se jih moralo toliko več nastaviti, da bi se promet vsaj za siio vzdržal, — štedi se torej pri vseh najbolj potrebnih rečeh, pa je vendar naš državni proračun še vedno tako visok, kakor ni v nobeni drugi državi, ki zdaleka toliko ne štedi kakor naša, zlasti ne pri onih postavkah, ki so nujno potrebni in državi sami v direktno korist. Kako to?
Baš to nam je nerazumljivo, baš to postavlja na glavo vse lepe ter tako in tako utemeljene vladne enunciacije o potrebi štednje, da se zniža naš odločno previsoki letni proračun. Štedi se na račun državnega uslužbenstva in največjih ljudskih in gospodarskih potreb, štedi se vedno več, letni proračun pa ostaja še vedno tako visok, kakor je bil takrat, ko se še ni začelo šte-diti, reducirati in demontirati. Iz tega sklepamo logično, da kar se prištedi na tej ali oni prepotrebni pro-
računski postavki, se po neki čudni vladni finančni dinamiki izprevrže v korist te ali one druge manj potrebne in manj koristne postavke, katera narašča sorazmerno s padanjem ostalih postavk. Le tako si moremo raztolmačiti čudni naš vsakoletni proračunski pojav, da, medtem ko ser socialna politika, javno zdravje, javna prosveta, javna dela in promet stiskajo bolj in bolj okrog pasu, se ostale proračunske postave redijo in debelijo do eksplozije!
Tako se pravzaprav vsa štednja niti ne vrši v korist proračuna, ne vrši v korist naroda, ne vrši v nameri, da bi se neznosni davki vendarle znižali, ne .vrši v korist naše trgovske in državne bilance, valute in gospodarstva, nego zgolj in samo zato, da se reducira in črta bolj potrebne proračunske postavke v korist manj potrebnim.
Na ta način se politika štednje lahko nadaljuje celo tekoče in še prihodnje stoletje, rezultat bo vedno isti: ob znižanih prejemkih u-službencev, redukciji, demontiranju prometa, javnega zdravja, prosvete, industrije, gospodarstva, socialne politike itd. še vedno in vedno 13 milijardni letni proračun!
Pa recite, da ni naša proračunska in sploh finančna in »šparov-ska« politika nova in originalna!
Pa recite, če ni naša dolžnost, da tak režim in take modre in originalne eksponente tega režima branimo in proslavljamo in udano prosimo, da naj v interesu manjšega in manjšega letnega proračuna še bolj štedijo, kjer le morejo, naj cventuelno sploh ukinejo vsako socialno politiko, vsak promet, vse šolstvo, vse bolnice itd., da le ostanemo za vse večne čase pri 13 milijardnemu letnemu proračunu! Kajti to je nedvomno znak stabiliziranih razmer, če ostanemo leta in leta pri enem in istem proračunu.
^Povedati bi bilo še, katere proračunske postavke pridobivajo, medtem ko goriimenovane izgubivajo in komu in čemu te postavke služijo in kako da se tem daje prednost pred onimi — pa zakon o zaščiti države je tak, da nam o teh in takih postavkah še pisati ni treba. Baš zato so uveljavili ta modri zakon, da nam ni treba o tem pisati!
Reševanje grozeče stanovanjske krize.
V ljubljanskih dnevnikih se je razvila debata o tem, kako se naj reši stanovanjska kriza v Ljubljani in prepreči katastrofa, ki je neizogibna že se„j’ *em hujša pa bo, ko se ukine zaščita stanovanjskih najemnikov.
Povod debati je dal komunike mestnega gremijalnega sveta, ki navaja nazore sedanjega vladnega komisarja vlad. sv. Antona Mencingerja v tem vprašanju. K vprašanju se je oglasil tudi prejšnji predsednik ge-rentskega sosveta, dr. Dinko Puc, o katerem pravijo nekateri ljudje, da ima kvalifikacijo za bodočega ljubljanskega župana.
ljubljanski komisar A. Mencinger meni v glavnem, da naj občina ne zi a več stanovanj in ne daje posojil stavbenim 2adrugam ter da naj
mesto tega najame obligacijsko poso-plo, s katerim naj bi se zidale stanovanjske hise.
Nedvomno gospod vladni komisar gleda na vprašanje s preozkega stališča, ker trdi, da občina ne bi smela več zidati lastnih hiš. O dovoljenju posojil zadrugam in najetju obligacijskega posojila pa se da govoriti, nikakor pa se stvar ne sme odklanjati. Gospod komisar enostavno postavlja tezo o najetju obligacijskega posojila, ne pove pa obenem, kako se bo to posojilo porabilo in kdo bo lastnik hiš, ki bi se zgradile s takim posojilom.
To uvodoma o načrtu ljubljanskega komisarijata.
Jako čudno se pa nam zdi, da se je oglasil k tej stvari prvi bivši mestni gerent dr. Puc. Iz njegove razprave, v kateri povdarja, kaj je vse storil gerentski svet za odpravo stanovanjske krize, odseva precej neizvestno-si. Ravno tista stranka, ki ji pripada dr. Puc, je onemogočila bivšemu županu graditi še več stanovanjskih hiš.
Dovolila ni kreditov za to in je bobnala po časopisju, koliko dolga si je nakopala občina. Vsak resen človek pa ve, da bi bila mestna občina samo pri valuti prihranila milijone, če bi se ji bilo takrat dovolilo potrebno posojilo za stanovanjsko akcijo. Netočna se nam zdi tudi trditev, da je gerentski svet sezidal stanovanja po 35—50 tisoč Din, dočim veljajo Peričeva 100 do 120 tisoč. K temu omenimo, da je mesto pod Peričem zidalo trdne stanovanjske hiše in ob slabši valuti, kar pa ne pomeni gospodarske škode. Gerentski svet pa je prodal v mestu občinski svet in zidal zunaj na periferiji barake z dragimi stanovanji. Vse moderne hiše in stanovanja so delo pokojnega Periča. Tistih dvanajst bajt tam zunaj pa bo čez deset let, če ne prej, treba podreti, ker za mesto niso primerne in kolonijo silno kvarijo.
Sedaj pa k svari.
Dejstvo je, da se nahajamo v stanovanjski krizi in da kriza še ni na vrhuncu. Dolžnost občine pa je v prvi vrsti, da za odpravo krize aktivno sodeluje. Naše mnenje je, da mora
1.	občina sama zidati stanovanjske hiše, 2. lahko oskrbuje posojila stavbenim zadrugam in najema posojila, eventualno obligacijska, toda le z namenom, da pospešuje stavbstvo.
Na stanovanjskih hišah, ki jih gradi občina, je iflteresirana cela občina, javnost je torej v tem primeru moralno dolžna prinašati svoj obolus za občinska dobra. Nasprotno pa je pri obligacijskih posojilih. Tu se daje denar privatnim podjetjem iz javnih sredstev in ta podjetja in lastniki hiš, katerim je občina nudila pomoč, izkoriščajo na ta način najemnike in javnost, to je občino, V tem primeru menimo, da javnost, to je občina kot socialna edinica pač nima nobene moralne dolžnosti, da bi privatnikom preskrbovala objekte, s katerimi ti potem izkoriščajo svoje stranke in skupnost. To načelno stališče mora biti merodajno za občino in za vsako-
gar, ki socialno misli, in ki nima pred seboj kakih interesov, ki diše po reklami.
Za nas je torej edina zapoved: stanovanja zidaj občina!
Kako pa je ravnati pri posojilih za stavbne zadruge in z obligacijskimi posojili za stanovanjske akcije?
Občina mora biti v gradbenih zadevah gospodar. Tembolj velja to v tem primeru, če daje, ozir. preskrbuje posojila za privatno inicijativo. Občina mora imeti vso ingerenco na način izvršbe stavb, na kraj, kjer se naj grade in tudi zagotovilo, da z njeno pomočjo zgrajene hiše preidejo v nje last, ako bi lastnik ne mogel odplačali hiše ter klavzulo, po kateri lastnik hiš, ki grade z občinsko pomočjo, ne smejo izkoriščati najemnikov. Občina ne more in ne sme na riziko Občinarja ustvarjati novih malih ali velikih izkoriščevalcev, zaradi tega morajo biti te določbe predpogoj za vsakršno javno pomoč privatnikom v take ali podobne svrhe.
S tem smo označili naše stališče, ki ga more in edino sme zastopati vsak reprezentant in zastopnik socialne edinice občine. Precej kriva sta stališči magistratnega komisarja in dr. Puca, ki vidita v prvi vrsti — ustvarjanje privatnih posestnikov takrat, ko hočeta govoriti v imenu občine, neglede na interese javnosti. Gospod komisar je sicer v svojih izvajanjih nejasen, a tudi ta nejasnost vzbuja sum, da se v bistvu strinja z dr. Pucem, razen glede gradbe občinskih stanovanjskih hiš.
S tem smo opozorili na to važno vprašanje, za katero naj bi se več zanimala javnost, ki ji grozi ali jo že mori stanovanjska mizerija.
Če še omenimo, da je danes povsod denarna kriza, smo povedali zaenkrat vse, kar je potrebno. Če občina žrtvuje za take investicije, lahko zmaguje bremena in si ustvarja občinsko imetje, ki edino more biti podlaga vsakemu dobremu komunalnemu gospodarju.
Socialpatrioti, OUZD in delavstvo.
Pod gornjim naslovom je prinesel listič »Naprej« z dne 23. 10. 1926 v št. 43 poročilo o delavski anketi v Ljubljani v prostorih Delavske zbornice s prav nesramnim uvodom, ki ga je zmožen samo demagog, ki ima namen povzročiti med delavstvom razdor in vzbuditi nezaupanje do sedanjih članov ravnateljstva OUZD, ki mu pripadajo kot zastopniki Strokovne komisije in delujejo tam kot zastopniki delavstva, orijentiranega k socialistični stranki Jugoslavije. Ne mislim se baviti z očitki, ki jih meče nesramnež na posamezne udeležence omenjene ankete. To naj store sami, ako smatrajo za potrebno, pač pa moram obvestiti javnost, kako gledamo jaz in moja prijatelja Hojnik in Krajcer na. načrt o odpravi ekspozitur, in kaj smo dosedaj ukrenili.
Pa imajo sploh vsi delodajalci brez politične razlike trdno namero, storiti pri OUZD vedno vse, kar more zavarovanje kompromitirati, to menda vedo tudi vsi delavci te ali drugačne smeri. Že v letu 1923, pri prevedbi uradnikov, so prišli s tem načrtom. Prav odkrito naj bo povedano, da sem jaz storil takrat vse, in to namero s pomočjo mojih tovarišev v Ljubljani in Zagrebu preprečil. To mi bo menda potrdil tudi dopisnik »Napreja«, ker se mi zdi,
da vem, kdo da je. Pa ne samo to, da se ni izvedla ona namera, temveč preprečil sem tudi, da se ni odstranilo uradnikov, ki so zaposleni mnogo let v zavarovanju, ker so mi ljubši kot vsi ljubljanski in zagrebški doktorji, ker smo brez doktorjev imeli nekdaj boljše zavarovanje in tudi boljšo upravo ter tudi veliko cenejšo. Seveda smo znali tudi brez Bernotovih socialistov kritizirati, kar ni bilo dobrega, ne da bi bili zato kradli zaupanje ljudem, ki delajo po 40 let v delavskem zavarovanju. Menda že takrat, ko je bil Bernotov dopisnik še zavit v ponesnažene plenice.
S tem novim načrtom je prišel g. dr. Bohinjec, in tn tudi na seji upravnega odbora dne 19. 10. 1926. Ta njegov načrt pa se mu je tako ponesrečil, da ni bil samo odklonjen, temveč je sploh kar izginil iz dnevnega reda in ne pride več pred ravnateljstvo. To je tudi sklep upravnega odbora, ki je bil soglasen po mojem utemeljevanju, katerega tukaj ne morem napisati, ker bi bilo to predolgo in ker se tudi nočem hvaliti z mojim delom. Ker je g. dr. Bohinjec trdil, da tudi delavci in delodajalci ne bi imeli nič proti odpravi ekspoziture, sem jaz na isti seji dejal, da naj kar poskusi v Konjicah, Gornji Radgoni, Šoštanju,
Ptuju, Murski Soboti in Jesenicah, kjer bi rad ekspoziture odpravil, in videli bomo, če se bodo delavci v teh krajih odločili za nje odpravo in tudi podjetniki, potem bomo pač šele smeli sklepati 'o odpravi teh ekspozitur. Ker sem za samoodločbo delavstva samega, zato sem v to drage volje privolil, da se poizkusi, seveda ne sam, temveč v sporazumu z Delavsko zbornico, oziroma z njenimi zastopniki. Prepričan sem že danes, da delavstvo ne bo na to pristalo, in to je za mene merodajno. In ne samo zame: tudi za vse ostale zastopnike delavstva. Če pa bi se to zgodilo, bi s tem seveda delavstvo samo pokopalo svoje zavarovanje, za katerega se je več desetletij borilo. Tega pa gotovo noče.
Jaz osebno sem proti odpravi omenjenih ekspozitur, ker je osebni stik z zavarovanci nujno potreben, ker tudi zakon in statut določujeta, da se smejo osnovati ekspoziture povsod, kjer je vsaj 500 zavarovancev. Pri nas pa ni nobene tako majhne ekspoziture. Da je treba izplačevati hranarino, pogrebnino in vse druge dajatve na ekspoziturah, to je bila vedno zahteva delavstva in njegovih zastopnikov. Tudi zaračunavanje in pobiranje prispevkov se bo prej ali slej moralo uvesti pri ekspoziturah, če bomo hoteli odpraviti nepotreben birokratizem in zadovoljiti delavstvo. In jaz bom odkrito vedno za to delal. Da so se že leta 1923 vse dajatve in zaračunavanje prispevkov odvzela ekspozituram, naj pove dopisnik »Napreja« svojemu prijatelju g. Ivanu Kocmurju, ki je bil takrat ravnatelj OUZD v Ljubljani, pa naj mu prav pošteno nategne ušesa. Člane ravnateljstva pa naj pusti pri miru. Če bo potreba, prihodnjič več. Melhijor Čobal.
Prejrapadja francoskih socialistov.
Zadnji kongres francoskih tako-zvanih radikalnih socialistov je pokazal, da vladajo med strankami levičarskega kartela hudi spori. Ta levičarski kartel je bil sestavljen iz zastopnikov meščanskih demokratskih in zmernejših socialnodemo-kratičnih strank. Glavna in hvalevredna naloga tega kartela je bila, da izvede veliko politiko sporazuma med Nemčijo in Francijo. Kakor hitro je bil ta sporazum vsaj deloma dosežen, je bilo treba zavzeti stališče tudi k ostalim hrupnejšim javnim vprašanjem Francije. N. pr. k finančnemu vprašanju. Tu so se pa takoj ostro pokazala različna gledanja članov kartela, od katerih en del je še vedno zanikal razredna nasprotja, drugi, socialistični, pa pra-
vilno povdarjal, da kaže baš finančna kriza in način, kako si eni in drugi njeno rešitev predstavljajo, skozinskoz različne razredne težnje in interese, ki se morejo premagati in odpraviti le z razredno borbo. Blok je začel vsled tega kmalu razpadati. Glavno dnevno glasilo levičarskega kartela »Ouotidien«, ki so ga urejevali meščanski ekstremni demokrati in naprednjaki po sodru-goma Renaudl in Grumbach, bo naj-brže prenehal izhajati. Omenjena sodruga sta že izstopila iz uredništva. Francoski socialisti se zato sedaj toliko resneje bavijo z izdajanjem lastnega dnevnika. Njihovo dosedanje glavno strankino glasilo je bil list »Populaire«, ki ga je bil osnoval francoski levičarski socialist Longuet in ki je sedaj izhajal dvakrat tedensko. »Populaire« nameravajo sedaj izdajati dnevno. Francoskemu socialističnemu gibanju bo razpad levičarskega kartela le koristil.
Konferenca anglelKega Imperija.
V Londonu zborujejo zastopniki vseh angleških dominionov in kolonij, Tej konferenci pripisujejo ne samo v Angliji, nego po vsem svetu veliko važnost. Namen Konference je poglobiti medsebojne zveze med posameznimi dominioni in kolonijami ter med temi in angleško vlado ter da se obenem točneje določijo suverene državne pravice vseh onih samostojnih dominionov in kolonij, ki sestavljajo ogromni britski imperij. Ta potreba je pač pripisovati vedno močnejši zahtevi -priključenih držav po čim popolnejši samostojnosti.
Angleži bodo seveda vsa ta vprašanja rešili po svoji stari preizkušeni politični modrosti, da prepuščajo, da se vsaka priključena država ali karkoli že bilo po svoji mili volji osamosvoji tudi do najskrajnejše meje, le da ostane v tej ali oni obliki v kakšni-koli zvezi z angleškim imperijem. Angleži znajo namreč vladati svet tako, da vladan svet niti ne ve, da ga oni vladajo.
Biljem ne sme v Nemiilo.
Zastopniku brzojavne agencije Reuter se je od zanesljive nemške vladne strani izjavilo, da ni bivši nemški kajzer doslej zaprosil pri nemški vladi, da bi se mu dovolil povratek v Nemčijo in da bi mu nemška vlada v slučaju, da bi tako prošnjo poslal, nikakor ne dovolila, da bi se povrnil v Nemčijo, ker bi to izzvalo hude nerede mea onim delom nemškega prebivalstva, ki ga ne mara nazaj. Tudi bi njegov povratek rodil vrlo porazen vtis v tujini.
Enri
en/ca
Splošno priljubljen
Ravni nadomesieR
okusen i cenen.
zncAafm
Sobiva se v vsef>
dobro asorliranlO
Kolonij at ni Ij trgovinat).
Teror v Boisarfjl.
Ljapčeva vlada ni nič boljša od svoje zloglasne prednice. Teror v Bolgariji ni niti najmanj popustil. Ljapčev je vreden naslednik Cankova. Z nasiljem, preganjanjem, ubijanjem in zapiranjem skuša zajeziti nagli napredek socialnih idej v iz-krvavljeni Bolgarski. Ljapčeva vlada, preganja zlasti strokovne organizacije in socialistične liste. Zlasti glasilo bolgarskih delavcev »Narod« je vladi silno neljubo. Obtožuje ga veleizdaje itd. in vse kaže, da bo list u-stavljen in uredniki zaprti ali pregnani.
Bližajo se namreč volitve v okrajne zastope in Ljapčeva vlada bi si rada že vnaprej zasigurala »svobodne volitve« . , .
Živine!
O krutem terorju, ki vlada v Ljapčevi Bolgariji, priča tudi nezaslišan slučaj Dietnega gimnazijca Janka Toteva, ki je bil povodom nekega žandarmerijskega pogroma zaprt in pri zaslišanju s tako bestialno krutostjo tepen in mučen, da je v treh dneh po strašnih mukah v javni bolnici umrl. Zdravnik je izstavil izjavo, v kateri je potrdil, da je Totev podlegel bestialnim udarcem in ranam, ki so mu jih priza-djali žandarmerijski inkvizitorji. Državni pravdnih pa ni hotel vzlic temu uvesti kazensko postopanje proti znanim vladnim mučilcem in morilcem nesrečnega sedemnajstletnega dijaka!
Anglelkl rudarji za razsodiiče, referendum In nova pogajanja.
Glasom najnovejših poročil iz Londona je baje tajnik rudarjev Cook izjavil, da so rudarji pripravljeni prepustiti rešitev mezdnih sporov posebnemu sodišču, o vprašanju osemurnega dela pa naj bi se vršil referendum med prizadetimi rudarji. Če bi se večina izrekla proti osem-
urnemu delovniku, bi moral ostati v veljavi prejšnji 7 in polurni delovnik. Tudi so rudarji pripravljeni obnoviti pogajanja z lastniki in vlado, ako lastniki in vlada odstopijo od svojega dosedanjega nepopustljivega stališča.
Fruncosko-nemSkl sporazum.
Med nemškim poslanikom Hoe-schom in francoskim zunanjim ministrom Briandom se je prvič po Thoi-rijskem sestanku med Streseman-nom in Briandom vršil daljši razgovor o raznih še nerešenih medsebojnih političnih in gospodarskih vprašanjih. Uradno poročilo pravi, da ni ta razgovor bistveno prinesel nobenih momentov, kar je dalo francoskemu nacionalističnemu tisku povod za ponovne srdite napade na Brianda, na francosko vlado in na nemško namerno izigravanje francoske mirovne politike. Francoski demokratični in socialistični tisk pa pravilno konštatira, da se sporazum med Nemčijo in Francijo ne more čez noč doseči, in da bo poteklo še precej časa, predno bodo vsa sporna vprašanja rešena. Nacionalistično časopisje tostran in onstran Rena pa ima najmanj pravico jeziti se proti nemškemu zavlačevanju, ker si ono sporazuma med težko prizadetima narodoma itak ne želi. Sporazum se bo pa vendar dosegel, pa naj bo to revanšistom in hujskačem prav ali ne.
Q Franclji ni brezposelnosti.
Ministrstvo dela v Franciji poio-ča, da se nahaja trenutno v celi Franciji le tristoštirideset brezposelnih delavcev. Ti delavci, med katerimi je le enajst žen, dobivajo državno podporo za brezposelne. Dela je dosti, le delavcev primanjkuje še vedno. Celo v takih poklicih, ki ne zahtevajo kvalifikacije. Tako je bilo zadnjič ponujenih 1003 mest za pomožne delavce, pa se je ponudilo le 730 delavcev. Srečna dežela Francija, ki brezposelnosti ne pozna.
76
Jack London:
Železna peta.
(Socijalni roman. Prevel I. V.)
(Dalje.)
Ko so se potem1 Biedenback in drugi sodrugi zbudili, sem izmislila z njih pomočjo zaroto. Vse je bilo v redu in bili smo v jami, ki je bila istočasno kuhinja in obednica, ko vstopi Ernst. V tem trenutku me Biedenback nagovori z Mary. Jaz se obrnem in mu odgovorim. Gledala sem Ernsta radovedno, kakor gleda mlad sodrug priznanega junaka revolucije. Ernst pogleduje sem in tja. Tedaj so mu mene predstavili kot Mary Holmes.
Da bi bila prevara še očividnejša, je bil postavljen na mizo še en krožnik. In ko smo sedli za mizo, je bilo še eno mesto prazno. Od radosti bi najraje zakričala, ko sem videla, kako pri Ernstu narašča nemir. Naposled ni vzdržal in je vprašal:
»Kje je moja žena?«
»Spi še,« je bil odgovor.
To je bil kritičen moment. Ali moj glas je zvenel tuje in ni ga spoznal. Med kosilom sem mnogo govorila in z entuziazmom, kakor govori pač častilec junaka. Na višku navdušenja objamem Ernsta, ne da bi uganil moje namere in ga poljubim na usta. On me drži od sebe in strmi v me nejevoljno in zmedeno. Štirje sodrugi ga pozdravijo s smehom in nato se objasnimo. Najprej je dvomil. Motril me je in bil že na pol prepričan, nato pa je stresel z glavo in ni hotel verjeti. Le tedai še, ko sem bila zopet prejšnja
Avis Everhard, in mu zašepetala na uho samo nama poznano, me je spoznal kot svojo resnično soprogo.
Tekom dneva me je vzel v naročje in mi govoril o svojih poligamskih čustvih.
»Ti si moja Avis,« je rekel, »ali ti si pa tudi neka druga. Ti vtelesuješ dve ženi in zato si moj harem. Zato sva za vse slučaje preskrbljena. Ako bo za naju v Združenih državah prevroče, sem sposoben za državljana v Turčiji.«
Življenje v našem skrivališču je bilo za me zelo srečno. Res je, da sva delala trdo in dolge ure, ali delala sva skupaj. Osemnajst dragocenih mesecev je bilo in nisva pri tem bila osamljena. Zakaj vedno je prihajal ali odhajal kdo od voditeljev in sodrugov — tuji glasovi iz podzemlja zvijač in revolucije, ki so nam pripovedovali o napredovanju in borbi naše cele bojne črte. bi bilo je mnogo šale in zabave. Nisva bila osamljena vneta zarotnika. Delala sva trdo in mnogo trpela, ali pri vsem delu in igri in protiigri življenja in smrti sva imela čas za smeh in za ljubezen. Bili so med nami umetniki, učenjaki, študenti, glasbeniki in pesniki; in v tej jami je bila višja in finejša kultura, nego v palačah in čudovitih mestih oligarhov. Kaj bi tudi ne, saj je mnogo naših sodrugov pomagalo okinčavati tiste palače in čudovita mesta.
Tudi nismo bili priklenjeni na skrivališče samo. Po noči smo večkrat jezdili k vajam čez gorovje. In jezdili smo na Wickosnovih konjih. Ko bi vedel, koliko revolucijonarjev so že njegovi konji nosili! Delali smo celo izlete v nam poznane kraje, kjer smo ostali celi dan. Ko se je svitalo, smo odrinili iz skrivališča, zvečer pa,
ko se je stemnilo, smo se vračali. Wickson nas je zalagal s smetano in sirovim maslom; in poleg tega je Ernst streljal še Wicksonove zajce in tuintam mlade kozliče.
Bilo je v resnici zanesljivo skrivališče. Rekla sem, da je bilo samo enkrat odkrito in to me sili, da pojasnim tajnost o izginitvi mladega Wicksona. Ker je mrtev, lahko svobodno o tem govorim. Na eno mesto v jami, od zgoraj skrito, je sijalo nekaj ur solnce. 1 j a smo nanosili mnogo peska iz struge, zato je bilo tam suho in toplo, prijeten solnčen prostorček. Neko popoldne sedim tam prav zaspana in čitam knjigo od Meu-denhalla. Čutila sem se tako udobno in na varnem, da me niso razburjali niti ognjeni verzi te knjige.
Gruda zemlje, ki je padla k mojim nogam, me ustraši. Nato sem slišala zgoraj nek šum. V prihodnjem trenutku stoji pred menoj mlad mož, ki je pridrsal v jamo. Bil je Filip Wickson, katerega pa še takrat nisem poznala. Pogledal me je mrzlo in govoril nekaj o presenečenju.
»Naj bo,« je rekel. Ali v naslednjem trenutku se je odkril in dejal:
»Prosim oprostite. Nisem mislil, da koga tukaj najdem.«
Jaz nisem bila tako hladna. Bila sem se novinka v umetnosti, se mirno obnašati v obupnih položajih. Pozneje, ko sem bila internacijonalna vohunka, bi pri podobni situaciji bila manj neokretna, tega sem gotova. Kakor sem tedaj bila, sem skočila naglo in zakričala na pomoč.
»Zakaj ste to naredili?« me vpraša ter me ostro pogleduje. Cisto gotovo je, da se. ni nikogar nadejal v jami, ko je stopil v njo. To sem ugotovila v svojo tolažbo.
Dnevne
V Beogradu vlada politično zatišje, tako vsaj pravijo danes listi. Jutri pa bodo pisali, da se nam obetajo senzacionelni dogodki. Zatišje da vlada zato, ker Pašič ne reče ne bev ne mev. Pašič se je sicer vedno držal te modre politične linije, in ne vemo, zakaj naj bi to bilo sedaj povod za vse mogoča navezovanja o tišini pred viharjem. Dejstvo je, da je Radič krstil Pašiča za našega Sv. Janeza, kako je Pašič krstil Radiča, pa ne vemo. Zaenkrat kaže vsa naša notranja politika, da se gospodje v Beogradu igrajo vlado, in da se jim zdi ta igra silno prijetna in zabavna. Navsezadnje davki se tudi tačas pridno pobirajo in vladi, ki nič ne dela, ni treba državljanom tudi nič dati. Profit je že tukaj. Vsaj za vlado. Dohodki se primajo, izdatkov se pa ne priznava. Slavni sodržavljani pa naj slede vladnim in političnim intrigam, in naj — plačajo!
Narodna skupščina je bila odgo-dena, in sicer iz onega razloga, ki smo ga že zadnjič omenili. Vlada je naznanila, da »ni nič pripravljenega«, pa konec. Opozocija je sicer »galami-la«, pa ni nič pomagalo. Vladi gre sedaj drugo po glavi. Narodna skupščina ni prvo in glavno, ker mi smo pač ustavna država. Tako je vsaj zapisano v Vidovdanski ustavi, katera, kakor pravi vlada in kakor pravi tudi g. Pribičevič, je neki »noli me tangere«, in se moramo zato vedno in vedno po njej ravnati.
Finančni odbor so izvolili in ta finančni odbor bo sedaj rešetal novi proračun. Novi proračun pa bo tak, kakor ga hočejo radikali in radičev-ci in ne kakor ga eventualno hoče finančni odbor. Zato je bilo pač nujno potrebno, da se je odbor izvolil.
Novo predsedništvo narodne skupščine je tako, kakor je bilo prej. To se pravi, pašičevec Trifkovič predseduje, ostali radičevci in uzu-novičevci pa sopredsedujejo. Vse to je pa le — teoretskega pomena, ker se medtem dela z narod, skupščino, kakor da bi jo ne bilo.
Slovenska ljudska stranka se je resno pripravljala na vstop v vlado, je pa to vstopanje tako dolgo trajalo, da je neresno ponesrečilo. Izgleda, da Uzunovič in Radič nočeta klerikalcev, prav tako kakor klerikalci hočejo in nočejo v vlado. Pa se je zgodilo tako, kakor se drugače ni moglo. Ker klerikalcev zaenkrat še ni v vladi, so se zadovoljili s tem, da so vsaj prišli vladi nekoliko bližje. Od tega nimajo sicer nič ne eni, ne drugi, toda slovenskim volilcem se bo lahko reklo, da se stvar vendarle obrača na boljše. Star krščanski pregovor pravi, da se je treba češče zadovoljiti tudi z malim.
Za gradbo stanovanjskih hiš bo vlada menda najela stomilijonsko inozemsko posojilo. Tako vsaj poročajo iz Beograda. Bomo videli, kaj je na tem resničnega in resnega,
Birokratične novosti pri delavskemu zavarovanju. Pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani se je sestavil iz višjih gospodov načelnikov in tako dalje nekak gremij. Ta gremij pa si dovoljuje brez sklepov ravnateljstva ali kakršnegakoli odbora odrejati pri u-pravi tudi zadeve, ki jih smejo odločiti le ravnateljstvo ali pa upravni odbor. Tako so v mesecu septembru za mesec juli takoj odredili, da se ne pobirajo več prispevki po kontrolorjih ali kasantih pri raznih ekspoziturah. Plačilne naloge in položnice se pošiljajo direktno po pošti. Tudi druge razne zadeve si dovoljujejo reševati, o katerih pa še danes molčimo. Samo uprava je po štatutu in zakonu itak skrčena na ničlo. Ali še to, kar ip, bi birokratizem, ki je le v Jugosla-i* pri zavarovanju mogoč, rad odpra-Vl1- Opozarjamo te gospode, da smo Precej dolgo mirno gledali, ali sedaj se nam zdi že preveč in jih zato svarimo pred takim početjem, ker drugače bomo otvorili posebno rubriko, ki vam gotovo ne bo ljuba. Toliko za danes. ^	Opazovalec.
Najboljša prispodoba. Klerikalci ne morejo tega preživeti, da se je v Sloveniji vršilo nešteto najemniških protestnih shodov, kjer so govorniki
novice.
z uspehom razkrinkavali dvorezno politiko klerikalnih poslancev, ki so igrali v borbi najemnikov vse do zadnjega glasovanja v parlamentu najbolj žalostno vlogo. Ne morejo zlasti preboleti tega, da so jih nasi socialistični govorniki v Mariboru tako razkrinkali pred njihovimi vo-lilci, da so po shodu šli celo poznani klerikalni volilci skupno z ostalimi najemniki za rdečo zastavo in de-monstrirali za odpravo stanovanjske bede. Oni dobro vedo, da so razkrinkani pred vsemi najemniki in da jih bo stalo to najemniško vprašanje marsikaterega volilca. Vsled tega sikajo na vse strani. Zebota so vpregli, da govori železničarjem o redukciji »kot železničarski stroko\ -njak« ter naj izrabi to klerikalno sramoto za boj proti nam socialistom. In res ni Zebot o redukciji skoro nič govoril, zato pa veliko več o socialistih, o Bahunu, Grčarju in pa o — Kristanu. Rekel je, da naj gledajo delavci raje na Kristana, kot pa na klerikalce. Delavec, ki je poslušal in pozna klerikalce, je na našem zaupniškem shodu o tem tole povedal: Kristan je zadružnik in ni član naše stranke, tudi ne naših strokovnih organizacij in zato ga ne bom branil; vendar pa je treba povedati vsem delavcem, da je Kristan z »Stan in domom« v Ljubljani sezidal zadnji čas skoro 100 delavskih stanovanj, klerikalni župan dr. Leskovar v Mariboru pa s celim svojim občinskim svetom — in še le na pritisk naših ljudi — komaj 26. — Dobro jih je pogodil ta naš sodrug, ker je s tem povedal, da so ljudje, ki se jih skuša slikati na najbolj neprimeren način, še vedno in to vkljub vsem dobrim in slabim lastnostim najmanj za 100 odstotkov boljši, kot vsi zastopniki kapitalističnih strank.
Opozorilo delodajalcem. Okrožni urad za zavarovanje delavcev pri iz-terjavanju zaostalih premij^ opaža, da je veliko delodajalcev, ki od urada jim doposlane plačilne naloge krat-komalo založe, dostikrat celo neodprte. Urad uvede dolgotrajno prisilno izterjevalno postopanje, kar je v zvezi z velikimi stroški. Dolžniki se odzovejo šele takrat, ko pride sodni organ in zaprošajo od urada razne plačilne ugodnosti. Ne samo, da taka malomarnost povzroča uradu vedno večje upravne stroške in je na ta način izključeno upravne stroške znižati, ampak je tako zadržanje tudi strankam samim v škodo, ker morajo nositi izterjevalne stroške, na drugi strani pa urad sredi izvršilnega postopanja ne more priznati nikakin plačalnih ugodnosti, odnosno ne more raznih ugovorov radi zastaranja vzeti na znanje, dasi so morda mate-rijelno utemeljeni. Iz teh razlogov Okrožni urad nujno poživlja svoje člane-delodajalce, da pregledajo, v koliko so plačilnim obveznostim zadostili in da pravočasno zadoste zakonitim obveznostim. Urad ima še vedno več milijonske zaostanke, ki se sestojajo iz samih malih postavk. Razumljivo je, da izterjevanje takih manjših, toda mnogoštevilnih postavk povzroča ogromno dela in stroškov, katere koncem konca nosijo delodajalci sami in tudi delojemalci sami. To opozorilo velja predvsem za hišna gospodinjstva in druge male podjetnike, torej za socialno šibkejše sloje, ki velike izterjevalne stroške in zamudne obresti težko občutijo. Urad pa mora na vplačilu vseh premij, obresti in stroškov vztrajati, ako hoče zadostiti zakonitim obveznostim
Knjigovodski in nemški tečaj.
Kulturno-prosvetni odsek Delavske zbornice je priredil za delavce in nameščence v Ljubljani poleg dramatične šole tečaj za knjigovodstvo in korespondenco ter za nemščino (za začetnike). Oba tečaja se bosta vršila na srednji tehnični šoli (na Mirju) v sobi št. 5, vhod iz Gorjupove ulice 10 čez dvorišče. Knjigovodski tečaj se prične v sredo, 3. novembra, nemški pa v petek, 5. novembra, oba ob 7. uri zvečer. Vsi priglašenci naj se zberejo že pred to uro. Naknadne prijave sprejema prosvetni odsek
Delavske zbornice v Gradišču št. 2 še do 1. novembra 1926.
Otvoritev esperantskega tečaja v podružnici »Svobode« na Viču. Na predlog ss. Galič Stankota, Bučana Šinkovec Jankota je tukajšnji odbor »Svobode« sklenil voditi v zimski se-, zoni esperantski tečaj v nadi, da dobe sodrugi in delavci iz zapadno-ljub-ljanske okolice prilike, da se privadijo hitro prodirajočemu internacionalnemu jeziku esperantu v govoru in pisavi. Učnina je določena na 5 Din za vsak mesec. Prvi sestanek obiskovalcev esperanskega tečaja se bo vršil v četrtek, dne 4. novembra ob pol 8. uri vzečer v Delavskem domu na Glincah. Redni tečaj pa se bo vršil vsak pondeljek ob pol 8. zvečer. Tečaj bo trajal 5 mescev. Sodrugi, učite se esperanta!
Občni zbor »Delavsko-kmetske prosvetne in podporne jednote v Ljubljani« se bo vršil dne 30. t. m. ob 8. uri zvečer v Narodni kavarni. Udeležba članov dolžnost.
Pozor mizarski pomočniki! Kdor hoče od same milosti božje živeti, naj se potrudi k mizarskemu mojstru g. Petru Bizjaku v Šiško. Imenovani mojster namreč plačuje svoje pomočnike izborno, najboljše. Pri P. Bizjaku v Šiški vladajo že dalj časa neznosne razmere. G. podjetnik se nič več noče držati kolektivne pogodbe in tako meni nič tebi nič odtrgava pomočnikom plačo, enemu za 1.75 Din na uro, drugemu zopet samo 1.— Din, tretjemu 20 odstotkov od plače itd. Svojim pomočnikom noče izplačevati po kolektivni pogodbi predpisanih mu stavbenih doklad. Seveda dela to g. Bizjak vse iz svoje goreče ^ ljubezni do svojega bližnjega — saj moramo vsi živeti. Vprašamo javnost ali je to res krščansko, zlasti, če se hodi poslušat besedo božjo v cerkev, katera oznanjuje:	»Ljubi	svojega	bliž-
njega, kakor samega sebe.« Najbrže se pa gotovo gospod Bizjak sam noče posluževati tega nauka. Dovoljujemo si pa opozoriti na to vprašanje tudi samo Mizarsko zadrugo ljubljanskih mojstrov, če ji tako postopanje s strani g. Bizjaka prija. Ako ne, prosimo jo vljudno, da imenovanega podjetnika opozori na to, naj nikar ne vodi take konkurence na račun svojih pomočnikov. G. Bizjaka opozarjamo, da naj vodi svoje delo tako, da bo svojim pomočnikom dal vsaj toliko časa, da bodo določeno jim delo izvršili dobro in vse v pravem času! Tako upamo, da bode g. Bizjak bolje konkuriral s svojim dobrim in solidnim blagom, kakor pa, če bi vsako delo napravil nanaglo in zato seveda tudi ceneje, ker s tem ne oškoduje samega sebe, temveč le pomočnike, ker jim znižuje plače. Odločno pa svetujemo g. mojstru, da naj nikar ne prestopa meje kolektivne pogodbe, sicer —! Velika krivda, da se take reči dogajajo v eni ljubljanskih mizarskih delavnic je pa tudi ta, da so pri tvrdki Bizjak zaposleni le taki mizarski pomočniki, ki jim je organizacija zadnja briga! Le potem, ko jim voda teče že v grlo, potem šele začno izpraševati, kje naj iščejo pomoči.
Ljubljanski mizarji! Vedni in ved-ni opomini Vas vspodbujajo k solidarnosti in delavnosti v strokovni organizaciji, a kljub temu se najdejo še delavnice, v katerih se nahajajo ^ še neorganizirani delavci! Vedne pridige. da skušajo podjetniki na vse mogoče načine znižati delavcem plače ter prelomiti kolektivne pogodbe, Vas še niso poboljšale. Morda privede to znižanje pri Bizjaku mizarje na pravo pot. Vendar mizarji — sodrugi! Treba bo energično nastopiti proti takemu izkoriščanju delavcev, _ treba bo stopiti v skupno obrambo in braniti svoje pravice! Dozdaj se je marsikateri delavec-mizar posmehoval nam drugim zavednim, dostikrat je poleg tega še dcnunciral svojega sodelavca, sotrpina, ker ga je hotel pripraviti na pot zavednosti. Strokovna organizacija lesnih delavcev bode začela boj na celi črti proti vsem takim podjetnikom, proti vsem neorganiziranim mizarjem in lenim delavcem ter tudi proti onim, ki prihajajo iz dežele odjedat kruh ubogemu mestnemu delavcu, ki si s težkim vsakdanjim delom živi sebe in družino. Zato mizarji, strojni delavci,
Stran 3
Namakaj z »Žensko hvalo“! Izpiraj z »Jelenjim milom“!
Potem bo perilo,
brez najmanjše poškodbe,
brez truda,
ob največji varčnosti,
v najkrajšem času,
res popolnoma čisto!
SCHICHT
skrajni čas je, da vsi pristopite v našo strokovno organizacijo, da se bomo lahko skupno branili proti napadom od te in one strani. Zato priporočamo vsem agilnejšim delavcem, da naj organizirajo po vseh mizarskih delavnicah in lesnih industrijah in tovarnah sestanke, da se pogovorimo o obrambi naših pravic. Na delo sodrugi!
Velikodušen dar za poplavljence. Gosp.
Andrej Šarabon, veletržec v Ljubljani, je daroval ob priliki 401etnice obstoja svoje tvrdke za poplavljence v polhovgraški, ži-rovski in poljanski okolici znesek 10.000 Din, ki ga je izročil g. velikemu županu ljubljanske oblasti. Bodi mu za ta plemeniti, človekoljubni dar izrečena v imenu prizadetega prebivalstva najtoplejša zahvala.
Darovi za poplavljence. Doslej so do-šli g. velikemu županu v Ljubljani ti-le zneski: Udruženje rez. oficirjev, pododbor Ljubljana, 1000 Din; g. J. Vizovič, Žalec, 300 Din; Kmetska posojilnica ljubljanske okolice v Ljubljani 20.000 Din; Ljubljanska kreditna banka 10.000 Din; Hipotekarna banka jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani 5000 Din; Upravništvo »Narodnega Dnevnika« v Ljubljani 200 Din; tovarna tkanin in pletenin Josip Kunc in Komp. v Ljubljani 5000 Din; g. Fr. Krapež, restav-rater v Ljubljani 300 Din; ga. Berta Triller jeva, vdova odvetnika v Ljubljani je darovala za poplavljence v Škofji Loki in Žireh znesek 500 Din. — Vsem plemenitim darovalcem bodi izrečena v imenu prebivalstva najtoplejša zahvala. Darovi bodo uporabljeni za omiljenje bede v poplavljenih krajih, ki čakajo in upajo, da bo sledilo tem velikodušnim darovalcem še mnogo mnogo drugih.
VOLNO IN BOMBAŽ za strojno pletenje in vsakovrstna ročna dela dobite po najnižjih cenah v veliki izberi pri Karlu Prelog, Ljubljana, Stari trg 12 in Židovska ulica 4.
Kultura.
»Pod lipo«. 10. številka tega leposlovnega družihskega mesečnika ima sledečo vsebino: Mile Klopčič: Ši-Kitig; Mile Klopčič: lz kitajske lirike, Si-Kinga (Vojni pohabljenec. Vojak svojemu vojskovodji, Hruše-vo drevo, Pohod); Čulkovski: Driska Onučin in njegova žrtev; Radi-voj Rehar: Ves ta večer; Lovro Kuhar: Sektor št. 5; Langstom Hug-stes — Cv. Kristan: Črncev spev (Predspev, Epilog); Historicus: A-meriški Slovenci (s slikama Vincence Cainkara in Jožeta Zavrtnika); A. K.: O početkih socialističnega gibanja na Slovenskem ter Listek. Zlasti zanimive so v tej številki revolucionarne pesmi Kitajcev in mladega črnca iz Amerike, ki želi biti enakopraven s svojimi tovariši. Zelo zanimiva je tudi povest Griške Onu-čina. — »Pod lipo« stane letno 36 Din, mesečno 3 Din in se naroča v Ljubljani, Aleksandrova cesta o.
DARUJTE ZA GRADBENI ODSEK »SVOBODA", SPODNJA MBA!
Celje.
Iz naših organizacij. Delavsko gibanje v Celju in okolici vidimo napredovati. Vrvenje v delavskem tajništvu v večernih urah kaže, da se naš pokret konsolidira. Posebno razveseljivo je število mladih sodrugov in sodružic, ki se zbirajo v pevske društvu »Naprej«, ki se je zadnji čas pretvoril v mešan zbor, koji obeta postati številčno in glasovno prav dober. — Delavsko tajništvo se je iz dosedanjih prostorov preselilo v Gaberje št. 20 (gostilna »Pri Jugoslovanu«). — Splošna gospodarska zadruga »Delavski dom« je ustanovila hranilni oddelek. Ista zadruga ustanavlja tudi zadružno delavsko brivnico in sicer v Vodnikovi ulici 3. Delavci naj to akcijo v obeh slučajih pod geslom »svoji k svojim« podpirajo, ker s tem podprejo obenem akcijo za zidavo »Delavskega doma«, katerega v Celju krvavo potrebujemo. Sodrugi, od kamna do kamna — naš dom! — Kulturno-prosvetni odsek Delavskega sveta priredi v mesecih novembru, decembru in januarju izobraževalni tečaj za zaupnike in funkcionarje vseh naših organizacij. Načrt in razpored tečaja priobčimo v eni prihodnjih številk »Delavske politike«, organizacijam pa že danes priporočamo, naj poskrbijo, da bo u-deležba pri tečaju po zaupnikih čim večja, kajti, od uspeha tega tečaja odvisi porazdelitev dela in agitacija v naših organizacijah, za tem pa večji razmah našega pokreta. Ustvarimo si številčno in duševno jak kader zaupnikov, ki bodo širili idejo socializma v celem celjskem okrožju. Sodražice in sodrugi, naprej.
Proračunska seja okoliške občine. V četrtek 21. t. m. se je vršila izredna seja občinskega odbora o-koliške občine celjske, na kateri je bil sprejet proračun za leto 1927. Občinski odbornik Petschucli (Nemec) je delal tudi topot za nesklepčnost, kar se mu pa ni posrečilo. So-drug Plankar je namreč v imenu socialističnega kluba predlagal, naj se plenarna seja za pol ure prekije, med tem pa naj se sestane finančni odsek, da pregleda proračun. Po enourni seji finančnega odseka se je plenarna seja nadaljevala in proračun je bil sprejet z malimi spremembami z vsemi proti štirim oštir-skim glasovom. Sprejet je bil tudi predlog socialističnega kluba za progresivno obdavčenje praznih in prevelikih stanovanj po načrtu, ki ga je klub predlagal in po sodrugu Plankarju utemeljil. O tem bomo še poročali. — Proračunska debata je pokazala marsikaj zanimivega, predvsem pa izredno plitvost nekaterih gospodov, ki so s svojim nastopom pokazali vso reakcionarno nazadnjaško' mentaliteto ter pomanjkanje najmanjšega socialnega pojmovanja. V dokaz temu naj zadostuje en sam slučaj: Nekemu gospodu, ki je menda »napreden«, se je zdela plača občinskega cestarja, ki znaša — čuj-te in strmite — letno celih 15.000 D, previsoka, zato je predlagal pri tej postavki štedenje — in znižanje plače. Neki drugi »Šparovec«« je med debato napravil medklic, naj delavci šparajo; od česa naj špara-jo', seveda ni povedal. Oštirski občinski odborniki so se iz ust g. Pe-tschucha prikazali kot največji reveži — konkurza ni nobeden napovedal — in pri glasovanju zapustili sejo. — Resen nastop in stvarna izvajanja naših sodrugov pa so pokazala, da se delavski zastopniki ne potegujejo samo za pravice delavstva in revežev sploh, pač pa tudi, da jim občinsko gospodarstvo ni deveta briga! Na eni strani profitar-stvo in »šparanje« tam kjer nič ni, na drugi pa resnost in skrb predvsem za socialno in gospodarsko šibkejše ter za zdravo in pametno občinsko gospodarstvo. To je bila slika te proračunske seje! — Zato nas prav nič ne ženira bedasto govoričenje nekaterih ljudi, ki sedaj raznašajo okoli, da so socialistični odborniki zagovarjali klerikalnega župana, ker so se izjavili proti znižanju županove plače. Naši sodrugi so že v začetku razprave izjavili, da
so proti vsakemu znižanju plač občinskih nameščencev, ki so itak nizke, pri debati o županovi plači pa je sodrug Vodopivec jasno povedal mnenje socialističnega kluba o tem vprašanju, zat<3 naj nasprotniki le brusijo jezike. Če mislijo s tem kaj profirati, se hudo motijo. Delavstvo ve, da je naš občinski klub na pravi poti, zato mu popolnoma zaupa!
Borza dela v Celju. S 15. oktobrom je pričela poslovati Borza dela v Celju, ki ima uradne prostore v hiši »Prve hrvatske štedionice«, nasproti kolodvoru. Za stranke se uraduje vsak delovnik od 8. do 12. ure; telefonska številka 119. V svrho hitrejšega in uspešnejšega poslovanja pri posredovanju dela in služb, ozir. delovnih moči, se naproša interesente, ki se na Borzo dela pismeno o-bračajo, da v prijavi navedep potrebne podatke in sicer delojalci delovne in plačilne pogoje ter zahteve in želje glede delovnih moči, delojemalci pa osebne podatke (starost, stan, število družinskih članov, bivališče itd.) ter zahteve in želje glede plače in delovnih -pogojev, kjer so bili zadnjič zaposleni, število brezposelnih dni i. t. d. Vsakokratni prijavi ali dopisu je priložiti znamko za odgovor. Legitimacije za polovično vožnjo, ki morajo biti opremljene s sliko, se izdajajo le proti predložitvi dokaza, da je dotični res brezposeln, oziroma da potuje v svrho iskanja dela. Kot dokaz služi dopis ali potrdilo delodajalca, potrdilo županstva itd. Ker je hitro poslovanje Borze dela predvsem v interesu strank samih, se priporoča, da se pri dopisovanju ravnajo po gornjih navodilih.
Morlbsr.
Naša scdnijska palača je krvavo potrebna popravila, tako zunaj kot znotraj. Toda nič se ne zgane. Zvedeli smo, da se stori s strani tukajšnje uprave vedno vse potrebno, a vendar ni zato nikoli potrebnih kreditov-. Posledica tega odlaganja s popravljanjem poslopja je, da proračun za popravilo stalno narašča in ko1 bo končno vendarle morala biti stavba popravljena, bodo izdatki desetkrat vččji, nego bi bili še takrat, ko je zahtevala uprava prvič sredstva za to. Največja ironija je pa to — ker se ne ravna s podom tako, kot je potreba in to zopet vsled pomanjkanja kreditov — da se bliskajo na stenah plakati za pobijanje tuberkuloze, na tleh se pa zbira zbira prah, ki tuberkulozo samo pospešuje. Tako se ravna torej pri nas v znamenju »nema kredita«.
Društvo stanovanjskih najemnikov sklicuje javno sejo v dvorano gostilne »Kosovo«, Grajski trg št. 1 za petek, dne 29. oktobra 1926 ob 20. uri. Na dnevnem redu je razlaga sprememb stanovanjskega zakona.
Mariborska občina je razpisala ofertno licitacijo za dobavo kock in robnikov za tlakovanje Einspieler-, jeve ulice, Meljske ceste in dvorišča carinarnice v Mariboru, in to 321.000 granitnih kock in 2105 m granitnih robnikov. Licitacija je pismena ter se bo vršila dne 4. decembra 1926 ob
11.	uri v sobi štev. 4 mestnega gradbenega urada v Mariboru, Frančiškanska ulica štev. 8.^ Prav tam se dobivajo med uradnimi urami potrebni podatki, pojasnila in ofertni pripomočki. Po uradnem proračunu znaša vsota za dobavo kock in robnikov skupno 3,650.400 Din. Ponudniki so dolžni pri licitaciji predložiti vzorec. Alternativne ponudbe kakor sploh take, ki bi ne odgovarjale vsem določbam pogojev in razpisa, ne pridejo v poštev. Pismene ponudbe, opremljene s kolkom za 100 Din, priloge pa s kolkom za 5 Din za polo, morajo izročiti ponudniki ali njih pooblaščenci (ki morajo prinesti s seboj primerno pismeno pooblastilo) na dan licitacije v zapečatenem zavitku in z zunanjo označbo: »Ponudba za dobavo kock in robnikov za tlakovanje Einspielerjeve ulice, Meljske ceste in dvorišča carinarnice v Mariboru ponudnika N. N.« neposredno v roke predsednika dražbene komisije med 10. (n 11. uro. Pozneje ali nepravilno
opremljene ponudbe se ne bodo vpo-števale. Vsak ponudnik mora podpisati izjavo, da v celoti pristaja na dražbene in dobavne pogoje, ter mora vložiti kavcijo 5 odstotkov (ali 10 odstotkov, če je tuji državljan) ponujene vsote. Kavcija se mora položiti pri mestni blagajni v Maribora najkasneje na dan dražbe do 10. ure v gotovini, bodisi v vrednostnih papirjih ali pa v garancijskih pismih, izdanih po denarnem zavodu v smislu člena 88 zakona o državnem računovodstvu in registriranih v smislu člena 24 pravilnika za izvrševanje odredbe iz oddelka »B. Pogodbe in nabave«. Obenem s ponudbo, toda posebej, je treba predložiti predsedniku komisije potrdilo davčnega urada, opremljeno s kolkom za 20 Din, da je ponudnik plačal davke in potrdilo Ministrstva za zgradbe, da se sme ponudnik udeleževati ofertnih licitacij. Vsak ponudnik mora ostati v besedi 60 dni po dražbi.
KINO »DIANA«, STUDENCI.
Od srede 27. do vključno petka 29. oktobra druga epoha senzacijonelnega filma Pepič kot Sherlock Holmes (Petnajstletni detektiv). Druga epoha tega senzacijonelnega filma je še bolj zanimiva kot prva in naj nikdo ne zamudi prilike in naj si vsakdo ogleda ta najinteresantnejši film.
Zmračilo se ji je. 321etna M. S., stanujoča v Vatovi ulici, je zbolela na umu. Prepeljali so jo v bolnico.
Studenci pri Mariboru.
Nismo še začeli z zgradbo stanovanjske hiše in ni še prav nič definitivnega in že so se našli ljudje, kateri na skrivnem imenovani gradbi nasprotujejo. Zanimivo je posebno to, da se društvo hišnih posestnikov s to gradbo ne strinja, čeprav bi bila v njihovo lastno korist. — Občinski odbor še ni končno sklenil, s katerimi sredstvi in s kakšnimi dohodki naj se ta akcija prične; samoumevno pa je, da se bodo morali povišati eni ali drugi občinski davki, s katerimi se naj krije amortizacija. Torej še poprej, ko so se določili novi davki, oziroma njihovo zvišanje, zahteva društvo hišnih posestnikov znižanje občinskih doklad in na ta način ovira to tako nujno akcijo. Pri zadnji seji kraj. šolskega sveta, ko se je sestavljal proračun za leto 1927, se je izjavil neki gospod od zgoraj imenovanega društva, naj občina še le potem gradi stanovanjsko hišo, kadar bodo šole v popolnoma dobrem stanju in smatra gradbo za nepotrebno. Pripomniti pa moramo, da so naše šole v zelo dobrem stanju in le malenkostna popravila se bodo tekom časa morala izvršiti, katera pa sedaj niso nujna. — Tudi mi socialisti stojimo na stališču, da se šole na noben način ne smejo zanemarjati, smo pa proti temu, da bi se ravno sedaj zahtevala nenujno potrebna popravila in bi se občina izredno o-bremenila, in to ravno sedaj, ko namerava graditi in potrebuje, v to svrho večje kredite. Vse tiste pa, ki to gradbo ovirajo, četudi še tako diplomatsko in skrivno, poznamo prav dobro in jim jamčimo za to, da bomo z njimi pošteno obračunali, naj se pa že imenujejo kakor hočejo. Prišel bo dan obračuna!
Nesreča. Pretečeni petek 22. t. m. dopoldne se je pri nas smrtno ponesrečila žena železniškega uslužbenca Ana Zaverštiik, stanujoča v Kralja Matjaža ulici, kjer je imela svojo hišico. Ko je šla imenovanega dne dopoldne s polno košaro perila proti potoku ob meji med Studenci in Radvanjem, je trčila medi potom na cesti s košaro ob nizdol viseče žice električne napeljave in je bila takoj mrtva. Kakor znano, je divjal ponoči med četrtkom in petkom strašen vihar in omajal tri drogove električne napeljave, tako da so žice visele tik nad cesto. Zanimivo je to, da vzlic temu, da hodi po tej cesti posebno zjutraj veliko ljudi, ni nihče te nevarnosti opazil. Nekoliko pa je tudi malomarnosti od vostva električne napeljave, ki ne vidi, kako neobhod-no potrebno bi bilo, te drogove, ki nosijo po štiri žice, primerno podpreti, posebno one tik ob cesti. Saj vendar ni to prvi slučaj, da je veter podrl drogove. Radovedni smo, kdo naj bo za to nesrečo odgovoren!
nogavic s žigom In cnamkf (rdečo, modro ali zlatol
da ae prepričat«, kako fn traja kakor štirje pari drugih. DoSivajo *e v prodajalnah, Nogavice brca žiga .ključ s<} ponarejene. #3.e ^
Črna.
V 149. številki »Delavske politike« smo poročali o poteku protestnega shoda dne 26. septembra proti preganjanju zdravnika g. dr. Hohen-vvarterja. Poročali smo tudi, kako prefrigano znajo voditelji »Napreje-ve« sekte na račun preganjanih polniti shodne dvorane, ker bi pod navadnimi okolščinami ne dobili s svojo samohvalo in blatenjem nobenih poslušalcev. Da je bilo ono naše poročilo resnično, so nam gospodje sami dokazali v štev. 41 »Napreja«. Mi pravimo: Kdor ni umazan, se mu ni treba prati. V »Napreju« pa gospod L. sramežljivo jeclja, da ni nič hudega storil, če je v svojem polurnem »predavanju« le to ugotavljal, katere organizacije imajo »dušo« in katere je nimajo! Smešno! Drugi gospod pa se hvali, da je bil njegov govor zelo kratek, toda tako na vse zlodje izrazit, da so se navzočim »socialpatriotom« od groze ježili lasje. To je pa res. Ker tako strogih misionarjev še v Črni nismo dosihdob slišali in	ni toraj
čudno, če sta da dva »junaka dneva« v svojem navdušenju, nazadnje v jamo padla, odkoder kličeta sedaj »črnske zajce« na »aufbiks«. Kar se pa »provizij« tiče, bi lahko povedali, kje so te v navadi. Tukaj bi moral nadaljevati, pa je boljše, da ne, kajti na socializem in časopisno	polemiko
imajo »Naprejevci« svoj posebni patent s posebno celjsko	varstveno
znamko. S temi otročaji se ne bomo več po časopisih »prekljali«, imamo važnejših in koristnejših	opravkov
dovolj.
Mežica.
Dramatični odsek »Svobode« v Mežici vabi k gledališki predstavi »Veseli dan« ali »Matiček se ženi«, salonska komedija v 5. dejanjih, katera se uprizori v nedeljo, 31. okt. 1926 v dvorani nad Konzumom v Mežici. Začetek točno ob 3. uri popoldne. Šolski mladini je vstop za-branjen. Med odmori sodeluje z lepimi komadi tamburaški odsek »Svobode«. Igra je zelo zabavna, zaradi-tega naj nihče ne zamudi te vesele’ predstave, ki bo trajala polni dve uri. — Odbor.
Šport.
ISSK Maribor : SK Rapld 4:0 (2 :0).
Preteklo nedeljo se je vršila prvenstvena jesenska tekma med gori imenovanima mariborskima rivaloma. Po triletnem Rapido-vem prvenstvu se je posrečilo Mariboru iz-vojevati prvenstvo za leto 1926. Kakor nas je Maribor presenetil, tako nas je Rapid’ razočaral. Vkljub slabemu vremenu in terenu — igralo se je v dežju in blatu — je predvedel Maribor zelo lepo igro ter stalno nadkriljeval nasprotnika, kar nam dokazuje tudi njegova zaslužena zmaga. Tudi Rapid se je boril zelo požrtvovalno, a kljub vsem naporom ni mogel priti do izraza ter se je moral večinoma omejevati le na obrambo. Sodnik g. Vodišek dober. Publika zelo nedisciplinirana.
»Kulturni pomen socializma«, prevod znamenite knjižice, ki jo je napisal dr. M-Adler, se dobi po 4 Din in se natoči pri Ljudski tiskarni v Mariboru ali pa pri prof-Favai-ju, državna gimnazija, Maribor. Vsi oni zaupniki, ki so prejeli brošure v razprodajo, naj jih čim prej razpečajo m na-roče nove.____________________________
Pridobivajte
ob priliki 25" letnice obstoja naše strokovne Internacionale novih {lanov za naše združene strokovne organizacije! Sedanjih 10.000 {lanov se mora podvojiti l Zatorej na delo!
Tiskar: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru, predstavnik:
Albin Hrovatin, ravnatelj v Mariboru.
v Mariboru.
Za pokrajinsko načelstvo SSJ za Slovenijo izdaja in urejuje Josip Ošlak