V sredo in saboto izhaja in velja: za celo leto . . 5 tor. — kr. za pol leta . . 2 „ 70 „ ■a četert leta . 1 # n 40 n Po pošti: za celo leto • . 6 for. 30 kr. za pol leta . 3 „ 20 „ za četert leta . 1 „ 70 „ Št. 22. SLOVENEC „Živi, živi 1 duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. V Celovcu v sredo 29. marca 1865. Oznanila. Z a navadno dvestopno verstc se plačuje: 5kr.kterase^jfc-at 8 kr. ktera se dvakrat, ]^kr. ktera se trikrat natiskuje j večer pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti (Stempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vra Tečaja L „ Slovenec** vabi Slovence , naj si ga naročijo za II. četert leta 1865. Še le 3 mesece bo „Slovenec“ star, in že ima po celej Sloveniji lepo število prijatlov in podpornikov svojih, — že hodi v več ko 400 iztisih po vseh slo¬ venskih krajinah in donaša dopisov od vseh štirih ve¬ trov slovenskega sveta. Hvala lepa! Pa vendar tudi ne more zamolčati, da med svojimi naročniki še po¬ greša veliko imen, ki slovijo za iskrene rodoljube in { >remožne gospode po svetu slovenskem. Bratje! faeta ocjuuntur, dela, dela nam kažite, ne zlatih in sladkih besed ! Zatorej prosimo ! „Slovenec u bode izhajal v sedajnem duhu in se- dajni obliki, pa je tudi volje razširiti se, kakor hitro potrebne podpore najde. Slovenci! Vse imate v svojih rokah. — Koliko naročnina znaša, najde se na čelu vsa¬ kega lista, le to pristavljamo, da imamo še vseh listov, ki so dozdaj na svitlo prišli; dajemo vse po 1 gld. Se¬ stavki našega lista niso taki, da se bero, potem pa zadegajo nekam: „Slovenec“ svoje vrednosti ne zgubi nikoli. Zatorej priporočamo novim gg. naročnikom, naj si oskerbe tudi liste minulega četert leta. Vse če. gg. rodoljube, ki so volje „Slovenca“ pod¬ pirati in prejemati, lepo prosimo, naj se oglase brez odloga. Kolek, poštnina in tisk so dragi, zatorej bo¬ demo le nekaj malega več iztisov dali tiskati, in „Slo- venca“ pošiljali le tistim, ki naročnino pošljejo. V Celovcu 16. marca 1865. Vredništvo. Odkritoserčna beseda. n Rekli smo, da večina domačinov ne mara dosti za to družbo; da je to resnica, posnamemo lahko iz bor¬ nega življenja te družbe, ki čedalje bolj peša in peša *), večkrat ni mesečnih zborov zarad pomanjkanja gradiva in poslušavcev, iz istega vzroka mile tožbe v zborih, neredno prihajanje njenih sporočil, v kterih pogrešaš gorečnosti, marljivosti in zanimivosti poprejšnih let. Se¬ danji njen vodja dr. Henrik Costa napenja vse moči, predložuje v enomer nove častne dopisovavne ude, ki bi imeli povzdigniti revno razpadeno društvo. Ali naj bo zagotovljen marljivi in iskreni gospod vodja, da so pre¬ tekli oni lepi časi, kjer so nemški domoljubi sloven¬ ščino pestovali, kakor onemoglo dete, ki ne z n d go¬ voriti; zatoraj rečemo: Zgodovinsko dru¬ štvo si ne bode prej opomoglo, dokler ne postane bolj kranjsko, bolj narodno. In da postane narodno, treba je pred vsem , da so njegova sporočila taka, da jih umejo tisti, kterih deželsko po- vestnico preiskuje — da so slovenska. ^Slovenska sporočila kranjske zgodovinske družbe, to je pa že preveč!“ morda marsikteri starokopitnež tre¬ petaje kriči. „Kako nas bodo pa umevale hesen - darm- stadtska, altenburška, sinsheimska, saarbruška, franko- brodska, turingiška in kako se že imenuje onih 68 dru- *) Leta 1863 je imela 276 rednih, 33 častnih, 37 dopisovavnih udov, pa menda le v zapisniku, kajti pritožbe so vedne, da udje ne pošiljajo letnih doneskov — kar ni posebno veselo spričalo za družbo. Pis. žeb, s kterimi je naša v zvezi? Vprašamo samo, ali kranjska družba preiskuje kranjsko zgodovino za Hes- sendarmstadt, Altenburg, Frankobrod, kratko: za tujce ali za nas domačine, nas Slovence? Po zdravi pameti mislimo saj, da hoče najprej domače ljudstvo, tedaj Slo¬ vence, seznaniti ž njih zgodovino, kajti domačo, sloven¬ sko zgodovino preiskuje in domačini, tedaj zopet Slo¬ venci, imajo nalogo, da jo s svojimi močmi podpirajo. Družba, ki za tujce dela, ni vredna, da jo mi podpiramo. In če bervaški arkiv za jugoslovansko povestnico v her- vaškem jeziku in češki muzej v češčini izhajata brez nemščine, kako da ne bi izhajala slovenska sporočila? Naposled tudi ne vemo, kak poseben upliv ima kaka družba n. p. v Veimarju ali Ansbahu, da bi morala biti sporočila zavoljo njih nemška. Kdo izmed nas mara veliko za preiskave kraljevega vseučelišča v Kristjaniji ali nizozemske družbe v Leidnu, kterih sporočil še ne umemo? Take obilne zveze z vnajnimi družbami, ki nimajo nič upliva na našo zgodovino, so bolj baharije, kakor h kaki praktični koristi. Pa nam kdo morebiti zopet očitaje poreče, da slo¬ venski jezik še ni sposoben in zmožen za take učene in drobne preiskave. Ker nekteri gospodje, ki znajo slo¬ venski pisati, v „Mittheilungen“ pridno nemški dopisu¬ jejo, skorej da bi jo tak nasprotnik zadel, ako bi mu ne mogli pokazati, da ravno oni gospodje so prej slo¬ venski pisali. Najpridniši pisatelj sedanjih „Mittheilun- gen“, dekan Hicinger, ki slovenski piše „vzorno“, kakor pravi pervi list letošnjega „ Glasnika 11 , je veliko veliko spisal v slovenskem jeziku za „Novice“, in Ter- ste n jakove drobne preiskave so bile prej slovenske, potem še le ponemčene v „Mittheilungen < ‘. Glej „No- vice“ prejšnjih let in videl bodeš zgodovinske, jeziko¬ slovne spise v slovenskem jeziku, ki so jih spisali Hi¬ cinger, Terstenjak, Poženčan, Rešek in drugi. Prazen je torej izgovor, da slovenščina še ni kos takim pred¬ metom. Da bode društvo pospešno in da bode ustrezalo sedanjim tirjatvam, naj se prestrojijo zbori in sporočila v slovensko obleko, kar ni tako težko, kakor si ta ali uni domišljuje, saj zoper to prenaredbo ni nobenega paragrafa njegovih pravil. Verb tega je tudi sedaj ve¬ čina udov, ki ume slovenski, in veliko jih je med njimi, ki so sposobni tudi za pisanje slovensko. Takim pa, ki bi radi pisali, pa ne znajo slovenski, naj bode pro¬ sto nemški pisati, vendar značaj zgodovinskega društva naj bi bil vselej slovenski. Prepričani smo, da pri¬ stopijo, če se to zgodi, vsi narodni omikani možaki temu društvu, oživelo se bode in vnovič cvetelo lepše ko prej, kajti zercalo bode slovenske marljivosti in učenosti. Na noge tedaj, Slovenci! pokažimo svetu, da za uk smo prebrisane glave, kakor poje Vodnik, pokažimo da tudi na zgodovinskem polju kaj premoremo, da nam ni treba tujcev, ki ne znajo našega jezika, da preiskujejo našo zgodovino in deželo; vzemimo sami zgodovino v roke in vničimo sramotno očitanje, da nam morajo tujcF*^ našo lastno zgodovino preiskovati! — ' Oni gospodje pa, ki imajo to stvar v rokah in — 86 — *, ' ■ m ; : Z kterih ss more reci, da so po večini res domoljubi, naj Vzrokov, zakaj peša in hira zgodovinska družba, nikar ne iščejo drugej, ampak v tem naj jih iščejo, da osnova ni všeč Slovencem, da hočejo Slovenci zgodovinsko družbo v slovenski obleki imeti, da so zbori in sporo¬ čila slovenska. Naj le zasuknejo od svoje dosedanje steze in prepričani naj bodo, da se vse na bolje oberne. Časi so drugi, potrebe so se spremenile, duh na Slo¬ venskem se je predrugačil, naj se torej tudi družba pre¬ drugači, če hoče korakati z nami, če noče , da je ne bodemo prištevali tudi med zgodovinsko ropotijo, če pa gospodje termasti ostanejo in se nikakor ne vernejo, prerokujemo jim, da bode kmalo kmalo razpadlo puhlo, trohljivo poslopje kranjske zgodovinske družbe. Re¬ kel- sem! — Deržavni zbor. ■S Seje deržavnega zbora nas sila ne mikajo in ne marajo. Jasno je, da je sedajni deržavni zbor za der- žavo nerodoviten in da nič stalnega vstvariti ne more. Ni še pravi resničen zbor vseh avstrijanskih narodov, in tudi ne bode, dokler ni poslancev iz Ogerskega, Hervaškega , Češkega , Moravskega in Beneškega. Z žalostjo pa tudi še vedno zapazujemo, da si deržavni zbor, če tudi čuti svojo slabost in ne¬ popolnost, skorej nič ne prizadene (izvzemši semtertje kake sladke besede), da bi tem, ki jih še ni v zboru, lepo pot poravnal, da bi prej ko mogoče skupej prišli in se posvetovanja udeležili. Potrebe so povsod velike, nadloge in vsake baže pomanjkanje hudo hudo pritiska, finance so tako slabe, da slabših skorej ne more biti in se je že tudi najhujega bati, ali — derž. zbor se skorej vede, kakor da bi nič hudega ne bilo in da, Bog ve, kako dolgo še lahko čaka! Tako jev zadnji seji izro¬ čil proračun za 1. 1866 posebnemu odboru, ki je z nova izvoljen bil. Levica ima večino. Poslanec Toman je. sicer predložil, naj se izroči ravno tistemu odboru, ki pretresa proračun za 1. 1865. Ali le ta pred¬ log ni bil od večine sprejet. Še le tedaj, ko se do do¬ brega ustanovi linančina postava za 1. 1865, še le te¬ daj pride proračun za 1. 1866 na versto, kar se bode f Otovo najmanj kake 3 mesece vleklo. Deželni zbori odo po tem takem veliko lepega časa zamudili. Derž. zbor pa tudi v oziru Ogrov, Hervatov in druzih ne- zastopljenih dežel ne postopa prav, ker jim še celč no¬ bene priložnosti ne da, da bi se o prihodnjem prora¬ čunu skupej posvetovati zamogli. Kaj spet porekč ? Ali ie to pripravno vabilo, da jih spravijo kdaj na Du¬ naj? Mislimo, da ne! In vendar morajo že čutiti in vedeti, da brez Ogrov in Hervatov niso v stanu deržavo vrediti in financam na noge pomagati. Tedaj ne prece¬ jajte muhic, do jedra segajte! — Zbornica je tudi do¬ volila , da se sme sodba obravnovati s poslancem Rygerom, znanim Štempiharjem derž. zbora, ker je one dni nekega dijaka iz kerčme na ulice posadil. Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajao-avstrijanske. Iz Celovca. — E. A. Ne vem, kdo da mirne in pokojne Slovence po deželi tako draži in šunta. Ust¬ meno in • pismeno me poprašujejo od več strani, ali je to resnica, da bojo prečest. gospod stolni korar in dekan celovške okolice č. g. Jak. Rebernik, svoje mesto zapustili in da na njihovo mesto pride nov dekan za celovško okolico in ta je terd Nemec. Veseli me, da so se Slovenci tako svoje narodno¬ sti zavedeli in tako zvesto nad svojimi pravicami čujejo; _ ___ . __ _ - pa tudi boli me, da gospode, ki imajo pri tej reči naj¬ več in — bi rekel — vse govoriti, še tako malo poznajo in da kaj tacega verjamejo. Res da dobimo novega korarja, pa naš premilostljivi knezoškof svojih sloven¬ skih far in šol ne bojo dali terdemu Nemcu v roke. Celovška dekanija šteje deset nemških, osem sloven¬ skih in č vet ero mešanih far. Zatorej mislimo, da po¬ teče Drava v breg, preden da dobi Celovška dekanija za dekana —• terdega Nemca, ki ne zna jezika sloven¬ skega. Potolažite in pomirite se, ljubi Slovenci! in ne verjemite ljudem, ki trosijo take nesramne laži med vami — zanašajte se na svojega premilost. knezoškofa, ki so se še vselej skazali resničnega prijatla — pra¬ vice in ravnopravnosti! -j- Iz spodnjega Roža. (Slovenščina in Bilčoves). Ta fara leži po stermih hribih, in je ta¬ ko dolgo raztegnjena, da jo v 3 — 4 urah komej pre¬ hodiš. Zatorej je pastirovanje težavno, zraven pa še ves sad največega prizadetja in truda le pičel. Bil¬ čoves šteje več kot 1000 duš, pa vendar nima še far¬ ne šole in ob nedeljah in praznikih se farmani raz- kropljajo na vse strani v sosednje fare. Zatorej se lehko verjame, da je tudi zastran narodnih zadev vse delo prav sitno in težavno. Ljudje ne znajo brati, kar jih zna, pride vse ponemčeno iz Celovca in veliko mla¬ dih ljudi hodi na Nemce v službo in, kakor pravijo, po nemško besedo, prinese pa res nemško besedo, in kako pokvarjeno!—prinese nemške razvade in nemški duh in še marsikaj druzega, da se Bogu usmili. — Alj previdnost božja je tudi tukaj najbolje skerbela za ubogo ljudstvo; do¬ bili so fajmoštra, pravega korenjaka po duhu in telesu. Gl. fajmošter Gradičnik Boštjan je ves živ ingorečza božjo čest, keršanski poduk in pošteno obnašo, zraven pa tak slovensk rodoljub, da ga ni daleč, daleč okoli: Dal bi serce in dušo za ljubo in drago mu slovenščino. Vsaki teden dvakrat zbira farno mladino vfarovžu in jo podučuje prav po damače v vseh potrebnih rečeh. Kupuje vsake baže slovenske bukve in jih razdeluje med svoje far- mane; stopil je tudi kot dosmerten ud k družbi sv. Mohora, kot zunaj en ud k celovški čitavnici, naročil si vse slovenske časnike in še nemške , ki zagovarjajo slovenske pravice, in podpira tako vse domače narod¬ ne naprave. Da bi nam Bog zbudil več takih darež¬ ljivih in modrih rodoljubov, ki podpirajo najprej in pred vsem drugim domače slovstvo! Bil sem pred lan¬ skim v Bilčovsu in sem videl tudi, kako ta rodo¬ ljub varčno ravna in kako, bi rekel, ubožno živi, da mu le kaj ostane za dar na oltar velike matere Slave. Ne dela pa g. Gradičnik v domorodnem duhu samo na svoje farmane , temuč tudi na svoje sosedne duhov¬ nike: Vse dopise, postavim oznanila, oklice itd. jim pošilja v slovenskem jeziku in pravil mi je sam, da do- bivlja nemških odpisov in odgovorov od take strani, ktere bi si človek še v misel ne vzel. Bog živi pravega rodoljuba, gosp. fajm. Gradičnika v Bilčovsu! — Se ena kuracija je v tej dekaniji, od ktere pa raj- še molčim. Golšovo je čisto slovensko, napravljena je tudi šola v farovžu , štela je nekdaj tudi družni- kov sv. Mohora, — zdaj je vse zaspalo, in čaka člo¬ veka, ki bčde mertve zbudil k novemu življenju v na¬ rodnem oziru. Ljudje so dobre duše, bistre glave in delavne roke, pa menjka človeka, ki bi jim kazal pra¬ vo pot. In glej ! menda že se je našel človek, ki hoče tudi Golšovljane voditi na pravi pot: gosp. Šrbicelj, po domače Zec, si je naročil „Slovenca“, ga prebira sam pridno in ga razposoja po soseščini. Tako je prav, ta je moška in sad se bode pokazal skorej ! Še bi mogel povedati kaj od naših kancelij alj urad- — 87 — nij. V Borovljah je okrajni predstojnik c. g. žl. Stein- berg, v Celovcuza okolico pa č. g. Hermann, oba poštena moža in pridna uradnika. Nasprotnika slo¬ venskemu jeziku nista, pervi še tudi precej slovenski govori; kaj pa porečeta, kedar pride kako slovensko pismo v kan celijo, tega ne vem, mislim pa, da Židane volje ne bota. Poskusite, Slovenci! da zvem in rad prekličem, ako sem se goljufal. + Iz Hekštajna, 10. sušca. Danes imam „Slo- vencu“ nekaj naznaniti, kar bi, ako bi ne imelo svoje žalivredne strani, vtaknil v predalček za a smešnice a . Pred nekterimi mesci je okrajni urad v Belaku razpi¬ sal babiško službo za našo občino. V štebenski fari (v naši občini) ste dve izučeni babici. Ena izmed nju je J jrosila za omenjeno službo, ktera nese 26 gld. 25 kr. etne plače; pa čeravno ima izverstno spričbo, vendar službe ni dobila, — zakaj da ne — meni do sedaj še ni prav jasno. Služba je bila vnovič v „Celovčanki“ razpisana. Pred nekterimi dnevi pa pride v Steben k g. fajmoštru in g. zdravniku babica, ktero je deželna vlada semkaj poslala. Sirota je prišla iz Pliberka, pa je rojena Tirolka, — terda Nemka! Pač se nam zdi, kakor bi kdo mislil, da se bo pri nas nemška „kultura“ bolj vkoreninila, če slovenskega novorojenca že v pervi kopeli nemške roke — opero! Ali se je morda že tako po svetu razglasilo, da so pri nas „grostajčarji“? Ce je temu taka, tedaj moram pa naznaniti, da jih je le mala peščica, izmed kterih so res nekteri (tega ne morem tajiti) tako „gros“, to je sami pred sebo tako veliki ali visoki, da so se morali nekteri že — poni žati. Nam se zelo napčno, to je namenu nasprotno zdi, v čisto slovenske kraje take osebe, ki se navadno pe¬ čajo z bolniki, kakor zdravniki in babice, pošiljati , ki slovenskega jezika ne umejo. Kaj več o tem mi ni treba reči, ker vsakdo, kdor ima le zdravo pamet, lahko spregleda, da se take naprave čisto nič ne prilegajo. Naša nova babica se nam pa prav v serce smili, ker predobro vemo, da razun svoje plače skoraj nič druzih dohodkov ne bode imela. Kakor sem že omenil, ste tukej tako že dve v Celovcu izučeni in tu rojeni ba¬ bici, do kterih imajo žene veliko zaupanje, in tako se bode gotovo brez vsakoršnega ugovarjanja ta sitna reč kmali razvozlala. Kmali kaj več, veselih in — žalost¬ nih glasov iz naše okolice. Z Bogom! Od kranjsko - prlmortke meje 9. marca. A. L. Dragi „Slovenec“! le krepko se ponašaj in celi nam še preobilne naše skeleče rane; kajti še tu in tam zbadajo nas naši protivniki, kterim je maslo nemške kul¬ ture predeleč po žilah zašlo. Radi nas pikajo , da se ne zavemo dovolj svoje narodnosti, da narod ne mara za tiste ultraslovence, da smo še vse premalo omikani in da se ne smemo s svojim jezikom v sleherno izo¬ braženo družbo prikazati. Takih sin enakih protivni- kov se tudi pri nas ne manjka. Pa kaj, akoravno radi čitajo slovenske knjige in marsiktere druge slovenske časnike (pa skorej bi bil rekel vendar bolj na tihoma) češ, da bi jih kdo ne videl in izdal za Slovence, takih pa ne moremo nikakor pravih, vdanih in javnih „patrijotov“ imenovati! Pokazati se moramo pred vsem svetom djansko, če tudi kako zabavljivo in sramotno za pla¬ čilo dobomo, da smo v resnici, ne na videz in po ko¬ tih , z dušo in s telesom, vdani sveti kerščanski veri, cesarju in domovini. —- Pri nas se cesarjeve besede in ukazi tudi le poverhno, ali raje bi rekel, skorej nič ne spolnujejo. Po uradnijab se godi večidel še po starem kopitu. Pošiljal sem vloge in druga pisma v sloven¬ skem jeziku pisana sl. okrajni gosposki v S ... že mnogokrat, pa ni se mi še rešilo v imenovanem jeziku, česar tudi pri srenjčanib zapazil nisem; k večemu, če se kako povabilo (poziv) v slovenskem jeziku pošlje, pa še to bode kmali bela vrana! To nemčarenje našim ljudskim šolam strašno ve¬ liko škoduje, kajti ljudje ne vidijo in ne čutijo od njih v javnem življenju velikega dobička. Kaj še ubogi župani in tudi drugi kmetje terpe in bodo še terpeli, ako ostane, kar je bilo, in kar je! Uboge slovenske reve dobivajo vse dopise iz pisarnic v tujem jeziku, njim in njihovim otrokom popolnoma nerazumljivem. Oni pošiljajo svoja deca v šolo zato, da bi sebi najpotrebniših vednost za vsakdanjo rabo pri¬ dobila, in jim potem kaj pomagala v mnogoterih zade¬ vah in okolnostib. To bi se lahko zgodilo, ako bi bilo, kakor ima biti. Pa kaj, ko si hiše v oblake zidajo! Poznam župane, ki znajo sami ali njih deca dobro in gladko slovenski brati in pisati, pa jim vse to nič ne hasne. Mora se ubožec uklanjati in prositi okoli bolj zvedenih, in včasih mora še tudi marsiktero stopinjo zastonj storiti, da izve, kaj da zahteva gosposka od njega. Vsemu temu bi se lahko v okom prišlo, ko bi sl. gosposke v domačem, prostemu županu in kmetu, razumljivem jeziku dopisovale in vloge v ravno tem je¬ ziku reševale. — Terkamo in terkamo, pa se nam le še ne odpre; čakamo in čakamo , pa le nepričakamo. Kdaj pride zlata doba narodne ravnopravnosti, ktero so nam presvitli cesar sami zaterdili? A. V. Iz Preval. (Nekaj zoper razširjavo goljufnega cvetličnega semena in cvetlic ptujih barantačev.) Pri¬ šel je pred enim tednom v našo okolico nek mož, vertnar iz Virtenberške dežele in je ponujal cvetlice, pa tudi seme različnih rastljin. Kupil je res marsikteri nekaj od njega. Pa poglejte! Najpoprej se je pri ze¬ lenih cvetlicah njegova goljufija spričala. Bile so njih koreninice prav dobro v mah zavezane in njih verhek prav zelen. Zagernili so jih v zemljo, v enih dneh pa so usahnile in suha slama je postala. Ali to ni goljufija? Zatorej varujte se tega človeka. On je srednje starosti, rudečega zaraščenega obličja z rudečkastimi lasmi. Pa ni le-ta pervi, kteri tako dela, ampak tacih pride vsako leto zadosti, da z goljufnim semenom ljudem denarje iz žepa vabijo. Želeti bi torej bilo, da bi domači vert- narji svoje kraje s tacimi rečmi oskerbovali. Imamoma tudi v Celovcu prav pridnega vertnarja, g. Antona Auer- ja, ki si gotovo veliko prizadeva in vse naročbe na tan¬ ko izpeljuje. Dežele trojedine kraljevine. V Zagrebu. M. Bogovič se je spet oglasil. Kar jevsvojem pervem listu rekel, poterjujezdaj še bolj jasno in moško v drugem ter pravi, da se je g. M a - žuranič posvetovanja, kako zvezo z Ogersko ponoviti, resnično udeležil. Mažuranič bi pač lahko „da“ ali „nak“ rekel, ali bolje se mu še zdi molčati — svet pa si svojo misli! Ptuje dežele. Cterska. Kaj nemirno je to nesrečno kraljestvo. Tudi zdajnemu kralju se ne obeta lepa prihodnost. Nezadovoljnost je velika. Ministerstvo se vedno premi- nja, ali zastonj si vsako prizadeva deželo umiriti. Tukaj se vidi, kaj tuji varhi zamorejo! Sardinska. Kralj je pomilostil vse tiste, ki so bili pri Aspromontu in v Turinu zasačeni. — Iz Sici¬ lije se sliši, da ni nič kaj mirna. — Finance so ja¬ ko slabe. Papeževa. — One dni se je papežu veliko ime¬ nitnih plemenitašev iz ptujih dežel poklonilo ter mu pismo serčne udanošti izročilo. — Ker se mu zmirej — 88 — žuga, da Francozi skorej odidejo, je neki papež rekel: Prav, če prej, bolje je! Bo vsaj vednemu žuganju k onec! ■«— Amerika. Severniki zmagonosno in vedno hi¬ treje proti jugu derejo. Nova rekrutba je zdaj. Ju- govci so 300,000 sužnjih nabrati ukazali. Bo gotovo vse zastonj. Mehiko. Avstrijanski prostovoljci so meseca febr. veliko zmago nad Mehikanskimi puntarji dobili. To je lepo! Razne novice. * Pretečeno saboto zjutraj na vse zgodej se je že spet v Celovcu naznanjal ogenj. Tleti je jelo v g. Pufi- če vi podzemljski shrambi. K sreči se je še to o pra¬ vem času zapazilo in gasiti začelo. Velik neizrečeno velik strah je celo okolico prešinil, ko so zagnali glas, da je tudi nekaj smodnika tamkaj shranjenega. Vse je namerjalo ubežati, kakor hitro bi se le moglo. Se le, ko je gospodar sam ljudem dopovedal, da to ni res, so se pomirili in ostali. Tacega strahu res še ni bilo koj. Zakaj se vendar bolje na ogenj ne pazi?! — *Po noči od 7—8febr. 1.1. se je po nesreči v amerikan- skem mestu Filadelfiji vnel tako imenovani „petrolej“ ali kamneno olje v neke j hiši, kjer ga je bilo shranjenega 2000—3000 sodov. Vstal je strašen požar, ki je hitro ukon- čal veliko poslopij in ljudi. — Na Angleškem je izmed 220,000.000 popotnikov pretečeno leto le 140 po nesreči konec vzelo. Razna zavarovavna društva so plačala od¬ škodovanja 170,000 šterlingov. — V severni Ameriki se je dogodilo v zadnjih 10 letih 1280 nesreč na raz¬ nih železnicah. Ob življenje je prišlo 1809 ljudi, ranje¬ nih pa jih je bilo 7289. Na morju je bilo 292 ne¬ sreč. 3584 ljudi se šteje mertvih, 1314 pa ranjenih ali poškodovanih. Požarov (ognjev) je bilo 294, ki so škode naredili za 28^ milijonov amerikanskih tolar¬ jev. V mestu Novi jorki je bilo 1.1864 sto oseb umor¬ jenih, štejejo pa tudi 227 neznanih mertvih. — Drobtine. Gospodarstvene. (Konec.) (K a k o živinovhlevu rediti?) Zelena turšica daje tudi prav dobrokermo, in si¬ cer največ od vsega žita. Ona shaja še tudi v suhi letini. Potrebuje pa dobro obdelane innagnojene zemlje. Najbolje joje saditi redko, kacih 10—12 palcev saksebi. Zemlja, ka¬ mor se seje, ne sme biti mokrotna. Dokler so steblica majhna, treba jih je okopavati in pozneje ogrebsti. —• Zamore se ,pa turšica tudi sejati; če jo potem zgodej pokosiš, zelenela bo zopet, toda obe te košnji ne bodo dale toliko kerme, kakor ena sama, ki se o času cvetja opravi. Za seme se priporoča konjski zob (Pferdezahnmais), ki ga zato tako imenujejo, ker je zernje podobno konj¬ skemu zobu. Ta turšica poganja veča steblica, in daje zatorej tudi več kerme. Prični jo prej kositi, nego ji narastejo sterži. Z enega orala dobiš lahko 300 cen¬ tov prav dobre kerme. Premalo pa se nahaja v nji tistih reči, iz kterih se nareja kri; zatorej ne kladi živini samo zelene turšice, ampak prideni ji vselej zgorej na- pomnjene zmesi od detelje in trave. Ako seješ turšico o pravem času in potem večkrat, imel boš dosti kerme do jeseni. — Med tem pa bode narastlo perje od rudeče (bele) pese (Runkelriibe) in repe, pozneje od retkve in sled¬ njič od kapusa (zelja), kteremu dodaj sena in slame, da se živina spet privadi suhe kerme. Toda ne prični prezgodej pesino in repino perje obirati, sicer boš do¬ bil le malo vodene repe, in bi imel tako večo škodo, nego kar je perje vredno. Skušnje uče, da, če se pre¬ zgodej perje obira ali terga, se za 1 / 3 manj repe na¬ bere. — Tako si zamoreš svojo živino čez leto prere- diti: dajala ti bode veliko in dobrega gnoja, namolzel boš veliko mleka, voli pa se bodo hitro debelili. — Če smo pa dozdaj le priporočevali, kako naj se živina v hlevu redi, naj nihče ne misli, da ne gre živine nikdar na pašo gnati; le gonite jo, kjerkoli je kaj dobre paše, n. pr. na jesen na travnike, dokler je suho vreme , da jih z nogami preveč ne zmanca. Tukaj se samo sve¬ tuje in priporoča, da ne živine goniti na slabe in suhe pašnike, ker se tako tolikanj gnoja poizgublja — ži¬ vina pa hodi lačna (gladna) domu in čedalje bolj hujša (medli). S tako pašo sam sebe goljufaš. Predno tedaj živino na pašo ženeš , preveri se, ali je je kaj ali nič. Tako svetuje kmetovavec grof T. Falkenhajnv kmetijskem časopisu za sileške kmetovavce, in dozdeva se nam, da je njegov izgled tudi za naše slovenske kmetovavce zelo zelo podučiven in koristen. Da bi ga le tudi hotli vsi od kraja posnemati! Poglaviten po¬ goj pa je, da se ne pušča praha, nego da se povsod seje kerma, potem se bo zamoglo več in bolje živine imeti, in njive, ki so žitu namenjene, tako dobro gno¬ jiti, da bodo 2 — 3krat več rodile, kakor zdaj rode. Vsaj poskušnjo velja! (G. L.) Duhovske zadeve. Ljubljanska škofija: Č. g. Šink Simen, dozdajni vikar in beneficijat na Kerškem, gre v po¬ koj. Č. g. Rome Janez, kaplan v Žireh, je dobil faro Ledine. Naznanilo zastran „Cvetnlka.“ Po želji, odveč strani razodeti, podaljšuje družba sv. Mo h or a obrok spisom za „Cvetnik“ čez veliko¬ nočne praznike do konca prihodnjega meseca in prosi vse slovenske pisatelje prav obilne podpore. Vsi spisi naj bodo, kolikor je mogoče, kratki pa jedernati, lepo- znansko- ali nravnopodučnega zapopadka; pošljejo naj se mi pa vsaj do 30. dne meseca aprila t. 1. Tiskana pola izvirnih sestavkov se bode plačevala z 20 gld., prevodi pa po 12 gld. a. v. Pri tej priložnosti dajem na znanje, da pojde moj „nemško-slovenski slovar' 4 , ves predelan in po¬ množen, kmalo po veliki noči v natis. Kdor hrani kako zbirko manj znanih slovenskih besed in narodskih iz¬ razov, sosebno iz štajarskega in dolenskega narečja, vsacega lepo prosim, naj mi priteče ž njimi vsaj pred koncem prihodnjega meseca na pomoč, da se moja bo¬ gata nabira še bolj pomnožiti more. V Celovcu 19. m arca 1865. _ A. Janežič. . — gl. 48 kr. 1 1 2 7 Dalje so darovali: (prenos Neimenovan rodoljub Sever Lor. kaplan v Rožece Janežič Ant. prof. v Celovcu . Isep Boštj. Marfar v Smerčah vkup: 3 iztisi po 3 gl. 12 kr. znašajo: ostane zanaprej: d » 11 gl. 48 kr. 9 gl. 36 kr. 2 gl. 12 kr Danajska borsa 28. marca 1865. 5% metalike ........ 70 65 5° 0 uacijonal ........ 76.90 Nori zlati. 5.19 Srebro ..108.50 Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E.Božič. — Natisnil: Ferd. žl. Hleliunayr v Celovcu.