r -\

ali

bi

hoteli

živeti

v

Sloveniji?

s_>

koline

Sredi zime, ko vsa narava počiva,
ko kmet popravlja svoje orodje in
prepusti zemljo, da si nabere novih
moči, takrat nastopi nam vsem
dobro znano opravilo: klanje praši¬
ča. Kako lepi so spomini, ki nas
vežejo na to opravilo. Zberejo se vsi
bližnji sosedje, ki začnejo svoje
opravilo s Šilcem domačega žga¬
nja, da si „dajo moč". Na Štajer¬
skem začnejo svoje opravilo z do¬
bro jedačo: jetra v omaki in opraže¬
ni možgani z jajci. Kasneje za kosi-

f -

Banka Slovenija je izro¬
čila v prodajo in obtok pri¬
ložnostne kovance, ki jih
Republika Slovenija izdaja
ob 400-letnici bitke pri Si¬
sku. Na njih so upodobljeni
motivi, vezani na ta dogo¬
dek (boj proti Turkom, kjer
so sodelovali slovenski vo¬
jaki). V prodaji bosta zlat¬
nik z vrednostjo 5000,00
tolarjev (teža 7 gramov) in
srebrnik 500,00 tolarjev
(teža 6,4 grama). Oba ko¬
vanca bosta tudi zakonito
plačilno sredstvo.
_

lo pa skuhajo prašičjo kri, ki ji
dodajo malo moke in jo začinjajo
še s česnom in poprom. Nato pri¬
stopijo k namenjenemu opravilu,
otroci pa od daleč boječe opazuje¬
jo; le najbolj korajžni fantje smejo
držati prašiča za rep.

Posebna navada je darovanje
kolin. Te se razdelijo vsem bližnjim
sosedom in tudi domači župnik ni
prikrajšan za kakšno klobaso ali pa
kos mesa. Zelo zanimivi pa so nači¬
ni shranjevanja mesa. Meso, ki je
narezano v kose, po navadi nasolijo
in postavijo v lesene posode, kjer
se to meso počasi „paca" v poseb¬
ni kvaši, ki je sestavljena iz kisa,
brinovih jagod, popra, soli, . . .
Meso kasneje posušijo na zraku,
nekateri pa ga tudi predimijo. Zna¬
no je tudi zalivanje zapečene svinji¬
ne in klobas s svinjsko mastjo.

Tako poznamo znamenite kranj¬
ske klobase, ki so najboljše, če jih
jemo skupaj z domačim zeljem.
Primorska je znana po svojih pršu¬
tih — to je svinjsko stegno, ki je
posušeno na svežem zraku. Sama
priprava enega pršuta zahteva veli¬
ko naporov in natančnosti. Svinj¬
sko stegno natremo s soljo, po¬
prom in česnom. Potem stegno leži
dva tedna,- ga pazljivo obračamo,
prelagamo, sušimo in stalno kon¬
troliramo plesen — ta lahko zelo
hitro uniči ves naš trud. Kasneje se
pršut obesi in se „odceja“ štiri me¬
sece, zatem ga znova namažemo s
posebno mešanico masti, popra in
loja. To ga obvaruje pred insekti in
drugim mrčesom. Sama priprava
pršuta traja skoraj eno leto, saj je
samo dobro osoljen in presušen
pršut vreden vsega vloženega
truda. Vsi ostali predeli Slovenije
pa poznajo šunko — prekajeno
svinjsko stegno. Tudi slanino pri¬
pravljamo lahko na več načinov.
Primorci jo po navadi dajo v dim in
jo prekadijo, Gorenjci, Štajerci in
Dolenjci pa iz nje delajo zaseko.

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Tgatev v Šentjuriju na Dolenjskem
(foto Mirko Kambič).

( -\

Koliko pijače smo letos
že popili? Največ piva (3,1
milijona litrov), sledijo
brezalkoholne pijače (1,7
milijona litrov), vino (945
tisoč litrov) in mineralna
voda (764 tistoč litrov).
Gostišča so imela največji
dohodek s prodajo hrane,
prenočitve in prodaje
pijač.

s_>

slovenska kuhinja

Zelo znana je tudi hrana „farov-
ških“ kuharic, ki je imela še pose¬
ben čar, podobno kot mašno vino,
ki je v očeh preprostega človeka
vedno veljalo za nekaj posebnega.
Kmetova prehrana se je ločila od
meščanske prav po svoji prepro¬
stosti in enostavnosti pripravljanja.
Saj poznate tisti rek: „osemnajst-
krat zelje, pa je zopet nedelja".
Danes pa je kranjsko zelje prava
poslastica za modernega človeka,
ki ne pozna več pravega „žmaha“,
ki ga lahko da domača hrana. Ker
je bil kmet bolj reven, pa je prišla
do izraza njegova iznajdljivost pri
pripravi hrane. Tako je bil preprost
krompir narejen lahko na sto nači¬
nov, kruh je imel v vsaki domači
peči svoj poseben vonj, ki se je
ločil od sosedovega.

Slovenija je poleg Japonske edi¬
na dežela, ki še prideluje ajdo, na
Ptujskem polju še vedno prideluje¬
jo znameniti „luk“, ki je najboljša
čebula na svetu. Ne moremo poza¬
biti na štajerska jabolka, ki so že
leta 1900 v Parizu prejela priznanje
kot najžlahtnejše sadje na svetu.
Tu je še znani ribniški fižol in ljub¬
ljanska solata, ki jo pozna cela Ev¬
ropa. Tako lahko rečemo, da so na
tej mali zemlji slovenski kmetje
vzgojili zelo dobre pridelke, iz kate¬
rih so slovenske kuharice znale na¬
rediti prave kulinarične moj¬
strovine.

(pripravil L. B.)

tudi ti si poklican

Pred nami je nova številka Naše luči, ki poskuša zaobjeti utrip zadnjih dveh mesecev.
Kljub temu, da novinarji poletne mesece imenujejo „čas kislih kumaric", lahko rečemo, da je
bil to čas, ki smo ga preživeli zelo delovno. Na uredništvo je prispelo kar nekaj slikovnega materia¬
la, ki ga uporabljamo že v tej številki. Poleg tega smo dobili nekaj novih predlogov, kako naj
bi povečali sodelovanje pri oblikovanju Naše luči. Oglasite se, pišite nam, kaj in kako ste nam
pripravljeni pomagati. Vaši prispevki niso omejeni samo na prostor, ki je namenjen župnijam po
Evropi. Te so bile zelo dejavne tudi v teh dveh mesecih. Poslali ste nam toliko gradiva, da smo
morali nekatera besedila malo skrajšati, da bi lahko objavili vse prispevke. To je obenem tudi
dokaz, da ste znali tudi v času dopustov organizirati življenje v skupnostih, ki so tako pomembna
v življenju vsakega posameznika, ki živi in dela daleč stran od domovine.

Za vse velja povabilo; uredništvo pričakuje vaše prispevke in predloge. Velja korajža
in malo smisla za pisanje. Če bo odziv dovolj velik, bomo lahko oblikovali novo stran, ki bo name¬
njena pismom bralcev.

Doma v domovini se borimo z vročim soncem, ki je dodobra izsušilo kmetovo zemljo.
Vse kaže, da bo letošnja letina bolj slaba. Podobno se dogaja v politiki. Država se poskuša izviti
iz objema preteklosti, ki se kaže v novi preobleki — dobili smo nov izraz „udbomafija“; ta vedri
in oblači nad slovenskim nebom. Potem, ko smo mislili, da smo se za vedno poslovili od Balkana,
nam sosednja Italija da vedeti, da smo za njih še vedno del nekdanje države, ki danes tako kruto
„mori“ svoje otroke — sredi meseca avgusta je Italija poslala svojo vojsko na mejo s Slovenijo,
pod pretvezo, da se tako zavaruje pred srbsko nevarnostjo.

Kljub vsem težavam, ki so normalne za mlado demokracijo, smemo upati, da stopamo
na pravo pot. Ta je večkrat težja, kot bi lahko bila — za to smo krivi sami, ker ne znamo reči
bobu bob. Kljub vsemu se zdi, da imamo tudi take politike, ki znajo v odločilnem trenutku pokazati
na vse nepravilnosti, pa čeprav pri tem „izgubijo“ nekaj glasov pri slovenskih volilcih, ki po že
ustaljeni navadi ne grajajo tistih, ki so delali nepravilnosti, ampak tiste, ki to odkrijejo in problem
razgalijo pred javnostjo — Janša, Podobnik . . .

Slovenska Cerkev stopa naprej; ni vezana na politične stranke, je pa vezana na slo¬
venskega človeka, ki je njena prva skrb. Njena dejavnost je vezana na pastoralno prenovo sloven¬
skega prostora, ki mora odgovoriti na nove izzive mlade demokracije.

Kaj lahko storimo mi? Zelo malo, ali pa veliko?! Največ lahko naredimo s pokončno
in pošteno držo, z življenjem, ki ne pozna sovraštva, ampak je odprto za drugega. Vsaka skupnost
je sestavljena iz posameznikov; oseba je temelj skupnosti in zato smo vsi, vsak posebej, odgovor¬
ni za prostor in čas, v katerem živimo. Ta je odsev našega delovanja in zavest odgovornosti se
zrcali v odnosih, ki vladajo v tej skupnosti. Življenje je dar, zato ga moramo sprejeti kot dar,
ne kot nujo. Samo tako bomo pošteno odgovorili na našo „poklicanost“ v življenju.

Ljubo Bekš

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Odgovorni urednik: Janez Pucelj,
4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja,
9020 Celovec. Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 ATS

Anglija.11 GBP

Belgija.690 BEC

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate tudi na po¬
štni čekovni račun (Čsterreichische
Postsparkasse) štev. 9.564.255

pismo iz don Kamilovega mlina

ali je tudi Bog odšel
na počitnice?

Julij in avgust sta meseca oddiha
in počitnic. Pasji dnevi, kot jih imenu¬
je koledar, res niso primerni za
kakšen poglobljen študij ali učenje,
zato so v teh mesecih šolske
počitnice.

Ni čudno, da so otroci komaj čaka¬
li, da se rešijo šole in zažive brez¬
skrbno življenje. Prosti so, lahko se
po mili volji igrajo, vmes skočijo za
teden ali več kam na počitnice — do¬
volj razloga, da se tega res iz srca
veselijo.

Počitnice je poznal že Jezus, saj
je naročil apostolom: »Pojdite na sa¬
moten kraj in se malo odpočijte!"
Njegova misel je bila: v samoti pre¬
mislite svoje delo in si naberite novih
moči!

Letos v maju smo imeli na naši
župniji birmo. Otroci so pridno hodili
k maši, saj je ta ..sitni gospod" zahte¬
val, da so pri njej vsako nedeljo
(kakšna nezaslišana zahtevnosti),
drugače ne bo z birmo nič. Pri maši
so bolj ali manj sodelovali  —- pridni
in zavzeti za klepet, manj za molitev
— a to ni motilo: so pač otroci. Po
maši pa hitro vsak na svoj dom.

Stara ženica je nekega dne opazo¬
vala, kako so se razkropili, in sosedi
polglasno rekla:  „Sedaj so tu, po
birmi jih ne bo več videl. Moti se, če
misli, da bodo še prihajali." Pri tem
je mislila seveda mene. Slišal sem jo,
a nisem nič rekel, čeprav bi jo rad
„potroštal “ da, žal, enako mislim.

Res sem radovedno čakal, kaj bo
po birmi. Nekaj časa je še šlo. Pri
verouku so bili vsi do konca, pri maši
jih je pa že pol manjkalo. Lahko bi
se tolažil z mislijo, da bo po koncu
šole kaj boljše, ko bodo imeli več
časa. Vendar si s to mislijo nisem
preveč gladil duše. Bolj sem računal,
da bo še slabše.

Sedaj, ko pišem te vrstice  — zato
jih tudi pišem  — lahko mirne duše
zatrdim, da je za 85  % šoloobveznih
otrok Bog odšel na počitnice. K maši
jih namreč ni. Ne pri meni, ne pri
sosedih.

Zdi se, da so starši mnenja, da naj
otroci ostanejo v počitnicah lepo
doma. Za tako mišljenje je dovolj raz¬
logov: V soboto morajo gledati televi¬
zijo vsaj do polnoči, po možnosti
celo do konca programa, zjutraj
reveži ne morejo vstati, ob 9. uri je
pa spet program za otroke, ki ga res

ne smejo zamuditi, ker drugače ne
bodo dovolj poneumljeni in uspo¬
sobljeni za poležavanje in brezdelje.
Ni kaj! Od teh mladih ljudi si naš
narod res lahko obeta Jepe" čase!

Bilo bi zelo narobe, če bi dolžili
samo otroke. Otrok ni v cerkev, ker
tudi staršev ni. Ti pa „res“ nimajo
časa. Nedelja je edini dan, ko se
lahko malo naspijo in odpočijejo,
razen če slučajno ne gradijo hiše, ne
pospravljajo sena (važno opravilo,
ker že dva meseca ni dežja, pa se
seno lahko zmočil), pa opravijo še
sto drugih drobnih del, ki bi jih ne
mogli, ko ne bi bilo nedelje. Še
dobro, da nam je dal Bog nedeljo,
ker kdaj bi drugače vse to postorili?

Moram reči: Slovenci smo postali
enakopravni moderni brezverni Evro¬
pi in iščemo samo še tisto, kar je „rja
in molj", za resnične vrednote pa iz¬
gubljamo smisel.

Jezusovega naročila „ Pojdite na
samoten kraj in se odpočijte!" večina
ni izvršila. Še najbolje je povedal
nekdo, ki se je vrnil s počitnic, da bi
sedaj potreboval dopust, da bi se
odpočil od dopusta.

Ko boste brali te vrstice, bodo do¬
pusti že za nami. Spet se bo pojavilo
vprašanje, koliko časa bo v šolskem
letu na voljo za versko vzgojo otrok.
Šola bo poskrbela, da bo dovolj
krožkov in — kot moderno pravimo
— izvenšolskih dejavnosti, tako da za
poglabljanje vere ne bo ne časa ne
prostora.

Lahko bi naštevali, zakaj bo tako,

saj je že Jezus v priliki o veliki večerji
naštel razloge, zakaj ne morejo po¬
vabljeni priti na gostijo (beri: k maši):
prvi je kupil njivo in si jo mora ogle¬
dati, drugi je kupil pet jarmov volov
in jih gre preskusit, tretji se je oženil
in zato ne more priti . . . Vse lepo in
prav, ko bi se človek, ki je večerjo pri¬
pravil, s temi odgovori zadovoljil. A
se ni. Njegov odgovor je bil jasen in
oster: ..Nobeden od povabljenih ne
bo okusil moje večerje." Povabljenim
vabilo ni vrglo, kot bi danes rekli, do¬
volj izkupička, da se bi bilo vredno
nanj odzvati. Navadili smo se pač
meriti stvari samo po trenutnem do¬
bičku in pozabili na Gospodovo be¬
sedo, da celo pridobitev celega sveta
nič ne koristi, če duša s tem utrpi
škodo.

Z novim šolskim letom moramo
odriniti na globoko, če hočemo mla¬
dim posredovati resnične vrednote.
Verski pouk pokaže večne vrednote
in pot do njih, maša nam da za to
pot moči. Zato ni prav brezbrižno
reči: „To nedeljo ne morem iti k maši,"
saj s tem porušimo vse, kar smo prej
zahtevali. Tudi ne smemo imeti dvoj¬
nih meril: po eni strani zahtevati od
otrok, naj hodijo k verouku, „saj jim
ne bo škodovalo, če se kaj dobrega
naučijo" (namesto, da bi spoznali
božji svet! Kaj ni v nagibu „saj jim ne
bo škodovalo" resnična ironija vzgo¬
je?), po drugi strani pa se ne potrudi¬
ti, da bi se ob nedeljah vsa družina
srečevala pri mašni daritvi. Ker se
staršem k maši ne da, tudi otrokom
ni treba iti. Takšno ravnanje podira
vse prizadevanje za vzgojo resničnih
Kristusovih učencev. Potem se pa
čudimo, da jim, ko so stari šestnajist
let, božji svet nič ne pomeni.

Kako moderen je bil stari kateki¬
zem, ki je o starših napisal, da so

N

božji namestniki.  Novi učbeniki so ta
izraz opustili. Pa je škoda, kajti stara
oznaka pove, da so tudi starši božji,
ne samo otroci (ki naj hodijo k verou¬
ku zato, da ne bodo imeli kasneje, če
bodo slučajno hoteli cerkveno poro¬
ko, preveč težav).

Moderna okolica nas je skoraj
uročila. Prepričani smo, da ne more¬
mo mladim več posredovati krščan¬
skih vrednot. „Saj veste," tako sliši¬
mo vsak dan, „danes so drugačni
časi, ni tako, kot je bilo prej. Mi smo
ubogali, naši otroci so pa bolj svo¬
bodni." Ne bo tako. Tudi mi smo bili
prav tako svobodni. Imeli smo pa,
hvala Bogu, starše, ki so živeli iz vere
in so nam vero tudi posredovali. Res
je danes več slabih vplivov kot vča¬
sih, res pa je tudi, da smo opustili
pogovore z mladimi, ker smo preveč
zaposleni s skrbjo, kako jim priskr¬
beti čim boljše življenje in jim omo¬
gočiti čim lažji vstop v samostojnost.
Zato jih tudi pustimo, naj počnejo,
kar hočejo.

V naslovu sem zapisal, da je šel
Bog na počitnice. Ne, ni šel. Posku¬
šajmo po počitnicah spet odkriti, da
nas še vedno čaka in vabi, da se ob
njem naučimo prav živeti.

Pravijo, da živimo v prelomnih ča¬
sih. Meni se ne zdi to res, ampak da
živimo bolj v časih, ko nočemo pre¬
vzeti odgovornosti za svoje delo. To
je seveda najbolj preprosto, obenem
pa najslabše. Kot kristjani se lahko
samo veselimo, da živimo danes in
da nam je dana možnost, da lahko
oblikujemo svoje življenje in življenje
naše okolice.

Ko bomo dosegli tolikšno zrelost,
da bomo nepričakovanemu obisku
ob uri maše rekli: »Pojdite z nami v
cerkev, potem se bomo pa pogovorili

in pozabavali!", takrat bomo lahko
rekli, da smo na poti krščanskega
pričevanja. Besede .Nisem mogel k
maši, ker je prišel obisk" ne bodo
več prišle iz naših ust, saj bo imel
obisk Gospoda prednost pred vsemi
drugimi obiski.

Apostol Pavel je zapisal, da ga ne
more nič ločiti od Kristusove ljubez¬
ni: ne smrt ne življenje, ne angeli ne
poglavarstva, ne sedanjost ne pri¬
hodnost, ne oblastva ne visokost, ne
globokost ne kakršnakoli druga stvar
(Rim). Da bi se navzeli nekaj tega
navdušenja za Kristusa, Vam želi po
dopustu

Vaš don Kamilo

človek — središče
in krona stvarstva

od kod zlo?

Kako je možno slaviti Boga, ko je na
svetu toliko zla. Pomislimo samo na
uničevalna nacistična taborišča, na
atomsko pustošenje v Hinošimi, arhi¬
pelag Gulag itd. Ob nedolžnih žrtvah
tudi psalmist ugotavlja, da se slabim
godi dobro in in dobrim slabo (Ps 73).
Zaradi trpljenja se Job prepira z
Bogom, prekolne svoje življenje in
zavrne cenena pojasnjevanja prijate¬
ljev. Pomiri ga nazadnje samo dejstvo,
da je Bog več kot vse drugo, da je čisto
drugačen, kot si ga predstavljamo in
da so nam njegova pota nedoumljiva
(Job 40, 2—4; 42, 2—4).

skrivnost trpljenja

Četudi je trpljenje zlasti nedolžnih
skrivnost, je človek vedno skušal raz¬
vozlati smisel človeškega dogajanja.
Misleci so izoblikovali nauke, ki jih raz¬
vrščamo v dve skupini.

1. Zgodovina je stalno kroženje do¬

gajanja. Človeštvo, ki se je rodilo v zlati
dobi, je šlo preko srebrne in bronaste
nizdol v železno in skoraj doseglo meje
popolnega razpada. Vendar je tedaj
doživelo preobrat in grozeči črni konec
se je povezal z zlatim začetkom in . . .
zgodba se bo ponavljala v nedogled.

2. Zgodovina je stalen razvoj in na¬
predek k boljšemu in kakovestnejše-
mu, torej ne večno kolobarjenje, tem¬
več vztrajno vzpenjajoča se črta. Upa¬
nje v boljše čase je sicer vsebina sta¬
rozaveznih prerokb, vendar le-te ne
morejo služiti kot osnova za čisto po¬
svetno vero v bodoč razvoj svobodne
človeške skupnosti, v brezrazredni
družbi, ki jo je širila marksistična
zabloda.

zgodovina — boj
med dobrim in zlim

Človeško dogajanje skozi tisočletja
samo po sebi in iz sebe ne more pojas¬
niti pomena trpljenja. Kako tudi bi, ko
vendar vse prihaja od Boga in se k
njemu vrača. Zato se zgodovina ne

more postaviti v sheme in sisteme
(čeprav se politiki neutrudno prizade¬
vajo, da bi jo).

Po Svetem pismu je zgodovina vojna
med dobrim in zlim, med božjim in sa¬
tanovim kraljestvom. Božja ljubezen
poraja dobro, samoljubje pa zlo. V vsa¬
kem človeku sta obe ljubezni preplete¬
ni, zato ne smemo prenagljeno nekaj
ali nekoga označiti kot „ prst božji",
druge obsoditi kot .izrodek zla".  Edino
merilo vsakega človeškega početja je
Jezus Kristus, v katerem se je Bog
nedvoumno razodel. On rešuje uganko
trpljenja s svojim križem!

zemeljski raj

Bog sveta ni naredil takega, kot ga
vidimo in s katerim se spoprijemamo.
Bogu se upirajo krivica, nasilje in laž,
saj je človeku namenil srečo!

Sveto pismo opiše božji načrt v po¬
dobah in s pojmi dobe, v kateri so bile
spisane svete knjige. Pripoved o raju
ni zgodovinska reportaža o začetkih
človeštva. Sporočilo, ki velja vsem na¬
rodom vseh časov, je sledeče: Bog je
ustvaril svet dober. Za zlo ni odgovo¬
ren On. Nastalo je po krivdi človeka  v

Moža, ki je bil izkušen v molitvi, so vprašali, kako more biti kljub
toliko opravilom vedno zbran. Odgovoril je:

„Če stojim, potem stojim. Če hodim, potem hodim. Če sedim, potem
pač sedim. Če jem, jem. Če govorim, potem govorim . . . “

Prekinili so ga in dejali: „To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?“
Zopet je ponovil: „Če stojim, potem stojim, če hodim, potem hodim.
Če sedim, potem pač sedim. Če jem, jem. Če govorim, potem govorim.
Če molim, potem molim
Spet so mu rekli: „To delamo vendar tudi mi!“

Tedaj jim je mož pojasnil: „Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že
pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stoji¬
te, potem že v mislih tečete. Če tečete, potem ste že na cilju . . . !“

4

času in prostoru zgodovinskega do¬
gajanja.

Cerkev uči, da je Adam prekršil
božjo zapoved ter izgubil pravičnost in
svetost, t. j. bivanje v zaupni in prija-
tejski skupnosti z Bogom. Z grehom je
zapravil tudi mimonaravne božje daro¬
ve, v moči katerih sta duša in telo delo¬
vala usklajeno; strasti so bile podreje¬
ne umu in niso zastirale jasnosti spo¬
znanja; modrost je vodila človekovo
početje in narava mu je bila pokorna.
Prvotni človek je bil docela predan
Bogu in zato deležen nesmrtnosti.

Opis življenja v raju pa ni samemu
sebi namen; priobčen je, da bi ljudje
globlje razumeli svoje sedanje stanje,
da so po svoji krivdi odtujeni Bogu in
da On tega ni hotel.

Odkod potemtakem zlo?

izvirni —

podedovani greh

Sv. Pavel v kratkem stavku povzame
starozavezno poročilo: ,Po enem člo¬
veku je prišel greh na svet in po grehu
smrt" (Rim 5, 12).

Bodočnost človeštva ni odvisna od
tega, ali bo okusil Adam prepovedan
sadež ali ne. Šlo je za nekaj nadvse
resnega: za priznanje Boga! Človek je
bil neposlušen. Bogu — viru življenja
,ni zaupal, hotel je sam urejati in uprav¬
ljati svoje zadeve in ... si tako izbral

smrt. Oddaljil in odtujil se je Bogu,
svoji ženi, soljudem, samemu sebi in
okolju.

Prvi greh je sprožil plaz drugih in za¬
suli so človeško skupnost. Kajn iz zavi¬
sti ubije svojega brata Abela; sledili so
novi uboji, odtod maščevanja itd.
Človek je zašel v začaran krog, izgubil
je občutek za pravo mero in meje svoje
narave. Ker .je zemlja polna hudobije‘
in ker je .vse mišljenje in hotenje ljudi,
ves čas le hudobno" (1 Mz 6, 5),  zbriše
Bog z vesoljnim potopom, razen Noe¬
tove družine, vse človeštvo. Ko se člo¬
vek ponovno namnoži, hoče svoje
sebične želje ovekovečiti v babilon¬
skem stolpu. Pravi vzgib te .super
gradnje"  pa je bil napuh, zato se niso
uspeli sporazumeti in — razšli so se
po vsem planetu.

vesoljnost greha

Vesolj nosti greha stoji nasproti ve¬
soljnost odrešenja. .Kjer je množica
zaradi enega umrla, sta se milost božja
in dar v milosti enega človeka Jezusa
Kristusa izlila nad množico v mnogo
večjem izobilju' (Rim 5, 15).

Greh in vesoljnost greha ni v zgodo¬
vini človeštva z Bogom nekaj samo¬
stojnega. Vtkan je v preobilje odreše¬
nja. To si moramo zapomniti za vedno.
Brezupno stanje človeštva je preseže¬
no s trdnim prepričanjem, da nam je
v Jezusu Kristusu dano bogastvo

Tri žabe so padle v lonec
z mlekom. Ker niso mogle
zlesti iz njega, je ena
izmed njih dejala:

„Saj bomo prišle iz
lonca, samo počakati mo¬
ramo. Gotovo bo kdo prišel
tod mimo in nas rešil.“

Tako dolgo je plavala na¬
okrog, da so se njena diha¬
la zlepila, nato pa je
utonila.

Druga žaba je bila pravi
črnogled in je rekla:

„Ničesar ni mogoče na¬
rediti."

Nato je utonila.

Tretja žaba je bila realist.
Rekla je:

„Kar čofotala bom. Niko¬
li se ne ve, ali je to dobro
ali slabo."

Čofotala je ure in ure, do¬
kler ni pod nogami začutila
nekaj trdnega. S čofota¬
njem je namreč iz mleka
stepla maslo. Splezala je
nanj in od tod skočila na
prosto.

Neki kmet je bil na smrtni
postelji. Želel je, da bi nje¬
govi sinovi bili res modri
kmetovalci. Poklical jih je k
sebi in jim rekel:

„Ljubi sinovi, v našem vi¬
nogradu je zakopan
zaklad."

Po njegovi smrti so sino¬
vi zgrabili za lopate in
krampe ter kopali in preko¬
pali vse svoje posestvo.
Zaklada sicer niso našli,
pač pa je njihova zemlja
bogato poplačala njihov
trud in rodila obilo sadu.

5

odrešenja. Jezusovo odrešenjsko delo
je celo preseglo darove in poklic, ki jih
je bil človek deležen pred prvim
grehom.

pomisleki in ugovori

1. Nauku o vesoljnosti izvirnega
greha nasprotuje dejstvo, da je po
danes zbranih izsledkih, človeštvo na¬
stalo hkrati in neodvisno na več
področjih zemeljske oble. Odgovor: V
cerkvenem nauku gre vsebinsko za
človeštvo, ki je — eno in edino! — takoj
na začetku obstoja zavrnilo božjo po¬
nudbo. Da gre za človeštvo kot celoto,
potrjuje tudi ime Adam, ki ga Biblija
uporablja kot skupinsko ime za
'človeštvo.

2. Govorimo o podedovanem grehu.
Dediščina je pridobljena brez prizade¬
vanja in truda. Greh pa je osebno deja¬
nje, za katerega odgovarjamo. Če smo
stanje greha podedovali, potem tisto,
kar smo podedovali, ni greh; če pa
tisto podedovano je greh, potem bese¬
da dedovanja ni na mestu in ne odsli-
kava dejanskega stanja.

Ugovor izvira iz individualistične mi¬
selnosti, ki izključuje solidarnost člo¬
veštva. Noben človek ni osamljeno
bitje, vsi smo vpleteni v predobstoječo
človeško družino, ki jo preveva krivda
in egoizem, predsodki in zmote, krivice
in laži, poboji in umori . . , ki ne deluje
na nas samo kot slab zgled, ampak no¬
tranje določa in oblikuje našo dejan¬
skost in dejavnost. Karkoli smo, smo
taki tudi zaradi drugih in po drugih in
skupaj z drugimi in z grešnostjo bomo
okužili soljudi in zanamce. Navedena
solidarnost ne izključuje otrok — teh
še najmanj, saj živijo samo, kolikor
deležijo življenje odraslih.

človek —
nedovršeno bitje

Stanje nepravičnosti in grešnosti
zaznamuje vsakega posameznika v
samem bistvu. Izvirni greh se utelesi
v osebnih grehih. Z njimi si človek
vedno tesneje prisvaja predobstoječo
krivičnost. Ne da se dodobra pojasniti
prepletenost osebnega in izvirnega
greha. Kajti greh, ki poruši notranjo
zakonitost sveta in človeka, ima v sebi

vedno nekaj nasprotnega. Bog in člo¬
vek sta, vsak po svoje seveda, skriv¬
nost in tudi razkroj prijateljskega odno¬
sa z Bogom je nekaj, kar ne bo nikoli
do kraja razumljeno.

Stanje izvirnega greha je izguba bo¬
žjega daru. Vse človeštvo vseh časov
ni sposobno svojim potomcem posre¬
dovati lepe bodočnosti — skupnosti
življenja z Bogom. Človek je izgubil raj
in zato je ostal nedovršen.

posledice

Notranjo razklanost zelo doživeto iz¬
pove sv. Pavel: .Ne delam dobrega, kar
hočem, ampak hudo delam, kar
nočem  ... v svojih udih vidim posta¬
vo, ki me usužnjuje postavi greha . . .
Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil
telesa te smrti. . . ?' (Rim  7, 15)

Kdor pravi, da nima greha, .v njem
ni resnice‘ (1 Jn 1, 8).  Kakor nihče ne
uspe ubežati krivdi, jo tudi nihče ne
sme olepšavati ali jo omalovaževati ali
jo naprtiti drugim (okolju, dednosti,
soljudem . . . ). Nimamo pravice pre¬
hitro in nepremišljeno obsojati padce
in zablode konkretnih oseb. Samo Bog
vidi v srce, zato ne sodi, ampak odpu¬
šča. In hvala Bogu, da je tako. Kajti
šele zavest, da nam bo odpuščeno,
nam omogoča in olajša priznanje
osebnih grehov. Kristjan lahko pogleda
v brezno greha, ne da bi izgubil dušev¬
no ravnovesje, On ve, da je upanje, ki
ga podarja Jezus, močnejše od vseh
pregreh.

upanje odrešenja

Greh v Sv. pismu nima niti prve niti
zadnje besede, saj se božja odrešitelj-
ska volja pokaže že na samem začet¬
ku. Zgodba o pragrehu se ne zaključi
s kaznijo in prekletstvom, ampak z ob¬
ljubo odrešenika: ženin zarod bo kači
glavo strl in človeka osvobodil.

Vse svetopisemske zgodbe o grehu
vsebujejo božjo obljubo odrešenja.
Zato je Adam podoba obljubljenega
Adama in Eva je imenovana .mati vseh
živih';  življenje bo torej ostalo in po¬
sredovano bo novim rodovom. Bog
ščiti Adama pred upornostjo narave
(obleče ga v kožo) in brani življenje
vsakega, tudi morilca Kajna.

Nova zaveza je še jasnejša. Sv. Pavel
na široko izpričuje, da je po Jezusu
Kristusu, v njem in zanj vse ustvarje¬
no; da Beseda, ki je postala meso,
razsvetljuje vsakega človeka; da želi
Bog odrešenje vseh v enem in edinem
sredniku ... V pričakovanje odreše¬
nja je vpeto .vse stvarstvo, ki zdihuje
in trpi v porodnih bolečinah, ko priča¬
kuje . . . svobodo poveličanih božjih
otrok  ..."  (Rim 8, 22)

Lepo ga izraža adventna pesem, po¬
vzeta po Izaiju:

.Rosite ga nebesa od zgoraj
in oblaki dežite pravičnega,
odpre naj se zemlja in
rodi Zveličarja.'

Odrešenje seže tudi do nevernih, ki
Boga in Kristusa brez lastne krivde ne
poznajo, a ga iskreno iščejo in z božjo
pomočjo po svoji vesti živijo . . . tudi
taki bodo odrešeni. Kajti, kar je v njih
dobrega in pozitivnega, se smatra kot
priprava na veselo oznanilo; v njih na
neki način živi skrito upanje na božji
poseg v zgodovino.

Greh je svet in človeka notranje pri¬
zadel in pohabil, a ne uničil. Človeku
manjka Bog, saj je nanj naravnan po
svojem bistvu. In vendar kljub grešne¬
mu stanju ohranja božjo podobo. Naj
se še tako spridi, človeško dostojanst¬
vo mu bo vedno pripadlo. Črnogle-
dnost torej ni upravičena.

6

/-\

na sploh

s_>

SLOVENSKI NOVOMAŠNIKI 1993

Konec julija je bilo v duhovniški stan
posvečenih 20 slovenskih fantov. Od
tega jih je bilo devet iz ljubljanske
nadškofije, trije iz mariborske in dva iz
koprske škofije. Trije novomašniki so
frančiškani, dva lazarista, eden od no-
vomašnikov pa ostaja v rimski škofiji.
Omembe vredno je, da so se trije od
njih odločili za duhovništvo, ko so imeli

že svoj poklic (redovni brat, delavec in
profesor glasbe). Najstarejši posveče-
nec je imel šestdeset, najmlajši 24 let.
Deset novomašnikov so dale delavske
družine, osem kmetske oz. kmetsko-
delavske družine, eden pa je iz me¬
ščanske družine. Trinajst novomašni¬
kov je iz družin s tri do devet otrok,
šest iz družin z dvema, edinec je samo
eden.

400-LETNICA BITKE PRI SISKU

Združene sile kranjskih, štajerskih
in koroških vojščakov pod vodstvom A.
Ravbarja in A. Turjaškega in hrvaških
oboroženih sil so I. 1593 pri Sisku (ob

Znamenje sv. Florijana — Banovci pri
Ljutomeru (foto Marijan Škof).

sotočju Save in Kolpe) popolnoma po¬
razile nekajkrat močnejšo vojsko Ha¬
sana Paše in s tem dosegle trajno
ravnotežje sil proti osmanskemu ce¬
sarstvu, ki poslej ni več uspelo nepo¬
sredno napadati slovenskega ozemlja.
Ta zmaga ima daleč večji zgodovinski
pomen, kot so to hoteli priznati
marksistični politiki in oblastniki. Od¬
tegnila nas je pogubnemu vplivu bal¬
kanskega jugovzhoda, ki se mu mora¬
mo danes spet postavljati po robu!

Poleg proslav na gradu Turjak in dru¬
god so v Narodnem muzeju pripravili
tiskovno konferenco in na njej predsta¬
vili tehten in lep zgodovinski katalog
omenjene bitke, kakor tudi razstavo z
maketo tega boja s posnetki zajetih
dragocenosti turške vojske.

PORAZNO ZMANJŠEVANJE

RODNOSTI

Zavod za statistiko Slovenije je obja¬
vil popravljene podatke o številu umrlih
(19.333 ljudi) in rojenih (19.982 otrok)
v Sloveniji v 1.1992. Lanskoletni narav¬
ni prirastek slovenskega prebivalstva
je znašal samo 649 oseb!

Vendar Slovenci izumiramo že od
leta 1970! Tedaj je gospodarstvo
omogočalo doseljevanje z juga in za
podmladkom priseljencev se je skriva¬
la vedno večja razmnoževalna lenoba
domačega prebivalstva. Ni vsega krivo

SLOVENIJA, MOJA DEŽELA

7

gospodarstvo. Iste težave imajo bogate
Nemčija, Francija ... in blažijo jih z
doseljevanjem Turkov. Slovencem
manjka volja do ohranitve naroda.

TEČAJ SLOVENSKEGA JEZIKA

Tečaja, ki ga je organiziral Center za
slovenščino v prvi polovici julija, se je
udeležilo 150 slovenistov iz trideset ev¬
ropskih držav, ZDA in Japonske. Dva
tedna so poslušali predavanja o našem
jeziku, literaturi in kulturi, se udeležili
koncertov, gledaliških predstav, si
ogledali kulturnozgodovinske spo¬
menike.

Zanimanje za jezike, ki jih govori
malo ljudi, narašča. Na svetu je 4500
znanih jezikov; takih, ki jih govori manj
kot milijon ljudi,je 97 odstotkov.

POLLETNA CESTNA KRONIKA

V prvem letošnjem polletju se je na
slovenskih cestah pripetilo 2804
nesreč — deset odstotkov več kot lani
v enakem času —, v katerih je umrlo
211 ljudi (2 % več kot pred enim
letom), huje ranjenih je bilo 1242, lažje
pa 2260 ljudi, s čimer je za 10 %
presežena lanskoletna bilanca. To nas
uvršča na najnižji klin lestvice promet¬
ne varnosti. Na naših cestah izgubi

življenje dvakrat več ljudi kot v razvi¬
tem svetu!

Vzroki katastrofe so neustrezne
cestne povezave in prevelika hitrost. Vi¬
soke kazni in poostrena kontrola niso
uspele spametovati lastnikov hitrih av¬
tomobilov. Največ nesreč se zgodi ob
koncu tedna med 18. in 19. uro.

PROIZVODNJA USIHA

Fizični obseg industrijske proiz¬
vodnje se je v prvem polletju 1993 v
primerjavi z enakim lanskim obdobjem
zmanjšal za 6,6 %, torej bil je tak kot
v 1. polletju 1974! Po drugi strani pa
je narasla učinkovitost, kar je posledi¬
ca občutnega znižanja števila zaposle¬
nih. V maju je bilo prijavljenih 124.827
brezposelnih ali 30,8 % več kot pred
enim letom: stopnja brezposelnosti je
znašala 14 %. Zaposlenost narašča
samo v negospodarstvu, v gospo¬
darstvu upada!

Neto osebni dohodki so v času ja¬
nuar—maj 1993 znašali 43.723 tolar¬
jev ali 84,1 odstotka več kot pred enim
letom, od tega v gospodarstvu 40.355
tolarjev (78,3 % letno povečanje), v
negospodarstvu 56.016 tolarjev (96,9
% letna rast).

Do konca letošnjega junija so bile
cene na debelo za 43 %, cene na

Pogled na obnovljeno hišo v Goriških Brdih.

drobno pa za 42,2 % višje kot pred
enim letom in so naraščale precej
počasneje kot plače.

NEUGODNA BLAGOVNA MENJAVA

V času januar—maj 93 smo ustvarili
210 milijonov USD (25 milijard SIT)
trgovinskega primanjkljaja. Pred enim
letom smo v tujini kupili toliko blaga,
kolikor smo ga izvozili; bili smo brez
primanjkljaja. Letošnji petmesečni
izvoz je bil vreden 50 milijard SIT, uvoz
pa 56,7 milijard SIT; z drugimi beseda¬
mi — slovenska blagovna menjava s
tujino je bila v prvih petih mesecih
letos 20 % pod lanskoletnimi dosežki.

POKLICNI GASILCI SLOVENIJE

Lendava je sredi junija gostila slo¬
venske gasilce, ki so v razgovorih opo¬
zorili na vedno pogostejše požare v
naši domovini. Lani je bilo 2426
požarov, kar je četrtino več kot leta
1991, materialna škoda pa je podvoje¬
na in znaša 650 milijonov SIT. V
požarih je izgubilo življenje 16 ljudi,
poškodovanih jih je bilo 39 (od tega 15
gasilcev). Poudarjeno je bilo, da je po¬
trebno še bolj uskladiti delo poklicnih
in prostovoljnih enot, urediti njihovo
usposabljanje in izobraževanje ter jih
opremiti s sodobnimi tehničnimi
pripomočki — cilj vseh je večja
učinkovitost pri gašenju požarov.

DEVETNAJST KOLAJN

Na Sredozemskih športnih igrah v
Franciji, ki se jih je udeležilo tri tisoč
športnikov iz 19 držav, ki obrobljajo
Sredozemsko morje, so Slovenci
iztržili 19 kolajn (5 zlatih, 6 srebrnih in
8 bronastih) v atletiki, streljanju in sku¬
pinskih igrah z žogo. V zgodovini Sre¬
dozemskih iger so si Slovenci kot za¬
stopniki jugoslovanskega športa pribo¬
rili 148 kolajn.

-.

od tu in tam

s._>

BESNICA

13. julija je bilo drugo gorenjsko pr¬
venstvo v igranju diatonične harmoni-

8

ke. Prijavljenih je bilo 39 harmonikar¬
jev, ki so se potegovali za zlato odličje
in za nastop v polfinalu Trinajste zlate
harmonike Ljubečna in s tem tudi za
možnost nastopa v finalu. Spored so
popestrili moški pevski zbor Besnica,
solo s citrami in razstava glasbil.

BREŽICE

V brežiškem okraju je zemlja pone¬
kod izsušena do pol metra globoko, kar
je možno opazovati skozi večcentime-
trske razpoke. Zaradi suše se je po¬
sušilo okrog 3000 sadnih dreves, ore¬
hovi plodovi pa so postali črnikasti.
Tudi trava je skoraj vsa požgana, zato
se kmetje ne odločajo za košnjo in
seno delno nadomeščajo s še zeleno
koruzo, ki jo pokladajo živini. Krompir,
ki je kljub suši dobro obrodil, ne bo
kvaliteten.

DOLENJA TREBUŠA

Prosvetno društvo Justi Kogoj je v
okviru praznika vaškega patrona sv.
Jakoba organiziralo zanimivo turistič¬
no prireditev. Festival godcev je pred¬
stavil 18 harmonikarjev, ki so pokazali
svoje veščine in najboljši so prejeli
lepe nagrade, vsi pa posebne klekljane
plakete. Nastopilo je več folklornih
skupin, med njimi tudi domača Deseti
brat, sledila je recitacija pridig Janeza
Svetokriškega ... na koncu ni manj¬
kala pokušina domačih kuhinjskih
dobrot.

HRASTNIK

„0 Vrba, srečna, draga vas domača  ..." (foto Franci Petrič).

Letos so občinski praznik organizira¬
li v veliko večjem obsegu kot doslej. Na
isti dan (13. julija) so praznovali več ju¬
bilejev. Na Logu so pripravili koncert za
140. obletnico Rudarske godbe; ob
60-letnici hrastniškega fotokluba je
bila odprta razstava fotografij. Dolski
planinski klub je organiziral pohod
„100 družin v Gore" in s tem odprl po¬
sodobljen cestni odsek Turje-Gorje.
Seveda ni manjkalo raznih športnih
prireditev (odprt je bil nov teniški ob¬
jekt), veselic, baklade na Savi . . .

IDRIJA

Zaradi radioaktivnega sevanja ele¬
menta radona so zaprli otroški vrtec za

Gradom. Sevanje bodo zmanjšali na
mimimum, tako da bodo odstranili ves
pod, ga ustrezno izolirali in nato na
novo položili tlak. Če bo poseg
preprečil uhajanje plina radona v pro¬
stor, bodo sanacijo izvršili v celotnem
poslopju otroškega vrtca.

Najvišjo stopnjo sevanja so ugotovili
v stanovanjskem bloku „na Prejnuti" in
bodo objekt verjetno porušili; do sedaj
preizkušeni postopki ne bi uspeli ome¬
jiti onesnaževanja okolja.

IZOLA

V poletnih mesecih so odprli 80 mili¬
jonov vredno postajo za transfuzijo
krvi. Stara v središču mesta je bila do¬
trajana; novi postaji so namenili 460
kvadratnih metrov površine v pritličju
moderne bolnišnice na hribu. V so¬
dobno opremljenem transfuzijskem
centru letno lahko opravijo preko 4000
odvzemov krvi, kar pomeni cca 1500
litrov življenjske tekočine. Ob otvoritvi
so nagradili pet krvodajalcev, ki so da¬
rovali kri več kot stokrat.

9

Porušena cerkev v Žužemberku (foto Božo Rustja).

Kmetijskega instituta Slovenije ocenili,
da bo letošnji pridelek ozimne pšenice
30 do 50 odstotkov manjši od lanske¬
ga. Suša, ki se vleče že od preteklega
novembra, je prizadela normalno
razraščanje bilja — klasi so na nižjih
steblih in slabo razviti. Pred dvajsetimi
leti je bila zadnja tako pičla in več ted¬
nov prezgodnja žetev.

RENKOVCI

Na novo ustanovljeno kulturno dru¬
štvo Anton Martin Slomšek se je kraja¬
nom predstavilo s tridejanko Vrtinec.
Igro so ponovili v vaseh soboške in len¬
davske občine. Namen društva, ki ga
sestavlja trideset aktivnih članov, je or¬
ganizirati prireditve ob pomembnejših
državnih in lokalnih praznikih, poživiti
družbene ter kulturne dejavnosti.

JEZERSKO

Turistično zanimivo področje že
nekaj let izgublja privlačnost. Najprej
so pred leti zaprli očesno kliniko, po
presahnitvi slatine se je zmanjšal tudi
pritok turistov. Zime z malo snega in
dolgotrajne suše so osušile potok Je¬
zernico, ki je napajal Planšarsko jeze¬
ro tako, da se je že nekaj mesecev
možno sprehajati po jezerskem dnu.
Jezerjani so brž sklenili, da bodo
zamašili vse odtočne požiralnike na je¬
zerskem dnu, kar bi stalo 770.000 to¬
larjev. Kranjski izvršni svet je za sana¬
cijo jezera odobril 500.000 tolarjev,
ostalo bodo s svojim delom primaknili
krajani.

LJUBLJANA

17. julija se je v letnem gledališču
v Križankah začel 41. mednarodni po¬
letni festival; do konca avgusta je nudil
občinstvu priznano pester spored
antičnih, klasičnih in modernih del, ki
so jih poustvarjali umetniki, dirigenti,
solisti, kvarteti . . orkestri, dramski in
operni igralci, plesalci in baletniki iz
enajstih dežel Evrope in Amerike.
Dvaintrideset festivalnih večerov je
letos popestrila poletno Ljubljano še
prireditev s skupnim naslovm .Poletje
v starem mestu".

PORTOROŽ

Zaradi sončne pripeke in pičlih pa¬
davin so letos v skladišče podjetja
Droga pripeljali iz Sečoveljskih solin že
1000 ton soli. Tudi zaradi nove tehnolo¬
gije pridobivanja je izplen večji in sol
kvalitetnejša. Lani je Droga požela
8000 ton, letos se nadejajo 10.000 ton
soli. Proizvodnim rezultatom ne sledijo
poslovni. Konkurenčna uvožena sol je
cenejša od domače, in njena prodaja
je zato motena.

POSTOJNA

Na natečaj „Gozd je moj prijatelj", ki
ga je organiziralo Gozdno gospodar¬
stvo Postojna, se je prijavilo veliko
število otrok iz osnovnih šol občin Po¬
stojna, Cerknica in Ilirska Bistrica. V
ožji izbor so izbrali dvanajst likovnih in
dvanajst literarnih prispevkov. Najbolj¬
ši so prejeli posebna priznanja in
praktične nagrade. Pobuda je vredna
posnemanja, saj budi v odraščajoči
mladini pravi odnos do našega zelene¬
ga bogastva.

RAKIČAN

Na tradicionalnem dnevu pšenice v
Rakičanu CM. Sobota) so strokovnjaki

ŠKOFJA LOKA

Druga najvišja gora na svetu K 2
(8611 m) je terjala od Slovenske hima¬
lajske odprave svojo žrtev —- Škofje-
ločana Boštjana Kekca. Oslabljen za¬
radi težkega sestopa in višinske bolez¬
ni je izdihnil na poti k tretjemu
višinskemu taboru.

TOLMIN

Kdo bi si lahko predstavljal, da
imamo v Sloveniji farmo afriških nojev.
V enem letu sta jo postavila dva podjet¬
nika, ki sta že vzrejila deset parov
nojev najplemenitejšega rodovnika.
Samica zvali letno tudi do 80 jajc s
povprečno težo 1,5 kg (= 27 kurjih
jajc). Le petina nojev bo ostala na
domačem trgu, drugo bo šlo v izvoz.
Nojevo meso je zelo okusno, uporabna
je tudi koža in seveda perje.

TOPOLŠICA

Pod vznožjem Smrekovca leže topli¬
ce Topolšica, ki privablja domače bol¬
nike in (zlasti pozimi) one iz Avstrije in
Švice. Toplice so celo leto skoraj
stoodstotno zasedene. Ponudbo so
letos dopolnili z dodatnimi 50 postelja¬
mi zlasti za bolnike z multiplex sklero¬
zo, katerim lajša tegobe strokovno
usposobljena ekipa.

10

f -N

vrenje

v

slovenskem

kotlu

s_✓

KRATEK PREGLED DOGAJANJA

V SLOVENIJI JULIJ — AVGUST

— nekdanja komunistična partija
se zopet posluži taktike, ki ji je uspe¬
vala skozi vso njeno zgodovino. Prev¬
zeli so novo ime. Po novem se imenu¬
jejo ..Združena lista socialnih demo¬
kratov". Nova maska in beg pred
zgodovinskim grehom. To je
dediščina, ki ji ne morejo ubežati.

— predsednik Milan Kučan podeli
visoko državno odlikovanje dvema
kompromitiranima osebama, ki sta
bili vseskozi privrženca starega
režima in sta sedaj delovala v novi
preobleki — . . . dlako menja, nravi
pa ostanejo — dr. Ljubo Bavcon in
dr. Janko Pleterski. V znak protesta
je šest prvoborcev za slovensko ne¬
odvisnost (Bavčar, Rupel, Peterle,
Janša, Kacin, Bučar) presedniku
vrnilo Častni znak svobode, ki so ga
prejeli za svoje delovanje pri osa¬
mosvajanju Slovenije.

— spravna slovesnost v Kočev¬
skem Rogu, ki se je je udeležila veli¬
ka množica vernikov.

— Svetovna banka je Sloveniji
odobrila posojilo v višini 80 milijonov
ameriških dolarjev (denar je name¬
njen za posodobitev infrastrukture).

— komunisti objavijo osmrtnico

za svojim prvoborcem Ivanom
Mačkom.

— verska slovesnost v Teharjah,
kjer je maševal torontski nadškof dr.
Alojzij Ambrožič.

— začne se afera „dosje“, ki raz¬
krinka navideznega ..desničarja"
Zmaga Jelinčiča. Ta je bil v letih
1986—87 sodelavec Udbe. Njegovo
skrivno ime je bilo ..padalec". Tako se
počasi odkrivajo karte in razjasnijo
se mnogokatere poteze tega .desni¬
čarja", ki je na volitvah dobil veliko
število glasov. Njegove kasnejše po¬
teze so bile nerazumljive, saj je vse¬
skozi podpiral tako liberalne demo¬
krate kot komuniste in bil stalno na¬
perjen proti Janezu Janši.

— na mariborskem letališču od¬
krijejo v zabojnikih humanitarne po¬
moči 100 ton orožja (strelivo, voja¬
ška oprema, puške, celo nekaj ra¬
ket). To je največja ilegalna pošiljka
orožja v Evropi zadnjih nekaj desetle¬
tij. V to je vpleteno več visokih funk¬
cionarjev, ki so v prejšnjem režimu
prav tako zasedali visoke položaje.

NAPREJ V PRETEKLOST

Udbovski dosjeji niso razdelili samo
politične javnosti, marveč je po objavi
seznama petnajstih novinarjev, ki so z
dokumentom varnostne službe bivše
JLA (Kosa) zaznamovani kot sodelavci
Kosa ali Udbe, prišlo do nekakšne .de¬
litve" tudi v novinarskih vrstah. Name¬
sto, da bi se o stvari, ki se je zgodila,
ne izrekali le prizadeti posamezniki,
ampak bi ceh iskal in našel kakšno
drugačno rešitev, se je spopad preselil
v časopisne stolpce in komentarje.

Prevladujoč nastop je moralistično
modrovanje o sicer resni problematiki
takšnih in drugačnih dosjejev, doku¬
mentov, iskanje virov tavajočih listin in
obsojanje tistega dela sredstev javne¬
ga obveščanja (to je dnevnik Delo), ki
se je nekako pregrešil zoper nenapi¬
sano pravilo o neobjavljanju tudi skriv¬
nih, če hočete zaupnih dokumentov.
Kdo si je to pravilo izmislil in ga legali¬
ziral, sicer ni povsem jasno. Jasno pa
je, da obstajajo teze, ki skušajo časo¬
pisu naprtiti umazano sodelovanje, ki
naj bi bilo v prid delovanju ministra
Janše.

Tako nastaja ozračje, v katerem se

/-\

koga motijo
dosjeji?

Nekateri bi najraje videli, da bi
dosjeje nekdanje Udbe preprosto
uničili ali vsaj „zamrznili“. Toda to
problema ne bi rešilo, temveč le
dodatno zapletlo. Pri vseh po¬
oblaščenih, ki so imeli dostop do
teh dosjejev, je tako rekoč gotovo,
da so tisti z zanimivimi imeni shra¬
njeni v zasebnih „zbirkah“. Uniče¬
nje uradnega izvoda ne bi pome¬
nilo mnogo, če ima nekdo kopijo.
Lastnik dosjeja lahko svojo žrtev
v vsakem trenutku izsiljuje, ne
glede na „neobstoj“ ukradenega
dosjeja, ali pa jo politično oziro¬
ma moralno diskvalificira. To uso¬
do je doživel „navidezni naciona¬
list" Zmago Jelinčič. V zvezi z ud¬
bovskimi dosjeji se veliko piše in
govori, da jih je nekorektno ob¬
javljati, češ da to škodi prizadetim
posameznikom, da je to v na¬
sprotju s človekovimi pravicami,
da gre zgolj za politične špekula¬
cije ipd. Pri tem se zanemarja
dejstvo, da je politik, ki je bil so¬
delavec Udbe, v veliki meri odvi¬
sen od tistega, ki ima njegov
dosje. Tak politik je v bistvu lutka
na vrvici, kar gotovo ne more biti
v prid demokratičnemu sistemu.
Očitno je, da imajo poleg nekda¬
njih sodelavcev Udbe največji in¬
teres za ohranitev dosjejev v taj¬
nosti le še imetniki teh dosjejev.
Ti imajo tako velik vpliv na celo
vrsto ljudi v državnem aparatu,
sodstvu, gospodarstvu, občilih, v
konkurenčnih strankah in v politi¬
ki nasploh. Lahko bo rekli, da je
celotno življenje vpeto v ta navz¬
križni odnos stalne napetosti.

Naivno bi bilo misliti, da nekate¬
ri ob sestopu partije z absolutne
oblasti niso poskrbeli, da bi svojo
nekdanjo tajno „vojsko“ obdržali
na vajetih. Vojska sodelavcev
Udbe in njihovi botri pa je to, kar
je v zadnjem času dobilo naziv
„udbomafija“. Pogoj obstoja in

S_ 4

11

( - '

operativnosti (uspešnosti) sled¬
nje je prav v tajnosti dosjejev.

Uveljavitev dostopnosti ud¬
bovskih dosjejev zainteresirani,
javnosti bi brez dvoma povzročilo
nekatere osebne travme, toda na
drugi strani bi se nekdanji sode¬
lavci tajne politične službe lahko
tudi izvili iz objema udbomafijske
hobotnice. Javnost pa bi se na¬
zadnje lahko ozaveščeno odloča¬
la, komu bo zaupala javne funkci¬
je. Brez tega pri nas še lep čas
ne bo prave demokracije. Šele z
odkritjem dosjejev bi se udboma-
fija sesula, saj bi njeni botri po¬
stali generali brez vojske. Tu prav¬
zaprav ni dileme, razen če je dile¬
ma vprašanje: ali demokratična
ali udbomafijska država.

Janez Vuk  — SLOVENEC,
Ljubljana, 2. 8. 1993.

<_ 4

zdi vedno bolj logično, da bi bilo v tej
deželi vse v vredu, če ne bi bilo mini¬
stra Janše, če ne bi bilo časopisa Delo
in če ne bi bilo afer, ki se vrstijo skozi
vse leto. Priča smo načrtni manipulaci¬
ji, ki meša vzroke in posledice in ki se
kaže v maniri, da so moralno izprijeni
in neetični tisti, ki odkrijejo posamezne
afere in nezakonitosti, ali celo tisti, ki
o njih pišejo.

Zato se vse bolj potrjuje trditev, da
ni dovolj, da imamo samo sodišča, po¬
licijo ali pa vojsko. Pri vsem tem mora¬
mo imeti najprej razčiščene pojme o
preteklosti, o zločinu in kazni, o krvni¬
kih in žrtvah, ter poznati vrednote, ki
bodo potrjene vsaj s političnim, če že
ne z družbenim soglasjem. Res je,
demokratičnost se meri tudi z odpu¬
ščanjem, s pozabo in prikrivanjem
resnice pa nikoli. Po tej logiki je lahko
udbovski sodelavec tudi minister v
vladi, tudi poslanec, vodja stranke itd.,
a le, če mu z vedenjem o njegovi prete¬
klosti ta mandat podeli zadostno števi¬
lo glasov volilcev.

Primer Zmaga Jelinčiča je prav zara¬
di tega povzročil pravi šok in paniko v
posameznih strankarskih vrstah, ker je
bil prvi resni zgled človeka, ki se je v
slovensko politično orbito dvignil s

pomočjo zamolčane preteklosti. Ker

ni bil sposoben „samokaznovanja“ in
verjetno v lažnem prepričanju, da ga
bodo politični botri in stvaritelji vedno
varovali, je tvegal: šel je na volitve, po¬
bral zavidljivo število glasov ter doživel
moralni in politični padec. Ker je polno¬
leten, je tvegal po svoji volji, in ker ni
čisto intimno ločil, kaj je prav in kaj na¬
robe, bo moral vzeti posledice svoje
preteklosti na svoja ramena.

Delova vloga je pri tem bila čisto pro¬
fesionalna: časnik je objavil verodosto¬
jen dokument o Jelinčičevi ne tako
davni preteklosti in čisto nič več. Tisto
več mu poskušajo pripisati drugi — dei
medijev, ki joče nad Jelinčičevo usodo
in moralizira s podtikanji o motivih, ki
so Delo vodili v Jelinčičevo denuncia-
cijo, in del strank, ki tako in tako že
dolgo vsiljuje prepričanje, da je prete¬
klost stvar zgodovine, afere in udbov¬
ski dosjeji pa nas odvračajo od aktual¬
nih družbenih problemov in nalog.

In da bo resnica o vseh dosjejih še
bolj „pretresljiva", je treba dodati vsaj
dve opozorili. Delo je do sedaj objavilo
samo en tak dosje (Jelinčič) — podpi¬
sani ga je iskal tri mesece, časopis pa
ga je natisnil, ko ga je dobil. In drugo
— papir o Jelinčiču je pricurljal iz tiste¬
ga dela slovenskega političnega tele¬
sa, ki danes sestavlja vladajočo koali¬
cijo. Tako iz igre izpade vsa opozicija,
ki so ji nekateri očitali omenjena deja¬
nja. Ni pa Delo objavilo kosovskega
dokumenta s seznanom novinarjev, saj
papirji niso imeli potrebnih znamenj
verodostojnosti. To je objavila Mladina,
ki je v objavi videla svoje interese.
Kljub temu bo časopis Delo sam preve¬
ril preteklost nekaterih izpostavljenih
novinarskih imen (Igor Guzelj, Vinko
Vasle, Janko Lorenci, Boris Jež in Da¬
nilo Slivnik). Z njihovim soglasjem,
seveda.

Vinko Vasle — DELO, Ljubljana, 3.

8. 1993.

TUDI LAIKI OPAZUJEMO

Pod gornjim naslovom se tov. Vrab-
čeva huduje na slovenske oblasti, ki ta
čas, ko se pred očmi krade družbena
imovina, se le-ta ukvarja s postavlja¬
njem domobranskih obeležij.

Njeno zgražanje nad krajo družbe¬
nega premoženja je razumljivo, ni pa V.

razumljivo, da istoveti Cerkev z ljudmi,
ki imajo še vedno toliko politične in
gmotne moči, da s sedanjo družbeno
lastnino ravnajo podobno, kot so leta
1945 s privatno. Tako naziranje je
odraz tiste, še ne preživete dobe, ko je
oblast ljudem odganjala lastna razmiš¬
ljanja in jim vsiljevala svoje kalupe. Ni
mi znano, da bi kdaj oblast potrošila
en sam tolar ali izgubila eno samo mi¬
nuto razpravljanja za postavitev domo¬
branskih obeležij (Balantiču je bil po¬
stavljen spomenik kot pesniku in ne
kot domobrancu). Te spominske ploš¬
če naročajo in plačujejo izključeno
samo svojci onih žrtev, ki jih je pomo¬
rila komunistična revolucija in katerih
spomin je bil pregnan iz javnega obče¬
stva. Tiste, ki jih motijo ta obeležja na

/-

Le skladnost
bi bila uspešnejša

Slaba učinkovitost nepovezane
politike SKD in SLS spet sili obe
stranki k razmisleku o bolj usklaje¬
nem političnem delovanju. Še bolj
pa neučinkovitost boli zunajstran-
karskega Slovenca, ki ima krščan¬
sko prepričanje. Čeprav se komu
morda zdi ta razsežnost za stran¬
karsko politiko nepomembna, v
razmerah postkomunističnih družb
to ni nepomembno vprašanje. Zato
ne le obujanje Demosovih neiz¬
polnjenih nalog, ampak tudi vloga
krščanske drže v politiki sprašujeta
vest obema strankama, ki si vsaka
po svoje prilaščata krščansko volil¬
no bazo in govorita o svoji katoliški
idejni pripadnosti. Član SLS je ne¬
davno celo zapisal, da so kmetje v
preteklosti edini gradili in obnavljali
cerkve, skratka, bili edina opora
Cerkvi. Sicer pozablja, da je Cer¬
kev v preteklosti živela vsaj toliko
tudi od delavcev. Znano pa je tudi,
da so duhovniki in škofje s svojo
pozicijsko držo to omogočali in da
so skupaj z laiškimi kristjani skrbeli
za tisto opozicijo, ki je bistveno
(čeprav ne tako glasno kot nekatoli-
ška) pripomogla k uveljavljanju
družbenih sprememb in vzgojila
ljudi za alternativno politiko komu-

12

pokopališčih (in ne na javnih mestih),
sprašujem,- kje so bili tedaj, ko je
oblast brez posluha za mero in še manj
za umetniški navdih posejala deželo
skoraj do stopnje onesnaženosti z eks¬
hibicijskimi revolucionarnimi figurami?
Stroški za te monumentalije se niso
poravnavali iz članarine komunistične
partije oziroma borčevske organizaci¬
je, kot bi človek na prvi pogled pričako¬
val; breme za to demonstracijo slabe
vesti je plačala celotna družba.

Zanimivo je, da v isti rubriki, iste šte¬
vilke Dela, neki zdomec naproša jav¬
nost za prostovoljne prispevke pri po¬
stavitvi spomenika žrtvam komunistič¬
ne zablode. Komunistična soldateska
je namreč v njegovem kraju zadala tak
demografski poseg, da preživelih ni to¬

liko, da bi mogli plačati postavitev spo¬
menika!

Ne pričakujemo, da bi se tovarišica
Vrabčeva opravičila za svoj spodrsljaj
ljudem, ki iz pietetnih nagibov za svoje
stroške postavljajo obeležja svojim za¬
molčanim svojcem. Med ljudmi je
namreč še vedno toliko negodovanja
do vseh, ki so se kdaj pregrešili zoper
ideologijo KPS, da se omenjeni tovari¬
šici te vljudnostne geste ni treba po¬
služevati.

Franc Blatnik — DELO, Ljubljana
30 . 7 . 1993 .

(Pismo je odgovor na pisanje neke
bralke Dela, ki kritizira vlado Slovenije
in njene organe, ki naj bi finančno po¬
magali pri postavljanju spomenikov

vsem, ki so bili pobiti med vojno in po
njej s strani partizanske vojske; obe¬
nem pa pokaže tudi svojo nestrpnost
in sovraštvo do vseh, ki niso bili na
strani komunistične soldateske — Op.
ur.).

MED PRIJATELJI
JE VSE ODPUŠČENO

V zbirko založbe Emonica se je leta
1990 uvrstila tudi knjiga o predsedni¬
škem kandidatu Milanu Kučanu. Kot je
takrat zapisalo Delo, se je med kolegi
»predmeta knjige" pojavil tudi Stevo
Došenovič, prvi govornik na predstavit¬
vi knjige, ki je drugače znan tudi kot
večkratni povzročitelj kaznivih dejanj.


nizmu. Podpora je torej oboje¬
stranska, Cerkev je podpirala kme¬
te in obratno. Vprašanje pa je seve¬
da, ali si lahko kmete prilašča
samo SLS.

Prav tako si Cerkev ne more pri¬
laščati ali imeti za „svoji" stranki
SLS in SKD, vendar lahko računa
pri njima na drže skladne z njunima
imenoma in programi.

Posledica komunistične prete¬
klosti je tudi razpad sistema in
nezmožnost predvsem novih sil, da
bi ustvarile nove povezovalne siste¬
me. Levica ohranja partijsko disci¬
plino, je vidna v vseh družbenih po¬
javih, ponovno zelo izrazito ob smr¬
ti revolucionarja Mačka, njen na
različne načine maskirani pred¬
stavnik pa je predsednik nekdanje¬
ga CK ZKS (Milan Kučan, op. ur.).
Nove demokratične sile se sicer ne
marajo kititi z enakimi metodami,
vendar jim žal večkrat praktično
podlegajo. Glavno besedo imajo
Jiderji", ki imajo  „nove revolucio¬
narne zasluge", ljudstvo pa naj se
podredi. Liderji pa niso sposobni
uskladiti sodelovanja in uskladitve
in si tako zagotoviti večjo učinkovi¬
tost, s tem pa bi dolgoročno tudi
samim sebi pridelali boljše dosež¬
ke. Razbitost politike Demosa je
podobno kot v drugih postkomuni¬
stičnih državah okrepila nekdanjo

partijsko dediščino, ta pa je ohrani¬
la staro disciplino. Pri tem pa na¬
sprotnikom komunizma prehitra
želja po prevzemu komunističnih
vzvodov oblasti zmanjšuje razsod¬
nost za skladno in uspešno uvelja¬
vitev teh ciljev.

Strinjamo se lahko s SLS, da
niso izpolnjeni pogoji, kakršne si
želi ne le SLS, ampak tudi veliko
Slovencev. Takoj pa se lahko vpra¬
šamo, ali politična scena ne bi bila
drugačna, če bi vsaj SLS in SKD,
ne le od zadnjih, ampak od prvih
demokratičnih volitev bolj usklaje¬
no politično (so)deiovaii, če že ne
bi bili enotna stranka. In če bo med
njima ostal status quo, se bo seda¬
nje stanje le še nadaljevalo  — v ve¬
selje njunih idejnih nasprotnikov in
žal njunih privržencev, beri: volil-
cev. Če se torej SLS pritožuje nad
neuspešno vladno politiko SKD, se
lahko tudi sama vpraša, zakaj je
tako. Eden izmed razlogov je brez
dvoma razdrobljenost ljudi in še
posebej strokovnjakov pri obeh
strankah, kar je bistvenega pome¬
na za doseganje političnih ciljev, ki
jih zastopata stranki. Obe stranki
ne smeta spregledati želje sloven¬
skih kristjanov, ki od njiju pričaku¬
jejo uveljavitev naših interesov. Ker
pa stranki ne delujeta usklajeno, je
stanje takšno, kot pač je. Zato je

razumljiva izjava nadškofa Šuštarja
za Kleine Zeitung, da je pri nas še
malo storjenega za ureditev prav¬
nega statusa Cerkve. Podobno pa
velja za pravni status državljanov
nasploh. Kristjani ne moremo mol¬
čati ob dejstvu, da niso odpravlje¬
ne pretekle krivice, da se v naši
družbi uveljavljajo mafijske metode
itd. Odločen nastop proti temu pri¬
čakujemo predvsem od strank, ki
spoštujejo krščanski etos, kasneje
pa od tistih, ki samo menjavajo
imena in simbole, njihove metode
pa ostajajo iste.

Zato je odgovornost teh strank
toliko večja. Znova je treba zapisa¬
ti, kar je sicer že bilo zapisano, da
je sramota, ker se kristjani zaradi
sebičnih interesov v političnem živ¬
ljenju ne potegujejo skupaj za živ¬
ljenjske interese narodnega tele¬
sa .. . Čas je, da začnemo kristja¬
ni v javnosti izkazovati svojo učin¬
kovitost ne z imeni in frazami, tudi
ne samo s svojim krščanskim ime¬
nom — to je lahko tudi drugačno
— ampak s politiko, ki je v vseh ozi¬
rih skladna z etosom naše vere.
Tega etosa nas ne bi smelo biti
sram, četudi nasprotniki javno raz¬
glašajo, da vera ne spada v po¬
litiko.

Juhant Janez — SOBOTNA
BRANJA, Ljubljana, 24. 7. 1993.

13

Stevo Došenovič seveda še zdaleč ni
edini, ki mu je omogočeno gibanje v
neposredni bližini Slovencem tako
všečnega očeta naroda. Poleg slavo¬
spevov o Kučanu s strani srbskih prija¬
teljev, ki jim kriminalna dejanja niso
tuja, si je predsednik države pridobil
tudi nekaj „posebnih svetovalcev' 1 .
Eden izmed njih je gotovo Neven
Borak, ki se je .izkazal" pri pisanju
znanega Dnevnikovega komentarja ob
junijski vojni v Sloveniji (v komentarju
se je postavil na stran JLA in kritiziral
odločitve slovenskega parlamenta, ki
se je odločno postavil v bran domovine
— op. ur.). Da poteze nekaterih Kuča¬
novih prijateljev še zdaleč niso nedol¬
žne, povedo zadnji podatki Kosa o nje¬
govih sodelavcih Cna listi se je znašel
tudi Neven Borak). Ob tem seveda
lahko marsikdo poreče, da so objavlje¬
ni podatki neresnični ali celo, da so lju¬
dje bili prisiljeni k sodelovanju, morda
zavedeni. Koliko smo še povezani s
preteklostjo, nam povedo številni pri¬
meri. Poglejmo samo primer Došeno-
viča. Kljub pregonu iz države Sloveni¬
je še vedno živi in dela v Sloveniji.
Za koga?

Kot je razvidno iz zbranega gradiva
Temeljnega sodišča v Ljubljani, je Ste¬
vo Došenovič (roj. 1947 v Bošnjacih —
Sanski Most, Jugoslavija) že znan pre¬
stopnik, saj se je zaradi storitve kazni¬

vih dejanj že trikrat znašel na zatožni
klopi; prvič zaradi tatvine in zatajitve,
drugič zaradi poneverbe, tretjič pa za¬
radi kaznivega dejanja ponarejenja li¬
stin in goljufij leta 1991. Obsojen je bil
na pet mesecev — če pa v dveh letih
ne bo storil nobenega kaznivega deja¬
nja in oškodovancem povrne povzro¬
čeno škodo, sodba ne bo izvršena. Do¬
šenovič je tako ostal na prostosti in
opravljal službo direktorja založbe
Emonica. Kako je bil lahko na takšnem
delovnem mestu ob pomanjkljivem
znanju slovenščine, kot je razvidno iz
dokumentacije, je morda razumljivo
samo tistim, ki so mu pomagali pri
prevzemu funkcije.

S svojimi dejavnostmi je nadaljeval
tudi po volitvah, zlasti v času pred ju¬
nijsko vojno in med njo. Bil je tesen
sodelavec z Dragišo Marojevičem, ki je
poskušal prinesti „beograjske mitinge
resnice" tudi v Ljubljano. Leta 1992 je
bil Došenovič izgnan iz države, vendar
se je kasneje vrnil in se ponovno na¬
stanil v nekdanjem stanovanju v Ljub¬
ljani. Od podpori nekaterih .nevidnih"
se lahko tako pripravlja za nove funkci¬
je v Sloveniji.

Biserka Karneža  — SLOVENEC,
Ljubljana, 28. 7. 1993.

VRNITEV IN OVADBA K. KOLŠKA

Nedavno se je vrnil v Slovenijo gene¬
ralpolkovnik JNA Konrad Kolšek.

Takrat je brigadir Tone Krkovič (odli¬
koval se je med zadnjo, deset-dnevno
vojno v Sloveniji) v pismu Milanu Kuča¬
nu temu dejanju ostro nasprotoval ter
vrnil odlikovanje (odlikovan je bil za
svojo hrabrost med agresijo). Čestitam
mu zaradi tako odločnega in hrabrega
dejanja. Popolnoma se strinjam z
njim.

29. julija sem v dnevniku Slovenec
prebral članek z naslovom: Ovadba
zoper K. Kolška. Ministrstvo za obram¬
bo je ovadbo izročilo Temeljnemu jav¬
nemu tožilstvu v Ljubljani skupaj z do¬
kumentacijo, ki Kolška bremeni, da je
med 10-dnevno vojaško agresijo sode¬
loval proti Republiki Sloveniji. Bil je na¬
čelnik petega vojaškega okrožja JLA.
Dajal je tudi sovražna povelja in ukaze,
ki ga kazensko bremenijo.

Kaj bo storila mati Slovenija s svojim

sinom? Neoviran prihod mu je že dovo¬
lila. Ga bo tako sprejela, kakor je spre¬
jel oče svojega sina v Sv. pismu v priliki
o izgubljenem sinu?

Ali mu bo vse odpustila in mu dala
visoko pokojnino iz našega že tako
izžetega pokojninskega sklada ter mo¬
goče celo generalsko mesto v sloven¬
ski vojski? Generalov nam ne manjka!

No, zaenkrat mu ne gre slabo, saj
stanuje v lepem kraju v svoji počitniški
hiši v Sloveniji. Moje mnenje je, da se
mora sodno ugotoviti, kako velika je
njegova krivda, temu primeren naj bo
tudi sodni postopek in nazadnje
obsodba.

Ignacij Hegler  — SLOVENEC, Ljub-
jana, 6. 8. 1993.

CESTA MIMO SLOVENIJE

Kaj se pravzaprav skriva za odločitvi¬
jo o prednostni gradnji ceste .vzhod —■
zahod" — Lendava — Nova Gorica?
Elegantna odločitev parlamenta o ben¬
cinskem tolarju (višja cena bencina, iz
katere bi del denarja šel direktno v iz¬
gradnjo cestnega križa v Sloveniji), bi
znala pomeniti marsikaj — da se ne
odločamo o glavni slovenski cesti,
marveč o cesti, ki bo šla mimo Slo¬
venije.

Smer je očitno zastavljena tako, kot
bi to najbolj ustrezalo drugim, denimo
močnemu italijanskemu kapitalu in se¬
vernoitalijanskemu podjetništvu, ki
mora čimprej prodreti na Vzhod. Vpra¬
šanje, ali ne bi bilo za Slovenijo pamet¬
neje nastaviti glavno cestno os med
mejo z Madžarsko in morjem, je prene¬
halo biti jabolko spora med novogori¬
ško in koprsko regijo tisti trenutek, ko
sta obe regiji spoznali, da sta v pribli¬
žno enakem podrejenem položaju do
odločujočega centra in da kreganje
med severno in južno Primorsko nobe¬
ni ne koristi. Prav zaradi tega smo
lahko slišali mnenje uglednega novo¬
goriškega gospodarstvenika in javne¬
ga delavca, ki kar ni mogel verjeti, da
se je parlament odločil za glavno smer
proti Novi Gorici. Ob tehtnem premi¬
sleku je vsakomur (očitno tudi Novogo¬
ričanom) jasno, da bi morala biti v slo¬
venskih razmerah smer proti morju za
majhno državo pomembnejša. Ker pa
Slovenija ni osamljeni otok sredi Evro¬
pe in je odvisna tudi od svojih sosed,

14

postane risanje cest čez ta otoček po-
sem drugo vprašanje. Lahko si misli¬
mo, da slovenski voditelji preprosto
niso imeli druge izbire in so morali pri¬
stati na smer, ki veliko bolj ustreza dru¬
gim kot pa Sloveniji. Pa čeprav so pri
tem zatajili pomen morja (kdo se še
sploh spominja resolucije o pomorski
naravnanosti Slovenije!), pospeševal¬
no vlogo koprskega pristanišča, vlogo
obmorskega turizma (kljub temu še
vedno ustvari 40 odstotkov deviznega
priliva in skoraj toliko državnega turi¬
stičnega prometa) itd. .

Želja in pripravljenost na vse, da bi
le ustrezali drugim, je več kot nera¬
zumna. Tudi pri sistematičnem uniče¬
vanju najbolj donosnih turističnih
panog. Le kako je mogoče verjeti dr¬
žavnim organom, ki znova in znova od¬
krivajo razloge za omejevanje poslo¬
vanja igralnic, v katerih denar zaprav¬
ljajo tujci, in ki hkrati ne storijo nič, da
bi preprečili zares škodljive pojave
najrazličnejših nedovoljenih iger na
srečo, škodljivo razraščanje avtomatov
za igre na srečo, vse večje srečolovne
akcije najrazličnejših podjetij, ki vodijo
v stisko številne državljane Slovenije.

Toda to sta šele dva primera, ki le
bežno nakazujeta, kako močno je Slo¬
venija odvisna od drugih evropskih
držav in kako je vpeta v razmerja
vročih evropskih silnic. Njena volja se
zdi v širšem mednarodnem prostoru
povsem nepomembna, na kar jo neka¬
tere države venomer opozarjajo. Prav
zato je bojazen pred vračanjem v Ju¬
goslavijo več kot na mestu. Priznanju
samostojne države navkljub življenje
pogosto prinaša drugačno sliko. Dve
leti po osamosvojitveni vojni je Sloveni¬
ja tudi za najbližje sosede vse prepo¬
gosto „del Jugoslavije". Iz Italije na pri¬
mer niso dovolili v Slovenijo izvoziti
umetelnega ognja, ki ga potrebujejo za
ognjemet na Koprski noči, ker da je
Slovenija še vedno del (bivše) Jugosla¬
vije in bi umetelni ogenj lahko prišel v
neprave vojskujoče se roke. Iz Benetk
ne vozijo angleških turističnih skupin
v Lipico in Postojno, ker gre menda za
rizično območje. Celo avtomobila si pri
sposojevalnici (rent-a-car) ni mogoče
sposoditi za vožnjo v Slovenijo! Smo
ali nismo v Jugoslaviji?! Pri nas pa se
kregamo in razpravljamo, kako nemo¬
ralno je posojati denar tistim tujcem,

ki bi ga radi zapravili v naših igralni¬
cah . . .

In zdaj smo spet pri cestah. V Slove¬
niji so jih doslej gradili tako počasi, da
je že prav vseeno, kje jih bodo začeli
graditi prej. Res je, da bi prav s cesta¬
mi lahko najprej dokazali, koliko smo
samostojna država in koliko „bivša Ju¬
goslavija". Vse pa kaže, da se bomo
še dolgo osamosvajali.

Boris Šuligoj  — DELO, Ljubljana, 2.
8. 1993.

V SPOMIN VELIKEMU NADŠKOFU

Prve dni julija je slovensko javno in
predvsem cerkveno življenje zaznamo¬
vala osebnost ljubljanskega nadškofa
Antona Vovka, moža, ki je v letih svin¬
čenega komunizma vodil ljubljansko
nadškofijo in je umrl 7. julija 1963. Tri¬
deseto obletnico smrti tega pomemb¬
nega moža Cerkve in naroda sta za¬
znamovala dva dogodka: v lopi cerkve
sv. Marka v Vrbi so v sredo, 7. julija,
odkrili nadškofov doprsni kip, nasled¬
nji dan pa na Nadškofijskem ordinaria¬
tu v Ljubljani predstavili prvi del knjige
Ludovika Ceglarja z naslovom Nadškof
Vovk.

Osebnost Antona Vovka, ki jo pred¬
stavlja knjiga duhovnika Ludovika Ce¬
glarja, bo za zgodovinarje, ko se bodo
lotili pisanja prave povojne zgodovine,
zagotovo ena ključnih, saj se ob njem
kaže odnos komunistične oblasti do
Cerkve, duhovnikov in sploh položaja
vernih v družbi. Anton Vovk izhaja iz
znamenite Ribičeve rodbine, ki je sto¬
letje pred tem dala največjega sloven¬
skega pesnika, Franceta Prešerna.
Vovk se je rodil 19. maja leta 1900 in
je pesnikov pranečak. Na to je bil
vedno zelo ponosen. V duhovnika ga
je posvetil leta 1923 nadškof Anton Bo¬
naventura Jeglič. Posebnost njegove¬
ga duhovništva je bila, da je opravljal
vse službe od kaplana do škofa. Bil je
kaplan v Metliki in v Tržiču, kjer je ka¬
sneje postal župnik in od tam odšel v
Ljubljano za kanonika. Ob koncu
vojne, ko se je del stolnega kapitlja
skupaj s škofom Rožmanom umaknil
z begunci na Koroško in nato v be¬
gunstvo, je po dogovoru z generalnim
vikarjem Nadrahom, ki ga je Udba
zaprla, postal upravitelj škofije. 15.
septembra leta 1946 je bil imenovan za
ljubljanskega pomožnega škofa. Jese¬

ni leta 1950 je postal apostolski admi¬
nistrator škofije s pravicami reziden-
cialnega škofa. Po smrti škofa Gregori¬
ja Rožmana je leta 1960 postal redni
ljubljanski škof in bil ob 500-letnici
ljubljanske škofije, 4. marca 1962,
povzdignjen v nadškofa. Umrl je 7. juli¬
ja 1963.

Kot upravitelj ljubljanske škofije po
odhodu številnih duhovnikov v be¬
gunstvo, v neurejenih razmerah po
vojni, ko je nova komunistična oblast
vse bolj trdo nastopala do Cerkve, ji
očitala kolaboracionizem, pobirala vse
premoženje, ovirala vrnitev duhovnikov
v gorenjske župnije, kjer so Nemci
med vojno vse duhovnike pregnali, za¬
pirala duhovnike in pritiskala po znanih
komunističnih manirah na vernike, je
škof Vovk pokazal osebno veličino.
Tudi sam je bil pod stalnim nadzorst¬
vom, ustrahovanjem, pritiski. Redno
so ga zasliševali in mu grozili. Najhuje
je bilo ob zažigu na železniški postaji
v Novem mestu. Namenjen je bil v Sto¬
piče na blagoslov orgel. Na postaji ga
je skupina razgrajačev ustavila, poli¬
la z bencinom in v vagonu zažgala.
Niso pustili, da bi ga odpeljali v bolniš¬
nico, ampak se je moral vrniti v Ljublja¬
no. Pri zažigu je dobil hude rane, po¬
sledica pa je bila sladkorna bolezen,
zaradi katere je kasneje, razmeroma
mlad, umrl.

Prebivalci Vrbe in vse brezniške žu¬
pnije so ponosni na svojega rojaka An-

(dalje na str. 35)

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

Učitelj Martin Kačur je prestav¬
ljen v Zapolje. Mlad je in poln načr¬
tov za poučevanje naroda. Zaljubi
se v lahkoživo Sitarjevo Minko v Bi¬
stri, ki ga pa dejansko vleče za
nos. V vasi sklene ustanoviti bral¬
no društvo. V gostilni se zato zbe¬
rejo kmetje in delavci. Njegov go¬
vor razvname prepir in pretep. Za
kazen je prestavljen v Blatni dol.

Blatni dol je umazana in zaosta¬
la vas. Kačur se naseli v šoli: ta je
zanemarjena in zapuščena. Pogo¬
vori se z župnikom, ki je posebnež
in pravi kmet. V krčmi na kraju vasi
spozna krčmarjevo rejenko Ton¬
čko, ki ga brž zaprede v svoje mre¬
že. Kačur se z njo poroči, takoj pa
spozna, da se je s tem dejansko
ubil.

Deset let preživi Kačur v Blat¬
nem dolu. Nič več ne goji v sebi
mladostnih načrtov, da bi ljudi izo¬
braževal. Polagoma otopi, začne
pijančevati in počasi propada.
Prepira se z ženo in zaman prosi
za premestitev.

Potem se mu sreča nasmehne.
Prestavljen je v večjo dolinsko vas
Laze. Tja se preseli z ženo in tremi
otroki. Spet je poln upanja na lep¬
še življenje, a pri ženi ne najde ra¬
zumevanja. Zvečer se napoti v
krčmo. Velika družba sedi za mizo
in vsi so že malo omotični.

..Vse o pravem času . . . tako je.
Biti cunja, kadar je veter. . . sem
in tja in kamor koli. . . nekam jo
bo že prineslo. Ne biti samovoljen
natič. Če je v rahli zemlji, ga veter
izruje in zaluča v razor. Če je globo¬
ko zasajen, ga prelomi ... To
kakor drugo . . . Kadar ni vetra,
leži cunja v blatu, natič pa se spe¬
nja visoko . . . zato je takrat bolje
biti natič . . . bolj je spoštovan, bolj
češčen  ... in tako . . . natič  —
cunja, cunja  — natič ... to je
življenje . . .“

Začel je prepevati natihoma po
dolgočasni melodiji.

.Cunja  — natič. . . natič  —
cunja  ..."

Breznosi Andrejaz ga je prijel
pod pazduho in ga je spravil do
doma . . .

Zbudil se je zjutraj Kačur in za¬
zdelo se mu je, da je sanjal čudne
sanje. Tam je stal Ferjan, in on,
Kačur, je stal pred njim s klobukom
v roki in se mu je klanjal.

..Ali so bile sanje?" je vprašal še
ves nemiren, ko je odprl oči.

„Brigajo me tvoje sanje," je od¬
govorila žena čemerno. „ Pijan si
bil, da si obležal v veži."

Oblekel se je v praznično obleko
ter si očedil suknjo.

„Zdi se mi, da niso bile sanje."

Napotil se je proti šoli. Sijal je
topel jesenski dan.

Kačur je mežikal z motnimi očmi.
V obraz je bil siv, upadel. Suho mu
je bilo v grlu in na jeziku. Neprije¬
ten mu je bil svetli dan. Pregospo-
ski se mu je zdel, visok in prezirljiv.
Hodil bi rajši po blatu, v dežju in
mraku.

Pred šolo se je bil pripeljal kole¬
selj, iz njega je skočil gospod v
svetli suknji in je izginil v vežo.

„Tisti je," se je prestrašil Kačur.

„Spoznal sem ga, kakor je stopil."

Postal je, nato se je vrnil. Nekaj
čudnega — ne ponos ni bil ne strah
— mu je branilo, da bi se pokazal
Ferjanu in se mu poklonil. Šel je v
krčmo, sedel je v teman kot in je
gledal predse na mizo. Polna ste¬

klenica je bila pred njim in ni se je
dotaknil.

Dolgo je sedel, nato je skril
obraz v roke in solze so ga zaskele¬
le v očeh.

Jo ni pravica! Tako ne morejo iti
božja pota!. . . Trpljenje brez
plačila . . . plačilo brez trpljenja!"

Steklenica je bila še polna na
mizi, ko je šel ter se vrnil v šolo s
krepkejšim korakom in resnim,
temnim obrazom.

Ferjan je prišel po stopnicah in
se je pogovarjal glasno z Jerinom.

„A tukaj si torej, Kačur? Iskal
sem te že, pa pravijo . . . No," mu
je segel v roko, „ kako pa je? Hudo
si se postaral, res. Če bi te bil
srečal na ulici, te ne bi bil spoznal."

„No, tako je pač," se je smehljal
Kačur grenko. Ja dol, ta gor. . .
tako se svet vrti dandanes."

„Kaj?“ se je zasmejal Ferjan.
„Saj mi vendar ne zavidaš? Veš kaj,
stari, stopiva kam, saj je še daleč
do kosila, pa se pomeniva o tistih
časih  ...”

Jerin mu je ponudil roko.

., Kaj ne greš z nama? No, pa na
svidenje . . . Kaj? Zakaj pa me tako
grdo gledaš, Kačur?"

„ Nikoli ne gledam drugače, od¬
vadil sem se," je odgovoril Kačur in
topila se je samozavest, ki se mu
je bila zdramila v srcu.

Stopila sta v gostilnico ter sedla
v gosposko sobo.

„Seveda, tam v Blatnem dolu," je
vzdihnil Ferjan. ..Zakaj pa si bil
tako neumen? Glej, nekaj let sem
starejši od tebe in ti si bil drugače
veliko bolj pameten kakor jaz  — pa
kaj je zdaj s tabo in kaj je z mano?"

„Le to mi povej," mu je pogledal
Kačur pazljivo v oči, „ kako si to sto¬
ri/. Rad bi vedel. . . ker ne razu¬
mem tega, ne morem razumeti.
Tako majhne, tako zelo nedolžne
stvari sem jaz počel takrat. In
—

„To ni
pravica!“

v___

16

povest

zdaj . . . razvalina. Ti pa si, pravijo,
steber naprednega učiteljstva. In
zdaj . . . nadučitelj . . . Tega, glej,
ne razumem. Razloži mi."

Kačur je govoril odkritosrčno. S
srepim pogledom in z napetim
obrazom.

Ferjan se je zasmejal kro¬
hotoma.

..Takrat v Zapolju si bil otrok in si
bil otrok v Blatnem dolu in si otrok
še zmerom . . . Kaj ne razumeš?
Takrat, pred dvanajstimi leti, človek
ni smel biti napreden . . . zdaj
sme. Še koristi mu.“

„Kaj pa zdaj ne sme biti?" je
vprašal Kačur.

Ji bi torej zmerom rad bil tisto,
kar človek ne sme biti?"

„Ne,“ je zmajal Kačur hitro in
stegnil roke. „ Ne maram biti nič, ne
tisto, kar smem biti, ne tisto, kar ne
smem."

„Nič torej?"

..Nič."

Judi učitelj ne? Žalostne stvari
so mi pravili o tvojih metodah . . .
prinesel si jih bil pač s sabo iz Blat¬
nega dola ... No, zdaj sva v
krčmi."

Kačurja je spreletel strah. Ni več
videl pred seboj Ferjana, temveč
nadučitelja. In njegov obraz se mu
je zdel teman in strog njegov glas.

„Jaz, gospod nadučitelj  ..." je
jecljal.

„Kaj?“ ga je pogledal Ferjan
osupel.

„ Nisem tako mislil. . . nisem mi¬
slil žaliti. . .“ se je izgovarjal Kačur
s plahim glasom.

. Kaj pa ti je, zlodej? Kaj se ti je
zmešalo?" se je čudil Ferjan. Jisto
zaradi šole sem le tako omenil. . .
se bo že napravilo. Zlovoljen si
pač, potrt, raka imaš v srcu  — od
tod palica v šoli in kletev. Seveda
—■ kako pa bi bil prijazen?"

„Saj se bom trudil. . . glej, Fer¬
jan, zdaj vidim, da si blag člo¬
vek . . . saj se bom trudil ..."

„ Nehaj! Kdo pa te bo poslušal?
Verjamem, da bi se spremenil člo¬
vek v tvoji koži. Ampak v staro babo

— ne!" se je razjezil Ferjan.

Kačur ni več vedel, kaj bi govoril
in kako bi se opravičeval.

..Oprosti Ferjan . . . meni je res
težko na svetu . . . Kar sem doži¬
vel, vse, kar sem videl, odkar sem
prišel iz Blatnega dola, mi je ta¬
ko .. . tuje, nenavadno ... ne
vem, kaj bi."

Pogledal je na mizo.

„Ni bilo prav, da so me potegnili
iz Blatnega dola . . . domač sem
bil že tam . . . Zato sem prosil, ker
sem bil navajen ... in ker sem bil
vselej vesel, kadar so odrekli. . .
Ni bilo prav, da sem prosil. . . tam
bi umrl v miru  ..."

Ferjan ga je pogledal sočutno,
toda tudi mnogo prezira je bilo v
sočutju.

„S!ab si bil."

„Ne slab, Ferjan. Zdaj šele, ko
se spominjam v daljavo, zdaj šele
vem, koliko moči je bilo v meni.
Ampak kaplja za kapljo . . . brez
konca. Noben sod ni tako velik, da
bi nazadnje ne bil prazen . . . Saj
nič ne veš. Kaj tisto — tam zunaj.
Človek se otrese, pa je, in gre dalje
svojo pot. Ampak tisto . . . tisto
trpljenje med štirimi stenami, ki ga
ne vidi ne svet ne prijatelj in ki ni

Sveta gora pri Novi Gorici, kraj kjer
se zbirajo slovenski romarji
(foto: Božo Rustja).

/-

»Slab,
je rekel,

da sem ... “

v_

poplačano nikoli. To bi moral po¬
znati, Ferjan."

„No . . . seveda."

Očitno je bilo, da se je
dolgočasil.

„Drugače . . . kako pa ženi?"

,Kako bi?" je odgovoril Kačur
osorno. Jukaj je zdaj doma . . . jaz
nisem."

Obadva sta molčala.

., Skoraj bo čas za kosilo, mislim,"
je pogledal Ferjan na uro.

jas je, res," je vzdihnil Kačur.

„Ali prideš jutri v čitalnico?"

..Morda."

jena tudi?"

Kačur ga je pogledal.

..Seveda pride." —

Ko se je vračal Kačur tisti dan
domov, so bile njegove misli vse
bolj vroče in je bilo njegovo srce
vse bolj polno kakor poprej.

,. Ne samo jaz, bratec . . . tudi ti
si se spremenil... In čeprav nosiš
zdaj novo suknjo, nič na bolje se
nisi spremenil kakor jaz!" —

Žena je šivala, gladila obleko,
pripravljala bluzo, krilo, klobuk.
Vroč je bil njen obraz in komaj se
je ozrla na moža.

„Kaj res pojdeš?" ga je vprašala
mimogrede, ko je nesla vroče žele¬
zo iz kuhinje.

..Pojdem. Kamor ti, tja jaz," je od¬
govoril s hudobnim nasmehom in
je gledal na razprostrto krilo, ki ga
je likala z železom, na bluzo, ki je
visela ob durih, na belo, čipkasto
perilo.

„Za koga pa se tako napravljaš?"

„Zate najbrž ne."

Videl je njen goli, polni vrat,
njene gole, okrogle roke in je vztre¬
petal. Prijel jo je za ramo in je čutil
žarko gorkoto njenega telesa.

17

povest

.Zakaj pa si taka z mano?"

.Pusti me na miru, ko vidiš, da
delam!"

Postal je trenutek za njo. Dvignil
je roko od njene rame, držal jo je
skrčeno, napeto kakor kremplje,
nad njenim vratom.

.Samo da bi pritisnil. . .

tiščal ..."

Zganila je z glavo, zaropotala je
z železom  — in roka mu je
omahnila.

Šel je v svojo izbo, globoko sklju¬
čen, trepetajoč, in je legel oblečen
na posteljo.

.Še to, kar sem dobil za borno
plačilo, ni moje . . . Slab, je rekel,
da sem ... in zelo sem slab. Zakaj
nisem zgrabil. . . pritisnil. . .?“

Iz postelje ob zidu je gledalo
nanj dvoje velikih, vodenih oči.

.Ata!"

Skočil je k njemu in ga vzel  v
naročje.

.Ti...  ti si moj! Čigav si?"

.Atov!"

.Seveda si moj.  . . saj si tako
bolan, ubožec!" —

Stala je sredi izbe, v svetli obleki,
vsa v čipkah in žametnih trakovih,
na glavi klobuk z dolgim peresom
in bel sončnik v roki; gledal jo je
in ni se mu zdela več tako lepa, lep
je bil še samo zardeli, veseli obraz.

.Ali pojdeš sam?!

„Pozneje pridem."

.Kakšen obraz pa delaš? Kaj
nisem lepa?"

.Ne!"

.Žalost velika, če tebi nisem po
godu!" se je okrenila žena. .Pa za¬
kleni vrata!"

Videl jo je še, ko je šumela mimo
okna in je razprla sončnik, da bi ji
ne sijalo v obraz večerno sonce, in
ko jo je videl od daleč, je zapazil
prvikrat, da so ji rokavice preozke
in pod rokavom za palec prekratke.

Napotil se je šele, ko se je
mračilo.

Šel je mimo krčme, svojega tem¬
nega, prijaznega doma.

„ Kaj ne bi stopil rajši tja? Kdo mi
bo tam kaj očital? Kdo bo tam moj
gospod? Kdo mi bo paral srce, ki
je že tako trudno?"

( -

»Klečala boš

pred

mano . , . “

V___

in stopil je v krčmo, ko je bil šele
komaj pomislil.

.Tako gosposki nocoj?" ga je
vprašal štacunar. .Kaj v čitalnico?"

„V čitalnico!" je odgovoril
čemerno.

.Pa sami? Brez žene?"

.Je že šla!"

Okrogli štacunarjev obraz se je
zasvetil in zasmehljal.

.Tak je šla?"

Kačur ga je pogledal temno.

. Zakaj pa ta smeh? Zakaj pa tako
vprašanje?"

„1!" je skomizgnil z ramami šta¬
cunar. .Saj se  vse lahko vpraša!"

Za drugo mizo je sedel pijan
kmet, štacunarjev večni gost, kadil
je iz kratke pipe, gledal je narav¬
nost na Kačurja in se je smehljal
tiho predse. Naposled je vzel pipo
iz ust, pljunil je in se smehljal še
bolj od srca.

.Tako ste učeni, gospod šolma-
šter, da znate nemško in laško . . .
ampak ne vidite pa še za ped iz¬
pred nosa!"

.Kaj se to pravi?" je vprašal Ka¬
čur jezen.

. Nič se ne pravi! Kadar bo mene
skrbelo, se bom že sam praskal in
svoje uši si bom sam česal!"

Kačur je hitro izpit in je šel.

Minila je igra, tudi petje je že
skoraj minilo, ko je stopil Kačur
med duri in pogledal v dvorano. V
drugi klopi pred odrom, na rdečem
žametu, zardela, srečna in ponos¬
na, je sedela njegova žena; ne v
bleščečih očeh, ne na žarečem,
življenja polnem obrazu se ji ni več
poznal Blatni dol, komaj še na
čipkah pod vratom in za pestjo in
na preveselem in preglasnem
smehu. Poleg nje je sedel tisti
mladi uradnik, tisti lepi fant s pše-

ničnimi kodri, nežno poltjo in z ne¬
lepim izrazom na ustnicah.

povest

,Ni me ugledala1“ je pomislil
Kačur. J n če bi pogledala sem, bi
me ne videla!. . . Ampak potrpi!"

Mraz mu je segel v  srce, do glave
se mu je razlila zloba in se je prika¬
zala na njegovem obrazu.

„ Potrpi ... Še me boš ugleda¬
la .. . klečala boš pred mano in mi
boš strmela v obraz z belimi očmi
in boš vzdigovala sklenjene
roke . . . Potrpi kanalja !..."

Pesem, ki so jo peli na odru, je
bila pri kraju. Tončka je ploskala,
vesela, rdeča v lica, smehljajoča
se, blažena, kakor otrok, in se je
ozrla. Roke so ji omahnile, kri je iz¬
ginila iz njenih lic in njenih ustnic.
Ugledala je njegov obraz, kakor ga
ni videla nikoli: strahoten obraz iz
teme, bled in spačen . . .

Kačur se je naglo okrenil.

V gostilni poleg dvorane so ga
pozdravili glasno: Ferjan je vstal
izza mize.

„ Mislili smo že, da te ne bo, Ka¬
čur! Z veliko silo sem jim dopove¬
dal, da nisi konservativec, da nisi
klečeplazec in špijon! Sedi no!
Tukaj zraven mene sedi!. . . Kaj pa
ti je?"

Kačur je bil še zmerom bled in
je trepetal.

„Slabo mi je bilo, drugega
nič!. . . Čemu pa ta veselica
nocoj?"

„Čemu?“ se je zasmejal Ferjan.
„Kaj mora imeti vsaka stvar svoj
namen? Veselica je pač; vsako leto
je in zato je tudi letos  ... Ti ne
moreš pozabiti na tiste čase, ko je
imela vsaka beseda tudi svojo
misel!"

Konec mize, v tobakovem dimu,
je sedel župan in se je ozrl veselo
na Kačurja izpod črnih obrvi.

( -

„Saj smo te

že spoznali!

Farski si!“

___ /

„Slabe čase ste pač doživeli. . .
in zdaj vas ne izpuste!"

Kačurju je bilo sitno v veliki, go¬
sposki družbi: majhnega se je čutil
in okornega: zato je pil hitro in vino
se ga je lotevalo.

„ Nocoj pa nam ne uideš, Kačur!"
je govoril Ferjan veselo. „ Pripove¬
duj nam nocoj, kako je bilo: bodi
vesel! Poglej nas  — saj smo sami
pošteni ljudje!"

„ Pusti me Ferjan! Kaj se norču¬
ješ? Prestar sem!"

Ferjan se je naslonil globoko na
stol, spustil je iz ust gost oblak
dima in je gledal pazljivo na
Kačurja.

„Jaz pa mislim, da nisi samo
star, Kačur!"

,Kaj še?"

Ferjan ga je gledal in se je
smehljal prežimo.

„Takrat, ko te nič stalo ni, ko si
bil mlad in sam, si lahko oral!"

Kačur je prijel kozarec s tresočo
roko in ga je izpraznil. Jerin je po¬
ložil Ferjanu roko na ramo.

„Ne Ferjan . . . tako ni!"

Ferjan je zamahnil: vino je bilo v
njem.

„Takrat, o! Mlad, sam — kaj pri¬
hodnost? Zdaj: gospod župnik! —
Klobuk do tal! Gospod župan! —
glavo do pasu! Gospod nadučitelj!
— he, ali veš, Jerin, da me je moj
prijatelj, tale Kačur, tituliral z go¬
spodom nadučiteljem? Ko se tikava
in ko sem mu bil drug?"

Kačur se je tresel: vsa kri mu je
bila izginila iz obraza in kosti so mu
stopile iz lic.

„ Ferjan! Zakaj? “ je prosil s trepe¬
tajočim glasom in zakrvavelimi
očmi.

„Saj smo te že spoznali! Farški
si!"

„Kaj sem?" se je začudil Kačur
in se je ozrl po omizju.

.Farški!" se je zasmejal
Ferjan . . .

Petje je minilo v dvorani in dru¬
žba se je usula v gostilno. Kačur
je videl svojo ženo ob strani kodra¬
stega fanta, suho učiteljico ob dol¬
gem, kozjebradem uradniku in je
slušal klepetavi glas ekspeditori-
ce . . . toda vse je bilo kakor v ziba¬
joči se megli, kakor v sanjah.

bo še

19

iz _

življenja
naših
far _

po _

Evropi

—

anglija

■-

Po dolgi in mučni bolezni je v Londo¬
nu na prvi petek v mesecu, 7. maja,
odšla s tega sveta v večnost naša
draga Mihaela Vidmar. Od nje smo se
poslovili s sveto mašo v cerkvi Sv.
Križa na Goldington Rd. v Bedfordu in

Naše noše s škofom H. Trippom

jo ob številni udeležbi rojakov pospre¬
mili na bedfprdsko pokopališče prav
tako na petek, dne 21. maja.

Mihaela se je rodila dne 29. septem¬
bra 1937 v Idriji, očetu Francu in mate¬
ri Mariji Vidmar iz Kovk, danes župnija
Otlica nad Ajdovščino. V Anglijo je
prišla za svojim bratom Filipom in se¬
strama Gabrijelo in Ido leta 1956, stara
komaj osemnajst let. Najprej se je za¬
poslila kot gospodinjska pomočnica v
privatni šoli v Bedfordu, po dveh letih
pa je odšla v London in je dve leti dela¬
la v bolnici. Nato pa je sprejela zaposli¬
tev v restavraciji pri prijateljih Bruni in
Donu. Tu je ostala 18 let, vse do svoje
težke bolezni ledvic, zaradi katere je
morala živeti na dializi kar dvajset let.

Po dolgem in hudem trpljenju, zlasti
po mnogih operacijah, ji je srce prene¬
halo biti 7. maja letos. Naš slovenski
župnik g. Cikanek, ki je vodil pogrebni
obred, je v svojem govoru v cerkvi in
ob Mihaelinem grobu naglašal pomen
človeškega trpljenja v velikonočni
skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti
in vstajenja. Prav v podobnosti Jezusu
v trpljenju, ki jo je za nas tako dosled¬
no udejanjala pokojna Mihaela, da
nam je lahko vsem za zgled, je že za¬
četek naše podobnosti v vstajenju in
v poveličanju. Vsi smo občudovali Mi-
haelino izredno voljo do življenja, ki jo
je zajemala iz neomajne vere in ljubez¬
ni do Boga. Pri vsej svoji težki bolezni,
ko je bila pogosto popolnoma izčrpa¬
na, je Mihaela vedno imela posluh za
težave in trpljenje drugih in je pomaga¬
la mnogim, ki so bili v različnih stiskah
in težavah.

Pokojna Mihaela Vidmar.

Smrt ničesar lepega ne uniči, je še
poudaril g. župnik, Bog pa vse spopol-
ni in dovrši do najvišje popolnosti. Pri
maši smo se zahvalili za Mihaelino živ¬
ljenje, ki je bilo za vse nas velik dar.
Za rajno pa smo prosili, naj bo v Bogu
deležna globine srčnega miru in zma¬
ge ljubezni ter večne in popolne sreče.
Spočij se v Bogu, draga Mihaela.

V nedeljo, 9. maja, smo se slovenski
rojaki zbrali k slovesnemu bogoslužju
že tradicionalne maše v St. George’s
Cathedral, ki je stolna cerkev naše
nadškofije Southvvark. Slovesno bogo¬
služje je vodil pomožni škof Hovvard
Tripp. Svete maše pa so se udeležile
številne narodnostne skupine, ki žive

Na dan mednarodne maše v Londonu.

20

Pater Ciril in župnik Cikanek med na¬
rodnimi nošami v Bedfordu po slovesni
maši.

na področju Londona. Našo skupino
so skupaj s slovenskim župnikom za¬
stopale narodne noše, dekleti Polona
in Bojana, devetletna deklica Natalija,
gospe Marica in Vida in gospod Filip
Vidmar, predsednik našega župnijske¬
ga sveta. Nosili smo tudi našo cerkve¬
no bandero — Marijo Pomagaj z Brezij
in transparent z lepim napisom Slove-
nia, ki ga je nosil gospod Mohar. Pri
sveti maši sta Polona in Bojana v
imenu slovenske skupnosti, v angle¬
škem in slovenskem jeziku, predstavili
prošnje za vse potrebe. Bilo je lepo in
zelo slovesno. Naše narodne noše so,
kot vedno, privlačile veliko pozornost.
Zanje se moramo zahvaliti predvsem
Marici Biberovič, ki je za to priložnost
in za letošnji slovenski dan v Bedfordu
sama naredila kar pet čudovitih narod¬
nih noš različnih velikosti — še pose¬
bej za svojo devetletno vnukinjo Na¬
talijo.

Kot vsako leto so slovenski rojaki na
severu, v Rochdale in okolici, imeli v
nedeljo, 16. maja, posebno majsko po¬
božnost s sv. mašo, petimi litanijami in
blagoslovom z Najsvetejšim. Zelo šte¬
vilen obisk je dokaz, kako si naši ljudje
na severu Anglije še vedno želijo bogo¬
služja v materinem jeziku. Lepo petje
tamkajšnjega slovenskega cerkvenega
pevskega zbora je še posebno pouda¬
rilo lepoto majniške pobožnosti. Na¬
vzoči so se spomnili tudi župnikove
petindvajsete obletnice posvečenja ter
zbrali in mu v dar izročili lepo vsoto

300 funtov. Župnik se je v dvorani
vsem lepo zahvalil, ne samo za darilo,
ampak tudi za tako veliko udeležbo pri
slovenski maši.

Slovenski dan v Bedfordu smo letos
praznovali skupaj z obeležjem srebrne
maše našega župnika gospoda Cika-
neka samo binkoštno nedeljo, dne 30.
maja. Kljub precej viharnemu vremenu
je na slovesnost prišlo veliko število ro¬
jakov od blizu in daleč — po oceni ne¬
katerih jih je bilo na prireditvi kakih
dvestopetdeset. Slovesno bogoslužje
je vodil pater Ciril Božič, frančiškan in
dolgoletni duhovnik za naše izseljence
v Avstraliji (Sydney). V svoji lepi pridigi
je ljubeče nagovoril naše rojake v An¬
gliji in jih osvojil za Jezusa in Marijo.
Po maši smo iz srca zapeli litanije Ma¬
tere božje in se potem ves popoldan
zadržali ob dobri pogostitvi, prijetnem
pogovoru in petju v župnijski dvorani.
Še posebno smo bili veseli prihoda
slovenskega veleposlanika v Združe¬
nemu kraljestvu, gospoda Matjaža
Šinkovca ž družino. Gospod ambasa¬
dor je v župnijski dvorani za župnikovo
25-letnico posvečenja podaril naši slo¬
venski misiji v Londonu faks aparat s
poudarkom, da bomo med seboj bolje
povezani: slovenski rojaki v Veliki Brita¬
niji s svojo katoliško misijo in uradno
predstavništvo Republike Slovenije —
veleposlaništvo v Londonu.

Prav tako so tudi tukaj navzoči rojaki
obdarovali gospoda župnika za njego¬
vo 25. obletnico posvečenja z denarno
vsoto 600 funtov in lepim peresnikom.
Izkupiček dneva 400 funtov pa so bed-
fordski prireditelji Slovenskega dneva

Ob Mihaelinem grobu.

darovali za kapelo našega doma v
Londonu.

Gospod župnik se vsem, ki so ga v
teh dneh praznovanja srebrne maše
obdarovali ali se ga spomnili v molitvi,
iz srca zahvaljuje in prosi božjega bla¬
goslova za vse zaupane mu rojake v
Veliki Britaniji in za vse, ki so kako
drugače z njim povezani — preko vezi
poznanstva in prijateljstva.

V dobrem letu dni se je na znani Har-
ley Street Clinic in v otroški bolnici
Great Ormond Street v Londonu zvrsti¬
lo kar pet otrok iz Slovenije s srčnimi
napakami. O nekaterih smo že pisali.
V teku mesecev junija in julija pa sta
uspešno prestala težki srčni operaciji
pri znanem kirurgu dr. Starku še dva
slovenska otroka, oba z imenom Mitja:
najprej sedemletni Mitja Pangerčič,
doma iz vasi Brvi v župniji Sv.
Križ-Podbočje pri Cerkljah ob Krki, in
nato še triletni Mitja Kočevar iz Radeč
pri Zidanem mostu. Oba Mitja sta se
že kmalu po operaciji s starši vrnila
domov v veselje vseh domačih, sorod¬
nikov in prijateljev. V kapeli slovenske¬
ga doma v Londonu smo ves čas z mo¬
litvijo spremljali potek obeh operacij in
darovali zahvalno sv. mašo, ko sta se
lahko zdrava vrnila domov.

Naj ju v življenju spremlja božji bla¬
goslov in varstvo božje matere Marije!

berite in širite Našo luč!

21

LINZ

avstrija

Z velikim veseljem smo se pripravlja¬
li na največji praznik v naši zgodovini
v Linzu. 4. julija je nameraval naš upo¬
kojeni g. župnik Ciril Lavrič praznovati
svoj zlatomašniški jubilej, toda težka
bolezen ga je zadržala, da mu ni bilo
mogoče priti. Cerkev je bila kljub temu,
da smo večji del ljudi obvestili, da zlate
maše ne bo, lepo obiskana. Kot najbolj
oddaljena je prišla družina Florjančič
iz Spitala ob Dravi. Seveda so se ljudje
začudili, ko je g. župnik Počivavšek pri
maši oznanil, da zlata maša odpada
zaradi bolezni. Spominjali smo se g.
Lavriča pri maši, ki je bila darovana za
njegovo zdravje.

Slovenska skupnost iz Linza želi na¬
šemu jubilarju, da mu Bog vrne zdrav¬
je in da se čimprej vrne zopet zdrav
in vesel med nas! Gospod Lavrič se
trenutno nahaja v celovški bolnici.
Ravno tako želimo zdravje njegovemu
bratu v Sloveniji (tudi on je duhovnik).

11. julija smo pa v našem centru
zopet poskočili. Ga. Anica Vrečič je
obhajala 60. rojstni dan. Ko smo pred
mašo pripravljali dvorano, so nam pri¬
peljali njeni sorodniki toliko reči, da bi
lahko naredili celo ohcet. Ga. Anica,
njen mož, hčerka z možem in ostali
otroci so imeli ogromno dela, da so pri¬
pravili toliko dobrot. Ga. Anica Vrečič

Ob 60. rojstnem dnevu Anice Vrečič
v Slovenskem centru v Linzu.

Pok. Danijel Hrastelj.

je med nami že dolgo let kot sezonska
delavka in skrbi za svojo družino kot
zares poštena, dobra žena in mati. Tu¬
di nam rada pomaga v kuhinji in po po¬
trebi pri čiščenju prostorov. Za vesele
viže je poskrbel g. Zlatko in smo se
tako zadržali v centru skoraj do večera.
Gospe Anici iskreno čestitajo mož,
otroci, zeti in vnučki, posebno se ji pa
zahvaljuje in ji želi še na dolga leta slo¬
venska skupnost iz Linza.

Tudi smrt je posegla v našo sredino
in je v kratkem času pobrala kar dva
naša rojaka. 2. junija 1993 je umrl naj¬
starejši član naše skupnosti, g. Ivan
Tkalec. Z ženo Matildo sta redno obis¬
kovala slovenske maše in center. Po
težki operaciji se ni mogel več postaviti
na noge in nas je v 85. letu starosti
za vedno zapustil. Po njegovi želji je
bil pokopan 5. 6. 1993 v Prekmurju.
Ob navzočnosti dveh duhovnikov in
tudi lepem številu rojakov iz Linza in
sorodnikov doma, se mu je v našem

Pok. Ivan Tkalec.

imenu pri odprtem grobu zahvalil za
vsa njegova dobra dela med nami g.
župnik Ludvik Počivavšek. Ženi Matil¬
di, otrokom in vsem sorodnikom izre¬
kamo iskreno sožalje. Gospod Bog mu
je izpolnil njegovo željo, da bi ga naj
krila slovenska zemlja. Župnikovim be¬
sedam na grobu se pridružujemo tudi
mi: Naj počiva v miru!

15. julija 1993 je v 65. letu starosti
umrl tudi Danijel Hrastelj. Nekateri od
nas ga niso poznali, ker zaradi težke
bolezni v nogah ni dostikrat prihajal
med nas. Kdor pa sliši, da je Danijel
sin našega znamenitega rojaka Jako¬
ba Hrastlja, se ga takoj spomni. Pri
maši in na pokopališču smo se po želji
njegove žene Hildegard in otrok poslo¬
vili s slovensko pesmijo in poslovilne
besede na grobu je povedal g. Zore.
Posebno zanimivo je, da je pokojni Da-

V veselem pričakovanju!

22

nilo spregovoril svoje zadnje besede v
slovenskem, maternem jeziku. Žena
ga ni razumela, kaj ji je rekel, vedela
je samo, da so bile to slovenske bese¬
de. G. Danijel se tudi sicer ni nikjer
sramoval spregovoriti slovensko. Ženi,
otrokom, bratu Janezu in vsem sorod¬
nikom izrekamo iskreno sožalje.

26. 9. 1993 bo tudi letos maša naro¬
dov v linški katedrali. Prosimo vse tiste,
ki imate narodne noše, da jih uporabite
ali jih pa posodite drugim. Po maši bo
pred stolnico tudi kulturna in
kulinarična prireditev.

PREDARLSKA

Materinsko srečanje

Planinsko društvo v Vorarlbergu je
letos počastilo matere s tem, da nas
je povabilo na srečanje na Gurtis.
Prejšnja leta smo imeli materinske
proslave, tokrat pa smo se odločili za
drugačno obliko proslave. Hoteli smo
združiti izlet in skupno srečanje z ma¬
terami.

Vasica Gurtis leži približno 900 m n.
m. višine in je znan smučarski in izlet¬
niški kraj. Sem pride veliko izletnikov
iz Nemčije in Nizozemske v poletnem
in zimskem času. Tukaj najdejo mir in
lepe izletniške ture. Po nekaj urah hoje
preko Gurtisspitze pridemo v Liechten¬
stein ali obratno. Zbralo se nas je kar
lepo število z zgornjega in s spodnjega
konca dežele. Srečanje je bilo v va¬
škem gostišču, kjer so nas pogostili s
pecivom in kavo. Med nami je bil „Edi
2000“ in nas zabaval s svojimi čarovni¬
jami. Vse je spravil v dobro voljo. Vmes
smo poslušali slovenske narodne
pesmi in izpovedi o našem preteklem
življenju. Vsak se spominja različnih
doživetij iz domačega kraja in to ga
spremlja tudi v tujini. Najbolj preprič¬
ljiv zgled takega doživetja nam je pri¬
povedoval Edi. Bil je namreč sirota. V
rejo so ga vzeli tuji ljudje, ker ga je
mati zapustila. Tako se je zbrisala
vsaka sled med sinom in materjo. Že
kot otrok je zapustil domovino in šel v
tujino, kjer se je zaposlil. Bil je tudi v
različnih športnih klubih ter se začel
ukvarjati z risanjem in čarovnijo, in s
tem je postal znan po celem Vorarlber¬
gu in še preko meja. Pred dobrim
letom pa je slučajno dobil naslov mate¬
re in izvedel, da sedaj živi v Sarajevu.

Zasluženi

počitek po

naporni hoji.

To je resnična zgodba, ki nam veliko
pove o življenju naših ljudi v tujini.

Naše srečanje z materami se je za¬
vleklo do večera. Veseli, da smo preži¬
veli nekaj ur skupaj, smo se vračali v
dolino. Prav tako smo hvaležni Planin¬
skemu društvu, da nam je pripravilo
materinsko srečanje in nas pogostilo.

Planinska tura

Slovensko planinsko društvo v Vor¬
arlbergu je priredilo dne 29. maja
1993 planinsko turo na Hoher Fre-
schen in Matona. Gori se nahajata še
v Vorarlbergu. Hoher Freschen je
2005 m visok, Matona pa 1999 m.

V soboto zjutraj smo se odpeljali do
Innerlaternsa, kjer smo pustili avtomo¬
bile. Od tod smo se podali peš na gori.
Točno opoldne smo prispeli do križa
na Hoher Freschnu. Razgled je bil ne¬
popisen na vse strani. Planine so se
nam prikazovale v megli in soncu. Po
zasluženem počitku in okrepčilu smo
jo mahnili nazaj v dolino. Med potjo
smo si ogledovali in občudovali pla¬
ninske rože. Obiskali smo tudi cerkvico
sv. Bernarda. Postavljena je bila I.
1952 v spomin planincem. Poleg je
tako imenovani „alpski vrt" z različnimi
vrstami planinskih rož. Naša pot se je
spet zaključila v dolini pri avtomobilih.
Odpeljali smo se do gostišča v Latern-
su, kjer smo si pogasili žejo in si od¬
dahnili od naporne poti.

Vsi smo bili srečni, da smo lahko
preživeli tako lep dan v planinah. Vese¬
lje je bilo toliko večje, ker je bilo zraven
nekaj neizkušenih planincev, pa so pot
kar dobro prestali.

V gostišču smo še malo pokramljali,
se poveselili, nato se pa veselo poslo¬
vili drug od drugega. Še zadnji pogledi

na planine. Nato smo se usedli v vozila
in pohiteli proti domu.

Tura na Hoher Freschen nam bo
ostala v nepozabnem spominu.

s ---'

belgija

> _ >

LIMBURG-LIEGE

Vsakoletno romanje na binkoštni po¬
nedeljek je letos bilo v popularnem
svetišču Heppeneert pri Maseiku. Mo¬
lili smo in peli. Domačini so nas gledali
z začudenjem in občudovanjem.

Istega dne popoldne smo se zbrali
v Eisdenu in slavili materinski in oče¬
tovski dan, katerega program pove že
ime. Lep dan. Prijateljsko srečanje.
Opazno je, da se za taka srečanja, ki
zahtevajo veliko dela, žrtvujejo vedni
eni in isti. Za kristjana ni to nič poseb¬
nega, ker je kristjan poklican k sodelo¬
vanju za vse, kar je lepo, koristno in
plemenito. Problem je v tem, da te za¬
vesti nimajo vsi. Nekateri ostajajo na
balkonu in gledajo, obrnjeni so vase.
Tako je na žalost povsod!

Letos bomo sprejemali več skupin v
goste. Spet problemi: Kdo bo nudil go¬
stoljubje?! Se razume, da so nekateri
v okoliščinah, da bi težko sprejeli goste
v hišo.

Toda tisti, ki more . . .

Ne pozabimo, da je gostoljubje odli¬
čna evangeljska vrednota.

Kdor „dobro v srcu misli", se ne bo
naveličal dobro delati.

XXXIV. SLOVENSKI DAN v Eisdenu
bo v soboto pred drugo nedeljo v okto¬
bru, torej 9. oktobra.

23

I

Začeli bomo s službo božjo ob 17.
uri. Sledil bo kulturni program in dru¬
žabnost. Pri kulturnem programu bodo
poleg domačinov sodelovali Folklorna
skupina iz Holandije in pevski zbor iz
Slovenije. Slovenski dan naj bi bila
stvar vseh Slovencev na področju in v
okolici. Imamo priložnost, da v deja¬
njih pokažemo, koliko je vredna naša
slovenska zavest. Nekateri se teden¬
sko žrtvujejo za našo skupno stvar. In
drugi? Mnogi ne uvidijo, da so vsi po¬
klicani k sodelovanju na ta ali oni
način.

Pridite!

Veselje v mladih družinah: V družini
Drago in Sylvie Mrak-Smeets se je se¬
stricama Romani in Darinki pridružila
srčkana Bojana. V družini Pavel in Elie
Kerkhofs-Jakoš je prvorojenček Bram
dobil veselega bratca Šteta.

Iskreno čestitamo obema družinama
in voščimo vso srečo in božji blagoslov
pri vzgoji za III. tisočletje.

Naši rajni: V Genku je umrla ga.
Cesar Magdalena, vdova po Karlu Pe-
sout, rojena 1906 v Moersu. Bila je ti¬
ha, dobra, v zasebnost odmaknjena
žena.

V Eisdenu je umrl g. Ivan Venek, in¬
valid zaradi težke avtomobilske nesre¬
če, star 70 let. Živel je osamljen. Živ¬
ljenje v svoji razgibanosti prečesto gre
preveč mimo takih ljudi, ki bi potrebo¬
vali več človeške topline.

--

francija

»-

NAŠ IZSELJENSKI DUHOVNIK
STANKO KAVALAR JE ODŠEL

V OČETOVO HIŠO

27. 7. je v bolnišnici na Jesenicah
po dolgem trpljenju odšel v večnost iz¬
seljenski duhovnik g. Stanko Kavalar.
Pogreb je bil v četrtek, 29. 7., v
Ratečah. Mogočni vrhovi Julijcev in
Karavank so se kopali v soncu, srca
množice, ki je prišla na pogreb, pa je
grelo upanje Kristusovega vstajenja.

Pogreb je vodil ljubljanski nadškof,
metropolt dr. Alojzij Šuštar, ob
spremstvu škofa Metoda Piriha, narod¬
nega voditelja dušnopastirskega dela

Pok. župnik g. Stanko Kavalar.

med izseljenci. Nad 40 duhovnikov
(med njimi lepo število izseljenskih) in
številni verniki so od daleč in od blizu
prihiteli, da se poslovijo od g. Kavalar¬
ja. Francijo so med drugimi zastopali
prelat Čretnik, g. Silvo Česnik, pred¬
sednik Društva sv. Barbare v Pas-
de-Calais-ju g. Vinko Razložnik in
gospa Irena Rotar iz Bruyaja. G. Kava¬
lar je želel skromen pogreb, brez cvet¬
ja, češ, da se naj raje denarno podpre¬
jo Škofovi zavodi v Šentvidu. G.
nadškof je v svoji homiliji poudaril
krščansko gledanje na življenje in
smrt, g. škof Pirih seje rajnemu zahva¬
lil za vse njegovo delo in prebral
sožalno pismo državnega sekretarja
Venclja, prelat Čretnik pa je v kratkih
besedah orisal delo in življenjsko pot
pokojnega g. Stanka Kavalarja z na¬
slednjim nagovorom, ki ga navajamo v
izvlečkih:

„Ko je kazalec na uri tvojega
življenja, dragi Staško, pretekel 72 let
in začenjal 73. leto, se je doteklo tvoje
tukajšnje življenjsko romanje, nastopil
si pot v večnosti v Očetovi hiši.

Dogorela je tvoja življenjska sveča.
V delu, v ljubezni do bratov in sester
so se izčrpale tvoje moči, ali bolje
rečeno; so dogorele za večnost.

Svoje življenje si začel tukaj v
Ratečah, v družini, kjer ste bili štirje
otroci, trije bratje in ena sestra. V Ljub¬
ljani si v škofovih zavodih v Šentvidu
dovršil gimnazijo in stopil v bogoslovju
na pot duhovništva. Ko je leta 1945

besnel preko naše domovine grozoten
vihar, te je vrgel preko meje. Najprej
v Pragli pri Padovi in nato v Brixenu
na Južnem Tirolskem si nadaljeval
teološke študije in 29. 6. 1947 te je v
brixenski stolnici posvetil tamošnji
škof Geissler. Novo mašo si imel naj¬
prej na Rodenecku za južne Tirolce, ki
so nas sprejeli kot svoje. Ob meji v Beli
peči si pri sestrah skoraj na skrivaj za
domače ponovil svojo novo mašo. Nato
si na Rodenecku pomagal v dušnem
pastirstvu in čakal, da te je ladja z dru¬
gimi slovenskimi begunci odpeljala v
Argentino, kjer si v škofiji San Louis
plodovito deloval med argentinskimi
domačini, ki se te še danes dobro spo¬
minjajo.

Leta 1958 si se odzval vabilu škofa
Rožmana, ljubljanskega škofa-trpina v
begunstvu, in si prišel, kot tudi g. Tone
Dejal, v Francijo za delo med sloven¬
skimi izseljenci. Prišel si v pomoč
mgrs. Zupančiču v Pas-de-Calais, mu
bil pomočnik in prijatelj ter ga
spoštoval kot brat brata, kot sin očeta,
kot učenec učitelja, dokler nisi prevzel
vsega njegovega dela v svoje roke.

Kot izseljenski duhovnik si skrbel za
naše rojake, pa tudi za Hrvate in druge
narodnosti iz bivše Jugoslavije, skrbel
za naše rojake na področju škofij
Arras, Cambrai, Lille, pomagal pri delu
med rojaki v škofijah Rouen in Lisieux
ter občasno pomagal v Parizu in na
njegovem področju. Še posebej sem ti
hvaležen za bratsko pomoč na
pariškem področju po Flisovi smrti, ko
sem ostal sam in ko si pomagal samo
zato, da si res pomagal.

Na svojem področju si dogradil novo
cerkev v Lievinu in zgradil kapelo v Me-
ricourtu.

Nikomur nikdar nisi odrekel pomoči,
čeprav si že naprej vedel, da boš žel
dostikrat le nehvaležnost.

Rad si zahajal na Sv. Višarje in bole¬
lo te je, da si 40 let mogel le gledati
svojo rojstno vas in da so ti domači le
preko meje na skrivaj nosili hrano, nisi
pa smel v domačo vas in v rojstno hišo.

Ko je prišlo trpljenje in bolezen, si
junaško prenašal oboje in še na
bolniški postelji pripravljal otroke za
prvo obhajilo in birmo.

Ko smo npr. v nedeljo, 16. maja,
imeli birmo v Mericourtu, si se še po
telefonu zanimal, če je vse v redu. In

24

ko je ob koncu slovesnosti prišel gene¬
ralni vikar arraške škofije, se kar ni
mogel načuditi, kje smo nabrali toliko
ljudi.

Staško! Celo življenje in povsod si
sejal dobroto in ljubezen, prinašal re¬
snico in luč. Naj ti ta luč sveti celo
večnost: uživaj božjo dobroto, božje
usmiljenje, božjo ljubezen. Naj ta luč
in ta ljubezen tudi nas vse pripelje
skozi trpljenje sedanjega časa v večno
življenje. Tvoja priprošnja pa naj poma¬
ga, da se bo zamašila vrzel, ki je nasta¬
la s tvojim odhodom.

Bog te živi, Staško!'

PARIZ

Maša za Slovence je vsako nedeljo
ob petih popoldne v cerkvi sv. Terezije,
Impasse Hoche, Chatillon, poleg Slo¬
venskega doma.

Aleksij Pregare v Parizu

Društvo Slovencev v Parizu je pred
koncem šolskega leta pripravilo še
zadnji kulturni večer. V gosteh je bil
tržaški pesnik Aleksij Pregare, ki je
pariškim Slovencem že dobro znan.
Njegov nastop v Slovenskem domu v
nedeljo, 16. maja 1993, je bil povezan
z izidom njegove zadnje pesniške zbir¬
ke Samohodec, ki jo je naslednjega
dne predstavil tudi na italijanskem kul¬
turnem inštitutu v Parizu. V dvorani
Slovenskega doma je po pozdravnih
besedah predsednika Društva Sloven¬
cev v Parizu g. Janeza Ložarja tržaški

G. Stanko Kavalar se je na letošnjo ve¬
liko noč poslavljal od svojih vernikov.

Pokojni Janez Kotnjek.

pesnik razgrnil pred pazljive poslu¬
šalce svoj pesniški svet. Svojo pes¬
niško govorico je publiki približal z iz¬
redno občutenim branjem iz pesni¬
škega proznega teksta in poezije, ki si
izmenično sledita v zbirki Samohodec.

Udeležencev na Pregarčevem veče¬
ru v Slovenskem domu bi lahko bilo
več. Neprijetno je ugotavljanje, da se
Slovenci v Parizu tako malo zanimamo
za lastne kulturne prireditve. Pred¬
vsem smo pogrešali mlade, ki bi morali
obzorje duha širiti tudi s spoznava¬
njem lastne kulturne zakladnice; le
tako bodo lahko v tujem okolju pred¬
stavljali svojo slovensko identiteto.

Vera Koršič

Šolska prireditev

Za zaključek šolskega leta so nam
otroci pripravili pod vodstvom svojih
učiteljic res lepo prireditev. V glasbe¬
nih točkah (kitara, klavir, harmonika in

zopet klavir) so nam naši mladi — Kle¬
men, Simon, Elisabeth, Marie-Noelle,
Slovenska glasbena skupina iz Chatil-
lona — dokazali svoje sposobnosti in
talente; v recitalu in deklamiranju —
Gregor, Klemen, Kati, Klara, Maksimili¬
jan, Patricija, Uroš, Nada in Matjaž —
so pokazali, da kar dobro obvladajo
slovenski jezik in da znajo nastopati
pred javnostjo; v dveh igrskih prizorih
— Janeževi otroci, Barbara in Matej,
Kati in Danijel, Ciril in Sandrina, in še
drugi, ki so nastopati tudi v drugih
točkah — so se nam predstavili ne
samo kot poredni otroci, ampak tudi
kot taki, ki znajo preprosto vsakdanje
življenje prenesti na oder, pa naj bo
igra ali ples (Kati).

Pri tem pa morda kdaj pa kdaj poza¬
bimo, koliko je za vso to prireditvijo bilo
truda in dela.

Seveda se moramo spomniti tudi
staršev, ki s skrbno ljubeznijo pripelje¬
jo v Dom svoje otroke. Ne pozabimo
tudi naših gospodinj, ki nam pogosto
pripravijo lepo in obloženo mizo, ki
tekne mladim in manj mladim.

12. septembra bo začetek novega
šolskega leta, ko se bo treba tudi po¬
govoriti o nadaljnjem delu.

Poroke  — Več naših mladih iz Pariza
in okolice je stopilo pred oltar: 5. juni¬
ja, v St. Brice-le-Foret Bernard Golen-
ko in Xanthe VVood, v Draveil Laure
Dallerac in Yannick Le Mouelle, 26. ju¬
nija v St. Denis Patrick Pugelj, 31. juli-

Guillaume Pezdir je bil krščen
v Parizu.

25

ja v Buxeuil CVienne) naš Jean-Claude
Krapež s Katerino Issartel. — Vsem
novoporočencem naše iskrene čestit¬
ke in tople želje.

V večnost sta odšla:  Branko

Družina, rojen leta 1930 v Ljubljani, v
Francijo je prišel leta 1958, živel in
delal je v Parizu. Umrl je 4. 6. in bil
pokopan 11. 6. Pogrebna maša je bila
v cerkvi St. Paul, pokopan je bil na
Thiais.

3. 7. je v bolnici v Versaillesu umrla
in bila pokopana 6. 7. sestra Frida
Harej. Pokojna je bila rojena leta 1912
v Dornberku, v družini, kjer je bilo 9
otrok. Leta 1939 je v Trstu stopila v red
Pomočnic vernih duš, ki so jo poslale
v Francijo, najprej v Versailles, nato pa
v Lyon. Leta 1951 se je vrnila v Trst,
nato bila v Rimu in zopet v Trstu, odko¬
der je leta 1962 prišla ponovno v Fran¬
cijo, v Nantes. Od leta 1967 je bila do
zadnjega v materni hiši v Parizu.

Normandija

V soboto, 19. junija, smo v župni
cerkvi Les Trois Pierres pokopali Jane¬
za Kotnjeka, ki je bil rojen 1922 leta
na Hotizi. V Francijo je prišel leta
1958, najprej v Pariz, potem pa v Nor¬
mandijo, ko je prišla za njim žena Mari¬
ja, rojena Farkaš. Pokojni je bil dober
kristjan in zaveden Slovenec. S težkim
delom si je z ženo in sinom postavil
lepo hišo. Dobro pripravljen je odšel
na pot v večnost 16. 6. Pogrebno mašo
so darovali prelat Čretnik, krajevni
francoski župnik in Martin Retelj, k po¬
grebu pa je prišlo polno domačinov in
lepo število rojakov iz Normandije in iz
pariške okolice, ki so tako pokazali
spoštovanje rajnemu in svoje sožalje
ženi Mariji in sinu Mirku.

Ponovitev nove maše

V nedeljo, 18. julija, je bil med nami
letošnji novomašnik iz koprske škofije
g. David Taljat, da je ponovil svojo novo
mašo. Čeprav je bilo že dosti ljudi na
počitnicah, se je kar lepo število zbralo
v cerkvi, kjer smo molili za novomašni-
ke in za vse duhovnike.

Obisk slovenskega zunanjega mini¬
stra Lojzeta Peterleta in veleposlanika
dr. Andreja Capudra

V sredo, 21. 7., je slovenski zunanji
minister gospod Lojze Peterle prišel v
Slovenski dom v Chatillonu v spremst¬

vu bodočega slovenskega veleposlani¬
ka v Franciji dr. Andreja Capudra, g.
Tomaža Kunstlja in ostalega spremst¬
va. Čeprav so številni že odšli na po¬
čitnice, so Slovenci v res lepem številu
napolnili dvorano Slovenskega doma.

Pozdravna govora predsednika
Društva Slovencev v Parizu g. Janeza
Ložarja in prelata Čretnika izražata ve¬
selje, pa tudi zaskrbljenost, ki muči
Slovence v svetu od dogodkih doma,
vprašanja, na katera sta visoka gosta
odgovorila precej izčrpno.

Sledi govor predsednika Društva
Slovencev v Parizu:

Kot, da bi ga ravnokar doživeli, tako
nam je ostal živ v spominu vajin obisk
pred komaj štirimi leti: prvi obisk slo¬
venskih državnikov, ki nam je po petde¬
setih letih političnega nesmisla odpiral
možnost, da s Slovenskimi krščanski¬
mi demokrati lahko ponovno upamo in
delamo za politični smoter v Sloveniji.

Pred štirimi leti smo z veliko negoto¬
vostjo zastavljali smernice in preverjali
možnosti za slovensko državnost. Da¬
nes pa že pozdravljamo domovino kot
svobodno in neodvisno državo.

Trajajoči slovenski sen nas še neko¬
liko drži v omotici, katere tudi bliskovita
spreminjanja v tem kratkem obdobju
še niso popolnoma zdramila. Če vas
po eni strani danes prežeti z občudova¬
njem nad delom in nad odgovorno¬
stim, ki ste jih sprejeli pred slovensko
zgodovino, lahko z navdušenjem spre¬
jemamo, se po drugi strani obračamo
k vam tudi nekoliko zaskrbljeni. Vseh
pridobitev namreč ne znamo pravo-
merno ceniti in predvsem ne poznamo,
kakšne so resnične moči naše mlade
države za odpor pred nevarnostmi, ki
ji še vedno pretijo. Lahko vam polo¬
žimo na srce skrb, ki se poraja v nas,
ne le samo zaradi tujih nasprotovanj,
daljše ali bližnje soseščine, temveč
tudi zaradi prepogostih slovenskih ne¬
previdnih notranjih ravnanj, ki državi
zaskrbljivo zavirajo rast ali jo celo pro¬
dajajo.

Lahko pa vam po drugi strani če¬
stitamo in se vam zahvalimo, ker ste
edini slovenski državniki, ki se za Slo¬
vence po svetu zanimate in gledate
nanje z drugačno optiko kot zgolj z
enostranskim ..koristoljubjem". Bili ste
prvi, ki ste se med uradnimi obiski

ustavili pri nas kot državniki. Danes
ostajate še vedno edini.

Spomin je bil sok, ki nas je v tujini
dolga leta oživljal. Ta spomin je še
vedno živ in močan. Ker vemo za
orjaško delo, ki ste ga opravili, da je
naša država postala dejstvo, mi dovoli¬
te, da vam v imenu slovenske skupno¬
sti v Parizu z odličnim pozdravom želim
dobrodošlico in da se vama s skupnim
aplavzom zahvalimo za slovensko
državo.

Bog živi vas in Slovenijo!

Skrajšani govor prelata Čretnika:

Spoštovani gospod minister!

Prisrčno Vas pozdravljamo v naši
sredi in se Vam zahvaljujemo za Vaš
obisk, katerega smo res veseli.

Veseli, saj smo pred kratkim mese¬
cem slavili drugo obletnico, ko je bila
proglašena samostojnost Slovenije, k
čemur ste s svojim delom, gospod mi¬
nister in g. ambasador, bistveno pri¬
pomogli.

Kljub prazničnemu razpoloženju in
veselju, da smo se sorazmerno poceni
rešili balkanskega oklepa, nas vendar
vznemirjajo izjave lorda Carringtona ali
bivšega francoskega zunanjega mini¬
stra Dumasa in drugih, ki neprestano
ponavljajo, da so Slovenija in Hrvaška
na eni strani s svojim oklicem samo¬
stojnosti in Vatikan ter Nemčija na
drugi strani s prehitrim priznanjem teh
samostojnosti sprožili val dogodkov v
bivši Jugoslaviji ter povzročili preliva¬
nje krvi in sedanje brezupno stanje. Za
temi mnenji vidimo skrito željo, da bi
skrpucali neko tretjo Jugoslavijo. Kot
slišimo, tudi doma te težnje niso popol¬
noma utišale, menda tudi na najvišjih
mestih ne.

Sodimo, da moramo danes svetu ne¬
prestano dopovedovati, pa naj bo pri-
lično ali neprilično, da nismo Slovenci
razbili Jugoslavije.

Gospod minister, poznamo Vašo ne-
utrudnost in delavnost ter Vaša priza¬
devanja, da bi se vse demokratične
sile v Sloveniji združile, da bi zastopni¬
ki diktatorske partije ne bili več prisotni
na vseh odločilnih mestih in še nadalje
diktirali svojo voljo. Vendar si nekateri
le postavljajo vprašanje, ali je bilo
umestno, da so krščanski demokrati
šli v sedanjo koalicijo.

26

Seveda bi bilo potrebno govoriti še
o pomoči domovine našemu šolstvu in
našemu kulturnemu delovanju, pa o
vlogi Slovencev v svetu in njihovi pri¬
sotnosti v socialnem in političnem
življenju doma.

Gospod minister, še enkrat se Vam
zahvaljujemo za Vaš obisk.

Na koncu Vam želimo obilo uspeha
pri Vašem težkem in odgovornem delu
in Vam še enkrat kličemo: Prisrčno po¬
zdravljeni!

Nagovor prelata Čretnika je g. Peter¬
le imenoval „spoved“, in rekel, da po
njegovem v Sloveniji ni več resnih
teženj za obnovo neke jugoslovanske
formule, da pa ta težnja obstaja v za-
padnem svetu in da je zato še bolj po¬
trebna vsestranska afirmacija Sloveni¬
je. Glede razprodaje narodnega imetja
so predvideni učinkoviti ukrepi, ki naj
bi to preprečili, kot je to v vseh držav¬
nih zakonodajah. Kar se tiče udeležbe
pri sedanji koaliciji, bi brez nje bili po¬
rinjeni popolnoma v kot in bi raznih
stvari sploh ne mogli doseči, kar pa se
tiče povezave s sorodno usmerjeno
stranko, pa sodi, da je s strani krščan¬
skih demokratov bilo storjeno vse, kar
je bilo mogoče, toda če na drugi strani
ni iste težnje, vsaj pri voditeljih ne, je
pač položaj takšen, kot je. Ne izklju¬
čuje, da se bodo tudi v tem „ Kranjcem
vremena zjasnila".

- '

nemčija

s___'

STUTTGART in okolica

98 rojakov v Lurdu.  — Romanja roja¬
kov iz Stuttgarta in okolice od 20. do
23. maja letos se je udeležilo 98 oseb,
torej za dva polna avtobusa. Med ude¬
leženci je bilo 22 fantov in deklet. Ro¬
manju smo dali naslov .potovanje z
božjimi očali".

Na pot smo se podali na vnebohod
zgodaj zjutraj. Po obisku Arsa, kjer
smo imeli v cerkvi svetniškega župnika
Janeza Vianeyja sveto mašo, smo še
istega dne prispeli v Lurd, kjer smo tri¬
krat prenočevali. Dvodnevno bivanje
pri lurški Materi božji nam bo v nepo¬
zabno doživetje. Udeležili smo se pro¬
cesij, križevega pota in domala vsi ro¬

marji so prejeli tudi svete zakramente.
Čas smo uporabili za obisk Bernardki-
ne rojstne hiše, cerkve njenega krsta,
prostora v nekdanji ječi, v kateri je Ber-
nardkina družina našla začasno stano¬
vanje. Odpeljali smo se tudi v vasico
Bartres na Aravantovo kmetijo, kjer je
bila Bernardka nekaj časa pri svoji teti.
V Bartresu smo imeli sveto mašo in pe¬
te litanije. Posebno doživetje je bila
tudi sveta maša pred votlino prikazo¬
vanja v petek, 21. maja, skupaj s slo¬
vensko romarsko skupino iz Ober-
hausna; pred oltarjem so bili kar štirje
slovenski duhovniki.

V teh dneh skupnega bivanja, molit¬
ve, petja in razmišljanja smo se vsi ro¬
marji zlili v eno samo družino, ki je po¬
tovala skozi pomladansko naravo ter
na vsa doživetja gledala z božjimi oča¬
li, kar je vse življenje prikazalo pod vse
drugačnim zornim kotom. V Stuttgart
smo se vračali s poglobljeno vero in
pripravljenostjo, da bomo svoj vsak¬
danjik bolj krščansko oblikovali. Ro¬
manje je bilo resnična božja pot.

Birmanska in prvoobhajanska slo¬
vesnost.  — Na praznik Presv. Rešnje-
ga telesa, 10. junija, smo v Stuttgartu
praznovali birmo in prvoobhajansko
slovesnost. Med nas je prišel škof
Metod Pirih iz Kopra, da podeli zakra¬
ment sv. birme 30 birmancem. Prvoob-
hajanske slovesnosti se je udeležilo
šest slovenskih otrok.

Praznik je bil nadvse slovesen. Na
Slovenskem domu, ki je bil ves zavit v
vrtnice, sta skozi ves dan vihrali slo¬
venska in cerkvena zastava. Od tu bo
šla namreč ob 3. uri popoldne procesi¬
ja z mladino v narodnih nošah, prvoob-
hajanci, birmanci, ministranti, škofom
z duhovniki, botri in starši v cerkev sv.
Konrada v bližini. Časa se nismo mogli
povsem držati, saj je tik pred namera¬
vanim začetkom nastala močna ploha,
da smo morali z začetkom dobrih deset
minut zakasniti.

Najlepši cvet tega dneva je bila slo¬
venska duhovna cerkev sama, saj je
prišlo v božjo hišo blizu 500 rojakov.
Te je poleg škofa Piriha pozdravil tudi
referent za tujce v tej škofiji, prelat Jur-
gen Adam v imenu škofa dr. VValterja
Kasparja.

Bogoslužje je bilo pestro in s pesmi¬
jo se je izmenjavala vsa cerkev, mladi¬
na in moški zbor Domači zvon. Mašna

berila sta prebrala mladinca Sonja Vuk
in Andrej Sinkovič, evangelij pa dr.
Janez Zdešar iz Munchna. Prošnje sta
oblikovala po dva birmanca, prvoobha-
janec in starejši šolar.

V svoji pridigi je škof Pirih nagovoril
predvsem starše, ki nosijo veliko odgo¬
vornost pri vzgoji otrok in ohranjevanju
identitete v družini. „Vse pridobitve bo¬
gatega zahoda staršev ne bodo osreči¬
le, če se jim pri tem odtujijo otroci," je
dejal škof

Letošnja birma je poživila našo ver¬
sko skupnost v Stuttgartu. Vsi smo
namreč ponovno spoznali, „da je lepo,
če so bratje skupaj".

2. Kresni večer.  — V nedeljo, 27. ju¬
nija, smo v Esslingenu praznovali 2.
Kresni večer ob priliki 2. obletnice okli¬
ca neodvisne slovenske države. V
cerkvi sv. Elizabete že dolgo ni bilo
zbranih toliko Slovencev kot to pot; po¬
sebno številni so bili fantje in dekleta,
ki so cvet vsake skupnosti.

Za začetek kulturnega sporeda v na¬
bito polni dvorani je mladinka Sonja
Vuk takole nagovorila navzoče. „Lepo
pozdravljeni na našem 2. Kresnem ve¬
čeru ob 2. obletnici oklica svobodne in
neodvisne slovenske države. Sicer raz¬
ličnih struj in interesov, smo tu zbrani
kot ljudje, ki se veselijo, da je slovenski
narod po več kot 1300 letih bivanja na
zemlji pod Triglavom in njegovega pri¬
zadevanja in boja, dosegel mednarod¬
no priznanje svoje slovenske države,
da nosimo pri sebi dokument, ki izpo¬
veduje našo identiteto in nam je lahko
v čast ter v spoštovanje s strani drugih
malih in velikih narodov sveta."

Kulturni spored srečanja je obsegal
osem točk: moški zbor Domači zvon je
zapel našo himno ter pesmi Tam na
vrtu in Mojo srčno kri škropite. Besedo
k prazniku je spregovoril gospod
Anton Strojan. Omenil je dosežke mla¬
de slovenske države, ki nas razveselju¬
jejo, pa tudi bodoče naloge, na katerih
uresničenje težko čakamo. — Mladin¬
ski orkester iz Stuttgarta je zaigral Sla¬
kovo melodijo „Mamici“ kot simbol
naše ljubezni do matere domovine, ter
venček narodnih melodij. — Prisluhnili
smo odlomku iz Cankarjeve črtice
„Naše veliko jutro", ki govori o težki
preteklosti slovenskega prizadevanja
za enakopravnost in ugleda odločilni
trenutek, ko se izvije iz oklepa, ki ga

27

žuli. Dopolnilna šola je prispevala svoj
doprinos s Chopinovo skladbo za kla¬
vir in z deklamacijo Vladimirja Pavšiča
.Domov bom šel“. — Sledila je črtica
Mirka Kunčiča „Na dedovih kolenih"
ob skioptičnih slikah slovenske pokra¬
jine. — Folklorna skupina SKUD Tri¬
glav je zaplesala več narodnih plesov,
za njimi pa so prevzeli spored Sloven¬
ski muzikantje iz Sindelfingena.

Posebno točko k 2. Kresnemu veče¬
ru so prispevale zavzete in požrtvoval¬
ne rojakinje, ki so za to priliko prinesle
s seboj doma spečene potice, flancate
in razne torte, ter izkupiček zanje na¬
menile 3-letnemu slovenskemu fantku
v domovini, ki mora na nujno srčno
operacijo v Švico. V isti namen so dali
prireditelji tudi čisti dobiček prireditve,
t. j. ostanek prostovoljnih prispevkov v
dvorani. Vse skupaj je naneslo
2000,— DEM.

Za zaključek lahko rečemo, da spa¬
da 2. Kresni večer v Esslingenu med
najlepše kulturne prireditve zadnjih
desetletij med Slovenci na tem
področju.

Birmanska nedelja v Stuttgartu 10. ju¬
nija letos. Birmanci in prvoobhajanci s
svojimi starši in botri.

Za pomoč nas prosijo.  — Iz Sloveni¬
je dobivamo prošnje za pomoč. Župni¬
je gradijo in obnavljajo cerkve, pre¬
navljajo župnijske prostore in verouč¬
ne učilnice. Zaradi gospodarske krize
se marsikatera družina že težko preživ¬
lja. Naša pomoč je seveda zelo skrom¬
na, je pa znak dobre volje. Za gradnjo
cerkve v Grahovem je nanesla nabirka
700,— DEM in za isti namen je sloven¬
ska skupnost v Dettingenu prispevala
426,— DEM. Za družine, ki živijo v po¬
manjkanju, smo od mašnih nabirk na¬
menili 1000,— DEM.

Slovenske maše v septembru:

Boblingen:  5. sept. ob 10. uri, Stutt¬
gart:  5., 12. in 19. sept. ob 16.30 uri,
Schvvabisch Gmund:  12. sept. ob 9.30
uri, Schorndorf:  19. sept. ob 8.45 uri,
Aalen:  19. sept. ob 11. uri, Heilbronn:
maša odpade — rojaki vabljeni v Ech-
terdingen, Oberstenfeld:  26. sept. ob
9. uri, Esslingen:  26. sept. ob 16.30,
Echterdingen:  sobota, 25. sept. ob 16.
uri v cerkvi sv. Rafaela ob priliki
25-letnice Domačega zvona.

Pouk otrok:

Boblingen:  5. sept. ob 9. uri, Stutt¬
gart:  sobota, 18. sept., ob 15. uri.

Slovenski moški pevski zbor
DOMAČI ZVON
iz Stuttgarta

vabi na

jubilejno slovesnost ob 25-letnici
delovanja pevskega zbora

v soboto, 25. septembra 1993.

Spored:  Ob 16. uri zahvalna sv.
maša v cerkvi sv. Rafaela, Echter¬
dingen, Bonlanderstrafie 35. Poje¬
jo združeni moški pevski zbori.

Ob 18. uri jubilejna proslava v
Šport- und Festhalle Stetten/Filder

Za ples igrajo:

BRATJE IZ OPLOTNICE.

Vljudno vabljeni!

FRANKFURT

Za ubrane glasove okteta Deseti brat
je bila župnijska dvorana sv. Bonifacija
v Frankfurtu skoraj pretesna. Preko
osemdeset Slovencev je v petek, 21.
maja, privabil nastop črnuških pevcev;
celo do Giesna in do Darmstadta je
segel glas o prireditvi, ki je po poldrugi

28

uri prepevanja izzvenela v sproščenem
klepetu ob kozarcu žlahtne kapljice.

Koncert je bil razdeljen v dva temat¬
ska sklopa. Najprej smo prisluhnili za¬
res občutenim in izpiljenim predstavit¬
vam štirih Gallusovih skladb in Trubar¬
jeve molitve, Večerni Ave pa nas je
spomnil na to, da smo v majniku. Drugi
del nastopa so zapolnile povečini raz¬
igrane narodne pesmi. Uradni del je
oktet zaključil z zahvalo soorganizator¬
jema koncerta, Slovenskemu društvu
Sava in Slovenski župniji v Frankfurtu,
ter drugim, ki so pomagali, da je do
njega prišlo, s čimer pa večera še ni
bilo konec. Na vztrajno ploskanje so
morali „iz rokava" potegniti še nekaj
pesmi, končno pa so se pridružili nav¬
zočim, ki so ob kozarcu in domači be¬
sedi posedli po dvorani.

Oktet Deseti brat se je udeležil sve¬
tovnega pevskega festivala v Limbur-
gu, program pa je zaokrožil z nastopi
v Frankfurtu, 22. maja pri gostiteljih in
23. maja v VViesbadnu.

OBERHAUSEN

Komaj mogoče je opisati lepo sreča¬
nje dveh slovenskih skupnosti v Moer-
su v začetku meseca junija. To sloven¬
sko skupnost je prišla po dolgem času
spet obiskat skupina Slovencev,. iz
Schvvarzvvalda. Spadajo v župnijo, ki
ima center v Mannheimu in jo vodi g.
Bogdan Saksida. Sam sicer ni mogel
priti, zato pa nam je poslal tako prijet¬
ne ljudi, da se bomo dveh dnevov, ki

smo jih preživeli skupaj, še dolgo spo¬
minjali. V soboto popoldne smo mašo,
ki bi sicer bila redno v Moersu, presta¬
vili na Marijino božjo pot v Kevelaer.
Čeprav je to kar 30 km vstran, se je
tam zbralo poleg 40 gostov kar lepo
število slovenskih kristjanov iz Moersa
in okolice. Manjkalo pa ni posamezni¬
kov tudi iz Essna, Mullheima, Duisbur¬
ga, Krefelda, Leichlingena in še iz dru¬
gih krajev. Potem, ko smo se zahvalili
Bogu pri maši in zapeli nekaj Marijinih
pesmi še zunaj pred kapelo milostne
podobe Tolažnice žalostnih, smo vse
povabili na večerno srečanje v Don
Boscov dom v Moersu. Večer je bil na¬
bit veselja, muzike in pogovorov ob
omizjih. Oba naša zbora sta seveda
pripravila program, kateremu smo spet
vsi prav pozorno prisluhnili. Žene so
se izkazale z vsakovrstnimi dobrotami
za sladkosnede ljudi. Ugotovili smo, da
je tisto popoldne Franc Florjančič do¬
volj dolgo grel odojka in da je bil Božo
Majer s svojimi muziki neutrudljiv.

Prespali so gostje po družinah in na¬
slednji dan v nedeljo smo se seveda
spet zbrali, da smo se pomenili in si
povedali, kar je še ostalo od prejšnjega
dne. Slovo — težka stvar. Kar ni in ni
se dalo narazen. Avtobus je komaj
speljal, pretrgati naših vezi od srca do
srca pa ni mogel.

Voščimo vam, dragi naši prijatelji iz
Schvvarvvalda, s severa tja doli veliko
navdušenja in požrtvovalnosti, da oh¬
ranite svojo lepo skupnost. Bog vas
živi.

V Moersu smo doživeli zelo lepo sreča¬
nje s Slovenci iz Schvvarzvvalda.

REUTLINGEN

G. Demšar srebrnomašnik

Na dan sv. Petra in Pavla je bilo 25
let, kar je bil posvečen v duhovnika.
Svojo dušnopastirsko službo je do
sedaj opravljal že v več krajih. V Reut-
lingenu smo menjavali cerkve, svojo
slovensko mašo smo imeli zdaj tu, zdaj
tam. Odkar pa je pozidana nova cerkev
sv. VVolfganga v mestu Pfullingen pri
Reutlingenu, imamo tam slovensko
mašo vsako drugo nedeljo popoldan in
tako skupaj tvorimo slovensko katoli¬
ško skupnost.

G. Demšar je dober vodnik in glas¬
nik božjega nauka. Vse predober je po
srcu, tako da želi vsakemu ustreči, ne¬
malokrat pa smo pri tem prikrajšani
Slovenci, ker nam ga ..vzamejo" Nem¬
ci. Pripravil je sv. birmo za naše otroke,
potem pa smo še vsi skupaj s škofom
Smejem praznovali ta veliki dogodek.
To je bilo enkratno praznovanje v zgo¬
dovini naše katoliške skupnosti.

Vsi skupaj mu želimo še veliko zdrav¬
ja, sreče in Gospodovega blagoslova
pri opravljanju njegove duhovniške
službe. Vsi upamo, da bo še naprej
skrbel za slovensko skupnost.

Vlado Kodela

BAD URACH

V domovino se vrača Pepi Glažar. V

29

Nemčiji je preživel 31 trdih let kot dela¬
vec v kovinski stroki. Vrača se v svojo
Slovenijo, da v miru preživi svojo jesen
življenja. Pogrešala ga bo celotna
skupnost, ki se je po maši zbirala in
skupaj izmenjavala novice iz domovi¬
ne. Želimo mu vso srečo in obilo
božjega blagoslova.

Vlado Kodela

MUNCHEN

• Munchenski pomožni škof Siebler
je 24. aprila povabil nemške in tuje ver¬
nike k večernicam  v župnijski cerkvi
sv. Ane. Naraščajoče nerazumevanje
do tujcev je bolečina za marsikaterega
nemškega katoličana. Skupna molitev
naj bi tudi na zunaj pokazala krščan¬
sko povezanost.

Pri večernicah so sodelovali trije
pevski zbori tujskih far, med njimi tudi
slovenski. Čeprav je hkrati potekala že
dolgo načrtovana slovenska družabna
prireditev, se je povabilu odzvalo kar 18
pevcev. S svojim ubranim petjem so
dostojno zastopali našo župnijo in har¬
monično obogatili bogoslužje.

• V torek, 4. maja, je obiskal našo
župnijo generalni konzul Republike
Slovenije v Munchnu g. Andrej Gras¬
selli.  Z zanimanjem si je ogledal naše
prostore. Predstavili smo mu naše delo
in se zahvalili za redno obveščanje o
predpisih, ki so pomembni za sloven¬
ske državljane. Gospod generalni kon¬
zul nas je tudi seznanil s svojimi priza¬
devanji za vsestransko predstavitev
slovenske države na Bavarskem.

• Materinski dan  smo tokrat obha¬
jali 9. maja. Slovenske matere ga na¬
vadno praznujejo 25. marca, a letos
smo morali zaradi zasedenosti dvorane
naše praznovanje odložiti.

Že pri maši se nas je zbralo precej
več kot običajno. Pevci so lepo zapeli
in nam približali blagoglasnost sloven¬
ske pesmi.

Po maši smo se spet zbrali v dvorani
na BulumenstraBe k naši že tradicio¬
nalni akademiji ob materinskem dne¬
vu. Letošnji program je možato in du¬
hovito povezoval g. Jurij Terseglav,
predsednik Nemške konference Sve¬
tovnega slovenskega kongresa.

• Ob dnevu slovenske državnosti  je
munchenski generalni konzul g. An¬
drej Grasselli priredil sprejem za slo-

Munchenski
šolarji ob
zaključku
šolskega leta.

venske rojake in ugledne nemške
osebnosti v gradu Nymphenburg. Med
povabljenci so bili poleg zastopnikov
različnih slovenskih podjetij in društev
tudi vsi slovenski župniki na Bavar¬
skem. Sodelovale so tudi narodne no¬
še iz naše župnije.

• V letošnjem letu z vremenom na
naših izletih  nismo imeli preveč sreče.
Šolarje smo popeljali na Spitzingsee.
Cel dan je lilo kot iz škafa. Dobro pre¬
močeni smo se napotili okoli jezera in
vedrili v prijetnih gostiščih. Žal čudo¬
vite pokrajine nismo mogli občudovati,
bilo pa je veliko priložnosti za sproščen
pogovor po krčmah. Čeprav nam vre¬
me ni bilo naklonjeno, je bilo lepo in
domače. Prijateljstva med mladimi so
se še bolj utrdila.

Farni izlet  nas je vodil v Regens¬
burg,  častitljivo mesto ob Donavi. Pri¬
jetna in zgovorna vodička nam je raz¬
kazala to zgodovinsko mesto, katerega
korenine segajo že v rimsko dobo. Na
duhovit način nam je približala razgi¬
bano zgodovino mesta, nam pokazala
znameniti kamniti most, stolnico,
rotovž in druge zanimivosti. Potem
smo se odpeljali z ladjo do VValhalle,
mogočnega templja, ki ga je zgradil
kralj Ludvvig I. Bavarski. Prijazni voznik
g. Težak nas je še popeljal v samostan
VVeltenburg. Veliko lepega smo videli,
spoznali nam še nepoznane kotičke na
Bavarskem, le dež nam je včasih po¬
nagajal.

• Šolska maša z razdelitvijo
spričeval je bila julija. Kapelo so napol¬
nili starši in učenci, ki so s petjem in
prošnjami oblikovali bogoslužje. Po
maši je sledil pogovor s starši o novem
šolskem letu in seveda razdelitev

spričeval. Ta so bila odraz truda in
znanja. Nekatera so bila lepša, druga
malo manj. Sedaj, ko z velikim elanom
pričenjamo novo šolsko leto; upamo,
da bo letošnji uspeh boljši.

• Prvo obhajilo  je bilo za našo faro
največja slovesnost v letošnjem cer¬
kvenem letu. Imeli smo štiri prvoobha-
jance. Malo, bo marsikdo sodil. A kdor
pozna zdomske razmere, bo kar zado¬
voljen s številom. Obred je bil prisrčen,
lep, pevski zbor je spet ubrano zapel.

' —--

nizozemska

- ..

V Hoensbroeku so se naši rojaki po¬
slovili od Jožefa Miheliča, ki se je pred
84 leti rodil v Moersu. Čeprav mu je
zibelka tekla v Nemčiji, je rad in lepo
govoril slovensko. Bil je družaben člo¬
vek. Njegovo največje veselje je bila
harmonika. Z njo se je rad oglašal na
naših srečanjih in jih poživljal s svojimi
melodijami. Naši harmonikarji v Belgiji
in Holandiji so bili njegovi prvi prijate¬
lji. Smatrali so ga za čudo narave, ker
je kljub zelo visoki starosti ostal mlado¬
sten, z velikim smislom za prijateljsko
družbo. Igral je še zadnji dan svojega
življenja. Odšel je, da se bo veselil v
nebeški družbi.

Zadnjo nedeljo v maju smo imeli ma¬
terinski in očetovski dan v gozdu na
pristavi ge. Deželak. Srečanje se je
začelo s službo božjo ob Zvonovi
spremljavi. Po maši je zopet nastopil
Zvon s pevskimi točkami in naši naj¬
mlajši z besedo, pesmijo in plesom.

30

Popoldne smo preživeli v prijetni dru¬
žbi v lepi pomladanski naravi.

V Heerlenu je umrl 82-letni prof.
Frangois Antoine Joseph Willems, ki je
skozi 40 let kot pevovodja zgledno
vodil naš mešani zbor Zvon.

Prof. VVillems se je rodil v Maastrich¬
tu. Službo šolnika je začel v Nieuvv-
Einde, kjer je vodil zidavo srednje šole
sv. Vincencija in postal njen direktor.

Na povabilo p. Teotima je sprejel
vodstvo Zvona in ga oblikoval v zbor,
ki je s svojimi nastopi na Holandskem,
Belgiji, Nemčiji, Franciji in Angliji večal
ugled slovenskega imena in njegove
kulture.

Kot p. Teotim, ki je umrl pred več kot
40 leti, je tudi g. VVillems hitro postal
Slovenec med Slovenci in pevci so ga
smatrali za svojega duhovnega očeta.
Prav gotovo je tudi VVillemsova zaslu¬
ga, da Slovenci na Nizozemskem kot
Slovenci nimajo občutka manjvredno¬
sti in da se med njimi tudi Holandci
dobro počutijo.

Zvon je VVillemsa že leta 1951 ime¬
noval za častnega predsednika. Slove¬
nija in Jugoslavija sta mu izrazili pri¬
znanje z visokimi odlikovanji. Pod VVil-
lemsovim vodstvom je Zvon trikrat go¬
stoval v Sloveniji.

Ob 40. obletnici njegovega vodstva
pri Zvonu so mu Slovenci napravili
ugledno slavje.

Oba, p. Teotim in g. VVillems, zasluži¬
ta odlično mesto v zgodovini Slovencev
na Nizozemskem. Pričata tudi o tem,
da so Holandci odprti do članov drugih
narodnosti.

Svoja zvesta sodelavca je Bog do¬
stojno poplačal, ko nam govori, da pot
k Njemu vodi preko človeka.

• Obletnica v Goteborgu.  Kar dve
dvajsetletnici smo praznovali maja,
eno v Goteborgu, drugo v Vadsteni. Na
soboto, 22. maja, je obhajalo 20 let
svojega delovanja slovensko kulturno
društvo France Prešeren v Goteborgu.
Za vzdušje je skrbel orkester Big Ben,
ki je teden prej nastopal tudi v Olof-
strčmu; na obeh krajih je bil deležen

splošnega navdušenja. V Goteborg je
za to priliko prišel tudi nonet avtobus¬
nega podjetja Certus iz Maribora. Nji¬
hova pesem se ne bi do kraja izpela,
če ne bi bilo drugi dan slovenske
maše. Odkar je v Angeredu katoliška
cerkev, se vsakega majnika namesto v
središču Goteborga zberemo v tej
predmestni župniji k maši in šmarni¬
cam. Duhovniki in pastoralni sodelavci
v Angeredu ne morejo pozabiti, kako
veličastno je bilo njihovo petje. Po
maši je bil blagoslov avtomobilov z mo¬
litvijo za srečno in odgovorno vožnjo,
nonet pa je zapel O Gospa moja.

• Dvajset let binkoštnih srečanj v
Vadsteni.  Naša romanja v Vadsteno
imajo že svojo zgodovino. Letos smo
se že dvajsetič iz vse Švedske zbrali
tam na binkoštnem srečanju. Kakor
vsako leto so se tudi tokrat za binkošti,
30. maja, zvrstile maša v cerkvi redov¬
nic brigitink, procesija ob jezeru Vat-
tern, da smo bogočastje svoje pesmi
in molitve vpletli v hvalnico narave, ki
s svojo lepoto in razkošjem daje čast
Bogu, in nato pete litanije Matere božje
v gotski protestantski cerkvi ob grobu
sv. Brigite, ki smo jim dodali pesem
Marija pomagaj nam sleherni čas in
prošnjo za mir v Bosni in drugod po
svetu. Okrepljeni z juho, s katero so
nam postregle sestre, in s klobasami,
ki sojih pripravili Ivičevi iz Landskrone,
smo se podali v hokejsko dvorano, ki
je dajala streho popoldanskim priredit¬
vam. Zaradi prostornosti smo se
počutili prijetno in sproščeno, a
nastopajoči so se v njej kar zgubili,
zlasti še pevski zbor, katerega glasove
mikrofoni niso zmogli ujeti v zvočne
naprave. Posebno se je to čutilo pri
Stockholmčanih, ko njihov trud in nji¬
hova ubrana pesem ni prišla do izraza,
kakor bi zaslužila.

Obletnice nam vedno dajo zgodo¬
vinsko perspektivo. Dvajset let srečanj
v Vadsteni nam pokaže, koliko je vred¬
no, če se komu porodi dobra ideja in
potem zna zanjo ogreti tudi druge in
jih povezati v skupnem prizadevanju.
Pri binkoštnih srečanjih v Vadsteni je
bil to rajni p. Janez Sodja.

Demokratični procesi v Sloveniji so
našli svoj odmev tudi v Vadsteni. Pred
dvema letoma se je tega srečanja ude¬
ležil minister Dular. K dvajsetletnici pa
je prišel državni sekretar za Slovence

Pernilla Faogestam in David Zuppin iz
Kopinga na svoj poročni dan.

po svetu, dr. Peter Vencelj. V dvorani
nas je pozdravil tudi slovenski velepo¬
slanik na Švedskem ter v drugih nor¬
dijskih in baltskih državah, gospod Ivo
Vajgl.

Kako vse smo Slovenci praznovali
zadnjih dvajset let binkošti v Vadsteni,
nam je po predlogi, ki jo je napisala
Gustika Budja, povedal Zvonko Ben-
cek iz Landskrone. Tudi letos se je v
dvorani razlegala pesem tria sester
Budja in nas spomnila, kolikokrat nas
' je že njihovo petje ubralo v veselem in
prazničnem razpoloženju. Razen
Stockholmčanov, ki so se nam doslej
vsako leto predstavili vsaj po kakšnem
zastopniku, letos pa zopet s svojim
zborovskim petjem, se tudi Koping ni
izneveril. Kar mama je naučila Macu-
hovi, Suzano in Simono, da sta nam
zapeli in recitirali.

Lastovke iz Landskrone so vseh
dvajset let največkrat priletele k naše¬
mu praznovanju, da so povezane v or¬
kester poskrbele za dobro voljo in ples.
Letos so muzicirali in prepevali Viharni¬
ki iz domžalsko-moravškega konca. Za
obisk Švedske in Vadstene jih je nav¬
dušila pevka iz njihovega orkestra, Da¬
nica Stražar, ki je bila rojena na
Švedskem.

Dvajset let predstavlja pri človeku
mladost in življenjsko moč. Naj bo tako
tudi s srečanji v Vadsteni. V Vadsteni
je bila napovedana zamenjava izse-
(Nadaljevanje na strani 34)

31

kaj ko bi se malo vadili
v slovenščini

• POPRAVI NAPAKE.

— Pri komur, s komur; kegel; knjiga,
katero bereš; kilometerski, od kje,
do kje; klavern; klekel, kleklati; klu-
bovati, klopčič, file, klonim, klopi-
ca, Kočevski rog; kje si pa hodil?,
kokošjereja; v kolikih urah, s koliki¬
mi ljudmi, pri kolikih primerih; ne
vem, v koliko je prizadet; v kolikor
bom mogel, bom pomagal; koloni-
jalen, ti me ne boš komandirala,
dobro se komandirata, ženo mu ko¬
mandirajo, komediant, končati z
delom, končati s šolo, koncert je
končal opolnoči.

• DODAJ TEM POKLICEM
ZA ŽENSKE POKLICE.

— Administrator, arhitekt, bolničar,
cvetličar, čistilec, delavec, ekono¬
mist, farmacevt, fotograf, frizer,
igralec, inženir, kmet, knjižničar,
kuhar, laborant, maneken, mete-
reolog, modist, napovedovalec, na¬
takar, odvetnik, pletilec, prodajalec,

profesor, računovodja, slaščičar,
snažilec, sodnik, stevard, strojepi¬
sec, šofer, telefonist, učitelj, urad¬
nik, urar, vratar, vzgojitelj, zdravnik,
železničar.

• DODAJ IMENA ZA SAMICE.

— Fazan, golob, jelen, konj, kozel,
labod, lev, lisjak, maček, medved,
oven, pes, petelin, puran, racman,
tiger, volk, zajec.

• PRIPIŠI USTREZNE KONČNICE.

— Lansk . . . zim ... je bilo zelo
mraz.

— Fant ... so šli pred deklet . . .

— Mark ... se je kolcalo.

— Čez dve minut ... bo priletel . . .
letal ... iz Pariz . . .

— Vprašaj Rudi ....  če bo šel z
nami.

POSTAVI NASLEDNJE SAMO¬
STALNIKE V 2. SKLON EDNINE.

— Abonma, bife, triko, France, kanu,
Kette, Franci, Pavle.

• POSTAVI NASLEDNJE SAMO¬
STALNIKE V 2. SKLON EDNINE
IN 1. SKLON MNOŽINE.

— Glas, jez, most, zid, volk, vrh, dan.

REŠITEV NALOG

• POPRAVLJENE NAPAKE: Pri

komer, s komer; kegelj; knjiga, ki jo
zdaj bereš; kilometrski; od kod, do
kod; klavrn; klekelj, klekljati; kljubova¬
ti, klobčič, klobučevina, klonem, klop¬
ca, Kočevski Rog, kod si pa hodil?,
kokošereja; v koliko urah, s koliko ljud¬
mi, pri koliko primerih; ne vem, koliko
je prizadet; kolikor bom mogel, bom
pomagal; kolonialen, ti mi ne boš uka¬
zovala, dobro vozita, ženijo ga, kome¬
dijant, končati delo, končati šolo, kon¬
cert se je končal opolnoči.

• ŽENSKI POKLICI: Administra¬
torka, arhitektka, bolničarka, cvetličar¬
ka, čistilka, delavka, ekonomistka, far¬
macevtka, fotografinja, frizerka, igral¬
ka, inženirka, kmetica, knjižničarka,
kuharica, laborantka, manekenka, me-
tereologinja, modistinja (redko: mo-
distka), napovedovalka, natakarica,
odvetnica, pletilka, prodajalka, profe¬
sorica, računovodkinja, slaščičarka,

ivan minatti

nekoga moraš
imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

—- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti —,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, dravo ali kamen —,
ker drevesa in kamen vedo za samoto

— kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo —,
ker reka ve za žalost

— če se le nagne nad svojo globino —,
ker kamen pozna bolečino

— koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce —,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled —

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

32

snažilka, sodnica, stevardesa, stroje¬
piska, šoferka, telefonistka, učiteljica,
uradnica, urarka, vratarica, vzgojitelji¬
ca, zdravnica, železničarka.

• SAMICE: Fazanka, golobica,

košuta, kobila, koza, labodka, levinja,
lisica, mačka, medvedka, ovca, psica,
kokoš, pura, raca, tigrica, volkulja,
zajklja (zajka).

• USTREZNE KONČNICE: Lan¬
sko zimo je bilo zelo mraz. Fantje so
šli pred dekleti. Marku se je kolcalo.
Čez dve minuti bo priletelo letalo iz Pa¬
riza. Vprašaj Rudija, če bo šel z nami.

• 2. SKLON: Abonmaja, bifeja, tri¬
koja, Franceta, kanuja, Ketteja, Fran¬
cija, Pavleta.

• MNOŽINA: Glasu, glasovi; jezu,
jezovi; mostu, mostovi; zidu, zidovi;
volka, volkovi; vrha, vrhovi; dne, dnevi.

• IZBERI PRAVO BESEDO —
NEDOLOČNIK ALI NAMENILNIK.

PRAVILO: Za glagoli premikanja
stoji namenilnik.

PRIMER: Grem kosit.

—  Stric zna Clovit — loviti) ribe.

— Poleti bomo šli (taborit — taboriti).

— Pojdi se (ostrič — ostriči).

— Bolezen je treba (znat — znati)
(prenašat — prenašati).

— Mama se je odpravila (nakupovat
— nakupovati).

• IZ GLAGOLOV NAREDI NAME¬
NILNIKE IN NEDOLOČNIKE IN
JIH UPORABI V STAVKIH.

PRIMER: Spim. Grem spat. Ne
ljubi se mi spati.

—  Berem, koljem, krmim, mečem, od¬
klenem, pomivam, prižgem, pro¬
dam, slikam, stojim, učim se, uja¬
mem, zapisujem, zaprem.

• POPRAVI NAPAKE.

— Grozno je, da ni za povedati.

— Vročina za stopiti se.

— Ali imaš kaj za jesti?

— Nič nimam za brati.

— Ali ima kdo še kaj za vprašati?

• DELEŽNIKE SPREMENI
V GLAGOLE.

— Boječ se medveda, sta Janko in

Metka potrkala pri čarovnici.

— Boječ fantek si ne upa na streho.

— Kažoč na vrh gore, je ded obujal
spomine na romanja.

— Nakupovaje zelenjavo na trgu, sem
srečal teto.

— Plešoč, se ji je približal.

REŠITEV NALOG

• NEDOLOČNIK ALI NAMENIL¬
NIK: Stric zna loviti ribe. Poleti bomo
šli taborit. Pojdi se ostrič. Bolezen je
treba znati prenašati. Mama se je od¬
pravila nakupovat.

• STAVKI IZ NAMENILNIKOV IN
NEDOLOČNIKOV: Pojdi brat. Ne ljubi
se mi brati. — Šli so klat. Klati je prijet¬
no. — Hitela je krmit prašiče (= hitro
je šla).  Hitela je krmiti prašiče (=
prašiče je hitro krmila). — Pojdiva se
metat. Metati kamne 'za ptiči ni lepo.

— Pojdi ji odklenit. Vrata odkleniti brez
ključa je umetnost. — Babica je odšla
pomivat posodo. Naveličal sem se dan
za dnem pomivati hodnike v bolnišnici.

— O mraku je hodil mestni čuvaj
prižgat svetilke. Boljše je prižgati lučko
kot kleti temo. — Konja bova šla pro¬
dat, pa bo. Dandanes govedo ugodno
prodati ni lahko. — Odšel je v gore sli¬
kat. Slikati in slikati sta dve stvari. —
Te bom poslal v kot stat. Dolgo časa
stati ni prijetno. — Odpotovala je učit
se kuhe. Težko se je učiti brez knjig.

— Pojdi ujet kokoš. Posrečilo se mu
je v zanko ujeti zajca. — Poklicali so
jo zapisovat sejo. Policaju se ne ljubi
več zapisovati kršiteljev. — Ali še ne
greš zapret trgovino? Človeka zapreti je
pač lahko.

• POPRAVLJENE NAPAKE: Groz¬
no je, da ni moč povedati. Vročina, da
bi se človek stopil. Ali imaš kaj za pod
zob? Nič branja nimam. Ali ima kdo še
kakšno vprašanje?

• GLAGOLI IZ DELEŽNIKOV: Ker

sta se bala medveda, sta Janko in
Metka potrkala pri čarovnici. Fantek, ki
se boji, si ne upa na streho. Ded je
kazal na vrh gore in obujal spomine na
romanja. Ko sem nakupoval zelenjavo
na trgu, sem srečal teto. Približal se
ji je tako, da je plesal.

izražajmo
se lepo

Videti je bolan. — Naredil se
je bolnega. — Bolan na
pljučih, na srcu. — Bolan na
smrt, za smrt. — Bolan za jeti¬
ko, za rakom. — Revež je ves
bolan. — Bolne ambicije,
sanje. — Obhajajo ga bolne
misli. — Bolna duša. — Kar
bolan je od sreče. — Bolan od
domotožja.

o

Bolečina je malo popustila.

— Njegov krik je izražal bole¬
čino. — Lajšati bolečine. —
Kričati, stiskati zobe od bole¬
čine. — Bolečina mu kljuje v
srcu.

o

Mati že dolgo boleha. —
Drevesce boleha. (= Hira.) —
Boleha za radovednostjo. —
Bolehen je in slabo hranjen.

o

Bolesten krik, nasmeh, iz¬
raz. — Bolestna zagledanost
vase. — Z bolestno radoved¬
nostjo je poizvedoval o njej.

o

Od tvojega klepetanja me že
ušesa bolijo. — Vino je tako
kislo, da me za ušesom boli.

— Sramota ga boli. — V srce
ga boli, da je sin tak. — Zaradi
tega jih bo še zelo glava bole¬
la. — Po slabi družbi rada
glava boli.

o

Preboleti bolezen. — Bole¬
zen se me loteva, se me pri¬
jemlje, me napada. — Bolezen
jo je zdelala. — Nakopati si
bolezen. — Dolga bolezen,
gotova smrt.

33

(nadaljevanje z 31. strani)

Ijenskih duhovnikov. Novi izseljenski
duhovnik, Zvone Podvinski, ki je iz ma¬
riborske škofije in pride na Švedsko
15. avgusta, je enajst let mlajši od do¬
sedanjega. Naj bo tudi to znamenje,
da je tudi v duhovno življenje in v med¬
sebojno povezovanje treba vključiti
mlade moči.

• Poroke.  Na Švedskem je veliko
porok okrog binkošti. Letos jih je bilo
nekaj tudi med Slovenci. V Bjuvu pri
Helsingborgu se je 22. maja poročila
Lazukičeva najmlajša, Natalija Perko,
z Bengt Lenartom Theanderjem iz
Landskrone. V Kungsbarkaro pri
Kungsoru je na binkoštno soboto, 29.
junija, David Zuppin iz Kopinga vzel v
zakon Pernillo Faogestam. Na severu
Švedske, v Umea, sta si 5. junija kot
prva v pravkar zgrajeni in novoposve-
čeni cerkvi obljubila večno zvestobo
Alojz Kuzmič, naš rojak iz Prekmurja,
ki je pri gradnji cerkve tudi sam pridno
sodeloval, ter njegova izvoljenka Ama¬
lija Prelog iz Radenec. V Asmundtorpu
pa sta 19. junija svojo zakonsko posve¬
titev obhajala naš rojak Leopold Karlin
in Kerstin Monica Gunilla Oscarsson,
oba iz Landskrone. Naj te novoporo-
čence Sv. Duh utrjuje in razsvetljuje,
da bo njihov zakon zaznamovan s
pristno ljubeznijo in trajno zvestobo.

Od druge polovice maja do začetka
avgusta se je poleg rednih maš zvrstilo
kar nekaj dogodkov, ki bodo udeležen¬
cem ostali v spominu.

• Romanje  v Rim.  „0 srečni Rim,
ki mučeniška kri prvakov apostolskih
te krasi, ti njuno zasluženje res je v
čas, po tem presegaš daleč mesta
vsa." Tako poje 2. kitica pesmi v 1. ve¬
černicah praznika apostolov Petra in
Pavla. V to večno mesto, v središče
krščanstva, smo poromali za letošnji
vnebohod. Odpotovali smo na predve¬
čer vnebohoda (19. maja) in ko je
50-sedežni avtobus pobral romarje v
Zuchvvilu, Baslu, Birru in Zurichu, je
bil polno zaseden. V Rimu sta nas v
Sloveniku pričakala prelat dr. Maksimi¬

lijan Jezernik, ki nam je rezerviral hotel
(v Rocca di Papa), in p. Štefan Kožuh
iz Vipavskega Križa, ki nam je tri dni
razkazoval rimske znamenitosti. Zlasti
za tiste, ki so bili prvič v Rimu, je bil
npr. razgled s kupole Petrove cerkve
nekaj enkratnega. Mašo smo imeli na
vnebohod v Sloveniku, v petek v Kali-
stovih katakombah, v soboto v cerkvi
pri vodnjaku Trevi in v nedeljo (že ob
povratku) pri kapucinih v Luzernu.
Šmarnično pobožnost (branje in litani¬
je) pa smo opravili med vsakodnevno
jutranjo vožnjo z avtobusom. Telesno
nekoliko utrujeni, pa duševno in du¬
hovno obogateni, smo se v nedeljo
zvečer vrnili domov.

• Binkoštno srečanje.  Nekam hla¬
den veter nas je pozdravljal, ko smo se
na binkoštni ponedeljek, 31. maja, zbi¬
rali pri kapeli Presvete krvi na Pass-
wangu (nad Balsthalom) k našemu
rednemu binkoštnemu srečanju. Ob
11.00 smo imeli mašo in sklep šmar¬
nic, nato pa na prijetnem soncu, ki je
zamenjalo poprejšnji veter, družabno
popoldne, dokler se nismo, veseli in
zadovoljni, proti večeru vrnili na svoje
domove.

• Zahvalna maša.  Ob koncu šol¬
skega in delovnega leta imamo na
Hochvvaldu pri Baslu redno zahvalno
mašo. Letos smo zaradi drugih načrtov
na 4. soboto malo pohiteli in jo imeli
že na 2. soboto, 9. junija. Lepo število
ljudi se je že ob pol štirih zbralo pred
lurško votlino zraven tamkajšnje Mariji¬
ne kapele in pri maši vneto sodelovalo.
Preostali del dneva smo zapolnili z
medsebojnim pogovorom, pesmijo in
okrepčilom.

• Slavje 50-letnikov.  Z dobrih 50
let starima avtomobiloma se je na 4.
soboto, 26. junija, pripeljalo pred cer¬
kev sv. Martina v Oltnu 7 slavljencev
(4 moški in 3 ženske), ki so ali bodo
letos dopolnili 50 let življenja, eden
med njimi pa 60. Ob 17.00 so skupaj
s povabljenimi sorodniki in prijatelji bili
v omenjeni cerkvi pri maši, nato pa se
je slavnostno pripravljena .dvorana
napolnila z gosti" (Mt 22, 10). Po ape¬
ritivu je sledil pester program, katere¬
ga jedro je bila izvirno posrečena pred¬
stavitev slavljencev ob vmesnem otro¬
škem živžavu, ki so ga uprizarjali v
otroke napravljeni odrasli (iz skupine

Encijan) in tako predstavljali jubilante
še kot otroke. Seveda tudi petja ni
manjkalo. Na odru so se zvrstili: meša¬
ni komorni zbor Slovenija iz Zuricha,
moški kvintet Kranjci iz Oitna, dekliški
tercet iz Zuricha in dekliški duet iz Uiti-
kona, plesna skupina Encijan pa je
kajpada zaplesala. Posebne pozorno¬
sti (to so pripravili Kranjci) je bil dele¬
žen tudi Janez Šerjak, basist pri
.Kranjcih", ki seje na tem slavju poslo¬
vil od nas in se julija vrnil v domovino.
Po veselem in bogatem sporedu je
vsem teknila okusna večerja, ki so jo
skrbno pripravile znane prijateljske
roke.

Za srečanje z Abrahamom pa je (v
začetku avgusta) Nadi Brumec v zna¬
menje hvaležnosti za njeno požrtvoval¬
nost pripravilo prijetno presenečenje
nekaj članov Encijana, bližjih prijate¬
ljev in mož Martin — pred cerkvijo v
Solothurnu, pri prijateljski družini v
Zuchvvilu in doma v Liestalu. — Dragi
slavljenci! Hvala vam za povabilo in za
vse, kar je sledilo. Bog vas živi še novih
50 let, potem pa naprej!

• Srečanje v domovini.  .Drugo leto
se vidimo na srečanju v mojem rojst¬
nem kraju," nam je lani po neki maši
v Birru dejal Lojze Potisk, preden se
je vrnil v domovino. In tako smo se
letos na 4. soboto, 24. julija, zbrali na
našem poletnem srečanju v Žabljeku
pri Slovenski Bistrici, kjer so nedavno
povečali in obnovili kapelo Srca Jezu¬
sovega. Ob 11.00 je maševal maribor¬
ski pomožni škof dr. Jožef Smej, z njim
pa sta somaševala g. Janez Osvald,
župnik v Laporju (kamor Žabljek spada
kot podružnica), in p. Damijan. Med
nami je bila tudi s. Avrelija.

Za družabno popoldne je pripravo in
oskrbo v glavnem prevzel Lojze (god¬
bo, strežno osebje, jedačo), za pijačo
pa je poskrbel Ivan Klančar. Oba sta
nas nemalo presenetila, ker sta stro¬
ške za jedačo krila sama in je le pijača
bila naprodaj po nabavni ceni. Obema
naj velja prisrčna (za)hvala in iskren
,Bog lonaj'. Prav tako tudi vsem dru¬
gim, ki so kakorkoli pomagali in pripo¬
mogli k lepo doživetemu srečanju.

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU
SLO-61000 Ljubljana, Poljanska 2,
tel. (061) 454 246, 132 075, faks 446 135

34

tona Vovka. To so dokazali tudi s spo¬
minsko slovesnostjo, 7. julija letos, ko
je nadškof Šuštar odkril Vovkov doprs¬
ni kip in blagoslovil obnovljeno podru-
žno cerkev sv. Marka, ki je vsem Slo¬
vencem znana po Prešernovem sone¬
tu: „0 Vrba, srečna, draga vas doma¬
ča ... “ K slovesnosti se je zbralo,
kljub delovnemu dnevu, več kot tisoč
ljudi iz bližnje in daljne okolice. Navzo¬
čih je bilo štirideset duhovnikov, med
njimi tudi dva Vovkova tajnika: kanoni¬
ka Ivan Merlak in Franc Vrhunc. Nad¬
škof Šuštar je v nagovoru med mašo
poudaril izredne zasluge nadškofa
Vovka za Cerkev na Slovenskem. Po¬
zval je, naj bomo vredni velikih mož,
kakor je bil rajni nadškof, in vredni veli¬
kih časov, v katerih živimo. Ti časi nas
zavezujejo, da skupaj delamo za lepšo
prihodnost slovenskega naroda.

Ob predstavitvi Ceglarjeve knjige
Nadškof Vovk je v četrtek, 8. julija,
nadškofijski kancler msgr. Franci Vr¬
hunc, nekdanji Vovkov tajnik, prebral
tudi naslednji poziv zasliševalcem nad¬
škofa Vovka:

„V knjigi (Nadškof Vovk) so navedeni

PROŠNJA
vsem slovenskim
ustanovam po svetu

Po temeljitem premisleku smo se
odločili, da izdamo knjigo „Veneti —
naši davni predniki" tudi v anglešči-

dokumenti in pričevanja predvsem s
strani Cerkve. Podoba nadškofa Vovka
in njegovega časa pa bo popolna, ko
bodo na voljo tudi dokumenti in priča¬
nja oseb s strani tedanje oblasti — po¬
sebno notranje uprave (OZNE in
UDBE). V zvezi z nadškofom Vovkom
se je od njegovega posvečenja dalje
pogosto omenjalo ime dr. Zdenka Ro-
terja, celo že na sam dan posvečenja,
ob preiskavah na ordinariatu, ko so or¬
gani notranje uprave odnesli mnogo
arhivskega gradiva in tudi denarja (npr.
mašne intencije), prav tako tudi pri
zaslišanjih dr. Stanislava Leniča. Ka¬
dar je bil nadškof Vovk klican na
Udbo, ga je vedno zasliševal dr.
Zdenko Roter — tudi takrat, ko so na
državni meji v Gorici našli v avtomobilu
Merlinijevih iz Trsta Vovkovo poročilo
(relacijo) o stanju ljubljanske škofije
ob koncu leta 1959 in v začetku leta
1960. Potrebno bi bilo o vsem tem za¬
slišati dr. Zdenka Roterja ter tako tudi
z državne strani dokumentirati dobo in
dogodke v življenju nadškofa Vovka."

Opomba: Dr. Zdenko Roter je bil
vodja volilnega štaba sedanjega slo¬
venskega predsednika Milana Kučana

-oglas-

ni, potem ko je že izšla v slovenšči¬
ni, v nemščini in v italijanščini. To
pomembno znanstveno delo naj bi
tudi v mednarodnem angleškem je¬
ziku vsemu svetu povedalo, kdo so
Slovenci.

Lepa, trdno vezana knjiga s števil¬
nimi ilustracijami, ki obsega nad
500 strani, bo na podlagi predvide¬
ne naklade stala 20 USD za ustano¬
ve in knjigarne, pri najmanj 300
naročenih izvodih 18 USD, za drob¬
no prodajo pa 28 USD.

Posebnost angleške izdaje bo ne¬
kaj izredno zanimivih poglavij, v ka¬
terih akademik Matej Bor znanstve¬
no obravnava narodno identiteto
Etruščanov, ki so za zgodovinopisje
še vedno uganka.

Ker ne moremo vzeti potrebnih
posojil za tiskanje knjige, ne da bi
vedeli, kako jih bomo odplačevali,
nujno prosimo vse slovenske usta¬
nove po svetu (društva, župnije, go¬
spodarska in diplomatska zastop-

Kip nadškofa Vovka
(foto Franci Petriči

in je tudi zdaj eden njegovih najbližjih
svetovalcev. . .

Franci Petrič, Ljubljana, 12. 8.
1993.

stva, uredništva itd.), naj nam
sporočijo, koliko izvodov bi prevzeli
za prodajo v lastnih krogih in za
posredovanje raznim knjigarnam.
Upoštevajte tudi izvode, ki naj bi jih
vsaka ustanova podarila na lastne
stroške ali z dobičkom od prodaje
knjig tamkajšnjim politikom, drugim
vplivnim osebam in znanstvenim
krogom. Gre za domoljubno deja¬
nje, ki je vredno nekaj žrtvovanja.
Knjiga bo dobrodošla tudi za tiste
Slovence, ki ne obvladajo več
slovenščine.

Pomagajte nam. Od vaših
prednaročil je odvisno, če bo tako
pomembna knjiga, ki bi lahko bila
ena največjih promocij Slovenije v
svetu, lahko izšla.

Prosimo, da pošljete vsa sporoči¬
la na naslov:

Ivan Tomažič / Bennogasse 21 /
A-1080 Wien / Austria.

Prosi in vas pozdravlja
Ivan Tomažič

35

• NAPRODAJ enodružinska stano¬
vanjska hiša v mirnem delu Murske So¬
bote. — Informacije: telefon 0038 /
69-21 838.

• Na relaciji Slovenska Bistrica —
Rogaška Slatina (pribl. 10 km iz Slo¬
venske Bistrice) PRODAMO manjše po¬
sestvo s cca 2 ha zemlje (sadovnjak
in vinograd z okoli 500 trsi) z novo
zgrajeno, nedokončano podkleteno
hišo (elektrika, lastna voda in telefon,
lasten dovoz). — Podrobnosti po tele¬
fonu v Nemčiji 0203 / 313310, ali v
Sloveniji 062/101437. Cena po do¬
govoru!

• V središču Domžal PRODAM novo
stanovanje s telefonom, 62 m 2 ; vseljivo
takoj. Cena: 1600 DEM za 1m 2 . — In¬
formacije: Retelj, tel. 061 / 721 938.

• V Hotedršici, smer Idrija, ugodno
PRODAM enonadstropno hišo z vrtom;
pritličje primerno za kakšno obrtno de¬
javnost. — Informacije: v Sloveniji tel.
061 / 769 004; v Nemčiji — Alois Škof,

AllerheiligenstraBe 13, D-60313 Frank-
furt/Main 1, tel. 069 / 287 539.

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITALI¬
JO? Na pragu domovine, v sre¬
dišču stare Gorice, ob lepem dre¬
voredu Corso Italia, Vas pričakujemo
v PALAČE HOTELU***, najboljšem in
največjem hotelu v mestu. Najmoder¬
nejši komfort (kopalnica, telefon, ra¬
dijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija). Rojaki imajo
15 % popusta. - PH-PALACE
HOTEL***, Corso Italia 63,1-34170 Gori-
zia, tel. 04 81 /82 1 66, telex 461154
PAL GO I, fax 0481 / 31 658.

• V večnem mestu Rimu pa Vam je
na voljo HOTEL EMONA***, prav tako
z vsem komfortom (kopalnica, tele¬
fon, radijski sprejemnik, barvna tele¬
vizija, mini bar, klimatizacija), spreje¬
lo pa Vas bo slovensko osebje. Rojaki
imajo 15 % popusta. — HOTEL
EMONA***, Via Statilia 23, 00185
ROMA, telefon 06 / 7027827 /
70227911, fax 06 / 7028787. -

Pričakujemo Vas! — Lastnik obeh
hotelov: Vinko Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v
domovino se Vam toplo priporo¬
čamo. — Obrnite se na naslov: Gebr.
HORŽEN, Mobeltransporte, Herder-
straBe 36, D-40721 Hilden bei Dus-
seldorf. (Telefon 021 03/44  5 62).
— Informacije dobite pismeno ali po
telefonu v slovenščini ali nemščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,— Vse vrste Commodore,
Schneider, Atari RADIOAPARATI, AV¬
TORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje.
Eksportni popust. — Jode Discount
Markt, Schvvanthalerstr. 1, 80336
Munchen 2, BRD.

Če potujete v Munchen,

Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 80331 Munchen 2
tel. 089/59  45 21.
Družina Zupan

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbližjega.

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte, da ste Slovenci. Pri izpolnjevanju vseh formular¬
jev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo ..Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.

vsaj majčkeno se nasmejčkajte!

„Od pitja imaš nos že čisto
višnjev. Položi nanj kdaj pijavko."

.Šem jo že, pa je dol padla."

.Mrtva?"

.Ne, pijana."

o

Natakar zakliče v kuhinjo: .En¬
krat mrzlo raco!"

Kuhar: „Race ni več, gos je še."

.Dobro. Odreži pa od gosi kos
račje pečenke!"

o

Poštar pade na poledeneli cesti
s kolesa tik pred policajem. Pisma
in razglednice se raztresejo daleč
naokoli.

.Ali je pri pošti še več takih
nerod?" vpraša policaj.

.Ne, jaz sem zadnji. Vsi drugi so
že pri policiji."

o

Policaj opazi, kako odvrže neki
mož na cesto kos papirja.

.350 tolarjev kazni," mu reče.

Ta mu plača, policaj mu pa izroči
potrdilo.

„ Kaj naj pa zdaj s tem potrdilom
počnem?" zagodrnja mož.

„Lahko ga vržete proč."

o

Soseda sosedi: „ Pred dnevi je
vlomil v našo hišo tat, a se nakita
ni dotaknil."

„To je moral biti pa res stro¬
kovnjak."

o

Pujs stoji pred vtičnico: „0, kole¬
ga, kdo te je pa zazidal?"

o

Ona: ,V to obleko v izložbi sem
pa naravnost zaljubljena."

On: .Potem pa pojdiva brž na¬
prej, ker sicer bom postal grozno
ljubosumen."

o

. Dober dan. Rad bi govoril z zo¬
bozdravnikom."

„Ga pa danes, žal, ni."

.Odlično. Kdaj ga pa, prosim,
spet ne bo doma?"

o

Pacient pride k psihiatru, vzame
iz žepa cigareto, ovoj raztrga in si
natlači tobak v nos.

.Kot vidim, nujno potrebujete
mojo pomoč," pravi psihiater.

Jako je, gospod doktor: ali
imate, prosim, ogenj?"

o

Oče uči sinka plavati.

.Ata, ali bi nehala?"

„Kaj nimaš več volje?"

.Voljo še, a žeje ne."

o

V kliniki se zaleti asistent v glav¬
nega zdravnika.

.O, moj Bog, oprostite!"

.Prosim. A naziv ,profesor' mi
zadošča."

o

Dva klienta psihiatrične bolnišni¬
ce sta smela skupaj s paznikom na
jezero.

Po vrnitvi v bolnišnico vpraša
prvi drugega:  „Ali si si zapomnil
mesto, kjer je bilo toliko rib?"

„Ja. Na tistem mestu sem zarisal
na čoln križ."

„ Bedaki Kaj pa če nam dajo jutri
drug čoln?"

o

Rabin in katoliški škof sedita na
pojedini drug ob drugem.

Škof: .Kdaj boste pa tako široki
in boste jedli takole okusno svinj¬
sko pečenko?"

Rabin: .Na dan vaše poroke."

o

„ Obtoženi, tožilcu ste rekli .idiot".
Ali bi radi še kaj dodali?"

.O, še veliko, a to bi bilo
predrago."

o

.Vi ste pa sinoči dolgo gledali te¬
levizijo."

Jz česa pa to sklepate?"

.Videti ste tako naspani."

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26
P. b. b.

SLOVENSKE KATOLIŠKE ŽUPNIJE PO EVROPI

SKM  = Slov. kat. misija, SPC — Slov. pastoralni center, SDU = Slov. dušnopastirski urad

ANGLIJA

SKM, LONDON SW9 Ols, 62, Offley Road, tel. + faks 071-735-6655,

Stanislav Cikanek
AVSTRIJA

SPC, A-1050 WIEN, Einsiedlergasse 9—11, tel. 0222 - 55 25 75, Anton Steki
SKM, A-8020 GRAZ, Mariahilferplatz 3, tel. 0316 - 91 31 69 - 37,

p. mag. Janez Žnidar

SKM, A-4053 HAID b. Ansfelden, Kirchenstrafie 1, tel. 07229 - 88 3 56 - 3
(ob petkih popoldne in ob sobotah), Ludvik Počivavšek
SKM, A-6800 FELDKIRCH/Vorlarberg, Herrengasse 6, tel. 0 55 22 - 23 1 00

in 34 8 50, Janez Žagar

SDU, A-9800 SPITTAL/Drau, Fridtjof-Nansen-Str. 3

BELGIJA

SKM, B-3630 EISDEN, Guill. Lambert laan 36, tel. 089 - 76 22 01, Vinko Žakelj
SKM, B-6200 CHATELINEAU, 10, rue de la Revolution, tel. 071 - 39 73 11,

Kazimir Gaberc
FRANCIJA

SKM, F-92320 CHATILLON, 3, Impasse Hoche, tel 1-42 53 64 43,
faks  1-42 53 56 70, prelat Nace Čretnik, Martin Retelj,

Silvo Česnik,  (do okt: 10 rue de 1’Egalite, 65100 Lourdes, tel. 62 94 05 30)

SKM, F-57710 AUMETZ, 9, rue Saint Gorgon, tel. 82 91 85 06, Anton Dejak
SKM, F-57800 MERLEBACH, 14, rue du 5 Decembre, tel. 87 81 47 82,

Jože Kamin

SKM, F-06300 NICE, 17, rue de Sospel, tel. 93 56 66 01, Franjo Pavalec
HRVAŠKA

41090 ZAGREB, Vrapcanska 114, Andrej Urbanci,  CM, tel. 041 - 156 573
ITALIJA

SLOVENIK, 1-00178 ROMA, via Appia Nuova 884, 06 - 718 47 44,

faks 06 - 718 72 82, msgr. dr. Maksimilijan Jezernik
Milano: msgr. dr. Oskar Simčič,  Corte S. Mario 7, 43100 Gorizia, tel. 0 418 - 32 123
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar,  Rosenstr. 26, 85551 Heimstetten b. Munchen,
tel + faks 089 - 90 30 050

SKM, D-10829 BERLIN, Kolonnenstr. 38, tel. 030 - 784 50 66,

faks 030 - 788 33 39, Martin Horvat,  tel. 030 - 788 19 24

SKM, D-46149 OBERHAUSEN, Oskarstr. 29, tel. 0208 - 64 09 76,

Janez Pucelj,  tel. + faks 0208 - 644 277, Stanislav Čeplak,  diakon
SKM, D-50674 KOLN, Moltkestr. 119—121, tel. 02 21- 52 37 77, Martin Mlakar
SKM, D-60596 FRANKFURT, Holbeinstr. 70, tel. 069 - 63 65 48,

Janez Modic,  faks 069 -

SKM, D-68159 MANNHEIM, A 4, 2, tel. 06 21 - 28 5 00, Bogdan Saksida

SKM, D-85055 INGOLSTADT, Feldkirchner Str. 81, tel. 08 41 - 59 0 76,

Stanislav Gajšek,  tel. in faks 0841 - 92 06 95
SKM, D-70184 STUTTGART, Stafflenbergstr. 64, tel. 07 11 - 23 28 91, Ciril Turk,
tel. in faks 07 11 - 24 64 30,

SKM, D-72764 REUTLINGEN, Kramerstr. 17, tel. 07 121 - 45 2 58,

Janez Demšar,  UrbanstraCe 21, D-72764 Reutlingen, tel. 07 121 - 44 7 89
SKM, D-86199 AUGSBURG, Klausenberg 7c, tel. 08 21 - 97 9 13, Jože Bucik
SDU, D-89073 ULM, OlgastraBe 137, tel. 07 31 - 27 2 76, Jože Bucik,
voditelj dr. Marko Dvofak

SKM, D-90538 MUNCHEN, Liebigstr. 10, tel. 089 - 22 19 41,

faks 089 - 29 16 16 27, Marjan Bečan
NIZOZEMSKA

SKM, B-3630 EISDEN, Guill. Lambert laan 36, 089 - 76 22 01, Vinko Žakelj
ŠVEDSKA

SKM, S-411 38 GOTEBORG, Parkgatan 14, tel. 031 - 11 54 21, Zvone Podvinski
ŠVICA

SKM, CH-8052 ZURICH, Schaffhauser Str. 466, Postfach 771,

tel. 01 - 301 31 32, faks 01 - 303 07 88, p. Robert Podgoršek,

Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich, tel. 01 - 301 44 15

SKM, CH-4500 SOLOTHURN, Kapuzinerstr. 18, tel. 065 - 22 71 33,

p. Damijan Frlan

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU, 61001 Ljubljana, Poljanska 2,

tel. + faks 061 - 132 075, voditelj: Janez Rihar,  61120 Ljubljana, Nove Fužine 23,
tel. 061 - 454 246, faks 061 - 446 135