papirnata vesoljska plovila

Žiga Leskovšek

SOLARNI

PREMIČNI«

Vesoljsko plovilo solarni premičnik je namenjeno predv¬
sem za raziskovanje aktivnosti sonca. Plovilo je pravza¬
prav nekakšna vesoljska sonda, ki je zaščitena z dodat¬
nimi varovalnimi ploščami, letalne sposobnosti pa so
predsem manevrirnega značaja.

Orodje: škarje, selotejp, pisarniška sponka, ravnilo

Navodila

1. Prerišite ali fotokopirajte tloris plovila (skica A na strani
319). Idealna velikost plovila je za približno 20% večja,
zato vam priporočamo, da v bližnji fotokopirnici povečate
načrt za 20%.

2. Temnejše ploskve plovila pobarvajte po lastni izbiri.
Lahko pa tudi upoštevate dogovorjene barvne oznake:
krilna ploskev, na kateri sta temnomodri oznaki P, S, sta
sive barve; kockasta površina na zgornjem delu krilne
ploščadi je obarvana s temno in svetlo modro barvo,
temnejše proge na isti krilni ploščadi so temno modre
barve, svetlejše pa sive barve; temnoobarvana ploskev
ob kljunu plovila, katerega prečkajo vzdolžne vodoravne
črte, je obarvana svetlo modro; vsi drugi deli plovila so
sive barve, svetli deli pa niso pobarvani.

3. Izrežite plovilo po debelo očrtanem risu.

4. Preganite plovilo po črtah in v vrstnem redu, kot je
označeno na skici C. Pregibe na dvojnih črtkanih linijah
morate popraviti navznoter, tako da črtke niso več vidne,
pregibe na enojnih črtkanih linijah pa preganite navzven,
tako da črtke ostanejo vidne (skica B). Pregibajte s po¬
močjo ravnila, pregibe pa zgladite s škarjami. Bodite zelo
natančni.

5. S tem, ko ste plovilo preganili, ste ga pravzaprav
v grobem že dokončali. Preostane vam le še, da vrhnji
krilni ploščadi zalepite s koščkom selotejpa, kljun plovila
pa obtežite s pisarniško sponko. Če ste plovilo izdelali
v enakem merilu, kot je v reviji TIM, uporabite manjšo
sponko, če pa ste napravili večjega, vzemite veliko
sponko. Glejte skico D.

4

TIM 8 • 281  • 88/89

TIM 8“

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi
pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Ču¬
den, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Anton
Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zorec, Mat¬
jaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar
Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za
prvo polletje je 7500 din, posamezen izvod stane 1500
din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, p.p. 541/X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-
603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo
sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skup¬
nost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlova¬
nje Slovenije

SLIKA NA NASLOVNI STRANI
Tekmovanja z DVavtomobilskimi modeli niso
pogosto nič manj razburljiva od pravih dirk
F-1. Za razliko od njih, ti ne rabijo veliko
prostora, zadošča že asfaltirano košarkar¬
sko igrišče, hitrosti, ki jih dosežejo modeli
pa se skoraj ne razlikujejo od onih na pravih
dirkah.

naš

pogovor

Tomaža Jereba iz Dravelj pri
Ljubljani. Takole nam piše:

>•Prosim vas, če mi odgovorite, kje bi lahko kupil kak
izvenkrmni ladijski motorček srednje moči. Ali ga je
mogoče dobiti v Sloveniji? Boste kaj kmalu objavili
kakšen načrt podmornice v TIMU? Sam sem že izdelal
jahto in od tu želja, da bi izdelal še podmornico. Bi mi
objavili tudi slikovni humor, če bi ga poslal?«

Njegovo pismo objavljam na prvem mestu zaradi
neprijetnega vpašanja, ki ga zastavlja na začetku.
Izvenkrmnih ladijskih motorčkov v naši državi namreč
nihče ne izdeluje. Tudi za načrt podmornice mu ne
morem reči kaj konkretnega, saj iz pisma ni razvidno, ali
želi načrt za maketo, ali načrt za model. Za slednjega
namreč tudi v tuji, (kaj šele v naši) literaturi ni zaslediti
načrtov. Z veseljem pa bomo objavili slikovni humor, če
bo le imel kaj soli (če ne bo čisto »profesionalno«
narisan, ga bomo dorisali v uredništvu). Ob tej priliki
vabim tudi vse ostale bralce, da nam pošljejo svoje
humorne domislice, s katerimi bomo z veseljem
popestrili prihodnji letnik.

Kristjan Perčič iz Ljutomera me prosi za načrt makete
galeje v merilu 1:1. Njemu in ostalim velja napotek, da
take načrte prodaja z gradivom v kit kompletu vred Mladi
tehnik v Ljubljani na Starem trgu 5.

Evgenij Steinbacher z Lovrenca na Pohorju nam piše:
»Že dolgo časa se pripravljam, da vam napišem nekaj
besed. Revija TIM je zelo dobro sestavljena, saj v njej
najdem praktično vse, od ugank pa do načrtov. Ne
strinjam se z ostalimi (nekaterimi) bralci, ki trdijo, da je
tega ali onega preveč. Naj ostane revija takšna kot je, saj
je le taka dobra. Vendar ni moj namen, da bi vas hvalil ali
kritiziral. Odkar berem revijo sem spoznal, da je bil do
zdaj objavljen le en tip ojačevalnika. Mislim, da kar precej
mojih somišljenakov želi še več takih načrtov, tudi Hi-Fi
ojačevalnikov. Prav tako vas prosim če bi lahko objavili
v reviji tudi kakšen načrt za mešalno mizo (najmanj
4 kanalno). Načrt naj bi bil tudi dovolj kvaliteten (za
profesionalno rabo), mislim, da bi ne bil preveč zahteven.
Načrt naj bi vseboval vse od tiskanega vezja, montažne
sheme do sheme.«

Njemu in vsem ostalim zagotavljam v imenu našega
sodelavca za elektroniko, da bomo tak načrt objavili
v prvih številkah prihodnjega letnika. Ne bo prezahteven,
pa tudi za profesionalno rabo bo primeren, skratka,
kdorkoli si bo to želel, bo lahko doma odprl disco.

Dejan Hergan iz Cirkovc naroča načrt letala, ki smo ga
objavili na naslovnici 5. številke. Tega žal nimamo, po¬
skušal pa bom poizvedeti za naslov modelarja in mu ga
posredovati po pošti. Posnetek je namreč z lanskega
tekmovanja. Bodi tokrat dovolj. Želim vam obilo uspehov
pri vašem delu, vabim k sodelovanju in vas lepo pozdrav¬
ljam.

Začnimo s pismom

TIM 8 • 282  • 88/89

Miloš Macarol

prva

igrača

PUŠKA NA REPO

Strelno orožje kot igrača za otroke res ni primerno,
saj nehote vzbuja nagibe in strasti, ki so za razvoj
civilnih družb in mirnega sožitja lahko najbolj ne¬
varne. Sicer pa je bilo s takšnimi igračami že toliko
nesreč, da se jih res kaže izogibati. Tega so se
močno zavedali že naši predniki, zato orožja otro¬
kom niso nikdar razkazovali. Taka zdrava pamet je
vladala zlasti na deželi, kjer je bilo kar precej nesreč
pri prazničnih streljanjih z možnarji, kar se je močno
razpaslo v obdobju avstroogrske vladavine, ki je
v zaledju podjarmljenih narodov iskala najboljše
vojake za boj proti Turkom in drugim sovražnikom.
Bogato okinčane paradne uniforme takratnih voja¬
kov so otrokom prav gotovo ugajale in če so se
v svoji otroški razposajenosti hoteli igrati vojake, jim
je oče s svojim pipcem mimogrede napravil zname¬
nito »puško na repo«, ki za nikogar ni prav nič
nevarna. Je pa prav zabavna, kajti njen pok je tako
prijeten, da nikogar ne more spraviti v slabo voljo.
Te naprave se je prav gotovo domislil nek hudo-
mušnež, ki se je hotel ponorčevati s streljavsko
nadutostjo priviligirane soldateske in lovskih mo¬
gotcev.

Puška na repo je sestavljena iz lesene puše in
pomičnega bata. Pušo si izdelamo iz približno
20 cm dolgega kosa bezgovega stebla, ki ga na eni
strani ošilimo v tenkosteno ustje, nato pa mu s po¬
močjo leskove palice, ki bo kasneje služila kot bat,

iz sredine iztisnemo stržen. Del palice, ki ga upora¬
bimo za ročaj ali držalo, naj bo debelejši, ostali del,
ki sega 1 cm manj kot do dna, pa z nožem toliko
stanjšamo da se bo brez zadevanja gibal skozi
pušo. Nato vzamemo kakih 5 cm širok trak platnene
krpe, jo nekajkrat ovijemo okrog spodnjega dela
palice in čvrsto povežemo z močnim sukancem.
Suhe krpe naj bo toliko, da se bo palica zlahka
gibala po notranji izvrtini. Ko smo s tem gotovi, krpo
rahlo navlažimo, da bo bat čim bolj zrakotesen.
Zdaj vzamemo srednje debelo repo in jo razrežemo
na 1 cm debele kolute (glej skico!). En kolut polo¬
žimo na trdno podlago (lesena deščica) in vanj
potisnemo ošiljeni del puše. Ko pušo potegnemo
ven, bomo videli, da je v njenem ustju ostal čep iz
repe. Zdaj z levo roko primemo pušo in jo držimo
vodoravno tako, da bo ošiljeno ustje obrnjeno proč
od nas, v odprtino na naši strani pa vdenemo palico
in jo naglo potisnemo skoraj do dna. Ob močnem
poku bo repin čep zaradi zračnega pritiska poletel
nekaj metrov daleč. Puška na repo je torej najbolj
preprosta zračna puška, ki sploh ni potratna. Z eno
samo repo boste lahko »ustrelili« kar stokrat, pa še
jedli jo boste lahko zraven, saj je zelo okusna.

TIM 8 • 283  • 88/89

Po češki reviji ABC priredil Bojan Rambaher

LETEČI

AVTOMOBILI

Koliko izumiteljev se je od prejšnjega stoletja do
sedaj že trudilo, da bi avtomobilu dodali krila, krmila
in propelerje, da bi mogel leteti. Tega skoraj ne bi
mogli prešteti. Morda jih je navdihnilo neverjetno
domišljijsko vozilo pisatelja Julesa Verna. V ro¬
manu »Gospodar muh« je njegov leteči in plavajoči
avtomobil vznemirjal mirne prebivalce. Če pa bi si
ogledali izvirnik njegove knjige, kjer je leteči, plava¬
joči in brzeči avtomobil Epouvanta naslikan, se ne
bi mogli ubraniti hudomušnega nasmeha. Nasli¬
kano vozilo ima namreč kolesa kot železniški va¬
gon, krila pa kot netopir. Da bi moglo plavati, ter se
navsezadnje tudi potapljati, njegova karoserija
spominja na križanca med podmornico in dirkalnim
čolnom. Če dobro pogledate sliko, boste videli, da
je vozilo brez vzmeti, slikar pa je med drugim
pozabil tudi na zavore.

Že na prvi pogled je torej jasno, da Epouvanta po
tedanjih makadamskih in prašnih cestah ni mogla
brzeti s hitrostjo dvesto kilometrov na uro, kot piše
v knjigi, še manj pa je lahko naredila še tako kratek
skok v zrak, kadar je raztegnila svoja krila. Navse¬
zadnje so imeli celo najmočmejši bencinski motorji
v dobi Julesa Verna le nekaj konjskih sil...

Res pa je, da so avtomobil, ki sta ga na cesto
postavila Karl Benz in Gottlieb Daimler, do današ¬
njih dni neverjetno izpopolnili. Danes je to hitro,
zanesljivo in dokaj varno prevozno sredstvo, ki mu
lahko očitamo le to, da je onesnažilo zrak s strupi iz
izpušnih plinov in prineslo v mesta nezaslišan hrup.
Neposvečeni nevedneži seveda ne vedo, da so
okvir, karoserija, krmila, kolesa in notranjost avto¬
mobila po številnih manjših in revolucionarnih iz¬
boljšavah sedaj skoraj popolnoma dovršeni, tako
da avtomobil samo čaka na bistro glavo, ki bo
končno le izumila čist vodikov motor.

Tudi pri hitrosti sto petdeset kilometrov na uro je
danes poraba že padla na pet litrov bencina na sto
kilometrov, čeprav je res, da je do »generalke«
takšen avtomobil oziroma njegov prototip prevozil
nad 150 000 km. V robotiziranih in avtomatiziranih
tovarnah po vsem svetu se vsak dan rodi kakšnih
pet tisoč kovinskih lepotcev, ki se jih razen v redkih
operacijah v proizvodnji človeška, roka sploh ne
dotakne.

Vernova Epouvanta ne bi prestala krsta ne na cesti
ne v avtomobilskem salonu.

Zakaj bi moral avtomobil plavati, če imamo zato
čolne, in zakaj bi moral avtomobil leteti, če pa
imamo letala? Plavajoči avtomobili so se izjemoma
koristno obnesli le v drugi svetovni vojni. Naši dedje
verjetno še pomnijo bojne plavajoče avtomobile
vvermachta, ki so spominjali na kopalne kadi in so
lahko zapeljali v vodo, nato pa s pomočjo skritega
propelerja premagali vodno oviro s hitrostjo pet¬
najstih kilometrov na uro. Avtomobilske tovarne so
izdelavo takšnih avtomobilov že zdavnaj opustile,
vzrok pa ni bila samo zapletena konstrukcija, am¬
pak tudi neznansko draga izdelava.

Če je kdo takrat prišel na dan z zamislijio, da bi
spremenil avtomobil v lahko letalo, tako da bi mu
dodal krila in propeler, so ga imeli za blaznega. Po
zaslugi filmskih trikov so s takšnimi avtomobili leteli
na filmskem platnu le James Bond, Fantom in še
nekateri nadjunaki iz filmskega sveta.

Nekako pred petdesetimi leti so se v časpisih
pojavile fotografije letečega trikolesnika Arrow-
bilde, s katerim se je za novinarje slikal tudi ameri¬
ški izumitelj VVaterman. Vendar se je s svojin
izumom slikal vselej le na cesti, nikoli pa v zraku.
Vozilo na treh kolesih, kakršne danes ponavadi
vidimo pri skuterjih, je imelo zadaj motor z močjo
75 kW, s premikom jermena (!) pa je lahko voznik
prenesel vrtenje na os zadnjih koles ali pa na os
propelerja. Z dvanajst metrov dolgo gredjo se je
vozilo komaj obdržalo na cesti, voznik pa tako ali
tako ne bi smel biti večji od pritlikavca, če bi se naj ta
igrača tudi dvignila v zrak. Da ne govorimo o tem,
da bi bila katastrofa neizbežna, če bi med poletom
počil jermen.

Kakšnih deset let kasneje je svoj leteči avtomobil
predstavil Američan T. P. Hall. Razvoj je do takrat
avtomobil že nekoliko poenostavil in izboljšal. Hall
je na model priljubljene cestne križanke znamke
Chevrolet namestil serijsko izdelano dvosedežno
letalo, pri čemer je skupna teža postala krepko
prevelika za šibko avtomobilsko podvozje. Zaradi
močnih letalskih motorjev se je letalo pri prvem
poletu sicer dvignilo za nekaj deset metrov, vendar
se je pri prvem pristanku poškodovalo, ker material

TIM 8 • 284  • 88/89

in zavore pač niso dovoljevale in prenesle takšne
obremenitve.

V petdesetih letih seje izdelave letečih avtomobilov
z neizmerno energijo lotil Američan Molt Taylor iz
mesteca Longvievv nedaleč od VVashingtona. Nje¬
gov prvi leteči aerocar je bil prirejen volksvvagen, ki
je kot privesek vozil s seboj zloženo letalsko krilo in
nastavek trupa s trojnim krmilom. Iz sredine trupa je
molela gred propelerja. Dvosedežni avtomobil iz
aluminija se je dal v dvajsetih minutah spremeniti
v enokrilno letalo za nizke prelete v lepem vre¬
menu. Neumoren izumitelj si je zgradil majhno
letališče s hangarjem in v njem svoj umotvor neu¬
trudno izpopolnjeval.

S sprednjim avtomobilskim delom na kolesih do¬
seže Aerocar III na cestah hitrost do 115 km na uro.
Po zaslugi aluminijaste karoserije tehta le petsto
kilogramov. Opremljen je z motorjem moči 110
kW. Kadar namontirajo trup s krili in propeler¬
jem, se teža povzpne na sedemsto osemdeset ki¬
logramov. Če Taylor drvi s polnim plinom, po
približno dvesto metrih doseže 110 km na uro in
stroj vzleti. Krmiljenje poteka preko volana. Če ga
obrne levo ali desno, ga Aeroplan II poslušno
uboga. Če nosilec volana potegne k sebi se letalo
- avtomobil dvigne, če pa ga potisne naprej, spu¬
sti.

V ugodnih pogojih je Taylor s še dvema potnikoma
poletel več kot tri tisoč metrov visoko. Preden pa je
mogel prodati več svojih Aerocarov, se je srečal
z nepričakovano konkurenco.

Inženirja Henry Smolinski in Harold Blake sta na
preizkušen avtomobil Ford pinta montirala nad¬
stavbo serijskega letala Česna sky - master s pro¬
pelerjem. Letalo je izdelano iz aluminija ter stekle¬
nih vlaken in je izredno lahko. Njun Ave Mizar je
opremljen z motorjem Lycoming z močjo 200 kW, ki
naj bi leteči avtomobil pognal do hitrosti 270 km na
uro. Poln rezervoar goriva naj bi zadostoval za
razdaljo 1500 km.

S pomočjo majhnega žerjava v garaži se je dala
cela konstrukcija brez mnogo truda montirati in
odmontirati. Kot se to dogaja v Ameriki, sta kon¬

struktorja še pred prvim poletom dala natisniti
prospekte in določila ceno letečemu avtomobilu, ki
je bila enaka približno štirikratni ceni osebnega
avtomobila. Poleti leta 1973 sta dobila dokončno
dovoljenje letalske organizacije FAI in se pripravila
na reklame lete od mesta do mesta. Začetno
letališče Oxnard v Kaliforniji so obkolili avtomobilov
radovednežev, novinarjev in televizijskih ekip, saj
je bil prvi polet seveda ovešen s slavo prvovrstne
senzacije. Na žalost so se stvari zasukale na slabo
stran. Kakšni dve minuti po vzletu se je leteči
avtomobil s svojima izumiteljema iz neznanih vzro¬
kov zrušil na avtocesto. Priletel je pod tovornjak, se
vnel, in v razbitinah sta umrla oba tvorca letečega
avtomobila.

Takšna premiera seveda ni premamila potencialnih
kupcev. Danes je tako že skoraj petdesetletni Molt
Taylor eden redkih, ki še verjame v to, da se bo
lahko v prihodnosti voznik, ki se mu bo mudilo, na
cesti pa bo prevelika gneča, ustavil na bližnjem
parkirišču, montiral na avtomobil krilo, ki ga bo vozil
s seboj zloženega v prikolici, in vzletel, da bi se
izognil cestnemu zastoju.

Zadnji posnetek Ave Mizarja tik pred startom. Čez
dve minuti njegova konstruktorja nista bila več živa.

Vsi poskusi s posebnimi letečimi stroji z mahajočimi
krili so se klavrno končali.

TIM 8 • 285  • 88/89

Miloš Macarol

LESEN SVEČNIK

I

Ob poplavi cenene in pogosto neokusne plastike so
leseni izdelki znova vse bolj priljubljeni. V skandi¬
navskih deželah so na primer stari leseni konjički,
kakršne tudi mi pomnimo iz otroških let, naenkrat
postali najbolj popularni spominki. Konji so sploh
lepe živali, zato so pogosto motiv tudi za druge
okrasne in uporabne izdelke. Takšen je na primer
naš svečnik, ki ga sestavljata dva enaka segmenta,
na katerih sta simetrično oblikovani dve konjski
glavi in noge, ter dodatni segment, nekakšno sedlo,
ki v bistvu predstavlja svečnik v ožjem pomenu
besede.

Prva dva segmenta sta popolnoma enaka; edini
razloček je v tem, da ima prvi zarezo na spodnji,

drugi pa na gornji strani, tako da ju je mogoče križno
speti v izredno stabilno, dekorativno stojalo. Obris
segmenta si po priloženi skici izrišemo s šestilom
na papirju z milimetrsko mrežo, nato pa ga dvakrat
prekopiramo na 8-10 mm debelo vezano ploščo ali
bukovo deščico. Paziti moramo, da bomo pri dru¬
gem segmentu pravilno vrisali zarezo na gornji
stranhter dapri izrezovanju širina zarez ne bo večja
od debeline uporabljene deščice. Kdor je spreten,
naj z ostrim nožem obreže še gornje robove nog in
vratu (kjer se nahaja griva), ter jih lepo zgladi s pilo.
Za svečnik potrebujemo 10-15 cm dolg kos lesene
letve z 2cm širokimi robovi. Na spodnji strani
napravimo 25 mm globoko križno zarezo, tako da
bo letev mogoče čvrsto nasaditi v 20 mm široko
vrzel med štirimi konjskimi glavami. Na srednjem
delu letve lahko napravimo še dekorativni izrez,
medtem ko na gornji del letve pritrdimo 25 mm
visok, okrogel kos lesa, v katerega smo zavrtali
15-18 mm široko izvrtino za svečo (20 mm glo¬
boko). Kdor nima pri roki takšnega kosa lesa, lahko
napravi nekoliko ožjo izvrtino kar v gornji del lese¬
nega kvadra. V tem primeru je vredno 20 mm
visoko obrezati tudi vse vogalne robove, tako da
bomo namesto kvadratnega dobili osmerokotni
prerez, ki mnogo bolj ustreza tulcu za sveče.

Da bo svečnik kar najbolj ličen, ga skrbno zgladimo
s finim steklenim papirjem, Obarvamo ga lahko
z eno od zaščitnih barv za les ali pa z ustreznim mat
lakom, ki se najbolj ujema z ostalo pohištveno
opremo.

TIM 8 • 286  • 88/89

Miloš Macarol

MLINSKO

KOLO

Mlinsko kolo je ena najstarejših naprav za izkoriš¬
čanje vodne energije. Najbolj so v rabi v goratih
deželah, kjer je veliko vodnih izvirov, tekočih voda
v razvejani mreži jarkov, potokov, strug in rek. Tudi
v Sloveniji so bila mlinska kolesa izredno razšir¬
jena, saj so poganjala tisoče vaških mlinov in
vaških žag, ponekod pa tudi žebljarske vigenjce in
železarske fužine. Za mnoge vasi pri nas so bila
mlinska kolesa prava vaška značilnost, saj so se
mlini in žage, pa tudi kovačije, kar nizale skozi vas.
V Zgornjih, Srednjih in Spodnjih Gameljnah pri
Ljubljani je bilo med kmeti neverjetno veliko mlinar¬
jev in žagarjev, pa tudi kovačev in furmanov, ki so
razvažali moko po vaseh in na železniško postajo.
Moko so razvažali s težkimi "tajseljni” in z izredno
lepimi in močnimi konji, ki so imeli tudi ob delavnikih
značilno dekorativno furmansko opremo.

Po vojni je veliko zasebnikov izgubilo pravico za
mletje žita in žaganje lesa, zato so mlini in žage
začele naglo propadati. Tako smo z leti izgubili eno
najlepših vaških značilnosti, ki je imela pri nas
nadvse bogato tradicijo, pa tudi veliko prednost
v ekonomični proizvodnji, saj je izkoriščala prav tisti
del naravne energije, ki je dandanes docela neiz¬
rabljen.

Danes se vsi zavedajo napake, ki jo je vsilila
kratkovidna preteklost, zato se znova ukvarjamo
z mislimi, kako ekonomično izkoristiti najbolj pre¬
prost vir naravne energije, ki jo ponujajo številni
vaški potoki in rečice, ter tako prihranili termoelek¬
trarnam marsikatero tono premoga, ki nam po
nepotrebnem onesnažuje in zastruplja zrak. Tre¬
nutno je najbolj zanimiva gradnja malih hidrocen-
tral, toda tudi z njimi še ne bomo zajeli vseh tistih
drobnih virov hidroenergije, ki so jo nekoč mlinska
kolesa. Vedeti moramo, da je dragocen vir energije
tudi najmanjši jarek s tekočo vodo, če le zlepa ne
usahne. V takih primerih je mlinsko kolo še kako
aktualno, zato je z njim vredno eksperimentirati.
Šolske počitnice bodo kot nalašč za te namene,
zlasti za tiste, ki živite na podeželju ali one, ki iz
mesta odhajate na izlete v naravo.

Model malega mlinskega kolesa iz akrilnega stekla
vas bo hitro prepričal, da moč, ki jo daje takšno
kolo, sploh ni majhna. Z njim bi lahko napravili
miniaturni model elektrarne, kakršnega sem opisal
v TIMU št. 5. Ta bi lahko poganjala dva ali tri
baterijske elektromotorčke ali pa polnila akumula¬
torske baterije za napajanje tranzistorja ali žep¬

nega magnetofona. Malo večje mlinsko kolo bi
lahko poganjalo dinamo dvokolesa in hkrati raz¬
svetljevalo maketo mlina. Kdor je količkaj spreten,
bi lahko izdelal vrtiljak na vodni pogon, model žage
venecijanke, model dvigala ipd.

Model našega mlinskega kolesa je izdelan iz akril¬
nega stekla. Za obod kolesa uporabimo 5 mm
debelo, za lopatice pa 3 mm debelo ploščo. Name¬
sto akrilnega stekla lahko uporabite tudi juvidurne
plošče. Načrt mlinskega kolesa si izdelajte po
priloženi skici. Na voljo sta vam dve izvedbi:
L - z enojnim in K - z dvojnim obodom kolesa.
K prvi sodijo ploščice B, k drugi ploščice C. Pri
izrisovanju in izrezovanju moramo biti karseda
natančni, da kolo ne bo ekscentrično. Izrezi naj
bodo tesnejši, da bomo lahko lopatice čim bolj trdno
nasadili na obod. Vse ploščice so nasajene točno
do notranjega roba oboda. Srednja izvrtina naj bo
tolikšna, da kolo kar najtesneje nasadimo na os
s premerom 4 mm, z vsake strani pa dodamo še po
en kolut D in po možnosti vse tri čvrsto zlepimo
z dvokomponentnim lepilom. Za ležaj 4-milimetr-

—I«l-1 9  I/1-- \S\ 3

TIM 8 • 287  • 88/89

ske osi se izvrstno obnese kovinska cevka starega
vložka za flomastre. Ta mora biti dolga vsaj 25 mm,
da lopatice ne bi zadevale ob nosilec, lahko pa je
dolga tudi 80 mm, da jo laže pritrdimo na nosilec.
Tako bo tudi tek kolesa mirnejši. Na drugem koncu
cevi na os montiramo primerno jermenico s preme¬
rom 30-50 mm.

Za nosilec uporabimo letev iz trdega lesa
(60 x 40 mm), ki jo spodaj s sekiro ošilimo in zabi¬
jemo na najbolj ustrezno mesto v potoku s tekočo
vodo. Nato na količku odmerimo višino osi (spodnja
lopatica naj bo ‘Vsa v vodil), odvečni del količka
odžagamo, nakar prek kovinske puše položimo

enako širok kos debelejše gume in jo z obeh strani
pribijemo na vrh količka z medeninastimi žebljički.
Če ste na os pritrdili primerno jermenico, boste
lahko s pomočjo okrogle, z bombažem prevlečene
elastike (dobite jo na prodajnih oddelkih za šivalne
potrebščine), poganjali razne naprave kot so vrti¬
ljaki, miniaturne žičnice, kovaška kladivca, žage ali
električni generatorji. Številne praktične rešitve bo¬
ste lahko našli v starejših številkah TIMA.

Po ABC Bojan Rambaher

IZDELKI IZ

OSTANKOV

USNJA

Naravni materiali so vse bolj dra¬
goceni in cenjeni, zato jih je treba
upoštevati in z njimi ravnati
nadvse skrbno. Med omenjene na¬
ravne materiale sodita tudi usnje
in krzno. Celo nadvse industrijsko
usmerjeni izdelovalci so ugotovili,
da sta usnje in krzno draga materi¬
ala, pri obdelovanju katerih mora
biti čim manj odpadka, tako da
danes ni več na razpolago toliko
ostankov usnja kot včasih, saj iz
njih izdelujejo razne drobne pred¬
mete, pasove, zaplate, okraske in
podobno.

Doma sicer ponavadi nimamo
ostankov usnja, zato pa bi se mar¬
sikje našli ostanki usnjenih izdel¬
kov ali neuporabnih usnjenih
predmetov - potovalk, torbic, pa-

TIM 8 • 289  • 88/89

sov, posameznih rokavic, raztrga¬
nega usnjenega krila ali jopiča in
podobno. Dobra gospodinja bo
znala tudi takšne predmete pregle¬
dati, razrezati in jih uporabiti v ra¬
zlične koristne namene.

Pri obdelavi usnja se srečamo
z nekaterimi posebnostmi. Predv¬
sem ga ne moremo rezati z vsa¬
kimi škarjami. Ravne odrezke je
skoraj laže rezati na ravni leseni
deski z ostrim nožem. Uporabite
lahko tudi raznovrstna lomljiva re¬
zila, ki jih kupite v trgovinah s tal¬
nimi oblogami ali v trafikah. Če
boste rezali z britvico, jo morate
pritrditi v primeren ročaj - preveč
nevarno bi namreč bilo, če bi jo
držali kar s prsti, ker bi vam lahko

mimogrede zdrsnila in bi se pore¬
zali. Če je usnje tanjše, ga lahko
prerežete z enim rezom - pazite
seveda, da boste vse odrezke re¬
zali pod enakim kotom. Če je usnje
debelejše, prerežite najprej vrhnjo
plast, nato pa usnje prepognite in
ga prerežite kot prepognjen papir.
S škarjami je priporočljivo rezati le
tanjše usnje in semiš, vendar mo¬
rajo biti škarje zelo ostre.

Tudi šivanje koščkov usnja ni tako
preprosto. Le v izjemnih primerih
ga lahko šivamo kot blago. Naj¬
večkrat bo treba usnje preluknjati
s šilom ali s kakšnim drugim
ostrim predmetom. Šele skozi
tako pripravljene luknje lahko pre¬

vlečete nit, ki naj bo nekoliko moč¬
nejša. Če želite, da bi bila nit pred¬
metu v okras, potem lahko nare¬
dite nekoliko večje odprtine in
skoznje povlečete tanek trak usnja
enake, po želji pa tudi drugačne
barve.

Kaj vse se da narediti iz koščkov
usnja, vidite na slikah. To so tor¬
bice, pasovi, toaletne torbice,
ovitki za knjige, zapestnice,
okrasni predmeti in podobno. Ni
nujno da koščke šivate - med se¬
boj jih lahko tudi zlepite, seveda
pa se v tem primeru robovi medse¬
bojno prekrivajo. Poskusite in pre¬
senečeni boste, kako lepe izdelke
boste naredili iz usnja.

Mariin Sever

IZ ZGODOVINE

MEROSLOVJA

NA

SLOVENSKEM

V stari Grčiji so mere in merjenja sodili v državno
službo, a varanje pri merjenju so kaznovali strožje
kot danes. Grki so večji del merskih enot prevzeli od
Egipčanov in jih kasneje predali Rimljanom. Res je,
da so se Grški filozofi in učenjaki učili pri Egipčanih,
vendar so kasneje daleč presegli svoje učitelje.
Egipčanski merski sistem so dopolnili s »športno«
enoto stadij. To dolžinsko mero so definirali kot tisto
razdaljo, ki jo je lahko dobro razvit mož hitro
pretekel med enim in drugim vdihom.

Kontrolorji mer so se imenovali »metronomousi«.

V Atenah jih je bilo 15. Zelo strogo so kontrolirali
mere in uteži pri trgovcih. Pramere so bile shra¬
njene in zavarovane na Akropoli.

Arhimedes (287-212 pred našim štetjem) je teore¬
tično obdelal tehtnico s teorijo vzvodov. S princi¬
pom, imenovanim po njem Arhimedov zakon, je
meril specifične teže raznih snovi. Starorimski avtor
Vitruvijus je v spisu z naslovom »O arhitekturi«
zabeležil pet zakonov hidrostatike, ki jih je odkril
Arhimed. Peti zakon, znan kot Arhimedov vzgonski
zakon, seje glasil: »Telesa, ki so težja od tekočine,
v katero jih spustimo, bodo padala, vse dokler ne
pridejo do samega dna. V tekočini pa postanejo
lažja za toliko, kolikor je teža tistega volumna
tekočine, ki je enak volumnu potopljenega telesa«.

Arhimed je s pomočjo tega zakona in hidrostatič-
nega tehtanja ugotovil, ali je krona sirakuškega
kralja Hijerona II zares zlata, ne da bi krono kakor¬
koli poškodoval.

Arhimed je dal v ta namen izdelati po eno zlato in
srebrno palico, ki jih je natančno stehtal, tako da je
bila teža (masa) vsake od njih enaka teži krone.
V posodo, polno vode, je potem potopil zlato palico
in ugotovil količino (volumen) vode, ki se je pri tem
izlila. Isto je Arhimed napravil tudi s srebrno palico,
in tako ugotovil volumen obeh palic. Jasno je, daje
bil volumen srebrne palice večji od volumna zlate
palice, ker sta bili masi obeh palic enaki.

Na koncu je Arhimed potopil v isto posodo tudi
krono in ugotovil, da je bil volumen krone večji od
volumna zlate palice. Tako je razkrinkal dobavitelja
krone in mu dokazal goljufijo. Kako presenetljiv in
visok razvoj sta dosegli grška filozofija in znanost,
vidimo iz podatka, da je grški učenjak Eratosten
(276-194 pred našim štetjem) izmeril na enostaven
način obseg zemeljske krogle (slika 15). To je
izvedel na sledeči način:

Slika 15. Merjenje obsega Zemlje pri Eratostenu.

TIM 8 • 290  • 88/89

Opoldne, na dan poletnega sončnega obrata, je
izmeril dolžino sence obeliska v Aleksandriji. Iz
dolžine sence in višine obeliska je izračunal kot
sončnih žarkov, ki je bil 7°12’.

Istega dne je sijalo sonce v Syeni, današnjem
Assuanu, na dno globokega vodnjaka, ker se je
takrat nahajalo točno v zenitu. Syena je 5000
stadijev oddaljena od Aleksandrije.

Iz vseh teh podatkov je Eratosten izračunal, da je
obseg zemeljske krogle 250.000 stadijev, kar
ustreza približno 46.250 kilometrom.

Danes vemo, da meri obseg meridianskega kroga
40.008 kilometrov. Lahko rečemo, da je bila opi¬
sana prva meritev obsega Zemlje izredno na¬
tančna.

Osupljivo je, da je Eratosten takrat odkril, da je
Zemlja okrogla, kar je bilo v nasprotju s splošnim
prepričanjem, da ima obliko plošče.

Pri merjenju časa so Grki nadaljevali razvoj sončne
ure. Palico, ki je pri sončnih urah metala senco, so
Grki imenovali gnomon. Od takrat se veda o sonč¬
nih urah imenuje gnomonika.

Slika 16. Grška marmorna sončna ura, najdena v Ate¬
nah.

Na sliki 16 je grška marmorna sončna ura iz časa
okrog 300 let pred našim štetjem, ki so jo našli pri
arheoloških izkopavanjih v Atenah. Merjenje časa
je bilo seveda vezano na dognanja astronomije.

modelarstvo

Po češki reviji ABC priredil Bojan Rambaher

JADRALNO

LETALO

FREDI

Jadralno letalo Fredi je med modelarji eno izmed
najbolj priljubljenih letal. Je preprosto za izdelavo in
ima dobre letalne sposobnosti. Načrt vam pred¬
stavljamo v naravni velikosti, vse mere pa so
v milimetrih.

Trup jadralnega letala je sestavljen iz dveh delov, in
to izdela 1 iz smrekove letvice 3 x 5 x 280 mm, in dela
2 iz trde balze debeline 3 mm. Letvico 1 obrusite,
zadaj poševno obrežite in nanjo nalepite nadstavbo
2. Ko se lepilo posuši, trup obrusite na pravilne
dimenzije in obliko.

Iz balze debeline 3mm z britvico ali skalpelom
izrežite krilo 3. Zbrusite ga na pravilno obliko in
profil. Konice krila (ušesa) odrežite, zbrusite pod
kotom in nato pod topim kotom ponovno zalepite
- kot pregiba je viden v načrtu. Vodoravno repno
višinsko krmilo 4 in navpično repno smerno krmilo
5 izrežite iz mehke balze debeline 1 mm. Zaoblite
vse robove obeh repnih delov, kril in trupa. Stike
med ušesi in krilom dodatno utrdite s trakom barv¬
nega papirja, ki pa naj bo širok največ 5 mm. Po želji
lahko zalepite z lakom na letalo še razne drobne
dodatke, vendar morate to storiti še pred lakiranjem
vsega modela.

Model trikrat prelakirajte z redkim čistim lesketajo¬
čim se nitrolakom. Ko se posuši, vsako plast na¬
tančno obrusite s smirkovim papirjem, najbolje
zrnatosti 400. Lakirajte posamezne dele in ko se
posuši še tretja-vrhnja plast, sestavite in zlepite
model v celoto. Ne pozabite preveriti kota med
krilom in ušesi na krilu, pod katerim je nameščeno
na trup krilo - ta razmak je 1 mm v smeri proti repu.

TIM 8 • 291  • 88/89

Odtočni rob na koncu kril privihajte nekoliko navzgor.
Težišče modela naj bo na označenem mestu - pri
uravnovešanju si pomagajte s koščkom plastelina,
ki ga vtisnite na konico ali rep trupa.

Model spuščajte na običajen način. Prvič ga vrzite
še posebej narahlo in pazljivo. Če model med letom
poskakuje, dodajte na sprednji konec še nekoliko

plastelina, če pikira na nos, pa plastelin odvzemite,
ali privihajte zadnji rob višinskega repnega krmila
nekoliko navzgor. Pri pravem izmetu v mirnem
ozračju model lepo zajadra. Če ga vržete pod
kotom 45° v desno, bi se moral na vrhu letalne
krivulje zravnati in se nato spustiti v levih krogih.
Polet modela traja približno 20 do 30 sekund.

TIM 8 • 292  • 88/89

Po ABC Bojan Rambaher

PATCHVVORK

IZDELKI

IZ

OSTANKOV

BLAGA

Tudi v gospodinjstvih, kjer se
nihče ne ukvarja s šivanjem, se
sčasoma nagrmadi polno najra¬
zličnejših ostankov tkanin, oblek,
posteljnine in podobne šare, ki je
že zdavnaj nihče več ne potrebuje.
Koliko se tega nabere šele v go¬
spodinjstvih, kjer doma kraljuje ši¬
valni stroj! Skoraj ničesar namreč
ne moremo sešiti tako, da ne bi pri
tem ostalo nekaj drobnih odrez¬
kov tkanine, ki so pravzaprav ne¬
uporabni. Gospodinje jih pona¬
vadi uporabijo le za krpanje oblek.
Čez leta potem seveda ugotovijo,
da oblek, za katere so hranile
odrezke, že zdavnaj ne nosijo več.
Te in podobne koščke blaga enake
kvalitete in vezave razrežite na
kvadrate, ki naj bodo približno
enako veliki, na primer 10x10 cm
ali 5x10 cm, ker se morajo v eni
dimenziji ujemati. Lepše je, če se
koščki med seboj barvno skla¬
dajo. Koščke najprej sešijte, poz¬
neje pa se lahko odločite, za kaj jih
boste uporabili - za krilo, haljo ali
torbico in podobno.
Najenostavnejše oziroma brez po¬
sebnega kroja si boste .zašili bri¬
sačo ali odejo za plažo. Velikost
odeje je seveda odvisna od koli¬
čine materiala, ki ga imate na raz¬
polago, ter od vaših želja. Če želite
napraviti tanko odejo, potem za-
šijte samo eno plast odrezkov, če
pa nekoliko debelejšo in drugačne
barve na vsaki strani, sešijte dve
plasti odrezkov. Takšna odeja je
tudi lepša, ker se ne vidijo šivi med
posameznimi kosi. Na koncih
lahko po želji prišijete ušesa, da

boste odejo laže nosili. To najbolje
napravite tako, da najprej blago
zložite na željeno obliko, nato pa si
označite mesta, kamor boste pri-
šili ušesa, ko jo bpste zopet razgr¬
nili.

Nekoliko bolj zapletena je izdelava
klobuka. Iz posameznih odrezkov
neposredno po kroju odrežite po¬
samezne sestavne dele. Zopet ve¬
lja pravilo, da bo klobuk lepši in
trdnejši, če boste sešili dve plasti
blaga. Rob klobuka (na načrtu je
izrisana le polovica) prerišite v na¬
ravni velikosti na podlagi in po
kroju narežite posamezne dele
kroga. Ni nujno, da so deli enako
dolgi. Rob mora biti vsekakor dvo¬
jen, po možnosti pa naj bo spodnja
plast enobarvna in iz enega kosa
blaga, da bo lepše ležal.

Ko ste sešili gornjo plast roba, po
zunanji strani prišijte nanjo spod¬
nji enobarvni krog in ga nato obr¬
nite na pravo stran ter prešijte še
po drugi strani.

Najtežavnejše delo je všivanje dna
klobuka na rob. Lahko ga zašijete
tako, da rob in dno obrnete na¬

robe, sešijete po robu in obrnete
ponovno na pravo stran. Seveda
v tem primeru ostane znotraj klo¬
buka grd rob, ki vas lahko moti
tudi pri nošenju. Nekoliko težav¬
nejši, a lepši je drugi način, ko
roba klobuka z notranje strani ne
zašijete, ampak vanj vstavite ves
obod dna, pripnete z bucikami
navdarite s posebno nitjo in šele
nato prišijete. Pri tem morate pa¬
ziti, da je rob enakomeren, z rezul¬
tatom pa boste gotovo bolj zado¬
voljni, saj bo klobuk precej lepši.

TIM 8 • 293  • 68/89

Po češki reviji ABC priredil Bojan
Rambaher

MODERNE

KRATKE

HLAČE

če se odločite, da to poletje ne boste
hodili naokrog v dolgih hlačah, am¬
pak si boste sami naredili bermuda
hlače, jih boste zagotovo nosili s še
večjim veseljem.

Kroj, ki je izrisan v mreži, velja za
velikost 38-40. Prerišite ga na bel
papir, dolžino hlačnice pa narišite po
lastni presoji in izbiri. Ko boste kroj
prenesli na papir in hlače zašili, jih
oblecite in po potrebi popravite kar na
sebi. Hlače so brez posebnih šivov in
pasu. Pas zarobite in skozi nastali
rob prevlecite elastiko, ki naj bo raje
nekoliko daljša.

Za material si izberite čvrsto bom¬
bažno platno, blago za rjuhe ali pre¬
vleke. Popularni modni dodatek so
veliki našiti žepi. Če ste za šivalnim
strojem bolj spretni, lahko poskusite

z všitimi žepi in zarobljenimi hlačni¬
cami.

Jože Čuden

MODEL
S3 in S6

Z januarjem letošnjega leta pricno
tudi pri nas veljati dopolnila k medna¬
rodnemu športnemu pravilniku za ra¬
ketno modelarstvo. Odslej so dru¬
gačne predvsem zahteve glede os¬
novnih dimenzij modelov. V najbolj
množično zastopanih kategorijah,
S 3 (rakete s padalom) in S 6 (rakete
s strimerjem), ki sta obenem najbolj
zanimivi za klube mladih tehnikov,
veljajo naslednje spremembe. Mo¬
deli ne smejo biti krajši od 350 mm
(merjeno od vrha glave do konca
trupa), premer na vsaj 50% te dol¬
žine pa znaša min. 30 mm. Torej gre
za bistveno večje modele, kot smo jih
bili vajeni doslej, kar pa se bo odra¬
žalo seveda v povečani teži in s tem
tudi manjšem dometu modelov. Sicer
pa je bilo to glavni namen, ki naj bi
ga dosegli z omenjenimi spremem¬
bami. Na ta način bo precej olajšano
spremljanje modelov. Ker bodo tudi
poslej na voljo bolj ali manj enaki
raketni motorji, bodo modelarji prisi¬
ljeni v iskanje novih konstrukcijskih in
tehnoloških rešitev. Več pozornosti
bo potrebno posvetiti doslednosti
v gradnji in površinski obdelavi ter
pazljivosti za vsak odvečni gram na
modelu.

Model, ki ga predlagam kot eno od
možnih variant, ustreza novim pravi¬
lom in je primeren tako za tekmova¬
nja v kategoriji S 3 kot S 6. Poglavitna
konstrukcijska novost je v novem na¬
činu izdelave telesa. Gre za posto¬
pek izdelave z uporabo steklene tka¬
nine (30 g/m 2 ) in epoksidne smole.
Vrhunski modelarji so v zadnjem
času že dodobra osvojili postopek t.
im. laminiranja trupov iz tkanin s ste¬
klenimi ali ogljikovimi vlakni, prepoje¬
nih z umetnimi smolami. Prednosti
teh sodobnih materialov in tehnologij
so več kot očitne. Omogočajo izde¬
lavo lažjih sestavnih delov, večjo trd-

TIM 8 • 294  • 88/89

nost, temperaturno odpornost in
s tem tudi trajnost modelov. Ob pri¬
merni organizaciji delovnega pro¬
cesa je možna serijska izdelava več¬
jega števila komponent in krajši čas
finalizacije modelov.

Izdelava modela

Model je predviden za pogon s stan¬
dardnimi raketnimi motorji premera
18  mm, ki so vedno dostopni na na¬
šem tržišču. Zato je namenjen predv¬
sem mlajšim modelarjem, torej za
izdelavo v klubih mladih tehnikov in
raketno modelarskih krožkih na os-

H0DEL 53/56
konstruiral  ■ J. Čuden
januar W9

TIM 8 • 295  • 88/89

novnih šolah. Sodobna tehnologija
izdelave pa naj pripomore k sezna¬
njanju učencev z novimi gradivi in
postopki v modelarstvu.

Osnovni pogoj za izdelavo modela je
odgovarjajoč kovinski kalup, ki ga je
treba izdelati na stružnici. Najlaže in
najkvalitetneje vam to uslugo napravi
kovinostrugar. Kalup mora biti izde¬
lan točno po dimenzijah modela ter
mora natančno posnemati obliko
glave in adapterja. Mora biti kvali¬
tetno površinsko obdelan, posebno
na prehodih.

Priprava kalupa

Kalup pripravimo tako, da ga najprej
temeljito očistimo in tanko prema¬
žemo z ločilnim sredstvom, ki omo¬
goča snemanje trupa s kalupa. Naj¬
primernejši v ta namen je specialni
vosek za kalupe (Formula Five). Ka¬
dar tega nimamo na voljo, zadoščajo
tudi boljši silikonski voski ali paste za
parket. Premaz pustimo, da se neko¬
liko osuši, nato ga zloščimo z mehko,
suho bombažno krpo.

Izdelava trupa

Stekleno tkanino (30g/m 2 ), iz katere
bomo navijali trup z glavo vred, odre¬
žemo tako, da potekajo vlakna v tka¬
nini pod kotom 45° glede na vzdolžno
os modela. To je potrebno zaradi
lažjega navijanja glave in konusa. Za
lažje krojenje tkanine si pripravimo
priročno šablono iz tršega kartona ali
vezane plošče. Pri tem upoštevamo,
da je treba naviti trup v treh slojih.
Epoksidno smolo pripravimo v na¬
tančnem razmerju smole in trdilca po
navodilih proizvajalca. Za izdelavo
enega trupa je potrebno okoli 5 g
zmesi, ki jo nanesemo na steklepo
podlago in razvlečemo z lopatico ali
čopičem na površini v velikosti odre¬
zane tkanine. Nato položimo na de¬
lovno površino tkanino in jo pazljivo

Sestavni deli

prepojimo z epoksidno smolo. Ko je
tkanina povsod enakomerno nasi¬
čena, jo navijemo na kalup. To opra¬
vimo postopno in sproti iztiskavamo
zračne mehurčke, ki se pojavljajo
med navijanjem. Ko je trup navit, ga
pustimo, da se suši na sobni tempe¬
raturi približno 24 ur. Nekatere smole
reagirajo hitreje, druge počasneje,
s povišano temperaturo pa lahko po¬
spešimo proces strjevanja. Sicer pa
je priporočljivo, da trup po sušenju na
sobni temperaturi še dodatno to¬
plotno formiramo, t. j. da ga kako uro
segrevamo v pečici pri temperaturi
okoli 60 °C. Na ta način povečamo
trdoto trupa in ga laže snamemo s ka¬
lupa. Po sušenju ima trup na površini
grobo strukturo tkanine, zato ga mo¬
ramo obrusiti najprej z grobim, nato
pa še s finim vodobrusnim papirjem.
Posebno gladko površino dobimo, če
ga obdelamo z modelarskim kitom
(zmes nitro laka in smukca), ki ga
razredčenega nanesemo na povr¬
šino, obrusimo s finim vodobrusnim
papirjem (400) in na koncu še poli¬
ramo.

Trup snamemo s kalupa tako, da ga
prerežemo na mestu, kjer se bo mo¬
del odpiral oz. 70 mm do vrha. Rez
mora biti raven, zato režemo vselej
ob šabloni iz PVC folije ali šelesha-
merja, ki jo ovijemo okoli trupa. Na
enak način poravnamo trup tudi na
spodnjem delu in nato snamemo
vsak del posebej na svojo stran. Ka¬
lup je pri tem vpet v primežu, vendar
tako, da se ne poškoduje.

Glava

V glavo, ki smo jo navili hkrati s tru¬
pom, zalepimo cevko, ki jo napra¬
vimo iz traku šeleshamerja, še raje
pa iz kosa starega laminiranega
trupa. Glavo lahko tako vstavimo
v trup ter preizkusimo spoj, ki ne sme
biti preohlapen niti pretesen.

Stabilizatorji

Stabilizatorje izrežemo iz balse de¬
beline 1,5 mm. Vse skupaj porav¬
namo in obrusimo po robovih, nato
pa vsakega posebej profiliramo. Bru¬
simo tako, daje profil najdebelejši na
prvi tretjini od vpadnega roba. Stabili¬
zatorje dva do trikrat površinsko ob¬
delamo po »smukec-lak« postopku.
Preden jih lepimo, najprej s pomočjo
šablone naznačimo njihov položaj na
trupu, točno na vsakih 120°. Nato
stabilizatorje z nekaj kapljicami ci-
anoakrilatnega lepila (donicryl) pre¬
lepimo na označena mesta ter spoj
še dodatno učvrstimo z dvokompo-
nentnim epoksidnim lepilom (doni-
pox). Istočasno zalepimo ob enega
od stabilizatorjev tudi vrvico za nave¬
zavo. Najprimernejša je poliesterska,
debeline približno 0,6 mm oz. z oz¬
nako 60Texx3 = 50 kg/km. Dolga naj
bo približno 700 mm. Drugi konec
vrvice prilepimo v glavo.

Vodila

Model lahko starta iz lanserja, za kar
ne potrebuje vodil, ali pa z običajne
5 milimetrske paličaste rampe. V tem
primeru zvijemo dve vodili iz tanke
cekas ali jeklene žičke (00,4 mm) ter
ju nalepimo na predvideno mesto.

Pristajalni sistemi

V tem modelu je precej več prostora
za pristajalni sistem, kot smo bili va¬
jeni doslej. Vanj zlahka zložimo tudi
večje padalo premera okoli 1 m, ven¬
dar moramo biti zelo pozorni pri izbiri
materiala, saj s premerom skokovito
narašča tudi teža. Zato uporabimo
čim lažji material in ne pretiravajmo
z velikostjo padala. Priporočljivo je,
daje model opremljen z determaliza-
torjem.

Podobno velja za kategorijo S 6.
Lahko poizkusimo z nekoliko večjim
strimerjem, a bodimo pozorni na
težo. Strimer dolžine okoli 1500 mm
bi moral ustrezati tudi temu modelu.
Za vsak pristajalni sistem pa velja, da
mora biti zaradi težišča modela po¬
stavljen v trupu čim višje. Da ne bi pri
startu zdrsnil navzdol in porušil sta¬
bilnosti modela, vlepimo v trup križ iz
balsovih letvic, ki bo obdržal padalo
ali strimer v najvišji legi.

Motor

Za pogon modela bo najprimernejši
2,5 Ns motor z nekoliko krajšim tra-
serjem npr. TG A 7-3. V trup ga
fiksiramo na običajen način s selotej¬
pom ali pa z žično, varovalko.

TIM 8 • 296 • 88/89

KLASIKI

FANTASTIKE

43200 din

Herbert George Wells _

Velikani prihajajo

Prevedel Rudolf Kresal
Ilustriral Božidar Grabnar

Roman iz leta 1904 o dveh čuda¬
ških znanstvenikih, ki skušata
pospešiti razvoj živih bitij in
pripomoči k prihodnosti novega
človeka - žal brez uspeha.

25000 din

r~- 1

no

' mviBttM cumii

35000 din

Her bert George Wells _

Zgodba o nevidnem človeku

Prevedel Pavel Holeček
Ilustriral Božidar Grabnar

Povest angleškega klasika fan¬
tastike o fiziku Griffinu, ki po¬
stane neviden, pa mu nevidnost
prinese same težave in na
koncu tragično smrt. Wellsovo
zgodnje delo, nastalo dve leti po
znamenitem Časovnem stroju.

' DfflLA

52500 din

Arthur Conan Doyle

Izgubljeni svet

Prevedel Boris Verbič
Ilustriral Božidar Grabnar

Avtor romana, sicer bolj znan
kot »oče« detektiva Sherlocka
Holmesa, pripoveduje o znan¬
stveni odpravi v Brazilijo, kjer
odkrijejo osamljen preostanek
prazgodovinskega sveta, svet di¬
nozavrov, cpičnjakov in pritli¬
kavih ljudi.

Bram Stoker

Drakula

Prevedel Boris Verbič
Ilustriral Božidar Grabnar

Klasično besedilo o romunskem
grofu-vampirju, gospodarju
temnih sil sveta; premagata ga
znanost in pogum nizozem¬
skega zdravnika Van Helsinga.
Roman je napisan v obliki pi¬
sem in dnevnikov glavnih juna¬
kov.

MLADI TEHNIK

Stari trg 5, Ljubljana, vam nudi bogat
izbor orodij in materialov za modelar¬
stvo in druge ljubiteljske dejavnosti

Pregovor pravi, da »brez orodja in
gradiva ni obrti«, zato smo se letos odločili,
da bomo v sleherni številki objavili seznam
nekaterih artiklov, ki so vam na voljo
v naših trgovinah Mladi tehnik. Seznam bo
prišel še posebej prav tistim, ki so daleč od
Ljubljane, saj bodo nakup lahko opravili
tudi po pošti, vendar pod pogojem, da bo
vrednost naročila večja od 20.000
dinarjev.

MLADI TEHNIK vam priporoča:

Letalske modele v kompletu;

»Carič«, »Prvak«, »Vilin konjič« (kačji pa¬
stir - sobni model). »Lahor«. »Cirus«.

Na voljo je začetniški model rakete
s kompletom raketnih motorjev (3 kosi).
Plastične makete letal v merilu 1:72:
Italijanske ESCI

Lesene modele čolnov
Komplet modelarskega orodja
Balzo 10 x 100 cm debelina od 0,8 do
15mm)

Letvice iz lipovine 2 x 2 do 20 x 20mm,
dolge 100 cm

Modelarsko acetonsko lepilo
Nitrolak 150 g

Dleta za rezbarjenje (komplet 6 dlet)
Modelarski vrtalnik MINI 20 W (12-15 V)
Usmernik za MINI 20 W
Bogat izbor ročnega orodja za
modelarje in samograditelje.

Elektrotehnični material: vtiči in vtičnice
za akustične aparate, bananski vtiči in
puše, stikala, tipke, kontrolne svetilke.

transformatorji, gumbi za potenciometre,
krokodil sponke itd.

Spajkalnik 25W
Spajkalnik 60W
Stojalo za spajkalnik

in še mnogo drugega...

Računalniški terminal 168B

Plrograph - pisalo za les

Obiščite nas ali pa nam pošljite vaše
naročilo po pošti. Ne bo vam žal!

S§NAVYSKYHAWKA-4E

->

. TWA SABENA DOUGLAS DC-3 —

MLADI TEHNIK, Cojzova 2, Ljubljana,
vam nudi bogato izbiro elektronskega
materiala

TIM 8 • 297  • 88/89

Matej Pavlič

MALI TIMOV
ELEKTRO¬
TEHNIČNI
PRIROČNIK - 7

Nomogram za upornosti,
kapacitivnosti in
induktivnosti

Za tuljave je postopek popolnoma enak.

2. primer: Potrebujemo npr. kondenzator 82nF.
Ker se največkrat zgodi, da prav takšne vrednosti
nimamo, imamo pa vse druge, vzamemo npr. kon¬
denzator = 150nF.KerjeC z  = 82nF,dobimoza
drugi kondenzator (če potegnemo skozi točko 150
na levi in točko 82 na srednji skali linijo - ta je
v našem primeru črtkana - ki seka desno lestvico
v točki 180) vrednost C 2  = 180 n F.

Veljavnost zopet lahko prekontroliramo:

C z

C,' C 2
G, 4- C 2

zato je C 2  =

CiC 2
Ci - C z

150n F•82 n F
68 n F

180,8 n F.

Za hitro in preprosto določanje vrednosti vzpo¬
redno vezanih uporov in tuljav ter zaporedno veza¬
nih kondenzatorjev v elektroniki uporabljamo po¬
sebno kombinacijo treh številskih premic, ki ji pra¬
vimo nomogram. Z njim lahko dobimo posamezne
vrednosti za prvi in drugi element, ali pa za njuno
vezavo, ki je narisana na skici poleg nomograma.
Način izračunavanja bomo ponazorili z dvema pri¬
meroma:

1. primer: Imamo upora R-i = 100QinR 2  = 150Q.
Njuno skupno vrednost R v  dobimo tako, da pove¬
žemo točko 100 na levem kraku nomograma
s točko 150 na desnem kraku. Presečišče z navpič¬
nico (neprekinjena linija) nam da skupno vrednost
R v  = 60 Q. Kdortega ne verjame, naj izračuna vred¬
nost po običajnem, a precej zamudnejšem

100 Q•150 Q

= 60 Q

Čeprav smo to v Timovih načrtih že velikokrat
omenili, vseeno povejmo še enkrat, da se pri
zaporedni vezavi uporov in tuljav ter vzporedni
vezavi kondenzatorjev vrednosti samo seštevajo:

R z  =  Ri + R 2
o C v  = C-i + C 2

L z  = L-i + L 2

: L 20

254

--30

2&J

55

45

-/50

55

65

W1

TIM 8 • 298  • 88/89

Bojan Rambaher

PERLA-
PRE-
PROST
ČOLN NA
PROPE¬
LERSKI
POGON

Prekrasne tople poletne dni, ki jih
preživite ob vodi, si lahko pope¬
strite na različne načine. Za mo¬
delarja, ki se ukvarja z izdelavo
jadrnic in čolnov, je to lepa prilož¬
nost, da preizkusi svoje modele,
ki jih je zgradil med šolskim le¬
tom. Da pa ne bi ostali prikrajšani
tisti, ki nimate dovolj časa za
izdelavo zapletenih modelov,
vam predstavljamo načrt prepro¬
ste, konstrukcijsko enostavne ja¬
drnice, katere izdelava ne zah¬
teva preveč časa.

Glavni gradbeni material je poli-
stiren. Poleg njega potrebujete
še nekaj drugega drobnega ma¬
teriala ter osnovno orodje in že
se lahko lotite izdelave nenavad¬
nega modela čolna, ki ga poga¬
nja elektromotor preko vrtečega
se zračnega propelerja. Čoln
takšnega tipa uporabljajo na plit¬
kih vodah, kjer bi se ladijska elisa
lahko poškodovala. Iz tega ra¬
zloga je tudi dno čolna ploščato.
Za izdelavo modela uporabite
penasti polistiren. Je dovolj lahek
in se da preprosto obdelovati. Za
rezanje polistirenske plošče upo¬
rabite žico, enako dobro pa se
obnese tudi modelarska žagica
ali tanek oster nož. Površino do¬
končno obdelajte z brusnim pa¬
pirjem različne zrnatosti. Pri lep-

TIM 8 • 299  • 88/89

Ijenju in barvanju ne smete upo¬
rabiti snovi, ki vsebujejo aceton
ali druga nitrorazredčila, kajti te
hlapljive snovi polistrien topijo.
Primerna so torej samo disperzij-
ska lepila in emulzijske barve.
Vsi deli na načrtu so narisani
v merilu 1:1, zato jih preprosto
prekopirate.

Na kvalitetno, popolnoma ravno
vezano ploščo debeline 4 mm
prek kopirnega papirja prerišite
dele od 1 do 5. Izžagajte jih z mo¬
delarsko žagico ter očistite in
zgladite z brusnim papirjem. Iz ko¬
sa penastega polistirena debeline
50 mm izrežite dva kvadra di¬
menzij 390 x 90 x 50 mm. Po na¬
črtu za del 1 na obeh kvadrih
označite odprtini za kabino in ba¬
terije ter ju izrežite. Na del 1 z vi¬
jakom M3 x 10 pritrdite krmilo (del
11), ki ste ga izdelali iz aluminija¬
ste pločevine debeline 0,5 mm.
Sedaj na obe strani dela 1 prile¬
pite pripravljena kvadra in ju stis¬
nite k delu 1. Da se robovi polisti-
renskih kvadrov pri prešanju ne
bi poškodovali, na stranici pred-
tem položite deščici iz mehkega
lesa debeline 10 mm in širine
50 mm. Za pritisk pri prešanju
lahko uporabite tesnila kozarcev
za vlaganje, primež in podobno.
Ko se lepilo dobro posuši - naj¬
bolje, da se deli sušijo do dru¬
gega dne - izrežite sprednji in
zadnji del ter prilepite dela 2 in 3.
Na risalni papir narišite polovico
tlorisa oblike trupa in dodajte še
2 mm v širino. Narisano obliko
izrežite in s pomočjo mehkega
svinčnika prerišite na model. Na
enak način naredite in obdelajte
še stranici čolna. S steklenim pa¬
pirjem napetim prek ravne pod¬
lage (brusni kamen) obrusite ves
trup na natančne dimenzije. Pri
tem se potrudite, da bosta obe
polovici natančno somerni.

Sedaj model prebarvajte z emul-
zijsko barvo. Ko se dobro posuši,
jo narahlo prebrusite. S kančkom
emulzijske barve zmešajte
pralno kredo, v skrajnem primeru
sadro, in z nastalo kašo zamažite
površinske neravnine. Ko se
zmes posuši, jo zopet prebrusite,
in če je potrebno, postopek po¬
novite. Končni premaz v dveh
plasteh napravite po želji v kate-

2

PENASTI

POLISTIREN

TIM 8 • 301  • 88/89

TIM 8 • 302  • 88/89

rem koli odtenku. Emulzijsko
barvo lahko niansirate s pasto za
odtenke. Spretnejši si lahko izbe¬
rete tudi drug način, da namreč
celoten trup prevlečete s tankim
papirjem za prevleke, pravza¬

prav pa lahko za končni premaz
uporabite tudi sintetično barvo.
Stranice kabine - del 6, desno in
levo stran - ter sprednje okno
- del 7 - izrežite iz risalnega
papirja. Na označenem mestu ga

preganite in pred lepljenjem vanj
vložite ozek kos celuloida, ki po¬
nazarja stekleno okno. Sedež iz¬
delajte iz penastega polistirena.
Pred montažo sedež in dele ka¬
bine pobarvajte. Na temnejši pa-

TIM 8 • 303  • 88/89

pir narišite komandno ploščo, ki
jo nalepite v kabino, vanjo pa
pritrdite volan z volansko gredjo.
V gornjo zarezo nosilca zalepite
ležišče motorja (del 4), na kate¬
rega ste predhodno nalepili dva
koščka letvice prereza 5 x 5 mm
z posnetim robom. Na načrtu je
ta del narisan sestavljen in v pre¬
rezu. Za pogon našega modela
uporabite modelarski električni
motorček 4, 5 V (del 8), pri kate¬
rem zaoblite oster rob gredi. Na
gred nasadite propeler (del 9) iz
plastične mase. Premer prope¬
lerja naj bo 140 mm, verjetno pa
boste ustreznega našli v proda¬
jalni z modelarskimi potrebšči¬
nami, ker je to standardni se¬
stavni del za letala na motorni ali
gumijasti pogon. V propeler bo¬
ste morali najverjetneje pazljivo
napraviti le večjo odprtino. Motor
s propelerjem pritrdite v ležišče
motorja z gumijastim trakom, ki
ga zataknete za kljukico iz žice
premera 0,8 mm (zelo primerna
za to je navadna pisarniška
sponka).

Po ABC Bojan Rambaher

MINI

TAPISERIJA

Kadar so vam od volne ostali še
neuporabni koščki, ki jih kljub želji
ne morete potrošiti nikjer drugje,
poskusite iz njih napraviti stensko
dekoracijo. Tapiserija na sliki meri
16x23 mm. Za delo praktično ne
potrebujete nobenih posebnih pri¬
pomočkov. Na palico navežite os¬
novo iz volne ali preje, ki jo imate
največ. Odrezke volne, ki morajo
biti dolgi najmanj 35 cm, zvežite
dva po dva z vozlom in ju prepeljite
prek palice. Palico z osnovo zata¬
knite za stol ali večjo delovno de¬
sko tako, da jo privežete za konce
ali pritrdite z večjimi žeblji. Proste
konce osnov držite v rokah.
Volno, prejo, okrasne vrvice ali
karkoli drugega, kar boste upora¬
bili za votek, vdenite v iglo in po¬
vlecite skozi osnovo z leve na

Za spojitev motorja s ploščato
baterijo 4, 5 V - del 10 - upora¬
bite žico, ki jo k nosilcu pritrdite
z nitjo, potisnjeno skozi odprtino
v delu 1. En pol pripojite preko
stikala, ki ga prav tako pritrdite na
nosilec. Stikalo si lahko izdelate
kar sami iz kontaktov stare ploš¬
čate baterije in dveh vijakov M3
z matico, kot je prikazano na
načrtu.

Ce boste uporabili majhno ko-
lebno stikalo z vzvodom, ga na¬
mestite na nosilec pod ležišče
motorja. Ko motor priklopite, naj¬
prej preverite, če se vrti s pravil¬
nim številom vrtljajev in v pravo
smer. Tok zraka skozi propeler
mora pihati nazaj. Smer vrtenja
propelerja lahko spremenite
tako, da premestite priključka
z enega na drugi pol.

Baterija je pokrita s pokrovom
(del 5), katerega en konec je
potisnjen v spodjo zarezo na no¬
silcu, drugi pa je zavarovan z za¬
gozdo in zanko iz žice premera 0,
8 mm, ki je potisnjena v odprtino

v delu 1. V sprednji del pokrova
izvrtajte dve odprtini premera
1 mm, v kateri potisnite stre-
mence, ki je prav tako zvito iz
žice premera 0,8 mm. Stre-
mence je zelo uporabno, ker vam
olajša dvigovanje pokrova, kadar
je treba zamenjati baterijo.

Model počasi splavite na mirni
gladini vode. Smer plovbe dolo¬
čite z upogibanjem pločevina¬
stega krmila. Verjetno veste, da
je mnogo laže nastaviti krmilo
tako, da ladjica plove natančno
naravnost, kot pa tako, da naredi
večji ali manjši krog levo ali
desno. Če boste dovolj vztrajni,
se vam bo morda posrečilo na¬
ravnati krmilo taKo, da se bo mo¬
del v primerno velikem krogu vr¬
nil nazaj na izhodiščno mesto.

Pozor! Na načrtu je zaradi po¬
manjkanja prostora narisana le
desna polovica tlorisa. Leva po¬
lovica je somerna in enaka desni
polovici. V tlorisu prav tako ni
vrisan električni prostor.

desno pod vsako parno nitjo in
z desne na levo pod vsako ne¬
parno nitjo osnove. Lahko storite
seveda tudi obratno, odvisno od
tega, s katere strani boste začeli
delati. Vmes za okras vpletite le¬
sene kroglice, steklene frnikole ali
kakšne druge okrasne predmete,
ki jih lahko navlečete na votek ali
osnovo oziroma oboje.

Drugi, nekoliko težavnejši posto¬
pek olepševanja je različna ve¬
zava, na primer takšna, da name¬
sto preproste platnene vezave (nit
preko niti) niti osnove obvežete
z zankami, ali pa vsakokrat dve niti
zvežete s koščkom volne, preje ali
druge uporabljene ali okrasne vr¬
vice. Konci preveza naj prosto vi¬
sijo s tapiserije. V naslednji vrsti
nato prevežite drugi zaporedni
niti, tako da bo nastal nekakšen
karo vzorec. Izmenoma lahko upo¬
rabite tudi vezavo, ko niti votka
tečejo čez dve niti osnove.
Skratka, fantazija pri takšnih,
doma narejenih tapiserijah, ne
pozna meja. Ko ste prepletli vse
votke, konce osnove zopet zvežite
in napravite vozle, niti pa lepo po¬
ravnajte.

TIM 8 • 304  • 88/89

MATEMATIČNI

vozu .«**»

PROBLEM

GOSPODA

COPATKA

Gospod Copatek je obupaval. Odlo¬
žil je knjigo Sam svoj mojster in ošinil
gola tla predsobe svojega stanova¬
nja. Nato se mu je pogled ustavil na
zvitku linoleja, ki sta ga z ženo pred
nekaj urami prinesla iz trgovine, in
zagrabila ga je sveta jeza.

»Tako neumnega prodajalca pa še
ne! Pa sem mu lepo povedal, da je
naša predsoba trikrat tako dolga, kot
je široka, on pa mi podtakne kos
linoleja v obliki kvadrata. Pa še po¬
kracal ga je povrh vsega! Le kaj naj
zdaj z njim? Samo še stran ga lahko
vržem.«

Naj ti prišepnemo, da se gospod Co¬
patek čisto po krivici jezi na proda¬
jalca. Kvadratast kos linoleja s stra¬
nico 3 m je ravno pravšen za njegovo
predsobo, samo prav bi se moral lotiti
dela. Ali bi mu znal ti pomagati?
Nariši, kako bi z linolejem pokril tla

v predsobi. Pri tem upoštevaj proda¬
jalčeva navodila, ki jih Copatek
očitno ni razumel. (Glej sliko!)
Gospod Copatek je v svoji zmedi
pozabil še to, kako široka je njegova
predsoba. Mu znaš povedati tudi to?

REŠITEV IZ 6. ŠT. TIMA:

Vsak novčič mora, potem ko smo ga
premaknili vzdolž črte, obstat v vrhu
zvezde, ki je soseden že zasedenim
vrhom. Sosedna vrhova sta seveda

tista, ki ju povezuje ista črta, ne tista,
ki ležita blizu skupaj v krogu. Torej
mora vsak novčič začeti svojo pot
2 oglišči stran od že postavljenega
novčiča, končati pa v oglišču tik
njega.

Tudi nagrajencev matematičnih vo¬
zlov iz 6. številke Tima nam (žal) ni
bilo treba izžrebati. Prispele so le tri
rešitve, od tega ena napačna. Svoji
(pravilni) ideji pa sta zelo lepo razlo¬
žila Franci Stanonik iz Zg. Bitenj in
Jože Štante iz Kočevja, za katera
je nagradi pripravila tovarna SWATY
iz Maribora. Upamo, da se nam bo¬
sta oglasila!

elektronika

MERILNI INSTRUMENTI
ZA MLADE ELEKTRONIKE -15

Polnilec Ni-Cd
akumulatorjev

Ta preprosta, a izredno uporabna
napravica sicer ne spada med me¬
rilne instrumente, pač pa se po¬
sredno navezuje nanje. Napajanje
kakršnih koli aparatur z baterijami je
zaradi njihove slabe kvalitete namreč
postalo že tako drago, da se namesto
njih veliko bolj splača kupiti nekaj
dobrih Ni-Cd akumulatorjev, ki jih je
mogoče znova napolniti.

Ravno pri polnjenju pa velikokrat de¬
lamo napake, zaradi katerih potem
prihaja do slabe volje in novih stro¬

škov. Zato si najprej oglejmo nekaj
bistvenih podatkov o Ni-Cd akumula¬
torjih. Po obliki in dimenzijah so po¬
polnoma enaki baterijam, razlikujejo
pa se od njih po svoji notranji sestavi.
Pozitivno elektrodo predstavlja mre¬
žica, ki je impregnirana z nikljevo
soljo, negativna elektroda pa je im¬
pregnirana s kadmijevo soljo. Zaradi
postopka sintranja sta obe elektrodi
zelo porozni in lahko sprejmeta ve¬
liko količino elektrolita-raztopine kali¬
jevega hidroksida. Pri akumulatorjih
sta glavna podatka - nazivna nape¬
tost (v voltih V) in kapaciteta (v am-
perskih urah Ah) - napisana na
ohišju. Iz podatka o kapaciteti do¬
bimo tok polnjenja tako, da vzamemo
za normalno, 14 do 16 urno polnjenje
desetino vrednosti kapacitete. »Mig-
non« vložki z napetostjo 1,2 V imajo

kapaciteto približno 0,5 Ah
(500 mAh), zato je polnilni tok 50 mA.
Pri polnjenju napetost Ni-Cd akumu¬
latorja počasi narašča in doseže pri¬
bližno 1,5 V, po ustavitvi polnjenja pa
se ustali pri 1,35 V. Če je akumulator
že poln, pa ga še vedno polnimo, se
bo začel segrevati, s čimer ga lahko
uničimo. Načinov polnjenja je več
- od normalnega (14 do 16 ur) preko
pospešenega (5 do 6 ur), do hitrega
(uro ali manj). No, za akumulator bo
najbolje, če ga boste polnili na prvi
način, pa tudi število polnjenj bo za¬
res takšno, kot ga zagotavlja proizva¬
jalec.

Morda se bo komu zdelo čudno, toda
tudi praznenje Ni-Cd akumulatorjev
je zelo pomembno. Nikoli jih namreč
ne smemo izprazniti pod 1 V (ozi¬
roma 0,8V), saj jim s tem skrajšu-

TIM 8 • 305 • 88/89

O

1 2 3

jemo življenjsko dobo. Vedno mo¬
ramo polniti v kompletnih ciklih. V pri¬
meru, da vedno praznimo le do polo¬
vice in potem polnimo od tam naprej,
postane del površine elektrod elek-
tro-neaktiven in baterija navidezno
izgubi kapaciteto. Rešimo jo lahko
šele po daljšem »ciklanju«, to je več¬
kratnem ponavljanju praznenja in
polnjenja, pri čemer gre za normalno
polnjenje in praznenje do 1 V/celico.
Torej, če se le da, akumulatorček
pred polnjenjem izpraznite - lahko
kar preko žarnice za kolo. Vendar pa
je treba ves čas kontrolirati napetost!
Priporočljivo je vedno polniti vse aku¬
mulatorje, ki so skupaj (npr. v instru¬
mentu, bliskavici fotoaparata, igrači)
naenkrat. Prav tako je dobro voditi
evidenco polnjenj vsakega posa¬
meznega akumulatorja. Le na ta na¬
čin jih bomo uporabljali dolgo in brez
problemov.

Izdelava

Naš polnilec je eden izmed najeno¬
stavnejših in najcenejših. To mu
omogoča napetostni regulator LM
317. Čeprav je v tabeli navedenih
dvanajst različnih tokov polnjenja, se
bomo mi zadovoljili le s prvima
dvema: s tokom 10 mA bomo polnili
9 V akumulatorje, s tokom 50 mA pa
1,2 V akumulatorje. Če polnimo štiri
baterije naekrat, morajo biti vezane
zaporedno! Kdor želi, lahko uporabi
tudi večje polnilne tokove in seveda

krajše polnilne čase, vendar mora
posamezne kombinacije uporov za
preostale tokove preračunati sam.

polnilni moč

tok upornost upora

Polnilec vgradimo v primerno ohišje,
na čelno ploščo pa montiramo prik¬
ljučka (+ in -) ter stikalo S. Glede na
načrt je uporabljeno kolebno stikalo
z nevtralnim položajem. V enem
skrajnem položaju polnimo 1,5 V
akumulator, v drugem polnimo 9 V
akumulator, v srednjem - nevtralnem
položaju pa je polnilec izklopljen.
Kdor bo želel več polnilnih tokov, bo

moral uporabiti za njihov preklop več-
polni vrtljivi preklopnik. Napetostni
regulator LM 317 mora biti montiran
na hladilno rebro ali kovinsko ohišje,
paziti pa je treba tudi na eventualne
neželene stike med posameznimi
elementi. Na koncu še enkrat pre-
kontroliramo vse povezave, pravilno
priključimo Ni-Cd akumulator - in čez
približno 14 ur mora biti ta (če vse
deluje tako kot je treba) poln.

Material

C - 2200 p F/35 V elektrolit
G - B40C 100 Gretzov

mostiček (ali 4x1 N4002)

D - 1 N 4007
IC - LM 317
T - transformator
220V/15V-1 A

S - dvopolno kolebno stikalo
z nevtralnim položajem
(S) - (ali vklopno -
izklopno stikalo)

R, - 110 Q
R 2 - 15 Q
R 3 - 10 Q
R 4 - 15 Q

Integrirana vezja 2

ELEKTRONSKA

KOCKA

Med nami ni skoraj nikogar, ki ne bi
kdaj pa kdaj sedel za mizo in odigral
nekaj iger »človek ne jezi se«. To
igro, ki nas spremlja še od mladih
nog, lahko popestrimo tako, da na¬
mesto običajne lesene ali plastične
kocke uporabimo elektronsko kocko.
Ta sprememba bo morda pritegnila
v igro tudi dedka, ki mu gre že malo
na otročje, ali pa vaše starše.
Elektronsko kocko lahko naredimo
na več načinov. V tem članku vam

predstavljamo enega od teh, obe¬
nem pa je ob sintezi vezja prikazana
tudi ena od najenostavnejših grafič¬
nih minimizacijskih metod (minimiza¬
cija je najkrajši možen zapis digitalne
funkcije oz. realizacija logične funk¬
cije z najmanjšim možnim številom
elementov). Tej metodi, ki je zaradi
enostavnosti tudi največ v uporabi,
pravimo Veitch-eva metoda.
Veitcheva minimizacijska metoda
je značilna po diagramu oz. pravo-

TIM 8 • 306 • 88/89

kotni tabeli. Slika 1 prikazuje tako
tabelo za tri spremenljivke. Vsaka
zavzema polovico kvadratov tabele
z vrednostjo »0«. Kvadratke, v kate¬
rih je določena spremenljivka pri¬
sotna z vrednostjo »1«, določa de¬
bela črta, nad katero je oznaka spre¬
menljivke (npr. Q1). S slike 1 je raz¬
vidno še, da polja z vrednostjo »1«
vsake spremenljivke prekrijejo ravno
polovico kvadratka z vrednostjo »1«
drugih spremenljivk. Enako velja za
polja z vrednostjo »0«. Tako lahko
v tak diagram zapišemo vse možne
kombinacije spremenljivk. Na sliki
1 je zaradi lažjega razumevanja to
tudi storjeno. V praksi posameznim
kvadratkom določamo kombinacije
spremenljivk na osnovi debelih črt, ki
zaznamujejo spremenljivke.

Pri Veitchevi metodi potrebujemo po¬
leg diagrama še aplikacijsko tabelo
(slika 2), iz katere je razvidno, kakšne
vrednosti zavzemajo izhodne funk¬
cije (D1, D2, D3, D4) ob vseh možnih
kombinacijah spremenljivk (Q1, Q2,
Q3).

V aplikacijski tabeli, ki je na sliki 2,
vidimo v zadnji koloni pod rubriko
izhodnih funkcij (D1, D2, D3, D4)
znake »X«. Znak »X« pomeni t. i.
redundančno mesto.  To je kombina¬
cija spremenljivk, ki jo med delova¬
njem vezja ne pričakujemo oz. se ne
ponavlja. Zato lahko pri takih kombi¬
nacijah spremenljivk pripišemo
izhodnim funkcijam katero koli vred¬
nost (»0« ali »1«), kar nam še kako
pride prav pri minimizaciji funkcij. Če
redundančno mesto ne moremo
smotrno uporabiti, ga enostavno za¬
nemarimo.

V tabeli na sliki 2 vidimo, da so vred¬
nosti izhodne funkcije D1 enake
vrednostim spremenljivke Q1 in da
so vrednosti izhodne funkcije D3
enake vrednostim spremenljivke Q3,
razen v zadnji koloni, kjer so redun-
dančna mesta. Če v obeh primerih
pripišemo redundancam vrednost
»1«, je enakost popolna in za realiza¬
cijo funkcije ne potrebujemo dodat¬
nih logičnih vezij. Tako primerjanje in
opazovanje tabele je tudi neka vrsta
minimizacije.

X1*X2 = X1 V X2


Slika 5

start

1M

E

-®9 V

16

CD4553

MR

-c(Q}c^3

D1

// 1k2

2 x 1N 914

oh=>_L

. r-,1 , ft  // 1k2

it it  1k2

->H>K=H

§ D3(*b “

2 x 1N914 1k H

Slika 6

Funkciji D2 in D4 realiziramo s po¬
močjo Veitcheve metode. Sliki 4 a in
4b prikazujeta minimizacijo funkcij
D2 in D4. V Veitchev diagram zapi¬
šemo funkcijo tako, da iz aplikacijske
tabele prepisujemo v diagram le
vrednosti »1« in redundančna mesta.
Nato združimo v pravokotnik ali kva¬
drat čim več enic in redundanc. Re¬
dundančna mesta združujemo le
skupaj z enicami in še to le takrat, ko
redundanca poveča lik. Samo redun-
dančnih mest nikoli ne združujemo
skupaj. Liki v diagramu se lahko tudi
prekrivajo, kakor na sliki 4 a.

Zatem lik zapišemo v obliki logične
enačbe. To storimo tako, da vsak lik
najprej opišemo s čimmanjšim števi¬
lom spremenljivk. Spremenljivke, ki
opisujejo isti lik, so med seboj pove¬
zane z IN ligično aplikacijo, ki ji pra¬
vimo tudi konjunkcija (npr. lik za funk¬
cijo D4 na sliki 4 b). Če je v diagramu
več likov, kakor v primeru za funkcijo
D2 (slika 4 a), zapišemo vse like sku¬
paj v logično enačbo tako, da posa¬
mezne like izpišemo, kakor je bilo že
prej rečeno, nato pa izraze za posa¬
mezne like povežemo z ALI logično
operacijo, ki ji pravimo disjunkcija

TIM 8 • 307  • 88/89

(primer za funkcijo D2, kjer vsak lik
opisuje le ena spremenljivka).

Tako dobljene logične enačbe pona¬
vadi realiziramo z vrati ali na kakšen
drug način, v našem primeru pa reali¬
ziramo enačbi kar z diodami.

Lahko se zgodi, da nam kakšna lo¬
gična enačba ne ustreza glede zah¬
tevanih operaterjev. Če želimo npr.
namesto NIN vrat uporabiti ALI vrata,
si pomagamo z DeMorganovim izre¬
kom, ki pravi, daje negirana konjunk-
tivna povezava spremenljivk (NIN
operacija) enaka disjunktivni pove¬
zavi negiranih spremenljivk (spre¬
menljivke negiramo in negirane vo¬
dimo na ALI vrata). Primer za tak
izrek je na sliki 5. DeMorganov izrek
velja tudi v primeru, ko v enačbi na
sliki 5 zamenjamo konjunkcijo (IN)
z disjunkcijo (ALI). Pri tem se spre¬
menijo IN vrata v ALI vrata in obratno,
le negatorji ostanejo tam kot prej.

Elektronska kocka

Elektronsko kocko naredimo tako, da
se ob pritisku na startno tipko na
displeju, sestavljenem iz sedmih
LED diod, prižigajo kombinacije od
0  do 6 LED diod. Ko tipko spustimo,
na displeju ostane naključna kombi¬
nacija. Če ne gori nobena LED dioda,
pomeni, da gori  in moramo mefpono-
viti.

Pri opazovanju prave kocke vidimo,
da se pike na diagonalah istočasno
pojavljajo, zato vežemo diode na di¬
agonalah po dve skupaj (slika 3: za¬
poredno vežemo Q2 in D2, Q3 in D3
ter Q4 in D4) kar znatno poenostavi
vezje.

Za krmiljenje LED diod uporabimo
integrirano C-MOS vezje CD 4553.
To vezje je BCD števec, predviden
predvsem za izdelavo raznih števcev
z LED displejem. Uporabimo lahko
tudi kako drugo integrirano vezje,
npr. CD 4224 ali CD 4022, vendar
moramo to upoštevati pri izdelavi
ploščice tiskanega vezja, saj se raz¬
poreditve nožič ne ujemajo.

Pri izdelavi vezja si pomagamo z apli¬
kacijsko tabelo, v katero vpišemo
pod rubriko cl (clock) števila, ki jih
želimo prikazati na displeju, obenem
so ta števila tudi vrstni red urinih
impulzov. V naslednjo rubriko vpi¬
šemo potrebno število spremenljivk
(v našem primeru zadostujejo tri) in
z njimi tvorimo vse možne kombina¬
cije enic in ničel. Te kombinacije so
v bistvu v dvojiški kodi zapisana šte¬
vila, ki jih želimo prikazati na displeju.
V zadnjo rubriko vpišemo izhodne
funkcije oz. zapišemo, pri katerih
kombinacijah spremenljivk (Q1, Q2,
Q3) naj gorijo določene LED diode
(D1, D2, D3, D4). V zadnji koloni oz.
ob sedmem urinem impulzu zapi¬
šemo v kolono redundančna mesta,
ker na tem mestu skočimo na zače¬
tek (z 111 na 000).

'Kot je bilo med razlago Veitcheve
minimizacijske metode ugotovljeno,
ne potrebujemo dodatnih vezij za kr¬
miljenje LED diod D1 in dveh LED
diod D3.

Funkciji Q2 in Q3 zapišemo v Veitc-
hev diagram in ju minimiziramo, zapi¬
šemo logično enačbo in jo realizi¬
ramo (slika 4).

v aplikacijski tabeli smo v zadnji ko¬
loni funkcij zapisali redundance, ker

ob pojavu kombinacije 111 števec
CD 4553 resetiramo (vrnemo na za¬
četek).

Vezje, ki resetira števec, mora torej
zaznati pojav treh enic na izhodih
integriranega vezja CD 4553. To naj¬
laže izvedemo z IN vrati. Ker smo pri
našem vezju za izdelavo oscilatorja
urinih impulzov predvideli dvoje NIN
vrat, integrirano vezje CD 4011 pa
ima štiri, preostali par vrat uporabimo
za resetiranje števca.

Iz NIN vrat naredimo IN vrata tako, da
izhod NIN vrat negiramo (slika 6:
vrata N3 in N4). Ker imamo le dva
vhoda, vežemo enega na izhod Q1
integriranega vezja CD 4553, enega
pa kar na izhod diodnih IN vrat (Q2,
Q3), ki krmilijo diodi D4 a, b.
Generiranje kombinacij elektronske
kocke je povsem naključno, zato
mora biti oscilator, ki daje takt, po
katerem se menjajo kombinacije
LED diod, primerno visoke frek¬
vence, da je tako onemogočeno go¬
ljufanje.

Napravica ima zelo majhno porabo,
zato jo napajamo kar z 9-voltno bate¬
rijo, ki jo damo skupaj z vezjem v pri¬
merno ohišje. Osnutek zanj je na sliki
9.

TIM 8 • 308  • 88/89

DRUGA PLAT
MATEMATIKE-8

Matej Pavlič

Matematika v 19.
stoletju

Francoska revolucija in doba Napo¬
leona sta ustvarili za nadaljni razvoj
matematike izredno ugodne možno¬
sti. Industrijska revolucija v Evropi je
spodbudila gojenje predvsem fizikal¬
nih znanosti. Zastarelo mnenje, da
sta mehanika in astronomija končni
cilj eksaktne znanosti, so preplavile
nove ideje, znanstveno delo pa se je
kot celota še bolj oddaljilo od zahtev
ekonomskega življenja in vojskova¬
nja. Matematiki 19. stoletja niso delo¬
vali več na dvorih, v aristokratskih
salonih ali znanstvenih akademijah,
pač pa so bili kot raziskovalci in učite¬
lji hkrati v službi na univerzah ali
tehniških šolah. Ker se je odgovor¬
nost do poučevanja medtem pove¬
čala, so profesorji matematike postali
vzgojitelji in ocenjevalci mladine. La¬
tinščino so v znanosti zamenjali do¬
mači jeziki in nastopil je čas »mate¬
matične fizike«, »matematične astro¬
nomije«, »matematične statistike« in
»matematične logike«. Glavna mate¬
matična osebnost na prehodu iz
osemnajstega v devetnajsto stoletje
je bil Carl Friedrich Gauss, ki se je
rodil v Braunschvveigu kot sin dni¬
narja. Vojvoda Braunschweig je
kmalu opazil, da je fant izredno na¬
darjen, zato mu je omogočil šolanje.
Po študiju v Gottingenu in doktoratu
leta 1799 je vse do svoje smrti leta
1855 delal kot direktor astronom¬
skega observatorija v Gottingenu in
profesor na tamkajšnji univerzi. Po¬
dobno kot njegovi sodobniki Kant,
Hegel, Beethoven in Goethe, je stal
ob strani velikih političnih borb, na
svojem področju pa je najostreje za¬
stopal nove ideje svoje dobe. Iz Ga¬
ussovih dnevnikov vidimo, da je že
v sedemnajstem letu prišel do prese¬
netljivih odkritij in da je perfektno
obvladal teorijo kompleksnih števil.
V delu »Disquisitiones arithmeticae«
je zbral vsa mojstrska dela svojih
predhodnikov iz teorije števil in jih
tako obogatil, da imajo nekateri to
izdajo knjige za začetek moderne
teorije števil.

V njej je tudi znamenit izrek, ki trdi, da
je mogoče mnogokotnik s številom
stranic, ki je istočasno praštevilo,
konstruirati samo s šestilom in ravni¬
lom, kar je presenetljiva razrešitev
grškega tipa geometrije. Zanimanje
za astronomijo se je v Gaussu zbu¬
dilo na novoletni dan leta 1801, ko je
Piazzi v Palermu odkril prvi plane-
toid, ki so ga poimenovali Ceres. Ker
gaje bilo mogoče opazovati le nekaj¬
krat, je bilo treba izračunati tir planeta
z manjšim številom opazovanj. Ga¬
uss je problem rešil z enačbo osme
stopnje.

Na področju geodezije je povezoval
svoje teoretične raziskave z uporabo
pri triangulaciji, pri čemer je iznašel
metodo najmanjših kvadratov, ki sta
jo preučevala že Legendre in La-
place. Najpomembnejši dosežek iz
te dobe pa je njegova teorija ploskev.
Gauss je skupaj s svojim kolegom
VVilhelmom VVebrom leta 1833 odkril
električni brzojav, na področju fizike
pa se je ukvarjal tudi z zemeljskim
magnetizmom.

Drugi znani matematik te dobe je bil
Francoz Adrien Mario Legendre, ki je
bil 25 let starejši od Gaussa. Pouče¬
val je na vojaški šoli v Parizu, kasneje
pa še v Ecole Normale in Ecole Poly-
technique, ki je bila ustanovljena leta
1794 in je bila tedaj vodilna ustanova
za študij tehnike s poudarkom na
raziskovalnem delu. K sodelovanju
so povabili najboljše francoske znan¬
stvenike, ki so napisali strokovne uč¬
benike in priročnike. Ravnatelj šole,
Gaspard Monge, je bil vodja skupine
matematikov in pod njegovim vod¬
stvom sta se na šoli začeli naglo
razvijati analitična in diferencialna
geometrija. Mongejeva učenca Du-
pin in Poncelot sta njegova dognanja
še izpopolnila in jih opisala v svojih
knjigah.

Po Napoleonovem padcu je leta
1815 Monge izgubil svoj položaj in
kmalu zatem tudi umrl, vendar pa se
je Ecole Polytechnique razvijala na¬
prej v njegovem duhu.

Najvidnejši matematiki, povezani
s tem obdobjem, so bili Simeon Pois-
son, Joseph Fourier in Augustine Ca-
uchy. Poissonovo ime se v zvezi
z enačbami, konstantami in integrali
v matematičnih učbenikih pogosto
pojavlja. Fourier je zaslovel po »Fo-
urierjevi vrsti«, ki je zelo uporaben
pripomoček v teoriji parcialnih dife¬
rencialnih enačb z danimi robnimi
pogoji, Cauchy pa je poleg uspehov
v teoriji svetlobe in mehanike znan
predvsem po obravnavanju matema¬
tične analize. Številna dela, ki jih je
napisal, dajejo odgovore na niz pro¬
blemov in paradoksov, ki so vznemir¬
jali matematike od Zenonovih časov;

Carl Friedrich Gauss (1777-1855)

VVilliam Rovvan Hamilton
(1805-1865)

Gaspard Monge (1746-1818)

TIM 8 • 309  • 88/89

ni jih zanikal ali prezrl, pač pa je
ustvaril matematične metode, ki so
omogočale korektno obravnavanje
teh problemov.

Pariško obdobje z intenzivno mate¬
matično dejavnostjo je dalo okoli leta
1830 prvorazrednega genija, ki je
prav tako hitro kot se je pojavil, tudi
izginil. Evariste Galois je bil sin žu¬
pana majhnega mesta blizu Pariza.
Dvakrat so ga zavrnili, ko se je želel
vpisati na Ecole Polytechnique, pre¬
življal se je z inštruiranjem matema¬
tike, nato pa je bil ubit v dvoboju - star
komaj enaindvajset let. Na predvečer
tega dvoboja je prijatelju izročil spi¬
sek svojih odkritij s področja teorije
enačb. Prosil gaje, naj jih posreduje
Jacobiju ali Gaussu, ki bosta v zmeš¬
njavi zapiskov morda našla kaj upo¬
rabnega. No, izkazalo se je, da je ta
»zmešnjava« vsebovala nič manj kot
teorijo grup - ključ do moderne alge¬
bre in moderne geometrije. Če bi
Galois živel dalj časa, bi moderna
matematika verjetno dobila največjo
inspiracijo iz Pariza, ne pa iz Gottin-
gena in Gaussove šole.

Poleg Abela in njegovih »Abelovih
grup« ter Jacobija s teorijo eliptičnih

funkcij, moramo omeniti še Irca Willi-
ama Rovvana Hamiltona, ki je v staro¬
sti enaindvajset let postal kraljevski
astronom Irske in je to ostal do smrti.
Prišel je do številnih novih spoznanj
v optiki, dinamiki in geometriji. Diric-
hlet, Riemann, Dedekind, Cantor in
Kronecker, ki so delovali v Nemčiji,
so, podobno kot njihovi francoski ko¬
legi, doprinesli pomemben delež
k razvoju ter uporabi algebre in ana¬
lize. Pač pa so imeli še precejšen del
19. stoletja predstojniki oddelkov iz
Cambridgea in (Morda vsak poskus
dohitevanja matematikov s konti¬
nenta za brezbožen upor proti sve¬
temu spominu na Nevvtona. Skupina
mladih matematikov, v kateri so bili
posebej delavni Robert VVoodhouse,
George Peacock, Charles Babbage
in John Herschel, je bila prva genera¬
cija, ki se je začela uveljavljati v mo¬
derni matematiki. Poleg njih je znan
še George Green s svojo teorijo elek-
tromagnetizma in funkcije v rešitvi
parcialnih diferencialnih enačb. V Ita¬
liji so bili ustanovitelji nove šole mate¬
matikov Cremona, Betti in Brioschi, ki
je ustanovil tehniški institut v Milanu.
Tehniške šole so bile še v Rimu,
Bologni, Pizi in Paviji.

Zadnji veliki matematik 19. stoletja je
bil David Hilbert, profesor iz Gottin-
gena, ki je na mednarodnem kon¬
gresu matematikov v Parizu leta
1900 podal triindvajset odprtih pro¬
blemov z različnih področij matema¬
tike. Danes so nekateri od njih že
rešeni, drugi pa na to še vedno ča¬
kajo.

Razvoj matematike v času po letu
1900 ni razočaral pričakovanj, ki so
se zbudila v začetku 19. stoletja.
Toda celo tak genij, kot je bil Hilbert,
ni mogel predvideti nekaterih prese¬
netljivih dosežkov, do katerih je že
prišlo in do kakršnih danes še pri¬
haja. Matematika 20. stoletja je
ubrala svojo, novo pot k slavi.

Uporabljena literatura:

[1] Struik J. Dirk: Kratka zgodo¬
vina matematike, G. Bell & Sons
LTD, London, 1954

[2] Hogben Lancelot: Matematika
v nastajanju, MK, Ljubljana, 1976

[3] Asimov Isaac: Biografska en¬
ciklopedija znanosti in tehnike,
TZS, Ljubljana, 1978

[4] Smith D. E.: History of Mathe-
matics, Dover Publications, Nev/
York, 1958

male
železnice

Vlado Zupan

KOLODVOR

nadaljevanje

Prejšnjič smo izdelali glavno postajno poslopje,
tokrat pa se bomo lotili še drugih stavb, ki jih
najdemo na postajah. Najprej je tu stavba, iz katere
nadzorujejo promet, če je postaja večja. Za boljši
pregled je stavba dvignjena, nadzorni prostor pa
ima široka okna, ki omogočajo dober razgled na
vse strani. Ponekod imajo po eno tako stavbo na
vsakem vhodu na postajo, drugje pa le eno večjo na
sredini. Na naši maketi bomo naredili na vsaki
strani postaje po eno stavbo. Stali bosta med tiri in
bosta zato ožji - vsega 3 cm široki, le nadzorni
prostor bo razširjen na 5 cm. Če bi ju hoteli postaviti
na osnovno ploščo, bi morali pod vsako hišico
položiti še 16 mm visoko podložno ploščo, kakršna
je narisana na načrtu levo spodaj.

Našo hišo bomo izdelali iz kartona in drugih doseg¬

ljivih materialov. Na sliki 1. je načrt vseh sestavnih
delov. Ker bomo delali dve stavbi, rišemo vse po
dvakrat. Najprimernejši bo karton debeline 1,5 mm,
jaz pa sem eno stavbo za poskus izdelal iz 1 mm
debelega kartona (podloga iz večje škatle za bon¬
bone). Ta karton je zlepljen iz dveh debelejših
papirjev, med katerima je tanka valovita lepenka.
Karton je kar dovolj čvrst, izrezovanje oken in vrat
pa gre od rok neprimerno hitreje in z manj truda. Za
večje stavbe tak karton najbrž ne bi bil primeren,
ker bi se daljše stene verjetno malo upogibale. Rob
moramo zapolniti s primernim kitom, saj je tak
karton v sredini »votel«. Kot vidite s slike, sta obe
stavbi videti enaki, morda ima ona iz tanjšega
kartona še bolj ravne stene.

Delamo tako, kot je bilo že nekajkrat opisano.
Najprej zlepimo stavbo, nato pa zasteklimo nad¬
zorni prostor, ki ga prilepimo na stavbo. V prostor
bomo dali mizico (najprej prilepimo dve ploščici
12x8mm  za noge in nanju povprek ploščico
18 x 12 mm za mizo) ter dva železničarja, na to pa
bomo prilepili še obe strehi. Za strehe sem tokrat
uporabil valoviti karton, ki ga dobimo, če s prej
omenjenega kartona iz škatle za bonbone »sle¬
čemo« eno stranico. Podrobnosti izdelave so raz¬
vidne iz slik in opisov, ki naj vam služijo tudi pri
izdelavi drugih hišic po vaših načrtih.

Nekaj težav imamo lahko z izdelavo zasteklenega
nadzornega prostora. Pri vsaki stavbi sem uporabil
drug material in drugačen način lepljenja, na koncu
pa je bilo oboje videti enako. Enkrat sem vzel
škatlico od zdravil, ki je iz prosojnega polistirola.

TIM 8 • 310  • 88/89

DELI ZA STREHO STAVBE





9 *

DELI ZA STREHO

. o'' NADZORNEGA PROSTORA

S  . n.0 1 - if&''


DELI STREHE

S

v A DELI

NADZORNEGA

POKRITJE ROBOV
J  — TRAK ZA ROB

TAALNA PLOŠČA ZA
NADZORNI PROSTOR

Slika 2. Okna zarezujemo ob kovinskem ravnilu, ko so
še vsi deli skupaj, ker je lažje držati z ravnilom večji
kos kartona.

Slika 3. Ko smo okna zarezali, jih je treba nato še
dokončno izrezati. Pod karton podložimo plastično
ploščo (konček talne obloge), da ne poškodujemo
mize, pa tudi rezilo se manj skrha.

TIM 8 • 311  • 88/89

Slika 4. Vsi sestavni deli hišice so izrezani. Za obe
strehi smo vzeli tanek valovit karton od škatle za
bonbone.

Slika 6. Raje pa bomo na enostaven način tudi okna
naredili sami. Na notranjo stran sten nalepimo preko
okenskih odprtin prosojni samolepilni trak.

Slika 5. Če imamo kupljena plastična okna, recimo od
nemške tovarne FALLER, jih z univerzalnim lepilom
prilepimo v izrezane odprtine.

Slika 7. Z debelejšim flomastrom, ki služi za pisanje
na steklo, prav tako z notranje strani narišemo na trak
okenske okvirje. Pri tem pazimo, da bo v odprtini
samo kak milimeter debela črta.

Ta je sicer nekoliko debelejši in se težje reže, lažji
pa je za lepljenje. Ob kovinskem ravnilu narahlo
zarežemo z rezilno klino po načrtu, nato pa na tem
mestu ploščico prelomimo. Robove postrgamo
z nožem, da se bodo lepše prilegali. Stike lahko
med seboj lepimo direktno ali pa s pomočjo letvice,
kot to delamo pri steni hišice. Uporabljamo univer¬
zalno lepilo DONIBOND, namažemo obe ploskvi,
počakamo nekaj minut in stisnemo skupaj. Tako
zlepimo vse tri stranice nadzornega prostora.

Pri drugi hišici - levi na naši sliki - sem uporabil
prosojno plastiko, ki sem jo odrezal iz škatle, v kateri
prodaja ŽITO dolge »italijanske« špagete. Material
je zelo primeren za rezanje (gre tudi s škarjami), ker
je tanjši od prejšnjega. Malo več sitnosti pa je pri
lepljenju - uporabiti moramo posebno lepilo za
PVC, DONIVIL. V tem primeru sem pustil pristran¬
skih »steklenih« stenah nekaj milimetrov roba, kot
je zarisano na načrtu. Ta rob zapognemo za 90
stopinj (prej ga čisto narahlo zarežemo).‘Z lepilom
namažemo ta rob in prednjo šipo, po.pakamo nekaj

minut in oba dela stisnemo. Veže zelo dobro in tudi
lepo je videti.

Pred lepljenjem na stavbo moramo narediti še
okenske okvirje. Najbolj ustreza trd črn samolepilni
trak, ki se sicer uporablja v pripravi za vtiskavanje
črk (na črnem traku se po vtiskavanju pojavijo bele
črke). Ta trak je trd, zato se lepo reže in nato prilepi
na »šipe«. Navaden, mehak samolepilni trak nam
bo nagajal pri rezanju in lepljenju.

Hišo lahko barvamo s tempera barvo ali z barvo za
zid (Sinkolit), ki smo ji dodali tempero. Lepo pa se
pleska tudi s posebnimi oljnimi barvami za barva¬
nje plastičnih modelov in figuric - pri nas prodajajo
v lončkih po 20 ml italijanske barve MOLAK. Za
hišice iz tankega kartona so oljne barve boljše, ker
potem papir ne pije vode in se ne zvija. Na sliki je
leva hišica iz tankega kartona pleskana z barvami
MOLAK, desna pa s Sinkolitom. Malo več pazljivo¬
sti zahteva pleskanje okenskih okvirjev.

Na hišico nalepimo še kakšne številke, ime kraja in
postajno uro. Najprej iz 8 mm debele okrogle

TIM 8 • 312  • 88/89

Slika 8. Nato s tanjšim vodoodpornim flomastrom
narišemo še okenske križe. Navaden flomaster na
plastični trak ne bo prijel.

Slika 11. Lepilo namažemo na rob širše stene in na
prilepljene letvice. Čez pet minut obe steni zlepimo
skupaj. Letvice v robovih povečajo lepilno površino
in dajo hišici večjo stabilnost.

Slika 9. Če sedaj z zunanje strani pogledamo steno
z okni, je videti kar resnična. No, ponekod je okvir
malo preširok, ampak od daleč tega kasneje ne bo
videti.

Slika 12. Na ogrodje hišice prilepimo še talno ploščo
za nadzorni prostor. Sledi lepljenje vseh treh nizkih
sten.

Slika 10. Na ožje stene ob robove nalepimo 4 x 4 mm
debelo letvico. Lepilo DONIBOND namažemo na
steno in letvico ter po nekaj minutah združimo.

Slika 13. Iz prosojnega PVC (škatla od špagetov) smo
s pomočjo lepila DONIVIL zlepili okna nadzornega
prostora. Lahko bi uporabili tudi prosojni polistirol,
kot sta na levi škatlici od zdravil.

TIM 8 • 313  • 88/89

Slika 14. Na talno ploščo nalepimo komandno mizo in
dva železničarja. Na to prilepimo še okenski del, ki je
desno od stavbe.

Slika 16. Malo več pazljivosti in mirno roko zahteva
pleskanje zunanjih okenskih okvirjev. Tudi tu upora¬
bimo enak lak, vendar tenak čopič z dolgimi dlakami.

Slika 15. Zlepljeno hišico lahko pobarvamo z oljnim
lakom MOLAK, kar gre lepo in hitro od rok. Beli rob je
nalepljen trak iz belega kartona.

Slika 17. Hiša na desni iz 1,5 mm debelega kartona je
že povsem izgotovljena. Prilepili smo tudi številke in
uro. Leva hiša je iz sestavljenega kartona debeline
1 mm. Treba jo je še pobarvati.

palčke odžagamo 3 mm dolg košček in ga črno
pobarvamo. Na papir narišemo uro, izrežemo in
prilepimo na prej izdelano ploščico. Vse skupaj
prilepimo na hišico, kot je na desni hiši na sliki.
Seveda si lahko vsakdo naredi svoj načrt za nad¬
zorno stavbo. Opisani način izdelave se mi zdi
enostaven in hiter, izdelek pa je lep na pogled in ne
zaostaja veliko za kupljenim. Na tak način si nare¬
dimo tudi stavbo za shrambo lokomotiv. Na postaji
pustimo dva slepa tira, ki se končata v omenjeni
stavbi. Dolga morata biti toliko, da bo imela v njej
prostor cela lokomotiva, široka pa za dva tira. Če
bomo hranili v njej večjo parno lokomotivo z loče¬
nim tenderjem za premog in vodo, bo morala
stavba meriti kar 27 cm v dolžino, za električno
lokomotivo pa bo dovolj 15 cm. Na večjih postajah
imajo tako stavbo v obliki pahljače, pred njo pa
obračalno napravo, da lahko pripeljejo lokomotivo
k vsakemu tiru. Stavbo lahko kupite v tujini, izde¬
lava take pahljačaste stavbe doma bi bila le preveč

zapletena, pa tudi na maketi bi porabili preveč
prostora.

Kaj še lahko postavimo na postajo? Morda skla¬
diščno stavbo z rampo za tovorni promet, barako za
shrambo orodja, skladišče premoga, rezervoar
z dizel gorivom, vodni stolp (ta je bil za časa parnih
lokomotiv kakih 8 metrov nad progo, tako da je
voda s pritiskom pritekala v tender lokomotive) in
transformator. Za potniški promet lahko naredimo
stopnice z mostiščem za prehod preko tirov in
seveda pokrite perone. O tem pa kdaj drugič!

TIM 8 • 314  • 88/89

na kratko

Po češki reviji ABC
priredil Bojan Rambaher

RADIJSKI

VALOVI

Z izrazom radijski valovi mislimo na
elektromagnetne valove z dolžinami
od nekaj centimetrov pa do nekaj
kilometrov. Uporabljamo jih za pre¬
našanje radijskih in televizijskih sig¬
nalov ter za stabilne in premične ra¬
dijske povezave. Obkrožajo nas pov¬
sod in prenikajo v naše telo nepre¬
stano ter neboleče, pa naj živimo
v mestu ali na deželi. »Lovimo« jih
z iskalnimi gumbi na radijskih spre¬
jemnikih in kanalnih iskalcih na tele¬
vizorjih.

Elektromagnetni valovi nastanejo pri
izmenjavi električnega in magnet¬
nega polja - na primer pri nihanju
izmeničnega toka v prevodnih kablih
- v anteni (slika A). Po prostoru se
radijski valovi širijo s svetlobno hi¬
trostjo 300 000 km na uro in se po¬
dobno kot svetlobni žarki tudi odbi¬
jajo, lomijo ter odklanjajo. Njihova
energija je enakomerno razporejena
med zaporedne elektrostatične in
magnetne pole, katerih sile so med¬
sebojno pravokotne. Za razliko od
zvočnih valov, ki jih slišimo, elektro¬
magnetnih valov s svojimi čutili ne
zaznavamo, čeprav - še posebej pri
visokih frekvencah - sprejemamo
skozi celice našega telesa določeno
energijo (močno polje na primer ne¬
prestano obseva našo kožo).

Valovi so označeni s svojo valovno
dolžino (slika 3), ki je pravzaprav
medsebojna oddaljenost dveh so¬
sednjih vrhov valov, amplitud ali frek¬
venc. Z vrhom vala mislimo na naj¬
večjo oddaljenost od nulte osi. Niha¬
nje ali frekvenca pomeni število valov
v eni sekundi. En hertz (Hz) je en
nihaj na sekundo. Nihaje z najmanjšo
frekvenco zasledimo pri valovanju
morja, pri potresu, prav tako kot ni¬
hala pri uri pa imajo določeno frek¬
venco tudi visoki stolpi in zgradbe,

dolgi mostovi; če smo pri opisovanju
temeljiti, pa tudi avtomobili in vagoni.
Ti nihaji seveda niso povezani z elek¬
tromagnetnimi valovi.

Izmenični tok, ki je osnova elektro¬
tehnike (slika C), ima lahko razna
nihanja. V Evropi ima elektroenerget¬
ski sistem frekvenco 50 Hz, nekatere
železnice pa so kljub temu elektrifici¬
rane z električnim tokom s frekvenco
16% Hz. V Združenih državah in na
Japonskem je v električnem omrežju
tok s frekvenco 60 Hz, nizkofrek¬
venčne naprave pa ponekod delajo
tudi s frekvenco 25 Hz. Dolžino valov
v metrih, ki odgovarja tej nihajni frek¬
venci, določimo tako, da delimo hi¬
trost valov s frekvenco. Za tok in
napetost v našem elektroenerget¬
skem omrežju velja, da je dolžina
valov naslednja:

300000 000
50

(m)

ali 6000 km!

Telegraf, telefon,
teleprinter (D)

Navedeni sistemi prenašajo pogo¬
vore in signale v nizkofrekvenčnem
pasu. »Govor po žici« zaseda ob¬
močje frekvenc od 300 do 3400 Hz.
Kadar hočemo po žici hkrati prenesti
več pogovorov, se pogovorni signali
zmodulirajo na višjo, tako imenovano
nosilno frekvenco.

Elektroakustika (E)

K elektroakustiki spadajo na primer
gramofoni, magnetofoni, elektronski
glasbeni aparati in druge naprave, ki
zaznamujejo in reproducirajo zvoke
v območju od praga slušnosti 16 Hz
do 20000 Hz (20 kHz), vendar teh
najvišjih tonov praktično ne slišimo,
s starostjo pa se obseg frekvenc
s spodnje in zgornje meje, ki jih lahko
slišimo, še zoži. Tega ne more pre¬
prečiti niti drugače zelo jasen zapis
s CD plošč (F).

Radijski valovi (G)

Radijske valove delimo po njihovi
dolžini na karakteristične pasove va¬
lovnih dolžin, in to na dolge, srednje,
kratke in ultra kratke valove. To raz¬
delitev verjetno poznate že z napisov
na radijskih sprejemnikih.

Dolgi valovi (DV ali LW - long waves)
v območju 150 do 285 kHz se širijo
pretežno po površini zemlje. Dose¬
žejo sicer znatno daljavo, vendar jih
precej motijo atmosferske motnje in
iskrenje, tako da radijske postaje po¬
stopoma ukinjajo uporabo dolgih va¬
lov.

Srednji valovi (SV ali MW - middle
vvaves) so manj moteni, vendar lahko

v njihovo območje 525 do 1605 kHz
strpamo le malo programov.

Kratki valovi (UKV - ultra kratki va¬
lovi, FM - frequency modulation) za¬
sedajo območje od 40 do 223 MHz.
Ne sežejo zelo daleč, vendar pri pra¬
vilno nameščeni anteni omogočajo
zelo čisto in verno reprodukcijo.
Z njimi lahko oddajamo tudi stereo
zvoke, tako da večina radijskih postaj
skuša oddajati v tem območju. Naj¬
boljše območje za kvalitetno oddaja¬
nje je pas od 87,5 do 108 MHz, v ka¬
terem deluje več kot 50 000 oddajni¬
kov. Na tem območju je dobila vsaka
država po mednarodnem sporazumu
določeno število valov.

Televizijski valovi (H) prenašajo tele¬
vizijsko sliko in zvočni signal iz
skupne antene, tako da potrebujemo
dve valovanji za televizijski in zvočni
signal. Standardi za signale za televi¬
zijsko sliko niso v vseh državah
enaki, zato pri prenosu slike iz države
v državo mnogokrat potrebujemo
pretvornike.

Po mednarodnem standardu imajo
televizijski kanali 2 do 11 (kanali za
prvi program) frekvenco od 48,25 do
222,75 MHz, kanali od 21 do 60 (ka¬
nali za drugi program) pa frekveco od
471,25 do 788,75 MHz. Prve imenu¬
jemo tudi VHF kanale (very high fre-
quency - zelo visoka frekvenca),
druge pa UHF kanale (ultra high fre-
quecy - skrajno visoka frekvenca.
Radarji, telekomunikacijske zveze in
satelitska televizija (J) uporabljajo
metrske in milimetrske valove in de¬
lujejo na frekvencah od 30 do
40 MHz.

Radarji (radar - okrajšava iz angle¬
škega naziva Radio Detecting and
Ranging - radijsko iskanje in določa¬
nje razdalje) so naprave za elektron¬
sko določanje razdalje in smeri pred¬
meta z elektromagnetnim delova¬
njem. Te podatke dobimo z merje¬
njem časa, ki ga oddani radijski sig¬
nal potrebuje, da pride od antene do
predmeta in nazaj. Radarske na¬
prave v glavnem uporabljajo zelo vi¬
soke frekvence, uporabljajo pa jih
predvsem v vojaške namene in v ci¬
vilnem letalstvu. Brez njih si današ¬
njega gostega letalskega prometa na
nebu sploh ne bi mogli zamisliti.
Usmerjene frekvenčne snope upo¬
rabljajo pri telekomunikacijah za pre¬
nos telefonskih pogovorov, napisa¬
nih tekstov, radijskih oddaj in televi¬
zijskih slik med oddajnimi in sprejem¬
nimi antenami. Na valovih s frek¬
venco od 4,6 do 7 GHz lahko na
primer prenašamo hkrati kar 1800
telefonskih pogovorov.

S pomočjo satelitov, stacioniranih
v določeni orbiti nad Zemljo, lahko
prenašamo mednarodne telefonske

TIM 8 • 315  • 88/89

pogovore, televizijske signale in po¬
datkovne signale. Prenašamo jih
preko velikih paraboličnih anten (K).
Od Zemlje do satelita potujejo signali
po frekvenčnem pasu 11 GHz. se-
stopni signali s satelita pa uporabljajo
frekvenčno območje 14 GHz. Nad

Zemljo se vsak dan nahaja vse več
komunikacijskih satelitov, ki omogo¬
čajo vse boljše oddajanje in spreje¬
manje signalov na vedno večjem ob¬
močju. Za individualne sprejeme sa¬
telitskih programov večine zahodno¬
evropskih držav so potrebne parabo-

lične antene s premerom okoli
150cm, z močnejšimi sateliti in kvali¬
tetnejšimi signali pa se premer anten
počasi zmanjšuje. Večino primarnih
signalov je potrebno preoblikovati
v normalne sprejemne signale, pogo¬
sto pa še dekodirati s pomočjo deko-

TIM 8 • 316  • 88/89

derja oziroma adapterja. Danes vse
te postopke in sprejem signalov zdru¬
žujemo pod imenom kabelska televi¬
zija.

Radiotelefonska mreža (L) je zgra¬
jena v mnogih državah sveta in omo¬
goča uporabnikom prenosnih in avto¬
mobilskih sprejemnikov poslušanje

oddaj tudi med vožnjo, oziroma omo¬
goča preko povezave s telefonskim
omrežjem celo telefonske pogovore
iz avtomobilov. Deluje na območjih
frekvenc 160 MHz, v novejšem času
pa tudi na območjih frekvec od 450
do 900 MHz. V območju frekvenc
900 MHz delujejo tudi brezžični tele¬
foni (M), ki so danes vse bolj priljub¬

ljeni. S prenosnim brezžičnim telefo¬
nom v roki se lahko od telefonske
centrale oziroma telefona oddaljimo
tudi deset kilometrov. Prijetno je, ker
lahko doma telefoniramo tudi iz ko¬
palnice ali z vrta. Radijski valovi in
njihova vsestranska uporaba danes
omogočajo vse boljše sporazumeva¬
nje.

KERAMIKA

Nekateri izdelki iz keramike industrije Iskra

Keramiko je odkril človek v novi
kameni dobi, nekako takrat, ko
se je odpravil iz jamskih bivališč
in se po malem začel ukvarjati
s poljedelstvom. Uporabljal je
glino, jo z rokami gnetel v obliko
posode in posušil na soncu. Egip¬
čani so v faraonovih časih obli¬
kovali glino v keramične vrče za
hrambo vode in drugih tekočin.
Najbolj so bili napredni Kitajci, ki
so živeli izolirano od ostalega
sveta. Takrat, ko so se Asirci,
Babilonci in seveda Egipčani uk¬
varjali s keramiko, so oni že od¬
krili porcelan. Izdelali so ga iz
kaolina, kremena, ostalo pa je
bila čista glina. V srednjem veku
dejavnost keramike ni kdove kaj
napredovala, šele v novem veku
se je razmahnila, pa tudi tehno¬
loško okrepila. Dopolnili so jo
s keramičnimi barvili na temelju
plemenitih kovin, kar je bilo še
posebno pomembno pri porce¬
lanu.

Danes je dejavnost keramike
prevzela industrija in le v manjši
meri je ostala predmet obrtniške
izdelave. Delimo jo v grobo in
fino. Groba obsega gradbeno
keramiko, npr. zidake, kera¬
mične ploščice za obloge, peč-
nice itd., in tako imenovano nez-
gorljivo keramiko, kjer je glavna
sestavina šamot, ki zdrži mnogo
višje temperature, industrija Ima
še vedno velike peči za najra¬
zličnejše toplotne postopke.

Fina keramika se spet deli na
sanitarno, gospodinjsko in teh¬
nično keramiko. Sanitarna za¬
jema umivalnike, straniščne
školjke, gospodinjska pa več ali
manj porcelan. Sem sodijo krož¬
niki, skodelice in skodele, vrči in
podobno.

Največji industijski razmah do¬

sega tehnična keramika s svo¬
jimi štirimi temeljnimi dejav¬
nostmi. Instalacijska, kamor
uvrščamo izdelavo vseh izola¬
torjev za daljnovode in varovalke
ker so odlična osamila. Druga
keramika se imenuje konstruk¬
cijska in ima veliko prihodnost.
Predvsem Japonci preizkušajo
pogonske agregate iz keramike
za motorni blok, kjer dosegajo
mnogo višje temperature, kot
s kovinami. Bio keramika je
tretja veja. Sem sodi izdelava
umetnih kosti, sklepov, kolkov in
tudi zobovja. Te izdelke odlikuje
visoka trdnost, zlasti proti
obrabi. In končno sledi še elek¬
tronska keramika, ki se spet deli
po namenu uporabe na aktivno

in pasivno keramiko. Pasivna so
nosilniki za upore in podlaga
(substrat) za debeloplastna (hi¬
bridna) in tenkoplastna vezja.
Aktivno predstavljajo keramični
kondenzatorji, temperatura od¬
visni upori (NTK) in feriti. Os¬
novna lastnost tehnične kera¬
mike je odpornost proti tempera¬
turam in kislinam, hkrati pa so to
dobra osamila (izolatorji). To¬
vrstno keramiko izdelujejo na te¬
melju oksidov.

(nadaljevanje prihodnjič)
Marjan Kralj

TIM 8 • 317  • 88/89

timovi

oglasi

PRODAM kasete z igricami za ra¬
čunalnik ORIK NOVA 64 ter knjigo
s 40 programi (v angleščini). Cena
po dogovoru.

KUPIM pa kasete za računalnik ZX
SPEKTRUM 8I. Ponudbo pošljite
na naslov:

Aleš Mastnak
Cankarjeva l/c
63320 Titovo Velenje
tel.: (063) 856-669

PRODAJAM igre za C-64. Vsak
mesec dopolnitev programa z naj¬
novejšimi igrami. Zahtevajte brez¬
plačen katalog in informacije.
Baloh Peter
Veljka Vlahoviča 33
63320 Titovo Velenje
tel. (063) 854-440

PRODAM model DV helikopterja,
SCHUTER - MINI BOY, komplet¬
nega (model, motor, naprava, pri¬
bor) ali pa posamično.

Kupim pa manjkajoče številke re¬
vije TIM (od 1. do 10. letnika) ali jih
zamenjam za modelarski material.
Anton Govže
tel.(061) 861-308
(061) 556-419 od 7. do 8. zjutraj

KUPIM 4-kanalno napravo za DV
(40 MHz, 4 servomotorje, akumula¬
torje) in motorček 3,5 ccm. Po¬
nudbe z opisom in ceno pošljite na
naslov:

Ivan Pivc
Široka Set 5
61252 Vače

PRODAM napravo za DV vodenje
Graupner FM 6014 (4/14 kanalov
- 40 MHz, dva servo motorja Gra¬
upner C 505, Ni-Cd polnilec Graup¬
ner Multiiader 4 in trup za jadralno
letalo Flamingo.

Stane Kozamernik
Redelonghijeva 31
61000 Ljubljana
tel. (061) 266-765

PRODAM napravo za DV SIM-
PROP-SAM (oddajnik, sprejemnik,
5 servomotorjev, Ni-Cd), polnilec,
Ni-Cd 1,2 Ah - 10 kosov, motor
JUMBO 550, elise, kardane, os in
tekmovalni F 3B model.

Marko Burnik
Redelonghijeva 26
61111 Ljubljana
tel. (061) 266-796

KUPIM letalski motor od 8 - 16 V
z eliso, ustrezno baterijo in kolesa.
Gregor Nečimer
Cesta v Vintgar 1
64260 Bled

PRODAM mikroskop povečave
50 x 900, kovinski pas elektronske
ure, pomanjkljiv pribor MARKLIN
in igro Vseved.

Vasja Lipovac
Blok 2/2

61386 Stari trg pri Ložu

NUJNO kupim načrte za izdelavo
vvalkie-talkieja z različnimi dometi.
Kupim tudi načrte za izdelavo CB
postaje.

Uroš Zakotnik
Pot v mejah 7
61260 LJubljana-Polje
tel. (061) 481-887

KUPIM dobro ohranjen avto na da¬
ljinsko vodenje Crosser na aku¬
mulator, brez komand.

Primož Dujc
Škoplje 3

66217 Vremenski Britof
Tel. (067) 66-314

IZDELUJEM kvalitetne disko me¬
šalnike ojačevalnike, predojače-
valnike, svetlobne efekte, kojak si¬
rene 10 ali 25 W, usmernike in še
več manjših stvari. Izdelujem tudi
ploščice tiskanega vezja po foto
postopku. Za cenik in katalog pri¬
ložite 2000 din.

Miran Šadl
Dolga ulica 22
62204 Miklavž

PRODAM napravo za DV model
ROBBE-STARION FMSS, 35 MHz.
Komplet vsebuje oddajnik, spre¬
jemnik, stikalo, 3 ali manj servo
motorjev. Prodam še letalski mo¬
del TAXI, FLAMINGO (2,60 m) in
KWIK FLY MK-3 ter epoksidni trup
DV čolna. Nekaj od naštetih stvari
menjam tudi za 10 ccm letalski mo¬
torček ali pa ga kupim.

Marjan Grabnar
Staničeva 1
61000 Ljubljana
tel. (061) 312-686

KUPIM dva avtomobila in dva re¬
gulatorja hitrosti za električno ce¬
sto po HO sistemu. Prodam ali za¬
menjam pa 2 ravna in 13 krivih
tirov ter 2 potniška vagona za elek¬
trično železnico po HO sistemu.
Simon Tomšič
Prijateljev trg 4
61410 Ribnica

KUPIM ali zamenjam računalniško
tipkovnico INES sp)ectrum za
SINCLAIR ZX SPECTRUM 48 K
z rezervnimi deli (čipi, mikroproce¬
sorji, diodami, uporniki, tranzi¬
storji). Tipkovnica je brezhibna.
Danilo Bovec
Markovec 9

61386 Stari trg pri Ložu
tel. (061) 707-511

KUPIM TIM št. 7-76/77, TIM št. 4-79/
80, TIM št. 1-88/89 in TIM št. 9, 10-
78/79 s prilogo makete sovjetske
rakete Sojuz. Ne sprejmem raztr¬
ganih Timov, cena naj ne bo višja
od 1000 din za izvod.

Tomi Ulčnik
Brinjeva gora 29
63214 Zreče

PRODAM 6/7-kanalno DV napravo
MULTIPLEX COMBI-SPORT (kom¬
plet), akumulatorje SAFT 4 Ah, 1,2V
(20 kosov), SANYO 1,2 Ah, 1,2 V (6
kosov), in motorje VVEBRA SPEED
4,6 ccm, JUMBO 550, JUMBO 540
ter MABUCHI RS 380 S.

Tomaž Demšar
Na Rojah 7

61210 Ljubijana-Šentvid
tel. (061) 50-398

PRODAM parno lokomotivo HO
MARKLIN serije 24 z vagoni, parno
lokomotivo HO MARKLIN HAMO
za enosmerni tok in potniške va¬
gone, parno lokomotivo N MINI-
TRIX in vagone.

Emil Tanko
Trubarjeva 77
61000 Ljubljana
tel. (061) 311-920

PRODAM štiri enostopenjske ra¬
kete z motorčkom S-3-B in pada¬
lom, jahto, dolgo 420 mm na mo¬
torni pogon, TIME letnik 74/75, 78/
79 in 86/87, jadralno letalo CIRUS
(poškodovano) in žepno digitalno
igrico. Cene po dogovoru!

Tomaž Jereb
Kamnogoriška 84
61117 Ljubljana-Dravlje
tel. (061) 52-604 (popoldan)

TIM 8 • 318  • 88/89

Iskra

Na 10. razstavi učil vam od 10. 4. 89 do
14. 4. 89 v hali A Gospodarskega razstavišča v
Ljubljani predstavljamo naše izdelke - opremo za
šolske učilnice in kabinete.

Preizkusite in ogledate si lahko:

- AVDIOVIZUALNO OPREMO

- MERILNE INSTRUMENTE

- RAČUNALNIŠKI SISTEM PARTNER

- BATERIJE HIT

. DOBRO JUTRO, ELEKTRONIKA

TIM 8 • 319  • 88/89

TIM 8 • 320  • 88/89

zanke
in uganke

Pavle Gregorc

KOMBINIRANA IZPOLNJEVANKA

Za vsako vodoravno vrstico posebej poiščite besede,
ki jih zahtevajo opisi in jih razporedite v vrstico tako,
kot kažejo številke.

A 7 8 9 3 2 - direkten udarec po žogi, ko je ta še
v zraku in se še ni dotaknila tai
10 6 1 - odmev

4 11 5 - paradiž, »obljubljena dežela«

B 910347211- kleveta, žaljenje

1 8 5 6 - kožica, ki pokriva oko
C 106347 - težak predmet, ki se navadno nosi na
ramenih, tudi nadloga, težava

5 8 1 - del voza

9 2 11 - množinski osebni zaimek moškega spola
Č 1085311  1 - sproščen pogovor o manj po¬
membnih stvareh
9 6 7 4 2 - trske

V vodoravnih vrstah lika boste ob pravilni rešitvi
prebrali misel italijanskega zgodovinarja in državnika
Niccola Machiavellija.

ZLOGOVNICA V ČRKI Z

V vsako polje vpišite po en zlog zahtevane besede.
Vsak zlog je uporabljen najmanj dvakrat.

1-4 poraženec, 1-2 del avta, ki nosi prednja ali zadnja
kolesa, 3-4 prebivalec afriške države, katere glavno
mesto je Gana, 5-9 veda o številih, 5-6 hrvaško moško

ime (nekdanji profesionalni boksar Parlov), 6-7 predmet
razgovora, 7-8 najožja sorodnica, 8-10 ogovarjanje s ti,
9-10 koristne ptice roparice, ki uničujejo glodalce, 11-13
svečeniki indijskega boga Brahme, 11-12 jeklarski ulitek
s pravokotnim presekom, 12-14 ime slovenske mladin¬
ske književnice Komanove, 12-13 dobri duhovi umrlih po
verovanju starih Rimljanov, 13-14 znano letoviško mesto
na francoski Ažurni obali.

Klin je obrnjena piramida. Rešujete ga tako, da vsaki
prejšnji besedi odvzamete eno črko, ostale pa preme¬
čete tako, da dobite novo besedo. Katero črko je treba
besedi odvzeti, morate sproti uganjevati sami.

1 kemijski element z izrazitimi polprevodniškimi last¬
nostmi (Ge), 2 obolenje z dolgotrajnimi napadi glavobola,
navadno na eni polovici glave, 3 glavno mesto kanadske
province Saskatchevvan, 4 največja reka v Zahodni Afriki,
ki se izliva v Gvinejski zaliv (4160km), 5 prizorišče
boksarskega spopada, 6 tuja kratica za tehniški naslov
inženir, 7 veznik, 8 kemijski znak za prvino dušik.

SKRITA MISEL

NAPAD - KREŠE - NISA - KOLA - ŽENA - ZEN

- DANOST - BLAŽ - ENA - ZONA - NOE - USTJE

- NEPER - RIZNA - VANJA - ERNA - PAKT

V vsaki gornji besedi prečrtajte eno črko, ostale pa
berite po vrsti in prebrali boste misel znanega sovjet¬
skega fizika Pjotra Kapice.

NAGRAJENCI TIMOVE SLIKOVNE KRIŽANKE
IZ 7. ŠTEVILKE TIMA:

Rafael Vončina
I. tankovske brigade 3
66210 Sežana

Tomaž Knez
Dobropolje 21 a
63225 Planina pri Sevnici

Radovan Jovanovič
Gašperšičeva 6
61000 Ljubljana

nagradna slikovna križanka

Pavle Gregorc

Močan motor, mirno delovanje, velika hitrost in gladek rez, zvezna
nastavitev globine skobljanja in V utor za posnemanje robov.

SK 82 B

• moč 400 W

• število vrtljajev 20000/min

• širina skobljanja 82 mm

• globina skobljanja 0-0,6 mm

• globina utora 15 mm

Iskra

orodje za vsake roke

Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra ERO, Prodaja,
Trg revolucije 3,61000 Ljubljana ali na naslov filiale Iskra Commerce:

61000 Ljubljana, Kotnikova 6, tel. (061) 325-587

62000 Maribor, Partizanska 11, tel. (062) 20-251, teleks 33317