-\

ali

bi

hoteli

živeti

v

Sloveniji?

s_>

slovensko

gospodarstvo

banke

V Sloveniji je v zadnjih letih na¬
stalo nekaj novih bank. Tako danes
cehovsko organizacijo Združenje
bank Slovenije sestavlja 34 bank
in hranilnic. Največja med njimi in
obenem tudi monopolna še vedno
ostaja Ljubljanska banka. Ta je
sedaj razpadla na 14 bank, ki na¬
stopajo popolnoma samostojno in

f -\

V zadnjih letih se je
opazno povečala uspe¬
šnost slovenskih študen¬
tov. Kljub vsemu, študij
redno konča samo vsak
tretji študent. Povečalo se
je število tistih, ki uspešno
končajo svoj podiplomski
študij. Zdi se, da počasi a
vztrajno stopamo na pot
bolj in bolje izobraženega
naroda, ki se vse bolj vra¬
ča k svojim koreninam —
narodna zavest in odprtost
v svet.

s_>

si velikokrat konkurirajo. Tudi v slo¬
venske bančne organizacije počasi
a vtzrajno vstopa prostor ponudbe
in povpraševanja. Ne smemo pa
pozabiti na „črne luknje", ki so se¬
stavni del bilance teh organizacij.
To je sad političnega gospodarje¬
nja komunističnega sistema, ki mu
je bila tržna zakonitost kapitala de¬
veta briga. Zato so v Banki Sloveni¬
je že začeli s sanacijskimi programi
reševanja bank. To pa bo zelo dol¬
gotrajno delo, ki ga bo zopet plačal
slovenski narod.

Zagotovo se bo v naslednjih letih
slovenski bančni prostor še veliko
spremenil. Ustanovile se bodo
nove mešane banke, slabe pa bodo
počasi propadle. Končni cilj je, da
bi imeli tri do štiri močne banke in
nekaj manjših specializiranih bank.

univerza v ljubljani

V Sloveniji imamo dve univerzi.
Prva ima sedež v Ljubljani, druga
pa v Mariboru. Najstarejša je ljub¬
ljanska, ki bo letos 3. decembra
praznovala svojo 74-letnico delo¬
vanja. Kljub svoji relativni mlado¬
sti, pa ima Slovenija večstoletno
zgodovino višjega šolstva. Lani je
univerza pridobila dva nova člana.
To sta Narodna in univerzitetna
knjižnica ter Teološka fakulteta, ki
je bila v svinčenih časih nepravično
in iz čisto političnih razlogov izklju¬
čena. Kot zagotovo veste, je bila
prav Teološka fakulteta eden izmed
ustanoviteljev Univerze v Ljubljani.

univerza
v mariboru

Sestavljajo jo tri fakultete, dve vi¬
soki šoli in univerzitetna knjižnica.
Je mlada ustanova, deluje šele 17
let in je polna elana ter znanstvene
ustvarjalnosti. Tako poskuša oživiti
štajersko znanstveno delovanje, ki
je s svojo odprtostjo v svet že obro¬
dilo mnoga povezovanja z evropski¬
mi univerzami.

—

Ostale verske skupnosti
v Sloveniji:

— katoličani vzhodnega
obreda (sedež v Metliki)

— evangeličanska cer¬
kev (sedež v Murski Sobo¬
ti)

— adventisti

— baptisti

— bela gnostična cer¬
kev

— binkoštna cerkev

— islamska verska
skupnost

s_>

zdravstveno

zavarovanje

Zdravstveno zavarovanje se deli
na obvezno in prostovoljno. Tako
smo v obvezno zdravstveno zavaro¬
vanje vključeni vsi slovenski držav¬
ljani (zaposleni, nezaposleni, upo¬
kojenci, kmetje, obrtniki) kot tudi
vsi tujci, ki so pri nas zaposleni ali
pa študirajo v naši državi. Pred to
novo zakonodajo je samo 38 %
prebivalcev financiralo zdravstveno
varstvo celotne populacije. Popol¬
no zdravstveno varstvo je zagotov¬
ljeno le otrokom, šolarjem in štu¬
dentom ter vojaškim in civilnim in¬
validom vojne. Vsi ostali (približno
1,3 milijona ljudi) morajo za popol¬
no oskrbo poskrbeti še s prosto¬
voljnim zavarovanjem. To plačuje
vsak posameznik posebej.

Veliko novost predstavlja tudi
prosta izbira ali pa zamenjava
zdravnika. Tako izbrani zdravnik
mora biti na razpolago skozi vse
leto. Kljub vsemu pa imata oba (pa¬
cient in zdravnik) pravico do pred¬
časne prekinitve pogodbe.

Slovenija je z mnogimi državami
podpisala konvencijo o socialnem
zavarovanju. Tam lahko brez dopla¬
čila koristimo nujno medicinsko
pomoč.

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Pomlad nad Novo Gorico
(foto Mirko Kambič)

mesečnik
za Slovence
na tujem

naša luč

1993

april

4


v svetlobi Vstalega

Kristjani živimo iz velike noči: svetloba vstalega Gospoda osvetljuje vse naše bivanje
v času in prostoru.

Res je, Kristusa so mnogi v zgodovini ocenjevali zelo različno. Njegovi judovski sodob¬
niki so ga imeli za požrešneža, pijanca, prijatelja lumpov in lovač, bogokletneža in povezanega
s Satanom. Talmud, knjiga judovskega verskega prava, ga ima za čarovnika, zapeljivca in politične¬
ga upornika proti rimskemu okupatorju. Drugi so ga imeli spet za kaj drugega.

Za nas, njegove učence, velja slejkoprej izpoved apostola Petra: „Ti si Kristus, Sin
živega Boga." Jezus je edini Odrešenik od greha in pekla in edini resnični Božji Sin. To svoje
prepričanje opiramo predvsem na njegovo vstajenje.

Apostol Pavel se je živo zavedal, kako s to resnico naša vera stoji in pade. Zato se
tudi ni bal kritično se z njo soočiti. „Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanilo, prazna
tudi vaša vera," je zapisal vernikom v grški Korint, „smo mi lažnive božje priče; smo Kristusovi
učenci od vseh ljudi najbolj vredni pomilovanja, ker imamo samo v tem življenju upanje vanj;
jejmo in ne pijmo, kajti jutri bomo umrli." Takoj zatem pa odločno in nedvoumno zatrdi, da je
Kristus vstal, in našteje vrsto prič, ki se jim je prikazal. Marsikdo od teh prič je svoje prepričanje
kasneje zapečatil s krvjo. S temi pričevanji se pa Pavlovi „če Kristus ni vstal" spremenijo v svoje
nasprotje: „Ker je Kristus vstal, je resnično naše oznanilo, resnična tudi vaša vera; smo mi
resnične božje priče; smo Kristusovi učenci od vseh ljudi najbolj srečni, ker imamo upanje vanj
tudi po tem življenju; ne jejmo in ne pijmo samo, kajti jutri bomo živeli."

To je naš pogled na smisel človekovega bivanja. Da je ta vera nujna vstopnica za
v nebesa, nam Sveto pismo jasno pove. Nič manj pomembno pa ni to prepričanje za urejanje
čisto posvetnih zadev, denimo družbenega prostora. Koliko lepše bi bilo na ozemlju nekdanje
Jugoslavije, ko bi ljudje živeli iz te resnice. In kako brž bi se naš slovenski prostor uredil politično,
socialno in gospodarsko, ko bi bila ta vera v vseh plasteh naroda prisotna.

Živimo v svetlobi Vstalega, kajti »jutri bomo živeli"!

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Odgovorni urednik: Janez Pucelj,
4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja,
9020 Celovec, Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 SCH

Anglija.11 funtov

Belgija.690 bfr

Francija. 106 ffr

Italija.24.000 ITL

Nizozemska .. 35 NLG

Nemčija. 30 DEM

Švica. 27 str

Švedska. 130 SEK

Avstralija_26 avstr. $

Kanada. 23 kan $

ZDA. 20 $

Slovenija_ 800 SIT

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate tudi na po¬
štni čekovni račun (Čsterreichische
Postsparkasse) štev. 9.564.255

pismo iz don Kamilovega mlina

izpolnimo obljubo!

V vzhodni Bosni se je začela ope¬
racija „izpolnimo obljubo /“ to je
ameriška zračna pomoč krajem voj¬
nega nasilja. Ko pišem te vrstice, je
že šest letal odvrglo s padali okoli 40
ton hrane. Ta pomoč je zelo vprašlji¬
va, saj letala mečejo zavitke iz velike
višine in ponoči, brez razsvetljave,
da s tem varujejo svoje polete. Kdo
jih dejansko dobi, je vprašanje, a s
to akcijo se je vsaj nekaj premaknilo:
svet je pokazal voljo, da bi tem ne¬
srečnežem rad pomagal.

Pošteno povedano, nas to ne skrbi
preveč, saj nismo neposredno priza¬
deti. Nekdo pa je ob tej pomoči raz¬
mišljal celo drugače. Ta pomoč je na
glavo postavljen svet. Odvrgli bodo
nekaj ton hrane in zdravil, namesto
da bi poskrbeli, da bi ti kraji sploh
ne bili ogroženi in da bi beguncev in

stradajočih ne bilo. Preprečiti bi mo¬
rali vojno nasilje. Onemogočijo naj
blokade, ustavijo naj to nesmiselno
vojno, pa bo lahko prišla vsa pomoč
do tistih, ki so zaradi vojne prizadeti.
Zahodni svet se iz teh ljudi dejansko
norčuje, obenem se pa še hvali, da
jim pomaga.

Evropa in Amerika bi morali imeti
toliko poguma in moči, da bi vojno
ustavili in nekaj pregretih glav prisili¬
li, da bi si svoje ..pravice" zagotovili
z mirnimi pogovori in dogovori, na¬
mesto da z etničnim čiščenjem zado¬
voljujejo svoje apetite in se pri tem
z nasiljem, ki ga do zdaj svet zlepa
ni poznal, znašajo nad nedolžnimi
prebivalci.

Naj bo meja še tako sporna, morali
bi najti pot za mirno rešitev. A videti
je, da jih ta nesmiselna vojna in vse
to trpljenje ne moti preveč.  Vse sku¬
paj je samo vojaški,poligon “ za pre¬
izkušanje medsebojnih moči. Prav
zato se Evropa ne odloči, da bi nare¬
dila konec temu zločinu.

Precej več „ korajže" je imela sku¬
pina ljudi, ki je pripravila eksplozijo
v največji stavbi sveta. Okoli ene
tone razstreliva je to zgradbo v New
Yorku pošteno pretreslo in res samo
trdni gradnji se lahko njeni prebivalci
zahvalijo, da se nebotičnik ni sesul.
Človek, ki je pripravil eksplozijo, ni
imel ravno preobčutljive vesti, da bi
se spraševal, kaj se bo zgodilo s sko¬
raj sto tisoč ljudmi v stavbi, če se se¬
suje. Poklical je po telefonu policijo
in povedal, da je ta atentat maščeva¬
nje za ameriški zračni most v Bosni.

Pustimo vprašanje, če je to res, ob

strani, posebno ker se je tisti dan
skoraj dvajset organizacij „ hvalilo" s
tem uspešno uresničenim junaštvom
nasilja. Navadna človeška logika ob
takem dogodku umolkne, ker nima
besed. To je kratko malo nerazložlji¬
vo, razen če upoštevamo dejstvo, da
obstaja na svetu božje in satansko
Cpa naj svet to prizna ali ne).

Naj dodam še težave našega ljube¬
ga vsakdanjika, ko je vedno več ljudi
brez dela, kupna moč denarja pada,
gospodarstvo ne napreduje, na ob¬
zorju pa ni nič svetlega. Vso to bedo
spremljajo stavke, ki so največkrat
izsiljevanje in grožnja.

In ob vsem tem naj pišem o lepoti
velikonočnih praznikov? Le kje naj
najdem upanje in veselje za veliko¬
nočno razpoloženje?

Res lahko napišem, da smo v po¬
dobnem položaju, kot so bili apostoli
po Jezusovi smrti. „Mipa smo upali,"
sta rekla učenca na poti v Emavs, „da
nas bo Kristus rešil, a prišel je veliki
petek in sramotna smrt na križu. To
križanje se nam je za večne čase za¬
rezalo v dušo. Upali smo  — a se je
vse podrlo."  Tudi mi v Sloveniji smo
upali, da bo v demokraciji pri nas
teklo samo mleko in med, pri tem pa
pozabili, da morata dva rodova pošte¬
no garati, če hočeta propadlo kmetijo
spet postaviti na noge.

Velikonočno jutro. Kamen je odva¬
ljen, grob prazen, straža je zbežala.
Le uboga Magdalena ne miruje, ne
more iz svoje kože: Jezusa je preveč

ljubila, da bi mogla dopustiti, da se
ji vse poruši. Sramotna smrt na križu
je ne stre, da bi zbežala, tudi mrtve¬
mu hoče izkazati dobroto, zato hiti
takoj po končanih praznikih na
Golgoto.

Namesto da bi se lahko tam v miru
razjokala, jo čaka razočaranje — pra¬
zen grob. A tudi tedaj ne miruje. Ko
opazi ..vrtnarja", ga takoj povpraša,
če je on vzel truplo in kam ga je dal,
da ga bo ona vzela.

„ Marija !"

„ Rabu ni!"

Dve besedi in vse je rešeno. Kot
na krilih hiti Magdalena k apostolom,
da jim sporoči veselo novico: Kristus
je vstal!

Apostoli so sicer pohiteli preverjat
nemogočo vest, našli prazen grob, a
so kljub temu ostali brez veselja.
Šele osebno srečanje z Vstalim, ko
so jedli z njim, jim je počasi odprlo
oči.

Tomaž pa resnice o vstajenju še
vedno ne more sprejeti. Šele ko se
mu izpolni želja, da lahko položi roko
v Jezusovo rano na prsih, izpove:
„Moj Gospod in moj Bog!"

Takšni so bili očividci ob sprejema¬
nju resnice, da je Jezus vstal: začu¬
deni, počasni, polni dvomov. Koliko
„dela“ je imel Gospod, preden jih je
prepričal o tem. Šele ko so prejeli
Svetega Duha, so bili ozdravljeni člo¬
veških dvomov in so lahko drugim oz¬
nanjali resnico velike noči.

Mi se čudimo, da nam velikonočni
prazniki postajajo samo prosti dnevi,
dnevi brez vsakega veselja in navdu¬
šenja. V naše življenje vstali Kristus
skoraj ne vstopi. Saj ne bo časa niti
za procesijo, še manj za mašo. Tisoč

izgovorov bomo imeli, naredili si
bomo nekaj lepih dni, mnogi se bodo
odpravili na pot, vse skupaj bo bolj
preseljevanje narodov kot resnično
praznovanje in doživljanje skrivnosti
Kristusovega vstajenja.

Vem, da mi bo marsikdo ugovarjal,
češ, naredili bomo domačo potico,
pripravili pirhe in nesli k žegnu.

Ja, mizo bomo še nekako obložili
z znamenji našega domačega žeg-
na, z jestvinami, ki ponazarjajo Kri¬
stusovo trpljenje in vstajenje. Ali pa
bomo našli tudi čas za srečanje s
Kristusom? Ali bomo imeli pogum
priznati, da potrebujemo njegovo
odrešujočo besedo: „ Odpuščeni so
ti tvoji grehi, pojdi v miru “?  Bojim se,
da smo na to pozabili. In ob tem tudi
na to, da smo ob vseh dobrinah po¬
stali dejansko siromaki. Z Bogom se
moramo spraviti. To je ves smisel Je¬
zusovega križa in vstajenja.

Jezus nam hoče tudi letošnjo veli¬
ko noč povedati, da je tu, med nami.
Hoče nam dati svoj mir. Tega nam da

lahko samo, če se srečamo z njim
osebno. Ne moremo poslati stare
mame, da bo šla k spovedi in obhaji¬
lu namesto nas.

Sebi in Vam vsem želim, da bi nas
velikonočni obredi spet prepričali, da
je Kristus izpolnil obljubo o svojem
vstajenju. Vstal je, da nam prinese
božje življenje za čas in za večnost.

Samo od mene je odvisno, ali sem
pripravljen sprejeti to resnico in iz
nje živeti. Sprejeti resnico o vstaje¬
nju, Kristusovem in svojem, pomeni
biti poln veselja, globokega in mirne¬
ga, pristnega in božjega.

Gospod, obogati nas z vero, da se
bomo mogli spet veseliti tvoje zmage
nad grehom in smrtjo in iz vse duše
praznovati veliko noč. Samo tako
bomo lahko postali nosilci novega
upanja v našem nesrečnem, vase za¬
gledanem stoletju.

Vaš don Kamilo

izpolnitev

hrepenenja

Najstarejša priča že izraža njegov
pomen in smisel:

Jretji dan je od mrtvih vstal, kakor
je v pismih‘ (1 Kor 15, 4).  Kristusovo
vstajenje je izpolnitev obljub stare za¬
veze, izpolnitev Izraelovega hrepene¬
nja in želja. Od vsega začetka je Bog
Izraelcev živi Bog, Gospod življenja in
smrti, močno je upanje, da On nič
živega ne bo prepustil smrti.

„ Zakaj moje duše ne boš prepu¬
stil kraljestvu mrtvih, svojemu sve-

življenje
v ljubezni

Dolžnost brez ljubezni
te napravi hladnega.

Odgovornost brez ljubezni
te napravi brezobzirnega.
Pravičnost brez ljubezni
te napravi trdega.

Prijaznost brez ljubezni
te napravi neiskrenega.

Modrost brez ljubezni
te napravi trdosrčnega.

Urejenost brez ljubezni
te napravi malenkostnega.
Poštenost brez ljubezni
te napravi domišljavega.

Življenje brez ljubezni
je nesmiselno.

temu ne boš dal gledati trohnobe" (Ps
16, 10).

V začetku je vsebina še nejasna,
nedoločena. V obdobju asirske in ba¬
bilonske sužnosti, krvavih preganjanj
in mučeništva se izoblikuje upanje v
pričakovanje vstajenja od mrtvih ob
koncu časov: „ . . . kralj sveta pa nas
bo spet obudil k večnemu življenju“
(2 Mkb 7, 9).  Nova zaveza trdi za Jude
nekaj nezaslišanega, da je Bog Jezu¬
sa že obudil od mrtvih, to pomeni,
da se konec časov že uresničuje. Bog
je v Jezusu Kristusu končnoveljavno
izpolnil upanje. Potrdil je tudi Jezuso¬
vo oznanilo o prihodu Gospodovega
kraljestva. Jezusova smrt ni bila ne¬
smiseln konec, ampak pravi začetek.

V Njem se je začelo novo stvarjenje.

V velikonočnem bogoslužju je na
široko razloženo Jezusovo velikonoč¬
no oznanilo kot izpolnitev, ne samo
Izraelovega, ampak upanja celotnega
stvarstva.

V prvem berilu nas bogoslužje po¬
pelje na začetek, k prvemu stvarjenju:
Bog prikliče v življenje, kar je nič; v
novem stvarjenju pa kliče k življenju
mrtve.  Bog je vedno na strani življenja
in nasprotnik smrti. Drugo berilo oz¬
nanja Vstajenje kot izpolnitev zgodovi¬
ne odrešenja, ki se je začela z Abra¬
hamom. V tretjem berilu se Vstaje¬
nje razodeva kot dopolnitev Izraelove
rešitve iz Egipta. Prehod skozi valove
Rdečega morja je podoba Jezuso¬
vega prehoda skozi smrt v življenje.
Ostala berila pojasnjujejo, da so z
vstajenjem izpolnjene preroške oblju¬
be o obnovi izvoljenega ljudstva, kate¬
remu bo Bog ustvaril novo srce in no¬
vega duha.

svetla prihodnost

To je bil pogled nazaj. Vstajenje je
veliko bolj usmerjeno v bodočnost:
Jezus je prvi od vseh, ki bodo vstali:
Bodočnost je na stežaj odprta. Njego¬
vo Vstajenje je jamstvo, da bo končno
zmagalo življenje nad smrtjo, resnica
nad lažjo, pravica nad krivico, ljubezen
nad sovraštvom. Jezusovo Vstajenje je
osnova upanju, da bomo tudi mi vstali
k večnemu življenju. Upamo, da bo ob
vstajenju skupaj z dušo prenovljeno

4

tudi naše telo in celotno vesolje. Iz vse¬
bine tega upanja je izvzeto samo zlo,
medtem, ko bodo vsa človeška hotenja
in početja, storjena iz ljubezni, spreje¬
ta v resničnost novega stvarjenja.

Bog, ki se razodene

V novi zavezi je Vstajenje označeno
kot dejanje božje vsemogočnosti. V
Jezusovem vstajenju se Bog javlja kot
popoln Gospodar nad življenjem in
smrtjo, ki vse obvlada, kateremu je vse
poslušno, nanj se brezpogojno lahko
zanesemo v življenju in smrti:

„Gospod življenje jemlje in daje,
vodi v podzemlje in zopet nazaj
pripelje" (1 Sam 2, 6).

Sv. Pavel opiše Boga kot bitje, „ki
oživlja mrtve" (Rim 4, 17).  Stavek
„Bog, ki je od mrtvih obudil Jezusa",
je opis in opredelitev novozaveznega
Boga. V Jezusovem vstajenju je do¬
končno in nepresežno razodeto, kdo je
Bog: tisti, katerega moč zaobseže živ¬

ljenje in smrt, bitje in nič, živi Bog, ki
je življenje in ki ga daje, ustvarjalna lju¬
bezen in zvestoba — nanj se tudi v
uničenju vseh človeških možnosti lah¬
ko zanesemo.

Vera v Jezusovo vstajenje ni privesek
ali dodatek verovanju, ampak povzetek
vere v Boga — Vseobsegajočo moč
življenja. Ko razglabljamo, ali bi ali ne bi
sprejeli velikonočno vero, se navsezad¬
nje odločamo za življenje iz lastnih
zmogljivosti in za vse, kar nudi svet, ali
pa tvegamo in se v življenju in smrti po¬
polnoma zanesemo na Boga, se mu
zapišemo z vsem srcem in bitjem.

Gre za osnovno usmeritev, za smisel
bivanja, za vprašanje, ali Boga vzame¬
mo zares ali ne. Sv. Pavel je, o življenju
iz moči daru vstajenjske vere, slikovito
a odločno zapisal:

„V vsem nas stiskajo, toda nismo
utesnjeni;

v negotovosti smo, pa ne obu¬
pujemo;

preganjajo nas, pa nismo
zapuščeni;

ob tla nas mečejo, pa nismo
pobiti;

na svojem telesu vedno okrog no¬
simo Jezusovo umiranje,

da se tudi Jezusovo življenje na
našem telesu razodene."

(2 Kor 4, 8—11)

Sv. Pavel, v apostolskem prizadeva¬
nju in naporu, na svojski način razode¬
va Jezusovo smrt in vstajenje; tudi
vsak kristjan naj s svojim življenjem in
delom napravlja, da bosta zaznavni.

Stremeli naj bi za tem, kar je v nebe¬
sih, kjer sedi Kristus na božji desnici.
Ne gre za omalovaževanje zemeljskih
dobrin ali zanemarjanje prizadevanja
za božje reči na zemlji. Trudili naj bi
se, da bi bilo vse zemeljsko početje us¬
merjeno v končni cilj, v upanju na ne¬
beško moč pa ustvarjali za življenje in
delovanje v svetu.

(dalje na strani 6)

iz pisma
prizadetega
otroka

V začetku so me pošiljali
zdaj v eno zdaj v drugo bolniš¬
nico. Govorili so, da „v rejo“.
Cele mesece sem imel cevke
povsod, dobival sem ves čas
injekcije. Tega nisem maral.
Res je, moje življenje je bilo
tedaj morda „podživljenje“, a
živel sem . . . Povem vam pa,
da je zame (ali za nas ni?) živ¬
ljenje lepo. Lepo! Kadar je
sončni žarek posijal skozi
prečnice okna v bolnišnici,
sem ga zajahal in odšel z njim
daleč, daleč ... V sanjah sem
obiskal čudovite dežele, kjer
sem preživljal prekrasne po¬
čitnice. Ko pa sem pristal,
sem bil zadovoljen, na var¬
nem. Spet sem se znašel v
domačem svetu.

Zadnjič sem dobil zelo lepo
darilo . . . Mojega očka pa so
na nekem srečanju spraševali
o meni in je rekel — če sem
prav razumel — da za uspeh
v življenju ni važno, da si inže¬
nir ali poslanec . . . , ampak
„da ljubiš in si ljubljen". No,
zagotovljam vam, da sem v
življenju zelo uspešen, čeprav
sem star komaj deset let in pol
in sem pravi mini-človek.

Življenje je vendar najlepši
dar, ki sem ga prejel: najprej
od svoje rodne matere, nato
od zdravnikov in bolničark, ki
so me zdravili s tolikšno lju¬
beznijo in prizadevnostjo . . .
Očka in mamica sta mi to
rekla, in vem, da je res.

Če vam je bila moja zgodba
všeč in ste jo razumeli, vas
prisrčno pozdravljam in vas
imam rad.

Če pa vam ni bila všeč in je
niste razumeli, vas imam še
rajši. Nekaj vam manjka, in to
je za vas najtežja prizade¬
tost . . . Manjka vam ljubezen.

5

velika noč

(nadaljevanje s 5. strani)

On, ki prihaja

Jezusova skrivnost je ljudem in
apostolom ostala prikrita, kljub
nauku in delom, ki so vzbujala ugled
in občudovanje in ki so močno pou¬
darjala posebnost njegove Osebe in
poslanstva.

Šele ob vstajenju so se prepričali,
da je on obljubljeni Mesija, božji
Sin, odrešenje Judov in poganov.
Evangeliji so pisani iz velikonočne
vere; poročanje o Jezusovih bese¬
dah in dejanjih izraža versko
prepričanje.

Z obujenjem je Bog potrdil Jezu¬
sovo oznanilo in zahteve. Kristusovo
obujenje, dojeto kot dejanje božje
vsemogočnosti, je deloma obšlo zla¬
sti za Jude nepremagljivo spotiko in
pohujšanje, da je na križu umorjeni
obljubljeni Mesija, božji Maziljenec.
Tisti, ki so ga voditelji zavrgli in po¬
gubili, je z obujenjem priznan kot
nedolžni, pravični in Davidov sin:

„Po telesu rojenem iz semena Da¬
vidovega, po duhu svetosti pa do¬
ločenem za mogočnega Sina bo¬
žjega po vstajenju mrtvih“

(Rim 1, 3—4).

Z vstajenjem je Jezus postal vla¬
dar in Mesija, čeprav ne v smislu ju¬
dovskih pričakovanj. Križu ni bila v
celoti odvzeta „pohujšljivost“ — bil
je privzet v božji načrt.

Z vstajenjem je Jezusov odnos do
Boga dobil pravi pomen. Že v svo¬
jem zemeljskem življenju je dal
Jezus ljudem slutiti, da ima z Bogom
Očetom „vročo linijo", da je z njim
vedno in na poseben način povezan.
Apostoli so se Jezusovega božjega
sinovstva popolnoma zavedli ob

vstajenju. Pavel je bil gotov, da mu
je Bog pred Damaskom razodel svo¬
jega Sina. Neverni Tomaž ob
srečanju z Vstalim ponižno poklek¬
ne: „Moj Gospod in moj Bog.“

Vsi častni nazivi, s katerimi je kr¬
ščanska praskupnost izražala vero v
Jezusa (Mesija, Gospod, božji Sin,
božji Služabnik . . . ), črpajo vred¬
nost in veljavo iz vere v vstajenje. Le¬
to je neizčrpen vir razglabljanja o
Jezusu kot oznanjevalcu Besede,
dobrotniku in Odrešeniku, ki je pri¬
soten v vseh trenutkih zgodovine do
konca sveta.

poveličanje

Jezusovo potrditev in njegovo
vključitev v božjo vsemogočnost
izraža nova zaveza z besedo
..poveličanje". Navezuje se na Psalm
110,  ki ga je prva cerkvena skupnost
mesijansko razlagala: „Sedi na mojo
desnico, dokler ne položim tvojih
sovražnikov za podnožje tvojih nog."
Sporočilo, da je Jezus povzdignjen
na božjo desnico, je položeno v usta
sv. Petru, ko pred velikim zborom
priča Zanj, in se potem ponavlja
skozi vso novo zavezo. Jezusov
častni sedež na božji desnici je po¬
doba, ki pove, da je deležen božje
slave, oblasti, moči in božanstva. On
je preprosto „Gospod“, „naš Go¬
spod". Poveličanje pomeni Jezusovo
vključitev v dej oblasti, ki je Bogu
enakovredna. Pavel piše: „Zatoga je
Gospod povišal in mu dal ime, ki je
nad vsa imena, da se v Jezusovem
imenu pripogne vsako koleno ... in
da vsak jezik prizna v slavo Boga
Očeta, da je Jezus Kristus Gospod"
(Fil 2, 9—11).  Jezus je torej sloves¬
no oklican za vladarja vesolja in
sveta, mrtvih in živih. Njemu je vse
podvrženo: nebo in zemlja, božji na¬
sprotniki, moči in oblasti. Njegovo
vladanje je prikrito, zastira ga zlo,

vendar je nesporno in neovrgljivo.
Kristus vlada in gospoduje, „dokler
ne položi vseh sovražnikov pred
svoje noge". V Razodetju je že sedaj
oklican kot Kralj kraljev in Gospod
gospodov.

vnebohod

Luka opisuje vnebohod na svojski
način, vendar pove isto. Vnebohod
ni nikakršen vesoljski polet. Oblak,
ki zakrije odhajajočega Kristusa, je
že v stari zavezi podoba božje prisot¬
nosti in moči; gre torej za dejstvo,
da je Jezus prešel v nadčasovno in
nadprostorsko božjo slavo. Vnebo¬
hod se izvrši v okviru Jezusovega
zadnjega prikazanja. Za apostole
pomeni Vnebohod, da jih Jezus
zapušča, da ne bodo več uživali nje¬
gove vidne prisotnosti in, končno,
da se bo enkrat vrnil. Apostolom je
tudi jasno, da jim je, potem ko je sto¬
pil v božjo slavo, vseeno blizu; na
božji način ostaja z njimi.

Od vstajenja do vnebohoda je 40
dni. Po svetopisemskem izrazoslovju
je število 40 poseben sveti čas. 40 let
so Izraelci tavali po puščavi, 40 dni je
bil Mojzes na gori Sinaj in prav toliko
časa je Elija potoval do Horeba, 40
dni seje Jezus postil, 40dni se je pri¬
kazoval. Z vnebohodom pa se je za¬
čel nov čas — čas Cerkve. V njem je
Jezus blizu svojim, ko jim pošlje od
Očeta Svetega Duha, jih obdari z
močjo za nadaljevanje njegovega
dela na zemlji. Ko Luka opisuje do¬
godke obujenja, vnebohoda in priho¬
da Sv. Duha, hoče dopovedati, da se
Jezusov čas in njegova doba nada-
IjujevCerkvi. Časa obeh se prekriva¬
ta 40 dni; čas Cerkve je spet s ča¬
som, ko se je Jezus po vstajenju
mudil na zemlji. Bolj kot zaključek je
vnebohod nov začetek. Uvaja čas, ko
bo Jezus, poveličani Gospod, po svo¬
jem Duhu v Cerkvi in zgodovini nada¬
ljeval svoje delo.

6

/ -\

na sploh

s___>

ŠKOFIJSKA KLASIČNA

GIMNAZIJA

Jeseni letos bo začela s poukom
Škofijska klasična gimnazija za razpi¬
sanih 112 učnih mest. Na informativnih
dneh je bilo veliko zanimanja za to pri¬
vatno gimnazijo: za vpis se je nabralo
še enkrat več kandidatov, kot je bilo
razpisanih mest . . . Vodstvo bo po¬
skušalo v največji možni meri zadovo¬
ljiti željam prosilcev! — Poleg običajnih
predmetov bodo poučevali verouk, la¬
tinščino in po izbiri tudi grščino. Z
uspešno opravljeno maturo se bo mož¬
no vpisati tudi na katoliške univerze po
svetu. — Medtem intenzivno prilagaja¬
jo prostore v Zavodu sv. Stanislava v
Št. Vidu nad Ljubljano, kjer bodo učni
prostori nove gimnazije.

PRVI ITALIJANSKO-SLOVENSKI

SLOVAR

Državna založba Slovenije je izdala
ponatis prvega italijansko-slovenskega
slovarja, ki ga je 1607 sestavil in objavil
A. AlasiodaSommaripa. Ponatisedine-
ga ohranjenega primerka je izšel v 600
izvodih. Slovar vsebuje nad 2600 itali¬
janskih besed in nekoliko več sloven¬
skih enakovrednic, kratko slovnico,
nekaj praktičnih vzorcev pogovorov, os¬
novne molitve in cerkvene pesmi. Knji¬
ga predstavlja prvi ohranjeni primerek
katoliškega slovenskega tiska.

KREKOVA BANKA

Slovenski metropolit dr. Alojzij Šu¬
štarje 19. februarja blagoslovil prosto¬
re sedeža najmlajše slovenske banke,
Krekove banke, na Slomškovem trgu
18 v Mariboru. Slovesnosti so se ude¬
ležili poleg predstavnikov Cerkve na
Slovenskem, slovenskih in tujih bank,
zastopniki cerkvene banke Liga iz Re-

Simbol Ribnice stoji ob cesti,
tik pred tem krajem.

gensburga, Sparkasse iz Bayreutha in
Raiffeisen iz Gradca. Krekova banka je
dobila dovoljenje za poslovanje 22. ja¬
nuarja 1993. Dejstvo, da je ustanovit¬
veni kapital presegel 10 milijonov DM,
potrjuje pravilnost odločitve, tako da
lahko govorimo o pomembnem dogod¬
ku v Sloveniji.

USPEŠNA ZDRAVILIŠKA SEZONA

Število gostov v 16 slovenskih zdravi¬
liščih se je lani v primerjavi s 1991 po¬
večalo za 18 odstotkov, v primerjavi z
1990 pa za 6,8 odstotka. Naša zdravili¬
šča so prevzela tretjino vseh turističnih
nočitev 1992 v Sloveniji. Povečalo se
je tudi število tujih gostov, in to kar za
90 odstotkov, nočitev pa za 62 % (vse
v I. 1992 v primerjavi s 1991);
prednjačijo Avstrijci, sledijo jim Italija¬
ni. V istem obdobju se je povečal tudi
delež tujih turistov, in sicer za 26 od¬
stotkov, a je vseeno ostal pod ravnijo
iz leta 1990.

STO LET PLANINSKE

ORGANIZACIJE

V Gallusovi dvorani Cankarjevega
doma so 28. februarja slovesno pro-

7

slavili stoto obletnico dela Planinske
zveze Slovenije ali Slovenskega pla¬
ninskega društva, kakor se je ustanova
imenovala, ko so jo na pobudo „pipar-
jev“ (pipa je bila tedaj del obvezne
opreme vsakega planinca) osnovali
marca 1893 na kraju današnje Name.
Namen zveze je bil preprečiti vsiljivim
nemško-avstrijskim planinskim dru¬
štvom, da bi slovenske gore po svoje
preimenovali in se jih počasi docela
polastili.

V stoletnem delovanju je število čla¬
nov naraslo na 95.000 in se bo še
večalo zaradi zoženih možnosti ob¬
morskega turizma. 20 odstotkov Slo¬
vencev je rednih obiskovalcev go¬
ra .. . PZS vzdržuje 163 planinskih
koč in 7000 km planinskih poti.

NOVI BANKOVEC

Banka Slovenije je 22. februarja iz¬
dala bankovec za 200 tolarjev. Na njem
je upodobljen skladatelj Jakob Gallus.

ŠEST LET UPADANJA

ZAPOSLENOSTI

Zaposlenost v državnih podjetjih je
I. 1987 dosegla rekord z 840.592 za¬
poslenimi. Potem se je število zaposle¬

nih vsako leto krčilo, tako da jih je bilo
decemba 1991 samo še 675.854. V
letu 1992 je statistični urad zaposlenim
v družbenem sektorju začel prištevati
tudi zaposlene pri privatnih podjetni¬
kih. Izkazalo se je, da je privatni sektor
zelo malo omilil brezposelnost: dal je
zaposlitev samo 5856 osebam, med¬
tem kot so državna podjetja v istem ob¬
dobju postavila na cesto več kot nave¬
deno množico, saj je bilo lani decem¬
bra vsega skupaj zaposlenih samo še
638.392, torej 202.200 manj kot v
najboljšem letu 1987, oziroma toliko
kot maja 1974. Te številke vzbujajo
skrb tudi zato, ker zdajšnje propadanje
delovnih mest onemogoča zaposlitev
znatnega dela mlade generacije, ki je
zaključila šolanje.

SEJEM „VAROVANJE-

SECURITY 93“

Letos je na sejmu do 2. od 5. marca
sodelovalo 105 razstavljalcev iz Slove¬
nije (67), iz Italije (13), iz Avstrije (9),
iz Velike Britanije (6), iz Nemčije (4),
iz Hrvatske (2), po eden iz ZDA, Izraela
in Koreje. Na 2500 kv. metrih razstav¬
ne površine so obiskovalci videli var¬
nostne sisteme, s katerimi je možno
zavarovati praktično vse, nadalje pos¬

lovanje in delovanje raznih varnostnih
služb, specializirani sistemi za varo¬
vanje objektov . . . Dejavnost svojih
operativnih komunikacijskih centrov je
predstavilo slovensko notranje mi¬
nistrstvo. Ob otvoritvi je bilo poudarje¬
no, da so varnostni pripomočki in si¬
stemi uspešni samo ob ustreznem so¬
delovanju zaščitenih.

NARAŠČANJE KRIMINALA

Na naraščanje kriminala vseh vrst
so v preteklem letu vplivali: tranzitnost
Slovenije za mamila (tedensko do 100
kg heroina) in orožja, bližina vojne in
begunci, sovraštvo do tujcev, neureje¬
na razmerja s Hrvatsko in neustrezna
zakonodaja. Lani smo registrirali 5882
prometnih nesreč, leto prej 5479, v ka¬
terih je umrlo 492 ljudi, to je 30 več
kot 1991. Kriminaliteta je narasla za
27 %, torej od 42.250 dejanj leta 1991
na 54.085 lani. Gospodarski kriminal
je bil 1992 za 32,9 % večji kot leto
prej. Sodišča so obravnavala 11.508
vlomov (uspešno raziskanih 31,7 %),
503 drznih tatvin, 431 tatvin avtomobi¬
lov, 43 umorov in 54 poskusov umora.
Tolikšna porast kriminala je v razvitem
svetu znak za preplah. Tudi pri nas so
se zganili: uvajajo dopolnilno šolanje
policistov, koordinacijo vseh rodov po¬
licije, nastavljanje rajonskih poli¬
cistov . . .

VIROZA V SLOVENIJI

Po podatkih Zavoda za zdravstveno
varstvo je od decembra 1992 do konca
februarja letos v Sloveniji za virusnim
prehladnim obolenjem zbolelo 12.000
ljudi. Največ obolelih je bilo na Štajer¬
skem, kjer so prepovedali obiske v ma¬
riborski bolnišnici. Obolenje traja od tri
dni do več tednov.

NOVE SLOVENSKE ZNAMKE

Ministrstvo za promet in zveze je
predstavilo nove znamke za 1 tolar
(motiv: škofjeloški kruhek), 6 tolarjev
(„bajta“ z Velike planine) in 44 tolarjev
(kraška hiša). Ko bo redna serija kom¬
pletna, bodo na znamkah predstavlje¬
ne vse pomembnejše znamenitosti
Slovenije.

8

✓-\

od tu in tam

< _ >

BELTINCI

Prireditev ..Zaigrajmo in zapojmo po
domače" že več let razveseljuje Beltin-
čane. V prireditev se vključujejo mno¬
ge glasbene skupine od blizu in daleč,
v zadnjem letu so se jim pridružile tudi
avstrijske . . . Posebno veselo je bilo
27. februarja, k čemur so prispevali
ansambli z bogato folklorno glasbeno
tradicijo, kot so skupine Gašparji, Pre¬
rod, Šarm in avstrijski Zvveilander
kvintet.

CERKNICA

Letošnji tradicionalni in osrednji slo¬
venski pustni festival je bil še posebej
bogat. Iznajdljivi organizatorji so moti¬
ve za velike maske, ki so se zvrstile na
cerkniških ulicah, vzeli iz bogate kra¬
jevne zakladnice starih naravnih bitij.
Res lepe žabe, veliki zmaji in podobna
bitja so bila kljub slabemu vremenu
paša za oči obiskovalcev. Tako vesela
kulturna dediščina ponovno dobiva
privlačno in bogato podobo.

DOMŽALE

Domžalski oddajnik prenaša sloven¬
ski radijski program v Evropo že od
leta 1928. Bil je dvakrat uničen: 1941
(Nemci) in 1991 (JLA). Ker je bomba
jugoslovanskega vojnega letalstva uni¬
čila 600-kilovatno napravo, so morali
oddajati s starim 100-kilovatnim oddaj¬
nikom, pri čemer je bila slišnost slo¬
venskega radia po Evropi bistveno
slabša. Novi oddajnik, ki je stal 2,3 mi¬
lijona DM, je v glavnem soinvestirala
avstrijska ORF. Oddajnik je tehnično
tako izpopolnjen, da se že ob polovični
moči sliši dlje kot prejšnji.

ILIRSKA BISTRICA

Zadnji dan februarja je bil v baročni
cerkvi sv. Jurija koncert baročnega
kvarteta lllyricus iz Ilirske Bistrice. Or¬
ganizirala ga je domača Zveza kultur¬

Dobrova pri Ljubljani je gručasta  vas ob cesti Ljubljana—Polhov Gradec,
ki ima mogočno božjepotno Marijino cerkev.

nih organizacij z namenom, da prosto¬
voljne prispevke vnovčijo v obnovo ba¬
ročne cerkve v Zajelšju.

KAMNIK

Osnovna šola iz Stranj je v sodelova¬
nju z Zvezo kulturnih organizacij iz
Kamnika pripravila 17. februarja v dvo¬
rani Veronika prireditev o planšarski
kulturi na Veliki Planini. Program je
vseboval poleg glasbenega dela pred¬
stavitev ljudskih običajev: vasovanje,
šranganje, prenos bale in ženitev ter
prikaz planšarskih dejavnosti.

KOČEVSKA REKA

Na tem področju so po letu 1945
porušili 94 sakralnih objektov (68
cerkva in 26 kapelic). Krajani si močno
prizadevajo, da bi čimprej zgradili cer¬
kev; Kočevska Reka je edino področje
v Sloveniji, ki nima nobene! Bogoslu¬
žje opravljajo v neustreznih prosto¬
rih .. . Nova cerkev naj bi stala na
istem kraju kot prejšnja. Posebna sku¬
pina vernikov je že začela zbirati sred¬
stva, pripravila projekt ... in pričaku¬
jejo, da bo država na ustrezen način
popravila staro krivico.

KOPER

Samostojno podjetje Radio Ognjišče
je bilo ustanovljeno z namenom, da
posreduje informacije z verskega, mla¬
dinskega, kulturno-vzgojnega in šport¬
nega področja. Prostori, studijska in
reporterska oprema, delovne eki¬
pe .. . vse to je zagotovljeno. Začetne
stroške bo pokrivalo Ognjišče, kasneje
lastna dejavnost in deloma sponzorst¬
vo. Podjetje čaka samo še na radijsko
frekvenco. Oddajniške zmogljivosti so
zasedene, kandidatov je preveč. Ognji¬
šče bo verjetno moralo deliti frekvenco
z novoustanovljenim radiem Slovenec
in časovno omejiti oddaje.

KRANJ

Kranjska tovarna Sava-velo, ki proiz¬
vaja plašče in zračnice za dvokolesa,
mopede, skuterje in industrijska vozila
ter mehove za zračno vzmetenje, je pri¬
dobila potrdilo o kakovosti ISO 9001.
Le-to je najzahtevnejše potrdilo, saj
mora dobitnik jamčiti za kvaliteto od na¬
črtovanja, proizvodnje, vgradnje do
servisiranja proizvoda. Z njim bo kranj¬
ska tovarna lahko konkurirala vsem sve¬
tovnim proizvajalcem podobnih proiz¬
vodov. Letos planirajo povečati izvoz od
100 na 135 milijonov dolarjev.

9

KRANJ

Župniji Kranj so letos 25. januarja
vrnili župnišče, stavbo, zgrajeno 1849,
ki jim je bila odvzeta 1941. Po koncu
2. svetovne vojne je bila razlastitev
potrjena še od novih oblasti. Petdeset
let so duhovniki živeli in delali v ne¬
ustreznih prostorih. Sedaj bodo stav¬
bo, ki jo je zasedal gorenjski muzej,
priredili potrebam Cerkve. Podporo in
pomoč bo seveda potrebno iskati tudi
med verniki.

KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Kmetijska svetovalna služba ljuto¬
merske občine je pozimi organizirala
vrsto predavanj. Konec februarja pa so
najeti strokovnjaki nudili posebno izo¬
braževanje kmetom, ki gojijo svinje.
Predmet izobraževanja je bil problem
prehrane prašičev, zdravstveno varstvo
in urejanje svinjakov.

LITIJA

Prebivalci naselja Gradec od 1. av¬
gusta 1992 ločeno zbirajo odpadke:
papir, steklo, biološke odpadke in
druge. Komunalno podjetje bo moralo
ljudem vcepiti red in disciplino ločene¬

ga zbiranja. K štirim zabojnikom bo po¬
trebno dodati petega za kovinske od¬
padke. Rezultati takega zbiranja od¬
padkov so že tu. V zadnjih petih mese¬
cih leta 1992 so Papir-servisu oddali
2,6 tone papirja, Dinosu 2,3 tone ste¬
kla, 24 ton bioloških odpadkov raznim
podjetjem. Na osrednje litijsko odlaga¬
lišče so od skupaj 45 ton odložili samo
15,5 tone odpadkov.

LJUBLJANA

25. februarja 1993 je izšla prva
števila tednika .Ljubljančan". Izhajal
bo vsak četrtek in bo v nasprotju z dru¬
gimi publikacijami, ki pokrivajo celoten
teritorij Slovenije, pisal samo o proble¬
mih mesta Ljubljane in Ljubljančanov.

MARIBOR

Konec februarja so zaprli razstavo o
klasični gimnaziji, ki so jo v Mariboru
ustanovili I. 1776 in je delovala do
1959, ko jo je nova oblast ukinila. Raz¬
stavljen je bil samo del gradiva, ki ga
hrani Pokrajinski muzej. Na ogled so
bili dani zapisniki o zaključnih in spre¬
jemnih izpitih, katalogi, vpisnice in re¬
dovalnice, matične knjige, šolski pred¬
pisi in kronika, delo gimnazijskega

podpornega, kulturnega in športnega
društva . . . Razstava se vključuje v
pobudo za čimprejšnjo ponovno usta¬
novitev klasične gimnazije tudi v Ma¬
riboru.

NOVO MESTO

V dolenjski metropoli se pospešeno
pripravljajo na praznovanje častitljive¬
ga jubileja 500. obletnice ustanovitve
kolegialnega Kapitlja v Novem mestu,
ki je edina takšna ustanova v Sloveniji.
Jubilejne prireditve bodo v zadnjem
tednu aprila. Ob bogati literaturi in
spominskem materialu bo slovenska
pošta izdala tudi jubilejni znamki.

POSTOJNA

Ministrstvo za obrambo bo sklenilo
pogodbe za oddajo bivših vojašnic v
Velikem Otoku in še nekaterih drugih
objektov. Do novih prostorov, ki pa so
večinoma potrebni temeljite obnove,
bo prišlo 17 večjih in manjših zasebni¬
kov, pa tudi družbenih podjetij. Prevla¬
dovale bodo storitvene dejavnosti
(pralnica, ključavničarstvo . . .). Tako
nedanji nekoristni objekti dobivajo nov
koristen namen.

PTUJ

Mestna prizadevanja, da bi UNES¬
CO uvrstil mesto Ptuj na seznam sve¬
tovne kulturne dediščine, so osredoto¬
čena na ureditev mestnega jedra. Gre
za tri zahtevne posege: obnova poru¬
šene minoritske cerkve, prestavitev
poštnega poslopja, ki je zgrajeno na
kraju starega samostana, in obnova
Malega gradu s knjižnico; vse troje je
med seboj tesno povezano. Za zagoto¬
vitev strokovnosti bo razpisan medna¬
rodni natečaj v prostoru Alpe-Jadran.

RIBNICA

Še vedno je nekaj družin, ki so osta¬
le zveste ročni izdelavi .suhe robe".
Ročna obdelava je lahko resna konku¬
renca strojni, saj npr. kakovostnega
zobotrebca noben stroj tako kvalitetno
ne izdela, kot zmore roka veščega su¬
horobarja. Če ostanemo pri zobotreb¬
cih, so le-ti najkvalitetnejši iz surove
leske.

10

r -\

vrenje

v

slovenskem

kotlu

s_>

VPRAŠANJE PLAČ

Ker so plače naraščale hitreje kot
prihodek družbenega proizvoda, je
bila vlada prisiljena nekaj storiti. Po
posvetu z gospodarskimi strokovnjaki
se je odločila za zamrznitev plač. Ob
tem je seveda posebno pri tistih z naj¬
nižjimi zajamčenimi osebnimi dohodki
(čistih 12.000 SIT - 200 DEM, od 1.
marca pa 15.802 SIT) završalo. Sklep
vlade o zamrznitvi plač je državni zbor
sprejel, državni svet pa zavrnil. Tako je
moral sklep ponovno pred državni
zbor, ki ga je dokončno sprejel.

Združena lista, katere stržen se¬
stavljajo prenovitelji — bivši komunisti,
so vladni sklep najprej sprejeli, saj se
je zanj zelo zavzemala ministrica za
delo, ki je članica Stranke družbene
prenove, kasneje pa zaradi nezado¬
voljstva v delavskih vrstah začela glede
svoje podpore sklepu omahovati. S
tem je zamajala vladno koalicijo.

V veliki meri je za sedanjo zadrego
kriva vlada sama. Drnovšek ni znal ali
pa ni hotel, tako kot je storil ameriški
predsednik Clinton, v nastopnem go¬
voru razložiti svoj gospodarski pro¬
gram in ob tem opravičiti tudi tako ne¬
prijetne ukrepe, kot je zamrznitev plač.

Vlada je sicer zamrznila plače tudi
sebi, obenem je pa začela množiti šte¬
vilo svojih uradnikov in ni skrčila javne
porabe. K ognju so prilili olja še po¬
slanci, ki so si odmerili zavidljivo viso¬
ke plače.

VLADA ZAMUJA

Problem sedanje politične elite je ta,
da ne premore ne znanja ne duha, da
bi s sorazmerno ugodno gospodarsko
in socialno osnovo Slovenije presegla
okvir vzhodnoevropske sivine. Nihče
nima gospodarskega in socialnega
programa, kaj šele da bi bil pripravljen
zanj tudi vse zastaviti.

Namesto tega, da bi v strankah in na
drugih točkah oblasti trdno vedeli, kaj
hočejo, se zdi, da vsakdo igra svojo
vlogo v skladu s predstavo, ki jo ima
o sebi.

— Tako so v strankah Združene
liste očitno prepričani, da so vanje
uprte oči ..delavskega razreda", čeprav
vsaj za prenovitelje ni jasno, koliko so
v resnici povezani z delavstvom in koli¬
ko z vrhovi gospodarske in finančne
moči.

— Sindikati se čutijo poklicani bra¬
niti plače, kar je pravzaprav najprepro¬
stejši obrazec sindikalnega delovanja,
vprašanje pa je, koga v resnici zasto¬
pajo (sami sebe?) in ali zares delujejo
v prid tistih slojev, na katere se največ¬
krat sklicujejo.

— V liberalno-demokratski stranki

so prepričani v svoje poslanstvo sre¬
dinske stranke, kar verjetno nikogar ne
moti, toda dejstvo je, da zavoljo tega
ne ukrepajo ne „levo“, kadar bi bilo po¬
trebno, in ne „desno“, kadar to zahte¬
vajo razmere.

— Opozicija igra svojo vlogo, kot jo
je doumela iz filmov, v katerih se po¬
slanci v angleškem spodnjem domu
samo zbadajo in zmerjajo in tako na¬
prej in tako naprej.

Ker je družbeno ozadje večine poli¬
tičnih sil na Slovenskem praktično
neugotovljivo, je sploh težko reči, ali
smo v tem hipu priča resničnemu spo¬
padu razrednih interesov ali gre le za
obračunavanje med posameznimi deli

/-\

zanimivo

zakulisje

Odločilni pogovor med Drnov¬
škom in predstavniki Združene
liste o tem, ali njihovi poslanci
podpirajo vladno ekonomsko po¬
litiko (in s tem tudi sporni zakon
o zamrznitvi plač), je bil skrajno
kratek. Drnovšek jim je namreč
dejal, da naj se odločijo, ali so
„še zraven ali ne", sicer naj vse
posledice pripišejo sebi.

Kot je znano, so potem na seji
zbora gladko glasovali „za“ in s
tem potrdili, da je z njihovo politi¬
ko tako kot z njihovim (štirideset¬
letnim) slovesom: nenehno napo¬
vedujejo velike stvari, a na koncu
se zmeraj zbojijo lastnih (napove¬
danih) dejanj.

Presenečenj tako ni bilo, do¬
godki pa so pokazali, da sta
Združena lista in levica naredili
nasploh veliko napako, ker sta šli
v prehiter spopad za prerazdeli¬
tev vpliva v vladni koaliciji, saj sta
po eni strani povzročili hude na¬
petosti med koalicijskimi stranka¬
mi, po drugi pa Drnovška do¬
končno potisnili proti desnici.

Ta zasuk je bil za Slovenijo
dober, kajti naša država je že
preveč dolgo vpeta v pokomuni¬
stično obdobje, za katero je zna¬
no, da neusmiljeno spodjeda
njeno nizko gospodarsko osnovo
in nas vse potiska v tako imeno¬
vano „sivo cono", v kateri vsako¬
dnevno prihajajo na dan najraz¬
ličnejše finančne mahinacije in v
kateri skoraj ni več podjetja, ki ne
bi bilo skorumpirano. Toda to je
le površje globokih in zakulisnih
spopadov, ki so posledica treh
pomembnih ocen:  — prvič, da se
tri leta po vzpostavitvi večstran¬
karskega sistema hitro bliža

(dalje na strani 12)

s_>

11

c -^

(nadaljevanje z 11. strani)

sklepni spopad za gospodarsko
dediščino (in vpliv) prejšnjega
režima; — drugič, da so pripad¬
niki starega socialističnega si¬
stema ugotovili, da bi si z dobro
usklajeno akcijo lahko povrnili
nekatere zgubljene položaje v
času Demosa, in — tretjič, da
nasprotja potekajo med posa¬
meznimi strankarskimi frakcija¬
mi, kjer prihajajo v spor tudi lju¬
dje, ki so bili v prvem obdobju
spopadov zavezniki.

Zato ni nič nenavadnega, da
so bili odzivi na protivladno
gonjo Združene liste burni in da
je bil Kučan po vrnitvi iz Pariza
zelo jezen, ker so prenovitelji
„stvar zavozili". Drnovšek pa ni
skrival, da ve, od kod so priha¬
jale spodbude za gonjo, in je
sredi tedna baje celo odkrito
rekel, da prihajajo iz „istih kro¬
gov kot kritike na Peterletovo
vlado", s čimer je vsaj delno po¬
kazal s prstom tudi na samega
Kučana.

Seveda pa je neugodni zasuk
dogodkov za Združeno listo
povzročil tudi preplah med levi¬
co, na kar so nekateri njeni
glavni udeleženci takoj odgovo¬
rili z novimi zakulisnimi pobuda¬
mi, na „tajnem sestanku" s pre¬
novitelji (Potrčem, Bekešem in
Bohincem) pa so se dobili
Smole, Semolič in Balažič, ki
naj bi bili sicer socialisti, a so
se očitno odločili, da bodo po¬
skušali svojo stranko zlepa ali
zgrda spraviti nazaj v prenovi¬
teljske vrste, čeprav za to niso
imeli nobenih pooblastil svoje¬
ga vodstva.

Mnogi že dvomijo, da bo ZL
ob napakah, ki jih je naredila v
preteklih tednih, dolgo zdržala
v (vladni) koaliciji.

Danilo Slivnik, DELO, Ljublja¬
na, 13. 3. 93.

politične elite, ki se je nagnetla okoli
vzvodov oblasti.

Zdi se, da smo od osamosvojitve na¬
prej priča predvsem obračunavanju
med „bogovi na Olimpu", s trajnimi
posledicami za gospodarski in politični
položaj države v Evropi. Zavoljo tega,
ker se posamezni deli politične elite
glede lastninske zakonodaje niso
mogli sporazumeti med seboj (ve se,
zakaj ne), smo izgubili dragoceno pol¬
drugo leto, pa še zdaj ni povsem jasno,
kje sploh smo z lastninjenjem.

V podobno zgodbo se zdaj razvija že
razvpiti zakon o „zamrznitvi“ plač in
pokojnin: v minulih dneh se je sprevr¬
gel v novo bojišče, na katerem igral¬
cem očitno niti ne gre toliko za prestiž
kolikor za „imidž“. Tako so v Združeni

očiščevanje

Postni čas — čas očiščevanja.
Čas urejanja našega razmerja do
Boga, sebe in ljudi.

• DO BOGA

Čeprav Bog napolnjuje naš slo¬
venski prostor tako kakor zrak —
„v njem živimo, se gibljemo in smo"
(apostol Pavel) — se mu za vstop
v naše javno življenje še ni prižgala
zelena luč. V dolini šentflorjanski
še vedno smrdi po žveplu in odme¬
vajo Zlodejeva kopita kot v Cankar¬
jevem Pohujšanju.

To ni nič čudnega. Kuga, ki je
petinštirideset let načrtno in do¬
sledno pokončevala v Sloveniji vse
versko, je pustila za seboj sledove.
Pred nedavnim je bilo mogoče na
TV slišati izjavo praškega nadško¬
fa: „Še vsi smo polni komunizma."
Pač klavrna zapuščina „znanstve¬
nega svetovnega nazora".

— Kakšen vik in krik je nastal,
ko je pred dobrim letom minister za

listi nenadoma ugotovili, da se podpo¬
ra temu predpisu verjetno ne bi ravno
skladala z njihovo predstavo o sebi kot
o združbi ..delavskih" strank. Sindikati
so takoj dojeli ta namig in, če dobro
razumemo njihove voditelje, v tej deželi
ne bo nikoli socialnega miru brez nji¬
hove izrecne privolitve. Tu je potem še
državni svet, ki je v vsem skupaj znova
zaslutil svojo priložnost, in tako naprej
in tako naprej.

Skratka, na Olimpu se spet bliska in
grmi, čeprav je vsem jasno, da je se¬
danja vlada zamudila že vse prilož¬
nosti in da v tem trenutku skoraj ni več
kaj pametnejšega ukreniti. Če se celo
ugledni gospodarstveniki ne morejo
odločiti, kaj je na področju osebne po¬
rabe sploh še mogoče spremeniti, to

kulturo v naši prvi demokratični
vladi ponovil izrek prosvetitelja Ev¬
rope  sv. Benedikta: „Moli in delaj!"
Kot da je pozvat najmanj na križar¬
sko vojno! (Prav presenetljivo je,
da se ni to ponovilo na letošnji
Prešernov dan, ko je predsednik
Slovenske akademije znanosti in
umetnosti rekel: „ (Prešernova pes¬
nitev) Krst vsebuje sporočilo pesni¬
ka svobodomisleca, da pomeni kr¬
ščanstvo naprednejši temelj evrop¬
ske in slovenske duhovne kulture
od prejšnjega stanja zgodovine.")

— Ko se v osrednjem sloven¬
skem dnevniku tako pogosto pojav¬
ljajo karikature, ki smešijo določe¬
nega krščanskega politika zato, ker
je kristjan (v pozi molitve, z rožnim
vencem, ob križu, mitrah . . .), to
ni samo norčevanje iz določenega
človeka, ampak tudi iz krščanstva.
Tu ne gre več samo za stvar karika¬
turistovega (ne)okusa, ampak za
žalitev slovenskih kristjanov. In za
to poniževanje vernih ne odgovarja
samo risar, ampak tudi uredništvo
,, samostojnega“ dnevnika.

• DO SEBE

Pred petdesetimi leti je v našem

r

12

gotovo še toliko manj vedo Potrč
(SDP), Podobnik (SLS), Semolič (SSS)
ali kdo drug. Razprave o tem, kako bi
bilo mogoče dohodke omejiti „na pri¬
mernejši način", so v tem trenutku
zgolj pisani prt strankarskih interesov,
pod katerim gre življenje, ki bo ned¬
vomno samo prineslo padec življenj¬
ske ravni, svojo pot.

Tak razvoj dogodkov je predvsem
posledica dejstva, da je vlada doslej
naredila malo ali nič. Štart Drnovškove
vlade je umestno primerjati s Češko in
njenim premieram Klausom. Ta dobro
ve, kaj hoče doseči, in je pripravljen
iti tudi preko trupel ali odstopiti. Pri
nas nihče ne ve natančno, kaj bi, zato
tudi ni nobene avtoritete (.markantne
figure"), ki bi lahko popeljala za seboj

trop ovac, ki taca po političnem prizori¬
šču. Zato Češka napreduje hitro in za¬
nesljivo, medtem ko Slovenija utegne
še enkrat postati neuspešen izpit nje¬
nih politikov.

Boris Jež  — DELO, Ljubljana, 9. 3.
93.

OKROGLA MIZA O GOLEM OTOKU

Slovenska televizija je pokazala iz¬
redno zanimivo okroglo mizo o Golem
otoku. O tem zloglasnem taborišču, ki
je bilo v glavnem namenjeno komuni¬
stom disidentom, ki so leta 1948 ostali
zvesti Moskvi, ali pa samo dozdevnim
disidentom, so na televiziji govorili lju¬
dje, ki so v taborišču preživeli več let

hudega zapora in prisilnega dela.
Okrogla miza je bila zelo poučna, saj
so komunisti (ali bivši komunisti) govo¬
rili o partijcih.

Nekaj značilnih stavkov velja zabele¬
žiti: .Komunisti so postali buržuji . . .
za monopol, za oblast jim je šlo, ne za
ideje . . . oče Golega otoka je bil
Tito . . . Goli otok je prekosil vse siste¬
me prevzgoje ... to je bil neprestani,
skrajni psihoteror ... še danes neka¬
teri nočejo vedeti, kaj je partija dela¬
la ... še vedno se nekateri bojijo . . .
partija se ni nikoli pokesala, partija
noče priznati ... še danes so na polo¬
žajih ljudje, ki so proti povratnikom z
Golega otoka . . .“

KATOLIŠKI GLAS, Gorica, 4. 2. 93.

"N

prostoru revolucija nasilno zame¬
njala splošna etična načela z revo¬
lucijskimi. Po njih je resnično in
dobro  vse, kar je njej v prid. Tudi
laž, kraja in umor. Ker je ves povoj¬
ni čas partijska oblast pozivala k
permanentni revoluciji, so se ta ne¬
moralna načela v narodno tkivo
globoko zazrla. Tako imamo danes
to, kar imamo.

— Le misel o našem odnosu do
resnice.

Slovenska sedanjost je še vedno
v pretežni meri pogojena od med¬
vojnega dogajanja, zato se je treba
k njej sklejkoprej vračati, pa naj je
kdo tega še tako sit. Pri nas še
vedno velja črno-bela delitev na
pridne Mihce in poredne Jakce:
posledično so Mihci deležni spo¬
menikov, proslavljanja „herojstev“
iz ust oblastvene smetane, dvojnih
pokojnin (ki jih kajpada plačuje de¬
lovno ljudstvo) itd., Jakci pa nalepk
o kvizlinštvu, narodni izdaji ipd.
Dokler slovenski prostor ne sprej¬
me neizpodbitne zgodovinske res¬
nice, da je bila tako imenovana
NOB v resnici stalinistična revolu¬
cija in to od vsega začetka  — vse
nadaljnje dogajanje je bila le logič¬

na posledica tega  — toliko časa v
Sloveniji ne bo miru in ga tudi ne
more biti, ker temelj miru ne more
biti laž.

— In naš odnos do ostale resni¬
ce (izkrivljeno in pristransko poro¬
čanje medijev), do pravice (kraja
družbenega premoženja), do življe¬
nja (splav), do dela (odhajanje med
delom na „kavico").

• DO LJUDI

— Eden najtežjih grehov proti
našim ljudem pri nas je danes kra¬
ja družbene lastnine, kar se poče¬
nja menda na debelo. Nekateri di¬
rektorji prenašajo skupni denar v
tujino, drugi ustanavljajo svoja
vzporedna podjetja, kamor odvaja¬
jo iz družbenih podjetij denar, teh¬
nologijo, delovno silo in naročila
strank. Zlost tega početja je toliko
večja, ker so isti gospodje poma¬
gali ustvariti našo sedanjo revščino
in ker je že toliko naših ljudi na
robu preživetja. V njihovo krajo bi
morala država poseči z  vso silo —
to zahteva ljubezen do ljudi, poseb¬
no še do tistih na robu.

—- Drug primer: Slovenski krist¬

jani smo morali v zadnjih dveh letih
pogosto poslušati očitke o sovra¬
štvu oziroma revanšizmu, čeprav
se ni niti enemu krivcu skrivil niti
las. Revanšizem naj bi bil naše
opozarjanje na partijski teror in
petdesetletni totalitarizem — njiho¬
vo pogosto očitanje inkvizicije pa
seveda ni revanšizem. In vendar,
kakšna razlika med inkvizicijo in re¬
volucijo! Inkvizicija je pospravljala
Neslovence  — revolucija Slovence
(res je, človek je človek, in vendar
dobi zločin nad lastnim človekom
dodatno zlobo), inkvizicija se je
vršila pred stoletji — revolucija
pred ne še petdesetimi leti: poleg
ostalega je vsa inkvizicija terjala
manj življenj, kot jih je naša revolu¬
cija pospravila v enem samem
dnevu! Zločine, ki so  se izvršili na
naših tleh, je treba sodno ugotoviti
in preiskati: najprej zato, da se
vrne žrtvam dobro ime, potem pa
zato, da se preneha ponarejeno
zgodovinopisje uporabljati za dis¬
kriminiranje ljudi.

Ljubezen je prva zapoved. Te¬
meljiti pa mora na resnici in pravici.

Branko Rozman

13

-\

da

bo

dom(ovina)

dom(ovina)

»s_>

Državljanstvo

Republike

Slovenije

Slovenci po svetu so se v dobi
nastajanja samostojnosti države
Slovenije v veliki večini veselili tega
razvoja. Z upanjem so spremljali
dogodke. Seveda je bilo tudi veliko
negotovosti in celo odklonilnih sta¬
lišč. Vendarle to v manjši meri. Kar
precej ljudi pa si le ni znalo prav
predstavljati, da bi takšna majhna
državica lahko shodila samostojno
v krog razvitih in v svetu uveljavlje¬
nih držav. Bili so mnenja, da bomo
še manj pomembni v družbi naro¬
dov Evrope in sveta, če bomo zgu¬
bili zaledje v okviru države Jugo¬
slavije.

Tu tisti, ki so z velikim zaupan¬
jem in strahom pričakovali odločil¬
ne korake k slovenski državni sa¬
mostojnosti, niso mogli predvideti
vseh ovir na tej poti. Lahko bi se
bilo vse drugače zasukalo in bi bila
naša želja po samostojnosti spet

potisnjena za dolgo v nejasno pri¬
hodnost. Danes šele spoznavamo,
kako zapleten je postopek osamos¬
vajanja. Nemalokrat pa niso ovira
le zunanji pogoji. Prišli smo v tem
času samostojnosti do spoznanja,
da si prenekatero zadrego naredi¬
mo kar sami.

Nekateri zapleti večjega pomena
za usodo samostojnosti države slo¬
venskega naroda izhajajo že iz raz¬
ličnih predstav o načinih demokra¬
tičnega razvoja Slovenije, ki ga za¬
stopajo posamezne stranke. Idejni
tvorci slovenske zakonodaje so se
strogo držali načela pravnosti, ko
so načrtovali delovanje države. To
je seveda prvo pravilo demokracije.
Zglede so si jemali v sodobnih za¬
konodajah modernih evropskih in
izvenevropskih demokratičnih dr-
žavnopravnih sistemov. Prilagajali
so jih deloma slovenskim poseb¬
nim razmeram. Na nekaterih pod¬
ročjih pa so enostavno prevzeli za¬
konodajo kake dežele, ker je bila
najboljša varianta tudi za naš
prostor.

S sprejetjem ustave in zakonov
pa seveda še ni vse urejeno v novi
državi. Kar najbolj začuti človek,
državljan te dežele pa tudi sosedje,
je razlaganje in izvajanje zakonov.
Tu začutimo državo na svoji koži.

Država nam je prinesla marsika¬
tero ugodnost. To vidimo tudi Slo¬
venci v svetu. Opažamo, da se po¬
časi uveljavlja spoznanje o obstoju
nove države tudi v glavah Evropej¬
cev. Mnogi so nas dolgo spraševa¬
li, kje je pravzaprav Slovenija. In ni
jih veliko, ki bi povsem zagotovo
znali razporediti na zemljevidu Slo¬
venijo, Slavonijo in Slovaško. Ven¬
dar vsaj na pošti in v uradih, kjer
imajo opraviti z ljudmi in ustanova¬
mi v mednarodnem smislu, tega ne
srečamo več tako pogosto. Tudi na¬
vadni ljudje že poznajo ime Slove¬
nija in ne sprašuje več, kje je,
ampak ali je mir pri nas. Na mejah
Slovenije se je marsikaj spremeni¬
lo. Ni več tiste ogabne in poniževal¬
ne drže policistov in carinikov, kar
je bil nekdaj običajen hladen tuš na
topla čustva rojakov ob vsakokratni
vrnitvi na svojo zemljo. In še več
takih ugodnosti nam ponuja naša

samostojna država Slovenija, ki je
krenila na pot v demokracijo.

So pa tudi zadeve, ki nas spravl¬
jajo v slabo voljo. Tudi ljudi doma
vse ne navdušuje. Za mnoge je se¬
veda največje vprašanje prenova
slovenskega gospodarstva in ban¬
čništva. Kako dolgo bo trajalo, da
se bo uveljavil red in poštenje na
področju, ki so osnova razvoja v
tržno gospodarjenje in pomenijo
blaginjo državljanov. Država ima
dovolj opraviti s problemi znotraj,
enako pa vsi pričakujemo, da bo
znala vpeljati pošten odnos do svo¬
jih ljudi zunaj njenih meja. Za ne¬
majhno število slovenskih izseljen¬
cev in zdomcev je prenekatero
vprašanje odnosa države do nas
ostalo odprto. Več področij je, kjer
se zdomci in izseljenci v svetu sre¬
čujejo s starimi vprašanji, kako bo
nova država uredila svojo skrb za
nas.

Nekdanji meddržavni dogovori o
raznih varščinah na socialnem in
delovnem področju so ostali v vel-

Samo najožji krog prijateljev ga
kliče po imenu. Vsi drugi pa ga  v
naši skupnosti imenujejo kar „ Pri¬
morec'. Med nami je navada, da se
kličemo med seboj na zemljepisni
način. Njegovo zgodbo poznamo
vsi.

Bil je do kraja razočaran in
besen na Slovenijo in na njene
nove zakone. Ob prvem obisku do¬
movine po nastanku naše države
se je oglasil na matičnem uradu v
Postojni. Želel je dobiti slovensko
državljanstvo. Pa se mu morali do¬
kaj nerodno pojasnjevati uradniki,
da to ne gre, ker je zakon tak. Ne
samo nerodno, nesramno in žaljivo
je bilo, nam je vedno znova pojas¬
njeval in ugotavljal, da se doma ni
nič spremenilo. Na uradih je ostala
aroganca in zadrtost slej ko prej.

Rojen je bil v Italiji. Doma so go¬
vorili slovensko kljub temu, da v
javnosti to ni bilo zaželeno in celo
prepovedano. Kot otrok je na poti
v šolo razmišljal, kako bi bilo lepo,

14

javi do novih dogovorov ali do potr¬
ditve starih. So pa tudi področja,
kjer mora Slovenija sama urediti
svoja stališča do svojih ljudi. Eno
najbolj perečih za nekatere pa po¬
staja te mesece državljanstvo.

Zakonodajo glede državljanstva
je Slovenija povzela po današnjih
evropskih merilih. To je razumljivo,
ker je v usmeritvah demokratične
Slovenije močno poudarjen eden
prvenstvenih ciljev: priti v Evropo.
Slovenija se čuti del srednje Evro¬
pe, ne del Balkana. Zato seveda
stremljenje po preobrazbi, ki naj
nam omogoči vstop v Evropsko
skupnost držav.

(dalje na strani 34)

tujem in so v povojnih letih krivično
izgubili slovensko državljanstvo.
Nekaj manj posluha pa ima za ne¬
katere posebne primere.

Stiske rojakov v prejšnjih časih
so pripeljale do odločitev, ki so
sedaj močno v napoto njihovim
željam. Mnogi Slovenci na tujem se
ne morejo zadovoljiti z odgovorom,
ki ga pogosto dobivajo na predstav¬
ništvih Republike Slovenije na
tujem ali tudi na občinskih uradih
doma, da zakon o državljanstvu ne
predvideva njihovih posebnosti.

Najmanj, kar se nam zdi, da lah¬
ko zagovarjamo, je trditev, da ni do¬
volj, da ob teh vprašanjih državni
uradniki lahko le skomignejo z ra¬
meni, češ, zakon je tak. Državne¬
mu aparatu bi bilo treba zagotoviti
nekaj elasticitete, da bi lahko z od¬
govornostjo pretehtali razloge, ki
jih navajajo ljudje, Slovenci in ne-
slovenci, za pridobitev državljanst¬
va R. Slovenije. Ne samo v Sloveni¬
ji, pač pa v večini evropskih držav
je v razmerah tako močnega pre¬
seljevanja in izmenjave dela in de¬
lavcev, kot se je to uveljavilo v de¬
setletjih po vojni, veliko vprašanje
dvojno državljanstvo. Za mlado dr¬
žavo Slovenijo se postavlja vpraša¬
nje omogočanja primernega nači¬
na podeljevanja državljanstva Slo¬
vencem, ki so se zaradi nesprejem-

ko bi lahko tam vsi govorili slo¬
vensko.

Bil je že odrasel fant, ko je bila
njegova ljubljena dolina priključe¬
na Jugoslaviji. Veselil se je, da ni
mogoče opisati. In kako je bil spet
potisnjen na tla, ko je prav kmalu
moral spoznati vso prevaro o svo¬
bodi pod komunizmom.

Bilo je preveliko razočaranje. Ni
zdržal. Pobegnil je na tuje in se
znašel na Nemškem. Poročil se je
z Nemko in vzel nemško državljan¬
stvo. Vendar je ostal svojemu pore¬
klu zvest in ponosen nanj.

Minila so leta in osamosvojitev
Slovenije izpod komunizma in ju¬
goslovanstva ga je našla že upoko¬
jenca. Vendar je čil in svež. In naš
je, ves Slovenec, vesel in ponosen
na srečanjih z rojaki — prijatelji.
\/es goreč za samostojno Sloveni¬
jo. Iz samega ponosa bi vzel slo¬
vensko državljanstvo.

Vendar zahtevajo, da odda nem¬
škega. Tega pa ne kaže napraviti.

Žena in otroci so tu, od svojih se
noče oddaljevati. Pa ko bi mu bili
vsaj lepo povedali, da ne gre. So
se pa norčevali in ga kakor v prejš¬
njih časih zasmehovali, češ, kaj pa
je bil tako nespameten pred leti.
Njemu najbolj jasno dejstvo, da je
zapustil jugoslovansko državljan¬
stvo, ne pa slovenskega, ker ga
pred letom 74 sploh ni nihče imel,
niti poslušal ni nihče. Zanj pa je to
argument, ki mu ga morajo
priznati.

Nobenega bremena ne bi prine¬
sel mladi državi. Samo koristil bi ji
lahko. Pokojnino ima iz nemškega
zavarovanja. Ves čas je pomagal
sorodnikovo, sedaj bi še kaj vložil
v Sloveniji, da bi si uredil primerno
prebivanje, kadar si z ženo zaželita
malo spremembe ali pa ga prime
domotožje. Pa so ga zavrnili na
grad način in nikoli več ne bo pros¬
jačil. Grenak prizvok je dobila v
njem tudi sedaj samostojna Slove¬
nija  — njegova domovina.

Zakon o državljanstvu se je torej
oblikoval pod temi vidiki. Slovenci
so sprejeli merila, ki so se uveljavi¬
la v meddržavnih odnosih v Evropi,
da bi imeli takoj čimveč zadev ure¬
jenih v smislu zastavljenih ciljev
razvoja in povezav s sosedami, v
katerih družbi vidimo svojo pri¬
hodnost.

Na začetku nastajanja države je

dala Slovenija nekaj ugodnih pogo¬
jev za pridobitev slovenskega
državljanstva tudi neslovencem, ki
so živeli na ozemlju Slovenije. Po¬
dobno tudi Slovencem, ki živijo na

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

V Zapolje je prestavljen učitelj
Martin Kačur. Mlad je in poln na¬
črtov za poučevanje naroda. Za¬
ljubi se v lahkoživo Sitarjevo Min¬
ko v Bistri, ki ga pa dejansko vle¬
če za nos. V vasi sklene ustanoviti
bralno društvo. V gostilni se zato
zberejo kmetje in delavci. Njegov
govor razvname prepir in pretep.
Za kazen je prestavljen v Blatni
dol.

Blatni dol je umazana in zaosta¬
la vas. Kačur se naseli v šoli: ta
je zanemarjena in zapuščena. Po¬
govori se z župnikom, ki je poseb¬
než in pravi kmet. V krčmi na kra¬
ju vasi spozna krčmarjevo rejen¬
ko Tončko, ki ga brž zaprede v
svoje mreže. Kačur se z njo poro¬
či, takoj pa spozna, da se je s tem
dejansko ubil.

Napetost med Kačurjem in
ženo je vedno večja. Ona mu oči¬
ta prosvetno delo, češ da dela
zdražbo med ljudmi in da so ga
zato poslali v Blatni dol. Tudi žu¬
pan in župnik mu očitata prosvet¬
no delo.

Župnik mu pravkar poje levite.

„ Pomislite dobro, kaj počenjate.
Živel sem v miru, dolgih dvajset let.
Vi ste začeli brozgati po tej mirni
vodi — kam bodo zanesli valovi
vas, kam mene? Vi ste mlad — ej,
v svet! Ampak kaj bo z mano, star¬
cem? Da se mi spremeni pred
očesom Blatni dol, kar čez noč  —
kaj bi v tej tuji deželi? Ne imel bi
doma več . . . Premislite dobro in
nikar ne bodite prepričani, da sem
blag človek. Zbogom." —

„Ni blag človek," je pomislil
Kačur, ko se je spomnil na zadnji
župnikov pogled.

Hodil je po izbi s povešeno glavo,
roke prekrižane na prsih.

Judi pred župnikom so se mi
tresle noge, čutil sem prav
dobro ... To ni bil srd — strah je
bil. . . Kam bi moral stopiti, da bi
videl, kako globoko sem se že po¬
greznil? Kakšne sence so pač
tukaj, če se mi zdi, da je sijalo v
Zapolju nebeško sonce? Kako
pusto mora biti v mojem srcu, da
si želim Minke in njenih črnih oči,
ki ni bilo nikoli ljubezni v njih. O
malodušnost."

Stopil je k oknu potrt in
zamišljen, s težko glavo in z vročim
čelom. Kmet je šel po ulicah, ozrl
se je proti oknu s hladnim,
sovražnim pogledom, in je šel dalje
brez pozdrava. Zlovoljen se je
Kačur okrenil.

„Nič slabega nisem nameraval
— kaj bi to? Ampak tudi nič velike¬
ga ne. Da bi bilo vsaj nekaj velike¬
ga, zares trpljenja in bolečine vred¬
nega. Lahko bi stopil človek tja in
ponudil svobodno čelo: udari!. . .
Tako pa: kakor da bi obsodili
človeka na smrt, zato ker je kihnil.
Kaj je torej treba kihati, če ni sile?"

Postal je sredi izbe in se je na¬
smehnil prezirljivo in zaničljivo,
kakor da je bil nenadoma ugledal
tatu, ki ga pozna že od zdavnaj.
Domislil se je sanj, gospoda nad¬
zornika in svojih bosih nog in za¬
smejal se je na glas.

Jako je. Kadar je človek bojazlji¬
vec, zmerom lahko dokaže, kako
potrebna, naravna in pametna je
bojazljivost in da nazadnje niti bo¬
jazljivost ni. Samo da razkaže vse

po vrsti in natanko, našteva na
prstih ter govori s poudarkom.
Danes torej, že ob tej uri, je treba,
da vodim ustanovni zbor izobraže¬
valnega društva. Ali je to važna
stvar ali ne? Važna ni. Noben člo¬
vek na širokem svetu se ne briga
zanjo, noben časopis ne bo pisal
o njej, noben pevec je ne bo ope¬
val. Ali je koristna in komu? Sporno
je, ne da se trditi. Jaz, na primer,
mislim, da je koristna. Župan pravi,
da ni, in tudi župnik je takih misli.
Kmetje ne pravijo ne tako ne tako;
pokazala bi šele prihodnost. Ali je
škodljiva? Je. Meni. Zamerim se
ženi, zamerim se župniku, zamerim
se županu, zamerim se vsem, ki
niso mojih misli. Z boljšo službo bi
spet ne bilo nič in morda bi še
nekoč obležal ob cesti s preklano
glavo. Kraj je rokovnjaški in župan
ni blag človek in tudi župnik pravi,
da ni. Ostane še vprašanje: ali je
moja dolžnost, da grem tja in usta¬
navljam? Ne. Ali me je kdo klical?
Nobeden. Ali je torej treba hoditi?
Ni treba."

Sedel je za mizo in skril obraz v
dlani.

„0 Bog! In v tem gnilem mesu je
bila nekoč duša."

Oči so ga skelele in so bile
rdeče. Solz niso rodile. Obraz mu
je upadel, dolg je bil in suh, kakor
jetičnega človeka.

„Pa bodi tako. Nimam pravi¬
ce..  . Moj sin bo drugačen  ..."

Komaj mu je šinita, kakor mimo
oči, misel na sina, ki bo druga¬
čen", je vztrepetal in obšel ga je
silen sram.

Vstal je hitro, oblekel je suknjo in
je stopil iz izbe.

„Kam?“ ga je vprašala žena z

( - '

„in v tem
gnilem mesu
je bila
nekoč
duša!"

s_>

povest

zardelim obrazom in bleščečimi,
upornimi očmi.

Stal je pred njo, ni si upal dalje,
smehljal se je kakor otrok in ustni¬
ce so se mu tresle.

„ Kaj ti tudi misliš ... da ni
potreba . . .?“

„Le doma ostani!" je odgovorila
z grobim, neprijaznim glasom. „Če
pa že misliš — na, tam so duri!
Pojdi! Ampak pojdem tudi jaz z
otrokom — kamor koli!"

Kačur se je vrnil v izbo.

„Zdaj je ura," je pomislil. „Zdaj
se je odločilo. Natanko zdajle bi
moral odpreti duri, stopiti mednje.
Morda je Samotorec tudi tam, tisti,
ki pravi župan, da je bil takrat na
pomenku, ko sem jih vabil...  In
tudi tisti kmet, tisti slabo oblečeni,
ki je bil tako vesel, da se bo učil
brati...  na svoja stara leta ... In
tisti hlapec, ki ne mara
nemškutarjev in ki bi rad knjig od
mene  ..."

Slekel si je počasi suknjo in je
legel na posteljo.

„Zdaj je že ura odbila . . . zdaj
čakajo . . . Gledajo: kaj da ga
ni? ... Ko je rekel, da pride  ..."

Vzdignil se je na pol v postelji.

„Kaj ne bi lahko drugikrat
kdaj . . . pozneje? . . . Saj se
lahko izgovorim, da nisem imel
časa ... da sem bil bolan. Da .. .
bolan. Do smrti."

Slišal je glasove pod oknom;
kmetje so šli mimo. In nikoli še ni
slišal tako natanko.

„Bal se je."

„ Drugi krat naj nas ne ima za
norca. Bi jo lahko izkupil."

Kačur je skočil s postelje in se
je opotekel po izbi. Oblekel je suk¬
njo in vzel klobuk.

„Kam?“ ga je pogledala žena.

„Pit!“

„Pit pa lahko greš!"

Hitel je po ulicah, ozrl se ni niko¬
mur v obraz in je stopil k županu.

„Vina!" je zaklical.

„Kaj? Tako dobre volje?" se je
začudil župan.

..Dobre . . . Kje pa je tisti pajek?
Kje pa je tajnik, tisti, ki ve, kdo je
kovaču preklal glavo? Na, pij!"

Kolebaje in pojoč se je vračal
ponoči domov, odprl je duri na
stežaj in se je zvrnil v izbo.

TRETJI DEL
I

Pod položnimi, valovitimi holmi,
z grmičevjem in nizkim drevjem po-
rastlimi in prepreženimi z dolgimi,
golimi jasami, so se razprostirali
Lazi, velika vas, raztresena po doli¬
ni, po brdih in klancih. V zeleni do¬
lini, ob vodi, so se stiskale na kup
visoke bele hiše. Kolikor dalje so
segale ulice in kolikor više so se
vile, toliko bolj so se ogibale koče
druga drugi in toliko bolj so bile
nizke in siromašne.

Okoren voz se je zibal počasi po
veliki cesti. Eno samo leno kljuse
je bilo vpreženo in voznik, čemeren
starec, ga je neusmiljeno obdelaval
z bičem.

Jutro je bilo. Rumene jase na
holmih so se svetile v soncu, zadnji
ostanki megle so se topili pod
nebom, svež vonj se je dvigal iz

Vodnjak v Crngrobu.

( -'S

žena: „pitpa
lahko greš!"

v___

pokošenih senožeti. V daljavi je
zažvenketala kosa, bele rute so se
svetile v polju, vzdignil se je srp in
je vzplamtel v soncu. Čuden mir,
svečan in blag, pod vsem velikim
nebom.

Na vozu je sedela Kačurjeva
družina med mnogoštevilnimi zavo¬
ji in škatlami. Ob očetu sta slonela
Tone in Francka, on desetleten,
ona sedemletna: obadva sta spala.
V materinem naročju je ležal trile¬
ten otrok in se je je oklepal v spa¬
nju z obema tankima rokama; sla¬
boten je bil kakor dojenček; njegov
drobni obraz je bil sivkaste, nez¬
drave barve.

„Zavij ga, zavij!" je spregovoril
Kačur s tihim glasom, Jutro je
hladno." In je stisnil narahlo bliže
k sebi sina in hčer.

Ozrla se je nanj, kakor da bi bila
slišala v sanjah njegov glas. Njene
oči so gledale v daljavo, v daljavi
so bile njene misli.

Oblečena sta bila obadva na pol
gosposko, na pol kmečko. Poznalo
se je oblekam, da so bile prane,
popravljene in krpane, dokler se je
dalo. Blago je bilo zbledelo in ni
imelo več nikakršne barve, kroj je
bil starinski.

Žena je imela uhane iz stekla, ki
so se zelo svetili v soncu, na roki
pozlačeno zapestnico in pod vra¬
tom veliko broško iz slonove kosti:
goloba in golobico, ki sta stikala
kljune. Postarala se ni v obraz, tako
poln je bil in gladek kakor nekoč.
Toda nekaj nizkega, surovega je
bilo na njem, nekaj hladnega, pre¬
zirljivega v njenih očeh. Zapisano
je bilo tam, da je spoznala do do¬
brega življenja gnus in da je na¬
posled stopila radovoljno vanj, v
svoje od nekdaj usojeno domova¬
nje. Zelo krepka in polna je bila v
život in zelo prsata. Na glavi je
imela pisan šal, otročje koketno si
je bila počesala žgane kodre na

17

povest

čelo ter si pripela na prsi velik
šopek nageljnov.

Kačur je sedel v ozadju voza, vi¬
soko vzravnan, dolg in suh. Suknja
mu je bila preohlapna, svetla je bila
in oguljena, prosojna na komolcih
in na hrbtu. Iz nizkega ovratnika se
je spenjal dolg, koščen vrat, prav
tako dolge in koščene so bile nje¬
gove roke in iz lic so mu silile kosti
kakor jetičnemu človeku. Lica so
bila porasla z dolgo, kocinasto
brado, oči so gledale motno in so
bile v kotih zakrvavele. Globoko na
tilnik si je bil pomaknil trdi, okrogli
klobuk s širokimi krajci in se je ozi¬
ral po pokrajini.

„Žena! Poglej ta kraj, to sonce!
Tukaj bomo zdaj živeli!"

Žena ni odgovorila  — daleč so
bile njene misli.

Jukaj bom živel zdaj!" je mislil
Kačur in nekaj lepega, mehkega, iz
davne preteklosti zraslega je na¬
polnilo njegovo srce. Gledal je v
nebo, v to svetlo morje, na prostra¬
no polje, na bele rute, ki so se les¬
ketale v jutru, na vas v daljavi, ki
je vabila bela in bleščeča.

„ Živeti!. . . Prej nisem vedel, kaj
se pravi živeti. Zdaj bom šele užival
— vsak žarek te svetlobe posebej.

Prej sem trosil, ko sam nisem nič
imel, namesto da bi se hranil. Tak
zapravljivec sem prišel nekoč v Za-
polje, v prav tako lepo sonce — in
ga še videl nisem.". . .

„Mlad sem bil," je zavzdihnil in
zakljuvalo mu je v srcu za hip
komaj zavestno hrepenenje po
mladosti.

Voz je zaropotal na nasuti cesti,
Tone se je zdramil in je pogledal
začuden z velikimi, zaspanimi
očmi. Kačur ga je pobožal po
vročih licih in ga je stisnil k sebi.

„Le še zaspi, fant. Kmalu bomo
doma."

Tone, truden od dolge vožnje in
omamljen od jutranjega zraka, je
takoj zatisnil oči in je zaspal.

Jukaj je zdaj moja mladost. . .
trojna mladost," je pomislil.

Ozrl se je na ženo, željan prijaz¬
nega pogleda.

„Kaj nisi več vesela, da smo se
rešili tiste ječe? Poglej to pokrajino:
to ni Blatni dol!"

V njegovih očeh je bilo otroško
veselje jetnika, ki je ugledal po dol¬
gih letih sonce, svobodno nebo in
prostrano sonce. V njenih je bilo
hladno mirno očitanje: „ Lahko bi
se bilo zgodilo prej!"

Stresel ga je mraz, ko se je do¬
mislil ječe, ki so se bila šele prav¬
kar, tako pozno, zaprla njena težka
vrata za njim, osvobojenim. Še se
je držal njegove obleke tisti bolni,
strupeni zrak, še so ostale sence
na njegovem obrazu in v njegovem
srcu. Njegove oči še niso bile nava¬
jene sonca in njegove noge bodo
stopale neokretno po svobodni
zemlji. . .

Groza je spreletela Kačurja: v
soncu je videl temo še temnejšo.
Tam zadaj, daleč za gorami, je
ležala ječa v črnem kotlu. Nikoli ni
posijalo sonce nanjo, nikoli se niso
dvignile, zganile vlažne, strupene
sence . . . Prišel je bil v ječo in se
je upiral z obupno močjo. Bil je s
slabotnimi pestmi ob železna vrata,
v blaznem upanju je hotel razmak¬
niti silno zidovje. Truden, trepeta¬
joč je omagal, povesil je glavo na
prsi, hrbet se mu je upognil,
brezkrvne roke so omahnile ob
životu . . . Deset let groze, ostud¬
nega uboštva, poniževalnega, niz¬
kotnega trpljenja . . .

Otopel je bil že kakor jetnik in
sam se je komaj zavedal, kako se
je polagoma privadil ječi, kako mu
je bilo uboštvo in trpljenje kakor
zrak in vsakdanji kruh in kako je
tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo
se mu je pravično in razumljivo, da
so mu odbijali prošnjo za prošnjo
in pisal jih je samo še iz navade,
tako kakor je pregledoval šolske
zvezke in popravljal naloge. Spri¬
jaznil se je s sencami, z vlažnimi,
dušečimi meglami, ki so vstajale iz
mokre zemlje. Razgovarjal se je z
ljudmi, ki so gledali nekoč
zaničljivo in sovražno, ih nič več se
mu ni zdelo, da so njih obrazi
živalski in njih oči brez duše. Po¬
bratil se je z župnikom in se je po¬
menkoval z njim o letini, o ženitvah,
o nagli smrti oberbajtarja Samotor-
ca, ki je kradel žito iz kozolcev in
živino izpred pluga, o turški in o

18

povest

Haloze pri Pristavi. Haloški vinogradi dajejo dobra vina.

laški vojski in o vojskah, ki se bodo
skoraj gotovo vnele že na pomlad.
Govoril je po nemško z županom,
po laško s tajnikom in popival je z
vsemi ter se je vračal pozno v noč
pijan in povaljan domov. Doma se
je prepiral in pretepal z ženo  —
toda nihče več ni postal na ulicah
ter se oziral z zaničljivim pogledom
proti oknu. Zakaj prav je bilo in v
redu, da se je prepiral in pretepal
z ženo . . . vsaj po gosposko ni
živel . . .

Zobje so mu zašklepetali, ko se
je ozrl nazaj v temo in je ugledal
tisto veliko, mračno izbo. In ženo
pred seboj, z razgaljenim vratom in
golimi rokami, z zariplim obrazom,
bleščečimi, hudobnimi očmi...  in
sebe, sklonjenega, trepetajočega
od zlobe in srda, s stisnjenimi,
vzdignjenimi pestmi. . . „Na!“ . . .
In njen kričeči, hripavi glas: „Udaril
Še enkrat udari! O ti prekleti. . .!“

Šiloma se je otresal spominov in
trepetal je, kakor da bi se bilo zgo¬
dilo šele snoči, šele to uro . . .

Prišla je rešitev, in ko je prišla,
je bil ves osupel in prestrašen. Ra¬
dost ni mogla več v to srce,
ponižano, z blatom do vrha napol¬
njeno. Obšel ga je velik nemir. Za¬
kopal se je bil v sence tako globo¬
ko, da se je opotekal in da ni čutil
tal pod nogami, ko je prišel tako
dolgo pričakovani, tako zaželeni,
že skoraj ne več nadejani čas, da
bi se vzdignil. . .

,Kam me bodo zanesli valovi?
Kaj bo z mano starcem?“ je rekel
župnik, ki je bil Blatnega dola go¬
spodar in suženj . . . Bal se je
Kačur stopiti iz ječe, ki se je navadil
nanjo  — kaj bodo te oči, spreme¬
njene v temi, še prenesle
svetlobo?. . .

Minil je prvi, veliki nemir, prvi
strah, in dramilo se je upanje. Oči

-->

radost ni
mogla več
v to poni¬
žano srce

v_

so spregledavale, razločevale so
zmerom bolj luč in temo in zmerom
bolj se mu je mudilo iz noči v
sonce, v novo jutro. In kolikor bliže
je bil čas slovesa, toliko bolj hladni
so bili obrazi. Nobeden mu ni po¬
nujal roke v prijazno slovo in tudi
on je ni ponujal nikomur . . .

Svetlo je sijalo sonce na pobelje¬
ne visoke hiše, ko se je zibal skozi
Laze. Pred sodnijo sta stala dva
mlada uradnika; gledala sta
začudeno za visoko naloženim
vozom, zasmejala sta se ter stopila
v vežo. Nato se je odprlo okno in
bradat obraz se je ozrl na cesto.

Kačur se je zravnal, pogladil si je
lase in brado ter si uravnal kravato.

Žena si je popravila šal ter si
počesala kodre še niže na čelo.

Jam ustavite, pred Simonovo
hišo," je zaklical Kačur vozniku.
„Blizu šole, menda."

„Že vem," je odgovoril voznik
godrnjavo in je pognal.

„ Kako široka je ta cesta in kako
bela," je gledal Kačur. Jam je bilo
še v šoli, še v cerkvi veliko več
prahu in blata."

„Saj bomo kmalu videli, kako," ga
je prekinila žena čemerno. „No,
otroka, zdaj pa že lahko pogledata. “

„Hej Tone!" ga je stresel Kačur
na rahlo.

Obadva sta hkrati odprla oči,
Tone in Francka.

Tone se je oziral začuden po
belih, svetlih hišah, ki so stale ob
cesti, po vrtovih, na katerih so se
svetile velike srebrne krogle, po ze¬
lenem in zlato rumenem polju, ki se
je lesketalo izza hiš, izza vrtov. In
hiše, vrtovi, polje — vse se je sveti¬
lo iz njegovih začudenih oči.  . .

V dveh prijaznih, sončnih izbah
je stalo pohištvo v neredu in še vse
zaprašeno.

„Najprej mora ta prah stran," je
zaklical Kačur. Ja je še iz Blatnega
dola."

Nato sta urejevala stanovanje do
večera, dokler nista bila obadva
trudna in potna.

Za hišo je bil majhen vrt z visoko,
košato jablano na sredi in s klopjo
pod jablano. Nekaj rumenih jabolk
je viselo med rumenečim listjem.
Otroci so se podili po vrtu in zdel
se jim je prostran in neskončno
lep.

O mraku sta stopila na vrt tudi
Kačur in žena in sta sedla na klop
pod jablano.

bo še

19

iz_

življenja
naših
far _

po _

Evropi

-N

anglija

>._<

V postnem času se tudi slovenska
katoliška skupnost na britanskem oto¬
ku duhovno pripravlja na velikonočne

Pri Kenkovih  v Chapel-Endu po sloven¬
ski maši.

praznike Gospodovega trpljenja, smrti
in vstajenja. Predvsem je to za naše ro¬
jake vVeliki Britaniji čas, kose nam nudi
prilika, da izpolnimo svoje velikonočne
dolžnosti v domačem jeziku, saj nas
naš slovenski duhovnik obišče po vseh
krajih, koder živimo raztreseni po tem
prostranem otoku. Duhovnikov obisk
je že sam po sebi za nas praznik, ko
se s prijatelji in znanci srečamo pri slo¬
venski maši in se potem dobimo ob pri¬
jateljskem pogovoru, kjer obujamo
spomine na preteklost in se pomenimo
o naših sedanjih in prihodnjih dogod¬
kih — veselih in žalostnih. Skoraj
vedno se župnikovemu vabilu k sloven¬
ski maši odzove precejšnje število
ljudi. Letos morda malo manj, ker smo
v zadnjem času izgubili večje število
naših najbolj zvestih rojakov — odšli
so v večnost. Ko se na velikonočno so¬
boto zbiramo za blagoslov jedil v slo¬
venski kapelici v Londonu, nam naše
misli pohite v mladost, ko smo v lepo
okrašenih košaricah nosili k žegnu v
domače cerkve. Velikonočni žegen je
pomenil konec posta, katerega so se
naši starši strogo držali. Posebno je živ
spomin na butare na cvetno nedeljo in
na vstajenjske procesije. Velika noč je
bila nekoč v domovini zares veličasten
praznik. Vse to v tej deželi skozi ves
čas našega zdomstva zelo pogrešamo.
Prav zato naših velikonočnih običajev
ne bomo nikoli pozabili.

Vsem rojakom, kjerkoli ste, želimo
veselo Alelujo in obilo velikonočnih
dobrot.

Osmrtnica  — Dne 12. februarja
1993 je odšel s tega sveta v večnost

Pokojni Ivan Kostanjevec
(1921—1993).

Po blagoslovu velikonočnih jedil v
Našem domu v Londonu.

Naši rojaki se zbirajo k slovenski maši
v župnijski cerkvi v Chapel-Endu.

20

naš rojak iz Nottinghama, Ivan Kosta¬
njevec. Pokojni Ivan se je rodil 14.
maja 1921 na Ptuju. V Anglijo je pri¬
spel po kratkem služenju pri R. A. F.,
leta 1947. Nastanil se je v Nottingha¬
mu, si tam s svojim delom Cpo poklicu
je bil Ivan krojač) in sposobnostjo
ustanovil svoje lastno podjetje ter dru¬
žino. Zapušča ženo, sina, dve hčerki
in kar osem vnukov. Od sorodnikov v
Sloveniji mu je ostala živa samo sestra.

Ivanovi družini, sorodnikom, prija¬
teljem in znancem izreka Slovenska
katoliška misija v Veliki Britaniji globo¬
ko sožalje. Za njegov večni počitek v
Bogu pa darujemo svoje molitve.

Pokojna Ivanka Fras  — Greta.

Poskrbele so tudi za kosilo in pijačo
in tudi vse plačale. V imenu Slovenske
skupnosti jih je pozdravil Zlatko Ribič,
ker je bil Zore ravno v Sloveniji. Lepa
jim hvala in tudi njim želimo še na
mnoga leta.

26. 2. 1993 je v 79. letu starosti
umrla  ga. Ivanka Fras. (Imenovali so jo
tudi Greta.) Pokojna je bila rojena 13.
4. 1914 v Mariboru. Po vojni je živela
v glavnem v Linzu. Sestri Antoniji in
nečakom Lojzetu, Srečku in Tonetu iz¬
rekamo iskreno sožalje.

Velikonočni obredi in maše bodo tudi
letos kakor vsa prejšnja leta. Vsem želi¬
mo blagoslovljene velikonočne
praznike!

—

avstrija

>_ j

LINZ

Gospod župnik Ciril Lavrič 75 let. —
16. 3. 1993 je naš upokojeni g. župnik
izpolnil 75. rojstni dan. Četudi je že
tretje leto v pokoju, a pomaga pri slo¬
venskih sestrah v Gorici, še vedno živi
med nami v naših srcih; upamo, da se
bo kmalu zopet vrnil med nas, da bo
z nami užival zasluženi pokoj. Dobro
vemo, da je on tisti, ki je postavil našo
slovensko skupnost v Linzu na noge
in samo po njegovi zaslugi smo prišli

Skupinska slika z upokojenim župni¬
kom Cirilom Lavričem, ki je nedavno
■ slavil 75. rojstni dan.

do narodnih noš in do prostorov Slo¬
venskega centra, ki ga zdaj uporablja¬
mo. Vseh dobrot in zaslug ni mogoče
naštevati, toda zato ga lahko imenuje¬
mo duhovnega očeta naše skupnosti
v Linzu. Za njegova dela mu lahko
povrne samo gospod Bog. Mi pa mu
želimo predvsem zdravja in kličemo še
na mnoga leta!

Vsa leta, ko je g. župnik Lavrič živel
med nami, je slavil svoj god in rojstni
dan skupaj za našimi ribami, toda tudi
letos je bilo njegovo mesto prazno, ko
so slavile v centru Matilda Tkalec,
Anica Sadi, Matilda Grandovec in An¬
tonija Zore. Kuhale in stregle so v glav¬
nem godovnjakinje same in so imele
polne roke dela, saj je bil center zase¬
den do zadnjega kota. Godovnjakinje
so spekle tudi potice in drugega peci¬
va, da je bilo vsega dosti na razpolago.

* -»

belgija

> _ >

CHARLEROI-MONS-BRUXELLES

Le nekaj novic v časovnem redu.

V župni cerkvi Svete Trojice v Halo¬
zah (Slovenija) sta se v soboto, 26. de¬
cembra 1992, poročila  g. Edvin Šprah
iz Maribora in gdč. Marija Krnjak iz
Bruslja. Civilno poroko so praznovali
teden prej, 19. decembra, v Jette, Bru¬
selj. Mladoporočencema želimo polno
božjega blagoslova na njuni skupni
življenjski poti.

S poročnega slavja v Bruslju: g. Edvin
Šprah in gdč. Marija Krnjak s svojci.

21

V kliniki Notre-Dame v Charleroi je
14. januarja letos umrl g.  Rado Zorzut
iz Monceau-sur-Sambre. V svoji bolez¬
ni je iskal zdravja v bolnici, pa so bili
vsi napori zaman. V župni cerkvi St.
Louis v Monceau smo imeli sveto mašo
zadušnico in slovenska molitev ga je
pospremila na zadnji poti. Pok. Rado
se je rodil 20.1. 1925 v Vedrijanu, Slo¬
venija. Leta 1948 je prišel v Belgijo in
delal več let v rudniku, nato pa v žele¬
zarni. Rad je bral Našo luč in vsakolet¬
ni Mohorjev koledar. Naj počiva v miru
božjem. Njegovi sestri ge. Ani Dumont
in ostalim sorodnikom naše sožalje.

Vsem rojakom in rojakinjam želim
vesele velikonočne praznike. Vse va¬
bim, da se v čim večjem številu udele¬
žijo velikonočne božje službe v Charle¬
roi v nedeljo, 11. aprila, ob 11. uri.

LIMBURG-LIEGE

Eisden: ..Slomšek" je za rojake, ki
imajo 50 in več let, pripravil prijetno
družinsko srečanje  s kulturnim progra¬
mom in pogostitvijo. Uspelo srečanje!
Iskrena hvala našim gospem, ki so pri¬
pravile dobrine za pogostitev.

Maasmechelen:  Naši so pridno so¬
delovali pri nabiralni akciji občine
Maasmechelen v korist žrtvam vojne
na Balkanu.

Novi članici božjega ljudstva: V dru¬
žini Maks Hribernik in Marija Lojz se
je rodila hčerka, ki so ji ob krstni vodi
dali ime Marija.

Bivšemu članu Vesele mladine g.
Srečku Žabotu in njegovi ženi ge.
Hilde Van Eyck se je v Tongernu rodila
hčerka, ki so jo bo krstu zaklicali ines.

Ob rojstvu obeh deklic staršem is¬
kreno čestitamo in voščimo obilje bo¬
žjega blagoslova.

Naša velika noč.  Naša velikonočna
slavja se bodo odvijala kot vsa zadnja
leta. Blagoslov velikonočnih jedil bo na
veliko soboto. Slovesno vstajenje bo v
Eisdenu na velikončno jutro ob 6. uri,
v Hoevezavelu pa na velikonočni pone¬
deljek ob 9. zjutraj. Podrobnosti glejte
v Bakli. Najlepša priprava na veliko
noč je resna duhovna obnova.

francija

PARIZ

Maša za Slovence je vsako nedeljo
ob petih popoldne  v cerkvi sv. Terezije
vChatillonu, poleg Slovenskega doma.

Velikonočna obnova  nam bo poma¬
gala, da se bomo bolje poglobili v
skrivnost Kristusovega odrešenja, da
bo tako praznik Kristusovega vstajenja
tudi naš praznik.

Velikonočna obnova bo:

— na cvetno nedeljo  (4. 4.) ob pol
štirih popoldne, pred obredi cvetne
nedelje,

— na veliki četrtek in veliki petek  ob
osmih zvečer, pred obredi, ki bodo ob
devetih,

— na veliko soboto ob sedmih zve¬
čer.  Obredi velikonočne sobote bodo
ob osmih zvečer.

Naša rojakinja gospa Bernardka
Fink  je v petek, 26. februarja, pela pri
koncertu v Salle Pleyel, Honneger la
Cantique de Paques, mezzo soprano,
Mozart, Messe en Ut mineur, soprano.
Njeno čudovito petje je nabito polna
dvorana nagradila z burnim ploska¬
njem. Gospa Bernardka Fink živi sedaj
v Pragi, kjer je njen mož, dr. Zdravko
Inzko, avstrijski veleposlanik.

V ponedeljek, 26. aprila 1993, bo v
občinski palači v Chatillonu odprtje
razstave  sester Andrejke in Marjetke
Dolinar, slovenskih slikark iz Argenti¬
ne. Odprtje bo ob 19. uri. Sledil bo
koncert klasične glasbe skupine
Ramovš Comsort iz Ljubljane. Koncert
bo ob 20.30, ali v kakšni občinski dvo¬
rani v Chatillonu, če pa to ne bo
mogoče, pa v cerkvi sv. Terezije.

Tradicionalno prvo majsko srečanje
bo v Slovenskem domu v soboto, 1.

-;-- \

berite in širite

našo luč

_

maja.  Maša bo ob pol osmih zvečer,
srečanje pa ob pol devetih zvečer.

CHILLEURS (Loiret)

Na velikonočni tuzemski) ponede¬
ljek — 12. 4. — bo ob desetih dopol¬
dne skupno praznovanje velike noči.

Pas-de-Calais in Nord

Veliki teden  je višek cerkvenega leta.
Postni čas nas je pripravljal, zlasti ču¬
doviti pastirski list naših slovenskih
škofov o ponovni evangelizaciji naše
Evrope. Prisluhnimo, vključimo se z
vsem srcem v to duhovno prenovo, kot
nas je duhovnik pozval na pepelnično
sredo: Spreobrnite se in verujte evan¬
geliju!

Spored velikega tedna:

Bruay-en-Artois:  maša 4. in 11. apri¬
la, to je na cvetno nedeljo in veliko noč.

Blagoslov jedil na veliko soboto, 10.
aprila, ob 14. uri v cerkvi sv. Barbare.

Nice: Gospodinja Darinka je pripravila
krofe.

22

Pustna nedelja je
bila priložnost za
nekatere rojake,
da so se zbrali pri
Furlanovih v St.
Laurent du Var.

Lievin:  Obredi velikega tedna: v četr¬
tek in petek ob 18. uri. Na veliko sobo¬
to z blagoslovom jedil ob 20. uri.

Duhovne obnove s priliko za spoved:
v Armentieresu 4. aprila ob 16. uri v
cerkvi sv. Terezije; v Croissillelsu 3.
aprila ob 18.30 uri.

Morebitne spremembe po dogovoru!

Vsem rojakom želimo milosti polne
praznike Gospodovega vstajenja!

FREYMING-MERLEBACH

in okolica

13. februarja je bil kulturno zabavni
večer v Restaurant d'entreprise HBL
v  Freyming-Merlebachu. Prijatelji slo¬
venske katoliške misije in cerkveno
pevsko društvo Mgr. Grims so priredili
lepo obiskan večer (okoli 600 gostov),
katerega izkupiček je namenjen slo¬
venski Karitas za begunce na ozemlju
Slovenije. Izkupiček je znašal 30.000
francoskih frankov. Bogu in vsem
hvala za lep večer in požrtvovalno
delo.

Na pepelnično sredo, 24. februarja,
smo pospremili k večnemu počitku
91-letno Antonijo Rudež v Morsbachu,
mater predsednika cerkv. pevskega
zbora. Bogu priporočamo to vzorno kr¬
ščansko dušo in izrekamo sožalje čla¬
nom družine.

5. in 6. marca so se odvijale v sta¬
rem mlinu Thicourt dvodnevne duhov¬
ne vaje, ki so bile za zimsko dobo lepo
obiskane. Poletne duhovne vaje na te¬
mo očenaša bodo 30. in 31. avgusta
ter 1. septembra 1993. Vsi prav lepo
vabljeni.

V nedeljo, 7. marca, so na general¬
nem zasedanju odbora prijateljev slo¬
venske katoliške misije Freyming-Mer-
lebach ponovno izvolili za predsednika
g. Mahca. Čestitamo in vsemu odboru
želimo lepo sodelovanje v bodočnosti.

30. aprila ob 19. uri bo v kapeli sve¬
tega Jožefa v Merlebachu darovana sv.
maša v zahvalo za 10 let mašniškega
posvečenja g. Jožeta Kamina.

1. maja  bo srečanje slovenskih ro¬
marjev v cerkvi v Habsterdiku. Vsa
društva lepo vabljena k sodelovanju,
saj bo odslej ta dan izbran kot dan
vseh slovenskih društev. Ob 16. uri za¬

ključne litanije Matere božje z blago¬
slovom v kapeli doma. Vsem se zahva¬
ljujemo za sodelovanje, Bogu pa za
dar vere.

c -'

nemčija

._ *

STUTTGART-okolica

• Aktualna Pastirska pisma za
postni čas.  — Letos obravnavata pa¬
stirski pismi za postni čas slovenskih
škofov in tukajšnjega nemškega škofa
isto tematiko. V obeh pismih gre za
vprašanje nove evangelizacije ob spo¬
znanju, da mnogo odraslih kristjanov
ne pozna več Kritusovega veselega oz¬
nanila ali pa ga je odrinila iz vsakdanje¬
ga življenja.

Nemški škof, dr. VValter Kaspar, je
dal svojemu pastirskemu pismu za
postni čas naslov: „Vi mi boste priče"
(Apd 1, 8) in poziva vse osveščene
kristjane, da s svojo besedo in zgle¬
dom oznanjajo Kristusa razkristjanjeni
okolici. „Cerkev ni v prvi vrsti organiza¬
cija tudi ne obstaja iz funkcij in oblasti.
Vsi smo Cerkev, Cerkev ljudi, grešnih
ljudi. To pa ni vse. Cerkev je od Boga
izvoljeno in skozi zgodovino vodeno

ljudstvo. Je Jezusovo telo z različnimi
udi, ki imajo vsak svojo nalogo . . . “
je zapisal škof Kaspar.

Pismo slovenskih škofov smo delno
brali pri mašah in delno razposlali med
rojake v prilogi Med nami povedano,
pismo nemškega škofa pa je prevedel
v slovenski jezik župnik Janez Demšar
in smo ga v celoti skupaj z Našo lučjo
razposlali rojakom na tem področju.
Vsak ga je lahko dobil tudi pri sloven¬
skih mašah. Tisk tega pisma je financi¬
rala škofija Rottenburg-Stuttgart.

• Predpustno veselje.  — Letos
smo se zbrali k pustnim srečanjem na
treh krajih. Začelo se je v VVeiftbachu
v okraju Hohenlohe. Na pobudo kra¬
jevnega župnika, ki je po rodu iz Indije,
smo se v soboto, 13. februarja, zbrali
skupaj z nemškimi rojaki k službi božji
ob koncelebraciji obeh duhovnikov. V
nagovoru je indijski župnik poudaril,
da je krščanstvo vera pristnega vese¬
lja. »Jezusu so v teku življenja samo
dvakrat pritekle solze žalosti, vedno
znova pa je poskrbel za veselje svojih
poslušalcev, bodisi z besedo ali deja¬
njem," je dejal.

Po božji službi je vsaka narodnost
praznovala veseli večer zase, ker za
vse ni bilo tam dovolj velike dvorane.
Nemški rojaki so šli praznovat v Forch-
tenberg, Slovenci pa smo ostali v
VVeifibachu — in se tam veselili do poz¬
nih nočnih ur. Seveda ni manjkalo do-

23

Tomaž Tiselj, po rodu iz Zdenske vasi
na Dolenjskem, je za poročni dan (24.
10. 1992) popeljal svojo nemško neve¬
sto Klavdijo Strohsack v Slovenijo.
Pred oltar sta šla pri Sv. Antonu, Do¬
brepolje.

Dr. Marko Dvorak iz Ulma rad prihaja
med Slovence v Stuttgart. Ko so ti v
Esslingenu praznovali dan slovenske
zastave (29. 9. 1991), je bil gospod
Dvofak glavni govornik. Pa tudi pozne¬
je se je še dvakrat prikazal na sreča¬
njih Slovencev v Stuttgartu.

brega peciva, ki so ga prinesle s seboj
rojakinje.

Slovenska mladina je v soboto, 20.
februarja, priredila svoj predpustni ve¬
čer v dvorani pri cerkvi sv. Konrada v
Stuttgartu. Okrog 60 se jih je odzvalo
vabilu in nekaj jih je prišlo celo iz Ingol-
stadta in Ulma. Godbo so naročili iz
Berlina, od koder je prišlo 6 mladih
muzikantov, s katerimi se naši poznajo
z raznih drugih srečanj. V sporedu je
nastopila tudi mladinska folklorna sku¬
pina iz Stuttgarta in pa coprnice iz
Schvvieberdingena, ki jih je za to prido¬
bil rojak Anton Strojan, ki je v tamkajš¬
nji nemški župniji zelo aktiven, pred¬
vsem, kar zadeva zbiranje pomoči za
bosanske begunce. Tudi maškara iz
Ptujskega polja se je gibala med mla¬
dimi obrazi, ki so se vedno znova po¬
stavila v krog za skupno petje.

Osrednja družabna prireditev ob
praznovanju veselih pustnih dni pa je
bila v Esslingenu na samo pustno ne¬
deljo. Zbralo se je okrog 250 rojakov
(več jih v dvorano ni moglo), da vsaj
za nekaj uro pozabijo na vsakdanje
skrbi ob nastopu Domačega zvona, ob
veselih vižah Slovenskih muzikantov iz
Sindelfingena, ob tomboli, skupnem
petju in kramljanju. Kot že nekajkrat,
so rojakinje napekle doma dobrih
pustnih krofov in flancatov, da so se
navzoči lahko poslužili tudi tovrstnih
dobrot. Izkupiček so namenile reve¬
žem, ki si takega večera ne morejo pri¬
voščiti. Za to lepo gesto se jim tudi na
tem mestu iskreno zahvaljujemo.

• Mednarodna maša v Schvvieber-
dingenu.  — Rojak Anton Strojan iz
Škofje Loke je zelo aktiven član v
katoliški župniji Sv. Petra in Pavla v

Schvvieberdingenu. Posebno se zavze¬
ma za zbiranje pomoči bosanskim be¬
guncem, pa tudi interese tujcev krepko
zastopa. V tej župniji je sicer le malo
Slovencev, a gospod Strojan se je zelo
zavzel, da se tam organizira medna¬
rodna maša in po maši diskutira o po¬
ložaju v nekdanji Jugoslaviji. Pri maši
je pel moški zbor Domači zvon iz Stutt¬
garta ter po maši dodal še tri narodne
kar pred oltarjem, za kar je žel bogat
aplavz navzočih Nemcev, Hrvatov, Bo¬
sancev in Slovencev. Po maši je bila
v dvorani diskusija o položaju v nek¬
danji Jugoslaviji, ki jo je vodil dr. Janez
Zdešar iz Munchna. — Vse to je bilo
v nedeljo, 7. marca.

OBERHAUSEN

Te dni je tu pri nas postalo nenado¬
ma toplo. Skoraj se je že zazdelo, da
prihaja v deželo pomlad. Nekateri so
jo kar zares začutili. Sonce, ki greje,
je kar pravo znamenje za gorečnost,
h kateri nas kliče sedanji čas.

Postni dnevi in tedni že po naravi
niso čas, ko bi se dogajale na ravni
župnije stvari, ki jih navadno razglaša¬
mo v sporočilih na tem mestu. V tem
zapisu se bomo ustavili ob dogajanjih,
ki so običajna in tečejo leto in dan kot
reden program.

Maše so seveda eden najbolj pou¬
darjenih in glavnih delov župnijskega

Slovenski muzikantje iz Sindelfingena
na pustni prireditvi v Esslingenu 21. fe¬
bruarja letos. Ko so pritisnili na knofe,
je redkokdo ostal pri mizi.

24

Župan Jože Strgar med Slovenci
v Berlinu.

življenja. Ob njih se zbere v krogu ene¬
ga meseca največ Slovencev skupaj.
To se seveda kristjani, ki iz prepričanja
in s posebnim veseljem pridejo častit
Boga v domačem jeziku. Vernega člo¬
veka poživi domača slovenska pesem.
Cerkvena je še posebej svojevrstno
doživetje, saj izraža globoke stvari, ki
jih komaj moremo dojemati z razu¬
mom. Slovenske cerkvene ljudske pe¬
smi so pač najpristnejši izraz sloven¬
skega verskega čutenja. Zaradi tega
nas tako prevzamejo in nas napolnijo
s posebnim slavnostnim vzdušjem.
Skoraj povsod so v skupnostih nastali
tudi krogi tistih nekaj ljudi, ki ne samo
da radi pojejo, ampak tudi znajo peti.
Ti potegnejo ostale za seboj v pravo
tonsko lego, da je pesem ne le glasna,
ampak postane lepa, prijetna za uho.
Tako prav pogosto slišimo pripombo
slučajno mimogredočega, ki je slišal
slovensko pesem v cerkvi, da so naše
melodije lepe. Tedaj smo ponosni na
svojo kulturo in nam zraste zavest, da
je pesem govorica, ki pove nekaj lepe¬
ga tudi tistemu, ki ne pozna jezika in
pomena prepevanega besedila.

Seveda se prav zaradi tega sloven¬
skim katoličanom tukaj pridruži več¬
krat ta ali oni rojak, ki ne da veliko na
vero. Nekateri imajo pač radi sloven¬
sko družbo in seveda pesem, tako da
premaga v njih čut za skupnost in z
enako nestrpnostjo pričakujejo dan,
ko se strne krog starih znancev in se

v tem krogu obnavlja slovenska go¬
vorica.

Posebej velja to za manjše skupno¬
sti, kjer ni kakšnih drugih možnosti za
slovenska srečanja. Kjer pa so seveda
slovenska društva ali pa se že dlje zbi¬
rajo Slovenci po prijateljskih vezeh
skupaj, tam pa se neverni ali po svoje
verni rojaki ne pridružujejo slovenski
mašni skupnosti. Še dolgo bomo naj¬
brž nosili posledico nekdanje pretirane
skrbi društev, da bi se ja ne pokazala
kakšna povezava s slovensko župnijo.
Tako so skoraj povsod v društvih na¬
stali krogi dokaj vplivnih ljudi, ki so
nekdaj krepko skrbeli za pravo linijo,
danes pa počno isto za spoznanje tiše.
Seveda ta razklanost ni le posledica
odvisnosti društev od nekdanje komu¬
nistične oblasti v domovini, ampak tudi
liberalističnega in materialističnega
mišljenja, ki je v ljudeh. S tem se bomo
verni vedno srečevali. In neverni se
bodo srečevali z vernimi vedno tudi v
bodoče.

Pomembno bi bilo za ene in druge
Slovence, da se v vseh stvareh, kjer se
dogaja kaj slovenskega na tujem,
medsebojno ščitijo in podpirajo. Ne pa
da si ovirajo medsebojna prizadeva¬
nja. Tega novega, neobremenjenega
mišljenja je vse več. In to je razveselji¬
vo opazovati tudi pri nas, kljub še
vedno očitnim znamenjem ozkosti in
zadrtosti posameznikov. Zadnji izrazit
primer imamo v kraju Gutersloh ob
pustni prireditvi.

Tudi to je naše današnje slovensko
življenje na tujem. Tudi s tem imamo
še krepko opraviti vsak dan v naših
krogih. Vendar je veliko ljudi za odprt

Pustovanje v Berlinu.

pogovor, še več rojakov pa se brez veli¬
kih besed enostavno zdrži enostran¬
skih sodb. To pa je krepka in za širši
krog koristna postna vaja.

BERLIN

• Obisk in pustovanje v Berlinu.  —
Na povabilo društva Slovenija je prišel
v Berlin na proslavo ob slovenskem
Kulturnem prazniku inž. Jože Strgar,
župan mesta Ljubljana. Veseli smo bili
tudi v slovenski župniji, ko smo lahko
gospoda župana pozdravili v naših
prostorih.

Prav gotovo se s takimi obiski utrjuje
naša narodna zavest, hkrati pa se raz¬
dalja med matično domovino in zdom¬
stvom zmanjšuje. Razdalja med ljub¬
ljansko in nemško metropolo bo še
manjša, če bo zares ljubljanska Mest¬
na skupščina prevzela pokroviteljstvo
nad berlinskimi Slovenci, nad obema
organizacijama, nad društvom Sloveni¬
ja in nad Slovensko katoliško misijo.
Želimo in upamo, da se bo to kmalu
zgodilo.

• Samo en teden pozneje je slo¬
venska župnija organizirala pustova¬
nje,  dan, ki ga mnogi pričakujejo. Eni
so ga veseli, ker na neki način s pust¬
nim časom izginja zima; prihajajo to¬
plejši dnevi. Drugi so ga veseli, da
smejo biti takšni, kakor so si kdaj želeli
ali sanjali. In zopet drugi, da se sreča¬
jo s prijatelji, znanci . . . Da, tako
kakor so različne želje na začetku za-

25

bave, takšna, tako pisana je potem tudi
družba; toliko bogatejša, v različnih
originalnostih, je potem tudi prireditev.

Osrednji dogodek pustne prireditve
je bilo seveda ocenjevanje mask, otro¬
ških in odraslih. Posebej je še treba
poudariti, da so nekateri bili zares ori¬
ginalni in da so morali za to original¬
nost uporabiti mnogo časa. Vsi so se
zares veselili, posebej še tisti prvi štirje
od otrok in odraslih, ki so bili na¬
grajeni.

Da je bilo zares veselo in luštno, pa
je skrbel ansambel Fis iz Novega
mesta, ki nam je poleg igranja prinesel
tudi nekaj domačnosti.

Na koncu naj končam s kitico pesmi,
ki je znana v Pomurju:

Po potokih curilo,
po bregovih zelenilo  —
oj, veselo je bilo.

FRANKFURT Z OKOLICO

• llbenstadt  je majhno mestece v
bližini Frankfurta, v dolini reke Nidda.
Znamenito je po svoji slikovitosti, po
lepi baziliki in tudi po tem, da je eno
redkih, če ne edino mesto v pokrajini
Hessen, kjer so katoličani v večini. Že
več let župnikuje tu naš slovenski rojak
dr. Vinko Kraljič. Uspelo mu je izredno
dvigniti versko življenje, nemški zbor je
naučil peti slovenske cerkvene pesmi,
nekatere celo v slovenskem jeziku, in
s tem zaslovel daleč naokrog, saj sicer

Utrinek s pustovanja v Frankfurtu.

Nemci poznajo le enoglasno petje.
Nad melodiko slovenskih pesmi pa so
vsi, ki jih slišijo, od organistov do pre¬
prostih ljudi, navdušeni.

Marsikaj je s svojim slovenskim
čutom za lepoto in umetnost polepšal
v cerkvi; na pobudo svoje matere je na
podstrešju poiskal že zavrženi križev
pot, ga dal obnoviti in postaviti nazaj
v cerkev. Nemški župnik iz Licha je
dejal, da bazilika v llbenstadtu še nikoli
prej ni bila tako lepa, kot je sedaj. To
je lepo priznanje slovenskemu duhov¬
niku ter obenem dokaz, da imajo tudi
Nemci radi, če cerkev ni tako pusta,
kot sicer sami mislijo, da mora biti.

Slovenci smo poromali v llbenstadt
po novem letu, da bi doživeli lepoto il-
benstadtskih jaslic, ki tudi slovijo daleč
naokrog, seveda spet po zaslugi ne¬
umornega g. Kraljiča. Pri vsej svoji za¬
poslenosti pa si nekajkrat na leto
vzame čas, da pride med nas Sloven¬
ce, zlasti pred prazniki, ko nam je na
voljo za spoved.

• Slovenski kulturni praznik  smo
letos praznovali 7. februarja skupaj s
slovenskim društvom Sava. S svojim
obiskom nas je počastil tudi veleposla¬
nik Republike Slovenije v Bonnu, dr.
Boris Frlec. Nekateri so ob prvem
skupnem nastopu sicer imeli pomisle¬
ke, ker so odnosi med društvom in
župnijo obremenjeni s preteklostjo, a
je polnoštevilčna navzočnost v cerkvi
in dvorani ter zadovoljstvo skoraj vseh
navzočih potrdilo željo Slovencev v
Frankfurtu, da se začne nova doba
brez delitve v dva tabora. Najprej smo
se v velikem številu (preko 200) zbrali

vcerkvi HerzMarienspri maši, pri kate¬
ri je prepeval oktet iz Pišec iz Slovenije.
Po maši je isti oktet nastopil še v dvora¬
ni pod cerkvijo z vmesnimi recitacijami
članov društva Sava in otrok sloven¬
skega dopolnilnega pouka. Gradivo za
predstavitev imenitnih, a premalo zna¬
nih Slovencev, med njimi tudi svetni¬
škega škofa Slomška, je pripravila
učiteljica slovenskega pouka gospa
Mira Turk-Radikovič.

• Ansambel,Stari znanci'  že dolga
leta skrbi za dobro voljo in ples na
naših martinovanjih in pustovanjih.
Nekaj članov ansambla živi med nami
v Frankfurtu, nekaj pa se jih je vrnilo
v Slovenijo in se na povabilo vodje an¬
sambla, g. Ropoše (ki zaradi poškodbe
žal ne more več igrati harmonike), radi
vračajo med nas. Tako je bilo tudi letos
na pustovanju. Nemška župnija St. Bo-
nifatius nam je velikodušno dala na
razpolago lepo okrašeno dvorano,
kvintet je neumorno igral vesele viže,
da so plesalke in plesalci lahko urno
vrteli pete, rojak Tine pa je spekel
okusnega odojka in ocvrl prave sloven¬
ske krofe, da so se gostje lahko dobro
okrepčali. G. Flajšman je organiziral
še mnogo drugih požrtvovalnih Sloven¬
cev, ki so se žrtvovali za to, da so drugi
imeli lepo pustovanje. Najbolj je skrbe¬
lo, kako bomo nadomestili našo dolgo¬
letno neumorno kuharico, Marijo
Majer, ki se je ravno tedaj odpravljala
v bolnišnico na operacijo. Vse se je

Sodelavci slovenske župnije v Frank¬
furtu na pustovanju.

26

dobro izteklo: srečno je prestala ope¬
racijo in našli smo druge pridne roke,
ki so jo nadomestile. Za mnoge je kar
prehitro prišla ura, ko je bilo treba
končati, za neumorne sodelavcč pa se
je noč zaradi pospravljanja in čiščenja
dvorane podaljšala do zgodnjih jutra¬
njih ur, a so vsi brez nejevolje zdržali
do konca.

Vroča želja vseh aktivnih članov slo¬
venske župnije pa je, da bi se nam
gostje, ki prihajajo na naše veselice,
večkrat pridružili tudi ob nedeljah pri
slovenski maši. Nekaj novih obrazov je
že opaziti, ostale pa še vabimo. Nekdo
je v šali rekel: ali tisti, ki pravijo, da za¬
hajajo k nemški maši, lahko tam po
slovensko pojejo?

MUNCHEN

• Februarja smo ponovno organi¬
zirali priljubljen tečaj za naše zakonce.
Tokrat smo v našo sredo povabili v Slo¬
veniji zelo priznanega strokovnjaka za
družinsko pastoralo p. prof. dr. Vinka
Škafarja, ki poleg predavanj na Teolo¬
ški fakulteti že več kot deset let ureja
priljubljeno Družinsko prilogo v našem
osrednjem verskem časopisu Družina.

V župnišču se je zbralo 8 zakonskih
parov s svojimi otroki. Za njihovo varst¬
vo sta poskrbeli naša skrbna Kristina
in ing. Magajnova.

Kapucinski provincial, prof. dr. Ška¬
far, je svoje misli uredil v tri sklope:

a) Ljubezen pomeni odločitev za
partnerja. Od njega se učim, on me
bogati, preko njega se posvečujem.
Zato je treba negovati iskrenost, pri¬

znavati lastne napake, ohranjati je tre¬
ba higieno misli, ne podcenjevati
zakonca.

b) Kristjani smo duhovniško ljud¬
stvo. Daritev bodi vse naše 'življenje.
Kakor se Bog daje in posvečuje nas,
tako bi se drug drugemu morala razda¬
jati tudi zakonca: „Vzemi mojo ljubezen
in se nahrani z njo!" Zakon je novo ob¬
zorje mojega bivanja, posvečenega bi¬
vanja.

c) Človek je bitje odnosov. Važno je
živeti za skupne ideale. Ne malome¬
ščanstvo, zasebništvo, temveč skup¬
nost, odprtost. Biti poročen pomeni
gojiti poslanstvo, ki nam ga je zaupal
Bog.

To je le delček bogastva, ki nam ga
je posredoval predavatelj. Vse nam je
bilo skupno: Izmenjali smo si misli, iz¬
kušnje ter doživeli lep in bogat dan.

Eden izmed zvestih udeležencev je
takole zapisal: „Danes imamo poleg
dela za marsikaj čas: za šport, razve¬
drilo, neomejeno gledanje televizije,
čiščenje avtov. Pravimo, da smo obre¬
menjeni, v stresu. Za partnerja, soza-

Zakonci iz Munchna
s p. dr. Vinkom Škafarjem.

konca zmanjkuje časa. Zato občasno
škriplje. Današnje srečanje je bilo
prava duhovna hrana za vse navzoče."

• Zapustila nas je Slavica Žohar,
roj. Bundaria.  Pokojnica je bila iz Prek¬
murja. Že mlada je šla z doma in delala
v Avstriji in Švici. Pozneje se je poroči¬
la v Munchnu. Skoraj deset let je bole¬
hala za multiplo sklerozo. Med njeno
težko boleznijo je zanjo zelo vzorno
skrbel in ji stregel njen soprog. Doča¬
kala je komaj 39 let. Njenemu možu
Dragu in hčerki Tatjani naše iskreno
sožalje.

berite in širite Našo luč!

Pokojna Slavica Žohar, roj. Bundaria.

27

Naša velika noč:  Blagoslov veliko¬
nočnih jedil bo na veliko soboto v Lin-
denheuvelu pri g. Staniju Kropivšku ob
17. uri, v Heerlerheide v župni cerkvi
pa ob 16. uri.

Slovesno vstajenje s procesijo in
mašo bo v velikonočnem jutru ob 7,30
v Heerleheide.

Gospod je vstal, vstanimo tudi mi,
aleluja!

• Slovenska zveza  je imela 27. fe¬
bruarja v Landskroni svoj letni zbor. Na
njem so izvolili vodstvo za naslednje
leto. Po besedah ponovno izvoljenega
predsednika g. Branka Jenka ima ta
zveza pomembno vlogo v povezovanju
in usklajevanju dela slovenskih društev
na Švedskem. V veliki meri pa pripo¬
more tudi, da ta dejavnost pred šved¬
sko oblastjo ne ostane v anonimnosti,
saj zanjo štejejo samo takšne organi-

Marija Mak — odlikovana za vodenje
podjetja.

zacije, ki so povezane v vsedržavno
zvezo. Gost tega srečanja je bil tudi iz¬
seljenski duhovnik Jože Drolc. Spre¬
govoril je o nekaterih načrtih za bin-
koštno srečanje 30. maja v Vadsteni,
ko bomo praznovali 20. obletnico na¬
ših romanj v ta zaradi sv. Brigite tako
znameniti kraj Švedske.

• Priznanje slovenskima podjetni¬
koma.  Švedska gospodarska zbornica
je zakoncema Ludviku in Mariji Mak
lani podelila priznanje kot najuspeš¬
nejšima podjetnikoma občine Vagge-
ryd v letu 1991. Takšno priznanje po¬
deljujejo le vsakih nekaj let. V diplomi
o odlikovanju sta pohvaljena za zgled,
ki sta ga z vodenjem svojega podjetja
dala drugim podjetnikom in družbi. Po¬
krajina Smaland, kjer se nahaja Vag-
geryd, je nekakšna švedska Ribnica in
slovi po malih podjetnikih, ki v sedanji
gospodarski krizi vračajo zaupanje v
švedsko podjetništvo. Zato ima še toli¬
ko večjo veljavo prvo mesto, ki sta ga
med njimi dosegla naša rojaka s svo¬
jim podjetjem za trgovino in predelo¬
vanje furnirja z imenom Mačk Faner.
To uveljavljanje Slovencev v švedskem
gospodarstvu je lep prispevek k pro¬
mociji Slovenije, saj so o tem pisali
švedski gospodarski časopisi, poleg
lokalnih pa še pokrajinski iz Jonkčpin-
ga in Varnama. G. Ludvik Mak navad¬
no orgla pri slovenskih mašah. Zadnje
nedelje smo ga pogrešali. Pozneje
smo zvedeli, da se je mudil v Sloveniji,
ker v Slovenski Bistrici odpira pred¬
stavništvo svoje tovarne. Torej se na
Švedskem tako znani duh podjetništva
iz Smalanda počasi in vztrajno seli v
Slovenijo. Razveseljivo!

SOLOTHURNSKO PODROČJE

• Prešernov dan  — Dan pred
Prešernovim dnevom, dnevom sloven¬
ske kulture, smo imeli, kot po navadi
na 1. nedeljo v mesecu, v Bernu mašo.
Pogovor pri kavi po maši je kajpada na¬
nesel na značaj in pomen naslednjega
dneva. Kar se oglasi gospa Lea (zaradi

Ludvik Mak — marljiv orglar in uspešen
podjetnik.

stvari same je treba pripomniti, da sta
si z Abrahamom že segla v roke) in
pravi, da še zna na pamet Prešernov
uvod h Krstu pri Savici. „Povej ga!" je
bilo brž slišati kot prošnjo. In ga je.
Marsikdo od udeležencev ga je najbrž
slišal po precej dolgem času.

Naslednji dan, na sam slovenski kul¬
turni praznik, je bila zvečer proslava v
Staldnu (kanton VVallis). V bližnji manj¬
ši kapeli je bila najprej ob 19. maša,
nato pa v restavraciji družabni večer.
Nekaj misli o slovenskem kulturnem
prazniku, pesem-hvalnica o Prešernu,
deklamacija uvoda h Krstu pri Savici
(kot v Bernu) in nekaj dogodkov iz živ¬
ljenja našega največjega pesnika je
sestavljalo kratek kulturni program.
Sledila je okusna večerja, nato pogo¬
vor, pesem, glas harmonike in zraven
celo ples — pač v slovenskem ljud¬
skem slogu. Kakorkoli že, tudi na tak
način se za kakšen centimeter podalj¬
ša ta ali ona slovenska koreninica in
zaželeni kakšen list na slovenski lipi.

• Duhovna obnova —  Na začetku
postnega časa smo z namenom, da bi
se čimbolj poglobili v pripravo na
velikonočne praznike, imeli od 20. febr.
do 7. marca duhovno obnovo.  Ob so¬
botnih in nedeljskih mašah je bilo raz¬
mišljanje po evangeliju in daljše preda¬
vanje pred mašo ali po njej, pri večer¬
nih mašah med tednom pa samo po-
evangeljski nagovor. Obnovo je vodila

28

NEPOPOLNE IN NEDOREČENE

OKROGLE MIZE

Pred kratkim sem na naši televiziji
gledal okroglo mizo o dachauskih in
drugih povojnih procesih. Predvsem
sta manjkala pri njej Ivan Maček in
Mitja Ribičič, ki bi mogla takoj odgovo¬
riti na marsikatero vprašanje.

Ali je pri nas zares konec komuni¬
stične vladavine? Domnevam, da Ma¬
ček in Ribičič uživata svoji zajetni po¬
kojnini in se doma smejeta ..okroglim
mizam", kot je bila tista na naši televizi¬
ji. Sprašujem se, zakaj ju pri RTV Ljub¬
ljana ne povabijo za okroglo mizo, sku¬
paj z njunimi bivšimi žrtvami. Morda ni¬
mata korajže, da bi se odzvala in zago¬
varjala svoje stališče, vendar bi bilo
treba vsaj poskusiti.

s. Marina Štremfelj iz redovne Skupno¬
sti Loyola (ta skupnost je nastala v Slo¬
veniji pred 8 leti in temelji na ignaci-
janski duhovnosti). Nazorno, jedrnato
in prepričljivo je znala poslušalce po¬
vesti v globino človekovega odnosa do
Boga in do sočloveka v vsakdanjem,
mladostniškem in družinskem, življe¬
nju. Duhovne obnove so se poleg
nekaj izjem udeleževali bolj ali manj
redni obiskovalci slovenskih maš, zato
ni zanemarljiva škoda, da so tolikeri
zamudili res lepo priložnost, tako od¬
rasli kakor mladina. A so svoj čas
mnogi od njih prejeli isti Kristusov krst.
Pripadniki istega naroda torej in hkrati
vsaj večina še člani iste Cerkve, pa se,
needini med seboj, po drugi strani
ogorčeno čudimo nerazumljivi bal¬
kanski vojni zmedi ... — Rože ne mo¬
rejo cveteti brez sončne toplote. Ljudje
ne morejo biti res ljudje brez topline
prijateljstva. (Phil Bosmans)

Vsekakor pa s. Marini velja prisrčna
(za)hvala; Bog povrni za vsako besedo,
ki smo jo slišali, z željo, da bi njeno
delo z božjim blagoslovom rodilo boga¬
te sadove pri nas in drugod.

Sicer pa imajo v pravnih državah tudi
druga sredstva, da privedejo ljudi na
javni zagovor. Ali ne bi mogli tovariša
Ivana Mačka in Mitja Ribičiča pa mor¬
da še kakega njunega kolega .povabi¬
ti' pred posebno skupščinsko komi¬
sijo, kamor bi morali priti in odgovarjati
na vsa postavljena vprašanja. Le-tam
bi vsekakor morali biti tudi tisti, ki so
sodelovali pri okrogli mizi o dachau¬
skih in drugih procesih, morda pa tudi
kake druge, še žive in nedolžne žrtve
bivšega komunističnega terorja. V
pravni državi, za katero se razglašamo,
bi moralo biti tako zaslišanje povsem
normalna stvar.

Če smo v resnici odpravili komuni¬
stično vladavino, bi morala biti tudi
povsem normalna stvar, da dokumenti
o vseh nepravičnih procesih in povoj¬
nih pobojih ne bi biii kar naprej .izpo¬
sojeni" neimenovanim osebam, tem¬
več bi morali biti dostopni vsem tistim,
ki jih želijo preštudirati in o tem pisati.

Ta gnoj pred našo hišo, ki se imenu¬
je Slovenija, vsekakor moramo počisti¬
ti, čeprav utegne smrdeti do neba. Saj
bi mogli po opravljenem delu svobod¬
neje zadihati in bi po dolgih oseminšti¬
ridesetih letih začeli spet verjeti v pra¬
vičnost naših oblasti.

Dr. Peter Starič, Ljubljana — DELO,
Ljubljana, 13. 3. 93.

NI VSE SLABO, KAR JE VLADNO

Spomnimo se generalne stavke, ki jo
je pod Peterletovo vlado uprizoril
Semoličev sindikat (edini v času komu¬
nizma), predvsem pa splošnega neza¬
dovoljstva ob takratni zaviralni vladni
politiki do višanja plač.

Gospodarsko-sindikalistični dejav¬
nik, zaradi katerega je tedaj Drnovšku
uspelo, da se je zavihtel na oblast, se
je zdaj obrnil proti njemu. Naša ocena
je, da neupravičeno. Po Drnovškovem
predvolilnem dvigu plač v negospo¬
darstvu je namreč postalo jasno, da je
inflacija le še vprašanje časa, če vlada

ne bo uravnotežila razmerja med proiz¬
vodnjo in plačami.

Zamrznitev plač, ki jo je predlagal
Drnovšek, je torej edina logična in
možna poteza, čeprav je slaba in nepo¬
pularna. Ni namreč mogoče porabiti
več, kot je na razpolago. Prav tako v
proračunskem razrezu ni mogoče raz¬
deliti več denarja, kot ga država ima,
pa naj nam je to prav ali ne.

Osnovno sindikalistično načelo je,
da delojemalec praviloma ne stavka,
če delodajalec nima sredstev, s kateri¬
mi bi lahko ugodil stavkovnim zahte-

f -\

slovenske

radijske

oddaje

• Koln

vsak dan, razen nedelje

16.15—16.50

na frekvencah 31, 41, 49 m
ter 6140, 7130 in 9770 kHZ
v soboto in nedeljo dopol¬
dne ob 9.30—10.20
na frekvencah 41, 49 m ter
5995, 6130 in 7130 kHz

• London
vsak dan

12.00—12.15 na frekvencah
9.61, 11.78, 15.235 MHz
ter 31.22, 25.47 in 16.69 m

v nedeljo dopoldne

11.30— 12.15 na istih frek¬
vencah

vsak večer

18.30— 19.00 na frekven¬
cah 6.05, 9.77, 11.78,

15.315 MHz ter 49.59,
30.71, 25.47 in 19.59 m

• Vatikan
vsak dan

18.45— 19.00 na frekven¬
cah 41 in 49 m ter 1530 kHz

ponovitev naslednje jutro

4.45— 500 na istih frek¬
vencah.

s_ J

29

vam. Ker slovenski sindikati, ki ne
plačujejo stroškov stavk, kot to velja po
svetu, ne upoštevajo teh osnovnih
načel sindikalizma (ki veljajo tudi za
državo kot celoto), vse skupaj pravza¬
prav dobiva politični predznak. Sredst¬
vo politične manipulacije tako v
predprejšnji kot sedanji vladi je seveda
delavec, ki sam stavka, da bi imel še
slabše pogoje za izplačilo že tako sla¬
bih plač.

Čeprav se je Drnovšek ujel v past,
ki si jo je sam nastavil, pa je za sloven¬
sko gospodarstvo bolj pomembno, da
pride do skorajšnje gospodarske rasti,
kot da pride do inflacijske spirale, ki
lahko koristi zgolj in samo političnim in
gospodarskim špekulantom.

Janez Markeš - SLOVENEC, Ljub¬
ljana, 16. 3. 93.

PRED POGOVORI MED DRŽAVO

IN CERKVIJO

Zdi se, da je naša mlada država
končno dosegla tolikšno politično
trdnost, da je začela razreševati
nakopičena odprta vprašanja, ki so
čakala na rešitev več kot eno leto.

Odkar se je začela kriza Demosa, se
ni nič več resnično premaknilo. Tisti,
ki so jo sprožili, imajo na vesti tudi to
izgubljeno leto stopicanja na mestu.
Sedaj prihaja na vrsto tudi reševanje
odprtih vprašanj glede položaja Cerk¬
ve na vseh različnih področjih: gospo¬
darskem, vzgojno-izobraževalnem,
kulturnem in socialnem.

Pred tem pa je obiskal Sveti sedež
predsednik slovenske države Kučan.
Za dogovarjanje med Cerkvijo in
državo predsednikov obisk pri svetem
očetu nikakor ni brez pomena. Ne
samo zaradi tega, ker je slovensko
državno vodstvo končno vendarle dalo
Svetemu sedežu tisto priznanje, ki si
ga je ta zaslužil s svojo podporo slo¬
venskemu osamosvajanju. Ta obisk
ima smisel tedaj, če napoveduje, da
odslej slovenska država ne bo več

KATOLIŠKO SREDIŠČE
SLOVENCEV PO SVETU
SLO-61000 Ljubljana, Poljanska 2,
tel. (061) 454 246, 132 075
faks 446 135

orodje nobene stranke in nobene ideo¬
logije in bo zato lahko tudi do Cerkve
imela drugačen odnos, kot ga je imela
dosedanja partijska država. Predsed¬
nik republike, ki je bil še do leta 1990
predsednik slovenske partije — ta pa
je slovenski Cerkvi in njenim članom
povzročila dosti trpljenja — ni o prete¬
klosti rekel sicer nobene besede. Ven¬
dar je dejstvo, da kot prvi predsednik
slovenske države ni izbral za svoj prvi
obisk v tujini nikogar drugega kot sa¬
mega svetega očeta, mogoče razumeti
tudi kot dejanje sprave.

Ta sprava nam je potrebna. Medtem
ko so tiste vzhodnoevropske države, ki
so se komunizma temeljito otresle, že
zdavnaj članice Sveta Evrope, Sloveni¬
ja lahko samo upa, da bo sprejeta
maja letos. Do zadnjih volitev niso na
Zahodu čisto verjeli naši demokratiza¬
ciji. O tem, koliko je pri nas resničnih
demokratičnih sprememb, jih bomo
prepričali samo z dejstvi.

Tako dejstvo bodo lahko tudi urejene
zadeve s Cerkvijo. Predsednik vlade
se tega očitno dobro zaveda. Vpraša¬
nje pa je, ali se tega zavedajo javna
glasila in številni posamezniki.

Pri tem mislim na tiste, ki so v zad¬
njem času tolikokrat pokazali naspro¬
tovanje do vsega, kar bi vrnilo Cerkvi
normalno mesto v naši državni skup¬
nosti. Dovolj je, da pomislimo na vse
gonje, ki so se uprizarjale proti
vračanju imetja Cerkvi, in na vse laži,
ki so se v zvezi s tem širile. Ti krogi
verjetno menijo, da bi se v glavnem
dalo ostati pri starem, spremenili bi
samo barve in nalepke.

Ti so tudi vrgli v zrak strašilo
„revanšizma“, ki je gotovo eden izmed
vzrokov za nerazumljivo dejstvo, da
imajo danes sodelavci medvojnih in
povojnih zločinov najvišje pokojnine,
njihove žrtve — kolikor jih je še pri
življenju — pa niti krivičnih sodb niso
oproščene.

Privrženci starih časov stavijo verjet¬
no svoje upe tudi v predsednika
države, da bo kot dejansko — čeprav
ne po službi — najmočnejši mož v
državi skrbel, da se ne bi pri nas kaj
preveč spremenilo. Ti se bodo tudi go¬
tovo oglasili proti vsakemu sporazumu,
ki bi Cerkvi vrnil njeno mesto v družbi,
kot ga ima v demokratičnih državah.
Zato bi bil predsednik države po svo¬

jem obisku pri Svetem sedežu v prime¬
ru potrebe dolžan zastaviti svoj vpliv
za to, da bi demokratizacijo tudi na tem
področju izpeljali do konca.

Anton Stres — DRUŽINA, Ljubljana,
21. 3. 93.

ZAKAJ JE ŠLA SKD V VLADO?

Glavni tajnik Slovenskih krščanskih
demokratov je v pismu somišljeni¬
kom v Argentino sporočil, zakaj se je
njihova stranka odločila, da gre v
Drnovškovo vlado. Iz pisma povze¬
mamo glavne misli:

Gre za vprašanje sodelovanja SKD
v koaliciji z Liberalnimi demokrati in
v vladi, v kateri so tudi štirje ministri
iz vrst nekdanje Zveze komunistov.

V Svetu samem, ki je to odločitev
sicer z veliko večino sprejel, so bili tudi
različni pomisleki. Vse te smo „prese¬
jali" v dolgih (tudi do šest ur trajajočih)
sejah. Na stranki smo pripravili tudi
posvet s skupino uglednih katoliških
javnih delavcev, izobražencev in teolo¬
gov — tudi ta skupina se je na koncu
izrekla za podporo vstopu v vlado. Teh¬
tali smo tudi pripombe in mnenja, ki
smo jih dobivali od Slovencev po
svetu in ki so bila pretežno odklonilna.

Kaj nas je pripeljalo k takšni
odločitvi?

Že več mesecev pred volitvami nam
je bilo v stranki jasno, da slovenska
desnica ali desna sredina ne more
računati na absolutno večino v parla¬
mentu. Zato smo si prizadevali, da bi
z združitvijo vseh podobno usmerje¬
nih strank — posebej pa pomembne
in močne SLS, nekdanje Slovenske
kmečke zveze — dosegli vsaj relativno
večino. Ta nam bi prinesla mesto pred¬
sednika vlade, s tem pa tudi možnost,
da sami odločamo, s kom bomo stopili
v koalicijo in v vlado.

SLS smo združitev predlagali že
lani maja. Nato smo jim tik pred volit¬
vami predlagali vsaj skupno izjavo o
nameri, da se stranki po volitvah
združita. Obakrat smo bili zavrnjeni.
Po volitvah bi to še vedno storili (in si
tako pridobili mesto predsednika
vlade), pa tudi takrat SLS o združitvi
ni hotela nič slišati, ne da bi za to pri
SKD postavljali kakšne pogoje. Zato
menimo, da nikakor ne moremo (vsaj
v celoti) nositi „ krivde" za prisotnost

30

nekdanjih komunistov v vladi, v kateri
sodelujemo tudi sami.

Sami smo se za vstop v vlado odločili
predvsem na podlagi štirih dejstev:

1. da smo kot stranka, ki se sklicuje
na krščanske vrednote, (so)odgovorni
za prihodnost Slovenije in slovenske¬
ga naroda tako v gospodarskem kot
moralnem smislu,

2. da nam bo samo vstop v vlado
omogočil vsaj delno prisotnost v poli¬
tiki in gospodarstvu, kar je osnova za
demokracijo in gospodarski temelj
desno-sredinske usmeritve,

3. da so takšni rešitvi naklonjeni tudi
naši najpomembnejši politični part¬
nerji v tujini in

4. da stranka, ki bo morala v nasled¬
njih letih okrepiti svojo krajevno mrežo
ter zastaviti program širokega
političnega izobraževanja odbornikov,
ne more tvegati samote in finančno
negotove poti v opoziciji.

Dobro se zavedamo, s kom smo sto¬
pili v koalicijo. Takšna rešitev gotovo ni
bila nikomur pri srcu. Vendar pa
odločitve po srcu niso dovolj. Svoje ko¬
alicijske partnerje dobro poznamo,
prav tako tudi njihovo preteklost.

Liberalni demokrati so v času veli¬
kih sprememb v Sloveniji odigrali v
marsičem tudi zelo pozitivno vlogo.
Manj smo lahko bili z njihovo politiko
zadovoljni v prvem parlamentu, ko so
delovali razdiralno in brez prave smeri.
Na njeno politiko seveda ne moremo
vplivati, upamo pa lahko, da se bo —
morda pod Drnovškovim vodstvom —
ta stranka le oblikovala v stranko z ev¬
ropskimi kriteriji liberalizma. To bi bilo
za politično ravnovesje v Sloveniji na¬
vsezadnje velikega pomena.

Pri odločanju v vladno koalicijo nas
je vodila tudi misel na prihodnost, na
politični položaj, kakršen se bo ustvaril
čez štiri leta. Sedanje težnje kažejo, da
se bodo postopoma oblikovale tri ali
štiri stranke. To bo za politično pre¬
glednost po eni strani sicer dobro, po
drugi strani pa bodo nova politična
združevalna jedra vase potegnila in
poskrila tudi marsikaj, kar bi sicer mo¬
ralo biti po svoji zgodovinski krivdi in
odgovornosti razgaljeno in razkrinka¬
no. Stranke, za katere danes še mnogi
najdejo (najdemo) ostre besede in
upravičene očitke, bodo čez štiri leta

spremenjene do tiste mere nerazpoz¬
navnosti, ko bo njim in njihovim vodi¬
teljem že težko karkoli očitati in jih za
zgodovinsko krivdo klicati na odgovor¬
nost. Naenkrat se bodo pred nami
znašle stranke z demokratično podo¬
bo, ki bodo pri ljudeh zbujale sim¬
patije.

Te stranke so prav sedaj tu, v trenut¬
ku, ko se v Sloveniji postavljajo temelji
gospodarskega reda, državne uredit¬
ve, ko se prerazporeja vplivna moč v
medijih, politiki, državni upravi, civilni
družbi in gospodarstvu — so tu, da si
te deleže izbojujejo, kajti čez štiri leta
bo to prepozno. Še več: tedaj bo zares
glas vpijočega govoriti o tem, da ima
ena in ista politika ali ideološka skupi¬
na monopol nad narodovim gospo¬
darstvom in mediji.

In kaj naj mi? Ali naj čakamo, da se
ta moč prerazporedi, ne da bi pol sto¬
letja ignorirani desnici omogočili
preživetje in dostop do tistega dela
družbene moči, ki ji gre in ki jo ji od¬
merjajo volilci? Ali naj čakamo, da se
stare strukture v prihajajočih letih za
vedno zalezejo v upravo, gospodar¬
stvo, kulturo itd.?

Pa tudi: ali naj v času narodove mo¬
ralne in gospodarske stiske rajši skrbi¬
mo za to, da si ne bomo umazali rok,
ali pa za to, da opravimo svoj del odgo¬
vornosti? Morda bi se zdelo biti v opo¬
ziciji bolj načelno, toda nekaj načelne¬
ga je tudi v tem, da sem pripravljen
sprejeti soodgovornost, tudi če s tem
tvegam, da bom zavrnjen od lastnih
ljudi.

Sicer pa skriva sama opozicija v
sebi globoke pasti. Lahko je biti v opo¬
ziciji v ustaljenih demokracijah, kjer
tudi opozicija razpolaga s sebi naklo¬
njenimi mediji, z lastnimi političnimi
izobraževalnimi ustanovami, tehnično
opremo, s skupino veščih politikov,
strokovnjakov za različna področja, ki
jih pokrivajo ministrstva, z lastnimi
finančnimi viri in s podjetniki, ki so jo
pripravljeni podpreti z lastnim ka¬
pitalom.

SKD si mora vse to šele ustvariti,
takorekoč iz nič. Kako naj to storimo
v opoziciji? Kdo bo podpiral opozicijo,
katere delovanje se — ob odrezanosti
od informacij, ki je značilna za položaj
opozicije v še nerazviti demokraciji —

kaj hitro sprevrže v kričavo repenčenje
v parlamentu, ki ga nenaklonjeni medi¬
ji osmešijo, koristi pa ničemur in niko¬
mur, še najmanj narodu in stranki?
(Natanko to se je zgodilo z nekaterimi
manjšimi Demosovimi strankami, ki so
tako radikalno nastopale v parlamentu
prejšnjega sklica, nato pa na volitvah
tako pogorele.) Kdo v tujini bo štel za
zanimivega partnerja stranko, ki je v
parlamentu v opoziciji, zunaj njega pa
ima praktično zanemarljiv vpliv na
družbo, na gospodarstvo, na medije?

Zavedam se, da je odločitev, ki smo
jo v stranki sprejeli, hkrati velika odgo¬
vornost. Zavedamo se, da se nam
lahko tudi spridi. Šli smo v to vladno
koalicijo s prepričanjem, da bo zgodo¬
vina natančna opazovalka tega, kdo je
v tej narodovi stiski stopil zraven. Pa
tudi z vidika prihodnosti stranke verja¬
memo v korak, ki smo ga storili. Zad¬
nje volitve so pokazale, na koliki del na¬
roda lahko desnica dejansko računa.

Poslanstvo SKD je tudi v odstiranju
koprene nad našo preteklostjo in v isti
sapi v prepričevanju ljudi, da v naši
stranki nismo zaostali, ozki v premiš-
Ijanjih, da ne želimo uprizarjati ideolo¬
škega nasilja itd. Da še vedno moramo
— celo kristjane — prepričevati o tem.

SVOBODNA SLOVENIJA, Buenos
Aires, 25. 2. 93.

31

Ta barva preveč izstopa, nastradati,
vlak je iztiril, zvabiti priznanje, komu
zvabiti solze iz oči, zvaliti sod iz kleti,
izvedeniški, izvor energije, skrival
se je izza vogala, sonce je bilo izza
oblaka, izza mokre pomladi je prišlo
suho poletje, jačati, Jankota, Jan-
kotov, graben, šaht, javorja, javor¬
jev, jederce, jedernat, jelšovina, je¬
mati v ozir, Jenkota, Jenkotov, drži
se ko mila Jera, imaš kaj za jesti?,
Joško, Joškota, Joškotov.

POSTAVI VEJICE, KJER JE
TREBA.

Jaka s tem bo še križ!

Bil je pozen večer suh in topel.
Moj Bog kaj je pa spet?

Joj kako me zob boli!

Ne sladoledu se pa ne odpovem!

POSTAVI DVOPIČJE, KJER JE
TREBA.

Doma smo imeli vrsto živali psa,
mačko, morskega prašička, kanar¬
čka in papigo.

Pogledal sem skoz okno na cesti
sta se prepirala dimnikarja.

Krpan je rekel „Kar Bog da, tega
se človek ne sme braniti."

metana.

Na vrtu so se igrali otroci Jurček,
Špelca, Rok in Urška.

• POSTAVI NAREKOVAJE, KJER JE
TREBA.

— Mama je rekla: Če boste pridni,
boste smeli na izlet.

— Če boste pridni, je rekla mama,
boste smeli na izlet.

— Če boste pridni, boste smeli na
izlet, je rekla mama.

— V enoumju smo živeli v demo¬
kraciji.

— To ti je junak!

• POSTAVI OKLEPAJE, KJER JE
TREBA.

— Prodal sem nekaj verskih listov
Družino, Ognjišče, Mavrico in
Našo luč.

— Pridevniki adjektivi so posebna be¬
sedna vrsta.

— Najvišji prelaz v Julijcih je Vršič
1611 m.

— Prešeren 1800 — 1849 je bil brez
dvoma genij.

— Starec in mož je imel denar si je
kupil pol klobase.

• IZBERI IZ OKLEPAJEV USTREZ¬
NI GLAGOL.

— Kako (moraš — moreš) reči kaj
takega?

— Vrabček ni (moral — mogel) od¬
leteti.

— Blaž (mora — more) v posteljo!

— (Mogel — moral) sem te poklicati.

— Kaj pa (moramo — moremo) za to!

REŠITEV NALOG IZ PREJŠNJE
ŠTEVILKE NAŠE LUČI:

•  VPRAŠALNI ZAIMKI: Kaj ima

najbrž sosed? S kom sva se dolgo me¬
nila? Komu je dala jesti? Kdo od mojih
je kovač? Od česa me bolijo ušesa?

• MANJKAJOČI OZIRALNI ZAIM¬
KI: Kdor molči, devetim odgovori. Če¬
sar ni, še vojska ne vzame. Kogar je
kača pičila, se boji zvite vrvi. Kar je
Bog dal, tega naj se človek ne brani.
Kdor ni grbast, je pa trobast.

•  DOPOLNJENI STAVKI: Nihče ni
brez česa dobrega. Rad bi vam nekaj
povedal. Hoteli so nas nečesa obdolži¬
ti. Na poti nisem srečal nikogar. Ne, v
malhi nimam ničesar.

• NEDOLOČNI ALI POLJUB-

NOSTNI ZAIMEK: Nekoga moraš

vida taufer

češmin

Češmin ob gozdu spet oči odpira,
v pomladnem vetru rahlo šelesti,
na vse strani boječe se ozira,
z bodečimi rokami se lovi.

Zelenje mlado ga do tal zakriva,
z rumenim sijem gledajo oči
in v njih smehlja pomlad se, vsa igriva,
v zavese bledega neba strmi.

Na njih izginja daleč za gorami
svetlobni sij, počasi se temni,
ves kraj zastira lice ob omami,
češminov vonj po zraku valovi.

32

imeti rad. Potem pa še komu kaj zau¬
paj. Če ti ni kaj všeč, se pritoži pri
očetu. Naj že vendar kdo pove kaj zani¬
mivega. Vedeti moramo, čemu kaj
delamo.

• VELELNIKI: Sesekljajte čebulo.
V kozico vlijte malo olja. Kozico posta¬
vite ne štedilnik. Ko je olje vroče, vrzite
vanj čebulo. Dodajte žlico paradižnika.

• VELELNIKI: Glej, imej, reci,
stolči, speci, postrezi, ujemi, snemi,
vzemi, pojdi, vedi, bodi.

• VEJICE: V živalskem vrtu smo
videli slone, žirafe, medvede, leve in
tigre. Vse je pojedel, a je še lačen.
Pravi, da veliko dela, dobro zasluži, za¬
dovoljno živi. Človek, ki veliko govori,
veliko ve ali veliko laže. Ded je skomig¬
nil z rameni, češ da ne ve, kaj bi rekel.

• VEJICE: Gredoč iz trgovine, se
je mama ustavila še na trgu. Pijanček
je padel v kad, polno vina. O tem je
potem, to sem sam slišal, dolgo govo¬
rila vsa vas. „Kajpada,“ je rekel Miha,
„je bilo na njegov račun veliko smeha.”
Rok Rak, moj ded, je bil doma z Rake.

• POPRAVLJENE NAPAKE: Prav¬
kar izšla knjiga, izključiti, izločiti koga
iz družbe, izmena, izmolzen, polica je
pribita nad vrati, gamsi so se pasli nad
pečino, iznašel; nastopati z očitki proti
komu, očitati komu; predlagati, staviti
predloge; očitati komu kaj; načeti,
sprožiti, postaviti, zastaviti vprašanje;
predložiti, predlagati, staviti predlog,
znesek vseh dohodkov, izobražen, da
se izognemo posledicam, vodo sem iz¬
parila; igra je uspela, se je posrečila;
naloga je slaba, ni uspela, se ni posre¬
čila, je ponesrečena; izpit napraviti,
opraviti, narediti; izpit delati, biti pri iz¬
pitu, pri izpitu pasti, pes leži pod mizo,
pod to ceno ne dam, otroci pod enim
letom, izpodbosti; izpodbuditi, spod¬
buditi; izpodbuda, spodbuda; izpod-
buden, spodbuden; voz je stal pred
hišo, voz je odpeljal izpred hiše; izrab¬
ljen, izraziti veselje, izreden, poseben,
nenavaden; izriniti koga iz hiše, izsel¬
jenski, izdati potrdilo; izdan, dan, napi¬
san račun.

• VZROČNO PRIREDJE: Dajte mi
kaj za pod zob, kajti po želodcu mi
kruli. Naj napiše, saj zna. Nehajte raz¬
grajati, sicer bom znorel. Ne dam mu,
saj se ne zna niti zahvaliti. Učite se,
sicer boste na izpitu padli.

• POJASNJEVALNO PRIREDJE:

Majda je prišla domov vsa blatna in
sicer jo je avto oškropil. Ameriški goz¬
dovi so bili lovišča traperjev, to so lovci
na medvede, lisice ali kune zaradi nji¬
hovega krzna. Nenadoma je zatulila si¬
rena in to ob treh ponoči. Nastavili smo
limanice, to je z lepivom namazane
veje. To je Prešernova pesem in sicer
iz njegovega prvega obdobja.

REŠITEV NALOG IZ TE ŠTEVILKE:

• POPRAVLJENE NAPAKE: Ta

barva je prevsiljiva, prekričeča; iztakni¬
ti jo, vlak se je iztiril, izvabiti priznanje,
komu izvabiti solze iz oči, izvaliti sod
iz kleti, izvedenski, vir energije, skrival
se je za vogalom, sonce je bilo za obla¬
kom, za mokro pomladjo je prišlo suho
poletje, jačiti, Janka, Jankov, jarek; ja¬
šek, jama; javora, javorov, jedrce, jedr¬
nat, jelševina; ozirati se na kaj, upošte¬
vati kaj; Jenka, Jenkov, drži se ko mila
jera; imaš kaj jesti?, imaš kaj za pod
zob?; Jožko, Jožka, Jožkov.

• VEJICE: Jaka, s tem bo še križ!
Bil je pozen večer, suh in topel. Moj
Bog, kaj je pa spet? Joj, kako me zob
boli! Ne, sladoledu se pa ne odpovem!

• DVOPIČJE: Doma smo imeli vr¬
sto živali: psa, mačko, morskega pra¬
šička, kanarčka in papigo. Pogledal
sem skoz okno: na cesti sta se prepira¬
la dimnikarja. Krpan je rekel: „Kar Bog
da, tega se človek ne sme braniti." Za¬
robantil je: soba je bila čisto razmeta¬
na. Na vrtu so se igrali otroci: Jurček,
Špelca, Rok in Urška.

• NAREKOVAJI: Mama je rekla:
„Če boste pridni, boste smeli na izlet.”
— „Če boste pridni, boste smeli na
izlet," je rekla mama. „Če boste pridni,
boste smeli na izlet,” je rekla mama.
V enoumju smo živeli v ..demokraciji”.
To ti je Junak”!

• OKLEPAJI: Prodal sem nekaj
verskih listov (Družino, Ognjišče, Mav¬
rico in Našo luč). Pridevniki Cadjektivi)
so posebna besedna vrsta. Najvišji
prelaz v Julijcih je Vršič (1611 m). Pre¬
šeren (1800 — 1849) je bil brez dvoma
genij. Starec (in mož je imel denar) si
je kupil pol klobase.

• USTREZNI GLAGOLI: Kako mo¬
reš reči kaj takega! Vrabček ni mogel
odleteti. Blaž mora v posteljo! Moral
sem te poklicati. Kaj pa moremo za to!

izražajmo
se lepo

Njegova bližina jo je sprav¬
ljala v zadrego. — Pogrešal je
njeno bližino. — Njegova topla
človeška bližina.

o

Blodni privid vročičnega
človeka. — Blodna misel. —
Blodni nauki.—Stopiti na blod¬
no pot. — Blodenje po gozdu.

— Bloditi po gozdu. — Čudne
misli mu blodijo po glavi. —
Misel na dekle ga blodi. — Po¬
kazati blodečemu pot. — V
vročičnih blodnjah je klical
mater. — Preganjalna blodnja.

— Zaiti v blodnjak. (= Labirint.)

o

Spregledal sem njegov blef.

— To ni umetnik, to je blefer.

— Briljira in blefira.

o

Kakor bob debele solze. —
Vse je bob ob steno. — Reci
bobu bob in popu pop. —
Dober je domek, čeprav ga je
za en sam bobek.

o

Sit sem ko boben. — Trebuh
je napet kot boben. — Na to
se razume kakor zajec na
boben. — Kmetija je šla na bo¬
ben. — Pognati, priti, spraviti
na boben. — Ne vpij, saj mi bo
še bobenček počil. — Preveč
bobnanja je bilo pri tej zadevi.

— Dež bobna na šipe, po
pločevinasti strehi. — Bobnati
s prsti po mizi. — Bobnala je
novico po vsej vasi.

o

Sod bobni. — Zemlja bobni
pod koraki. — V zemlji je votlo
bobnelo. — Reka bobni čez
jez. — Prst je bobnela po krsti.

— Govornik bobni z odra. —
Vlak je bobneč zdrvel čez
most.

IH

33

da bo domCovina) dom(ovina)

(nadaljevanje s 15. strani)

( -

Irena in njena sestra Sonja
sta dekleti, ki sta se pred do¬
brimi dvajsetimi leti rodili v
Nemčiji. Do nedavnega nista
niti pomislili, da je zanju in za
vso družino lahko tako usodno
dejstvo, da je njun oče Hrvat
in njegova druga žena Sloven¬
ka. Oče že ima hrvaški potni
list, njuni mlajši polsestrici
imata po materi slovenskega.
Njun starejši brat, ki je poro¬
čen v Sloveniji, je seveda
dobil slovenskega avtomatič¬
no. Oni dve pa sta obviseli v
brezpravnem prostoru nejas¬
nih razmer in zateglega slo¬
venskega zakona o državljan¬
stvu, ki ga nihče v njunem pri¬
meru ne zna razložiti tako, kot
se njima zdi logično.

Poleg nemščine govorita
sproščeno in tekoče le še slo¬
venski jezik. Radi bi dobili
slov. državljanstvo, ker ne mo¬
re biti menda pol družine dru¬
gačnega državljanstva kakor
druga polovica. In počutita se
Sloveniji najbiižje. Junija bo
neveljaven njun rdeči Dotni
list. Neveljaven bo tudi pred
nemškimi uradi. Praktično
bosta nenadoma brez veljav¬
nih papirjev. Lahko ju država
v skrajnem primeru pošlje
preko svoje meje.

Na slovenskem veleposlani¬
štvu so jima zagotovili zaen¬
krat le to, da bodo skušali zve¬
deti, kje sta in ali sploh sta pri¬
javljeni v Sloveniji. Napotili so
ju na hrvaško predstavništvo,
kjer pa ju niso niti razumeli,
ker sta govorili slovensko,
nemško pa tam mladi konzu¬
larni uradniki še ne obvladajo.

Je pač tudi za Hrvate težko
vse naenkrat urediti tako, kot
bi bilo treba.

Dekleti pa se sprašujeta, kaj
bo z njima, če jima ne bo
uspelo urediti vsega tega do
roka, ko njuna sedanja potna
lista ne bosta imela nobene
veljave več.

s_ *

Ijivosti prejšnjega političnega režima
odrekli jugoslovanskemu državljan¬
stvu.

Danes poudarjajo mnogi, da so za¬
pustili jugoslovansko, ne pa slovensko
državljanstvo. Zakon ni ločil teh po¬
drobnosti.

Za državo Slovenijo bi zadostovalo
dopolnilo med posebnimi razlogi za
podelitev državljanstva ali dopolnilo, ki
bi zadevalo posebej to področje, ker je
teh ljudi precej vsaj v Evropi. Vsebova¬
lo naj bi določilo, da se vsem Sloven¬
cem na tujem omogoča poseben po¬
stopek presoje o utemljenosti njihove
zahteve, da dobijo slovensko državljan¬
stvo. Isto velja za potomce Slovencev.
Razlogi, ki naj bodo upoštevanja vred¬
ni, so: znanje pogovornega jezika, so¬
delovanje v slovenskih skupnostih (po¬
trdila bi lahko izdale slovenske organi¬
zacije, društva in župnije), dokazila o
vlaganju v Sloveniji (hiše, vloge v ban¬
kah, vezi s sorodniki, . . . ), ipd.

Razumljivo je, da ljudje pričakujejo
tudi poenostavljen postopek za Sloven¬
ce in njihove potomce v izseljenstvu in
zdomstvu. Marsikomu se namreč zdi
nenavadno, da mora sedaj zaprositi in
s celo vrsto dokumentov opremiti svojo
željo, da bi postal slovenski državljan,
ko pa je Slovenec od pete do glave po
svojem izvoru in svojem čutenju. Ti roja¬
ki z nerazumevanjem ugotavljajo, da je
bilo veliko bolj ugodno poskrbljeno v
tem smislu ob nastanku države za nes-
lovence v Sloveniji, kakor pa za Sloven¬
ce na tujem. Slovenci, ki so na lastno
željo zapustili jugoslovansko državljan¬
stvo, in neslovenci v Sloveniji pravno
gledano niso bili slovenski državljani,
vendar so bili eni slovenske krvi in slo¬
venskega čutenja tudi po desetletjih bi¬
vanja natujem, medtem koso bili neslo¬
venci v Sloveniji, ki so dobili slovensko
državljanstvo na enostaven način, v
mnogih primerih veliko manj poenoteni
s slovenstvom. Marsikoga je vezalo na
Slovenijo le delovno razmerje. S tem se¬
veda ne nameravamo oporekati te in
drugih ugodnosti, ki so jih prejeli prebi¬

valci drugih narodnosti v Sloveniji. Iz iz¬
kušenj, kaj pomeni biti delavec na tujem
in kaj pomeni človeku zavarovanost nje¬
govih osnovnih pravic, vemo, kako je to
pozitivno. Vendar prav v tem okviru opo¬
zarjamo na neko nerazumevanje pro¬
blematike slovenskih ljudi na tujem, ki
ga doživljamo ob razlaganju zakona o
slovenskem državljanstvu in uveljavl¬
janju njegove moči v tistih primerih, ko
postane krivičen do svojih ljudi, name¬
sto da bi ščitil njihove pravice.

Podobno je nekoliko trdo ali vsaj ne¬
okretno urejeno glede mešanih zako¬
nov med izseljenci in zdomci. Gre za
državljanstvo sozakoncev, ki niso slo¬
venskega rodu. Ti so povečini zamudili
kratek rok ugodnosti prvih nekaj mese¬
cev, ko je bilo treba samo prijaviti svoj
zahtevek za slovensko državljanstvo. V
evropskem izseljenstvu in zdomstvu,
še bolj pa seveda v onem na drugih
celinah, pač ni mogoče v času nekaj
mesecev dati uspešnega obvestila o
stvareh, ki so za ljudi odločilnega po¬
mena. Upoštevati je treba tudi dejstvo
negotovosti, v kateri so živeli naši lju¬
dje po svetu. Begale so jih novice vsa¬
kovrstne kakovosti o razmerah v bivši
Jugoslaviji. In prav tako se je dogajalo
tudi na začetku o novi državi Sloveniji
in njeni usmeritvi. Za trezen premislek
in pristop pa je potrebno imeti pravo
informacijo in čas. Le kdor pozna raz¬
mere, bo lahko z gotovostjo trdil, da je
upravičena želja nekaterih ljudi na
tujem, da se jim omogoči posebna
možnost za sprejem v slovensko držav¬
ljanstvo. Za ohranitev pravnega znača¬
ja teh stvari naj opozorimo, da vseka¬
kor še zdaleč niso izčrpane možnosti
pričevanjskih dokazil o upravičenosti
ali neupravičenosti zahtevkov za spre¬
jem v slovensko državljanstvo neslo-
vencev v mešanih zakonih na tujem.
Obenem je najbrž možno ustanoviti ko¬
misijo, ki bo vse te zahtevke nekoliko
podrobneje pretresla in ovrednotila ar¬
gumente posameznikov. Pošteno se
nam zdi, da ima nova država razume¬
vanje za nekatere posebne razmere, ki

34

so se v njih znašli njeni ljudje (ali z njimi
po družinskih vezeh povezani) na
tujem. Prav tako pa se dogaja v nekate¬
rih primerih potomcem iz mešanih za¬
konov, ker njih starši niso poskrbeli za
prijavo na matičnem uradu. Danes je ta
majhna napakica lahko usodna za ne¬
katere mlade ljudi, ki se čutijo po svoji
vzgoji in vezeh člane slovenske skupno¬
sti na tujem in so tesno povezani s svoji¬
mi sorodniki — Slovenci v Sloveniji.

Dejstvo je, da je veljavnost potnih li¬
stov bivše države Jugoslavije omejena
do letošnjega junija in jih Slovenija ne
bo več priznavala kot veljaven doku¬
ment. Jasno je, da so ljudje, ki si ne
morejo pridobiti potrebnih listin s pod¬
ročij, kjer divja vojna. Prav to narekuje
dokaj jasno besedo o tem, kaj namera¬
va Slovenija dati v roke tem ljudem. Bo
to begunski ali morda tujski osebni do¬
kument? Marsikaterega Slovenca zu¬
naj zanima, ali bo lahko prestopil po
letošnjem juniju slovensko mejo z njim
na poti na zaželen dopust njegov soza-
konec — neslovenec, ki nima možno¬
sti, da bi uredil svoje papirje v Srbiji
ali Bosni, slovenskega državljanstva
pa ne dobi, ker ne more priti kar na
lepem bivat za eno leto v Slovenijo, da
bi zadostil zakonskemu predpisu.

Na ta vprašanja tukaj nimamo zado¬

sti jasnih odgovorov v času, ko ljudje
že načrtujejo svoj dopust. Negotovost
bo po vsej verjetnosti to ali ono družino
odvrnila od obiska Slovenije in njenih
domačih. Zato je treba odgovorno
ravnati.

Se tega v zadostni meri zaveda tudi
Slovenija? Vsekakor je spodbudno, ko
nam napovedujejo posebno dopolnilo k
zakonu o državljanstvu, po katerem bo
tem ljudem omogočen sprejem med

državljane Republike Slovenije. Vendar
že osnutek zakona ne obeta upošteva¬
nja vse in celotne problematike, ker
ureja samo mešane zakone. Zdi se, da
imajo celo v parlament pravico vstopiti
le nekatere informacije in se bo treba
ponovno čez nekaj časa spopasti s pro¬
blematiko državljanstva ali pa za vedno
zavrniti ljudi, ki žive na tujem, pa jim
zadrhti srce ob imenu Slovenija.

(jp)

Slavica je rojena na Slovenskem, pa
ni Slovenka. Njeni starši so se bili pre¬
selili iz Bosne v Velenje. Oče je dobil tam
delo. Prve razrede šole je obiskovala,
ko so se selili nazaj v Bosno, in v srednji
šoli, ko so se po nekaj letih spet vrnili v
Slovenijo. Izučila se je do konca v Slove¬
niji, prišla do poklica in se poročila s
Slovencem.

Bila sta mlada in si obetala nekaj večji
kos kruha na tujem. Več ko 25 let živita
na Nemškem. Postavila sta si hišo blizu
njegovega doma na Štajerskem. Ves
čas sta tudi na tujem bila v slovenski
skupnosti. Društvo, ki sta ga pomagala
sama ustanoviti in ves čas v njem sode¬
lujeta, je bilo okvir mnogovrstnega
srečevanja slovenskih rojakov. Veliko
jim je pomenilo na tujem.

V tej skupini se je naučila lepo govori¬
ti slovensko. Ni pozabita svojih po rodu,
vendar se je tako vživela med Slovenci,
da ji je ta dežela domača po družinskih

vezeh in po okolju, ki jo je sprejelo za
svojo.

Država Slovenija pa ji je odklonila
slovensko državljanstvo.

Zlatka je rojena v Srbiji. Njena zgod¬
ba je precej podobna Stavičini. Prišla
je v Slovenijo že kot odraslo dekle in
se zagledala v postavnega Slovenca.
Poročila sta se. In odšla na tuje. Živita
v kraju, kjer je bilo in je še vedno pre¬
cej Slovencev

Poleg slovenske družbe bi si bila
lahko poiskala tudi drugo v klubih, ki
so jih imeli drugi Jugoslovani. Vendar
sta se najbolj navadila na družbo v slo¬
venskem krogu. Tako v društvu kot tudi
v katoliški skupnosti.

Njen slovenski govor je izredno lep.
Komaj se sliši sem in tja kak bolj široki
,e“ tam, kjer Slovenci postavljamo na¬
vadno bolj ozkega. Celo sam sem dolgo
menil, da je žena slovenskega rodu.

Imata hišo na Gorenjskem, dopuste

sta vedno preživljala v Sloveniji. Otro¬
ka, rojena na Nemškem, govorita iz¬
redno lepo slovenščino in v njima je
zdrav slovenski narodni ponos. Sin tre¬
nutno služi v slovenski teritorialni
obrambi. Vendar mati Zlatka ne ve, če
ga bo mogla poleti obiskati, ker se ji
lahko zgodi, da je s starim jugoslovan¬
skim rdečim potnim listom (ki ga junija
letos Slovenija ne bo priznavala več),
naši vrli policaji ne bodo smeli spustiti
v Slovenijo. Slovenskega potnega lista
pa žena ne dobi, ker ne izpolnjuje
predpisov za sprejem slov. državljan¬
stva. Iz svoje rodne Srbije pa ne more
dobiti nobenih listin, ker je vojna in
poleg tega Srbija zahteva za izbris iz
srbskega državljanstva več ko 2000,—
DEM in dodatno za izbris iz jugoslo¬
vanskega (čeprav ta država ne obstaja
več) preko 1000,— DEM.

Takega norčevanja človek ne prene¬
se dolgo z mirnim glasom.

35

oglasi

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITA¬
LIJO? Na pragu domovine, v sre¬
dišču stare Gorice, ob lepem dre¬
voredu Corso Italia, Vas pričakuje¬
mo v PALAČE HOTELU***, najbolj¬
šem in največjem hotelu v mestu.
Najmodernejši komfort (kopalnica,
telefon, radijski sprejemnik, barvna
televizija, mini bar, klimatizacija). Ro¬
jaki imajo 15 % popusta. — PH-
PALACE HOTEL***, Corso Italia 63,
1-34170 GORIZIA, tel. 0481 /82 166,
telex 461154 PAL GO I, fax
0481 /31 658.

V večnem mestu Rimu pa Vam je na

voljo HOTEL EMONA***, prav tako z
vsem komfortom (kopalnica, telefon,
radijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija), sprejelo pa
Vas bo slovensko osebje. Rojaki
imajo 15% popusta. — HOTEL
EMONA***, Via Statilia 23, 00185
ROMA, tel. 06 / 7027827 / 70227911,
fax 06 / 7028787. — Pričakujemo
Vas! — Lastnik obeh hotelov: Vinko
Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV
v domovino se Vam toplo priporoča¬
mo. — Obrnite se na naslov: Gebr.
HORŽEN, Mobeltransporte, Herder-
straBe 36, D-4010 Hilden bei Diis-
seldorf. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62).
— Informacije dobite pismeno ali
po telefonu v slovenščini ali nem¬
ščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,—. Vse vrste Commodore,
Schneider, Atari RADIOAPARATI, AV¬
TORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje.
Eksportni popust. — Jode Discount
Markt, Schvvanthalerstr. 1, 8000
Munchen 2, BRD.

• V Celju NAPRODAJ 8 let stara
hiša. Podkletena, 170 m 2  stanovanja,
dve garaži, 625 m 2  zemlje. — Infor¬
macije: 003863 36 611.

• Novejše dvosobno etažno stano¬
vanje v središču Maribora ugodno
PRODAM za devize. — informacije:
Augsburg, tel. 08 21 -71 22 26.

• PRODAM komfortno in prijetno
hišo (150 m 2  na 500 m 2  zemljišča)
na odlični lokaciji v Mariboru (poga¬
jalska cena 350.00 DEM). Tel.
062/26- 180.

• V Celju PRODAM komfortno sta¬
novanjsko hišo, primerno tudi za obrt
(220 m 2 ) z lepim vrtom (300 m 2 ) v
bližini centra za 200.000 mark (urad¬
na cenitev 265.000 mark). — Dr.
Slavko Peterlin, Tavčerjeva 7, 63000
Celje, tel. 063-26 748

• PRODAM hišo v Litiji, 35 km iz
Ljubljane — možnost obrti. Informa¬
cije po 21. uri, tel. 061 /454-810,
061 /376-413. — Rosana Štimec,
Koroški bataljon 11, 61000 Ljubljana.

Če potujete v Munchen,
Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 8000 Munchen 2
tel. 089/59 45 21.
Družina Zupan

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbiižjega.

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte, da ste Slovenci. Pri izpolnjevanju vseh formularjev
napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči' do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za'tujino.

Na neki mednarodni konferenci
sta pri večerji sedela skupaj ameri¬
ški in kitajski delegat.

Ameriški se je obrnil h kitajske¬
mu:  „Imeti rad juha?"

Kitajec je zadovoljno prikimal.
Kasneje: J meti rad riba?. . .
Imeti rad pečenka?. . . Imeti rad
banana?"

Kitajec je vselej vljudno prikimal.
Ob koncu večerje je predsednik
predstavil povabljenega govornika
— omenjenega Kitajca. Ta je pre¬
daval izredno pronicljivo in v brez¬
hibni angleščini.

Po koncu predavanja je vprašal
ameriškega soseda: „ Imeti rad mo¬
ja konferenca?"

o

Časnikar je vprašal 95-letnika:
„Oče, kako bi se počutili, ko bi vam
sin zapustil deset milijonov do¬
larjev?"

„Še vedno starega 95 let."
o

Zakonca sta trideset let vsak ve¬
čer gledala televizijo.

<  >
Zanimivo je, koliko jih je
pripravljenih nadomestiti ne¬
nadomestljive.

Milan Fridauer

___

Lepega večera je rekel mož ženi:
„ Narediva nocoj kaj zares razbur¬
ljivega."

Dajva," je bila ona takoj zato in
si je predstavljala nekaj ur pri
obloženi mizi v restavraciji.

On: „Zamenjajva stola!"

o

„Jaz koledarja sploh ne potrebu¬
jem: ko v trgovini kupim kruh od
sobote, vem, da je ponedeljek."

o

Pri psihiatru.

„ Morali mi boste pomagati.
Vsako noč sanjam, da se boksam."

„ln ste zjutraj čisto zbiti?"

„Jaz ne. Žena."

o

Ko je dunajski kardinal Konig
prvič uradno obiskal ZDA, so ga na
letališču časnikarji med drugim
vprašali, kaj meni o nočnih lokalih
v Ameriki.

Kardinal je hotel odgovoriti zelo
previdno, zato je vprašal: „Ali imate
pri vas nočne lokale?"

Drugi dan je bral v krajevnem
časopisu velik naslov: Dunajski
kardinal sprašuje ob prihodu v ZDA
o nočnih lokalih.

o

Župnik se je z duhovnih vaj vrnil
tako navdušen, da je na vrtu zasa¬
dil križ in nanj pritrdil listek z napi¬
som: Ju je pokopan stari človek!"

Čez nekaj dni je kuharica pripi¬
sala: ,Žal je tretji dan spet od
mrtvih vstal."

o

Znanca na morju.

„Če stoji človek na obali tako mo¬
gočnega morja, občuti svoj popolni
nič."

„Jaz občutim isto že ob vsakem
pogovoru  s svojo ženo."

o

Opozorilo na bencinski črpalki:
„Ne kadite! Četudi je vaše življenje
brez vrednosti — naš bencin ni."

o

Učitelj ustavi na cesti mater ne¬
kega svojega učenca: „Vaš sin ima
izredno žejo po znanju. Ali ima to
od vas ali od vašega moža?"

„Pol, pol. Znanje ima od mene,
žejo pa od moža."

o

V trgovini.

„Spoštovana gospa, kako bi bilo
z aparatom za pomivanje posode?"

„Ga ne potrebujem, sem poroče¬
na."

o

„Moja žena že pol leta uganja
šport, da bi bila videti mlajša."

„ln ima uspeh?"

„Ja. Sedaj ni videti več kot žen¬
ska pri triištiridesetih, ampak kot
moški pri devetintridesetih."

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26
P. b. b.

SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI

ANGLIJA

Stanislav Cikanek, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 071-/35-6655).
AVSTRIJA

P. mag. Janez Žnidar, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.

(Tel. 0316 / 91 31 69 - 37).

Ludvik Počivavšek, Kirchenstrafie 1, 4053 Haid bei Ansfelden.

(Tel. 0 72 29 / 88 3 56 - 3, samo ob petkih popoldne in ob sobotah).
Anton Steki, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).

Slov. pastoralni center, Einsiedlergasse 9—11, 1050 VVien. (Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Herrengasse 6, A-6800 Feldkirch, Vorarlberg.

(Tel. 05522 - 23 1 00 ali 05522 - 34 85-0).

Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau.
BELGIJA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01).
Kazimir Gaberc, 10, rue de la Revolution, B-6200 Chatelineau (Belgique).
(Tel. 071 - 39 73 11).

FRANCIJA

Prelat Nace Čretnik, Slovenski dom, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon.

(Tei. (1) 42 53 64 43 - fax (1) 42 53 56 70).

Martin Retelj, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon (Tel. (1) 42 53 64 43).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt.

(Tel. 21 70 91 88).

Anton Dejak, 9 rue Saint Gorgon, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06).

Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82).
Franpois Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01).
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar, RosenstraBe 26, 8011 Heimstetten b. Munchen.

(Tel. 089 - 90 30 050).

Martin Horvat, KolonnenstraBe 38, 1000 Berlin 62. (Tel. 030 - 788 19 24,
telefax 030-788 33 39).

Slovenska katoliška misija, KolonnenstraBe 38, 1000 Berlin 62.

(Tel. 030/ 784 50 66).

Janez Pucelj, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 - 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 -
64 09 76).

Martin Mlakar, MoltkestraBe 119-121, 5000 Koln 1. (Tel. 0221 - 52 37 77).
Janez Modic, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48).
Bogdan Saksida, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).

Stanko Gajšek, 8070 Ingolstadt, Feldkirchnerstr. 81. (Tel. 0841 - 59 0 76).
Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).

Janez Demšar, UrbanstraBe 21, 7410 Reutlingen 1. (Tei. 07 1 21 - 44 7 89).
Župnijska pisarna Slow. kath. Mission, KramerstraBe 17, 7410 Reutlingen 1.
(Tel. 07 121 - 45 2 58).

Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Goggingen), Klausenberg 7 c.

(Tel. 0821 - 97 9 13).

Slov. dušnopastirski urad, 7900 Ulm, OlgastraBe 137. (Tel. 0731 - 27 2 76).
Marijan Bečan, Liebigstr. 10, 8000 Munchen 22. (Tel. 089 - 22 19 41).
NIZOZEMSKA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. iz Nizozemske:

09 - 32 11 76 22 01).

ŠVEDSKA

Jože Drolc, Parkgatan, 14, 411 38 Goteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).

ŠVICA

P. Robert Podgoršek, Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich.

(Tei. 01 - 301 44 15 in 01 - 301 31 32).

Pisarna Slov. misije, Schaffhauserstr. 466, Postfach 771, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 31 32, Telefax 0041 1 / 303 07 88).

P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU (Janez Rihar), SLO-61001
Ljubljana, Poljanska 2, tel. 061 / 454 246; 132 075; faks 446 135