ISSN 0040-771 2 2 JANUAR 1999 LETNIK XXXVII CENA 280 SIT Ul'lUCLLL; Ul LLUlULCL LllCLUL LUlLlUL LIl'lL2 ULsLULU L'Le LlLO L/lU 4 L’ POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI v ©BJSKTJVU 1. Lino Garato iz Benetk je ob pomoči našega modelarja Antona Pav¬ lovčiča izdelal maketo helikopterja ameriške vojne mornarice Boeing vertol CG-46 sea knight v merilu 1 : 10. Lino je sam konstruiral celotni mehanizem za helikopter, ki ga poga¬ njata dva rotorja z motorjema SP 10 cm 3 ter odlil ohišje iz epoksidne smole in steklenih vlaken. Načrt in modele za izdelavo kalupov pa je pripravil Anton. Lino se je lani z njim predstavil na modelarskem sre¬ čanju v Parizu in ga zato nismo imeli priložnost videti tudi v Lescah. 2. Sandi Sekirnik st. je svoj retro model vzpenjača prilagodil za radij¬ sko vodenje. Model je izdelal po lastnem načrtu, poganja pa ga dizel¬ ski motorček 2 cm 3 z eliso, prav tako narejeno v samogradnji. 3. Robert Resman s popularnim modelom letala tango v preobleki, na¬ rejeni s pomočjo računalnika. Model poganja motor 7,5 cm 3 , za vode¬ nje pa potrebuje 5 servomehanizmov. 4. Tudi oskubljen piščanec lahko leti - seveda na raketni pogon. To dokazuje model, ki si ga je za zabavo izdelal Miha Kozjek. Da prista¬ nek ne bi bil pretrd, poskrbi padalo v trupu. 5. Maketa Resslove Civette, ki jo je po načrtu, objavljenem v Timu, iz¬ delal Domen Rampre iz Krope. Foto: M. Kozjek, A. Pavlovčič, R. Resman in B. Sekirnik KAZALO O 'J U / Revija za tehniško ustvarjalnost mladih JANUAR 1999, LETNIK XXXVII, CENA 280 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20 (uredništvo), 1 7 902 24 (naročniški oddelek), elektronska pošta: tzs-lj@siol.net faks: 061/17 902 30 Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 280 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1400 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Celoletna naročnina za tujino znaša 5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Stanislav Oražem Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS, št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998. Prispevkov objavljenih v reviji TIM ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Radijsko vodeni raketoplani so privlačni tudi za letalske modelarje. Foto: Stuart Lodge KAZALO 2 JUBILEJNI 20. POKAL LJUBLJANE . . . n 5 DRŽAVNO PRVENSTVO S PLASTIČNIMI MAKETAMI ^ 7 9 13 14 16 26 29 30 32 33 36 38 39 40 MODEL HOBBY 98 AKROBAT 40 . RV-MODELI HELIKOPTERJEV IN UPORABA AVTOPILOTOV AVTOMOBILSKI MODELARSKI MOTORJI SNEŽNE SMUČKE ZA MOTORNI LETALSKI MODEL NASVETI ZA IZDELAVO, PRIPRAVO IN LANSIRANJE RAKETOPLANOV TER DOSEGANJE BOLJŠIH TEKMOVALNIH REZULTATOV (1. DEL) . TIMOVO IZLOŽBENO OKNO AERO 3 NOVO NA TRGU NAREDIMO ŠVARCVALDERICO . ASTRONOMSKA SLEDILNA NAPRAVA (1. DEL) . PAPIRNI OKVIRJI ZA SLIKE POPULARNA IGRAČA JOJO. UGANKARSKI KOTIČEK TTKr 5 januar 1999 1 REPORTAŽA 20. POKAL LJUBLJANE ARK Komarov, Ljubljana, Slovenija Jubilejni 20. Pokal Ljubljane Tekmovanje z najdaljšo tradicijo v FAI JOŽE ČUDEN Foto: Stuart Lodge in Anton Šijanec Ljubljanski Astronavtsko raketarski klub Komarov, ki bo letos praznoval trideseto obletnico ustanovitve je oktobra zaokrožil še eno obdobje - 20 let, odkar prireja tekmovanje za pokal Ljubljane. Vztrajnost in zavzetost, s katero ga prizadevni člani pripravijo vsako jesen, je botrovala častitljive¬ mu jubileju, saj je tekmovanje, ki je preraslo iz nekdanjega zveznega, da¬ nes eno najuglednejših v svetu, vsekakor pa z najdaljšo tradicijo v FAI. Kot zadnjemu v dolgi sezoni mu je tudi tokrat pripadla čast finalne prireditve svetovnega pokala. Zadnja tri leta poteka na površinah Agroemone na Dr¬ novem pri Kamniku. Prav tu so izvrstne razmere za tekme modelarjev, o čemer so se prepričali tu¬ di udeleženci SP pred dvema letoma. Udeležba na ljubljanskem tekmovanju je bila vedno množična in tudi tokrat je bila povsem na ravni fi¬ nala svetovnega pokala. V šestih panogah se je pomerilo več kot 50 mo¬ delarjev iz 9 držav: Hrvaške, Italije, Jugoslavije, Na Pokalu Ljubljane je padla odločitev tudi o sku¬ pnem zmagovalcu svetovnega pokala z RV-raketoplani S8E. Romano Šuti iz hrvaške ekipe ARAK Dubrava z modelom raketoplana Najboljši v S4B: Egon Engelsberger, Slovenija (3J, Michal Žitnan, Slovaška (1.), in Bartosz Boniecki, Poljska (2.) Na start je mogoče le z overjenim modelom: Švicarja Daniel Studiger in Model raketoplana z zložljivim krilom Poljaka Jerzyja Bonieckega Arthur Hunziker. zapušča lansirno rampo. 2 januar 1999 TTS£ S REPORTAŽA Latvije, Poljske, Slovaške, Švice, Velike Brita¬ nije in Slovenije. Kot je že običaj, je bilo najprej na vrsti tek¬ movanje raket s padalom (S3A). V tej klasični panogi je pogoj za uvrstitev v vrh trikrat do¬ seči maksimalni čas, kajti v tako močni kon¬ kurenci vsak spodrsljaj pomeni slovo od najvišjih mest. S polnim izkupičkom se je v fly-off uvrstilo šest tekmovalcev, med njimi tudi dva naša, Andrej Vrbec in Mitja Muhvič. Na veliko veselje domačinov si je v napetem finalu prvega "zlatega zmaja' 1 priboril prav Končni zmagovalec svetovnega pokala pri ra ketab s trakom (S6A) je Italijan Antonio Maz zarachio. 5, 4,3, 2, 1 ... start! lom (.S3A) je reprezentant An¬ drej Vrbec zasedel 5. mesto. V S3A je zmagal Kamničan Mitja Muhvič pred Jugoslova¬ nom Zoranom Kataničem in Hrvatom Jozom Ivančičem. Poljski maketarji tokrat v S5B niso bili kos domačinom. Maketa nike cajun prvouvrščenega v Kot najmlajši udeleženec tekmovanja je devet- S5B, Jožeta Čudna letni Miha Čuden dobil posebno priznanje. TTK.L 5 januar 1999 3 REPORTAŽA Tretjeuvrščeni v S5B, Poljak Wojciech Krzywin- ski, postavlja svojo maketo ariane I na lansirno napravo. Kamničan Mitja Muhvič, srebrnega je dobil Zoran Katanič iz Sremske Mitroviče, brona¬ stega pa Jožo Ivančič iz zagrebškega kluba ARAK Dubrava. Pri raketah s trakom je šlo tudi za končno odločitev v svetovnem pokalu. Naš Igor Štri- celj, ki je bil v dveh zaporednih sezonah skupni zmagovalec v tej panogi, tokrat ni po¬ segel v boj za sam vrh. Kljub temu da so se na prvih štirih mestih zvrstili Jugoslovani, je veliki met vendarle uspel Italijanu Mazzara- chiu (5.), ki je bil vse leto med najboljšimi. Od naših najuspešnejši Igor Štricelj je zasedel 7. mesto. Dosežki pri raketoplanih so pokazali, da so mnogi modelarji v izvrstni formi in ni dosti V kategoriji S7 velja Arnis Bača (Latvija) za enega najboljših maketarjev na svetu, kar je dokazal tudi na 20. Pokalu Ljubljane. manjkalo, da bi prvouvrščeni, Slovak Žitnan, naletel vse tri lete maksimalno. Drugo mesto je zasedel poljski mladinec Bartosz Boniecki. S tretjim mestom pa se je znova izkazal naš veteran Egon Engelsberger. Razveseljuje tudi napredek naših najmlajših, saj se je tik za njim na četrto mesto povzpel mladi up Do¬ men Hluchy. Napovedanemu poslabšanju vremena se je naslednji dan še uspelo izogniti tekmovalcem z radijsko vodenimi raketoplani (S8E). Raz¬ plet fly-offa je bil tudi tu izjemno razburljiv. V njem sta imela glavno vlogo vodilna v sve¬ tovnem pokalu, Slovaka Mokran in Žitnan. Kot že na nekaj tekmah je bil spet za odte¬ nek boljši Žitnan. Ne gre pa prezreti tudi dosežkov naših, saj se je z novim, aerodina¬ mično izjemno dodelanim modelom na tretje mesto uvrstil Bogdan Makuc. Če bi pred tem opravil nekaj več trenažnih letov, bi bil izid tekme najbrž bistveno drugačen. Dobro pri¬ pravljenost sta pokazala tudi Ivan Turk (4.) in Bogo Štempihar (5.). Direktor tekmovanja Anton Šijanec ob tradi¬ cionalnih zmajih, ki jih dobijo najboljši posa¬ mezniki, in pokalih za ekipne zmagovalce Makete so štartale že v dežju, vendar to ni motilo svetovnih mojstrov, kot sta Latvijec Bača ali Poljak Krzywinski, ki sta s poletoma maket sojuza in ariane razgrela že nekoliko premražene gledalce in sodnike. Zmagal je Bača, ki je z vrhunsko izdelano maketo soju¬ za vodil že po statičnem ocenjevanju in s tem osvojil tudi svetovni pokal v S7. Ko je že kazalo, da s poleti višinskih maket ne bo nič, je dež le nekoliko ponehal, da so lahko odštartali tudi tekmovalci v S5B. Tokrat so domači raketarji povsem zasenčili lanske zmagovalce, Poljake. Vsem so brez napake lepo uspeli dvostopenjski leti. Prvo mesto je zasedel Jože Čuden, drugo Andrej Vrbec, na tretjem pa je le po zaslugi zaloge točk z oce¬ njevanja Poljak Krzywinski za las prehitel Matevža Dularja. Kljub dežju, ki je ob koncu nekoliko pokva¬ ril razpoloženje, so bili organizatorji deležni številnih pohval za odlično izvedbo tekmo¬ vanja - po mnenju mnogih gostov najboljše¬ ga letos. Rezultati 20. Pokala Ljubljane S 6 A ekipno L YU 1 1537 2. YU2 1113 3. Dexter's Lab 1109 S4B S4B ekipno 1 POL 1 1357 2. CRO 1 1067 3. YU 1 989 S 8 E (svetovni pokal) 1. Michal Žitnan Slovaška 1080 +480 +642 2. Štefan Mokran Slovaška 1080 +480 +538 3. Bogdan Makuc MMK Logatec 1080 +480 +533 4. Ivan Turk MMK Logatec 1080 +480 +513 5. Bogo Štempihar MMK Logatec 1080 +480 +448 S 8 E ekipno 1. MMK Logatec 3240 2. Poljska 2369 3- Slovenija 1701 S7 (svetovni pokal) S 7 ekipno Show 1. Stuart Lodge 2. Romano Šuti 3. Anton Šijanec 4 januar 1999 TUV L 5 REPORTAŽA Državno prvenstvo s plastičnimi maketami Zmagovalec v merilu 1 : 48 juniorji je bil Jaka Jaklič z odlič¬ no izdelano in obogateno maketo spitfire mk.Vb. JURE MILJEVIČ Foto: Lidija Katic Državno prvenstvo je v maketarje- vih očeh tisti prestižni dogodek, ki ga čaka in se nanj pripravlja vse leto. Lansko je bilo 7. novembra, po¬ tekalo pa je v Muzeju novejše zgo¬ dovine nad ljubljanskim Tivolijem. Že mesece pred tekmovanjem si večina maketarjev izdela podro¬ ben načrt in urnik izdelave, ki bi preprečil morebitno časovno stis¬ ko in mrzlične dodelave zadnjo noč pred tekmovanjem. Kot pona¬ vadi je bilo tudi tokrat načrtovanje zaman in zjutraj sta dvorani z ma¬ ketami kar veli od žlahtnega vonja sveže barve, tekmovalci z globoki¬ mi podočnjaki pa so opozarjali sodnike na še ne čisto posušen lak na maketah. Vseh je bilo kar 152, razvrščene pa so bile v triindvajset kategorij od tovornih vozil do oblik iz znanstvene fantastike. Tekmovanje je dopolnjevala zanimiva razstava sestavlje¬ nih maket letal, ladij, vozil in vinjet, v sosed¬ nji dvorani pa je bilo mogoče videti primerke iz zbirke nesestavljenih maket, dopolnjenih s spomini enega naših maketarjev z daljšim stažem. V okviru prireditve je potekal bo¬ gat bolšji sejem maket in literature iz druge roke. Z veseljem lahko ugotovimo, da kakovost maket iz leta v leto raste, krog maketarjev pa se vse bolj širi. Lani je v absolutni kon¬ kurenci največ točk zbral Aleš Čarman z odlično samogradnjo jadralnega letala Elan DG 505 v merilu 1 : 32. Najplodovitejši tekmovalec pa je bil Daniel Vitez, ki je na¬ stopil kar v osmih kategorijah. Za prijave, štartne liste, ocenjevalne pole ter računalniš¬ ko obdelavo podatkov so poskrbeli maketar- ji kluba iz Maribora, ki jim za njihovo vse prej kot lahko delo gredo vse čestitke. Zmagovalna trojka v vsaki kategoriji je pre¬ jela plakete ter zaslužene nagrade, in če¬ prav se je tekmovanje zavleklo malce čez predvideni rok, so se udeleženci zadovoljni razšli. Če kdo misli, da je pravkar prebral običaj¬ no vezenje otrobov ob takšnih priložno¬ stih, se moti. Vse, kar sem napisal, je res. V prid "resnice, vse resnice in nič drugega kot resnice" pa je treba povedati še manj prijetna dejstva. Tekmovanje se je začelo z eno uro zamude, nekaj sodnikov pa je bi¬ lo prisiljenih svoje delo opravljati kar ob mizah z razstavljenimi maketami, okoli ka¬ terih so se gnetli tekmovalci in obiskovalci. Sojenje je bilo zaradi neprimernih razmer kljub naporom večine sodnikov površno, vsaj dva pa sta se zadeve lotila precej malo¬ marno in se pri manj znanih imenih sploh nista utrujala s pregledovanjem priložene dokumentacije ter te makete ocenjevala z nekaj površnimi pogledi. Odlično izdelana in dopolnjena ter dobro dokumentirana ma¬ keta mlade tekmovalke je končala na pred¬ zadnjem mestu z mizernim številom točk. Mesto pred njo je zasedla maketa štirimo- tornega bombnika z v samogradnji izdelano strukturo in notranjostjo trupa, bombnega jaška, strojničnih kupol, jaškov za pod¬ vozja, s popravljeno panelizacijo, v kar je bilo vloženega veliko dela, ter na novo po¬ nazorjeno platneno kritino krmilnih povr¬ šin. Eden od sodnikov je to maketo ocenil v dobre pol minute. Oceno te makete je za četrtino presegel najstnik, ki je napačno iz¬ polnil prijavo, njegova maketa pa je zašla v seniorsko konkurenco. Ta maketa, ki je gra¬ ditelju in njegovim rosnim letom v čast, pa za prej omenjeno zaostaja vsaj za razred. Število točk v letalskih kategorijah je pleza¬ lo v višave in skoraj dosegalo absolutni maksimum, kar kaže na prenizek sodniški kriterij. Vtis nekoliko popravljajo druge kate¬ gorije, kjer je bilo sojenje objektivnejše. Bolšji sejem na takšnih tekmovanjih se vse bolj spreminja v prodajalno nekaj mogot¬ cev, ki na tekmovanje prinesejo za več sto tisoč tolarjev novih maket in literature. Ma- ketarji s krajšim stažem ob takšnih prilož¬ nostih zavzeto kupujejo, izkušenejši pa cene raje primerjajo z onimi v tujini. Sodni¬ ki so robantili, ker jim organizatorji niso privoščili ne hrane ne pijače. Predsednik našega 1PMS je obljubil dnevnico, ki pa naj bi prispela z nakaznico kasneje po pošti. Vse makete so bile ocenjene, podatki pa obdelani dobri dve uri pred najavljeno po¬ delitvijo priznanj, kljub temu pa je ta zamu¬ jala za pol ure. Že med samo podelitvijo je prišla na dan napaka v seštevanju točk, sle¬ dilo je mrzlično popravljanje vrstnega reda ter pisanje novih diplom. Po razglasitvi so jeza ter obtožbe od visokih sfer potovale k nižjim, kjer se je krivda najprej poskušala zvaliti na sodnika, ki sta ocenjevala makete v tej kategoriji in napako tudi opazila, nato pa še na zapis¬ nikarje za računalniki. Mati četrto- uvrščenega tekmovalca v eni od juniorskih kategorij, ki med pode¬ litvijo ni bil omenjen, se je znesla nad mariborskimi računalničarji, ki so z računalniki, tiskalniki in pro¬ gramsko opremo v Ljubljano pri¬ speli zgodaj zjutraj in do takrat garali že dvanajst ur. Tudi sveže izpi¬ san seznam tekmovalcev in končni vrstni red je ni pomiril. Poleg zanimivih nagrad v obliki novih maket se je med njimi zna¬ šlo tudi veliko takih, ki se že leta valjajo po policah ali skladiščih tr¬ govin. Zaradi čudnega ocenjevanja je nekaj maketarjev sklenilo poča¬ kati na kakšno drugo temovanje ter druge sodnike in tam izvedeti, koliko njihove makete zares veljajo. Ob koncu je adrenalin malce upadel, prizadeti so izmenjali opravičila ter pomirljive ugoto¬ vitve in se razšli boljše volje, a razbolelih in ožuljenih nog, saj stolov ni bilo dovolj niti za vse sodnike, kaj šele za nastopajoče. Na tekmovanjih vseh vrst se vedno pojav¬ ljajo težave in posamezniki, ki jim kaj ni po volji. Sem torej prestrog in kritiziram nekaj, kar ne bi moglo biti bolje? Ne, ker v tujini tako na vzhodu kot na zahodu že tekmo¬ vanja nižjega ranga trajajo več dni, tako da organizatorjev in sodnikov ne priganja čas. Ne, ker tudi ljubljanski, sicer raketarski klub Komarov že dvajset let organizira odmevno mednarodno tekmovanje, ki brez naglice teče skozi ves konec tedna. Ne, ker so imeli na prejšnjih državnih prvenstvih in drugih tekmovanjih, npr. v Mariboru, sod¬ niki vedno na voljo ločen prostor, kjer so lahko v miru opravljali svoje delo. Ne, ker letošnje državno prvenstvo s številom ma¬ ket na enega sodnika ni izjema med make- tarskimi tekmovanji. Ne, ker so celo na tekmovanju v Logatcu, ki ga praktično or¬ ganizira en sam človek in se financira iz Startnine, sodniki deležni prigrizka in osve¬ žilnih pijač. Ne, ker mora biti državno pr¬ venstvo vrhunec v vsem, razen v številu napak. Vsem sodelujočim, ki so se zavzeto pri¬ pravljali za tekmovanje, čestitam od srca, ne glede na uvrstitev. Čestitam tudi večini tistih, ki so garali pri organizaciji in izved¬ bi. Zavidam tistim, ki verjamejo, da je bila prireditev krona maketarskega ustvarjanja in primer nesebične ljubiteljske dejavnosti. Sam sem tovrstne iluzije že davno pokopal. TEKI 5 januar 1999 5 REPORTAŽA Odlično dodelan boeing B-17F maketarja Tomaža Germa iz Celja. Zasedel je deveto mesto med enajstimi tekmovalci te kate¬ gorije. Nezadržen vpliv filmske umetnosti je botroval še eni impresivni maketi Titanika, ki jo je izdelal Danijel Vitez. V kategoriji ladij brez jader je osvojil drugo mesto. Še ena maketa Daniela Viteza, tokrat zmagovalec svoje katego¬ rije, mercedes 540 Zanimiva maketa lokomotive Trevitchick 180 maketarja Igorja Kolbezna, kije tekmovala v kategoriji Film, znanstvena fantastika Uvrstitve: Tovorna vozila 1. Erazem Zorenč, Scania R143M + polpriklopnik, 52 točk 2. Matija Molk, Mercedes Benz 2448L posebni prevozi, 48 točk 3. Sašo Bedič, Tiger express trnek & trailer, 46 točk Civilna vozila, juniorji 1. Aleš Šinkovec, Dodge viper GTS, 59,2 točk 2. Grega Petkovšek Mercedes actros, 49,5 točk 2. Lovro Košmerl, Freightliner FLD 120, 49,5 točk Druga civilna vozila 1. Danijel Vitez, Mercedes 540, 50 točk 2. Aleš Rus, Opel calibra D, 37,5 točk 3. Erazem Zorenč, jaguar XJ 220, 36 točk Figure 1. Luka Jančič, SS Shutze II, 41,5 točk 2. Dejan Krulej, 42nd Highlander, 33 točk 3. Marko Ličina, Cesarski pešec, 28 točk Vojaška vozila 1. Blaž Berce, Pzkpfvv III: ausf. K, 68 točk 2. Andrej Kogovšek Leopard 1A1A4, 61 točk 3-Janez Pagon, T72-M-84, 60 točk Vojaška vozila, juniorji 1. Nejc Oražem, Tiger I - early, 64 točk 2. Marko Ličina, BMW R-75, 54 točk 3. Aleš Šinkovec, M 24 chaffee, 38 točk Vinjete 1. Blaž Berce, CMK Škoda LT vs. 35, 64 točk 2. Bojan Koreic, Prijatelj ali sovražnik, Normandija 44, 62,5 točk 3. Dejan Krulej, Straight flush, 53 točk Vinjete in diorame, juniorji 1. Nejc Oražem, T-34 : 76mm, 17,5 točk 2. Primož Noč, SD. Kfz. 173Jagdpanther, 16,5 točk 3. Uroš Kolbezen, Kontrolna točka, 15 točk Diorame 1. Bojan Koreic, Wacht am Rhein, 65 točk 2. Dejan Krulej, Bitka za Evropo 44, 58,5 točk 3. Luka Novak, Snežna idila, 40 točk Vojaška vozila, figure, vinjete in diorame 1 : 72 1. Dejan Krulej, Zadnji tankovski as, 50 točk 2. David Pogačnik, Jagdpanther, sherman, vojaki, 39 točk 3. Nejc Oražem, T-80 BV, 35 točk Letala 1 :32 1. Aleš Čarman, Elan DG-505 orion, 96,67 točk 2. Igor Kolbezen, Sopvvith F1 camel, 90,33 točk 3. Primož Debenjak, Messerschmitt Bf-109E-3, 90 točk Letala 1 : 48 in 1 : 32, juniorji 1. Jaka Jaklič, Supermarine spitfire mk.Vb, 41 točk 2. Uroš Kolbezen, Royal aireraft factory S.E.-5a, 39 točk 3. Tomaž Horvat, Focke-Wulf FW-190 A-5, 38,5 točk Letala 1 :48 1. Anton Furlan, North American P-51D Mustang, 93 točk 2. Urban Štrebljaj, Fokker eindecker E III, 90 točk 3. Andrej Rupnik, Messerschmitt Bf-109G-10, 79 točk Letala 1 : 72 1. Mitja Maruško, Messerschmitt Me-262 B-1, 95 točk 2. Avgust Kladušek, Kavvasaki Ki-6l, 91 točk 3. Janez Žura, Henshel Hs-129 B-2, 89 točk Letala 1 : 72, juniorji 1. Boris Trobevšek, Curtiss P-40B tomahavvk, 55 točk 2. Aleš Šinkovec, A-10 thunderbolt 2, 50 točk 3. Tomaž Horvat, Curtiss P-40K, 45 točk Letala diorame •• Santo Štempihar, spitfire mk.VIII, 70,85 točk 2. Niko Kniplič, Messerschmitt Me-262 A-l, 66,9 točk 3. Bogdan Jazbec, Bell airacobra, 63,25 točk Letala diorame, juniorji 1. Marko Ličina, Phoenix D-l, 36,5 točk 2. Jaka Jaklič, F : A-18A hornet, 36 točk 3. Matej Mušič, Focke-vvulf FW-190 D-9, 22,5 točk Zbirka 5-10 letal 1. Janez Žura, Henschel Hs-129,65 točk 2. Feliks Vodlan, Mistel, 55 točk 3. Primož Debenjak, Messerschmitt Me-109 F, 49 točk Civilna letala 1. Daniel Vitez, Boeing 747-400, 55 točk 2. Samo Štempihar, Fokker F-100, 50 točk 3. Mitja Maruško, Boeing 747-400, 44 točk Ladje z jadri 1. Daniel Vitez, Royal Luis, 68 točk 2. Mihael Hild, Mayflower, 62 točk 3. Mitja Maruško, Kitajska džunka, 45 točk Ladje brez jader 1. Zdenko Kinjerovac, Osa II, 70,5 točk 2. Danijel Vitez, RMS Titanic, 58,5 točk 3. Mihael Hild, USS Burleigh, 44 točk Ladje, juniorji 1. Miha Žnidar, Graf Zeppelin, 29 točk 2. Uroš Kolbezen, Bluecher, 24,5 točk Film, znanstvena fantastika 1. Zlatko Božič, MD-500, 55 točk 2. Dejan Krulej, Warlords, 53 točk 3- Igor Kolbezen, Colonial viper, 40 točk januar 1999 TTK.f! 5 6 REPORTAŽA Model hobby 98 MIRAN KOS Praški modelarski sejem postaja vse bolj ugledna prireditev, ki je za nas zanimiva predvsem zato, ker se na njej poleg uve¬ ljavljenih zahodnih podjetij vsakokrat predstavi tudi množica domačih - čeških s svojo bogato ponudbo. Wipa model: polmaketo letala B 24 liberatorpoganjajo 4 elektro¬ motorji speed 400. Model je dolg 1100 mm, čez krila meri 1880 mm. in tehta 1800 g. Krila so iz stiropora in prekrita z balzo, trup pa je iz steklenih vlaken. Dandanes veliko proizvajalcev ponuja komplete modelov, ki so že prekriti s foli¬ jo. Vse bolj se uveljavlja električni pogon, zato bomo tovrstne modele v vedno več¬ jem številu srečevali na policah modelar¬ skih trgovin. Tudi modeli tipa slow flyer, s katerimi je mogoče leteti kar v telovadni¬ cah, pridobivajo na popularnosti. Vse to je dokazal tudi sejem Model hobby - največ¬ ji, najzanimivejši in najbolje obiskani sejem v Češki republiki. Nekaj utrinkov s sejma potrjuje pestrost sejemske ponudbe. Firma Bohemia je znana po izdelovanju letalskih maket. Poleg makete nemškega jadralnega letala kranich je predstavila model ultralahkega letala nora (izdelek leta 98!) s pogonom na elektro¬ motor (400) in trupom iz steklenih vlaken. Na lanskem, ki je bil že sedmi, je od 15. do 18. oktobra sodelovalo kar 98 razstav- Ijalcev, med katerimi ni manjkalo zvene¬ čih imen kot so Graupner, Multiplex, Robbe, Kavan, Conrad, Revell, Hacker, Pečka modelar ... Novost firme G-mot je RV-model letala bellanca super decathlon s CC) 2 -motorjem ali s pogonom na gumo. Začetnikom je firma Flying styro kit name¬ nila modele iz stiro¬ pora, ki jih poganja guma ali CC> 2 -motor. Modeli so lahko tudi radijsko vodeni. mc 5 januar 1999 7 REPORTAŽA Teltechov model letala volksplane na električni po¬ gon je tako kot vsi njihovi modeli prekrit s folijo Oracover. Filip special (Teltech) z elektromotorjem tipa 480 in zobniškim prenosom 3,5 : 1. Krila so narejena klasično iz balze, trup pa je iz steklenih vlaken. Tudi firma MGM Com pro izdelu¬ je kakovostne mikroprocesorske regulatorje TMM za uporabo v modelih letal, avtomobilov ali čol¬ nov. Zadnji so odporni proti vodi. TIMOVA NAGRADNA AKCIJA Tako kot vsako leto, bomo tudi tokrat ob zaključku letnika nagradili poverjenike revije TIM na osnovnih šolah z največ naročniki. Izšlo je že nekaj številk in lahko si ogledamo trenutno lestvico najprizadevnejših, skratka tistih, ki se jim nasmihajo nagrade naših sponzorjev: 1. 0. š. Otočec, Otočec 4, 8222 Otočec (g. Marjan Jenko) 94 izvodov 2. 0. š. Križe, C. Kokrškega odreda 16, 4294 Križe (g. Janez Zazvonil) 92 izvodov 3. 0. š. Glistav Šilih, Vodnikova 3, 3320 Velenje (g. Aleš Nastran) 60 izvodov 4. 0. š. Simon Jenko, Ul. 31. divizije 7/A, 4000 Kranj (ga. Andreja Polovšek) 39 izvodov 5. III. 0 . š. Celje, Vodnikova 4, 3000 Celje (ga. Zvonka But) 36 izvodov 6 . 0. š. Gornja Radgona, Prežihova 1, 9250 Gornja Radgona (ga. Ana Zagorc) 31 izvodov 7. 0. š. Ig, Ig št. 217, 1292 Ig (ga. Brigita Stropnik) 30 izvodov 8 . 0. š. Mengeš, Šolska 11, 1234 Mengeš (ga. Urška Humar) 26 izvodov 9 . 0. š. Jurij Dalmatin, Šolska 1, 8270 Krško (ga. Marta Zorko) 24 izvodov 10. 0. š. Bojan Ilich, Mladinska 13, 2000 Maribor (g. Martin Knuplež) 23 izvodov 11. -14. 0. š. Pohorskega odreda, Kopališka 1, 2310 Slov. Bistrica (ga. Andreja Novak) 22 izvodov 11.-14. 0. š. Gradec, Bevkova 3, 1270 Litija (g. Robert Puhan) 22 izvodov 11.-14. 0. š. Drago Bajc, Vinarska ul. 5, 5271 Vipava, (ga. Bojana Bole) 22 izvodov 11 .-14. 0. š. Puconci, Puconci 25, 9201 Puconci, (g. Ignac Čeh) 22 izvodov 15. 0. š. Dob, Šolska 7, 1233 Dob (ga. Mira Potrbin) 20 izvodov Nagradni sklad bo tudi letos bogat, saj so v akciji že sklenila sodelovati naslednja podjetja: MIBO modeli iz Logatca, Mantua model iz Ljubljane, Top-modeltehnik iz Nove Gorice, Gasilska oprema - Mladi tehnik iz Ljubljane, WM modelarski center iz Ljubljane, GM&M iz Grosuplja, Iskra ERO iz Kranja, Unihem iz Ljubljane, MACH industries iz Loke pri Zidanem mostu in Prometej Art & Hobby iz Ljubljane. Jezerski je predstavil delujoče makete par¬ nih strojev. Kompleti za sestavljanje iz vezane plošče: od motornega kolesa do zmaja Polmaketa ameriškega letala cessna 1 77 Cardinal (Teltech) z razpeti- no 2800 mm, dolžino 1980 mm, maso od 12-15 kg in obtežbo kril 127 g/dm 2 je prirejena za pogon z eksplozijski¬ mi motorji od 45 cm 3 naprej. Privlačna Teltechova modela shark in ninja sta izdelana iz balze in že prekrita s folijo. Poganja ju eksplozijski motorček od 2 do 3 cm\ Tekmovalni jadralni elektromodel smart con- test iz steklenih in oglji¬ kovih vlaken je nare¬ jen v kalupu. 8 januar 1999 OT&3 5 PRILOGA Akrobat 40 BOŠTJAN PERDAN Akrobat 40 je nizkokrilni trenažni model, primeren za učenje letenja s krilci (eleroni), pa tudi za učenje vseh možnih akrobacij. Model sem konstruiral z namenom, da bi bil prehod z začetniškega visokokrilnega modela nanj kar se da poceni, zato sem za pogon predvidel isti motor (OS 40 FP), ki sem ga prej imel na visokokrilnem predhodniku. Ker je model dokaj težak, mu med izvajanjem akrobacij nekoliko zmanjkuje moči, zato bi bilo bolje uporabiti kakšen močnejši motor. Idealen bi bil OS 40 F X ali podoben motor kakega drugega proizvajalca, ki zagotav¬ lja dovolj moči, da lahko brez težav izvedemo večino akrobatskih likov. V skrajnem primeru bi lahko uporabili tudi OS 46 F X, s katerim bi akrobat 40 lahko izvedel tudi like, pri katerih je pomanjkanje moči naj¬ bolj očitno. Sem spadajo let na nož in liki, ki zahtevajo vertikalno vzpe¬ njanje. Model je namenjen modelarjem, ki so že izdelali kakšen preprostejši model. Konstrukcija ni zahtevna, vendar pa terja natančnost in potrpež¬ ljivost, pa tudi kar precej časa. Trup je v celoti izdelan iz lesa z izjemo pokrova motorja, ki je iz epoksidnega laminata, krilo pa je iz stiropo¬ ra, izdelano v tako imenovani sendvični konstmkciji. Ker je model sko¬ raj v celoti iz lesa, ga lahko popravljamo brez težav, to pa je lastnost, ki bi jo moral imeti vsak trenažni model. Med učenjem letenja moramo vedno računati, da bomo kdaj storili kakšno napako, ki se bo končala s strmoglavljenjem. Trup Za izdelavo trupa potrebujemo vezano ploščo, balzo in nekaj smreko¬ vih letvic. Najprej iz vezane plošče ustreznih debelin izrežemo dele T 1 do T 11. Nosilec motorja T 1 in prednje rebro T 2, ki nosi prednje podvozje, izžagamo iz 9 mm debele vezane plošče. Če je nimamo, si lahko pomagamo tudi tako, da zlepimo tri plasti trimilimetrske vezane plošče. Ko smo izrezali vse dele in jih obrusili, da ustrezajo načrtu, zlepimo de¬ la T 4a in T 4b, ki tvorita rebro T 4. Za to uporabimo epoksidno lepi¬ lo UHU plus schnellfest (v nadaljevanju: hitro epoksidno lepilo). Luknji Slika 1. Ko imamo izgotovljene vse sestavne dele iz vezane plošče, izde¬ lamo še spodnjo oplato in stranici trupa. Slika 2. Ko nalepimo rebra na spodnjo oplato, se lotimo lepljenja stranic. premera 8 mm v delih T 4a in T 4b izvrtamo šele potem, ko smo dela že zlepili, saj se bosta le tako popolnoma ujemali. Ko imamo izgotovljene vse dele iz vezane plošče (slika 1), se lotimo iz¬ delave spodnje opiate in stranic iz balze. Spodnjo oplato izdelamo ta¬ ko, da na balzo debeline 3 mm prerišemo spodnji del trupa, ki sega od zadnjega roba krila do repa. Oplato izrežemo, obrusimo robove in na sredino prilepimo smrekovo letvico 10 x 3 mm, ki določa pravilen po¬ ložaj reber T 7 do T 11. TIKI 5 januar 1999 9 PRILOGA Zdaj iz 3 mm debele balze izrežemo še stra¬ nici, ki se v nosnem delu nahajata med zgor¬ njo in spodnjo oplato (prerez A-A), v repnem delu pa segata do zunanjega roba spodnje opiate (prerez B-B). Nanju prilepimo bočni ojačitvi T 13, pri tem pa v nosnem delu pusti¬ mo 9 mm širok rob, kamor bomo kasneje pri¬ lepili prednje rebro T 2. Nanju prilepimo še smrekovi letvici 10 x 3 mm, ki nam bosta v pomoč pri sestavljanju trupa. Nato stranici obrusimo, tako da se robovi popolnoma uje¬ majo z bočnimi ojačitvami. Na rebra T 8, T 9 in T 10 nalepimo letvice iz balze 5x5 mm, na katere bomo kasneje prilepili plastične bovdne. Ko imamo pripravljene vse sestavne dele, lah¬ ko začnemo sestavljati trup. Najprej z belim lepilom (UHU coli express) prilepimo rebra T 7 do T 11 na spodnjo oplato trupa (slika 2). Belo lepilo uporabimo zato, ker bo treba pri lepljenju stranic rebra nekoliko nagniti, kar bi zaradi velike trdote spoja pri epoksidnem le¬ pilu povzročalo težave. Pri lepljenju moramo biti pozorni, da so vsa rebra pravokotna na srednjico opiate in obrnjena v pravo smer, si¬ cer ne bomo mogli pravilno namestiti bov- dnov! Za lepljenje stranic uporabimo epoksidno lepilo UHU plus endfest (v nadaljevanju: po¬ časno epoksidno lepilo), ki omogoča, da de¬ lamo počasi in natančno. Lepimo postopoma od rebra T 7 proti rebru Tli. Hkrati z rebrom T 7 med stranici vlepimo še del T 6, v katere¬ ga smo prej pritrdili dve "lesni” matici M 5, ki bosta služili za pritrditev krila s plastičnimi vi¬ jaki. Pri lepljenju stranic si pomagamo tudi z letvicami in elastikami. Na koncu vstavimo še rebro T 4, ki ga ne vlepimo, saj služi le temu, da se rebro T 7 in del T 6 pravilno prilegata stranicama (slika 3). Ko se lepilo posuši, obrusimo robove in na stične robove stranic s spodnjo oplato nalepi¬ mo ojačitve iz trikotne balzove letvice 8x8 mm. Nato nadaljujemo sestavljanje prednjega dela trupa. Ker tudi tu uporabimo počasno epoksidno lepilo, se bo celoten postopek ne¬ koliko zavlekel. Najprej vlepimo nosilec servomehanizmov T 5. Ta hkrati določa obliko stranic, ki sta ne¬ koliko izbočeni. Namestimo ga tako, da robovi sovpadajo z robovi bočnih ojačitev (prerez C-C). Vstavimo še rebro T 4, pri čemer pazi¬ mo, da ga pravilno obrnemo. Na koncu vse skupaj stisnemo z mizarsko spono, pomaga¬ mo si tudi z letvicami in elastikami, ter pusti¬ mo, da se lepilo posuši. Ko je suho, vlepimo še del T 3, rebro T 2 in nosilec motorja T 1. Rebro in nosilec motorja moramo sestaviti, še preden ju vstavimo med stranici, saj kasneje to ni več mogoče. Tudi tokrat si pomagamo z mizarskimi sponami in drugimi pripomočki (slika 4). Položaj dela T 3 ni točno določen, paziti moramo le na to, da ne prekrijemo lukenj v rebru T 4 in da ga namestimo vsaj približno pravokotno na re¬ bro T 4. Nato z dvokomponentnim lakom ali epoksid¬ no smolo, ki smo jo nekoliko razredčili z al¬ koholom, premažemo vse notranje stene in del T 3, ki se nahajajo v predelu, kamor bo¬ mo kasneje vgradili posodo za gorivo. Tako jih bomo zavarovali pred morebitnim izlivom goriva. Prilepimo še spodnjo oplato, ki smo jo prav tako premazali z lakom oziroma smolo. Stičnih robov ne lakiramo, saj tam lepilo ne bo dobro prijelo. Pri smoli teh težav ni in jo v bistvu lahko uporabimo tudi namesto lepila. Trup je zgrajen do te mere, da moramo vgra¬ diti plastične cevi bovdnov. Sam sem uporabil bovdne ameriškega proizvajalca Sullivana (tip 503), ki so zelo praktični, saj jim lahko brez večjih težav spreminjamo dolžino oziroma jih zamenjamo. V prednjem delu nam namestitev ne bo povzročala večjih težav, z repnim pa bomo imeli nekoliko več dela, saj bo treba natančno določiti položaj lukenj v stranicah. To najlaže določimo tako, da skozi odprtine v rebrih položimo bakreno cevko premera 4 mm, ki smo ji nekoliko nabrusili rob, s katerim vrežemo v stranico zelo natančno luknjo. Cevi bovdnov na mestih lepljenja zaradi boljšega oprijema obrusimo z brusil¬ nim papirjem. Ko vlepimo vse cevi, se lotimo lepljenja še preostalih opiat. Najprej prekrijemo zadnji ovalni del trupa z balzo debeline 3 mm. Iz balze debeline 3 mm izrežemo dve opiati, ki naj bosta nekoliko daljši od razdalje med re- broma T 7 in T 11, ter ju za kake pol ure namo¬ čimo v toplo vodo. Medtem trup zavarujemo s tanko plastično folijo. Slika 3. Med stranici vstavimo rebro T 4, ven¬ dar ga ne prilepimo, saj služi le temu, da se del T 6 in rebro T 7 pravilno prilegata k stra¬ nicama. Slika 4. Rebro T 2 in nosilec motorja T1 sesta¬ vimo, še predenju vlepimo med stranici. Opiati obrišemo in poveznemo na trup eno z leve, drugo z desne strani ter ju nanj pritrdi¬ mo z elastikami, da se popolnoma prilegata obliki reber. Najboljše rezultate dobimo, če namestimo vsako oplato posebej. Ko se opia¬ ti posušita, ju odstranimo, enako tudi zaščitno folijo. Nato vsako oplato posebej poveznemo na trup in nanjo ob ravnilu zarišemo rob stra¬ nice in rob, kjer se bosta stikali med seboj. Opiati obrežemo in ju eno za drugo nalepimo na trup (slika 5). Prilepimo še nosno oplato in v predelu kabine zapremo trup s 3 mm debe¬ lo balzo (slika 6). Tudi to oplato premažemo z lakom ali smolo na mestu, kjer bo posoda z Slika 5. Opiati obrežemo in eno za drugo pri¬ lepimo na trup. Slika 6. Trup v predelu kabine zapremo s 3 tnm debelo balzo in nalepimo prednjo oplato. gorivom. V notranjosti trupa po robovih prile¬ pimo trikotne balzove letvice 8x8 mm, po- kitamo morebitne špranje na površini in celo¬ ten trup obrusimo. Smerni in višinski rep Sprva sem nameraval model v celoti prebar¬ vati z dvokomponentno barvo, zato sem smerni in višinski stabilizator izdelal iz 5 mm debele balze in ju prekril z 1,5 mm debelo balzo, kar je razvidno tudi s slik. Ker je bil model v repu dokaj težak, svetujem, da ju ra¬ je izdelate iz 8-milimetrske balze (slika 7), iz katere sta tudi smerno in višinsko krmilo. Ko smo izdelali oba stabilizatorja ter odrezali smerno in višinsko krmilo, vse elemente zbrusimo v profil, kot je razvidno iz načrta, in izdelamo reže, v katere bomo kasneje vlepili plastične šarnirje. V obe polovici višinskega krmila zvrtamo luknji, v kateri bomo vstavili medsebojno povezavo, ki smo jo izdelali iz jeklene žice premera 2 mm. Izgotovljene so vse komponente trupa in lahko začnemo s sestavljanjem. Slika 7. Smerni in višinski stabilizator izdela¬ mo iz 8 mm debele balze. Sestavljanje trupa Najprej pravokotno na trup prilepimo višinski stabilizator (risba 1), pravokotno nanj pa še smerni stabilizator. Ko so spoji suhi, prile¬ pimo še dva bloka iz balze, ki smo ju prej oblikovali, tako da smo dobili enakomeren 10 januar 1999 'TIKI' 5 PRILOGA prehod iz polkrožne oblike trupa do njegovega izteka. V desni blok moramo pred tem zvrtati še luknjo, skozi katero bo potekal bovden. Ko izdelamo in opremimo notranjost pilotske kabine, nanjo prilepimo zasteklitev, ki smo jo vakuumirali iz plastične folije. Za to uporabi¬ mo posebno lepilo Formula ”560", namenjeno lepljenju kabin in plastičnih delov, ki jih lah¬ ko agresivnejša lepila poškodujejo. Poskusno namestimo tudi motor in izdelamo nasadila za pritrditev pokrova motorja na trup. V pokrovu motorja izrežemo vse potrebne odprtine, da bomo lahko namestili motor in ga kasneje brez težav nastavljali. Naredimo tudi luknjo za prednje podvozje. Za pokrov motorja in kabine je seveda treba najprej izdelati oba modela in šele nato lami- nirati pokrov motorja oziroma vakuumirati zasteklitev kabine. Tem zamudnim opravilom se lahko izognete tako, da oba dela nabavite pri avtorju prispevka. V prihodnje nameravam spremeniti konstruk¬ cijo pokrova motorja, ki bo zdaj poveznjen čez prednji del trupa, kar bo močno olajšalo način pritrjevanja. Nasadila ne bodo več nujna, ker bo pokrov mogoče preprosto privijačiti na trup. Na sliki 8 je prvotna izvedba pokro¬ va motorja z že izrezano odprtino za valj mo¬ torja in izpuh, izdelati pa je treba še odprtino za uplinjač in iglo za nastavljanje mešanice goriva in zraka. Krilo Krilo je narejeno iz stiropora v t. i. sendvični konstrukciji. Profil krila je polsimetrični NACA 2415 in se mu vpadni kot vzdolž krila ne spreminja. Za svoj model sem uporabil že iz¬ gotovljeno krilo, ki sem ga imel na visokokril- nem modelu in sem ga le nekoliko predelal, zato sem posamezne faze izdelave ilustriral s skicami in risbami. Najprej iz stiropora izrežemo obe sredici, pri čemer lahko izbiramo med dvema možnosti- ma. Lahko ju izrežemo sami ali pa se obrne¬ mo na Bogdana Žnidarja (Modeli Žnidar, tel. 064/461-034), ki nam ju lahko odreže na po¬ sebnem računalniško vodenem stroju. Če ju bomo izrezali sami, moramo iz vezane plošče debeline 2 mm izdelati dva para ša¬ blon, ki jih bomo potrebovali za rezanje stiro¬ pora. Ko imamo obe stiroporni sredici odrezani, z epoksidno smolo nalepimo opiati iz 1,5 mm debele balze oziroma 1 mm debelega abahi- jevega furnirja. Opiati premažemo s smolo in mednju vstavimo stiroporno jedro. Celotno konstrukcijo stisnemo med kosa stiropora, ki sta nam ostala pri rezanju kril in tvorita ne¬ kakšen kalup. Najboljši rezultat bomo dosegli s pomočjo vreče za vakuumiranje, če pa je ni¬ mamo, krilo skupaj s kalupom položimo na ravno podlago in obtežimo z iverno ploščo debeline 20 mm ali več. Ko se smola strdi, po robovih krilnih polovic odrežemo odvečni material in jih obrusimo. Nato na prednji rob krila prilepimo letvici iz balze debeline 8 mm in ju zbrusimo v polkrož¬ no obliko, da dobimo končno obliko profila. Letvici morata biti zaokroženi in ne koničasti, ker to bistveno vpliva na letalne lastnosti mo¬ dela. Krilo obrusimo in odpravimo morebitne nepravilnosti, ki nastanejo pri lepljenju opiat. Risba 1. Pri namestitvi krila in višinskega sta¬ bilizatorja moramo paziti, da ju namestimo popolnoma simetrično in pravokotno na sred- njico trupa. Pravokotnost kontroliramo tako, da sta obe razdalji x in y enaki. Slika 8. Na pokrovu motorja izrežemo vse po¬ trebne odprtine za motor in prednje podvozje. Konici kril zbrusimo pod kotom 30°. To naj¬ bolje naredimo tako, da na večjo deščico na¬ lepimo brusilni papir, kar nam omogoča hkratno brušenje celotne ploskve, pri čemer dobimo popolnoma ravno površino. Na konici s hitrim epoksidnim lepilom nalepimo balzo debeline 5 mm in jo obrusimo, da se popol¬ noma prilagodi obliki profila. Na obeh krilnih polovicah izrežemo krilci (elerona) in ju ustrezno obdelamo. Model ima krilci velikosti 40 x 580 mm. Ker bomo vse ro¬ bove oblepili s 5 mm debelo balzo, ju izreže¬ mo v velikosti 45 x 590 mm ter nato po širini zmanjšamo za 10, po dolžini pa za 20 mm. Najbolje je, da na vsakem koncu krilca odre¬ žemo 10 mm in s tem zagotovimo enak polo¬ žaj, kot ga je imelo prej. Ko smo krilni polovici in krilci po robovih oblepili z balzo, jih obrusimo, tako da se vsi deli lepo prilagajo med seboj. Prednji rob krilc zbrusimo v trikotno obliko in poskrbi¬ mo, da se natančno prilegata utorom v krilnih polovicah. Na koncu napravimo še reže, v ka¬ tere bomo vlepili plastične šarnirje. ..Zdaj obe krilni polovici zlepimo v celoto s počasnim epoksidnim lepilom, pri čemer pa¬ zimo, da ležita vzporedno in da se profila obeh polovic povsem ujemata, oziroma da le¬ žita pod enakim vpadnim kotom. V-lom krila naj bo 4°. Ko je krilo zlepljeno, izrežemo odprtino, v ka¬ tero vlepimo škatlico iz 3 mm debele balze z nosilcem servomehanizma, ki ga izdelamo iz 3 mm debele vezane plošče. Sledi vgradnja krmilnih ročic za pogon krilc. Za to priporočam Robbejev komplet. Lahko pa ju izdelamo tudi sami iz jeklene žice pre¬ mera 2 mm, na kateri vrežemo navoj M 2 in jo vstavimo v plastično cevko z notranjim pre¬ merom 2 mm ter ustrezno ukrivimo. Krilu na globini krilc odrežemo centralni del in vanj namestimo krmilni ročici, katerih kovinska dela smo prej namazali s strojno mastjo, plastič¬ no cevko pa s počasnim epoksidnim lepilom. Epoksidno lepilo uporabimo tudi za lepljenje odrezanega dela. Še prej pa na zgornjem de¬ lu krila naredimo dovolj velik izrez, da se bo¬ sta lahko krmilni ročici brez težav odklanjali, in pazimo, da sta točno v osi krilc. V krilci zvrtamo luknji, v kateri pritrdimo krmilni ro¬ čici. Nato krilci namestimo na njuno mesto in preverimo, ali se odklanjata brez težav. V prednji rob krila izrežemo odprtino 25 x 92 mm. Vanjo bomo prilepili blok balze velikosti 25 x 32 x 92 mm, v katerega smo vlepili dva zatiča, ki smo ju izdelali iz bukove letvice premera 8 mm in dolžine 37 mm. Pri tem pazimo, da sta postavljena simetrično glede na srednjico bloka in na razdalji 40 mm, ki ustreza tisti med luknjama v rebru T 4. Ko sta zatiča vlepljena, preizkusimo, ali blok brez te¬ žav sede v svoje ležišče na trupu; če se to ne zgodi, ga obrusimo. Blok nato prilepimo na krilo, kar je najbolje storiti na samem trupu. Na ležišče krila namestimo plastično folijo in blok vstavimo na njegovo mesto v trupu. Čez položimo krilo, ki smo ga na stičnih robovih premazali s počasnim epoksidnim lepilom, in ga naravnamo, da leži simetrično in pravo¬ kotno na trup (risba 1). Ko se lepilo strdi, krilo odstranimo ter z lepi¬ lom in koščki balze zapolnimo morebitne špranje. Vgradimo še nosilca glavnega podvoz¬ ja, ki smo ju izdelali iz bukove letvice s pre¬ rezom 12 x 30 mm, v katero smo naredili režo 3x4 mm. Pri tem lahko za pomoč poprosi¬ mo tudi kakega mizarja. Pomagamo si lahko tudi tako, da na 5 mm debelo vezano ploščo s prerezom 5 x 30 mm prilepimo dve med se¬ boj 4 mm razmaknjeni letvici iz 3 mm debele vezane plošče s prerezom 3 x 13 mm. Nosilca oblikujemo tako, kot je prikazano na načrtu, in ju vlepimo na predvideno mesto v krilu. Spoj obeh krilnih polovic utrdimo s stekleno tkanino. Ker v krilo nismo vgradili osrednjega nosilca, mora biti utrditev nekoliko močnejša kot običajno. Najprej spoj ojačimo z 90 mm širokim pasom tkanine 180 g/m 2 in nato še z 200 mm širokim pasom tkanine 120 g/m 2 . Ko se epoksidna smola strdi, krilo na spoju obru¬ simo in na spodnji zadnji rob krila prilepimo oporo vijakov iz vezane plošče. Na spodnjem delu krila oblikujemo enakomeren prehod iz krila v trup, pri čemer si pomagamo s koščki balze in modelarskim kitom. Priporočam upo¬ rabo kita Rostuff micro, saj je delo z njim ze¬ lo preprosto in hitro. Z namiznim vrtalnim strojem zvrtamo še vzporedni luknji premera 5 mm za pritrditev krila s plastičnimi vijaki M 5. Na koncu krilo še enkrat obrusimo. Prekrivanje modela Za prekrivanje uporabimo folijo Oracover, saj je delo z njo zelo preprosto. Njena posebna sestava onemogoča, da bi se pod njo tvorili plinski mehurčki, žal pa je na zaobljenih delih ni mogoče tako dobro oblikovati kot nekate¬ re druge folije, npr. Robbejev super solarfilm. Preden začnemo s prekrivanjem, prebarvamo mr januar 1999 11 PRILOGA tiste dele, ki ne bodo prekriti s folijo. To so: pokrov motorja, prednje rebro z nosilcem motorja, osrednji del krila, robovi kabine, nosilci glavnega podvozja ter trup na stiku smernega in višinskega stabilizatorja, kjer ni mogoč dostop z likalnikom. Barvamo z lakom v pršilkah LustreKote. Z estetskega vidika je najbolje, če zasteklitev kabine namestimo šele po prekrivanju in jo prilepimo neposredno na folijo. V tem primeru na stičnih mestih odstranimo folijo, oziroma vanjo napravimo nekaj luknjic ter tako dose¬ žemo, da lepilo steče pod folijo in ustvari trd¬ no vez. Tudi tokrat uporabimo lepilo Formula "560". Ta postopek se pogosto uporablja pri gradnji t. i. modelov ARF (Almost ready to fly), ki so že ob nakupu prekriti z folijo. Prednje rebro T2 in nosilec motorja Tl po barvanju in pred prekritjem trupa s folijo še dodatno premažemo z razredčeno epoksidno smolo in tako zavarujemo barvo pred vročim motorjem. Ko smo prebarvali vse dele, se lo¬ timo prekrivanja s folijo. Prekrivamo tako, da folija vsaj za 5 mm sega čez rob nanosa bar¬ ve, saj le tako gorivo na stiku ne bo pronica¬ lo pod folijo. Model lahko še poljubno okrasimo, pri čemer lahko uporabimo barvo v pršilkah LustreKo¬ te, samolepilno folijo Orastick oziroma klasič¬ no folijo Oracover (slika 11). Vgradnja opreme Sledi sestavljanje modela in vgradnja vse po¬ trebne opreme. Na model namestimo krmilne površine. Plastične šarnirje lepimo s počas¬ nim epoksidnim lepilom, da imamo dovolj časa za natančno namestitev. Srednji, pregibni del šarnirja pred lepljenjem namažemo s stroj¬ no mastjo in ga tako zavarujemo pred lepi¬ lom, da bo ostal gibljiv tudi po lepljenju. Ob montaži višinskega krmila ne smemo pozabi¬ ti namestiti tudi jeklene povezave, ki povezu¬ je levo in desno polovico krmila. Za prednje kolo uporabimo podvozje ameriš¬ kega proizvajalca Great Planeš, ki po višini ustreza meram glavnega podvozja, prav tako pa tudi položaj lukenj in krmilne ročice pred¬ njega kolesa (slika 9). Seveda lahko izberemo tudi drugo podvozje, vendar mu bomo mora¬ li prilagoditi višino glavnega podvozja in po¬ ložaj krmilne ročice. Glavni podvozji izdelamo iz jeklene žice preme¬ ra 4 mm in ju ukrivimo tako, kot je prikazano na načrtu. Vstavimo ju v nosilca v krilu in pritr¬ dimo s pomočjo lesnih vijakov in ploščic, ki jih izdelamo iz aluminijaste pločevine. Na pod¬ vozji montiramo kolesi s premerom 64 mm. Če želimo izdelati klasično podvozje, prednje kolo preprosto opustimo in vgradimo repno, glavno podvozje pa ukrivimo naprej tako, da bosta kolesi pred težiščem modela. Sledi namestitev motorja in rezervoarja za go¬ rivo. Najprej vstavimo rezervoar s prostornino 250 cm 3 , ki ga ovijemo v penasto gumo. Na¬ to pritrdimo motor in ga s silikonskimi cevka¬ mi povežemo s posodo za gorivo. Na motor privijemo propeler ustrezne velikosti in kapo propelerja s premerom 64 mm. Komponente RV-naprave zavijemo v debelo plast penaste gume in jih v trup pritrdimo z elastikami. Razporedimo jih tako, da je težišče na predvidenem mestu, 80 mm od prednjega roba krila. Slika 10. Položaji lukenj in krmilne ročice ustrezajo podvozju proizvajalca Great Planeš. Nosilci servomehanizmov ustrezajo velikosti servomehanizmov Futaba S3001 oziroma S148. Če bomo uporabili drugačne, moramo nosilce spremeniti. Na koncu vstavimo še bovdenske vleke in nastavimo ustrezne hode krmilnih površin. Letenje Pred prvim poletom preverimo položaj te¬ žišča. Če to kljub optimalni razporeditvi opre¬ me ni na predvidenem mestu, dodamo v nos nekaj svinčenih šiber, ki jih z epoksidnim le¬ pilom prilepimo na nosilec tik za motorjem (slika 10), po potrebi pa še v pokrov motor¬ ja. Preverimo vpadni kot krila glede na višin¬ ski stabilizator, ki mora biti 2°, in odklone krmil. Kljub končni masi modela, ki brez goriva teh¬ ta cele 3 kg, je mali OS 40 FP že na preizkus¬ nem poletu dokazal, da je dovolj močan za običajno letenje, le pri izvajanju zahtevnejših akrobacij mu nekoliko poide sapa. Kljub te¬ mu ga nameravam zamenjati z močnejšim OS 46 F X. Model me je presenetil z odličnimi le¬ talnimi lastnostmi, pohvalili pa so ga tudi vsi daigi, ki so leteli z njim. Sprva je bil nekoliko preveč občutljiv po nagibu in sem mu moral nekoliko zmanjšati hod krilc. Že po prvem pristanku so bila vsa krmila v nevtralni legi in ni bilo potrebno nikakršno trimanje. Model je sposoben leteti v širokem razponu hitrosti. Kljub dokaj šibkemu motorju zmore hitrost do 130 km/h. Če letimo prepočasi, model ne bo sam od sebe padel v vrij, temveč bo le ne¬ koliko povesil nos in nadaljeval z letenjem. Ko pri tem le malo odklonimo smerno krmi¬ lo, model takoj pade v vrij, kar je lahko usod¬ no, če smo na majhni višini, sicer pa samo nevtraliziramo vse komande in model se bo sam prenehal vrteti. Po lastnostih je tipičen nizkokrilnik in bo le¬ tel natanko tja, kamor ga bomo usmerili. Ima tudi zelo dobro drsno razmerje, kar je pri pri¬ stajanju presenetilo tudi najbolj izkušene mo¬ delarje, ki ga niso bili vajeni. Najbolje je, da model pred izvajanjem šolskega kroga strima- mo za počasno letenje in ga pustimo, da sam od sebe izgublja višino, ne da bi ga silili pro¬ ti zemlji. Model bo letel razmeroma počasi in enakomerno izgubljal višino, lahko pa se zgodi, da bo na koncu pristajalnega doleta še vedno previsoko, zato svetujem nekoliko večji šolski krog kot sicer. Zaključek Pri vgradnji kupljenih delov sem večkrat na¬ vedel točno določene dele, zato je na prilogi navedena tabela z vsemi omenjenimi deli in njihovo kataloško številko ter trgovina, kjer jih dobite. Seveda ni nujno, da uporabite prav te, vendar boste morali v drugačnem primeru nekoliko spremeniti načrt in ga prilagoditi no¬ vim delom. Vprašanja v zvezi z gradnjo modela ali nabavo zasteklitve za kabino ter pokrovom motorja mi lahko pošljete po elektronski pošti na na¬ slov: bostjan.perdan@kiss.uni-lj.si oziroma mi pišete na naslov: Beleharjeva 4a, 4208 Šenčur. Slika 9. Model leti dokaj hitro, saj mu to omogočajo skladne aerodina¬ mične linije. Na sliki je viden tudi enakomeren prehod krila v trup. Slika 11. Za prekrivanje priporočam folijo Oracover, za neprekrite dele pa barvne lake v pršilkah LustreKote. Okraske izdelamo iz raznobar¬ vnih folij ali z barvami v pršilkah. 12 januar 1999 TEEB 8 MODELARSTVO RV-modeli helikopterjev in uporaba avtopilotov BOJAN WEISS Delovanje modelarskih motorjev je neenako¬ merno in v lebdenju povzroča nenadzorovane sunkovite zasuke modela v glavni osi tudi do 100°. Odklone repnega rotorja lahko povzroči tudi sunkovit ali bočni veter. Naštete težave nam pomaga odpraviti avtopilot - elektronska naprava, vgrajena v model helikopterja. Avtopilot je sestavljen iz dveh delov: žiro- skopskega senzorja (slika 1) in procesorskega dela. Uporabljajo se mehanski senzorji in no¬ vejši kristalni piezožirosistemi. Pri mehanskih senzorjih je na poseben vzmetni mehanizem vpet elektromotor, na katerega sta v osi vrte¬ nja simetrično pritrjena dva vztrajnika. Senzor mora biti nameščen čim bliže glavni osi mode¬ la. Senzor zaznava sunke modela okoli glavne osi in jih posreduje v drugi - procesorski del avtopilota. Ta neposredno nadzira repni servo- mehanizem, tako da lahko rep modela helikop¬ terja le rahlo niha, kar zaznamo kot trzanje v levo in desno. Avtopilot deluje tudi med letom modela naprej, vendar tam njegovo delo pod¬ pira tudi repni smerni stabilizator. Najosnovnejši model žiroskopa je npr. Futabin G154 standard (slika 2). Vsebuje mehanski senzor in preprost dvopozicijski procesor. Av¬ topilot stoodstotno nadzira repni servomeha- nizem do določenega odklona krmilne ročice RV-naprave levo ali desno, ki ga poljubno na¬ stavimo, kjer prepusti nadzor RV-napravi. Ze¬ lo podoben je gyro-G155 (slika 3), le da je veliko manjši in lažji ter zato namenjen vgradnji v električni model RV-helikopterja. Do sedaj najpopularnejši in predvsem najzanesljivejši je Futabin G153 BB linear (slika 4). Komplet vsebuje mehanski senzor s kroglični¬ mi ležaji, linearno nastavljiv procesorski del in ločeno kontrolno stikalo s potenciometri za nastavitev občutljivosti. Njegova prednost je poleg dvopozicijske nastavitve predvsem odlič¬ na linearna nastavitev. Ta omogoča, da avto¬ pilot ne popusti le v določeni točki, temveč prepušča nadzor repnega servomehanizma linearno, kar omogoča optimalno vodenje modela skozi zavoj. Linearno popuščanje in največjo občutljivost (attack) nastavljamo s pomočjo potenciome¬ trov na kontrolnem stikalu. Uporaba sodobnih računalniških RV-naprav nam dodatno omo¬ goča tudi logaritmično nastavitev krivulje po¬ puščanja avtopilota, kar daje modelarju pilotu možnost nastavitve ustrezno svojemu znanju in različnim režimom letenja. Tudi sam že dol¬ go uporabljam avtopilota G153 BB linear pred¬ vsem zaradi njegove zanesljivosti, širokih možnosti nastavitve popuščanja v zavoju in enakomernega delovanja skozi celotni hod kr¬ milne ročice. V zadnjih dveh letih se na tržišču pojavlja tu¬ di vse več piezoavtopilotov, ki namesto me¬ hanskega uporabljajo piezokristalni senzor. V primerjavi s klasičnimi avtopiloti so veliko hi¬ trejši, kar pomeni, da je ob obvezni uporabi superhitrega servomehanizma (npr. Futabin S9203, ki opravi kot 45° le v pičlih 0,07 s) rep modela skoraj popolnoma miren in stabilizi¬ ran. S klasičnim servomehanizmom ne bomo dosegli želenega učinka, saj je prepočasen in ne more slediti ukazom procesorja. Bolj za¬ htevna kot pri klasičnem avtopilotu je tudi na¬ mestitev senzorja, saj mora zaznati le zasuke modela okoli glavne osi. Zgodi pa se, da ob nepravilni montaži in uporabi pretanke ali pretrde dvostranske lepilne pene senzor za¬ znava tresljaje modela in se zato njegov uči¬ nek močno zmanjša. Modelarji vse pogosteje uporabljamo namesto 4,8-voltnih raje 6-voltne sprejemniške akumula¬ torje, da so servomehanizmi močnejši in živah¬ nejši. Toda bodimo previdni, saj ima 6-voltna baterija Ni-Cd po polnjenju ob priključitvi napetost tudi nad 8 V, kar je za do konca na¬ vit ter neprestano delujoč servomehanizem repnega rotorja lahko usodno. Posledica je odpoved krmiljenja koraka repnega rotorja in zanesljivo trd pristanek na tleh. Sam sem po taki izkušnji takoj vgradil 6-voltni stabilizator napetosti, ki to pomankljivost odpravlja, in odtlej s tem nimam več težav. V zadnjem času so piezoavtopilotom začeli dodajati tudi funkcijo absolutnega vzdrževanja smeri helikopterja (heading hold mode) ki omogoča popolno stabiliziranje lebdenja ali smeri leta helikopterja tudi bočno v veter in med letom nazaj. Začetnik se tako lahko bolj posveti drugim funkcijam in jih laže osvoji, saj namesto njega smer vzdržuje avtopilot. Žal pa imajo piezoavtopiloti tudi nekaj pomanjkljivo¬ sti. Vsi vsebujejo kristal, ki je temperaturno ta¬ ko občutljiv, da moramo model, ko ga vzamemo iz avtomobila, vsaj deset minut pustiti pri miru na zunanji temperaturi, da se stabilizira na višjo (poleti) ali nižjo (pozimi) zunanjo tempe¬ raturo. V nasprotnem primeru izgubi v spominu shranjeni nevtralni položaj ročice servomehanizma. Helikopter je treba znova strimati, kar je pri uporabi različnih režimov letenja in s tem tudi različno zapomnjenih nevtralnih položajev servomehanizma praktič¬ no nemogoče. Preizkusil sem kar nekaj piezo¬ avtopilotov bolj ali manj znanih proizvajalcev v standardnem cenovnem razredu od 15.000-40.000 tolarjev (slika 5), vendar so v primerjavi s klasičnim Futabinim G-153 BB li¬ near imeli vsi poleg problemov s temperatur¬ no stabilizacijo tudi slabši linearni prevzem nadzora koraka repnih rotorjev skozi zavoj. Svetla izjema je bil le Futabin piezo gyro G- 501 (slika 6), ki ga je uporabil tudi svetovni prvak leta 1997 v kategoriji RV-helikopterjev F3C. Verjetno se bo podbno ali še bolje odre¬ zal tudi letošnji vrhunski model piezo gyro GY-501 Heading hold mode, katerega pivi pri¬ merek bom preizkusil spomladi. Seveda so vrhunski izdelki, kot je GY-501, kar trikrat dražji od drugih in so le redko del opre¬ me naših RV-helikopterjev, zato je v srednjem cenovnem razredu gotovo še vedno najboljša naložba klasični avtopilot, kakršen je zdaj že legendarni Futabin G-153 BB linear. mr 5 januar 1999 13 MODELARSTVO Avtomobilski modelarski motorji Vzdrževanje motorja in pravočasna menjava obrabljenih delov JANEZ NEBEC Večina modelarjev si motor predstavlja kot zaprt sistem, ki mora delati brezhibno brez vzdrževanja, in so zelo presenečeni, če motor po nekaj urah preneha pravilno delovati ali se v njem kaj polomi. Ker so avtomobilski motorji zelo obremenjeni, moramo vedno vedeti, kaj se dogaja v na¬ gem motorju in pravočasno zamenjati obrabljene dele. Pri motorjih za začetnike, ki jih največkrat dobimo že v kompletu z modelom avtomobila, priporočam raz¬ stavljanje vsakih 5 do 10 delovnih ur, tek¬ movalne motorje pa moramo razdreti po vsaki dirki (1 do 2 delovni uri), saj se de¬ li v njih obrabljajo hitreje. Modelarjem svetujem tudi pregled vsakega novega motorja, saj se kaj lahko zgodi, da v njem ostane kakšen del od obdelave, ki lahko že med utekanjem povzroči poškodbe. Ko motor razstavimo, ga predvsem očisti¬ mo, saj umazanija, ki pride od zunaj v kroglične ležaje, povzroča dodatno trenje, s tem pregrevanje motorja in prehitro obrabo. Za čiščenje zunanjih delov upo¬ rabljamo čistila za kovine, alkohol ali blaga razredčila, notranje dele motorja in ležaje pa čistimo z olji, ki motorja ne izsušijo in ga zaščitijo pred korozijo (olje Krown). Motor vedno razstavljamo s kakovostnim Orodje in pribor za razstavljanje motorja in neobrabljenim orodjem, saj lahko s slabim orodjem poškodujemo vijake in dele motorja. Motor najprej popolnoma očistimo, da med razstavljanjem umazani¬ ja ne bi prišla v notranjost. Sestavljamo ga v obratnem vrstnem redu, zato je ob vsaki stopnji razstavljanja napisan tudi postopek sestavljanja. Najprej snamemo uplinjač, ki ga bomo razstavili in pregledali posebej. Pri ponov¬ ni montaži bodimo pozorni, da tesnilo med uplinjačem in blokom ni poško¬ dovano in da je spoj popolnoma nepro- dušen, saj lahko že najmanjša špranja, skozi katero uhaja zrak, povzroči, da motorja ne bo mo¬ goče nastaviti. Spoj med uplinjačem in blokom motorja lahko še dodatno S? O O TTT i Sestavni deli motorja: 1 - hladilna glava 2 - vložek za svečko 3 - tesnilo glave 4 - puša 5 - bat 6 - sornik z varovalko Sestavni deli motorja: 1 - hladilna glava 2 - vložek za svečko 3 - tesnilo glave 4 - puša 5 - bat 6 - sornik z varovalko Uplinjač s tesnilom zatesnimo tako, da ga namažemo s kon¬ taktnim lepilom (UHU greenit). Ko privi¬ jamo vijake za pritrditev uplinjača, jih obvezno zavarujemo proti odvitju s kemič¬ nim varovalom Lock, pri čemer pazimo, da na vijak ne nalijemo preveč varovala, ki steče med uplinjač in tesnilo, in ko se strdi, naredi špranjo za zrak. Vijakov ne smemo premočno priviti, saj lahko poško¬ dujemo ali celo odlomimo ohišje uplinjača. Če se poškodovano ohišje med delovanjem motorja odlomi in nam košček potegne vanj, se lahko od motorja kar poslovimo, zato to delo opravimo čim bolj natančno. Pogled v zadnji del motorja Nato odvijemo vijake na pokrovu karterja in ga snamemo. V notranjosti motorja bodi¬ mo pozorni na morebitne opilke, ki so zna¬ menje, da je v motorju nekaj polomljeno. Vijake na glavi motorja odvijemo, sname¬ mo hladilno glavo, vložek za svečko, če ga ima, in tesnila glave. Če so vijaki po¬ škodovani, jih zamenjamo. Glavo motorja očistimo saj, ki se nabirajo na njej. Če je tesnilo za glavo poškodovano, ga zame¬ njamo. Z dodajanjem in odvzemanjem te¬ snil spreminjamo kompresijsko razmerje 7 - ojnica 8 - vijaki za glavo 9 - tesnilo uplinjača 10 - sprednji ležaj 11 - zadnji ležaj 12 - blok motorja 13 - pokrov karterja z vijaki 14 - uplinjač 15 - glavna gred Glava motorja s tesnilom w\\\\ 14 januar 1999 rm 5 MODELARSTVO in tako dosežemo idealno delovanje mo¬ torja. Za pravilno debelino tesnila povpra¬ šamo že ob nakupu motorja v trgovini, rezervna tesnila pa so tudi del obvezne opreme, ki jo moramo vedno imeti s se¬ boj na terenu. Pri sestavljanju vijake pri- vijmo z občutkom, ravno toliko, da se ne odvijejo zaradi vibracij. Pušo moramo izvleči brez uporabe sile. Ko smo sneli glavo motorja, izvlečemo pušo, in sicer s prsti, brez uporabe sile, saj jo lahko kaj hitro poškodujemo. Če gre pri novem motorju puša tesno v valj, poiščemo dele, kjer se zatika (praske na zunanji strani puše) in jih zgladimo s fi¬ nim vodnobrusilnim papirjem (800). Pušo prilagodimo tako, da jo lahko brez težav prosto premikamo s prsti. Valj pred vstav¬ ljanjem puše namažemo z oljem. Če opazimo, da je puša obarvana zaradi pre¬ grevanja (vijolični, modri in zeleni odtenki), jo zamenjajmo in poiščimo vzrok pregre¬ vanja (obrabljeni ležaji, napačno gorivo, nastavitev uplinjača). Pri ponovnem vstavljanju puše pazimo, da je pravilno obrnjena. Večina motorjev ima na valju zatič in na puši zarezo, da jo lahko pravil¬ no namestimo. Preverjanje zračnosti med batom in ojnico Ko smo izvlekli pušo, lahko snamemo bat z ojnico in ju skrbno pregledamo. Bat očistimo z oljem in pregledamo, ali so na njem kakršne koli poškodbe (praske, odr¬ gnine) in poiščemo vzrok zanje. Nato preverimo zračnost med batom in pušo, tako da bat potisnemo s spodnje strani v pušo in pogledamo, kje se ustavi. Če ga lahko potisnemo povsem do vrha ali celo skozi pušo, je že preveč obrabljen in mo¬ ramo zamenjati delovni komplet - bat in pušo, ki ju zamenjamo vedno hkrati, saj se morata popolnoma prilegati. Normalno zamenjamo komplet po približno 40 urah delovanja motorja. Če je zamenjava po¬ trebna prej, je vzrok za to neustrezno go¬ rivo, umazanija v motorju ali nepravilno utekanje in uporaba motorja. Ojnica je najbolj obremenjen del v motorju, zato ji moramo posvečati posebno pozor¬ nost. Ko izvlečemo bat, najprej preverimo zračnost med batom in ojnico. Če ojnico lahko premikamo v smeri puščic na sliki, jo takoj zamenjamo. Zamenjamo jo tudi, če je kakorkoli mehansko poškodovana. Včasih lahko majhne zračnosti odpravimo že z menjavo sornika. Običajno zamenja¬ mo ojnico po 10-15 delovnih urah. Če jo je treba zamenjati prej, so zato verjetno krivi obrabljeni ležaji, slabo mazanje ali umazanija v motorju. v. Če lahko gred premikamo, je treba zame¬ njati kroglične ležaje. Glavna gred je močan del motorja in jo zamenjamo le redko, zaradi hujših napak, pri katerih so ponavadi močno poškodo¬ vani tudi drugi deli motorja. Obraba gre¬ di nastane največkrat zaradi umazanije, ki vdre v motor, ali če ne čistimo igličnega ležaja za sklopko na sprednjem delu gre¬ di. Preden gred iz razstavljenega motorja izvlečemo, jo s prsti poskusimo premak¬ niti levo-desno. Če ima kaj zračnosti, je to znamenje, da moramo zamenjati ležaje. Orodje za izbijanje sprednjega ležaja in montažo zadnjega ležaja Ležaji so zelo obremenjeni deli motorja, ki jih moramo najpogosteje zamenjati, saj večina napak na motorju izvira prav iz obrabe ležajev. Zaradi prevelikega trenja povzročajo pregrevanje motorja in zaradi zračnosti tresljaje, kar povzroči zračnost Zadnji ležaj izvlečemo s posebnim orodjem, ki ga vstavimo v blok motorja in segrejemo na štedilniku. na zgornjem ležaju ojnice. Ko je ta dovolj velika, zlomi ojnico in bat, uniči pušo in blok motorja, zato moramo ležajem po¬ svetiti največ pozornosti. Normalno za¬ menjamo ležaje na 10 ur delovanja motorja, če vozimo po terenu pa sprednji ležaj, ki je najbolj izpostavljen umazaniji, zamenjamo na vsakih 5 delovnih ur. Leža¬ je izvlačimo s posebnim, za to prirejenim orodjem, ki ne poškoduje motorja. Pri vsakem razstavljanju motorja jih tudi dobro očistimo z oljem. Ko ležaje spet montiramo v motor, pazimo, da jih ne poškodujemo in da lepo nasedejo v svoja ležišča. Da so ležaji pravilno vstavljeni, ugotovimo tako, da gred vstavimo v mo¬ tor in jo s prsti zavrtimo tako, da se sama še nekajkrat zasuče. Če se ustavi takoj, ko jo spustimo, je to znamenje, da ležaji niso pravilno vstavljeni, zato moramo posto¬ pek ponoviti. Ko motor očistimo in po potrebi zamenja¬ mo obrabljene dele, je spet pripravljen za vožnjo. S pravilnim vzdrževanjem mu za¬ gotovimo dolgo življenjsko dobo. Na koncu modelarske sezone motor obvezno razstavimo in naoljimo, saj ostanki goriva in olja povzročajo korozijo in marsikateri motor ne preživi zime, če ni ustrezno pripravljen. Za mazanje in čiščenje pripo¬ ročam olje Krown, ki zelo dobro prodira tudi v najmanjše zareze, očisti ostanke goriva in olja, hkrati pa motor zaščiti pred korozijo. Olje ni strupeno in ne poškoduje plastike in gume. Nekaj olja Krown po vsaki vožnji brizgnemo skozi odprtino za svečko in motor s prsti nekajkrat zavrti¬ mo, da se olje razmaže po vsem motorju. S tem mu močno podaljšamo življenjsko dobo. Za zunanje čiščenje in razma- ščevanje je zelo uporabno pršilo Konig wash, ki temeljito razmasti vse dele avto¬ mobila in ne poškoduje plastike in gume. Oboje je mogoče dobiti v trgovini Mantua model na C. Andreja Bitenca 36 v Ljublja¬ ni, tel. (06l) 152-50-46, www.mantua-mo- del.si. Prihodnjič si bomo ogledali, kako deluje uplinjač, ter kako pravilno nastavimo in utečemo motor. januar 1999 15 MODELARSTVO Snežne smučke za motorni letalski model ROBERT RESMAN Zima je za modelarje nekako mrtva sezo¬ na in le najbolj zagrizeni se ne odpovejo letenju z modeli. Večino mraz prežene v tople delavnice, kjer snujejo in priprav¬ ljajo nove projekte za naslednjo sezono. Pa vendar se tudi pozimi najdejo kaki le¬ pi in ne preveč mrzli dnevi, ko nas zami¬ ka, da bi vendarle izkoristili lep dan in se sprostili ob spuščanju modelov. Za ja¬ dralne in druge modele, ki jih vržemo iz roke, snežna odeja ni ovira, so pa zato motorni modeli, ki so opremljeni s pod¬ vozjem za pristajanje na stezi, povsem nemočni. Ko se snežna odeja dovolj utrdi in nekoliko zamrzne, postanejo za motorne mode¬ le vse ravne površine ena sa¬ ma velika vzletno-pristajalna steza, seveda če jim kolesa nadomestimo s posebnimi smučkami. Smučke, katerih načrt je pred vami, so primerne za motorne modele z razpetino nekako do 1500 mm. Za večje mode¬ le jih ustrezno povečamo. Prednost teh smuči je, da jih lahko zelo hitro izdelamo, saj ni potrebno nikakršno lepljen¬ je in dolgo čakanje med su- ! šenjem. Preden se lotimo gradnje, se mo¬ ramo odločiti le za način pritrditve. V primem tricikla, ko je eno kolo spre¬ daj pod nosom, je treba dograditi tudi amortizerje, ki bodo držali smučko v določeni legi in obenem dovoljevali hod smučke med vožnjo po neravnem terenu. Prednja podvozja so ponavadi izdelana iz jeklene žice 0 4 mm. Pri ta¬ kih vpnemo smučko s pritrditvijo, ki jo prikazuje prerez A-A. Tehtnica je togo pritrjena na jekleno žico podvozja, med¬ tem ko je smučka gibljiva in jo dve vzmeti držita v določenem položaju. Praksa je pokazala, da mora biti prednja vzmet malo bolj napeta, da ima smučka med letenjem nekoliko dvignjen nos. Zadnji dve smučki sta lahko togo priviti na podvozje, če je to narejeno v obliki traku. V tem primem uporabimo dva vi¬ jaka M 4, kar je lepo razvidno iz načrta. Če pa imamo tudi zadnje podvozje na¬ rejeno iz jeklene žice, potem moramo tudi zadnji smučki izdelati enako kot sprednjo. Sprednja smučka je lahko tudi nekoliko krajša, predvsem pa ne sme segati pre¬ več naprej pod eliso. Na načrtu je krajša smučka prikazana s črtkano črto. Pri podvozju z repnim kolesom sta spre¬ daj dve enako veliki smučki, ki morata obvezno imeti vgrajen amortizer. Tudi v tem primem velja, da naj imata nos nekoliko dvignjen v smer letenja. To se izkaže za pomembno predvsem pri pri¬ stajanju na nekoliko neravnem terenu. Zadnja smučka na načrtu ni narisana, vendar je podobne oblike in modelu primerno manjša. Pritrditev je odvisna od posameznega modela in ni potreb¬ no, da je gibljivo vpeta. Dimenzije in pritrditev zato prepuščam vam in vaši iznajdljivosti. Telo smučke naredimo iz aluminijaste, 2 mm debele pločevine, prav tako nosilec pritrditve. Tega ukrivimo, kot je narisano na načrtu, in ga z aluminijastimi kovicami prikovičimo na podlago. Pred kovičen- jem spodnjo površino primer¬ no navrtamo, da jo kovica pri kovičenju lepo zapolni. Do¬ ber spoj nastane takrat, ko ga le še malo popravimo s fino pilo in se ga skoraj ne vidi. Nosilec prikovičimo s štirimi kovicami dimenzij 0 2x5 mm. Na zgornji strani med obe polovici vstavimo leseno de¬ ščico debeline 12 mm in sko¬ zi zvrtamo luknjo 0 4 mm. Da bo luknja zvrtana res pra¬ vokotno, si pomagamo z vr¬ talnikom, vpetim v stojalo. Iz aluminijaste pločevine, debe¬ le 1 mm, naredimo za vsako smučko po dva jezička, ki dr¬ žita vzmeti. Tudi jezička prikovičimo na podlago, in sicer na sredino z eno kovico. Valjček, ki drži tehtnico, je lahko iz že¬ lezne ali medeninaste palice 0 8-10 mm. Dolg naj bo 12 mm, skozenj pa zvrtamo luknjo 0 4 mm. Na sredini pravokotno zvrtamo še eno luknjo 0 2,4 mm, in sicer samo skozi eno steno valja. Vanjo vrežemo navoj M 3- Za tiste, ki se bodo prvič lotili vrezovanja navojev, naj omenim, da pri kompletu treh navojnih svedrov uporabimo najprej tistega z eno črtico, potem z dvema in na koncu sveder brez črtice. Lahko pa uporabimo tudi tako imenovani strojni navojni sveder, ki pa je samo eden. Pri vrezovanju navojev še posebno pazimo, da sveder držimo res pravokotno, kajti v nasprotnem primeru je navoj na eni stra¬ ni preplitev. Iz medeninaste pločevine 1,5 mm izreže¬ mo še tehtnico, ki jo prispajkamo na valj¬ ček. Na obeh straneh tehtnice zvrtamo še luknjico 0 1,5—2 mm, v katero pripne¬ mo vzmet. Ta naj bo približnih dimenzij 0 5 x 25 mm in navita iz jeklene žice 0 0,6 mm. 16 januar 1999 rm s MODELARSTVO Pred montažo na model odstranimo vsaj eno vzmet, da lahko smučko z vijakom M 3 pritrdimo na podvozje. Vijak gleda navzdol, zato ga lahko privijemo le, če smučko odmaknemo. Pred privijanjem pa ne pozabimo zapiliti jeklene žice pod¬ vozja, da vijak lepo sede nanjo in tako omogoči res dober in trden spoj. Pred vzletanjem preverimo hode smučk in se prepričamo, da se prednja smučka ne more dotakniti vrtečega se propelerja. Preizkusimo še trdnost snežne odeje in se pripravimo na malo trši pristanek. Če je sneg premehek, bomo še lahko vzleteli, pri pristajanju pa se nam kaj hitro lahko zgodi, da se prednja smučka zarije v sneg in posledice so znane. Pri vožnji po tleh, predvsem pri več¬ jih hitrostih pazimo tudi, da nam načrtov ne prekriža kakšna krtina pod snegom. DETAJL PRITRDITVE SPREDNJIH SMUČK mi 5 januar 1999 25 MODELARSTVO Nasveti za izdelavo, pripravo in lansiranje raketoplanov ter doseganje boljših tekmovalnih rezultatov (i.dei) EGON ENGELSBERGER Tekmovanj se udeležujemo ne samo zato, da bi sodelovali, ampak tudi zato, da bi do¬ segli kakšno boljšo uvrstitev ali pa celo zmagali. Kdo ne bi hotel zmagati na tek¬ movanju? Toda včasih se na poti do zmage nakopiči vrsta tehničnih težav, za katere sploh ni¬ smo vedeli, da obstajajo, kaj šele, da bi o njih razmišljali in jih skušali odpraviti. Spomnimo se nekaterih dogodkov na tere¬ nu in komentarjev tekmovalcev oziroma njihovih mentorjev. Raketoplan pri vzletu obtiči na rampi, mo¬ tor zgori do konca, raketoplan pa ne vzle¬ ti. Krivec je seveda rampa. Raketoplan poleti v velikem loku in udari v zemljo. Kriv je raketni motor. Po normalnem vzpenjanju raketoplan raz¬ pade pri odmetavanju raketnega motorja. Spet je kriv raketni motor. Tudi po treh ali štirih poskusih aktiviranja raketni motor ne vžge. Zanič je električni vžigalnik. Raketoplan vzleti, raketni motor na koncu pasivnega leta izpade, model pa, namesto da bi začel krožiti, preide v strmo spiralo vse do zemlje. Kdo pa je kriv zdaj? Je res krivo vse drugo, mi sami pa nič? Kaj lahko torej storimo, da do tega ne bi prihajalo? Poglejmo, kje najpogosteje pride do napak. Raketoplan kot celota Za sodelovanje na tekmovanju potrebuje¬ mo zanesljive raketoplane, ki smo jih prej vsaj nekajkrat uspešno preizkusili. Pogosto se zgodi da izgubimo model, ki dobro leti, ostanejo pa nam taki ki ne letijo, zato je dober model prava dragocenost. Raketoplan lahko izdelamo na več načinov. Najprimernejša sta dva: da ga sestavimo iz sestavljanke ali pa samostojno izdelamo po preverjenem načrtu. Tako lahko izdelamo dobre modele za tekmovanja, za samostoj¬ no konstruiranje in gradnjo pa potrebuje¬ mo veliko izkušenj in prakse. Kakšne možnosti nam ponujata predlagana načina? Najzanesljivejši način je, da ga naredimo iz sestavljanke z visoko stopnjo izgotovitve, pri čemer bi bilo krilo profilirano in po mo¬ žnosti tudi sestavljeno, trup bi imel izdelan baldahin in obdelane kote za gondolo in horizontalni stabilizator, horizontalni in ver¬ tikalni stabilizator naj bi bila profilirana, v kompletu bi dobili izgotovljeni gondoli po¬ trebnega premera, tj. za raketne motorje premera 13,5 mm (mini) in 17,5 mm (stan¬ dard) ter priložen sistem za prisilno spu¬ ščanje. S tako pripravljeno sestavljanko pri delu skoraj ni mogoče narediti take napa¬ ke, zaradi katere raketoplan ne bi letel, če se le točno držimo navodil za sestavljanje in v ničemer ne spreminjamo konstrukcije ali delov modela. Drugi način dopušča več samostojnosti pri izbiri in izdelavi modela. Poiskati moramo dober načrt z navodili za izdelavo oziroma primerno literaturo. Delo nam je močno olajšano, če nam je dostopen kak model, ki nam je všeč in ga lahko prerišemo, oziroma prekopiramo vse od vrste gradiva, profilov, višine in kota nosilca gondole, vpadnih ko¬ tov krila do vertikalnega stabilizatorja, težišča itd. Izdelava modela je seveda povsem sa¬ mostojna, vendar jo priporočam le izkuše¬ nim modelarjem, ki bodo za izdelavo znali tudi izbrati gradivo potrebne kakovosti. O raketoplanih smo v Timu že veliko pisali. Tako boste načrt raketoplana, opis izdela¬ ve in reglaže našli v Timu 1/93 (september) in 2/93 (oktober), podroben opis reglaže drsalca, ki velja tudi za raketoplan, v član¬ ku "Drsalec" v Timu 9-10/95 (maj-junij), ter nasvete za konstruiranje, izdelavo in upo¬ rabo raketoplana v Timu 3/95 (november). Gondola Deli sestavljank so odmerjeni tako, da omo¬ gočajo normalen postopek pri gradnji modela. Včasih smo prepričani, da lahko nekatere stvari izboljšamo, toda predelava je lahko dvorezni meč, najpogosteje v našo škodo. Nadomestne dele in opremo za izstrelitev raketoplana moramo izdelati skrbno, da niso premajhni. Razmišljanje, da s tem pridobi¬ mo na masi, zmanjšamo upor ali izboljšamo let raketoplana, je popolnoma napačno, saj takih delov običajno ne moremo uporabiti in povzročajo težave, ki jih na terenu ne moremo odpraviti. Premajhna oziroma pre¬ tesna gondola je najpogostejši vzrok za te¬ žave pri pripravi raketoplana za polet. Pri izdelavi nove gondole moramo upošte¬ vati, da se zaradi lepljenja na nosilec pogo¬ sto deformira njena okrogla oblika, kar ji še dodatno zmanjšuje premer. Zaradi tega je mere za izdelavo težko prikazati v milime¬ trih in je najbolje, da z naslednjim pre¬ izkusom določimo njen premer. Dolžina gondole naj bodo takšna, da lahko vstavimo vsaj 3/4 raketnega motorja, pre¬ mer pa določimo takole: vzamemo raketni motor, kakršnega bomo uporabili za izstre¬ ljevanje, in nanj prilepimo zaviralni trak. Kadar uporabimo zelo tanek material (npr. milar ali podobno folijo), mora biti trak vsaj 15 cm daljši od predpisanih mer, najmanj pa 10 cm, kadar je material nekoliko debe¬ lejši. Trak ovijemo okoli motorja ter ga po¬ skusimo vstaviti v gondolo. Če ne gre, ga lahko krajšamo, dokler ostanek ne bo dolg najmanj 310 mm. Za vsak primer je bolje, da je trak za 10 mm daljši, kot pa za 1 mm pre¬ kratek. Obvezne (minimalne) mere zaviral¬ nega traku, s katerim mora biti opremljen raketni motor, so 25 x 300 mm (risba 1). Premer gondole in dolžina zaviralnega tra¬ ku sta usklajena takrat, kadar raketni motor s prilepljenim in ovitim trakom lahkotno vstavimo v gondolo raketoplana, motor pa ne izpade, ko model obrnemo. Na krajši rob zaviralnega traku nalepimo do polovice prvi sloj samolepilnega traku, obrežemo s strani, spustimo ter prilepimo na ohišje raketnega motorja. Zaviralni trak obrnemo za 180° ter prilepimo drugi sloj samolepilnega traku. Tretji sloj samolepilnega traku je ovit okoli raketnega motorja ter prehaja na zaviralni trak v dolžini 15 mm z vsake strani. Risba 1. Pritrditev zaviralnega traku na raketni motor 26 januar 1999 tiie 5 MODELARSTVO Vodila in lanserji Odvisno od tipa lanserja so vodila lahko nujen ali pa popolnoma nepomemben del raketoplana. Za zanesljivo lansiranje v mir¬ nem vremenu potrebujemo vsaj eno lansirno palico, na katero s pomočjo vodil postavi¬ mo raketoplan, in še eno, na katero prive¬ žemo električni vžigalnik za vžig raketnega motorja. Če pa piha veter in se model obra¬ ča, potem v tla pod vsako krilo zabodemo še po eno palico in problem je rešen. Ne¬ rodno je le to, da so palice, ki jih dobimo od organizatorja tekmovanja, običajno manjšega premera (3 mm), zemlja pa je naj¬ večkrat trda, zato jih je težko razporediti ta¬ ko, kot bi (slika 2, risba 3) nam ustrezalo. Toda nekaj smo ugotovili: da so za štart v vsakem vremenu potrebne vsaj štiri lansir- ne palice in obenem vodila na raketoplanu. Ta morajo biti izdelana iz kakovostnega gradiva in prilepljena tako, da omogočijo zanesljiv vzlet. Takšna vodila lahko izdela¬ mo iz tanke aluminijaste pločevine. Imeti morajo premer, najmanj 1 mm večji od pre¬ mera lansirne palice (a kdo ve, kakšen pre¬ mer rampe bomo dobili na tekmovanju?), ter biti dolga najmanj 5-6 mm. Za izdelavo uporabimo trak aluminijaste pločevine, de¬ bele od 0,4 do 0,5 mm, ki ga odrežemo z ostrim modelarskim nožem ali skalpelom. Trak, odrezan s škarjami, se bo skrivil in bo težje uporaben. Slika 2. Raketoplan na paličastem lanserju Vodila, izdelana iz pločevine Vodilo naredimo tako, da trak zvijemo oko¬ li valja potrebnega premera. To je lahko lansirna palica ali pa spodnji del svedra. Vodila prilepimo z zevom, obrnjenim nav¬ zven, da jim lahko po potrebi še nekoliko povečamo premer (risba 4). Risba 3■ Pogled na razporeditev lan- sirnih palic Raketni motor Električni vžigalnik Kam prilepiti vodila na klasičnem raketoplanu? Mesta, kamor bomo prilepili vodila, so odvisna od tipa raketoplana in so zelo po¬ membna za stabilen in navpičen vzlet. Vodila na klasičnem raketoplanu lahko lepimo na tri različne načine oziroma kom¬ binacije. Najprimernejši je tisti, pri katerem sta obe vodili prilepljeni pred težiščem. Eno prile¬ pimo na spoj glave in cevi baldahina, dru¬ go pa pod konec iste cevi. Pri datgem načinu, ki je še vedno dovolj dober, je eno vodilo prilepljeno spredaj, pod cevjo baldahina (pred težiščem), dru¬ go pa na krilu ali pod njim (za težiščem). Pri tretji, žal prepogosti kombinaciji, je eno vodilo prilepljeno spredaj, nekje pred težiš¬ čem, drugo pa daleč za težiščem, v bližini horizontalnega stabilizatorja ali na njem. Z izrazom težišče v teh primerih razumemo ravnotežni položaj raketoplana z vstavlje¬ nim motorjem oziroma modela, pripravlje¬ nega za polet. Opozorilo. Kjerkoli so vodila prilepljena, moramo paziti da lansirna palica poteka vzporedno z vzdolžno osjo raketoplana. Zaključimo: Vodila lepimo po možnosti pred težiščem, in kadar ne gre drugače, tu¬ di za njim, vendar na razumni oddaljenosti. To pomeni da drugega vodila ne postavlja¬ mo predaleč nazaj. Sicer pa mora biti razpo¬ reditev vodil prilagojena tipu raketoplana. Zakaj je razporeditev vodil na raketoplanu tako pomembna? Kadar lansiramo v mirnem vremenu ali brezvetrju, je skoraj vseeno, kje so vodila prilepljena. Toda tekmovanja se redko odvijajo v idealnih razmerah, veter pa lahko temeljito spremeni smer poleta že na samem začetku ob vzletu. Zaradi lažjega ra¬ zumevanja si oglejmo risbo 5 a, b, c in d. Kadar sta obe vodili pred težiščem, zapusti model lansirno palico zaradi majhne raz¬ dalje med njima skoraj v trenutku in je vzpenjanje popolnoma navpično, ker ni bi¬ lo časa, da bi veter v trenutku zapuščanja rampe odklonil model in vplival na smer poleta. Na trupu Na repu Pogled na razporeditev lansirnih palic od spredaj Pogled na razporeditev lansirnih palic s strani Na krilu zgoraj Na krilu spodaj Prerezani del obrnemo vedno navzven, da lahko vodilu delno povečamo premer. Risba 4. Videz in mere vodila, narejenega iz aluminijaste pločevine, ter načini lepljenja ms 5 januar 1999 27 MODELARSTVO Obe vodili sta prilepljeni pred težiščem. Snemanje je skoraj trenutno brez zamika - nagibanja sprednjega dela raketoplana. Smer vetra Eno vodilo je prilepljeno pred težiščem, drugo za njih na krilu raketoplana. Eno vodilo je prilepljeno pred težiščem, drugo za njim pod krilom raketoplana. ■ Odstopanje od vertikale • ' je delno omejeno z ■ naslanjanjem : vodoravnega stabilizatorja na lansirno palico, dokler je drugo vodilo še na njej. Odstopanje lahko popravimo z nagibom lansirne palice. Prijemališče odstopanja (mesto obračanja) je na drugem vodilu do snemanja z lansirne palice. Eno vodilo je prilepljeno pred težiščem, drugo pa na repu raketoplana. Smer vetra Odstopanje zaradi vpliva vetra delno omejujeta vpadni in izhodni rob krila. Predvidena smer poleta raketoplana Kot odstopanja od predvidene smeri poleta je velik zaradi vpliva vetra ter neprimerne razdalje med vodili. Prijemališče (središče obračanja) je na zadnjem - vodilu, dokler se pomika po lanserju. Vodilo Vrh lansirne palice Risba 5 . Vpliv vetra na vzlet raketoplana v odvisnosti od položaja vodil Kadar je prvo vodilo pred težiščem in dru¬ go blizu za njim (npr. pod krilom), se dru¬ go vodilo sname z lansirne palice z manjšo zamudo, sprednji del raketoplana pa se lahko pod vplivom vetra nagne in model vzleti z rahlim odklonom od vertikale. To je še posebej občutno, kadar je vodilo pri¬ lepljeno pod krilom. Odstopanja lahko zmanjšamo, če vodilo prilepimo na spoj krila in trupa, tako da krilo delno prepreči nagibanje. Odmikanje sprednjega dela ra¬ ketoplana preprečimo tudi tako, da vodilo prilepimo na zgornjo stran krila. V tem pri¬ meru se rep opre na lansirno palico in pre¬ preči odmikanje sprednjega dela. Kadar je eno vodilo na sprednjem delu ra¬ ketoplana, drugo pa na repu, je časovna razlika med snemanjem prvega in drugega vodila velika ter se lahko sprednji del rake¬ toplana znatno odmakne iz smeri, preden se sname zadnje vodilo. Posledica tega je poševno vzpenjanje, pri letu brez rotiranja pa je to možni začetek neuspešnega pole¬ ta. Včasih se celo zgodi, da se vodilo zara¬ di prevelikega zanašanja odlomi. Žična vodila Žična vodila se so preprosta za izdelavo ter so na raketah zelo priljubljena. Lahko jih izdelamo iz kratkega kosa tanke žice ter prilepimo, kjer je potrebno. Toda rakete ima¬ jo simetrično obliko ter pri lansiranju nanje ne vplivajo sile, ki bi jih vlekle vstran, tako da vodila niso dodatno obremenjena ter se ne deformirajo. Žična vodila na raketoplanu, izdelana iz pretanke žice, ki drsijo po umazani (po ne¬ kaj Startih neočiščeni) ali celo zarjaveli lan- sirni palici, se pogosto zvijejo in delujejo kot učinkovita zavora. Lahko se celo zgodi, da namesto predvidenega manjšega upora izgubimo let, ker se je raketoplan zataknil na lanserju. Risba 6. Kaj se dogaja z žičnimi vodili na raketoplanu? Poglejmo, kaj se dogaja v trenutku lansi- ranja. Takoj na začetku, ko začne delovati raketni motor, še preden potisk naraste to¬ liko, da se raketoplan premakne na lanser¬ ju, že nastane pritisk, usmerjen od zgoraj navzdol, zaradi nesimetrične namestitve ra¬ ketnega motorja ter obremenitev vodil. Z naraščanjem potiska raste tudi ekscentrična sila, ki potiska raketoplan navzdol in na¬ prej. Ta se začne premikati, žična vodila pa se zaradi dodatnega upora začnejo kriviti in zavirati. Taka vodila se najpogosteje ukrivijo, kadar so prilepljena na krilu. Do zastoja modela na rampi torej pride lah¬ ko zaradi vodil, izdelanih iz pretanke žice, ter neprimerne razporeditve na modelu (risba 6). Zapomnimo si, da je zanesljivo lansiranje raketoplana pomembnejše od nekakšnih zamišljenih prihrankov (npr. manjša masa, upor), ki jih je težko ali pa sploh nemogo¬ če dokazati. Zato izgubljenega vodila, izde¬ lanega iz pločevine, nikoli ne zamenjajmo z žičnim. Predvsem pa se ne zanašajmo na to, da nam bo organizator tekme priskrbel za¬ dostno število lansirnih palic, in to še s pre¬ merom, ki ustreza prav nam, zato ustrezne lansirne palice rajši prinesimo s seboj. Za izstreljevanje se splača izdelati dober viličasti lanser, s katerega lahko izstrelimo raketoplan tudi brez vodil. Imenujemo ga tudi lanser na dotik. Zato tudi trditev na za¬ četku tega poglavja, da vodila niso vedno nujna. Izdelavo viličastega lanserja bomo opisali v eni naslednjih številk Tima. Nadaljevanje prihodnjič 28 januar 1999 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno MITJA MARUŠKO iunkers Ju 88 A-4 (Revell - Kat. št.: 04531, IVI 1 : 48) Nemški dvomotorni bombnik junkers Ju 88 so v drugi svetovni vojni zgradili v ve¬ likem številu in iz osnovne izvedenke raz¬ vili še vrsto izvidniških letal, nočnih lovcev in torpednih letal. Ljubitelji dobrih maket v merilu 1 : 48 so kar predolgo čakali na spodobno maketo tega slavnega letala. V veliki škatli z izvrstno ilustracijo boste našli 238 delov z vgraviranimi površinski¬ mi detajli. Poleg 28 prozornih delov je tu kar 32 delov, ki jih ne boste potrebovali. Vzrok teh "dodatkov" je izvor osnovnega kalupa, ki ga Revell dolguje hongkonški firmi Dragon. Pri Dragonu so pred leti izdelali izvedenke Ju 88 G-l/G-10 in Ju 88 G-6. Revell je izdelal nov prednji in zadnji del trupa, motorske gondole, kon¬ ce kril in nosilce oborožitve z bombami SC 500. V pilotski kabini so zdaj tudi se¬ deži zgodnjih izvedenk, žal pa manjka bombniški namerilnik. Maketa je odlična upodobitev izvirnika in skoraj ustreza merilu 1 : 48, če zanemarimo za 4 mm prekratek trup in za 2 mm premajhno razpetino kril. Sestavni deli za notranjost letala omogo¬ čajo dobro upodobitev pilotske kabine, ki jo prekrivajo prozorni stekleni deli. Ugled¬ ni proizvajalci kovinskih dodatkov bodo verjetno pohiteli z izdajo kompletov za dopolnitev Ju 88 A-4, dotlej pa lahko po- sežete po Eduardovem kompletu za Ju 88 A, ki je namenjen nekoliko ostareli Hob- bycraftovi maketi v istem merilu. Pri gradnji makete boste potrebovali ne¬ kaj kita, saj spoji niso povsem idealni. Posebno pozornost namenite prednjemu delu trupa s pilotsko kabino, nastavku za motorsko gondolo na krilu in lepljenju koncev kril, kjer ne sme ostati niti sled spoja. Pri gradnji podvozja lahko pnev¬ matike z delom hidravlične noge prilepi¬ te šele po lepljenju kril. Gradnja makete ni zahtevna, zato pa bo barvanje dvomotor¬ ne makete nekoliko težavnejša naloga. Revell ponuja nalepke za dve letali. Prvo je pripadalo bombniški skupini "Blitz- geschwader" 7./KG 3 (oznake 5K+RT), ki je sodelovala v bojih na ruski fronti leta 1942. Kamuflaža je sestavljena iz dveh ze¬ lenih barv (RLM 71 in RLM 70) in svetlo¬ modre RLM 65. Drugo letalo, z oznakami 3Z+DH, je pripadalo bombniški skupini l./KG 7 v Sredozemlju v letih 1942-1943. Letalo je bilo po vsej verjetnosti izveden¬ ka Ju 88 A-14, ki je imela v gondoli na spodnji strani trupa 20-milimetrski top MGFF. Tega orožja Revell žal ne ponuja. Nalepke so natisnjene na primerno tan¬ kem in matiranem nosilnem filmu. Med nacionalnimi oznakami najdemo še števil¬ ne drobne oznake in napise, tudi za bom¬ be! Maketo toplo priporočamo. Kamov Ka-50 "hokum" (Revell - Kat. št.: 04445, IVI 1 : 48) Ruski helikopter za podporo kopenskim silam kamov Ka-50 "hokum" je zasnovan kot enosedežnik, kar ga razlikuje od nje¬ govih konkurentov, pri katerih se v kabi¬ ni poleg pilota nahaja tudi upravljalec z oborožitvijo. Kamov Ka-50 še ni v opera¬ tivni uporabi, kakor tudi ne njegov kon¬ kurent mil Mi-28. Pred dobrim letom je pri Italeriju izšla dobra maketa tega heli¬ kopterja v merilu 1 : 72 in zdi se, da je Revellova maketa v merilu njena večja sestra, ki bi utegnila ugledati luč sveta tu¬ di v Italerijevi embalaži. Maketo sestavlja 130 delov, odlitih v črni plastiki, in 8 prozornih delov. Mere make¬ te ustrezajo merilu 1 : 48. Površina je pri¬ merno vgravirana. Notranjost kabine, ki je vidna skozi odprta vrata kabine na levem boku helikopterja, je dobro detajlirana, čeprav so stranske konzole in katapultni sedež malce poenostavljeni. Instrumentna "Dasem imel protekc-fjo? |\je pa, samo nekaj roč-ne spretnosti j e bilo potrebno." plošča je natisnjena kot nalepka. Za detaj- liranje te makete lahko uporabite fotojed- kane dele Eduard 48-180. Rotor je preprost in robusten, vgradimo pa ga med obe polovici trupa. Motorski gondoli in pod¬ vozje se dobro prilegajo. Helikopter je oborožen z dvema satastima nosilcema nevodljivih raket in ducatom protioklep¬ nih raket. Nalepke ponujajo oznake za dva preiz¬ kusna primerka Ka-50. "Black shark 1 ' je helikopter, ki so ga predstavili na pariš¬ kem letalskem salonu 1996. Nalepke po¬ nujajo kopico drobnih oznak in napisov. Natisnjene so izjemno kakovostno na tankem matiranem nosilnem filmu. Pri barvanju in gradnji te izvedenke pa boste morali ročno naslikati vrsto tankih obrob, ki jih ima skoraj sleherna opiata na tem helikopterju. Druga izvedenka ima zanimivo tribarvno kamuflažo, v kateri se robovi med barv¬ nimi ploskvami prelivajo v zaporednih pasovih, česar navodilom za barvanje ne uspe pojasniti. Tudi rotorji obeh izve¬ denk so različno pobarvani, zato skrbno sledite navodilom. Na prototipih Ka-50 so preizkusili že celo paleto barvni ka¬ muflaž, zato je Revellove barvne sheme težko presoditi brez barvnih fotografij prav teh dveh helikopterjev. Številne drob¬ ne oznake so povsem avtentične. Maketa je za gradnjo nezahtevna, zato jo pripo¬ ročamo tudi manj izkušenim maketarjem. TIMOVI OGLASI PRODAM tekmovalni RV-čoln z motorjem 3,5 cm 3 , tekmovalni RV-čoln z motorjem 10 cm 3 , RV-napravo Graupner (16 kanalov, 35 MHz, 69. kanal) z akumulatorji, polnilni¬ kom in pultom ter motorje na vodno hlaje¬ nje znamk MDS, Rossi in Pico z resonanč¬ nimi izpuhi. Janez Vodončnik Tel.: (063) 851-493 PRODAM model jadralnega letala panda, z razpetino kril 1340 mm. Model je nov in nerabljen. Prodam tudi nov motorček Cox 0,8 cm 3 , zraven pa podarim 1 1 goriva in zračni vijak. Sandi Rahten C. v Loke 14, 3330 Mozirje Tel.: (063) 833-689 PRODAM trupe dolžine 1260 mm, primerne za jadralne modele kategorij F3F in F3B (F3J). Urban Valič Plače 28, 5270 Ajdovščina mr 5 januar 1999 29 MAKETARSTVO Aero 3 JURE MILJEVIČ Foto: Lidija Katic Naš naslednji korak je izdelava motorja in propelerja. Motor odrežemo z Airfixove makete 0-1, ker pa je preširok, ga moramo z brušenjem po spoju obeh polovic zožiti na pravilno velikost. Čelno ploščo izdela¬ mo v samogradnji. Izrežemo in izvrtamo odprtine za hlajenje ter za izpušne cevi na bokih, vendar jih še ne dodamo, ker bi nas pri sestavljanju ovirale. Za čelna valja mo¬ torja v notranjosti uporabimo dva valjasta koščka plastike, ki ju za ponazoritev hladil¬ nih reber narebričimo z modelarskim no¬ žem. Pri izdelavi propelerja sem se odločil za zamudnejšo pot, ter ga iz vršička kemične¬ ga svinčnika ter dveh polomljenih krakov izdelal sam. Čas nam prihrani predelava chipmunkovega propelerja, najlaže pa je uporabiti propeler Hekerjeve makete foc- ke-wulf FW-56 stosser, ki potrebuje samo malce brušenja. Dodamo še filter pod bra¬ do, nato pa motor odložimo ter se lotimo podvozij. Za nogi glavnega podvozja uporabimo kar chipmunkovi, ki ju malce podaljšamo ter razširimo. Kolesa poiščemo v škatli z Odrezan in prirejen motor letala 0-1 bird dog. Čelni del in propeler sta izdelana v sa¬ mogradnji. ostanki sestavljenih ali zavrženih maket. Sam sem uporabil dve izmed kar 32 koles glavnega podvozja starega Tu-144 v merilu 1 : 100. Ustrezni sta tudi bird dogovi gumi, za silo pa bi šlo tudi z malce premajhima chipmunkovima. Gumi "obtežimo" ter jima vrežemo profil. Platišči sem izdelal iz pla¬ stične ploščice. Za repno podvozje sem uporabil nosno kolo makete MiG-23 v me¬ rilu 1 : 144, nogo pa sem izdelal sam. Od večjih delov nam je ostal še pokrov ka¬ bine. Tega bomo oblikovali iz plastične fo¬ lije. Za model nam bo pokrov chipmunkove kabine, ki pa ga je treba ustrezno prirediti. Prerežemo ga približno osem milimetrov od sprednjega roba ter ga s pomočjo plastič¬ nega drevesca podaljšamo za kake tri mili¬ metre. Pokrov kabine je še vedno malce preozek in prenizek, zato ga obilno poki- tamo ter obrusimo. Chipmunkov vetrobran je bil zaobljen, zato iz plastike izrežemo ploščico ustrezne oblike, ki nam bo pona¬ zorila ploski aerčev vetrobran. Obliko pre¬ verjamo z namestitvijo modela na trup in s pomočjo risb. Za poskus model nekajkrat Moj prvi aero 3 ■ Nalepke sem našel v starih kompletih serijskih številk in nacionalnih oznak JRV beograjskega proizvajalca Yumo. vtisnemo v vročo folijo ter ga popravljamo, dokler ne dobimo točnega pokrova kabine. Postopek nam vzame veliko časa, vendar druge poti ni. Vsak maketar si z veseljem ogleda ter oce¬ ni delo svojih kolegov, še posebej nedo¬ končane makete. Bil sem tik pred končnim sestavljanjem, ko je Marko Tisovic ugotovil, da so podrobnosti v notranjosti pilotske ka¬ bine prevelike in pregrobe. Po kritičnem pogledu na svojo stvaritev sem se z njim strinjal, napako pa sklenil prikriti z zaprtim pokrovom ter pilotoma v notranjosti. Ker imam v začetni fazi izdelave še enega aer- ca, sem sklenil zamenjati vrstni red. Tako bo prvo letalo v barvah vojnega letalstva naše nekdanje države, naslednji pa bo ma¬ riborski lepotec brez pomanjkljivosti in z odpravljenimi napakami. Na vrsti je lepljenje sestavnih delov. Najprej pritrdimo smerni rep in njegov podaljšek, nato pa še oba višinska repa. V kabino vle- pimo manjkajočo zadnjo instrumentno plo¬ ščo. Pod kabine, krmilni palici ter sedeža prilepimo na osrednji del kril, ki ju previd¬ no prilepimo na trup. Nato pa vse novo¬ nastale spoje pokitamo in obrusimo. Motor prilepimo, njegov spoj pa pokitamo in obrusimo, šele ko je brušenje preostalih delov končano. Na koncu dodamo še vi¬ šinsko in smerno krmilo. Aero 3 k sreči nima veliko anten, pitotovih cevi in podobnih izrastkov. Ne smemo pozabiti na vodila krilc in trimerjev ter na merilnik goriva, ki je na levem krilu pri ko¬ renu. Prilepimo še nogi glavnega podvozja, na boke motorja pa pokrove hladilnih odprtin. Čas je, da vrežemo še preostale panele. Manjše pokrove sem ponazoril z ostanki nalepk fast frames. Kovinskih oblog pri ko¬ renu krila in višinskega ter smernega repa sem se lotil s sekundnim lepilom. Pri tem postopku bodimo zelo previdni. Sam sem na repu prepozno odstranil maskirni trak in naslednjih nekaj ur zapravil z brušenjem in ravnanjem grudaste površine. Če nam ni do tveganja, raje uporabimo modelarski nož. Pred nanašanjem barv priporočam uporabo osnovne barve, ki razkrije morebit¬ ne napake. Nato izberemo barvno shemo za svojo maketo ter se lotimo barvanja, na¬ našanja nalepk in lakiranja. Dodamo še iz¬ pušne cevi, pitotovo cev, gume, repno kolo, anteno pod trupom, pokrov kabine ter pro¬ peler in maketa je gotova. Aero 3, Letalski center Maribor, S5-MBB, št. 40199 Letalo mariborskega aerokluba je barvano v barvni shemi šolskih letal vojnega letalstva nekdanje države, vendar uporabljene barve niso popolnoma enake. Za gornje površine uporabimo rumeno barvo Humbrol 24, ki ji dodamo približno četrtino mmene Humbrol 99. Spodnje površine so intenzivno nebes¬ no modre in jih pobarvamo z modro Revell 50, ki jo posvetlimo s tretjino bele. Obe bar¬ vi sta sijajni. Izpušne cevi so kovinske bar¬ ve. Površina proti odblesku pred kabino je črna, prav tako tudi gumijasta obloga pri korenu krila. Notranjost kabine je Testorsova temnosiva gunship grey FS 36118. Propeler je pri korenu v barvi lesa, proti koncema je kremno rjav Humbrol 84, sami konici pa sta rumeni. Na vpadnem robu je črn kovinski trak, prav tako črn je vrh kape propelerja. Antena pod trupom je bela. Letalo je sprva letelo označeno samo s črnimi črkami regi¬ stracije in serijsko številko na repu. Ker je letalo zdaj brezhibno pobarvano in zelo či¬ sto, ga ne staramo. Pogled na sprednji del motorja s kapo pro¬ pelerja Zanimivost aerca je tudi merilnik za gorivo rdeče barve pri korenu desnega krila. 30 januar 1999 5 MAKETARSTVO Podvozje letala Na desnem boku je viden priključek za zu¬ nanji vir električne energije in nad njim eden redkih drobnih napisov na aercu. Pogled na spodnji del letala z odklonjenemi zakrilci. Temnosiva barva notranjosti za¬ krile je enaka kot tista v notranjosti pilotske kabine. Aero 3 f JRV, 156, št. 40156, kasneje F-AZEB To je letalo v standardni barvni shemi vojne¬ ga letalstva. Zgornja barva je tokrat Humbrol 24 brez dodatkov, spodaj pa je letalo modre barve, ki ji ustreza Xtracolor X 124. Ker te barve pri nas ni mogoče dobiti, lahko upo¬ rabimo mešanico Humbrol 109 in Testors in- temediate blue v enakem razmerju, kar nam da kolikor toliko dober približek. Rumena barva je sijajna, modra pa polsijajna. Za po¬ vršine, prekrite s platnom, priporočam do¬ datek nesijajnega laka. Barvanje preostalih delov je enako kot pri mariborskem aercu. Letalo nima bele antene pod trupom. Po izločitvi iz sestava vojnega letalstva so ga prodali v Francijo, kjer je pod višinskim re¬ pom nosilo registracijo F-AZEB v beli barvi. TTR.1 5 januar 1999 31 MODELARSTVO Novo na trgu SIMULATOR LETENJA Simulator letenja z letalskimi modeli aero fly fir¬ me Ikarus dobite na zgoščenki. Izberete lahko do sedem različnih njenih modelov od malega slow flyja, modela bleriot II do helikopterja. Ozadje je lahko animiran modelarski poligon ali pa z videokamero posneta slika okolja z gorami vred in nato digitalizirana. Model vodite s svojim oddajnikom tako, da odvzamete signal na pri¬ ključku učenec-učitelj. Programska oprema omogoča prirejanje zaporedja kanalov, kalibraci- je nevtralnega položaja in hoda posameznih ukazov. Minimalna konfiguracija računalnika je Pentium 150 MHz s 16 K RAM-a, CD-ROM eno¬ to in Microsoft Okni 95 ali 98. Poleg normalnega pogleda na model program omogoča tudi tekanje za modelom po poligonu in pogled iz modela (Cockpit view). Verzijo demo je mogoče dobiti tudi na naslovu htpp://www. aerofly.de, kjer so na voljo tudi dopolnitve in izboljšave izvirnega programa. Različica demo lahko teče tudi v okolju DOS in z navadno igralno palico. Simulator stane 39-500 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 SLOW FLYER TAUBE Ikarus je pripravil novo polmaketo slow fly z imenom taube (golob). Trup modela je že 'oble¬ čen’ v postarani okrasti barvi, masa modela pa je v primerjavi s predhodnikom bleriot III nekoliko večja (350 g). Cena je 11.900 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 BREZKRTAČNI ELEKTROMOTOR X-259-4 Prihajajo novi in cenejši brezkrtačni elektromo¬ torji. Ikarusov model X-259-4 je namenjen razre¬ du ECO, to je tistim modelom, ki imajo za pogon sedem celic Ni-Cd. Značilni podatki motorja so n 0 = 2200 vrt/V, I max = 60 A, P max = 36/V, m = 160 g. Priključite ga lahko tudi na Kontronikov regu¬ lator, ki je namenjen brezkrtačnim motorjem. Stane okoli 26.500 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 MINIATURNI MERILNIK VRTLJAJEV Potrebujete merilnik vrtljajev za letalske modele? Miniaturni merilnik poganja 9-voltna baterija, vrtljaje pa izmeri na optični način, to je brez ne¬ posrednega stika z osjo. Meri lahko dvo- ali tri- krake propelerje. Stane le 8.800 SIT. Mantua model, C. Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 152-50-46 ELEKTRONIKO, AVTOMATIKO, RAČUNALNIŠTVO IN TELEKOMUNIKACIJE • Vsak mesec na 84 straneh za ljubitelje in profesionalce • Novosti, zanimivosti, informacije iz elektronike • Opisi elementov in njihove aplikacije v shemah • Osnove programiranja mikrokrmilnikov in mikroprocesorske samogradnje • Samogradnje za začetnike in naprednejše • Hi-Fi novice in samogradnje ter še mnogo drugega... Vsak mesec nagradno žrebanje novih naročnikov! Če želite revijo Svet ELEKTRONIKE prejemati na dom, lahko prefotokopirate spodnjo naročilni¬ co in Izpolnjeno pošljete na naslov: Svet elektronike, p.p. 5127, 1001 Ljubljana. Fizične osebe imajo 20%, pravne 10%, učenci, dijaki ali študenti s potrdilom o šolanju pa 25%-ni popust pri celoletni naročnini. Izmed prispelih naročilnic bomo vsak mesec izžrebali po enega naročni¬ ka, ki bo prejel celoletni komplet revij, kot presenečenje pa morda tudi praktično nagrado! NARmimm Sem fizična □ (pravna □, šolajoča □) oseba in nepreklicno naročam revijo Svet ELEKTRONIKE za dobo enega leta (11 številk letno). (Ustrezno prekrižajte!) Podjetje (izpolnijo pravne osebe): Ime in priimek (ali kontaktna oseba):. Točen naslov:_ Poštna številka in kraj: Datum: _ _ Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani Podpis (in pečat): NOVI MEGATECH JUNIOR Megatech junior so prenovili. To je RV-naprava, narejena posebej za vodenje avtomobilskih mo¬ delov in ima za krmiljenje smeri volan. Na oddajniku je mogoče nastaviti ne le nevtralni položaj smeri, temveč tudi hod, in to za vsako stran posebej. Spre¬ jemnik v kompletu je R122 z opcijo BEC. Za napajanje lahko uporabimo tako Ni-Cd kakor tudi navadne baterije. Poleg nekaj drobnarij je v kompletu še standardni servomehanizem S3003. Napravo je mogoče kupiti za frekvenčno območje 27 ali pa 40 MHz. Stane 21.420 SIT. WM modelarski center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 132-22-42, faks: (061) 132-00-44 ME 109 IN SPITFIRE Spitfire in Me 109 sta modela, ki sta posneta po znanih nasprotnikih iz druge svetovne vojne. Na¬ rejena sta iz stiropora v kalupu, imata razpetino malo čez en meter, poganja pa ju elektromotor velikosti 400. Pobarvana sta v izvirnem kamuflaž- nem vzorcu. Cena kompleta je 15.300 SIT. WM modelarski center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 132-22-42, faks: (061) 132-00-44 32 januar 1999 iTTILr 5 _IZDELEK ZA DOM_ Naredimo švarcvalderico Matej pavlič M pradavnini je človek meril čas z opazo¬ vanjem nebesnega svoda ter menjavanja dneva in noči oziroma letnih časov. Približ¬ no 2000 let pr. n. š. si je začel pomagati s sončno uro, nato z vodno uro na iztek ali dotok vode, šele v srednjem veku pa so nastale peščene ure. Iz tega časa so znane se ure na zgorevanje - z lestvico zaznamo¬ vane sveče in kovinske oljne svetilke. Prve mehanične ure s kolesjem in pogonom na uteži so naredili na začetku tega tisočletja. Njihov razvoj je prek javnih ur na cerkve¬ nih zvonikih, stolpih in pročeljih mestnih hiš v 14. stoletju privedel do pivih hišnih ur. Ko so v 15. stoletju iznašli jekleno vzmet, so se velikosti ur precej zmanjšale. Do uporabe nihala kot nezmotljivega regu¬ latorja teka ure je prišlo šele v 17. stoletju, nihalo in nemirka s spiralo pa sta se kot ključna dela mehanizma obdržala vse do danes. 2 urarstvom so se v Evropi ukvarja¬ li predvsem Nemci in Angleži, kasneje tudi Francozi. V drugi polovici 19. stoletja je z uvedbo strojev v Švici stekla mehanizirana proizvodnja ur. Švicarske ure, pojem toč¬ nosti, so v 70. letih našega stoletja dobile močne tekmece: na eni strani cenene in za Praktično uporabo dovolj natančne ruske in japonske ure, po drugi strani pa ameriš¬ ke, ki so po tehnologiji pomenile nekaj povsem novega. Na podlagi arhivskih dokumentov je mo¬ goče sklepati, da je bilo urarstvo na Sloven¬ skem kot obrt znano že na prelomu iz 15. v 16. stoletje, danes pa je pravih urarskih mojstrov pri nas vse manj. (Menjavanja ba¬ terij, stekelc in paščkov pač ne moremo šteti za urarstvo.) Čeprav je na Srednji teh¬ niški šoli v Celju tudi oddelek za finomeha- nike urarje, za to šolanje, ki traja tri leta, povezano pa je tudi z dobro organiziranim izpopolnjevanjem v tujini, na žalost ni po¬ sebno velikega zanimanja. Kdo ve, morda Slika 4. Če moramo npr. z roba obdelovanca odstraniti precej materiala, to storimo v nekaj korakih. Najprej posnamemo tanko plast, na¬ to pa rezkalo "spuščamo" vedno globlje, dokler na koncu ne dobimo želenega profila. V na¬ sprotnem primeru preobremenjujemo elektro¬ motor, uničujemo rezkalo ter dobimo grd in neenakomeren rob. bo pa prav pričujoči prispevek v kom izmed mladih bralcev Tima zbudil veselje do urarskega poklica. V še ne tako odmaknjeni preteklosti so to¬ rej znali ure izdelovati le posebej za ta po¬ klic izučeni mojstri, danes pa se po zaslugi cenenih kvarčnih mehanizmov tega lahko loti skoraj vsakdo. Še največ dela je pravza¬ prav z ustreznim ohišjem, v katero potem vgradimo škatlico z mehanizmom in bateri¬ jo ter na os nataknemo kazalce. Da je vse to čisto res, boste ugotovili, če boste pre¬ brali ta prispevek do konca. V njem je opi¬ sana izdelava stenske ure z značilno obliko, ki se je je po nemški pokrajini Schwarz- wald - tam so jih v 18. stoletju množično izdelovali kot domačo obrt, potujoči kroš¬ njarji pa so jih nato prodajali po vsej srednji in vzhodni Evropi — prijelo ime "švarcval- derica". Zaradi prijaznega videza in spre¬ jemljive cene so bile zelo priljubljene tako med kmečkim kot med mestnim prebival¬ stvom (slika 1). Izdelava ure je sicer preprosta, vendar po¬ sebno začetnike opozarjamo na previdnost pri delu z električnim orodjem. V narejeno ohišje je mogoče vgraditi kvarčni mehani¬ zem z nihalom, s kakršnimi danes urarji Rezkalnik Iskra NR 808E Rezkalnik je električno orodje za obdelavo lesa - rezka¬ nje šablon, kontur, krogov, utorov in žlebov, za izdela¬ vo zaključnih letvic in letvic za okvire slik ter za gravi¬ ranje okraskov in napisov. Najdemo ga v vsaki mizarski delavnici, potibem pa si ga želi tudi vsak ljubiteljski mi¬ zar, saj v spretnih rokah postane čudovit in vsestransko uporaben pripomoček, s katerim je mogoče v vsega nekaj minutah - seveda ob uporabi ustreznega rezkalnega svedra ali rezkala - iz povprečnega izdelka narediti pravo umetnino. Iskra ERO, d. o. o., iz Kranja ima v svojem proizvodnem programu dva modela rezkalnikov, vendar bomo neko¬ liko podrobneje opisali le tistega, ki omogoča brezsto- penjsko nastavitev od 800 do 24.000 vrtljajev v minuti, polnovalna elektronika pa zagotavlja mehak zagon elektromotorja in zaščito pred njegovo preobremenitvijo. Rezkalnik z oznako NR 808Epoganja 850-vatni motor, ki je zaprt v dvojno izolirano ohišje, celo orodje pa teh¬ ta 2,85 kg. Priloženi pribor sestavljajo stransko vodilo, šestilo za natančno rezkanje krožnih oblik, viličasti ključ za zamenjavo rezkal, kopirna puša 0 30 mm za rezkanje ob šabloni, stročnica 0 8 mm, priključek za odsesavanje žaganja in lesnega prahu med rezkanjem ter nastavitvena letev; kot poseben pribor je mogoče do¬ biti še stročnici 0 6 in 6,35 mm, kopirni puši 0 20 in 27 mm ter vreteno za fino nastavitev globine. Globino rezkanja nastavljamo s pomočjo vijakov na vrt¬ ljivem revolverskem nastavku, skupaj z omejilnim zati- čem in kazalcem. Kazalec globine lahko poljubno pre¬ mikamo po vodilu in tako nastavimo želeno vrednost na skali. Obseg nastavitve znaša 50 mm, trije vijaki na re¬ volverskem nastavku pa omogočajo prednastavitev treh globin rezkanja (slika 4). Sam rezkalnik za obdelovanje lesa še ni dovolj, ampak potrebujemo tudi rezkala - razli¬ čno oblikovane nastavke v obliki svedrov. Za mehek les so dobra navadna rezkala, za tr¬ še vrste lesa, profiliranje ali žlebljenje ivernih plošč in obrezovanje laminatov pa so najbolj primerna rezkala iz karbidnih trdin, ki omogočajo čist odrez in imajo dolgo življenjsko dobo. Nekatera med njimi imajo na vrhu vodilo, ki vodi orodje po robu oblikovanca, še dražja pa imajo na tem mestu majhen ležaj (sliki 3 in 11). Iskrin rezkalnik NR 808E stane 21.660 SIT (brez p. d.), garnitura 12 različnih rezkal v leseni škatli pa 12.500 SIT (brez p. d.). Iskra ERO, d. o. o. Savska Loka 2, 4000 Tel.: 064/ 276-429 Prodaja električnega orodja Iskra ERO, Skil in Dremel Iskra ER*0 TTE £ 5 januar 1999 33 IZDELEK ZA DOM Slika 1. Doma narejena švarcvalderica z ba¬ terijskim mehanizmom in nihalom služi pred¬ vsem merjenju in kaza nju časa, a je obenem tudi lep okras. nadomeščajo pokvarjene ali izrabljene kla¬ sične mehanizme v urah, ki nimajo večje zgodovinske ali umetniške vrednosti, a se lastniki vseeno nočejo ločiti od njih. Za iz¬ delavo prototipnega izdelka, prikazanega v tem prispevku, so nam vse potrebno (tj. kakovosten kvarčni urni mehanizem znane nemške firme Junghans, medeninasto niha¬ lo z muho in baročno oblikovane kazalce) odstopili v Urarstvu Kajfež na Linhartovi 5 v Ljubljani, Material Mehanizem z nihalom in baterijo smo že omenili, zato naštejmo še ves drugi materi¬ al, ki ga potrebujete za izdelavo švarcval- derice. "Ohišje" je iz 12-15 mm debele smrekovine, za številčnico lahko uporabite kar kos šeleshamerja, za lepljenje številčni¬ ce lepilo UHU coli, za poslikavo in zaščito pa barve za les (npr. Ambient) oziroma tempera barve, nitrolak ali kak drug brez¬ barvni zaščitni premaz za les. Orodje Najlaže in najhitreje boste uro naredili s po¬ močjo električne vbodne žage, poleg te pa potrebujete še risalni pribor, brusilni papir, vrtalnik s svedrom 0 10 mm, oster mode¬ larski nož ali škarje, kombinirane klešče in nekaj različno velikih čopičev. Če nimate rezkalnika, naredite odprtino za urni meha¬ nizem na hrbtni strani s pomočjo dleta in kladiva ali pa jo povrtajte npr. s svedrom Praktik 0 15-20 mm, vpetim v vrtalnik v navpičnem stojalu. Kdor ima v domači (ali šolski) delavnici električni rezkalnik (sliki 10 in 11), naj ga vsekakor uporabi pri ob¬ delavi vseh zunanjih robov ohišja ure ali pri izdelavi robov številčnice. Izdelava Na poskobljano in obrušeno suho smreko¬ vo desko, ki naj bo brez grč in razpok, z risalnim priborom narišite obris osnovne ploskve. (Če nameravate narediti več enako velikih ur, se vam splača iz kartona naredi¬ ti šablono.) Za katero od obeh velikosti s slike 5 se boste odločili, je seveda vaša stvar, vendar morate potem paziti tudi pri premeni številčnice in dolžini kazalcev (sli¬ ka 8). Z električno vbodno žago natančno izžagajte ploskev, nato pa z rezkalnikom in profilnim rezkalom obdelajte zunanje robo- OPOZORILO: Z uro, ki jo boste izdelali po naših navodilih ali po svoji zamisli, lah¬ ko sodelujete na nagradnem nate¬ čaju družbe Iskra ERO in revije TIM, objavljenem v septembrski številki revije Tim (str. 32). Poleg tega so nam v Urarstvu Kaj¬ fež v Ljubljani obljubili, da bodo modelarju, ki bo v uredništvo revi¬ je TIM (Lepi pot 6, 1111 Ljubljana) prvi poslal fotografijo po objavlje¬ nem načrtu ali po lastni zamisli čim lepše narejenega izdelka, po¬ darili komplet za izdelavo stenske ure z nihalom. Slika 6. Na izžagano in z rezkalnikom po ro¬ bovih obdelano deščico lahko prilepite samo prefotokopirano številčnico, vendar bo izdelek lepši, če ga boste še poslikali. V skrajnem pri¬ meru pobarvajte kar enega izmed na šelesha- mer prefotokopiranih in ustrezno povečanih motivov s slike 5. Slika 7. Komur ni za številčnico z rimskimi številkami, naj z električnim rezkalnikom in koničastim rezkalom (rezkalo D na sliki 3) ob uporabi priloženega pribora za krožno rez¬ kanje naredi dva različno velika kroga in med- nju vpiše (vsaj štiri) arabske številke. Na enak način poteka tudi obdelava oziroma izdelava ohišij za nekatere izmed ur na sliki 9. ve, pri čemer pazite na pravilno smer potis¬ kanja orodja glede na obdelovanec (risba 2). Švarcvalderica je izdelek, ki je za uporabo rezkalnika naravnost idealen. Robovi plos¬ kve so namreč večinoma ravni ali blago ukrivljeni, zato je za njihovo obdelavo upo¬ rabno katero koli profilno rezkalo (sliki 6 in 7). Kdor rezkalnika nima, naj robove pač samo nekoliko zaobli in dobro obrusi. Slika 5. Na tej sliki je vidna značilna oblika številčnice in poslikava švarcvalderic - cvetovi, vejice in listi. Pri manjši izvedbi je spodnja stranica dolga 20 cm, višina deščice je 28 cm in premer polkroga na vrhu 16 cm, pri večji izvedbi pa je spodnja stranica dolga 25 cm, višina deščice je 34 cm in premer polkroga na vrhu 20 cm. V prvem primeru je premer številčnice 160 mm in dolžina kazalcev 65-75 mm, v drugem pa je premer šte¬ vilčnice 200 mm in dolžina kazalcev 90-105 mm. 34 januar 1999 TIKI 5 Risba 2. Pri delu z električnim rezkalnikom je treba obvezno upoštevati pravilno smer potis¬ kanja orodja glede na obdelovanec, sicer rez¬ kalo trga les. Slika 3■ Najpogostejše oblike rezkal: A - profit¬ no rezkalo za oblikovanje zaključkov (npr. na posameznih delih pohištva, pri izdelavi okvir¬ jev, manjših okrasnih predmetov, robov polic, ograj itd.), B- rezkalo za obrezovanje lamina¬ tov, C- profitno rezkalo za izdelavo žlebov in utorov v obliki lastovičjega repa, D- koničasto rezkalo za izdelavo žlebov, posnemanje robov in prostoročno površinsko rezkanje okraskov ali napisov, E - rezkalo s karbidno trdino za stransko žlebljenje in izdelavo utorov, F- ste¬ belno ali žlebno rezkalo, G - profitno rezkalo za obdelavo robov letev in plošč, namenjenih vzdolžnemu ali čelnemu lepljenju; IZDELEK ZA DOM Z utorovnim rezkalom ali svedrom Praktik na hrbtni strani naredite približno 80 x 80 oziroma 80 x 120 mm veliko odprtino za ur¬ ni mehanizem, ki mora biti globoka toliko, da debelina stene, ki bo ostala za pritrditev, ne bo večja od 6 mm. Na sredini izvrtajte še 10 mm veliko luknjo za prehod osi meha¬ nizma. Če imate količkaj umetniške žilice, uro vsekakor poslikajte s cvetličnimi motivi, kot kažeta risbi 1 in 5. V nasprotnem prime¬ ru lahko prefotokopirate in obenem ustrez¬ no povečate enega od obeh motivov na sliki 5 in ga s pomočjo kopirnega papirja preri¬ šete na les, da dobite glavne obrise motiva, ki ga nato le še pobarvate. Tudi številčnico je najlaže narediti s po¬ močjo fotokopirnega stroja, s katerim na list šeleshamerja povečujte številčnico s sli¬ ke 5 toliko časa, da bo njen premer znašal Slika 8. Nekaj primerov najpogostejših oblik kazalcev, ki jih je mogoče kupiti (seveda v raz¬ ličnih dolžinah) tudi pri nas; za švarcvalderi- co prideta v poštev baročno oblikovana in črno pobarvana kazalca na levi strani slike. Slika 9. Glede na to, da z izdelavo oziroma prired¬ bo tokratnega izdelka lahko sodelujete na nagradnem natečaju družbe Iskra ERO in revije TIM, za vse ti¬ ste, ki nimajo dovolj domišljije, zgolj v spodbudo objavljamo še nekaj nevsakdanje oblikovanih ur. Ure na zgornjih dveh sli¬ kah so narejene iz poskobljane- ga in okruše¬ nega kosa ploha, ki mu z rez¬ kalnikom obdelate robove. Spodnja ima precej sodobno obliko in boste za njeno izdelavo potrebovali kar ne¬ kaj časa ter orodja. Nekaj posebnega je ura v obliki violinskega ključa, ki je bodo veseli zlasti tisti, ki hodijo v glasbeno šolo. 160 (oziroma 200) mm. Dobljeno fotokopi¬ jo prilepite na poslikano ploskev ure tako, da se bosta luknji za umi mehanizem na¬ tančno ujemali. Na koncu vse skupaj vsaj dvakrat prelakirajte. S sestavljanjem švarcvalderice ni veliko de¬ la. Ohišje z mehanizmom z zadnje strani potisnite skozi luknjo in spredaj narahlo zategnite priloženo matico. Način in vrstni red montaže kazalcev najdete na listku v škatlici. Pri tem delu morate biti zelo previdni, sicer lahko naredite nepopravlji¬ vo škodo. Muho nataknite na nihalo, to s kaveljčkom obesite na spodnji, premični del urnega mehanizma, vstavite še 1,5-volt- no baterijo, ki naj bo po možnosti alkalna - in pred vami je izdelek, ki mora biti ob natančni izdelavi bolj ali manj podoben ti¬ stemu na sliki 1. TrRr 5 januar 1999 35 ASTRONOMIJA Astronomska sledilna naprava n.< m) JERNEJ IN ŽIGA BOHM Uvod Nočno nebo je del naravnega okolja, do¬ segljivega takorekoč vsem, a vseeno ga vsakdo izmed nas doživlja čisto samosvo¬ je in nihče ga ne vidi natanko tako kot nekdo drug. Tudi če se ne potrudite, se vam zdi da na zvezdnatem nebu vidite določene podobe. Prav vsaka kultura, od starodavne sumer¬ ske pa do kulture ameriških Indijancev in srednjeveških Arabcev, pozna izročila, ki jim je iskala podobnosti v nebesnih tele¬ sih. Narodi so jim navadno dajali imena svojih božanstev, ljudskih junakov in živa¬ li. Posamezne skupine zvezd so povezo¬ vali v bolj ali manj posrečene ter zato lažje predstavljive enote, imenovane ozvezdja. Opazili so, da se večina nebesnih pojavov ravna po nekakšnih pravilih. In tu nekje bomo vskočili z današnjo nalogo. Zakaj potrebujemo sledilno napravo V duhu starih antičnih astronomov se bo¬ mo preizkusili v opazovanju planetov, vendar si bomo dovolili razkošje, ki ga takrat niso poznali: pomagali si bomo z elektroniko in s fotografiranjem nočnega neba. Recimo, da bi radi določili navidezno pot nekega planeta po nočnem nebu. To je kar pogosta naloga, ki jo morajo narediti začetniki. Odčitane vrednosti sproti vna¬ šamo v zvezdno karto. Gladka krivulja skozi dobljene točke predstavlja navidez¬ no pot planeta po nebesnem svodu (glej risbo št. 1). Pri fotografiranju nočnega neba naletimo na določene omejitve, fotografije namreč ne moremo posneti v stotinki sekunde, kot je to običajno pri dnevni fotografiji, temveč ta čas merimo v minutah, saj bo¬ mo planet na filmu opazili kot nežno pi¬ kico le pri dovolj dolgih osvetlitvah. To pa je čas, ki je tudi za navidezno mirujo¬ če zvezdno nebo predolg. Na fotografiji bi se namesto pikic pojavile črte, oziroma loki, kar bi naša prizadevanja povsem onemogočilo. Treba bo torej izdelati ustrezno sledilno pripravo. Opis mehanskega dela sledilne naprave Osnovna ideja sledilne naprave je v tem, da s pomočjo elektromotorčka premika¬ mo stojalo s fotografskim aparatom tako hitro, da sledimo navideznemu gibanju neba (ki ga povzroča vrtenje Zemlje). Najpreprosteje bi bilo torej izbrati tak Risba 1. V Špiki objavljena navidezna pot Marsa med ozvezdjema Lev in Rak od de¬ cembra 1994 do maja 1995 Slika 1. Območje okoli Severnice, fotografi¬ rano brez sledenja. Film: Kodak Ektachro- me Elite 400; objektiv: 130 mm; čas osvetli¬ tve: 5 minut. Slika 2. Območje okoli Severnice, fotografi¬ rano s sledenjem. Film: Kodak Ektacbrome Elite 400; objektiv: 130 mm; čas osvetlitve: 5 minut. elektromotorček, ki bi se premikal z rav¬ no pravšnjim številom vrtljajev, potrebnih za kompenzacijo. Tej ugotovitvi bomo sledili pri izdelavi naprave. Pri načrtovanju sledilne naprave smo iz¬ brali klasični enosmerni elektromotor, ki je pri nas zlahka dosegljiv. Hitrost vrtenja pogonske gredi je pri tem motorju v dolo¬ čenem (delovnem) območju kar v linearni zvezi s pogonsko napetostjo (n = k ■ U); pri določeni napetosti se bo gred elektro¬ motorja v časovni enoti zavrtela za točno določeno število obratov, pri čemer smo upoštevali dejstvo, da je njegovo breme konstantno (pri velikem zobniškem prestav¬ nem razmerju to tudi drži). V tuji literaturi najdemo izvedbe s koračnim motorjem, kar se hitro izkaže za hudo pretiravanje. Podatke, ki so potrebni za konstruiranje priprave, dobimo od izdelovalca elektro¬ motorja navadno v obliki tabele ali grafa. S spreminjanjem napajalne napetosti lahko zelo preprosto uravnavamo hitrost vrtenja osi motorja, vendar je območje regula¬ cije za našo rabo seveda odločno pre¬ majhno. Hitrost sledenja določa tudi zobniški pre¬ nos, in to v zelo širokem območju, ven¬ dar tudi tu veljajo določene praktične omejitve, npr. največje dosegljivo pre¬ stavno razmerje. V našem primeru potrebujemo razmeroma veliko prestavno razmerje med vrtenjem gredi elektromotorja in gredjo sledilne na¬ prave, zato si moramo pomagati še na en način: s prekinjajočim delovanjem elektro- morja. Npr., vrtenje 5 % in mirovanje 95 % časa nekega časovnega intervala pomeni razmerje 1 : 19. Pri nastavitvi razmerja si bomo pomagali z vsemi opisanimi načini, tako z mehan¬ skim kot tudi z velikostjo napajalne nape¬ tosti in z razmerjem teče/ne teče. Naša mehanska rešitev vnaša tudi dolo¬ čeno sledilno napako, ki nastane zaradi nelinearne povezave med razmikom plošč in kotom odprtja sledilne naprave. K sreči je za kote razprtja, manjše od 40°, znosna. Napaka sledenja je tedaj manjša od 1 %, kar je za naše potrebe zanemar¬ ljivo malo. S pomočjo ustrezne računal¬ niške nadgradnje (mikroprocesor) lahko odstopanja minimiziramo v celotnem območju. Srce sledilne naprave je fotoaparat. Ljubi¬ telji astronomije zelo dobro vedo, kakšen aparat je primeren. Vsekakor ne bomo mogli uporabiti za rokovanje preproste sodobne kamere, ker ne zmore ročne nastavitve zaslonke in časa osvetlitve. Takega aparata tudi ni moč pritrditi na običajno fotografsko stojalo, ki bo po¬ memben del naše naprave. Nanj bomo namreč pritrdili sledilno napravo, na to pa še fotoaparat. Zato je pomembno, da ima fotoaparat navojni priključek za pri¬ trditev na stojalo. Prav je, da vse omenjene povezave pre¬ verimo, še preden se lotimo dela, da si priskrbimo vse potrebne dele, ki jih bomo potrebovali pri končni montaži sledilne naprave. Mednje sodi tudi manjši tele¬ skopski monokular, s katerim bomo našo pripravo za fotografiranje nočnega neba hitro in natančno usmerili v želeni predel neba. Sedaj je že jasno, da temu namenu ustre¬ zajo boljši klasični fotoaparati, ki so opremljeni tudi s priključkom za vrvično proženje. 36 januar 1999 ASTRONOMIJA Slika 3- Sledilna naprava Elektromotorček z zobniškim prenosom bomo poiskali v eni izmed modelarskih trgovin, kjer bomo lahko kupili tudi mi¬ niaturno razstavljivo kardansko sklopko in prenosni akumulator, ki ga potrebujemo za napajanje elektronike in pogon elektro- motorčka. O elektroniki bomo govorili v nadalje¬ vanju, omenimo le, da jo bomo nasmestili v manjše plastično ohišje, ki ga s samole¬ pilnim trakom pritrdimo na eno izmed Plošč sledilne naprave. Izdelava mehanike Načrt za izdelavo mehanskega dela sle¬ dilne naprave, ki ga bomo morali izdelati sami, kažeta risbi 2 in 3. Obe večji plošči izrežemo iz 10 mm debele aluminjaste Slika 4. Še en zanimiv posnetek kroženja zvezd okoli severnega nebesnega pola, na¬ pravljen brez sledilne naprave. plošče (AlMglO), ki jo dobimo v trgovini z barvnimi kovinami. Pri izdelavi tečajev in matičnega vodila (izdelamo jih iz žele¬ za) bomo morali pokazati kar nekaj fino- mehaničnega znanja. Od orodja bomo potrebovali: locnato žago za kovino, komplet grobih in finih urarskih pil, komplet vrtalnih in navojnih svedrov, vrtalni stroj in primež ter seveda kljuna¬ sto merilo. Oba aluminjasta dela po mehanski obdelavi črno eloksiramo, da zmanjšamo odsev svetlobe. Železne dele kromiramo, kar nam za skoraj simbolično Kos ovnica (sledilna naprava) _ Ozna- Element Mere (mm) Ko¬ ka _sov ceno napravi galvanizer. Vse potrebne na¬ voje previdno vrežemo šele potem, ko so deli že površinsko zaščiteni. Vijačno vrete¬ no izdelamo iz varilne žice, lahko pa ku¬ pimo že izgotovljene navojne palice. Če bomo dobro zastavili začetek navoja, tudi z nadaljevanjem ne bo posebnih težav, si¬ cer pa se nam utegne kar grdo skriviti. Pred izdelavo navojnega priključka (gnezda) za kamero in fotografsko stoja¬ lo se moramo najprej prepričati o dejan¬ skih merah in načrt prilagoditi opremi, ki nam je na razpolago. S sestavljanjem posameznih delov najbrž ne bomo imeli posebnih težav, ker je konstrukcija zelo preprosta. Izrez na eni izmed plošč omogoča, da v trenutku na¬ pravo zložimo v položaj za transport. 1 x 2 x Fe (ril ki ono) Fe (ni klano) i-Kr 5 januar 1999 37 ZA SPRETNE ROKE Papirni okvirji za slike ALENKA PAVKO - ČUDEN Fotografije, ki jih podarjate za spomin, so mnogo lepše, če so uokvirjene. Eno¬ stavne in poceni okvirje lahko izdelate iz kartona in krep ali svilenega papirja. Izmerite fotografijo in narišite osnovno hrbtno obliko okvirja na sredino risalne¬ ga papirja (šeleshamerja). Narišite še obliko sprednje strani, tako da bo okvir širok vsaj 3 cm. Iz šeleshamerja izrežite šablono in jo dvakrat prerišite na karton. Za hrbtni del okvirja izrežite karton le po zunanjem robu, da je površina polna, za sprednji del pa po zunanjem in notra¬ njem robu. Svileni papir narežite na koščke in zmeč¬ kajte v kroglice. Zunanji del okvirja pre¬ mažite z lepilom in nanj gosto nalepite papirnate kroglice (slika 2). Okvir lahko tudi tanko premažete z le¬ pilom in ovijete s trakovi svilenega pa¬ pirja. Za okras nalepite drobne papirne kroglice v obliki cveta (slika 3). Namesto okrasnih cvetov lahko okvirju dodate pa¬ pirnato pentljo (slika 1). Fotografijo z obojestranskim samolepil¬ nim trakom prilepite na hrbtno stran okvirja. Sprednjo stran okvirja na notra¬ nji strani premažite z lepilom, z njo pre- krijte fotografijo na hrbtni strani okvirja in jo prilepite nanjo. Pomagate si lahko tudi z obojestranskim samolepilnim tra¬ kom. Na hrbet okvirja pritrdite še zanko za obešanje in okvir je gotov. Slika 3■ Okvir z rožo Slika 4. Fotografije v pisanih okvirjih polepšajo prostor. Slika 5. Neobičajni okvir za sliko i PRO, ME 4 TEI ART F HOBBY PROMETEJ Art & Hobby, d. o. o. trgovina z materiali in pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne hobije MALA ULICA 5, LJUBLJANA, telefon: (061) 13-10-200, 13-15-132, faks: 13-38-581 GLEDALIŠKA UL. 9, CELJE, telefon: (063) 481-362, faks: 481-362 - Tečaji slikanja na svilo in bombaž, batika, slikanja na steklo, oblikovanje nakita in modeliranja - Slikarski tečaji 38 januar 1999 TTKI 5 ZA SPRETNE ROKE UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Gradivo: smrekova ali bukova deščica, moznik, vrvica, barvni lak na vodni osnovi Področje: preoblikovanje lesa in površinska obdelava Srednja stopnja Popularna igrača jojo BUNKA KREN, JANEZ AVSEC, SONJA ČERPIČ Od 6. razreda dalje Čas izdelave: dve uri Naloga in motivacija V šoli opažamo, da je v zadnjem času jojo najpopularnejša igrača. Zato smo se odločili, da jo izdelamo pri pouku tehnič¬ ne vzgoje. Primerna je za šesti razred osnovne šole. Otroci so navdušeni in komaj čakajo, da začnemo z izdelkom. Izdelali jo bomo tudi v osmem razredu, seveda z risbo v izometrični pro¬ jekciji. Os kolesa navijemo na nit, tako podelimo kolesu potencialno energijo, nato jo spustimo. Kolo se dolgo časa giblje navzdol in navzgor, potencialna energija se spreminja v kinetično in obratno. Pri tem se najvišja lega kolesa počasi niža, zaradi trenja in zračnega upora se mehanska energija spreminja v toploto. Gradivo: - smrekova deščica 120 x 60 x 15 mm ali bukova deščica iz kompleta gradiv za 6. razred (120 x 60 x 10 mm), - moznik 0 8 x 20 mm (15 mm), - tanka vrvica dolžine od 80 do 100 cm. - lepilo UHU coli express Orodje in pripomočki: - električni vrtalnik, - kronska žaga 0 60 mm, - sveder 0 8 mm, - kolutni brusilnik, - brusilni papir. Izdelava Iz smrekove ali bukove deščice s kronsko žago izžagamo dve kolesci s premerom 60 mm. Na sredini ju 5 do 7 mm globoko povrtamo s svedrom 0 8 mm. Robove kolesc posnamemo z brusilnikom (glej sliko). Da bo zaobljeni rob lepši, ga na kon¬ cu s finim brusilnim papirjem še ročno obrusimo. Oba dela spojimo z moznikom, ki ga vlepimo z belim lepilom UHU coli express. Razmik med kolesi naj bo od 5 do 7 mm. Izdelek po¬ barvamo ali poslikamo z barvnimi laki za les na vodni osnovi (npr. Belinkin Ambient). Na koncu privežemo vrvico in izde¬ lek preizkusimo. Želimo vam veliko uspeha pri delu! 3 januar 1999 39 UGANKARSKI KOTIČEK Kombinacijska križanka Spodnjih 79 besed, podanih po številu črk in abecednem redu, s kombinira¬ njem razvrstite v polja mreže. Začni¬ te z najdaljšimi, upo¬ rabljene besede pa sproti prečrtujte v seznamu. Zaradi laž¬ jega začetka reše¬ vanja sta dve črki že vpisani. Ob pravilni rešitvi boste na 9 označenih poljih, branih od spodnje¬ ga desnega kota pro¬ ti zgornjemu leve¬ mu, dobili besedo, tesno povezano z mesecem, ki je pred nami. Vodoravno: (8 črk): LISJAČEK, POVODENJ (7 črk): ANTANTA, GLEŽENJ, SLADKOR (6 črk): ALANIN, ARTIST, NASVET, NOSILA, VTIKAČ (5 črk): DRNEC, KRILO, PAMIR, PE¬ RON, SEZAM (4 črke): BERA, ERNA, ETNA, IZBA, KNAP, MARA, PERO, ROLO, SMUK, TEMA, TONE (3 črke): ALA, BAR, POK, ROJ, SAR, SEČ, SEM (2 črki): AK, AS, LE, OK, SU Navpično: (8 črk): DVORJAN, KOPRENA, PRETRES (6 črk): SEKIRA, ZGODBA, ŽIRANT (5 Črk): ALEKS, ČOPKA, DANTE, KA¬ LAN, LOPAR, OLIKA, OMELO, RIVAL, SPAKA, STENJ, TESEN, UNICA (4 črke): ANNA, KAMA, KONJ, LIAS, NI¬ ČE, ORAL, SEME (3 črke); ANA, BES, LAZ, MOČ, ORS, OST, TIP (2 črki): AN, EM, ET, JR, OB, RE, SA, TR, UV UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. januarja 1999 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Matic Golob, Javornik 28, 2390 Ravne na Koroškem, Nataša Skerbiš, Bratov Greifov 8, 2000 Maribor in Lenart Krajnc, Belačeva 1, 1210 Ljubljana Šentvid. Čestitamo! NAROČILNICA_ _ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Besede v besedah Iz vsake izmed 10 besed s 5 črkami, ki so navpično vpisane v liku, prečrtajte po eno črko tako, da dajo preostale 4 črke v nespremenjenem vrstnem redu besedo novega pomena. Opisi teh besed so zara¬ di lažjega reševanja sicer podani, vendar v pomešanem vrstnem redu. Prečrtane črke na koncu prepišite v spodnjo vrsto lika, kjer dobite rešitev uganke. žito s črnim zrnjem, največja kopenska žival, stisnjena dlan, trmoglavost (krajše), odvečno maščobno tkivo pri človeku, zadnji del ustne votline, žensko ime, del obraza, višinska točka na zemljevidu, atek; Rešitvi obeh ugank prepišite na dopisni¬ co (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 20. januarja pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1111 Ljubljana (s pripisom "Timove uganke"). En izžrebani reševalec bo po pošti pre¬ jel sestavljanko za izdelavo plastične makete, dva pa knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitve ugank iz decembrske številke re¬ vije TIM: Logogrifna izpolnjevanka: Novo leto Anagrami: (randi, Radin, Inclra, dinar, Drina): Nadir Prestavi črke: muzejski vlak, modelar¬ stvo, tehnični pouk Nagrade za pravilno rešene uganke prejmejo: 1: Edvin Škrlj, Ravne 22, Sv. Anton, 6276 Pobegi 2: Nejc in Zala Gabrijel, Mamova 9, 1410 Zagorje ob Savi 3: Matjaž Mršnik, Volkmerjeva 27, 2250 Ptuj 40 januar 1999 TTK 5 ©IPREf^ft Trgovsko podjetje ”Mladi tehnik” Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana Odprto: od 8. do 19- ure, ob sobotah od 8. do 13- ure Tel: (061) 126-11-55, faks: 126-22-43 TC4-RV - model avta na električni pogon 4 WD, 1 : 10 (16 krogličnih ležajev, oljno vzmetenje) 33.500 SIT. Vse za letalsko, ladijsko in avtomobilsko modelarstvo! Prodajamo izdelke proizvajalcev in zastopnikov: 1ULTIPLEX, GRAUPNER, MIBO MODELI, GM-RACING, IKARUS, BILLING BOATS, JAMARA, KONTRONIK, OCTURA - program modelov, RV-naprav in pribora. Servomehaimmi od 7 g dalje (priključek MPX, Futaba, JR) - od 3.000 SIT. Pri nakupu treh ali več kosov 10 % popusta. RV-naprava PICO (oddajnik z akumulatorjem in sprejemnik) - 29.100 SIT. MULTIPLEX IKARUS - modeli helikopterjev na električni pogon - od 41.200 SIT naprej. BLERIOT III ultralahek model letala, primeren tudi za letenje v dvoranah - 9-400 SIT, elektromotor - 4.200 SIT. PANDA - jadralni RV-model - 9-890 SIT (tudi verzija z električnim pogonom). Plastične makete letal, ladij, vozil ter pribor in barve proizvajalcev: ERTL, ITALERI, REVELL, HELLER, DRAGON IN MONOGRAM. Lesene sestavljanke letal, vozil, živali, hiš in pohištva - WE1C0 IN WALACHIA. Ves potrebni material za gradnjo: balza, smreka, bukev, vezana plošča, lepila, laki, folije itd. Akumulatorji od 50 mAh naprej, elektromotorji, tudi brezkrtačni, motorji z notranjim zgorevanjem ter gorivo. Blago pošiljamo po M-express, cena do 2 kg - 800 SIT, dostava običajno drugi delovni dan od naročila. Pomagamo tudi z nasveti pri gradnji. mr 5 • januar 1999 TIM! 5 • januar 1999 • 21 D Priporočeni hodi krmil: Višinsko krmilo: 4-/—10' Smerno krmilo: +/— 20' Krilca: +/-12 ° ih 111 i, i Spoj krilnih polovic ojačimo z 90 mm širokim pasom tkanine 180 g/m J in nato se z 200 mm Širokim pasom tkanine 120 g/m? Tabela kupljenih sestavnih delov: r L. Položaj nosilcev glavnega podvozja 1 .J Pomen oznak: T6/VP5 Y \ x \ ^ Debelina (mm) Oznaka Material: dela VP=vezana plošča B = balza Na zgornjem delu krila naredimo dovolj velik izrez, da se krmilni rodci lahko brez težav gibljeta. WM modelarski center, Slomškova 23, Top-modeltehnik, Gradnikove brigade Ljubljana; tel.061/13 22 242 53, Nova Gorica; tel.065/24 478; blago pošljejo tudi po pošti. i-1 i i D Prerez D —D Blok iz balze obrusimo, da brez težav sede v svoje lezisce na trupu. Iz 3 mm debele balze izdelamo Škatlo, na katero prilepimo nosilec servomehanizma, ki ga neredimo iz 3 mm debele vezane plošče. Tu izvrtamo luknjo premera '4 mm, skozi katero potem namestimo glavno podvozje. ora vijakov Na spodnjem delu krila oblikujemo enakomeren prehod iz krila v trup. Nosilec glavnega podvozja (M 1:1) Prerez E—E Možnost: Uporabimo bukovo letev, v katero vrežemo utor. 2. Možnost: Pomagamo si lahko tudi z vezano ploSCo debeline 3 in 5 mm. 143 30 m M 13 KT ? J Akrobat 40 Akrobatski trena2ni model Konstruiral: Boštjan Perdan januar 1999 Merilo: M 1:2 Nosilec glavnega podvozja prilepimo v krilo z epoksidno smolo, ki ji po potrebi primešamo mikrobalonsko polnilo. O O 50 10 m -O ■O Pritrditev glavnega podvozja: Podvozje pritrdimo na krilo s ploščicami, ki jih izdelamo iz aluminijaste pločevine debeline 1 do 2 mm. CM M - 30 o m Nosilec servomehanizma /VP3 70 o ro M 1:1 Opomba: Premer lukenj priredimo debelini vijakov. ŠABLONI ZA REZANJE STIROPORNIH SREDIC KRILA (M 1:1 Podpora vijakov/VP3 O CM 24 • TTEI 5 • januar 1999 TUŠ 5 . januar 1999 • 17 TTKf 5 . januar 1999 TIKI 5 . januar 1999 • 19 M M 18 • TIKI 5 • januar 1999 TIKI 5 . januar 1999 • 23