TIM revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine kazalo Zunanjost avtomobilske servisne delavnice, ki jo bomo izdelali za naše av¬ tomobilske modele. Spodaj je slika špiritnega gorilnika, ki sodi med osnovno opremo domače¬ ga kemičnega laboratorija SPRETNE ROKE Avtomobilska servisna delavnica Kako si izdelamo marjanco . . Osliček iz žice. Okraski za novoletno jelko . . MODELARJI Leteče krilo. Polarno vozilo (II) . TIMOV NAČRT MESECA Mlin na veter. BIOLOGI Zlati hrček. Inkubator ali umetna koklja . . FOTOGRAFI Nekaj praktičnih nasvetov . . . FIZIKI Pol zares in pol za šalo . . . . KEMIKI Naš prvi kemični laboratorij . . NAPRAVIMO Sl RADIO Detektorski sprejemnik (II) . . . IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE Thomas Morse Scout S-4 . . . 33 34 36 37 39 39 47 51 52 53 56 58 61 63 SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Zlati hrček, priljubljena domača živalca spretne roke avtomobilska servisna delavnica Poznam nekaj starejših ljudi, ki se prav radi igrajo z majhni¬ mi avtomobilčki. Mnogi tudi zbi¬ rajo avtomobilske modele, kar je dandanes v mnogih državah že močno razširjen „hobby“. Torej je popolnoma razumljivo, da so avtomobilčki tudi za vsakega pio¬ nirja vabljiva igračka — še po¬ sebej, če jih poganja jekleno pero ali morda celo majhen elektromotorček. Če imate doma enega ali več avtomobilčkov, ali če morda zbi¬ rate avtomobilske modele, si iz¬ delajte še majhno servisno de¬ lavnico, ki ima na strehi parkir¬ ni prostor. Potem bo igranje z avtomobilčki popolnejše in bolj zabavno. Zunanjost modela servisne de- javnice kažejo fotografije, kako ga sestavimo pa vidimo na črtni ris¬ bi. Mere prilagodite velikosti avtomobilčkov, ki jih imate. Prf tem se orientirajte s pomočjo dvigalnega stolpa; ta mora biti tako širok, da boste na dvigal¬ no ploščad v njem lahko posta¬ vili avtomobilček in ga potem s pomočjo vrvice dvignili na par¬ kirno ploščad. Najbolj pogostne bodo po vsej verjetnosti nasled¬ nje osnovne mere; višina okoli 37 cm dolžina 80 do 85 cm širina 50 cm. Sedaj pa se lotimo izdelave posameznih delov, ki jih bomo kasneje sestavili v model servi¬ sne delavnice. Deli A, K in L so iz 5 mm de¬ bele vezane plošče. Deli B, C, D, F, E, G, H, I, J, M in N so iz 8 mm debele veza¬ ne plošče. Dele označene s črkama O in P izrežete iz okrogle palčke s premerom 8 mm. Q in R sta izžagana iz lesene letvice s presekom 2X2 cm. Deli S, T, U, V, W in X so iz 4 mm debele vezane plošče. 33 kako si izdelamo marjanco Vsi vemo, da je marjanca prav zabavna igrica. Zanimiva pota, ki jih premeri kovinska kroglica, preden zaide v eno od odprtin, so že marsikomu pognala jezo v glavo. Seveda pa je marjanca vseeno prijetna naprava za krat¬ kočasenje ob zimskih večerih in — če jo hoče kdo med vami na¬ rediti sam, mu bo to zlahka uspe¬ lo, posebno še, ker je igrača, ki jo izdelamo sami, vsaj za nas mnogo več vredna kot kupljena. Material, ki ga rabimo za iz¬ delavo igralne mizice — mar- jance, prav lahko dobimo in ne stane več kot nekaj stotakov. Morda ga bomo nabrali celo do¬ ma. V kosovnem seznamu, ki ga objavljamo na strani 35, pa si le'oglejte, kaj vse bomo porabili za delo. Če podrobno premisli¬ mo, nas čaka le nekaj uric se¬ stavljanja marjance ob prostih popoldnevih. Najprej bomo izdelali okvir iz lesenih letev. Če je le mogoče, ne bomo uporabili za izdelavo okvira trdega lesa, temveč meh¬ kega, denimo smreko. Na spod¬ njo stran okvira bomo pritrdili dva pločevinasta trakova, ki bo¬ sta usmerjala kroglico nazaj k izhodni odprtini. Za igralno plos¬ kev bomo uporabili najmanj 3 milimetre debelo vezano ploščo, ki jo bomo na dveh vogalih tako izžagali, da bo okrogla. Najbolje bo, če bomo narisali na papir šablono, ki jo bomo prenesli s kopirnim papirjem na les in šele nato pričeli z žaganjem. Preden bomo pribili ali privili igralno ploskev, bomo izvrtali vanjo še pet odprtin, ki naj ne bodo ši¬ roke več kot 2,5 cm. Seveda bo¬ mo vse lesene dele, posebno še igralno ploskev, pazljivo obrusili z raskavcem, tako da bodo čim bolj gladki. Okoli odprtin v iglralni ploskvi na njenem dnu in pri vrhu bomo zabili zapreke in vence. Upora¬ bili bomo okrasne žeblje z okroglo glavo. Seveda bomo sto¬ rili to povsem po lastni presoji. Mislimo le na to, da mora biti pot kroglice kar najbolj zaplete¬ na. Zato jo bomo pošteno naje- Vse omenjene dele skrbno iz- žagajte, očistite z raskavcem, potem pa jih zlepite in zbijte po priloženi skici. Za sestavljanje potrebujete približno 150 gramov tankih, 2 cm dolgih žebljičkov ter še nekaj žebljičkov dolgih 1 cm. Okna zasteklite s celofan¬ skim papirjem, ki ga prelepite čez izžagane okenske odprtine, potem pa rahlo navlažite, da se bo lepo napel. Dvigalo v stolpu dvigate in spuščate s pomočjo tanke, vendar močne vrvice, ki ima na zgornjem koncu kovinski obroček, da jo laže primete. Ko je model servisne delavni¬ ce sestavljen, ga še lepo obar¬ vajte z nitro lakom. Najlepše je, če so stene bele barve, notra¬ njost sivkasta, parkirna ploščad rdeča, ograja parkirne ploščadi in streha stolpa pa svetlo modra. Seveda pa barve lahko izberete sami in po lastnem okusu. 34 žili z žeblji že pri vrhu, tam, kjer pričenja okroglina igralne plos¬ kve. Torej, zapreke bomo tako postavili, da ne bo mogla krogli¬ ca prekmalu in brez uspeha pri¬ potovati do dna ploskve. Za stranski rob ali vodilo bo¬ mo vzeli debel, prožen karton in ga pribili na rob igralne ploskve in ogrodja z žebljički s široko glavo. Odprtine bomo označili s šte¬ vilkami, ki naj bodo izbrane ta¬ ko, da bo imela srednja odprti¬ na največje število točk, nato pa ji bodo po vrednosti sledile še ostale. Najmanj točk bomo vpi¬ sali v tiste odprtine, v katere bo kroglica zašla največkrat. Pribijemo ali privijemo še dno, ki naj bo tudi iz vezane plošče. Nato prebarvamo marjanco z la¬ kom, ki smo se odločili zanj. Tu¬ di barvo si bomo izbrali sami. Marjanci manjka le še kata¬ pult za izstreljevanje kovinskih kroglic. Tudi tega bomo izdelali brez večjih težav. Pomagajmo si s priloženo skico, če pa bomo našli drugačen material, bomo pač izdelali katapult po lastni zamisli. Če se bomo odločili za izdela¬ vo katapulta po objavljenem na¬ črtu, moramo paziti le na to, da bodo posamezne mere ustrezale druga drugi. Navoje na obeh krajih paličice, okoli katere bo¬ mo vstavili vzmet, nam bo napra¬ vil kak mehanik ali rezkar, h kateremu bomo stopili po pomoč. Pri njem bomo tudi pobrskali za maticami, ki jih rabimo za kata- Kosovni seznam 35 Katapult za izstreljevanje krogli¬ ce. Na dnu okvira vidimo odprti¬ no, skozi katero se vrne kroglica. Katapult izdelamo iz stare zračne črpalke za kolesa, ki jo seveda skrajšamo na dolžino, ki je na¬ vedena v kosovnem seznamu pult. Sicer pa zaključek vzmeti enostavno sploščimo in ga pritr¬ dimo ob sprednjo matico (del 5). Nato jo obložimo z gumijem, ali še bolje, če jo vtaknemo v pri¬ merno izdolbeno gumijasto krog¬ lico ali pritrdimo nanjo gumijast čepek. Nazadnje pritrdimo izde¬ lani katapult z navadno objem¬ ko v desni spodnji kot marjance. Pravila igre so različna. Lahko si jih izmislimo sami. Seveda pa zmaga tisti, ki doseže najvišje število točk. Mnogo sreče pri prvem tekmo¬ vanju! osliček iz v ■ žice Če ste bili med počitnicami kaj na morju, vas je morda v ju¬ tranjih urah prebudilo oslovsko riganje. Čeprav ste nejevoljno za¬ godrnjali, vam še na misel ni prišlo, da bi se zares razjezili nad sivčkom, ki je otožno zahro¬ pel v jutranji svit. In še zdaj se ob spominu na počitnice prej- kone spomnite tudi na osličke, tiste vdane in potrpežljive tovor¬ ne živali, ki jih v Istri, in še po¬ sebej v Dalmaciji, srečamo sko¬ raj na vsakem koraku. Morda bi hoteli imeti na steni okrasnega oslička, ki bi vas spo¬ minjal na prijetne počitniške dni? Ali pa bi morda želeli z njim razveseliti mlajšega bratca ali sestrico? oglejte si sliko ter se lotite dela. Dalmatinskega oslička, ki ga lahko kot okrasek obesimo na steno, izoblikujemo iz 3 do 4 mi¬ limetre debele železne varilne ži¬ ce, poleg tega pa potrebujemo še nekaj koščkov pločevine. Naj¬ prej narišemo načrt v razmerju 1 : 1, torej v normalni velikosti, potem pa po načrtu pazljivo kri- 36 vimo žico. Kjer so robovi ostri, žice ne smemo kriviti, ampak po¬ samezne kose med seboj spoji¬ mo s spojkom. Obe kopiti, čop na repu, grivo, čop na glavi in očesno zenico izrežemo iz plo¬ čevine (v ta namen lahko upora¬ bimo staro konservno škatlo), ter jih prispajkamo na ustrezna me¬ sta. Oko in nosnico izoblikujemo iz kratkega koščka žice ter ju prispajkamo na zunanjo linijo glave, uzde pa izdelamo iz ne¬ koliko tanjše varilne žice, deni¬ mo iz takšne, ki je debela 2 mi¬ limetra. Žičnatega oslička še prebar¬ vamo s črno barvo, nato pa ga lahko obesimo na steno. okraski za novoletno jelko Seveda nas še dobra dva me¬ seca ločita od novoletnih praz¬ nikov, vendar je prav, če že se¬ daj začnemo pripravljati okraske za novoletno jelko. Tako bomo pravočasno imeli pri roki vse, kar potrebujemo, jelka, ki jo bomo postavili za praznike, pa bo zares lepa in bogato okrašena. Okra¬ ske si lahko izdelamo doma, ali pa v šoli pri pouku tehnične vzgoje. Kar verjemite nam, da izdelava okraskov ni zahtevna, pa tudi draga ne, saj si za majh¬ ne denarje lahko pripravimo ce¬ lo vrsto izredno učinkovitih svet¬ lobnih telesc, ki bodo na jelki videti prav imenitna. Za danes smo torej pripravili nekaj navodil za izdelavo svet¬ lečih okraskov, takšnih, pri kate¬ rih nam sveti električni tok. S tem pa seveda program naših navodil za okrasitev novoletne jelke in prostorov, v katerih bo¬ mo praznovali Novo leto, še dol-' go ni izčrpan. V naslednjih šte¬ vilkah, ki bodo izšle pred Novim letom, vam bomo zato svetovali še marsikaj, naše nasvete in predloge pa boste nedvomno iz¬ popolnili tudi z lastno iznajdlji¬ vostjo. Obarvane električne lučke V mnogih primerih okrasimo novoletno jelko z električnimi luč¬ kami. Takšno električno razsvet¬ ljavo novoletne jelke lahko izve¬ demo na dva načina. Pri prvem načinu moramo ime¬ ti mrežni transformator, s kate¬ rim dosežemo 6 voltov napetosti. V tem primeru vežemo vrsto žar¬ nic na omenjeno napetost vzpo¬ redno (skica 1). Če pa nimamo ustreznega transformatorja, si lahko pomagamo na drug način, pri katerem vežemo žarnice za¬ poredno. Seveda moramo pri tem upoštevati napetost električ¬ nega omrežja (to je 220 voltov) in napetost žarnic. Koliko žarnic potrebujemo, si izračunamo tako, da delimo napetost omrežja z napetostjo, za katero je predvi¬ dena posamezna žarnica. Primer: 220 voltov : 6 voltov = 36. Potre¬ bujemo torej najmanj 36 žarnic, od katerih je vsaka predvidena za napetost 6 voltov. Vendar pa je mnogo bolje, če zaradi varno¬ sti dodamo še 4 žarnice, tako da jih je skupaj 40 (skica 2). Zaradi lepšega učinka obar¬ vamo steklene bučke žarnic z barvnim nitrolakom. Še bolje pa jih obarvamo, če v caponlaku raztopimo razna anilinska barvi¬ la. Na 1 liter laka dodamo 0,5 do 1 gram barvila, ki ga najprej raztopimo v acetonu, raztopino pa nato vlijemo v lak. Za vezavo žarnic uporabljamo PVC žico s premerom 0,6 mm. Žarnice na žico pricinimo. Vse spoje moramo dobro izolirati, še posebno pri vzporedni vezavi (skica 3). Vzporedno ali zaporedno ve¬ zane nize žarnic lahko priključi¬ mo na vir elektrike neposredno ali posredno preko preklopnika. Za okrasitev jelke si lahko izde¬ lamo več takih nizov, ki jih po¬ stopno prižigamo in ugašamo. Za postopno prižiganje in ugaša¬ r®-®—“®- 220 '/ SKICA 2. nje uporabljamo mehanične ali elektronske preklopnike. Preprost mehanični preklopnik si lahko iz¬ delamo sami. Potrebujemo bate¬ rijski elektromotorček z reduktor¬ jem, 10 do 15 cm dolgo cev ali valj s premerom okrog 2 cm, izdelan iz izolacijskega materia¬ la (lepenka, juvidur, pertinaks ali kaj podobnega), ter medeninaste priključke že izrabljenih plošča¬ tih baterij (še boljši so kontakti starega releja). Tak preklopnik si izdelamo po skici štev. 4. Utripanje enega samega niza žarnic dosežemo z uporabo štar- terja in papirnega kondenzator¬ ja. Štarter mora biti prilagojen mrežni napetosti, število žarnic pa določimo pa že znanem na¬ činu (skica 5). 37 Svetleče ledene sveče za no¬ voletno jelko Baterijske žarnice s prispajka- no žico za priključek zapri v kar¬ tonski valjček dolžine 30 mm in premera 15 mm. Notranjo stran valjčka oblepi s staniolom. Valj¬ ček zgoraj zapri s krogom iz le¬ penke, skozi katerega najprej povlečeš žice, nato pa ga prile¬ piš na valjček. Spodnji krog iz- žagaj iz 3 mm vezane plošče. V ta krog izreži 2X10 mm veliko pravokotno odprtino. Ledeno svečo izdelaš iz 2 mm debelega organskega stekla. Najprej izrežeš iz stekla enako¬ krake trikotnike z osnovnico 10 mm in višino 120 do 150 mm. Te trikotnike nad električnim kuhal¬ nikom segreješ, da se omehčajo, nato pa jih zviješ v spiralo. Da se pri tem delu ne opečeš, si pomagaj z dvema lesenima šči¬ palkama za perilo. V spiralo zvi¬ te trikotnike nato trdno vložiš v pravokotno zarezo valja in zale¬ piš z OHO lepilom. Ko prižgeš žarnico, bo v spiralo zviti trikot¬ nik zasvetil kot svetleča ledena sveča (skica 6). SKICA S. PONOVNO VAS VABIMO: DOPISUJTE V RUBRIKO TIMOVI MALI OGLASI to 2mF --d —0—0—0—0-i 220 V O- STARTER SKICA 5. 38 modelarji leteče krilo Soba nikakor ni prostor, kjer bi lahko spuščali letalske mode¬ le (razred seveda še manj). To¬ da, če si iz tršega, denimo ri¬ salnega papirja izrežete majhno letalce, bo soba prav primeren prostor za njegove polete (raz¬ red pa še vedno ne). Tokrat si izdelajmo sobno le¬ talo brez repa, tako imenovano leteče krilo. Kakšne oblike je in kako ga sestavimo, kažejo slike. Mere določite sami. Upoštevajte samo to, da naj bo razpon kril našega letalca okoli 10 centime¬ trov. Kot smo že omenili, izrežete krilo iz risalnega ali kakega drugega tršega papirja. Krilo je puščičaste oblike in ima na kon¬ ceh prav tako iz papirja izrezani smerni krmili, na obeh zunanjih straneh zadnjega roba pa je po¬ daljšano v krilca. Obe smerni kr¬ mili enostavno zataknete na kri¬ lo, potem pa ju še utrdite z le¬ pilom. Trup letala izrežite iz največ 2 mm debelega furnirja. Skozi kljun trupa izvrtajte luknjico za namestitev obtežila. Luknjica naj meri v premeru 1,5 do 2 mm, va¬ njo pa utrdite košček svinca, ki mora biti toliko težak, da bo le¬ talo pri poletu lepo počasi dr¬ selo proti tlom. To boste seveda dosegli s poskusom. Krilo eno¬ stavno prilepite na trup, potem pa ga zapognite nalahno nav¬ zgor (ne več kot za 8 do 10 sto¬ pinj), tako da bo imelo obliko črke „V“. Tako bo letalo med poletom bolj stabilno. Za toliko kot krilo zapognite navzgor tu¬ di krilca. polarno vozilo (II. nadaljevanje) Ko ste letalo še pobarvali z vodenimi barvicami in ga spre¬ daj pravilno obtežili, lahko zač¬ nete s poleti. Letalo mečete z roko. Dvignete ga nad glavo in ga narahlo sunete naprej. Ze z rahlim sunkom bo prav gotovo preletelo dolžino sobe. Po navodilih, objavljenih v prejšnji številki TIM-a, smo lahko gradili model polarnega vozila vse do namestitve motorjev in napeljave električnih vodnikov. Preden nadaljujemo z delom, pa moramo rešiti še problem name¬ stitve kabine na dno modela. V ta namen izžagamo štiri koščke vezane plošče debeline 3 mm, kot je to razvidno iz skice, ter jih z belim lepilom (Kol lil) prilepi¬ mo do črtkaste črte na notranji strani kabine. Prilepimo jih prav do konca, tako da se naslanjajo na prednjo in zadnjo steno ka¬ bine. Sedaj že lahko nadaljuje¬ mo z namestitvijo motorjev. Po- 39 trebujemo dva motorja s polža¬ stim premerom 1 : 30, izdelek to¬ varne Mehanotehnika iz Izole. Motorja položite na dno, tako da se os motorja in os pogon¬ skega kolesa točno ujemata. To je izredno važno! Višina je že predvidena v načrtu. Če ste toč¬ no delali, velja paziti samo še na smer. Ko ste dosegli pravilno lego motorja, naj vam prijatelj označi s svinčnikom položaj lu¬ kenj za pritrditev motorja. Te luknje izvrtamo s 3 mm svedrom, motorja pritrdimo na dno modela z vijaki M 3. Za vez med kolesom in motorjem nam bo dobro služila spiralna vzmet, ka¬ kršno izdeluje tovarna »Mehano- tehnika« za vez pri notranjih la¬ dijskih motorjih. Preko te vzmeti nataknemo še polivinilasto cev¬ ko, ki naj tesno oklene vzmet. Preostane nam še električna napeljava. Najprej moramo iz¬ delati ročaj (4), ki ga izžagamo iz 3 mm debele vezane plošče. Mimogrede povejmo, da je plo¬ šča za ročaj lahko tudi debelej¬ ša, vendar pa moramo v tem primeru bateriji prirediti izrez na podstavku, tako da bomo brez težav lahko spojili telo (b 1) s podstavkom (b 2). Ročaj in podstavek trdno za¬ lepimo pravokotno drug na dru¬ gega. Ko je lepilo suho, ročaj očistimo z raskavcem ter ga obarvamo z nitro lakom. Sedaj na obeh straneh ročaja pritrdi¬ mo z vijaki ali z lepilom po eno stikalo, kakršna izdeluje »Meha¬ notehnika«. Iz medeninaste plo¬ čevine izdelamo še dve pritrdili (h 3). Skozi njun izbočeni del bodo tekle žice k vozilu. Električna napeljava Prej kot se lotimo električne vezave, kupimo v trgovini z elek¬ tričnim materialom tri puše z ba¬ nanami. Te puše pritrdimo v luk¬ nje, ki jih zvrtamo pri vrhu zad¬ nje stene dna vozila. Na skici električne vezave vi¬ dimo, da je ničelni vod skupen za oba motorja. To je razumljivo in v nasprotnem primeru bi po¬ trebovali štiri žice, ne pa samo tri, kot jih imamo na razpolago. Oba motorja s katerima je opremljeno vozilo, zvežemo s pu- šami. Stikalo na ročaju zvežemo na enak način kot pri čolnih na 40 Kosovni seznam za ročaj r ročaj r1 telo vezani les 1 kom r2 podstavek vezani les 1 kom r3 pritrdilo za žice medenina 2 kom r4 stikalo izdelek »Mehanotehnika« 2 kom izolirana žica 0 1 mm — 5 m nekaj vijakov M3 X 20 mm z maticami nekaj tankih žebljičkov baterijski pogon, na preostalih prostih mestih na stikalih pa pri¬ trdimo približno 1,20 mm dolga konca žice. Seveda moramo dva pola —- po enega od vsakega stikala — zvezati skupaj že na ročaju, tako da dobimo iz obeh samo eno žico, vse te žice pa pritrdimo še na obeh straneh s pritrdilom (h 3). Kot vidite, poganja vsak mo¬ tor posebna baterija. Vse tri kon¬ ce žic opremimo še z bananami in jih vtaknemo v puše. Sedaj pa hkrati potisnemo obe stikali in vozilo se bo odpeljalo. Njegova hitrost ne bo velika in zlahka ga bomo dohajali. Če bomo en motor izklopili, bo vozilo zavilo na tisto stran, kjer smo izklopili motor. Z vajo boste postali pra¬ vi mojster v vožnji tega vozila. Bateriji pa lahko tudi pritrdite k ročaju in sicer z dvema gumica¬ ma, ki jih zataknete v ustrezne zareze. Sedaj pa se lotimo še nekoli¬ ko drugačne izvedbe našega vo¬ zila, kot smo obljubili že v prejš¬ nji številki. Na vrsti je torej raketno vozilo Prav verjetno ste že kdaj sliša¬ li za prva vozila, ki so nosila ra¬ ketne izstrelke. To so bile slovite ruske »Katjuše«, ki so bile v dru¬ gi svetovni vojni strah in trepet Nemcev. Seveda se je raketna oborožitev od takrat močno spre¬ menila in izboljšala. Tako so po¬ stavili na vozila tudi večje in iz¬ popolnjene tipe raket, v zadnjih letih pa so —- zopet v Sovjetski zvezi — izdelali veliko različnih vrst vozil, ki nosijo celo medce¬ linske izstrelke. Povejmo še, da je tudi naša armada opremljena z raketnimi vozili in da zato so¬ di med najbolj moderno oboro¬ žene armade na svetu. Model, ki ga bomo zgradili, je goseničarsko vozilo, opremljeno pa je z raketno rampo in raket¬ nim izstrelkom. Takšno vozilo lah¬ ko vozi skoraj po vsakem terenu in je zaradi tega izredno upo¬ rabno. Za pomoč pri prerisovanju na¬ črtov nam bo služila mreža kvad¬ ratov. V merilu 1 : 1 merijo stra¬ nice kvadratov 10 mm. Pri gradnji modela potrebuje¬ mo enak material in isto orodje kot smo ga potrebovali pri izdelavi 41 42 L, i i_I 44 45 polarnega vozila. Razen tega pa moramo imeti še lak olivno ze¬ lene barve. Z njim bomo prelaki- rali model v celoti, tako da bo zares podoben vojaškemu vozilu. Za izdelavo rakete pa potrebuje¬ mo polo trdega risalnega papir¬ ja formata A 4. Ves spodnji del goseničarja je enak kot pri polarnem vozilu, za¬ to ga ne bomo še enkrat opiso¬ vali. Novi deli so samo kabina s ploščadjo, raketna rampa in ra¬ keta. Najprej izdelamo kabino. Iz načrta povečamo in prerišemo vse dele označene z »S«. Le stra¬ nici (sl. 1) prerišemo dvakrat. Vse dele dobro očistimo z raskavcem. Pri delih, ki so zlepljeni, odpili¬ mo rob, tako da bo stik zares dober. To so deli s2, s3, in s5. Vse te dele zlepimo z belim le¬ pilom. Na ploščadi s4 ne sme¬ mo pozabiti izžagati utore za sto¬ jalo x1. Ko se je lepilo posušilo, očistimo kabino z raskavcem. Za raketne rampe (x) najprej izdelamo stojalo x1, ki ga mora¬ mo dvakrat prerisati. Na mestu, kjer se sekata črti »črta — pika ■—- črta«, izvrtamo luknjo s pre¬ merom 2 mm. Tu namestimo os raketne rampe. Izžagamo še opo¬ ro stojala x2 in oporo rampe x3. Vse to zalepimo na ploščad. Naj¬ prej prilepimo obe stojali v uto¬ re na ploščadi, nato vlepimo oporo stojala, končno pa prile¬ pimo še oporo rampe. Ko se lepilo suši, dvakrat pre¬ rišemo rampo x4 in jo izžagamo. Na rampi označimo tudi mesta za opore x5—x8 in izvrtamo luk¬ njo s premerom 2 mm tam, kjer se sekata črti »črta — pika — črta«. Prerišemo še opore in jih izžagamo. Na ravni podlagi zlepimo obe stranici rampe in opore, tako da dobimo nekakšno lestev. Paziti moramo, da smo jo zlepili pra¬ vilno in natančno. Sedaj pričnemo z izdelavo ra¬ kete. Iz A4 formata trdega ri¬ salnega papirja izrežemo telo rakete y1, ki smo ga na karton prerisali iz načrta. Obe stranici zlepimo skupaj do črtkaste črte, da dobimo cev s premerom 24 mm. Tam kjer je dno rakete, bo¬ mo prilepili krog, ki smo ga iz¬ rezali za dno y3. Da ga pa lah¬ ko zalepimo, moramo jezičke na telesu rakete upogniti navznoter pod pravim kotom. Jezičke na¬ mažemo z »Karbofix« lepilom in prilepimo dno. Prerišemo in iz¬ režemo še konico y2, ki je razvit plašč stožca. Tega namažemo do črtkaste črte z lepilom in zlepi¬ mo, tako da dobimo stožec. Se¬ daj namažemo jezičke z lepilom in prilepimo konico na telo ra¬ kete. Izrežemo še štiri krmila. Na sredi zarežemo do črtkaste črte in oba nastala konca zapognemo pod pravim kotom, vsakega na svojo stran. Tako dobimo oporo, ki jo s spodnje strani namaže¬ mo z lepilom in prilepimo na te¬ lo rakete. Paziti moramo, da so vsa krmila simetrično prilepljena na raketo. Sedaj prebarvamo celotno vo¬ zilo z rampo in raketo z olivno zeleno barvo. Ko se nitro lak po¬ suši, prilepimo na notranji stra¬ ni kabine še steklo —• celuloid. Prilepimo ga s celuloznim lepi¬ lom. Odrežemo še os, ki je 50 mm dolg kos varilne žice s pre¬ merom 2 mm. Rampo vstavimo v stojalo in os potisnemo v izvr¬ tane luknje. Tako lahko spremi¬ njamo naklonski kot startanja ra¬ kete vse do pravega kota. Na opori rakete x5 in x8 prilepimo še raketo in vozilo je sestavljeno. Sedaj vlepimo še štiri plošči¬ ce za trdno namestitev kabine na dno vozila. Ko se je lepilo posu¬ šilo, postavimo kabino na vozilo, priključimo ročaj z baterijami na motorje, torej vtaknemo banane v puše, in že lahko poženemo vozilo naprej. Kosovni seznam raketnega vozila s kabina 46 timov načrt meseca mlin na veter Zdaj je jesen in prav kmalu bodo prišli tisti mrzli, neprijetni dnevi, ko bomo raje ostali doma, kot pa da bi se otepali z vetrom, dežjem in drugimi vremenskimi neprilikami. Učili se bomo, brali in se zabavali. Za zabavo mo¬ ramo seveda v večini primerov poskrbeti sami in prav zato se bo morda prenekateri lotil tudi gradnje kakega modela ali makete. Če vam je prav, lahko začnemo graditi model mlina na veter, za katerega objavljamo podrobne načrte in navodila prav v tej številki TIM-a. Ker je mo¬ del našega mlina opremljen z elektromotorčkom, se bo njego¬ vo kolo vrtelo prav tako kot pri pravih vetrovnih mlinih, kakršne sicer srečamo — kot najbrž dob¬ ro veste — predvsem na Nizo¬ zemskem. Izdelava modela mlina na ve¬ ter po priloženih načrtih in na¬ vodilih prav gotovo nobenemu ne bo delala prevelikih težav. Model je namreč precej poeno¬ stavljen. Gradnje se torej lahko lotijo tudi modelarji začetniki. Nekaj osnovnih navodil pa seve¬ da kljub temu ne bo odveč, da- siravno so načrti nazorni in nam povedo prav vse. Poleg načrtov in risb si naj¬ prej natančno oglejmo kosovni seznam. Ta nam pove, koliko ko- Kosovni seznam izdelati, preden se lotimo sestav¬ ljanja. Vse dele izžagamo iz 4 mm debele vezane plošče, potem pa jih zaznamujemo z ustreznimi številkami, da kasneje pri sestav¬ ljanju ne bo zmede. Stranici štev. 1 in vsem strani¬ cam štev. 2 posnamemo oba vzdolžna robova. To je potrebno zato, da jih lahko sestavimo v pravilen osmerokotnik, vse te stranice pa povezuje med seboj pokrov spodnjega dela. Preko stranic zataknemo še hodnik, ki ga nosijo posebni nosilci. Robo¬ ve moramo posneti tudi na ogra¬ ji, ki jo v obliki osmerokotnika prilepimo na obod hodnika. Ker ima tudi srednji del mlina na veter še vedno obliko osme¬ rokotnika, spojimo njegove stra¬ nice na enak način kot stranice štev. 1 in 2. Med obe vodili, spodnjega in zgornjega, vstavi¬ mo nosilec motorja in baterije. V utore, ki so predvideni za name¬ stitev baterije, zataknemo gumi¬ co, s pomočjo katere bomo ka¬ sneje lahko učvrstili baterijo na nosilec. Nato sestavimo vse stra¬ nice in jih trdno zlepimo med seboj. Kot vidimo na sliki, je nosilec motorja spodaj podaljšan, tako da sega v utor spodnjega dela. vijakom M 5. Vijak uporabimo zato, da kasneje pri zamenjavi baterije lahko dela razstavimo. Stikalo lahko namestimo kjerkoli, pač tam, kjer nam najbolj ustre¬ za. Za pogon uporabimo elektro- motorček z oznako »X-69«, ka¬ kršne izdeluje tovarna Mehano- tehnika iz Izole. »X-69« je elek- tromotorček z reduktorjem in z njim dosežemo, da se bo vetrni¬ ca mlina lepo, počasi in enako¬ merno vrtela. Kupola mlina je enostavna, šti¬ rioglate oblike in jo zalepimo preko motorja. Os reduktorja na elektromotorčku moramo seveda podaljšati, za podaljšek pa nam najbolje služi 2 mm debela že¬ lezna varilna žica. Kraki vetrnice so med seboj sestavljeni, preko spojnih mest pa moramo na vsa¬ ki strani prilepiti po eno leseno podložko. Model moramo kajpak v celoti prelakirati s prozornim nitro la¬ kom, po želji pa ga lahko tudi prebarvamo in to po lastnem okusu. Če ste se odločili za gradnjo, vam želimo mnogo sreče. Pa pi¬ šite nam kaj, kako vam je grad¬ nja uspela in če ste morda mo¬ del celo kaj izboljšali ter izpo¬ polnili. 47 zlati hrček Zlati hrček, ki ga zoologi po¬ znajo pod latinskim imenom Cri- cetus auratus, je postal zadnja leta tudi v Evropi, čeprav je do¬ ma v puščavah srednjega vzho¬ da, čedalje pogostejši gost. V nekaterih evropskih državah, predvsem v Nemčiji, Angliji in Franciji, že nekaj let cvete reja in kupčija s hrčki, v zadnjem ča¬ su pa le tudi pri nas čedalje več ljubiteljev teh plašnih, toda le¬ pih in živahnih živalic. Zlati hrček je dobil svoje ime zaradi zlatorumenkastega kožu¬ ščka. Za tiste, ki ga niso. videli, povejmo še to, da je komaj malo večji kot dobro spitana mi¬ ška, da je skoraj brez repa in da je, po pravici povedano, prav prijazna živalca. V Evropo so zlati hrčki prišli po ovinku čez veliko lužo. Prav zanimiva je zgodba o nji¬ hovem popotovanju. Leta 1930 je izraelski zoolog Ahaaroni ujel nekaj zlatih hrč¬ kov v pustinji blizu Aleppa v Si¬ riji. Na univerzi v Jeruzalemu jih je začel opazovati in gotiti v znanstvene namene. Nekaj mla¬ dičev, ki jih je uspel vzrediti, je poslal svojim znancem — ame¬ riškim znanstvenikom. V ameri¬ ških laboratorijih pa so kmalu ugotovili, da so zlati hrčki za ne¬ katere laboratorijske poizkuse ce¬ lo bolj primerni kot bele miške ali morski prašički in kmalu so jih začeli gojiti v velikem številu za potrebe laboratorijev. Toda zlati hrček je tako pri¬ javna živalca, da ga je marsi¬ kateri znanstvenik spravil po 'končanem laboratorijskem delu v škatlico in ga odnesel domov. Vzreja zlatih hrčkov je kmalu postala tako priljubljena kot go¬ jenje papigic ali kanarčkov in morda še bolj. Statistike namreč govore, da število zlatih hrčkov v Ameriki in v Evropi stalno sko¬ kovito narašča. Kje je vzrok tolikšne priljublje¬ nosti zlatih hrčkov? Najbrž prav v temu, da je zlati hrček nočna žival. Podnevi, ko v marsikateri družini ni nikogar do¬ ma, zlati hrček ne potrebuje ni¬ česar, dokler družina ne pride iz službe ali iz šole. Takrat telova¬ di po kletki, se prekopicuje in pleza, zajtrkuje, kosi in večerja in ni niti za trenutek pri miru tja do polnoči in še čez. Če pa zlatega hrčka vzporeja¬ mo z belo miško, bomo kmalu ugotovili, da kot stepska žival potrebuje in seveda tudi izloča zelo malo tekočine. Kletka z zla¬ tim hrčkom, če jo redno čistimo, ne razširja prav nobenega nepri¬ jetnega vonja, ki je pri belih mi¬ škah, žal, neizogibna nadlega. Zdaj pa po vrsti! KAKŠNO KLETKO POTREBUJE ZLATI HRČEK? Ker je zlati hrček majhen, saj doseže komaj dolžino 10 do 12 centimetrov, potrebuje tudi malo 51 prostora. Prav dobro se bo po¬ čutil v kletki, ki je dolga 50, ši¬ roka 40 in visgka 25 centime¬ trov. Kletko izdelamo iz bukovih desk, ki naj bodo vsaj 1 centi¬ meter debele. Vsaj ena stran in pokrov kletke pa morata biti pre¬ krita z gosto mrežo (luknje v mreži ne smejo biti širše od 1 centimetra!). Najbolje je, če iz¬ delamo premično dno, kot pri ptičjih kletkah, ki pa prekrijemo z belo pločevino, kar nam bo precej olajšalo čiščenje kletke. V kletko pa moramo postaviti še majhen zabojček velikosti približno 15X15 cm (kockaste oblike), ki naj ima na eni strani odprtino prečnika približno 5 cen¬ timetrov. V ta mali zabojček se bo naš zlati hrček spravil k po¬ čitku, kadar bo hotel biti sam in v njem se bo počutil prav tako udobno kot v svojem rovu v pu¬ ščavi. Če pa bomo ta mali za¬ bojček izdelali tako, da bomo od¬ prtino in pokrov lahko zaneslji¬ vo zaprli, nam bo tudi to precej olajšalo delo pri čiščenju kletke. Če imamo v kletki zabojček, ki se zanesljivo zapira, lahko hrčka vanj zapremo kadar čistimo klet¬ ko. Pri tem opravilu moramo sploh biti zelo previdni, ker nam jo si¬ cer hrček lahko popiha iz kletke in če nam uide pod omaro ali za kup knjig na knjižni polici, ga bomo prav težko našli in ujeli. Hrček namreč odlično pleza in presenetljivo hitro se nam bo iz¬ gubil, tako da ga ne bomo mog¬ li več najti. Ker je plašen, se bo umikal v čedalje temnejše kote za omaro, ali pa se skril v kak skrit kotiček pod posteljno žim¬ nico. Torej .pozor, da do tega ne pride! KAKO BOMO KRMILI NAŠE¬ GA ZLATEGA HRČKA? Glavna hrana našega hrčka bo različno zrnje. Primerno je vse žitno zrnje razen rži in koruze, pa tudi semenje sončnic in buč¬ ne peške. Posebna poslastica so hrčkom koščki trdega črnega prepečenca, ki so tudi sicer nuj¬ no potreben dodatek njihovi pre¬ hrani. Na trdem prepečencu si namreč brusijo zobe, ki bi jim sicer zrasli predolgi. Zrnate hra¬ ne dajmo hrčku le toliko, koli¬ kor jo isti dan poje. Odrasli ži¬ valci poplnoma zadostuje 15 de¬ kagramov zrnja dnevno. Vode hrčki sploh ne pijejo, po¬ trebno vlago dobe v zelenjavi, ki pa jim jo moramo dajati red¬ no vsak dan. Vsak dan jim moramo dati, od¬ visno od letnega časa, nekaj so¬ late, blitve ali špinače, korenja, pese, glavnatega zelja, jabolk ali hrušk. V sili je dober tudi su¬ rov krompir, vendar moramo v spomladanskih mesecih paziti, da skrbno odstnimo vse poganj¬ ke, v katerih je strup solanin, ki je majhnim živalcam lahko smrt¬ no nevaren. IN KAJ ŠE POTREBUJE NAŠ HRČEK? Poleg hrane in primerne klet¬ ke potrebuje naš hrček čist pe¬ sek, s katerim posujemo dno kletke. Pesek ne sme biti preoster in lahko ga tudi malo pomeša¬ mo s čisto suho zemljo (ne vrt¬ no, pač pa s suhih in negnoje- nih zemljišč). Nadvse važno pa je vprašanje primerne toplote! Ker je zlati hrček žival toplih krajev, mu moramo tudi v ujetni¬ štvu skrbeti za primerno toploto. Temperatura v prostoru, kjer je kletka z zlatim hrčkom, ne sme biti nikoli nižja kot 12 stopinj Celzija! Samo po sebi se razume, da kletke s hrčkom ne bomo po¬ stavljali na okno in ga izpostav¬ ljali vročim sončnim žarkom. Ne pozabimo, da je zlati hrček noč¬ na žival in da nima rad premoč¬ ne svetlobe! IN PA ŠE NEKAJ! Zlati hrček se nikoli popolno¬ ma ne udomači. Ne prijemajte ga brez potrebe, ker mu to ni všeč, pa tudi ugrizniti zna in to prav dobro! Pustite ga pri miru v njegovi kletki in ga opazujte. Ne motite ga brez potrebe ka¬ dar je, kadar si čisti kožušček ali pa kadar se je odpravil k počitku. Skrbite, da bo imel pro¬ storno in čisto kletko, vedno po¬ suto s čistim peskom, vsak dan redni obrok zrnja in zelenjave ali sadja in to je vse kar potre¬ buje. inkubator ali umetna koklja Umetnih valilnic je tudi pri nas vedno več. Kot veste, se tamkaj piščanci valijo v inkubatorjih. Ni¬ kar ne mislite, da je takšno va¬ ljenje piščancev kaj posebnega in da je morda Inkubator kdo ve kako zapletena naprava. Na¬ sprotno, sila enostaven je in lah¬ ko si ga izdelate tudi sami. Načrt, ki ga objavljamo, kaže majhen inkubator za 50 piščan¬ cev. Za začetek bo to nedvom¬ no dovolj. Pomislite — petdeset majhnih, puhastih piščančkov in kasneje petdeset pečenih koko¬ ši (le zakaj morajo vsi piščanci zrasti?)! Naš inkubator je enostaven le¬ sen zaboj, velik 35X50X50 cm. Izdelamo ga iz mehkega le¬ sa. Sprednja stena zaboja je iz treh delov; zgornji del je trdno pribit za pokrov in stranski steni zaboja, spodnja dva dela pa sta pritrjena s kovinskimi tečaji, tako da predstavljata poklopec in vrata (glej sliko). Poklopec je, kot vidite, z vrvico ali drobno veri¬ žico pritrjen na pokrov inkuba¬ torja, tako da ga lahko bolj ali manj odpremo. Prezračevanje inkubatorja omo¬ goča posebna konstrukcija zad¬ nje stene, ki je dvojna; pri tem se zunanja zadnja stena konča 5 cm nad spodnjim robom, no¬ tranja zadnja stena pa 5 cm pod pokrovom inkubatorja (glej stran¬ ski ris). Tudi na zadnjo steno lahko namestimo poklopec. Z njim bomo regulirali dovod sve- žeka zraka v inkubator v odvi¬ snosti od zunanje temperature. Inkubator ogrevamo z dvema 10 vatnima električnima žarnica¬ ma, katerih okova pritrdimo na zgornji pokrov. Žarnici prebarva- 52 mo s temno rdečo barvo, tako da svetloba v notranjosti inkubator¬ ja ne bo premočna. jajca, iz katerih naj bi se zleg- li piščanci, damo v inkubator in za približno 15 dni prižgemo obe žarnici. Nato eno žarnico lahko fotografi lip 1 nekaj praktičnih nasvetov izključimo, saj bo tista, ki osta¬ ne prižgana, dajala dovolj to¬ plote za dokončni razvoj piščan¬ cev. Temperaturo v inkubatorju moramo seveda nadzorovati s termometrom. Temperatura mora biti stalno 35° C, reguliramo pa Gotovo z veseljem in ponosom pokažete prijateljem in znancem uspele fotografije, ki ste jih po¬ sneli na počitnicah ali na izletih, bolj neradi pa pokažete tiste sli¬ ke, ki se vam — kot pravite — »niso posrečile«. Resen fotoama¬ ter se seveda ne bo zanašal na srečo, ampak samo na svoje zna¬ nje in izkušnje; Kot pri vsakem delu, tako namreč tudi pri fo¬ tografiji le znanje zagotavlja uspeh. Želimo, da bi imeli na svojem filmu, ko ga po konča¬ nem snemanju vzamete iz kame¬ re, kolikor največ mogoče uspe¬ lih posnetkov in zato vam bomo v naši reviji svetovali, kako je treba ravnati, da bodo slike res čim boljše. Prav radi pa bomo tudi odgovarjali na vaša vpraša¬ nja s področja fotografije. O fotografiranju je napisanih mnogo knjig, toda prav na krat¬ ko lahko povemo tole: fotogra¬ fija bo uspela, ako boste: jo tako, da bolj ali manj odpre¬ mo sprednji poklopec. Poleg te¬ ga mora stati inkubator v zapr¬ tem in suhem prostoru. Poskusite — morda bo iz pet¬ desetih belih jajc res zlezlo pet¬ deset puhastih čivkačevl? 1. poiskali lep motiv; 2. izbrani motiv lepo ujeli v »okence« (iskalo kamere); 3. pravilno ugotovili in na ka¬ meri nastavili razdalje med ka¬ mero in motivom, da bo slika na filmu ostra; 4. pravilno osvetlili. Paziti moramo torej na dobro zajetje motiva v iskalu, na raz¬ daljo (ostrino) in na osvetlitev (ekspozicijo). Poleg ostrine in motiva je osvetlitev tisti činitelj, od katere¬ ga je odvisno, ali bo slika dob¬ ra ali zanič. Prav določitev pra¬ vilne osvetlitve pa je za amater¬ ja, še posebno za začetnika, mor¬ da najtežja stvar. Zato bomo o njej spregovorili nekaj besed. Kako osvetliti? S pritiskom na sprožilec kame¬ re odpremo zaklop kamere za daljši ali krajši čas in s tem omogočimo, da prodre svetloba 53 NA VODILO •' V tabeli A poišči ustrezni mesec in nebo, nato pojdi v isti vrsti na levo do ustreznega motiva v tabeli B, od tam pa po poševni črti v tabelo C, kjer najdeš osvetlitve za vse zaslonke. Zjutraj in zvečer (predsončnim zahodom)podvoji osvetlitev. skozi večjo ali manjšo luknjico (zaslonko) in skozi leče objekti¬ va do filma, na katerem nastane negativna slika motiva. Ta slika postane vidna seveda šele po¬ tem, ko smo film razvili in fiksi¬ rali. Osvetlitev filma določata dva činitelja: 1. čas, to je trajanje osvetlitve (kako dolgo je bil zaklop odprt), 2. zaslonka, to je velikost od¬ prtine, skozi katero prodre svet¬ loba. Pri daljšem času in večji za¬ slonki prodre v kamero več svet¬ lobe —■ govorimo o močnejši osvetlitvi. Vsaka kamera ima mehani¬ zem, s katerim lahko nastavimo zaklop na poljuben čas, prav ta¬ ko pa moremo na kameri nasta¬ viti tudi zaslonko, to je odprtino, ki jo potrebujemo glede na svet¬ lobne razmere v katerih snema¬ mo. Dražje kamere imajo več ča¬ sov pa tudi možnost večje zaslon¬ ke. S takimi aparati lahko sne¬ mamo zelo naglo se gibajoče 54 predmete tudi v slabši svetlobi. Vedeti pa je treba, da tudi z najskromnejšo kamero lahko pri ugodni svetlobi naredimo prav dobre slike. Pri boljših kamerah lahko od¬ premo zaklop za čase od ene se- 1 1 kunde do ali celo do- 500 1000 sek. Časi so na novejših kamerah označeni s številkami, ki pome¬ nijo ulomke sekunde in sicer ta¬ kole: B 1 2 4 8 15 30 60 125 250 500, pri starejših kamerah pa ta¬ kole: B 1 2 5 10 25 50 100 250 500 Razlike v časih pri starejši in novejši ureditvi, n. p. razlika med 1 ' 1 — in " sek. so tako neznatne, 50 60 da praktično ne pomenijo nič. Ako nastavimo zaklop na znak B, lahko s pomočjo žičnega pro¬ žila držimo zaklop poljubno dol¬ go odprt. Na ta način lahko fo¬ tografiramo celo ponoči, seveda pa mora biti kamera privita na stojalo. Iz roke lahko snemamo 1 1 največ z — do — Pri takih po- 25 30 snetkih moramo držati kamero v trenutku sprožitve kar najbolj mirno. Ako stojimo prosto, mora¬ mo kamero tesno nasloniti na li¬ ce ali na prsi in ob sprožitvi za¬ držati dihanje. Še bolje je, ako se opremo s komolci na trdno podlago (mizo, klop, ograjo) ali pa se naslonimo s hrbtom na steno ali na drevo. Ne boste se dosti zmotili, ako uporabite tole zelo preprosto splošno navodilo. Za snemanje s filmom 17 DIN: Pri polni sončni svetlobi z za- 1 slonko 8 — - sekunde, 10C pri rahlo zastrtem nebu z za- 1 slonko 8 — — sekunde, 50 pri oblačnem nebu z zaslonko „ 1 8 — - - sekunde. 25 Ako hočete z maloslikovno ka¬ mero naglo fotografirati, lahko razdaljo na kameri nastavite stalno na 4 m ali na 8 m in za¬ slonko na 8. V zvezi s tem upo¬ rabite našo zelo enostavno ta¬ belo, uporabno za filme različne občutljivosti (glej stran 54). Ob koncu še en nasvet. Ako slikate pokrajino, slikajte takrat, ko bodo na nebu oblaki. Nič ni bolj pusto, kot fotografija pokra¬ jine, na kateri je nebo popolno¬ ma belo kot papir. Da pa boste bele oblake res dobili na film, priporočamo rumenico ali filter svetle rumenozelene barve. S ta¬ kim filtrom boste dobili temno nebo in bele oblake. Toda po¬ zor! Pri snemanju s svetlim ru- menozelenim filtrom morate še enkrat močneje osvetliti, to se pravi podaljšati čas za eno stop- 1 njo; n. pr. namesto - nasta- 50 1 vimo ~~ ; ali pa morate pove¬ čati zaslonko za eno stopnjo: n. pr. zaslonko 5,6 mesto 8. Tem¬ nejši barvni filtri seveda osvetli¬ tev še bolj podaljšajo. Želimo vam mnogo zadovolj¬ stva in uspehov pri fotografira¬ nju. Stvari, ki se gibljejo (osebe, živali, vozila), snemamo najmanj 1 / 1 \ z-1- , hitro se gibajoče 50 ' 60 J U predmete pa najmanj z- 100 ( 125 )bi bila osvetlitev za¬ radi kratkega momenta prešib¬ ka, moramo primerno povečati zaslonko. Tudi zaslonke so na kamerah označene s številkami in sicer po vrsti 2 2,8 4 5,6 8 11 16. Naj¬ manjša številka pomeni največjo zaslonko. D Cenejše kamere imajo objek¬ tive (leče) manjšega premera, za¬ to nimajo večjih zaslonk, navad¬ no le od 3,5 ali od 4,5 do 16. Pri fotografiranju podnevi v naravi bomo najčešče uporablja¬ li srednje zaslonke 8 ali 5,6 in srednjedolge čase na primer: 1 1 1 1 1 1 25 30 50 60 100 125 Pri tem bomo najčešče upo¬ rabljali filme srednje občutljivo¬ sti, n. pr. 17 DIN ali 18 DIN. Ta¬ ki filmi so za našo rabo dovolj občutljivi, pa tudi toliko drobno¬ zrnati, da dopuščajo večje pove¬ čave. Osnovno načelo je: čim moč¬ nejša je svetloba, tem krajša osvetlitev ali osvetlitev v manjšo zaslonko. V zimskih mesecih (nov., dec., jan., febr.), morajo biti osvetlitve močnejše kot v po¬ letnih mesecih. Važen je tudi dnevni čas. Kmalu po sončnem vzhodu in malo pred sončnim za¬ hodom je svetloba šibkejša in je treba osvetlitev podaljšati. V najdaljših dnevih (junij, julij) lah¬ ko snemamo že od 7 ure pa tja do 18 ali celo do 19 ure, v zim¬ skih mesecih pa je mogoče sne¬ mati na prostem le nekaj ur, ne¬ kako od 10 ali 11 ure pa do 14 ali največ 15 ure. Za določitev osvetlitve je nadalje važno, ali je nebo jasno, delno zastrto ali pa popolnoma oblačno. Tudi po¬ leti je na širokih odprtih prosto¬ rih mnogo svetleje kot pa v te¬ snih ulicah ali pa v gozdu. Naj¬ močnejša svetloba je ob sonč¬ nih dneh na morju ali v plani¬ nah, zlasti še na snegu, obsija¬ nem od sonca. V takih primerih snemamo z zaslonko 11 in s ča- 55 som - ali - - na filmu sred- 100 250 nje občutljivosti. Včasih je treba 1 uporabiti celo- sek, zlasti, če 500 slikamo naglo gibajoče se pred¬ mete. Določiti pravilno osvetlitev ob svetlobi, ki je vsak čas drugačna, kar na oko, nikakor ni lahka stvar. Celo izkušeni fotografi uporabljajo za lažjo določitev pravilne osvetlitve razne pripo¬ močke. Taki pripomočki so raz¬ lične tabele za osvetlitev in raz¬ ni svetlomeri. Od svetlomerov so najboljši električni svetlomeri. Tak svetlomer s celico, ki je ob¬ čutljiva za svetlobo, je zelo za- nesliv pa tudi zelo drag. Osvet- litvene tabele so poceni, vendar pa kar dobro pomagajo amater¬ ju pri določitvi osvetlitve ter ga obvarujejo vsaj hujših napak. Večina tabel je tako sestavljenih, da je treba sešteti številke, napi¬ sane pri posameznih elementih osvetlitve (nebo, dnevni in letni čas, motiv, občutljivost filma) in s seštevkom potem poiskati v zadnji razpredelnici ustrezno osvetlitev. Tabela, ki jo objav¬ ljamo, je mnogo bolj priročna, saj vam ni treba nič seštevati, ampak morate samo postaviti prst na ustrezno mesta v tabeli A, potem vleči vodoravno do ustreznega motiva v tabeli B in od tam poševno po črti, označe¬ ni s puščico v tabeli C, kjer naj¬ dete v navpični koloni osvetlitev za vse možne zaslonke in sicer za film 17 DIN. Ako imate v ka¬ meri film druge občutljivosti, po¬ iščite v tabeli D osvetlitev, ki ste jo dobili v tabeli C in že imate v isti navpični koloni napisane osvetlitve za filme občutljivosti od 8 DIN do 23 DIN. Važno je vedeti tole: ako ste pri snemanju premalo osvetlili, boste dobili zelo prozoren nega¬ tiv, ki vam ne bo dal dobre ko¬ pije oziroma povečave. Ako ste preveč osvetlili, bo negativ te¬ men in gost, iz takega negativa pa boste z daljšo osvetljtvijo pri kopiranju ali povečanju še vedno lahko dobili dobro sliko, seveda ako negativ ni preveč črn. Pre¬ močna osvetlitev je torej manjše zlo kot po preslaba osvetlitev, pri kateri ni nobene pomoči. fiziki pol za res in pol za šalo Seveda moramo takoj na za¬ četku povedati, da je fizika, tako kot vsaka znanost, vseskozi resna zadeva. Fizikalne zakonitosti in spoznanja, ki se jih naučite v šoli ali doma, vam bodo v živ¬ ljenju prišla močno prav. Dan¬ današnji to še posebej velja, saj živimo v času tehnike, ki v celoti temelji prav na fizikalnih osno¬ vah. Čeprav si po eni strani lahko pomagamo s fiziko v poklicnem delu, po drugi strani pa z njeno pomočjo lahko razumemo tehni¬ ko, se menda nikomur ne bo zdelo zamalo, če si prav s po¬ močjo fizike včasih lahko tudi krajšamo čas. Še posebej pa ni¬ mamo nič proti kratkočasenju s fiziko v primeru, ko se pri tem naučimo marsičesa novega. To¬ rej velja: naredili bomo nekaj fi¬ zikalnih poskusov, ki nam bodo utrdili v šoli pridobljeno znanje. In če se bomo pri delu tudi ne¬ koliko pozabavali, še bolje. Sle¬ herna znanost je zanimiva in kratkočasna. Plavajoči kovanec Vzemimo kozarec vode in zač¬ nimo z manjšimi, lažjimi poskusi. Šivanka je jeklena in jekleni predmeti, če niso votli, seveda ne plavajo na vodi. Brez zamere — nekoliko smo se zmotili. Fizi¬ kalno vzeto plava na vodi vsak tisti predmet, ki je lažji kot zna¬ ša teža vode, ki jo predmet iz¬ podrine. Torej bi morda tudi je¬ klena šivanka lahko plavala? Če bomo iglo kar naravnost položili na vodno gladino, bo prejkone potonila. Pomagajmo si s koščkom cigaretnega papir¬ ja. Položimo ga na vodno gladi¬ no, nanj pa popolnoma suho šivanko, potem pa papir previd¬ no odstranimo. To storimo tako, da z drugo iglo potiskamo papir v vodo in sicer od roba proti sredini. Ko bo papir popolnoma moker, bo potonil na dno kozar¬ ca, igla pa bo ostala na vodni gladini. Ko smo prejle omenili zakoni¬ tost, zaradi katere plavajo tele¬ sa na vodi, smo to storili zavoljo tega, da bi vendarle poskušali obdržati šivanko na vodni gla¬ dini. To se nam je tudi posreči¬ lo. Vendar pa moramo povedati, da plavajoča šivanka nima nič skupnega z omenjeno zakoni¬ tostjo, ampak da smo se pri njej srečali z nekim drugim pojavom, namreč s površinsko napetostjo. Poglejte: na površini sleherne te¬ kočine nahajamo tanko plast molekul, ki so nekoliko trdneje povezane med seboj kot mole- 56 kule v notranjosti tekočine. Tako dobimo nekakšno nevidno mre- nico, pojav sam pa imenujemo, kot smo že malo prej zapisali, površinska napetost. Če je teža, s katero pritiska predmet na po¬ vršino manjša od sil, ki povezu¬ jejo molekule na površini teko¬ čine, potem bo predmet seveda ostal na gladini. Prav to se je tudi zgodilo z našo jekleno ši¬ vanko. Na enak način kot šivanko lahko položimo na gladino vode tudi dinarski kovanec. Delajmo previdno in če ne takoj, nam bo po nekaj poskusih to prav goto¬ vo uspelo. Telo brez teže Pomota, boste dejali. Prav dobro vemo, da ima vsako telo določeno težo. Brez tega ne gre. In če bi slučajno imeli tudi tele¬ sa brez teže, bi bilo to za trans¬ port, letalstvo, astronavtiko in že mnoge druge tehnične panoge naravnost imenitno. Toda morda bi vendarle lah¬ ko opazovali telo, ki vsaj za ne¬ kaj drobnih trenutkov ne bi ime¬ lo teže? V dvigalu ste se prejkone že peljali. Ko se spustite navzdol, se vam sprva zdi, kot da ste nekam zelo lahki in kot da bi vaše telo hotelo ostati tam zgoraj v viš¬ jem nadstropju. Srečali ste se torej z občutkom breztežnosti, do katerega je prišlo zato, ker se je dvigalo že začelo gibati navzdol, vaše telo pa je še vedno vztra¬ jalo v prejšnjem položaju in se je šele nekoliko kasneje začelo spuščati skupaj z dvigalom. V ti¬ stem trenutku je torej vaše telo le malo pritiskalo na dno dviga¬ la in je bilo zato zelo lahko. Da je res tako, se lahko prepričate s poskusom. Vzemite tehtnico na prožno vzmet ter nanjo obesite utež. Za¬ pomnite si težo, ki jo kaže kaza¬ lec tehtnice. Če sedaj tehtnico z utežjo hitro spustite navzdol, boste opazili, da se med pada¬ njem kazalec tehtnice premakne in da ne kaže polne teže uteži. Denimo, da bi tehtnico lahko spustili z velike višine ter jo med padanjem opazovali ali fotogra¬ firali. Slike bi nam pokazale, da bi bil kazalec tehtnice med pa¬ danjem skozinskoz na ničli, pa čeprav bi bila na njej obešena utež. Med padanjem je torej te¬ lo popolnoma brez teže. Še en poskus, ki‘nam bo to nazorno potrdil. Na tehtnico položimo predmet, ki je sestavljen iz dveh med se¬ boj pregibno spojenih delov. Takšen predmet so na primer klešče za trenje orehov in lešni¬ kov. S tenko vrvico ali nitko pri¬ vežite en krak klešč za kljuko na vzvodu tehtnice, potem pa teht¬ nico uravnovesite z utežmi. Tako — obe skodelici tehtnice sta se¬ daj v ravnotežju in kazalec kaže na ničlo. Z žeplenko prežgite vr¬ vico oziroma nitko, s katero ste privezali en krak klešč na kljuko, ter pri tem natančno opazujte kazalec tehtnice. Kaj se je zgo¬ dilo? Ko je nitka pregorela in je krak klešč začel padati navz¬ dol, se je skodelica s kleščami 57 nekoliko dvignila, kazalec se je premaknil v desno. Naslov „Telo brez teže“ torej le ni bil iz trte zvit. Piščanec v jajcu Sedaj pe še nekaj za tiste, ki bi radi koga potegnili za nos. Optika je v ..čarovništvu" ne¬ dvomno uporabno področje. Med ostalim pa nas tudi uči, da se širi svetloba od svetila premo¬ črtno na vse strani. Posledica te¬ ga je, da imajo predmeti v sno¬ pu svetlobnih žarkov svojo senco. Vseskozi znana resnica, mar ne? Vzemite povoščen papir in ga razpnite čez okvir, prijateljem pa povejte, da jim boste na zaslo¬ nu pokazali delovanje rentgen¬ skega aparata, ki ste ga seveda sami izumili. Aparata kajpak ni¬ mate, toda šlo bo tudi brez nje¬ ga- Za zaslonom iz povoščenega papirja postavite dve električni svetilki (glej sliko), gledalce pa posadite na stole pred zaslo¬ nom, na katerem naj bi opazo¬ vali delovanje vašega „rentgen- skega aparata". Najprej prižgite samo eno sve¬ tilko, na primer levo. Med njo in zaslon postavite ovalno izrezan kos papirja. Senco tega papirja bodo gledalci videli na zaslonu kot silhueto jajca. Zdaj bo na¬ stopil trenutek presenečenja. Pri¬ žgite desno svetilko, pred katero stoji iz kartona izrezan piščanec, katerega senca mora seveda pa¬ dati točno na senco jajčnega obrisa (obe svetilki in silhueti ste seveda že prej pravilno na¬ mestili za zaslon). Gledalci bo¬ do zdaj v jajcu zagledali piščan¬ ca in če hočete, da bo zabava še večja, jim v jajcu pokažete magari kamelo. Za danes bo menda dovolj in ker smo prepričani, da vam je igračkanje s fiziko všeč, se bo¬ mo v TIM-u kdajpakdaj še po¬ vrnili na to področje. kemiki naš prvi kemični laboratorij V reviji Tim smo resda že ne¬ kajkrat pisali o tem, kako si iz¬ delamo ta ali oni pripomoček, ki ga potrebujemo pri kemičnem eksperimentiranju. Mnoga pisma, namenjena uredništvu nam do¬ kazujejo, da ste bili s temi na¬ vodili zadovoljni, hkrati pa nam pisma tudi povedo, da vas je vedno več tistih, ki se zanimate za kemijo. Zato bo ob začetku šolskega leta morda prav, če za mlade kemike objavimo nekaj navodil in nasvetov, s pomočjo katerih si boste lahko sami iz¬ delali osnovne pripomočke, ki jih potrebujemo za začetniško kemično eksperimentiranje. Denimo da imate doma na razpolago majhen prostor, delov¬ ni kot ali vsaj delovno mizico, kjer se boste mimo ostalega ukvarjali tudi s kemijo. Poleg ne¬ kaj steklovine in kemikalij po¬ trebujete predvsem špiritni goril¬ nik, tehtnico, merilni valj, trinož- no stojalo nad gorilnikom, dr¬ žalo za epruvete in stojalo za epruvete. Če bi vse to hoteli ku¬ piti v trgovini, bi vas nedvomno veljalo mnogo denarja. Za zače¬ tek si lahko pomagate sami ter si vse te pripomočke izdelate kar doma. Špiritni gorilnik Najbolj enostaven, vendar ze¬ lo uporaben špiritni gorilnik si izdelate iz majhne steklenice s širokim dnom. Ko ste jo našli, morate dobiti še plutovinast za¬ mašek, košček steklene cevke, stenj, nekaj žice in dno epruve¬ te. Oglejte si sliko. Zamašek, ki mora tesno sedeti v vratu ste¬ kleničke, prevrtajte in skozi iz- vrtino potegnite kovinsko cevko. Ta naj sega skoraj do dna ste¬ kleničke, na zgornji strani pa naj moli iz zamaška za približno 4 centimetre. Skozi cevko potegni¬ te stenj, okoli zunaje stene cev¬ ke pa v spiralo navijte žico, na katero trdno nataknete košček cevke. Ta naj bo dolg približno 3 centimetre, torej za centimeter manj, kot pa moli kovinska cev¬ ka s stenjem iz plutovinastega zamaška. Gorilnik je s tem na¬ rejen. V stekleničko nalijte špiri¬ ta, jo zamašite s plutovinastim zamaškom, skozi katerega je spe¬ ljana cevka in že lahko prižgete stenj, ki vam bo zagorel z nekaj centimetrov dolgim plamenom. Moč plamena lahko regulirate enostavno tako, da dvigate in spuščate stekleno cevko, ki je nataknjena na žičnato spiralo. Ta cevka torej deluje kot regulator plamena. Ko pri eksperimenterinju ne potrebujete več plamena, goril¬ nik ugasnete in ga pokrijete z dnom, ki ste ga odrezali od epruvete. Seveda pa lahko upo¬ rabite tudi kakšen drugačen po¬ krovček, samo da lepo sede na vrat gorilnika. Tehtnica Če si ogledate sliko, na kateri je narisana tehtnica, ki naj bi nam pomagala pri kemičnih po¬ skusih, boste morda pomislili, da od takšne igračke ne bo kaj pri¬ da veliko koristi. Pa ni tako! Predvsem tehtamo v laboratoriju majhne količine snovi, poleg tega pa mora biti tehtanje seveda čim bolj natančno, kar pomeni, da mora biti tehtnica zelo občutlji¬ va. No, tehtnica, ki si jo boste izdelali po naših navodilih, ustre- prav tem zahtevam, pa čeprav je sestavljena iz delov, ki jih boste nedvomno našli kar doma. 58 Najprej potrebujete steklenico. S fino pilo napravite v grlo ste¬ klenice majhno zarezo in na na¬ sprotni strani, žlebiček (na sliki desno). Sedaj potrebujete vzvod. V ta namen vam bo služila igla ple¬ tilka. Če je stara, jo skrbno oči¬ stite. Na iglo nataknite tri ko¬ ščke plutovine; enega natančno na sredino in po enega na vsak konec. Srednji košček plutovine pre¬ bodite z dvema iglama, ki mo¬ rata biti v tolikšni medsebojni razdalji, da bo ena igla sedla v zarezo, druga pa v žlebiček na grlu steklenice. Sedaj so na vrsti še skodelice ter končno uravnovešenje tehtni¬ ce. V vsak zamašek na koncu pletilke zabodite šivalno iglo, ki naj bo obrnjena z ušescem navz¬ dol. Skozi ušesce pretaknite na vsaki strani po en kavelječk na¬ rejen iz tenke, vendar močne ži¬ ce, na vsak kavelječk pa obesi¬ te lepenkasto skodelico. Nitke, na katerih visita skodelici, naj bodo po možnosti svilene. Dokončno uravnoteženje teht¬ nice ni težavno. Opravimo ga enostavno tako, da premikamo zamaška, na katerih visita sko¬ delici toliko časa, dokler ni ce¬ lotni vzvod v popolnem ravno¬ težju. Merilni valj Pri eksperimentiranju tehtamo težo trdih snovi in merimo pro¬ stornino tekočin. Tehtnico ima¬ mo, potrebujemo torej še meril¬ ni valj. Najenostavnejšega si na¬ redimo iz epruvete, kozarca ali stekleničke. Najprej si moramo izposoditi pravi merilni valj, (na sliki levo) nato pa iz njega vli¬ vamo vodo v epruveto, kozarec ali stekleničko. Ko smo odlili en kubični centimeter, zaznamuje¬ mo na epruveti ali kozarcu, da kam sega nivo tekočine. Enako naredimo pri drugem, tretjem in vseh naslednjih kubičnih centi¬ metrih, ki jih odlijemo. Tako si naredimo nov merilni valj (na sliki desno). Trinožno stojalo (3orilnik že imamo, potrebuje¬ mo pa še trinožno stojalo, da bo¬ mo nad plamenom gorilnika lah¬ ko segrevali snovi, kot to pač špiritni gorilnik 59 zahtevajo nekateri kemični po¬ skusi. Trinožno stojalo izoblikujemo iz močne jeklene žice, ki jo ne¬ kajkrat prepletemo v kito, tako da bo stojalo res trdno in sta¬ bilno. Zgornji del prepletene ži¬ ce sklenemo v krog, nanj pa pri¬ trdimo tri žičnate noge. Trikot čez obroč je narejen iz treh ko¬ ščkov enojne jeklene žice, vsak košček pa smo pretaknili skozi cevko iz žgane gline. Držalo za epruvete Mnogokrat segrevamo snovi tako, da jih držimo nad ognjem, ker jih moramo pretresati, me¬ šati ali kaj podobnega. Sicer pa epruvete ne bodo stale na tri - nožnem stojalu in zato moramo imeti zanje posebno držalo. Držalo za epruvete izoblikuje¬ mo iz primerno debele žice. En konec žice navijemo nekajkrat okoli epruvete, na drugi daljši konec pa nataknemo večji zama¬ šek, ki nam bo služil kot ročaj. Če skozi držalo, pretaknemo epruveto, jo lahko držimo nad plamenom gorilnika, ne da bi se pri tem spekli. Stojalo za epruvete Stojal za epruvete je mnogo vrst, najenostavnejšega pa si lah¬ ko izdelate iz lepenkaste škatle (glej sliko). Škatla mora biti pol tako visoka kot so dolge epru¬ vete. Postavite jo na bok, na eni strani pa v razdalji nekaj centi¬ metrov s škarjami izrežite okrog¬ le luknje. Enostavno kajne, in za začetek prav gotovo uporabno. Naj bo za danes dovolj. Če si boste po naših navodilih prej ali slej uredili začetniški kemični la¬ boratorij, vam želimo pri ekspe¬ rimentiranju mnogo uspeha in kratkočasnih uric. Morda boste ta laboratorij še izpopolnili. Piši¬ te nam o tem, da bomo vaše za¬ misli in predloge lahko posredo¬ vali tudi drugim. napravimo si radio detektorski sprejemnik (n.) Zgradili smo svoj prvi spre¬ jemnik in smo bili navdušeni, ko smo v slušalkah prvič zaslišali tiho govorico in glasbo. Naše navdušenje pa se je kmalu po¬ leglo in s svojim detektorskim sprejemnikom smo čedalje manj zadovoljni. Večinoma slišimo sa¬ mo najbližji oddajnik, pa še tega včasih moti kaka druga postaja. Če ni v sobi popolnoma tiho, v slušalkah komaj še kaj slišimo. Zato bomo skušali svoj sprejem¬ nik izboljšati. Izboljšani detektorski sprejem¬ nik Oddajnik razširja elektromag¬ netno valovanje, le-to pa povzro¬ či, da se v anteni sprejemnika pojavi majhna električna nape¬ tost. Ta napetost je sicer odvi¬ sna od dolžine in višine antene, vendar je z daljšanjem antene ne moremo poljubno povečati, (glej članek v prejšnji številki!). Vidimo torej, da je moč, ki jo ima na razpolago detektorski sprejemnik, zelo majhna. Torej bomo poskrbeli, da jo bomo čim bolje izkoristili. Tuljava in spremenljivi konden¬ zator sestavljata nihajni krog, ki 60 od antene sprejema in nato od¬ dajo diodi in slušalkam samo moč tistega oddajnika, na kate¬ rega je uglašen. Za sebe porabi nihajni krog le majhen del spre¬ jete moči, zato se za sedaj ne bomo ukvarjali z razmišljanjem, kako bi ga lahko izboljšali. Način, kako je antena vezana na nihajni krog, močno vpliva na to, ali odvzame nihajni krog an¬ teni vso razpoložljivo moč, ali pa samo del te moči. Hkrati antena s svojo upornostjo duši nihajni krog in tako zmanjšuje njegovo sposobnost ločenja oddajnikov. Če je zveza med anteno in tulja¬ vo nihajnega kroga zelo šibka, je tudi njen vpliv na dušenje ni¬ hajnega kroga šibak, nihajni krog pa sprejema le majhen del moči, ki mu jo nudi antena. Če je ta zveza močna, sprejema ni¬ hajni krog iz antene mnogo več moči, vendar je v tem primeru tudi dušenje veliko. Izkaže se, da zveza med anteno in nihaj¬ nim krogom ne sme biti niti pre¬ šibka niti premočna, zato mora¬ mo predvideti možnost nastavit¬ ve te zveze. V našem prvem sprejemniku je bila antena vezana neposred¬ no z nihajnim krogam, kar pred¬ stavlja zelo močno zvezo ali sklop s hibami, ki smo jih že prej omenili. Bolje je, če je an¬ tena vezana na nihajni krog pos¬ redno s posebno antensko tulja¬ vo, ki je narejena tako kot tulja¬ va nihajnega kroga ter name¬ ščena na tak način, da jo tuljavi nihajnega kroga lahko bolj ali manj približamo. Če ima anten¬ ska tuljava še nekaj odcepov, imamo možnost, da v širokih me¬ jah spreminjamo sklop med an¬ tensko tuljavo in tuljavo nihajne¬ ga kroga in da poiščemo naj¬ boljšo prilagoditev antene na ni¬ hajni krog. Če je prilagoditev pravilna, je jakost sprejema naj¬ večja, hkrati pa je tudi selektiv¬ nost zadovoljiva. Selektivnost lahko z manjšanjem sklopa še izboljšamo, vendar hkrati zmanj¬ ša tudi občutljivost. Antenska tuljava je navita na enak tuljavnik kot tuljava nihaj¬ nega kroga. Ima 45 ovojev 0,5 mm debele bakrene žice (lahko je tudi tanjša, na primer 0,3 mm), ki je izolirana s svilo, bomba¬ žem ali lakom; odcepi so pri 15. in pri 30. ovoju. Diodo smo v našem prvem sprejemniku — enako kot ante¬ no — vezali na vrh tuljave ni¬ hajnega kroga. Tudi dioda s slu¬ šalkami duši nihajni krog. Po¬ dobno kot antena, mora biti tu¬ di diodni krog prilagojen na ni¬ hajni krog. To najlažje dosežemo tako, da diode ne vežemo na vrh tuljave nihajnega kroga, temveč na odcep na približno 1/2 do 1/4 vseh ovojev — pri našem spre¬ jemniku torej na odcep pri 30. ali pri 45. ovoju tuljave nihajne- 61 ga kroga. To smo poskušali si¬ cer že zadnjič, vendar razlika ni bila tako opazna, ker je nepo¬ sredno vezana antena močno du¬ šila nihajni krog. Sedaj, ko je antena vezana posredno preko antenske tuljave, je dušenje ob¬ čutno manjše, zato tudi bolj ob¬ čutimo razliko, ki je posledica zmanjšanja dušenja zaradi prila¬ goditve diodnega kroga. Na sliki 6 vidimo električni na¬ črt izboljšanega detektorskega sprejemnika. Li je antenska tu¬ ljava, L* je tuljava nihajnega kroga. Začetka obeh tuljav sta označena s črko „z", konca pa s črko „k". Številke v oklepajih pri odcepih pomenijo število ovojev, šteto od začetka tuljave. Začetek antenske tuljave je vezan na pu- šo, ki služi za priključek zemlje in je označena z „Z", oba odce¬ pa in konec pa so vezani na tri puše, ki služijo za priključek an¬ tene in so označeni z „Ai", „A 2 “, „A3“. Spremenljivi kondenzator Ci je priključen tako, da je vrt¬ ljivi paket plošč (ki je pritrjen na osi), preko svojega priključka ve¬ zan na žico, ki povezuje začetek tuljave L 2 s pušo, ki služi za pri¬ ključek zemlje. Nepremični pa¬ ket plošč spremenljivega konden¬ zatorja (ki je s pomočjo izolator¬ jev pritrjen na ohišje), je preko' svojega priključka vezan na vrh tuljave L 2 , to je na njen konec, ki je v sliki 6 označen s črko „k“. Ker je spremenljivi kondenzator le malo vplival na delovanje na¬ šega prvega sprejemnika, nam takrat ni bilo treba paziti na to, kako je priključen. Pri izboljša¬ nem, bolj selektivnem in bolj ob¬ čutljivem detektorskem sprejem¬ niku pa je to važno. Če bi bil spremenljivi kondenzator napač¬ no priključen, bi lahko nastopile težave pri uglaševanju, ker bi se zaradi približevanja roke spre¬ menila uglasitev nihajnega kro¬ ga. Spremenljivi sklop med tulja¬ vama Li in L 2 dosežemo tako, da obe tuljavi pritrdimo vsako na svojo letvico. Letvici sta enaki in dolgi 13 cm, tuljavi sta pritrjeni na sredini. Letvica, ki nosi tulja¬ vo nihajnega kroga, je trdno pri¬ trjena na ploščici, na kateri so pritrjeni tudi drugi sestavni deli sprejemnika. Letvica, ki nosi an¬ tensko tuljavo, je pritrjena sa¬ mo z enim vijakom ali žebljem, tako da se lahko vrti okrog nje¬ ga. Na sliki 7 vidimo razpored obeh tuljav od zgoraj. S polno črto risana tuljava Li je v polo¬ žaju, ko je sklop med tuljavama največji, črtkano pa je zaznačen položaj tuljave Li za najmanjši sklop. Tako smo naš detektorski spre¬ jemnik toliko izboljšali, da z dob¬ ro anteno in z dobrimi slušalka¬ mi lahko zvečer brez težav sliši¬ mo vsaj dva oddajnika — veči¬ noma jih bomo slišali več. Samo po sebi se razume, da lahko mo¬ čan oddajnik v bližini preglasi ali vsaj občutno moti vse druge in da zato v redu slišimo samo njega — s tem se je pač treba sprijazniti. Pri novem poskusu je najbolje, če je antena v puši A 2 (odcep pri 30. ovoju antenske tuljave) in da sta obe tuljavi te¬ sno skupaj (močan sklop). S spremenljivim kondenzatorjem Ci sprejemnik uglasimo, nato pa počasi spreminjamo sklop med tuljavama, tako da se antenska tuljava odmika od tuljave nihaj¬ nega kroga. Hkrati s spreminja¬ njem sklopa moramo sproti po¬ pravljati nastavitev spremenljive¬ ga kondenzatorja, ker le tako lahko najdemo najugodnejšo nastavitev sklopa. Vse skupaj po¬ novimo še z anteno v puši Ai in nato v puši As in kmalu smo si 62 na jasnem, katera nastavitev je najboljša. Zelo dolga antena lahko kljub rahlemu sklopu občutno razgla- šuje nihajni krog. Tu si lahko pomagamo tako, da jo električ¬ no ..skrajšamo" z majhnim kon¬ denzatorjem, čigar kapacitivnost naj bo 100 pF do 220 pF. Veže¬ mo ga med anteno in antensko pušo. Kondenzator pritrdimo na ploščo sprejemnika, enega izmed njegovih priključkov vežemo na posebno pušo, drugega pa na 15 cm dolg kos bakrene žice, ki ima na koncu bananski vtikač. Tako imamo možnost, da ta kon¬ denzator uporabimo pri vseh od¬ cepih antenske tuljave, ali pa ga — če to želimo — ne uporabimo. Na sliki 8 vidimo električni načrt, ki prikazuje obe tuljavi in kon¬ denzator za ..skrajšanje" antene. Tako skrajšanje antene ima to prednost, da zmanjša kapacitiv¬ nost antene, skoraj nič pa ne zmanjša njene napetosti. Vpliv močnega oddajnika v bližini, ki preglasi vse ostale, lahko zelo omilimo z zapornim krogom, ki ga — podobno kot prej kondenzator — vežemo med anteno in antensko pušo. Iz sli¬ ke 9 vidimo, da je zaporni krog v resnici navaden nihajni krog. Tuljava zapornega kroga je po¬ polnoma enaka tuljavi nihajne¬ ga kroga (L 2 ), postaviti pa jo moramo tako, da stoji njena os pravokotno na os tuljave L 2 . Spremenljivi kondenzator zapor¬ nega kroga je lahko enak kot kondenzator Ci, lahko pa je tu¬ di slabše kvalitete. Najprej ugla¬ simo sprejemnik s kondenzator¬ jem Ci na oddajnik, ki nas moti in nato s kondenzatorjem zapor¬ nega kroga zmanjšamo jakost tega oddajnika toliko kot je mo¬ goče. Nato uglasimo sprejemnik s Ci na oddajnik, ki ga želimo poslušati in hkrati popravimo nastavitev sklopa in zapornega kroga. Na ta način lahko skoraj vedno „potišamo“ nezaželeni od¬ dajnik. iz znanosti in tehnike thomas morse scout S-4 letalo iz 1. svetovne vojne Amerikanci so se zapletli v I. svetovno vojno precej pozno, po¬ tem ko so evropske armade že nekaj let krvavele na bojiščih. Končno so tudi iz Združenih dr¬ žav poslali na pomoč zavezni¬ kom poseben ekspedicijski kor¬ pus, ki naj bi sodeloval pri do¬ končnem uničenju sovražnika. Približno takrat so v zračnih bo¬ jih začela nastopati tudi ameri¬ ška letala, med katerimi je bil nedvomno najboljši Thomas Mor¬ se Scout S-4. Povrnimo se neko¬ liko nazaj v tista viharna leta, ter se podrobneje seznanimo s tem najbolj učinkovitim ameri¬ škim bojnim letalom. Tovarno Thomas Company je ustanovil neki mlad Anglež. Ta se je kajpak imenoval W. T. Thomas ter se je iz rodne Anglije za stalno preselil v Združene dr¬ žave Amerike. Že od vsega za¬ četka je starejšemu Thomasu po¬ magal tudi njegov mlajši brat in zato sta svoje podjetje kmalu preimenovala v Thomas Brothers. Že leta 1910 je poletelo prvo eksperimentalno dvokrilno letalo s potisno eliso, ki ga je zgradila omenjena tovarna. V naslednjih nekaj letih pa sta brata Thomas izdelala še lepo število letal; eno od njih je celo doseglo vi¬ šinski rekord. Tako je tovarna vedno bolj pridobivala na velja¬ vi in prav kmalu — še pred za¬ četkom I. svetovne vojne — je začela izdelovati letala za an¬ gleški tovarni Vickers in Sopvvith. Takrat je bilo podjetje Thomas Brothers že velik industrijski ob¬ rat. Prvo serijsko letalo, ki je bilo namenjeno Angležem, je tovarna Thomas Brothers imenovala eno¬ stavno „T-2“. Leta 1915 so 24 le¬ tal te vrste že poslali britanski admiraliteti. Brata sta nato za¬ čela izdelovati tudi letalske mo¬ torje, leta 1915 pa sta izdelala dva tipa vodnih letal ter kopen¬ sko letalo z oznako „D-5“, ki je bilo namenjeno oboroženim silam Združenih držav. Leta 1917 se je tovarna Tho¬ mas Brothers združila s tovarno Morse Chain Company in nova, združena tovarna je dobila naziv Thomas Morse Company. Prvo le- 63 talo te nove tovarne je bil lahki enosedežni dvokrilnik z oznako „S-4“. To letalo je poganjal mo¬ tor Gnome Monosoupape 9 B za 100 konjskih sil. Motor je imel rotirajoče cilindre, kar je bila značilnost letalskih motorjev iz časa I. svetovne vojne. Okrov motorja je imel spredaj veliko luknjo, ki je služila hlaje¬ nju. Na trup je bil pritrjen z rav¬ nimi stranicami. Ta, drugače oster prehod, je blažilo polnilo trikotne oblike. Krila so bila le¬ sena, ojačena z žicami in pre¬ krila s platnom. Zgornje krilo je bilo ravno, spodnje pa malo lomljeno navzgor. Krilca so bila samo na zgornjem krilu. Trup je bil lesen, ojačen z žicami in pre¬ krit s platnom. Letalo so lahko zelo hitro pre¬ delali iz vodnega v kopensko, zato sta ga uporabljali mornari¬ ca in kopenska vojska. Prototip so preizkusili v Hop- tonu, nato pa so začeli graditi serijo petdesetih letal, znanih pod oznako „S-4 B“. Ta letala so dobili vojni piloti kmalu potem, ko so se Zružene države zapletle v svetovni spopad. Naslednjih 150 letal „S-4 B“ pa so uporab¬ ljali večinoma za trenažo. Po¬ dobno letalo, ki je bilo opremlje¬ no s plovci, pa je tovarna izde¬ lala za mornarico. Imenovalo se je „S-5“. Zadnjih petdeset letal omenje¬ ne serije je imelo nekoliko kraj¬ ša krila in daljši trup. To je bilo letalo „S-4 C“, piloti pa so ga enostavno imenovali „Tomi". Iz¬ vedenka „S-4 C“ je bila oprem¬ ljena z motorjem La Rhone 9 C, ki je razvijal 80 konjskih sil. Vse¬ ga skupaj so izdelali 447 letal vrste La Rhone S-4 C, končno pa so se lotili še akrobatske izved¬ be, ki je dobila oznako „S-4 E". To letalo je imelo še nekoliko krajša krila. Osnovni tehnični podatki za letalo Thomas Morse Scout S-4 so naslednji: Razpetina kril . . . 8,054 m Dolžina trupa . . . 5,622 m Višina letala . . . 2,450 m Teža letala . . . . 618 kg Hitrost . . . 152 km na uro 64 RADIOAMATERJI POZOR! ZBIRAJTE ODPADNI BAKER IN CA OD¬ DAJTE PODJETJU dinos KI ZBIRA ODPADNE SUROVINE NA POTRDILO, KI GA BOSTE PREJELI NAPIŠITE: »ZA MLADI TEHNIK« IN CA POŠLJITE NA NASLOV MLADI TEHNIK LJUBLJANA — STARI TRG 5, KI VAM BO ZATO LAHKO PRESKRBEL VSE VR¬ STE BAKRENE LAKIRANE ŽICE Vsem naročnikom TIM-a! V kratkem izide prva iz serije knjig TIMOVA KNJIŽNICA — zbirka praktičnih knjig z navodili in načrti v razmerju 1 : 1 — knjige za modelarje-začetnike — primerne za tehnične krožke na šolah —• obravnavale bodo vsa področja amaterskih dejavnosti doma in v šoli TIMOVA KNJIŽNICA — 1 Tone Pavlovčič: BRODARSKO MODELARSTVO — 5 načrtov za gradnjo brodarskih modelov v razmerju 1 : 1 — podrobna navodila o risanju načrtov in gradnji, lepljenju, barvanju, lakiranju itd. — besedilo bodo spremljale številne ilustracije Ves material za gradnjo bo po izidu knjige na razpolago v naši trgovini »MLAD! TEHNIK«, Ljubljana, Stari trg 5. Knjiga izide v novembru letošnjega leta. Stalni naročniki revije TIM imajo pri nabavi knjige 20°/o popust, cena zanje bo 716 din. Knjigo naročite z dopisnico, in sicer takole: Naročam knjigo: Tone Pavlovič »BRODARSKO MODELARSTVO« z 20% popustom, t. j. za ceno 716 din. Sem naročnik TIM-a na Osnovni šoli. Knjigo bom plačal največ v dveh zaporednih obrokih po 358 din. Podpis naročnika in točen naslov