TIM 1

SEPTEMBER 1992, CENA 96,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102

2

V OBJEKTIVU

Slika 1:

Bugsier 3 Matjaža Bolte odsjej pluje pod
slovensko zastavo. (Foto: J. Čuden)

Slika 2 :

Mladi Miran Gosak že trka na vrata državne
reprezentance. Na zadnjih tekmovanjih je
uspešno nastopil v kategoriji S8E. (Foto:
B. Štempihar)

Slika 3:

Uspešen štart radijsko vodenega raketo¬
plana Bogdana Makuca. (Foto: R. Snoj)

Slika 4:

Medtem ko eni šele pripravljajo raketo na
štart, je Jure Rani k svojo že izstrelil. V oza¬
dju vidimo samo del nepregledne množice
letal, ki so sodelovala na mitingu v Lescah.
(Foto: R. Snoj)

REPORTAŽA

186671

Raketni modelarji
na Dnevu letalstva
Slovenije

V soboto 6. junija popoldne smo v pre¬
lepem pozno spomladanskem dnevu na
letališču Alpskega letalskega centra
v Lescah doživeli praznovanje Dneva
slovenskega letalstva in letalski miting,
na katerem se je domači javnosti prvič
predstavila tudi slovenska reprezen¬
tanca raketnih modelarjev.

Dan slovenskega letalstva praznu¬
jemo po pionirju slovenskega letalstva
Edvardu Rusjanu, ki se je rodil na ta dan
pred 105 leti. Rusjan je z letalom do¬
mače konstrukcije in izdelave EDA-1 po¬
letel davnega 25. novembra 1909, komaj
šest let po zgodovinskem poletu bratov
VVright. Slovenci smo bili torej med pr¬
vimi narodi s svojimi letalskimi konstruk-
to.rji.

Praznovanje se je začelo z nagovori g.
Nardina, predsednika Letalske zveze
Slovenije, in predsednika organizacij¬
skega odbora, ministra Jelka Kacina.
Priložnostni slavnostni govor je imel tudi
član predsedstva republike Slovenije dr.
Plut.

Potem se je začel letalski miting, v ka¬
terem so nastopili predstavniki vseh le¬
talskih panog in nekaterih dejavnosti,
tako ali drugače povezanih z letalstvom.
Številni gledalci so tako lahko kar nekaj
ur uživali v nastopih jadralnih padalcev,
motornih zmajarjev, padalcev, letalcev
z lahkimi letali ter motornimi in jadralnimi
padali. Videli smo tudi letenje s helikop¬
terji policije in slovenske vojske, pa še
del letalske flote nekaterih slovenskih
podjetij.

Seveda so nastopili tudi letalski mode¬
larji in slovenska raketno modelarska re-
prezencanca, za katero bomo lahko dr¬
žali pesti septembra, ko se bo udeležila
svetovnega prvenstva raketnih modelar¬
jev na Floridi. Raketni modelarji, zbrani
iz klubov iz Ljubljane, Logatca in Sev¬
nice, so izvedli več uspešnih štartov
enostopenjskih raket in radijsko vodenih
raketoplanov.

Besedilo in fotografija:

Rasto Snoj


Urednikov predal

Dnevi sproščenega počitnikovanja
so mimo. Za večino bratcev so še
spet na široko odprla vrata hramov
učenosti, za naše malo manj mlade
bralce pa je spet nekoliko več skrbi
in dela, tako v službi kot doma.
Mnogi med vami so najbrž izkoristili
prijetne urice prostega časa za od¬
dih ali se posvetili svojim najljubšim
konjičkom. Tudi pri TIMU v poletnih
mesecih nismo držali križem rok.

Z veseljem sem se odzval prijaz¬
nemu povabilu naše založbe, da
prevzamem urejanje revije, saj me¬
nim, da lahko TIM veliko pripomore
k širjenju tehnične kulture med mla¬
dimi.

Z novim letnikom prihaja TIM med
svoje zveste bralce v novi preobleki.
Želja veh članov uredniškega odbora
je bila, da se TIM tudi po zunanjem
videzu približa podobnim tujim revi¬
jam, predvsem pa, da mu tudi glede
vsebine ne bo treba zardevati pred
revijami s sorodno tematiko.

Revija bo prinašala tiste pri¬
spevke, ki jih bodo v skladu z vsebin¬
sko zasnovo pripravljali stalni in ob¬
časni sodelavci. Seveda pa bo
ostala odprta za predloge, pripombe
ter nove zamisli. Revija bo ogledalo
dogajanja na vseh tistih področjih
tehničnih dejavnosti pri nas, ki jih
tematsko obravnava. Poudarek bo,
tako kot doslej, na vseh zvrsteh mo¬
delarstva in maketarstva, izdelkih za
prosti čas oziroma za spretne roke
ter praktični elektroniki. Pripravljali
bomo reportaže z najpomembnejših
tekmovanj in prireditev, preizkušali in
ocenjevali posamezne izdelke do¬
mačih in tujih proizvajalcev modelar¬
ske opreme ter vas seznanjali z no¬
vostmi na trgu. Podatke o tem, kdaj
bodo v prihodnjem letu potekala do¬
mača in mednarodna modelarska
tekmovanja, boste lahko našli v TI¬
MOVEM športnem koledarju. Objav¬
ljali bomo tudi najzanimivejše pri¬
spevke z drugih tehničnih področij.

Za konec naj povabim k sodelova¬
nju vse, ki imate kak zanimiv prispe¬
vek za našo revijo. Pri tem imam
v mislih tako nove kot stare sode¬
lavce TIMA. Pišite nam torej, pošljite
nam svoje prispevke, predloge in
umestne pripombe, ne bomo pa se
branili tudi pohval. Ker bo odslej v re¬
viji nekaj prostora namenjenega
predstavitvi uspešnih izdelkov, si že¬
limo tudi kake fotografije.

Jože Čuden,
urednik

TIM 1 • september 1992 • 1

REPORTAŽA

1. državno prvenstvo
juniorjev v kategorijah

F1H in F1A

Jože Klančar (ALC) in
Luka Žnidaršič (AK
Ljubljana) sta osvojila
naslov državnega prvaka
za leto 1992.

V sklopu športnega programa Letal¬
ske zveze Slovenije so prizadevni člani
Modelarskega kluba Kamnik iz Kamnika
6. junija 1992 pripravili in izvedli 1. Dr¬
žavno prvenstvo juniorjev v kategorijah
F1A (juniorji do 18 let) in F1H (juniorji do
16 let). Udeležba je bila glede na tre¬
nutno stanje letalskega modelarstva
v Sloveniji zelo dobra. V kategoriji F1H je
tekmovalo 41 tekmovalcev, v kategoriji
F1A pa 16 tekmovalcev.

Tekmovanje je potekalo v treh turnu¬
sih in po novem tekmovalnem pravilniku,
ki ga je 7. 3. 1992 sprejela Komisija za
letalsko modelarstvo pri PS LZS.

Po končanem prvem turnusu je prišlo
do poslabšanja vremenskih razmer. Za¬
radi izredno močnega vetra v drugem
turnusu je bilo več modelov poškodova¬
nih, tako da nekateri tekmovalci niso mo¬
gli tekmovati v tretjem turnusu.

V kategoriji F1H je bila razvrstitev na¬
slednja: 1. mesto je osvojil Jože Klančar
(ALC), drugi je bil Matic Leskošek (LT
EMO Celje) in tretji Boštjan Legenič (AK
Murska Sobota). V kategoriji F1A je
zmagal Luka Žnidaršič (AK Ljubljana),
drugi je bil Kristjan Brejc (ALC) in tretji
Roman Finžgar (ALC). Poudariti velja,
da je prvenstvo na skupno zadovoljstvo
tekmovalcev in organizatorja v celoti
uspelo.

Po končanem tekmovanju so prvi trije
uvrščeni v posameznih kategorijah pre¬
jeli zlate, srebrne in bronaste medalje
Letalske zveze Slovenije, prvih pet tek¬
movalcev v vsaki kategoriji pa je od or¬
ganizatorja dobilo še praktične nagrade
pokrovitelja tekmovanja, podjetja Kemo-
stik iz Kamnika.

Otokar Hluchy

Deveta številka revije ŽIVLJENJE IN TEHNIKA izide
15. septembra.

Svetovni
pokal S8E
in pokal
Notranjke

Logatec 26.-28. 6. 1992

Logaški modelarski klub je letos že
drugič zapored organiziral mednarodno
tekmovanje raketnih modelarjev z radij¬
sko vodenimi modeli raketoplanov za
svetovni pokal. Čeprav smo pričakovali
udeležbo več tekmovalcev kot preteklo
leto, so na koncu zbrali pogum in prišli
na »vojno področje« - za kar imajo Slo¬
venijo še mnogi v Evropi, le modelarji iz
Švice in ČSFR.

V izredno lepem, vendar vetrovnem
vremenu, smo se v soboto dopoldne po¬
merili v klasični FAI disciplini S8E. Veter
je mnogim povzročal preglavice, tako da
sta bila po treh turnusih »polna« samo
domačin Makuc in Bratislavčan Droppa,
ki je v fly offu tudi zmagal. Končni vrstni
red pa je vseeno ustrezal našim mode¬
larjem, saj je osvojeno II. mesto Makuca
in III. mesto Štempiharja dober dosežek.
Pohvaliti moramo tudi Mirana Gosaka, ki
mu kot novincu v tej disciplini osvojeno
V. mesto pomeni lep uspeh.

V soboto popoldne smo se pomerili
v tekmovanju za II. Pokal Notranjske
v disciplini S8E/P (kar pomeni točnost
pristajanja), je od letošnjega leta uradna
disciplina FAI. Letos je zaradi teh¬
ničnih težav proizvajalcev izredno
težko priti do kakovostnih kompozitnih
40-Ns motorjev, zato smo se s tekmo¬
valci dogovorili, da bomo vsi tekmovali
na enake smodniške motorje. Tu nam je
na pomoč priskočil Marjan Zidarič, ki ima
proizvodnjo in trgovino z igračami. Za¬
stonj je zagotovil motorje za vse tekmo¬
valce in nam obenem obljubil, da bo
v prihodnje klasične motorje za RV rake¬
toplane mogoče dobiti tudi pri nas, saj bo
pri njem v kratkem stekla proizvodnja
raketnih motorjev.

Tekmovanje samo je potekalo v še
močnejšem vetru kot dopoldne, tako da
so bili pristanki na sredino piste bolj
redki. Po treh turnusih si je pravico do

2 • TIM 1 • september 1992

REPORTAŽA

Miha Grom je kljub težavam izvedel tri
starte, vendar končal na zadnjem mestu.

nastopa v finalu priborilo pet tekmoval¬
cev. Finale smo izvedli v nedeljo do¬
poldne. Zmagal je domačin Makuc pred
Stollom (Švica) in Taborskym (ČSFR).

Mednarodna žirija v sestavi Jože Ču¬
den (Slovenija), Tomaš Sladek (ČSFR)

Veteran med raketnimi modelarji, Jiri Ta¬
borska, med pripravami na start.

in Kurt Grimm (Švica) ni imela težkega
dela, saj je tekmovanje potekalo brez
zapletov. Prav tako so bili zadovoljni tudi
tekmovalci, ki so si rekli nasvidenje na
mednarodnem tekmovanju oktobra
v Ljubljani.

>05

Kupon za brezplačno
objavo malega oglasa

TIMI

Medklubsko tekmovanje
v kategoriji F3J

Letališče Alpskega letalskega centra
Lesce v soboto, 9. maja. Modelarji tega
centra so organizirali in izvedli medklub¬
sko tekmovanje RV jadralnih letalskih
modelov v kategoriji F3J.

Tekmovanja se je udeležilo 17 tekmo¬
valcev iz več klubov: Ljubljana, Slovenj
Gradec, Murska Sobota, Kranj in ALC.
Zmagal je Sašo Kolar, tekmovalec iz AK
Kranj, drugo in tretje mesto pa sta osvo¬
jila tekmovalca ALC-ja Primož Černe in
Borut Perpar.

Tekmovanje je potekalo po veljavnem
pravilniku FAI, zato je bilo najprej pred¬
tekmovanje in nato finalni del. Vsak tek¬
movalec je imel v predtekmovanju tri
polete. Na podlagi seštevka doseženih
točk v predtekmovanju je v finalnem delu
tekmovalo osem najboljših.

Sodniška ekipa svoje naloge ni opra¬

vila v celoti. Posamezni sodniki so bili
pristranski, predvsem v korist tekmoval¬
cev domačega kluba, pa tudi nešportno
obnašanje posameznikov med tekmo¬
valci ALC-ja je kljub dobro organizira¬
nemu tekmovanju naredilo slab vtis.

Glede na zanimanje modelarjev-tek-
movalcev, pa tudi tistih, ki se niso udele¬
žili tekmovanja, priporočam, da upora¬
bite jadralni model kategorije F3J, ki je
dober predvsem za začetek (pomanjšani
načrt na strani 4).

Čeprav je konstrukcija modela prepro¬
sta, ta ustreza vsem zahtevam sodobne
modelarske tehnike. Uspešno ga lahko
uporabimo na tekmovanjih ali za rekre¬
acijo v prostem času. Če nimamo po¬
močnika za visoki štart, lahko model
štartamo s pomočjo gume (30 m gume
+ 100 m vrvice). Model je pokazal dobre

sposobnosti za jadranje v termiki, kjer je
dosegel več poletov nad 10 minut, kar
zadošča tekmovalnemu programu.

Razpon krila modela oziroma vitkost
krila in nosilni profil višinskega krmila
omogočajo, da model leti z izredno
majhno hitrostjo in da pri tem zelo počasi
izgublja višino. Model je načrtovan in
narejen po pravilih FAI.

Modelar, ki želi izdelati ta model, mora
imeti že nekaj izkušenj v izdelovanju mo¬
delov in branju načrtov. Krilo, trup in
repne površine mora modelar sam nari¬
sati v naravni velikosti.

Za izdelavo modela ne potrebujemo
posebnega materiala. Dobimo ga lahko
v ljubljanskih modelarskih trgovinah.

Krilo je sestavljeno iz balse in smreko¬
vih nosilcev. Prekrito je z japonskim pa¬
pirjem in lakirano ali prekrito z ustrezno
folijo. Trup je iz plastike ali balse. Tudi
višinsko in smerno krmilo sta iz balse.

Za krmiljenje modela zadoščata že
dva servomotorja (pogon smernega in
višinskega krmila), lahko pa vgradite tudi
tretji servomotor, če se odločite za za¬
vore.

Otokar Hluchy

TIM 1 • september 1992 • 3

4 • TIM 1 • september 1992

MODELARSTVO

Minolovci M 40

Po II. svetovni vojni je v plitvih priobal¬
nih vodah ostala množica min, ki so bile
nevarne tako za vojno ladjevje kot za
tovorne in potniške ladje. Morali so jih
odstraniti. To težavno nalogo so zaupali
posebnim ladjam. Minolovci, kot te ladje
imenujemo, niso posebno hitri, niti niso
dobro oboroženi. Namesto tega so
opremljeni z inštrumenti in napravami,
s katerimi hitro odkrijejo podvodne mine
in jih uničijo. Take naprave imenujemo
minolovke.

Ločimo minolovke za zasidrane mine
in minolovke za mine, ki ležijo na dnu.
Zasidrane mine »lovijo« tako, da ladja za
sabo vleče jekleno ogrodje, na katerem
so eksplozivni naboji. Ko se z ogrodjem
dotaknejo žice, s katero je zasidrana
mina, se sproži naboj in jo pretrga. Mina
splava na površje, kjer jo nato uničijo
s topom. Magnetne mine, ki navadno
ležijo na dnu, sprožijo z močnim magne¬
tom, ki ga minolovec vleče za seboj.
Obstajajo še akustične mine. Minolovka
za take mine je podobna majhnemu tor¬
pedu z velikim propelerjem, ki ga na
dolgi vrvi vleče ladja. Minolovka pod
vodo ustvarja veliko hrupa, ki sproži na
dnu ležečo mino. Iskanje podmorskih
min je seveda nevarno delo. Malo nepre¬
vidnosti in mina lahko eksplodira takrat,
ko se ji približa minolovec.

Prve minolovce so zgradili med I. sve¬
tovno vojno. Veliko so jih uporabljali med
in po koncu II. svetovne vojne, pa v viet¬
namski vojni in za čiščenje Sueškega
prekopa v izraelsko-egiptovski vojni.

Minolovec, ki ga tokrat predstavljamo,
spada v serijo minolovcev z imenom
M40. V času II. svetovne vojne jih je
uporabljala nemška vojna mornarica. Po
koncu vojne Nemčija ni smela imeti voj¬
ske. Ko je prvič spet dobila dovoljenje za
sestavo mornarice, je bila njena največja
ladja prav ta stari minolovec.

Ladje vrste M 40 so bile dolge 67 m in"
so tehtale 605 ton. Poganjal jih je parni
stroj, ki so ga kurili s premogom. Njihova

največja hitrost je znašala 17 vozlov, kar
znaša nekaj več kot 30 km/h. To je torej
veliko počasnejša ladja od rušilcev, ki
lahko plujejo s hitrostjo do 60 km/h. Po¬
sadka na ladji je štela 90 do 100 ljudi.

Minolovce M 40 so danes zamenjali
novejši modeli. Ti stari veterani sedaj
služijo kot bivališča; v enem, ki ga lahko
vidimo v Hamburgu, pa je danes muzej.

Maketa minolovca
»Seestern«

Naš minolovec z imenom Seestern
(izg. zeeštern - Morska zvezda) je imel še
pet sestrskih ladij: Seeschlange (Morska
kača), Seeigel (Morski jež), Seehund
(Morski pes), Seelovve (Morski lev) in
Seepferd (Morski konj). Vse so popol¬
noma enake, tako da lahko po načrtu
naredimo katero koli izmed njih. Razliku¬
jejo se le po napisih na tablah in ozna¬
kah.

Maketa minolovca bo narejena v me¬
rilu 1:180, tako da bo dolga 375 mm.

Gradnja makete

Maketo naredimo iz papirja. Prilogo
nalepimo na malo trši papir (šelesha-
mer) in izrežemo vse sestavne dele. Ti¬
sti, ki bi radi naredili več enakih minolov¬
cev in z njimi uprizorili večjo akcijo od¬
stranjevanja min, naj prilogo fotokopi¬
rajo.

Ladjo najprej pobarvamo. To najlaže
in najbolj natančno naredimo preden
elemente razstrižemo. Pri barvanju mo¬
ramo paziti, da se papir ne zguba. Če
barvamo z vodnimi barvicami, nana¬
šamo čim tanjšo plast barve s čim manj
vode. Lahko pa uporabimo tudi suhe
barvice, vendar površine z njimi gotovo
ne bomo tako enakomerno pobarvali.
Zato pa je z njimi manj dela.

Vsi ladijski deli so morsko sivi. Mino¬
lovcev niso barvali s posebnimi maskir¬

nimi barvami (kot npr. rušilce), saj so
imeli največkrat spremstvo. S sivo po¬
barvamo vse površine, razen seveda
žičnih ograjic. Te prepoznamo po petih
vzporednih črtah.

Drugačne barve so le naslednji deli:

1: Lesena tla,. ki jih pokrivajo deske.
Takšne ploskve vsebujeta kosa 20 in 19.
Pobarvamo jih s svetlorjavo. Druga povr¬
šina kosov 20 in 19 je siva, tako kot cela
ladja.

2: Robovi rešilnih čolnov (28c) in (28d)
so tudi svetlorjavi, saj je na njih lesena
zaščitna obloga. Notranjost čolnov je
siva.

3: Zgornja dela oddušnikov strojnice
(26) sta rumena. Rumene so tudi črke na
napisih ob ladijskih bokih.

.4: Zastavica (40) je zgoraj črna, v sre¬
dini rdeča, spodaj pa rumena. V grbu, ki
je tudi rumen, je vrisan star nemški sim¬
bol - orel z razširjenimi krili.

5:Okna so videti resničnejša, če nanje
narišemo majhno modro piko.

6: Na komandnem mostu sta narisani
okenci, ki sta označeni z Z in R. To sta
signalni lučki, ki drugim ladjam omogo¬
čata določanje položaja. Lučka na desni
strani je zelena, na levi strani pa rdeča.
Te lučke vidimo na delih (10), (11) in
(18).

Striženje in prepogibanje

Večino delov lahko preprosto izre¬
žemo s škarjami, saj so dovolj veliki. Pri
manjših delih si pomagamo s skalpelom
ali z grafičnim nožkom. Režemo po pol¬
nih črtah. Nekatere črte so okrasne, kot
npr. ograjice in vodilne linije na ladijskih
bokih. Teh seveda ne smemo prerezati.
Tukaj nam pač pomaga zdrava pamet.
Mesta, kjer moramo zarezati polno črto,
so označena s puščicami.

Rebra po sredini prestrižemo do čr¬
tice. Enako zarežemo v kobilico mesta,
kamor bodo kasneje zataknjena rebra.

Sestavljanje

Glavni deli ladje so označeni z velikimi
številkami. Z majhnimi številkami so oz¬
načeni elementi, ki jih prilepimo na ozna¬
čena mesta.

1: Osnovnico (1) izrežemo in zapog¬
nemo robove, ki jih omejuje prekinjena
črta. Robove zapognemo navzgor.

2: V kobilico (2) zarežemo na mestih,
kamor bodo vstavljena rebra. Zarežemo
samo po polni črti, prekinjena črta pa
kaže le položaj reber. Jezičke na dnu
kobilice zapognemo izmenično na
desno in levo, kot vidimo v tlorisu na

TIM 1 • september 1992 • 5

MODELARSTVO

osnovnici. Spodnje dele jezičkov nama¬
žemo z lepilom in kobilico prilepimo na
osnovnico.

3-8: V rebra (3-8) zarežemo s spod¬
nje strani. Rez mora biti dovolj širok, da
rebro lepo leže v kobilico in se ne krivi.
Rebra dajejo maketi potrebno trdnost,
zato jih moramo postaviti pravokotno na
kobilico. Pri lepljenju pazimo, da lepilo
dobro prime.

9: Krmo (9) prilepimo na jezička na
koncu osnovnice.

10-11: Zunanji oblogi (10) in (11) od
zadaj zarežemo po vrhu debele črte, kot
nakazuje puščica. Rez gre do bočnih
vrat. Izrežemo še ovalna okna na ko¬
mandnem mostu.

Zunanji oblogi prilepimo najprej na
krmo. Previdno jih ukrivimo proti premcu
in jih sočasno lepimo ob rebra in na
jezičke osnovnice. Ograjici pri komand¬
nem mostu bomo zakrivili kasneje.

12: Iz glavne palube (12) izrežemo
oba šratirana kroga. Zarežemo vzdolžno
črto, skozi katero bo tekla kobilica in
prečno črto, kjer bo skozi palubo gledalo
rebro (4).

Na obeh straneh zarežemo po polnih
črtah, ki gredo do prekinjene črte. Stra¬

nice, ki pomenijo pločevinasto ograjo,
zakrivimo navzgor. Meja je tudi tu preki¬
njena črta. Palubo nalepimo na rebra in
kobilico ter s strani pritrdimo na zunanji
oblogi. Jezička na sprednjem delu pa¬
lube vstopata v dva utora na rebru (6).

13: Stena bivalnega prostora (13) je
nekajkrat prepognjena. V tlorisu jo vi¬
dimo na glavni palubi.

Zapognemo jezičke na njenem dnu in
jo prilepimo na glavno palubo. Njen
sprednji del je z dvema jezičkoma prilep¬
ljen na rebro 6. Na mestih, kjer so nari¬
sane puščice, zarežemo do navpične
črte. Ograjica bo tam prepognjena.

14: Zgornjo palubo zarežemo, kjer so
narisane puščice. Ograjice ob straneh
zapognemo navzgor, v sprednjem delu
pa izrežemo črni krog. Zgornjo palubo
nalepimo na kobilico in na bivalni pro¬
stor, spredaj pa jo previdno zlepimo
z obema bočnima oblogama. Na palubo
nalepimo valobran (14b), ki med neur¬
jem odbija močnejše vodne pljuske na¬
zaj v morje. Ograjici (14a) zapognemo
po prekinjenih črtah in zalepimo na pa¬
lubo. Njuno mesto je na tistem delu
ograje, ki stoji vzporedno z okencem
( 21 ).

15: Premec ladje (15) ojačuje sprednji
del ladje in zapolnjuje vrzel, ki je nastala
z lepljenjem obeh stranskih oblog. Nale¬
pimo ga tako, da se vodna črta točno
ujame z vodno črto bočnih oblog. Del, ki
štrli nad palubo, odstrižemo. Seveda
šele takrat, ko se lepilo posuši.

16: Zadnja topovska ploščad (16) stoji
za bivalnim prostorom. Iz nje izrežemo
črni krog. Robove na obeh straneh kva¬
drata zapognemo navzgor. Tanki del za¬
pognemo navzdol. Nato zapognemo še
po obeh navpičnih črtkanih črtah in zle¬
pimo zunanje in notranje dele pločevina¬
ste ograje ploščadi. Tako narejeno ploš¬
čad nalepimo na glavno palubo,

17: Ladijski vitel (17) so uporabljali za
vleko neeksplodiranih min v globlja,
manj nevarna področja, kjer so mine
sprožili. Oba stranska dela zapognemo.
Srednji del, na katerem so narisane
vlečne jeklene vrvi, upognemo in nale¬
pimo ob stranske ploskve. Tako dobimo
ukrivljeno ploskev, ki je zares videti kot
valj ladijskega vitla.

18: Sprednjo steno komandnega mo¬
stu (18) zapognemo po navpičnih preki¬
njenih črtah. Srednji del je rahlo zakriv¬
ljen, kot to vidimo na njegovem tlorisu na
zgornji palubi. Spodnje jezičke zavi¬
hamo navznoter in jih nalepimo na
glavno palubo.

19: Komandna paluba in stena ko¬
mandnega mostu (19) sta zahtevnejši
za izdelavo. Najprej zarežemo tako, kot
kažejo puščice. Oba simetrična dela pod
ograjico zapognemo navzdol. Leseni
palubi zapognemo navzgor, prav tako
pločevinasti ograjici na njunih robovih. Ti
ograjici sta z notranje strani prilepljeni
na del (18) ter (10) in (11). Spodnji del
pod ograjico je zapognjen navznoter,
nato pa navzven. Jezičke zapognemo in
prilepimo na zgornjo palubo.

20: Jamborovo palubo (20) zarežemo
kjer kažeta puščici in vse ograje zapog¬
nemo navzgor. Tako pripravljeno vle-
pimo v del (19). (20a) so zunanje stene
ograjice. Te zapognemo in nalepimo na
hrbtno stran ograjic na jamborovi palubi.

21: Strojnično okno (21) spušča svet¬
lobo v temne, vroče prostore ob parnem
kotlu. Naredimo ga tako, da dvakrat za¬
pognemo srednji del, nato pa še bočni
stranici s trikotnim vrhom. Dobimo hi-
škasto obliko, ki jo nalepimo na glavno
palubo (14).

22: Topovski podstavek (22) je štiri¬
oglat in je nalepljen na glavno palubo.
Nanj je nalepljena okrogla plošča (22c).
Okrog nje nalepimo ograjico iz delov
(22a) in (22b). Tadva po dolžini zama¬
knemo za 5 mm in zlepimo skupaj. Ko se
lepilo posuši, zlepimo celo ograjico
v krog, ki ga nalepimo na podstavek
(22c).

6 • TIM 1 • september 1992

MODELARSTVO

23-25: Dimnik sestavlja več de¬
lov. Njegovo steno (23) zarežemo kot
kaže puščica in oblikujemo v oval, ki ga
nalepimo okrog profila (23b). Dele (24a),
(24b) in (24c) zlepimo skupaj; črni robovi
morajo biti seveda na zunanjih straneh.
Ko se lepilo posuši, ploščico nalepimo
na vrh dimnika. Iz dela (24e) zvijemo
enak oval in ga nalepimo okrog profila
(24). Vse skupaj postavimo na vrh dim¬
nika, na sam vrh pa prilepimo še ploščo
(24d). Dimnik je rahlo nagnjen, s čimer
so konstruktorji dosegli, da je med vož¬
njo nad njim nastajal podpritisk. Zaradi
tega se je dim bolje in hitreje dvigal.
Dimnik je s podnožjem (25) pritrjen na
glavno palubo. Podnožje ima ovalno-
konično obliko, ki smo jo dobili, ko smo
zlepili jeziček na njegovem koncu z nje¬
govim drugim koncem.

26: Hladilniki (26) so na ladji služili za
ohlajanje in kondenziranje pare iz parnih
turbin. Pare niso spuščali v zrak, saj bi
s tem zgubljali dragoceno vodo, ki so jo

lahko zajeli le v pristanišču. Morska
voda za parni kotel ni primerna, saj je
v njej množica jedki snovi. Hladilnike
zapognemo po prekinjenih črticah in zle¬
pimo v kockasto obliko. Spodnji del,
podstavek, zakrivimo navznoter, zle¬
pimo skupaj in nalepimo na označena
mesta na zgornji palubi.

27: Zračnika (27) stojita na obeh stra¬
neh zgornje palube. Z njima je ladja za¬
jemala zrak in ga dovajala v njeno notra¬
njost. V resnici so zračniki v preseku
okrogli, na naši maketi pa jih prepog¬
nemo in zlepimo skupaj. Podstavke na¬
lepimo na označena mesta.

28: Rešilna čolna sta iz dveh delov.
Spodnjega (28a) oz. (28b) prepognemo
po dolžini. Zadnji del prerežemo in zle¬
pimo skupaj tako, da dobimo na koncu
trikotnik, ki pomeni zadnjo stranico
čolna. Sprednji del zlepimo v čolnov
kljun, na čoln pa nalepimo del (28c) oz.
(28d). Če se pri tem potrudimo, bo čoln
v resnici rahlo ukrivljen in bo imel dvig¬
njen kljun. Na čolna prilepimo podstavke
(28), ki jih po dvakrat zapognemo.
Z njimi prilepimo čoln na stranico bival¬
nega prostora. Mesta, kjer stojijo nosilci
čolna, so označena s polno črto, ki jo
zaključuje kljukica.

29: Jambor (29) izrežemo in zapog¬
nemo po prekinjenih črtah. Nato iz njega
izrežemo notranje površine, ki so ozna¬
čene s križcem. Tako dobimo obliko, ki
zares spominja na kovinsko ogrodje.
Jambor zlepimo s pomočjo jezička. Tako
dobljeno trikotno obliko nalepimo na
jamborno palubo, kjer sta vrisani dve
poševni črti. Na sredini jambora sta oz¬
načeni še dve mesti, kjer sta reflektorska
košara in opazovalnica. Reflektorska ko¬
šara je spodaj, opazovalnica pa nad njo
na mestu, kjer se stikajo vsi trije jambo-
rovi nosilci.

30: Stojišče za reflektor (30a), reflek¬
tor (30b) in ograja (30) so nalepljeni na
jambor. Reflektor po črticah zapognemo,
in nalepimo po obodu krožne oblike. Ta
pomeni površino močnega ladijskega re¬
flektorja, ki posadki omogoča tudi nočno
delo. Reflektor nalepimo na njegovo
podlago in okrog nalepimo ograjico. Črte
pri ograji so seveda na zunanji strani.
Majhen trikoten utor na podlagi nato pri¬
tisnemo k jamboru na označeno mesto
in prilepimo.

31: Opazovalnico (31) naredimo po¬
dobno kot reflektorsko košaro. Okrog
plošče (31 a) prilepimo ograjo (31) in vse
skupaj prilepimo na označeno mesto na
jamboru.

32: Na krmi, čisto ob koncu ladje, sto¬
jita dve dvigali za odstranjevanje pod¬
vodnih bomb (32). Zarežemo jih kot ka¬
žeta puščici in vzdolžno preganemo.
Obe prepognjeni strani zlepimo skupaj in
vse prilepimo na označemo mesto na
ladijski krmi.

33: Minolovci M 40 so oboroženi
z dvema topovoma (33). Vse dele za¬
pognemo in zlepimo skupaj. V središče
okroglih površin naredimo luknjico. Na
palubo prilepimo risalni žebljiček tako,
da njegova konica gleda navzgor. Med
top in risalni žebljiček vstavimo še pod-
ložki (33a), ki top dvigneta za dober mili¬
meter. Topovske cevi naredimo iz okrog¬
lega zobotrebca, ki ga odrežemo na
dolžino 14 do 16 mm. Cevi pobarvamo
s črno barvo.

34: Protiletalski topovi (34) so trije in
stojijo na zadnjem delu ladje. Srednji,
kvadratni del oblikujemo v cevko. Oba
stranska dela zapognemo. To storimo
tudi po spodnji črti, ki je prekratka, da bi
bila črtkana. Obe strani zlepimo skupaj
in z majhnima nosilcema prilepimo na
označena mesta. V cevke vtaknemo
odrezane bucike, ki naj bodo dolge
8mm.

35-36: Stopnice (35( in (36) vodijo iz
ene na drugo palubo. Večje stopnice
nalepimo z zapognjenim trikotnikom na
označena mesta in jih naslonimo na
zgornjo palubo. Ene stopnice na vsaki
strani ladje vodijo z glavne na zgornjo

palubo, od tam pa vodijo druge do ko¬
mandne palube. Male stopnice (36) vo¬
dijo s komandne palube na jamborsko
palubo. Te prilepimo bočno, in sicer na
črtico, ki je vrisana na delu (19).

37: Ladijski dvigali (37) sta s strani
prilepljeni na del (19), tik pod jamborno
palubo. Segata približno do sredine čol¬
nov. Namenjeni sta bili popravilom stroja
in premikanju čolnov, z njuno pomočjo
pa so na ladjo natovarjali tudi hrano in
strelivo. Izdelamo ju tako, da dele (37),
(37a) in (37b) zlepimo skupaj. Ko se
lepilo dobro posuši, prerežemo kot ozna¬
čujejo puščice. Zunanja dela zavržemo,
notranja pa sestavljata ladijski dvigali.

38-39: Ladjice serije M 40 so bile
različno označene. Na voljo so vse nji¬
hove oznake. Od njih izberemo eno in jo
nalepimo na ladijski bok. Imena so
zbrana v tabeli:

ST:Seestern SH: Seehund

SG: Seeschlange SL: Seelovve
SE: Seeigel SP: Seepferd

40: Zastavica (40) je prilepljena na
buciko, ki je zapičena v krmo. Barve na
zastavi povedo, da gre za povojno ob¬
dobje, ko ladja ne služi več brezvest¬
nemu nacističnemu stroju. Na žalost je
ladja, čeprav zelo lepa, še vedno vojna
ladja. Te pa so kljub temu, da se pogosto
mirno pozibavajo v pristaniščih, v kočlji¬
vih trenutkih še kako nevarne. Ne glede
na zastavico, ki jo nosijo!

41: Na ladjo napnemo še vrvico. Su¬
kanec, ki ga uporabimo v ta namen,
prilepimo s kapljico lepila na kljun in
nato prek vrha jambora na drog zastave.
Ta vrvica seveda ni brez pomena. Nanjo
so obešali zastavice, ki so bile po¬
membna sporočila, obenem pa je žica
služila kot dolgovalovna radijska antena.

Gradnja je tako končana. Ostane le še
to, da ladjico postavimo na modro povr¬
šino s primernim ozadjem. Za morje
lahko uporabimo kar brisačo, za ozadje
iz daljnih krajev pa sliko iz kake knjige.
Taka slika bo lep spomin tudi še takrat,
ko bo ladjico prekrila debela plast prahu,
spretnost naših rok pa načel čas.

Sašo Avsec

TIM 1 • september 1992 • 7

MODELARSTVO

Tekmovalni
model F1B

Po daljšem času v TIMU spet objav¬
ljamo načrt tekmovalnega gumenjaka, ki
po pravilih FAI spada v kategorijo F1B.

Kot pri vseh tekmovalnih modelih je
tudi pri gumenjakih uporaba sodobnih
konstrukcijskih gradiv omogočila precej¬
šen napredek. Zadnja leta sicer niso pri¬
nesla revolucionarnih novosti, pač pa so
krila postajala vitkejša, profili so se stanj¬
šali, repi so postajali vedno manjši, trupi
pa daljši.

Krilo

Krilo je grajeno iz dveh polovic, kar
nam precej olajša prenašanje modela.
Obe polovici povezujeta jeklena bajo¬
neta s premerom 2,5 in 1,5 mm. Prva tri
rebra obeh polovic so izdelana iz 1 mm
debele vezane plošče, med rebra pa so
vlepljene cevke iz trde balse, ki služijo
kot vodila za bajonete. Vsa druga rebra
krila so iz mehke balse, zgoraj in spodaj
pa so ojačana z ogljikovimi vlakni. Brez
skrbi jih lahko naredite tudi iz milimeter
debele, neojačene, srednjetrde balse.
Vzdolžni nosilec krila sestavljata dve
smrekovi letvici, ki pa potekata le vzdolž
srednjega dela krila. Natančneje rečeno:
nosilec krila je škatla, ki jo sestavljajo
zgornja in spodnja opiata torzijskega
nosu in balsove ojačitve, s katerimi sta
opiati zadaj zaprti. Nosilca te vrste se je
prijelo ime »D-box«, ker spominja na
črko D. Te vrste nosilec je torzijsko
izredno močan, če pa ga ojačimo še
s smrekovimi vzdolžnicami, prenese ve¬
like obremenitve tudi pri upogibu.

Krilo je povsem klasično in ga nare¬
dimo kot vsa druga krila letalskih mode¬
lov; izjema so morda le rebra. Prekrita so
z 0,012 mm debelo poliestrsko folijo. Se¬
veda pa lahko uporabite tudi tanek ja¬
ponski papir (12 g/m 2 ). Prekrito krilo
z bajoneti vred tehta 58 g.

Horizontalni stabilizator

Podobno kot krila je tudi horizontalni
stabilizator narejen klasično, iz balse.
Nosilec je škatlast in obe vzdolžni letvici
3 x 1 mm sta z obeh strani zaprti z vzdolž¬
nimi ojačitvami. Srednji del stabilizatorja
je ojačan tudi diagonalno. Na trup je
pritrjen spredaj z gumico, zadaj pa z 0,4-
mm najlonom, ki ga povezuje s časov¬
nim mehanizmom. Rep je prekrit s polie¬
strsko folijo, tehta pa 4,7 g.

Smerni stabilizator

Seveda je tudi smerni stabilizator iz
balse. Sprednja letvica ima presek
3x2 mm, zadnja 5x3 mm, vmes pa so
zalepljene diagonale iz 1-mm balse, ši¬
roke 5 mm. Ko se lepilo posuši, diago¬
nale oblikujemo v simetričen profil, nato
pa vstavimo še oba bočna nosilca, ki sta
iz balse 5 x 1 mm in se proti vrhu repa
zožita na 3 x 1 mm. Smerno krmilo je iz
mehke 3-mm balse in ga po prekritju
prišijemo na stabilizator.

Sprednji del trupa

Ta mora prenašati vso torzijsko in
tlačno obremenitev, ki jo povzroča navita
guma, zato mora biti izredno trden. Na
tem modelu je to duraluminijasta cev
s premerom 30 mm in 0,3 mm debelo
steno. Teža takšne cevi je okrog 40 g.
Večini modelarjev bo laže izdelati cev iz
balse. Na primeren kalup s premerom
okrog 28 mm navijemo dve plasti 1,5-
mm balse, ki jo prej namočimo v vodi.
Obe plasti zlepimo s PVA (belim) lepi¬
lom, nato pa jo še ojačimo s stekleno
tkanino. Trup ima spredaj zalepljen oja-
čitveni obroč iz aluminija, zadaj pa nosi¬
lec zadnjega dela trupa. Ojačitev zadaj
je zasnovana tako, da hkrati služi za
vpetje gume. Baldahin, ki povezuje trup
in krilo, je iz balse. Vanj namestimo tudi
časovnik in obtežitev (če je potrebna).
Teža sprednjega dela trupa s timerjem in
tuljkami za vpetje gume znaša okrog
70 g.

Zadnji del trupa

Naredimo ga iz 1,5 mm debele balse,
ki jo mokro navijemo na ustrezen konus.
Na zunanji strani je ojačan s stekleno
tkanino (20 g/m 2 ) ali z debelejšim japon¬
skim papirjem. Na širšem delu je ojačitev
za povezavo s sprednjim delom trupa.
Konstrukcijsko izvedbo stika obeh delov
trupa prikazuje skica. Smerni stabilizator
je na zadnji del trupa prilepljen nekoliko
pred mizico, ki nosi horizontalni stabili¬
zator. To olajša pripenjanje horizontal¬
nega repa z elastiko. Skupna teža zad¬
njega dela trupa je 15,5 g.

Elisa

Kraki elise so zlepljeni iz treh plasti
balse: spodnji dve sta debeli 1 mm,
zgornja pa 1,5 mm. Lamele, ki sestav¬
ljajo krake, preoblikujemo na krivilni ša¬
bloni. Izdelava šablone je sicer precej
zamudna, a nam omogoča, da lahko
izdelamo tudi več skoraj enakih krakov.
Kot podlago za šablono uporabimo npr.
55 mm široko in 300 mm dolgo ivemo ploš¬
čo. V razmakih, ki so navedeni v tabeli, pra¬
vokotno na podlago prilepimo rebra iz

3 mm debele vezane plošče, nanje pa
trakove s premerom 5 x 3 mm, ki naj bodo
iz trde baise ali lipovine. Ko je lepilo suho,
šablono obdelamo in prelakiramo z nitro-
lakom. Balsove lamele za krake elise
oblikujemo na šabloni tako, da mokre
položimo na šablono, vse skupaj povi¬
jemo z rabljeno modelarsko gumo in po¬
čakamo dan ali dva, da se lamele posu¬
šijo. Zlepimo jih z epoksidnimi ali PVA-
lepilom, nato pa jih zbrusimo do končne
oblike in vlepimo vpenjalne vijake. Krake
elise navadno ojačimo še s stekleno tka¬
nino (20 g/m 2 ).

Glava

Glava elise je večji del iz duraluminija,
nekaj pa je tudi jekla in plastike. Ima en
kroglični in en drsni ležaj, cela konstruk¬
cija pa je razmeroma preprosta in omo¬
goča hitro nastavitev kraka elise ter tudi
njeno zamenjavo. Deluje na način, ki je
med modelarji znan kot »revers Mon¬
treal«, kar pomeni, da se pesto elise
giblje naprej in nazaj po pogonski gredi.

Pri naviti gumi trenje med zaskočnim
in pogonskim zatičem drži eliso v spred¬
njem položaju. Ko se guma odvije, pesto
elise potisne vzmet nazaj in zaskočni
zatič sede v luknjo na ležajni plošči.
Elisa se seveda ustavi in zloži ob trup
modela.

Glavo te vrste je mogoče tudi kupiti pod
oznako »Mk.2N«, z eliso vred pa tehta
okrog 38 g.

V zadnjem času se vse pogosteje
uporabljajo tudi glave, ki eliso sprostijo
šele po štartu, ko je model že v zaku.
Elisa je pred štartom razprta, kraki pa
postavljeni tako, da je zračni upor čim
manjši. Model pod precejšnjim kotom in
z vso močjo vržemo v zrak, približno pol
sekunde kasneje pa časovnik (timer)
sprosti glavo in elisa se prične vrteti.
Tako pridobimo nekaj metrov pri vzpe¬
njanju modela, to pa seveda pomeni
daljši čas poleta. Takšne glave so precej
zapletene in drage, pa tudi nekoliko težje
od navadnih. Eno takšnih glav prodajajo
pod oznako »AT-2«.

Guma

Guma je vrste »FAI tan«, niti pa so
navadno široke 1/8” (cole ali palca),
uporabljajo pa se tudi širine 1/4" in 3/16”.
Gumo moramo seveda mazati, sicer se
hitro pretrga. Za to še vedno najpogo¬
steje uporabljamo ricinusovo olje. Splet
namazane gume mora tehtati največ
40 g. Gumo navijamo z nekoliko predela¬
nimi ročnimi vrtalniki, katerih prestavno
razmerje naj bo okrog 1:4. Pri navijanju
gume se vse pogosteje uporabljajo kon¬
trolni momentmetri, števci navojev itd.

Marjan Klenovšek

8 • TIM 1 • september 1992

MODELARSTVO

Model trimotorne
demonstracijske rakete

Za ponudbo modelarskih raketnih
motorjev na domačem trgu je bilo
malodane vselej značilno, da smo
lahko izbirali le med motorji total¬
nega impulza od 2,5 do največ 10
Ns. Za krajši čas so se sicer pojavili
močnejši 80-Ns motorji, ki pa so bili
tudi zaradi razmeroma slabe kako¬
vosti za modelarje manj uporabni.
Večina je pogrešala prav tiste manj¬
kajoče in pogosto tako želene D- in
E-motorje srednje moči oziroma to¬
talnega impulza do 40 Ns, ki bi bili
ravno pravšnji za pogon maket, de¬
monstracijskih modelov ali radijsko
vodenih raketoplanov. Za mnoge
modelarje, predvsem mlajše, so to
ostale vse do današnjih dni le po¬
božne želje. Problem je bilo mogoče
rešiti z nakupom ustreznih motorjev
v tujini ali pa s povezavo več šibkej¬
ših motorjev v snop.

Raketa, ki jo tokrat predstavljamo,
je predvidena za pogon s tremi mo¬
torji in je primerna za praktičen pre¬
skus vezave motorjev v snop. Omo¬
goča vezavo treh enakih motorjev
standardnega premera 18 mm. To
so lahko motorji tipa A, B in C ali
točneje motorji totalnega impulza do
2,50, 5,00 in 10,00 Ns, kakršne
lahko dobimo tudi v naših modelar¬
skih prodajalnah.

Izdelava modela

Poznavalci bodo nemara opazili,
da model precej spominja na Este-
sov Cherokee-D, ki ga ta svetovno
znani ameriški proizvajalec že dolgo
vrsto let ponuja kot sestavljanko,
vendar so na prototipu, ki je na sliki,
Estesove samo okrasne nalepke. Ta
model je tudi nekoliko večjih dimen¬
zij od ameriškega, razen tega pa ga
poganjajo trije motorji.

Pri gradnji modela se bomo oprli
na preizkušeno staro tehnologijo.
Telo rakete bo namreč narejeno iz
papirja in sicer s perforirnim trakom;
če tega nimamo pri roki, bo dober
tudi ožji blagajniški trak. Za navijanje
potrebujemo kalup, kovinsko ali plas¬
tično cev z zunanjim premerom
40,5 mm. Površina kalupa mora biti

popolnoma gladka, da pri snemanju
cevi ne bomo imeli težav.

Najprej spiralno navijemo zaščitni
trak, ki bo preprečeval, da bi se trup
zalepil na površino. V ta namen je
najprimernejši povoskan papir, na
katerem dobimo samolepilne tapete.

Pred uporabo ga moramo narezati
v trak, širok okoli 20 mm ustrezne
dolžine, da ga lahko navijemo
v enem kosu. Oba konca traku s se¬
lotejpom prilepimo na podlago. Telo
navijemo v štirih do petih plasteh
spiralno tako, da se smeri navijanja
med seboj križata. Med navijanjem
sproti nanašamo na trak dvokompo-
nentno epoksidno lepilo, ki ga po
potrebi lahko razredčimo z nekaj
kapljicami metanola. Telo pustimo
na kalupu dokler lepilo ni popolnoma
suho (vsaj 12 ur), nato ga zbrusimo
s finim vodobrusilnim papirjem
(360-400) ter vsaj trikrat prelaki-
ramo z redkim modelarskim kitom.
Vsak nanos, potem ko se popol¬
noma osuši, rahlo prebrusimo. Po
končanem lakiranju telo odrežemo
na predvideno mero in snamemo
s kalupa. Če se je zaščitni trak zale¬
pil na notranjo steno, ga odstranimo
s pinceto.

Cevi nosilca motorjev navijemo na
kalupu s premerom 18 mm na enak
način kot telo rakete. Kalup naj bo
dovolj dolg, da lahko cev navijemo
v enem kosu in jo nato razrežemo na
tri enako dolge dele.

Glava je lahko iz lesa balse,
sambe ali lipe. Najlaže jo izstružimo
na lesni hobi stružnici. Če upora¬
bimo sambo ali lipo, je priporočljivo
izvotliti notranjost glave, da je model
nekoliko lažji, s tem pa tudi višina
leta večja. Površino glave obdelamo
z modelarskim kitom.

Stabilizatorje izrežemo iz 3 mm
debele balse. Kljub temu, da je ta
balsa nekoliko debelejša, kot jo sicer
uporabljamo pri tekmovalnih mode¬
lih, velja tudi tu pravilo, da morajo biti
letnice v lesu zaradi trdnosti stabili¬
zatorja vzporedne z njegovim vpad¬
nim robom. Trije motorji lahko razvi¬
jejo zavidljivo potisno silo, zato opo¬
zorilo ni odveč. Profil stabilzatorjev
je simetričen z največjo debelino na
prvi tretjini. Natančno zbrušene sta¬
bilizatorje večkrat premažemo z mo¬
delarskim kitom, da so popolnoma
gladki. Na telo jih prilepimo na¬
tančno na vsakih 120°.

Nosilcu motorjev posvetimo neko¬
liko več pozornosti. Narejen mora
biti tako, da omogoča zanesljiv pre¬
nos potisne sile motorjev na model
rakete ter preprosto montažo in de-
montažo motorjev. Vse tri cevi no¬
silca prilepimo drugo k drugi. Iz kosa
trše 3 mm debele balse izrežemo
oba centrirna obroča. Zgornji je iz
dveh ploščic, ki se med seboj razli¬
kujeta le po premeru odprtin. Zuna¬
nja cev ima manjše odprtine pre¬
mera 13 mm, zato se motorji v ceveh
lahko oprejo obnjo in jih pri montaži
na spodnjem delu ni treba posebej
ovijati z lepilnim trakom. Sestavne
dele nosilca motorjev zlepimo z mo¬
delarskim lepilom (UHU-hart), lahko
pa tudi z navadnim belim oziroma
PVA-lepilom. Kdor hoče, lahko za
vsako cev naredi še varovalo, ki pre¬
prečuje, da bi motor pri vžigu odboj¬
nega polnjenja odletel iz modela.
Varovalo je lahko iz 0,5 mm debele
jeklene žice ali pa iz tanjše bele plo¬
čevine. Z dvokomponentnim lepilom
ga prilepimo ob zunanjo steno vsake
cevi, vendar le na zgornjem delu, da
deluje kot vzmet. V tem primeru mo¬
ramo na spodnjem centrirnem

TIM I • september 1992 • 9

MODELARSTVO

obroču zarezati utore, kamor pritr¬
dimo varovalo. Dokončan nosilec
vtepimo na spodnji strani v telo ra¬
kete, Stik zgornjega obroča z notra¬
njo steno telesa dodatno ojačimo
z nanosom modelarskega lepila.
Nato na predvideno mesto v notra¬
njosti telesa vlepimo še obroček iz
1 mm debele balse. Ta služi za
oporo padalu in mu določa položaj
v telesu rakete.

Vodila so v obliki papirnatih cevčic
in jih navijemo na paličici s preme¬
rom 5 mm. Na telo rakete jih prile¬
pimo z modelarskim lepilom.

Pri nekoliko večjih raketnih mode¬
lih, med katere že lahko štejemo tudi
našega, se za navezavo pogosto
uporablja opletena elastika, ki hkrati
deluje kot blažilec. Najprimernejša je
okrogla elastika s tremi nitmi ali pa
ožja, ploščata, široka 3-4 in dolga
vsaj 700 mm. En konec zalepimo
v glavo, drugega pa na notranjo
steno telesa, kakih 50 mm pod zgor¬
nji rob.

Pristajalni sistem v demonstracij¬
skih modelih ima predvsem nalogo
varno vrniti model na zemljo. Ker
dolžina leta tu ni pomembna, je
lahko padalo nekoliko manjše kot
sicer. Zadošča tolikšno, da se model
ob pristanku zaradi prevelike hitrosti
spuščanja ne poškoduje. Ker ni naš
namen, da bi predolgo tekali po trav¬
nikih za modelom, izrežemo padalo
s premerom okoli 500mm. Najpri¬
mernejši material za taka padala je
folija, odluščena s plastificiranega
ovojnega papirja. Padalo naj ima od
8 do 12 niti.

Potrudimo se, da bo model privla¬
čen za oko, zato ga po lastnem
okusu okrasimo še s poljubnimi
barvnimi laki, ki jih nanašamo z briz¬
ganjem. Bogato izbiro barv najdemo
med avtovlaki v pršilkah, bolj izku¬
šeni modelarji pa se lahko preizku¬
sijo tudi v t. i. »Air Brush« tehniki.

Vžig motorjev in lansiranje
modela

Kot je bilo že omenjeno, lahko za
pogon modela uporabimo kombina¬
cijo treh enakih motorjev. Navadno
vedno začnemo z motorji manjše
moči. Izberemo take z nekoliko dalj¬
šimi traserji in sicer naj imajo A-
motorji traser dolžine 5 s, B-motorji
6s in C-motorji 7s. Vžigamo elek-

vžigatna zmes

vžigalica
plastična cevka
cekas

izoliran vodnik

Sestavni deli:

1 glava

2 telo

3 stabilizator

4 cev nosilca motorja

5 spodnji centrirni obroč

6 zunanji zgornji centrirni obroč

7 notranji zgornji centrirni obroč

8 distančni obroč

9 vodilo
10 motor

Pri vezavi motorjev v snop je treba s kosmi¬
čem vate vsak vžigalnik posebej dobro utr¬
diti v šobe motorjev.

Risba 3

trično z razdalje najmanj pet metrov.
Za vžig snopa motorjev so najpri¬
mernejši trenutni, minerski vžigal¬
niki, ki so lahko industrijski ali pa iz
domače delavnice (risba 1).

Pritrdimo jih na tršo ploščico in
razporedimo tako, da stojijo natanko
v oseh motorjev (risba 2). Vzamemo
lahko tudi navadne, v obliki cekas
žičke, ki jih zvežemo tako, kot je
prikazano na risbi 3. Model lansi-
ramo s paličaste rampe premera
5 mm in dolžine najmanj 1000 mm
v mirnem, jasnem vremenu in na
travniku primerne velikosti.

Jože Čuden

10 • TIM 1 • september 1992

MODELARSTVO

TIM 1 • september 1992 • 11

MODELARSTVO

Merjenje višine leta
modelarskih raket

V nekaterih tekmovalnih disciplinah
v raketnem modelarstvu raketarji tekmu¬
jejo v doseganju velike višine poleta ra¬
kete ali makete. Zaradi različnih težav pri
samem merjenju višine poleta pa te dis¬
cipline še zdaleč niso tako popularne kot
tiste, kjer merijo čas poleta modela. Mi
pa si vseeno oglejmo nekaj možnosti
merjenja višine.

Najpreprostejša in hkrati seveda naj¬
manj točna metoda je tista, pri kateri
izmerijo z dolgim merilnim trakom razda¬
ljo b  med merilcem in izstreliščem (risba
1), ki naj bo približno tako velika, kot
pričakovana višina poleta H.  Ko doseže
raketa najvišjo točko, mora merilec iz¬
meriti d-i med izstreliščem in raketo. Če
smo imeli srečo (kar je po Murphyjevih
zakonih nemogoče) in je raketa letela
navpično, lahko višino zelo preprosto
izračunamo. Najbrž je odveč pripomniti,
da take metode na tekmovanjih ne upo¬
rabljajo.

Kljub vsemu pa se bo v prihodnosti
najbrž prav ta preprosta metoda uvelja¬
vila - seveda le, če bo občutno padla
cena laserskim daljinomerom, ki jih ra¬
ketni modelarji (vsaj pri nas) za zdaj še
ne uporabljajo. Z daljinomerom bi na¬
mreč lahko zelo natančno izmerili hipo-
tenuzo c  v pravokotnem trikotniku na
risbi 2. Če poleg tega merilec izmeri še
kot <5-i, lahko spet dobimo h,  vendar zdaj
ni treba poznati razdalje b  (kar pravza¬
prav niti ne moremo, saj smo že napisali,
da je povsem navpični polet malo verje¬
ten). Zdaj si h  preprosto zamislimo kot
pravokotnico s tal do rakete in nas polo¬
žaj izstrelišča ne zanima.

Druga, boljša metoda že zahteva us¬
klajeno delo dveh merilcev, ki se morata
postaviti tako, da ležita skupaj z izstreliš¬
čem na isti premici (risba 3). Seveda ima
to početje svoj pomen le tedaj, ko je
znana smer vetra, ki mora tudi pihati
vzporedno z omenjeno premico. Ker ra¬
kete letijo v veter, vidi tisti merilec, iz
katerega smeri piha veter proti izstre-
lišču, raketo pod večjim kotom d 2  od
svojega kolega. Če oba sočasno izme¬
rita elevacijska kota <5-i in d 2 ,  lahko višino
poleta h  z nekoliko trigonometrije hitro
izračunamo. Ker pa smer vetra ni vselej
predvidljiva ali pa se hitro spreminja, tudi
ta metoda ni dovolj dobra za uporabo na
»uradnih« tekmovanjih.

Ostane nam še tretja, »prava« metoda
merjenje višine poleta (risba 4), ki pa
zahteva poleg znane razdalje med meril¬
cema (imenovane tudi baza) c še pozna¬
vanje deh azimutnih kotov a  in /t, ki jih
merilca v najvišji točki poleta rakete iz¬
merita med smerjo baze in raketo, poleg
tega pa še oba elevacijska kota S 1  in <5 2 .
Zadostovali bi že trije znani koti in baza,
vendar zaradi preverjanja rezultatov ozi¬
roma točnosti merjenja pravila FAI zah¬
tevajo vse omenjene kote in bazo.

Višino lahko izračunamo ali uporabimo
posebne tabele na dva načina in v pri¬
meru odstopanj za več kot 10 % od sred¬
nje vrednosti morajo sodniki let razvelja¬
viti. To navadno ni krivda samega tek¬
movalca (razen, če se ni prav nič potru¬
dil, da bi svoj polet naredil bolje viden, na
primer z barvo v prahu, dodano traserju
ali odbojnemu polnjenju raketnega mo¬
torja), kljub temu pa ima on od tega
največjo škodo. Glavno težavo pomeni
sočasnost ugotavljanja najvišje točke
poleta rakete, kar je razvidno iz risbe 5.
Če npr. leti raketa stran od A, bo merilec
A ugotovil najvišjo točko poleta na pod¬
lagi njemu znanega kota <5-,, ki je večji od
kota d 1 , pri katerem raketa v resnici do¬
seže zgornjo točko leta. Seveda drugi
merilec v tem primeru nima teh težav.
Z radijsko povezavo se da te nevšečno¬
sti precej omiliti. Poleg tega lahko z upo¬
rabo računalnika z merilnim vmesnikom
tako rekoč v realnem času dobivamo
podatke o vseh izmerjenih višinah in od¬
stopanjih in tudi zelo preprosto določimo
najvišjo točko poleta brez ugibanja ali
radijske povezave med merilcema.
O tem in še čem pri merjenju višine
poleta modelarske rakete pa kdaj dru¬
gič...

Rasfo Snoj

Jože Čuden, Rasto Snoj

Raketno modelarstvo

Prvi popoln priročnik za raketne modelarje
v slovenščini zajema fizikalne osnove raket¬
nega leta, konstruiranje in izdelavo različnih
modelov, lansirne naprave, izstreljevanje ra¬
ket in njihovo pristajanje ter raketarstvo kot
tehničnošportno disciplino. Cena za naroč¬
nike revije TIM je 2016 SIT.

Risba 2

Risba 5

12 • TIM 1 • september 1992

MODELARSTVO

Radijsko vodeni
modeli čolnov
z elektropogonom

V brodarskem modelarstvu so najza¬
nimivejša skupina modelov čolnov go¬
tovo radijsko vodeni modeli. Ti se delijo
v dve skupini: na modele s pogonom
z motorji z notranjim zgorevanjem in na
modele z elektropogonom. Tu je sicer
še nekaj drugih vrst pogonov, ki pa so
redki in jih ne bomo omenjali. V tem in
nadaljnjih člankih bomo pisali le o radij¬
sko vodenih modelih čolnov z elektro¬
pogonom ali v besedilu skrajšano
- RCE. Ker si skoraj vsi želimo primerjati
svoje modele med seboj, bomo obravna¬
vali le tekmovalne čolne, ki pa jih lahko
izdelate in vodite tudi brez obiska tekmo¬
vanj.

Slovenija je član svetovne organiza¬
cije brodarskih modelarjev NAVIGA in
zato tekmujemo po njihovih pravilih. Ne¬
kaj, posebno za začetnike, pa imamo
tudi svojih pravil, ki omogočajo izdelavo
preprostejših in cenejših RCE modelov.
Ti na tekmovanju vzbujajo enako zani¬
manje kot dražji modeli.

Preden začnemo z opisom modelov,
njihovih sestavnih delov ter končno z iz¬
delavo in preprostim načrtovanjem, si
oglejmo najvažnejša tekmovalna pravila
za posamezne modele.

Po pravilniku NAVIGE ločimo več tek¬
movalnih razredov, pri katerih pa se
vedno tekmuje na dveh oblikah tekmo¬

valnih prog. Proga na risbi 1 je trikotnik,
na katerem tekmovalci vozijo v nasled¬
njih tekmovalnih razredih:

F1 - hitrostno tekmovanje,

F2 - tekmovanje maket ladij,

F3 - spretnostna vožnja.

Ti razredi so namenjeni vožnji samo
enega tekmovalca naenkrat in so v pra¬
vilniku NAVIGE najstarejši. Tedaj je bilo
mogoče zaradi preprostih RV naprav vo¬

ziti samo en model, z razvojem pa je
mogoče tekmovati z več čolni naenkrat
in tako smo dobili tekmovalne razrede, ki
so zanimivejši tako za tekmovalce kot
tudi za gledalce, saj se na progo spusti
do 12 modelov, ki poizkušajo v določe¬
nem času prevoziti čim več krogov. To
sta dva domača tekmovalna razreda, ki
uporabljata tekmovalno progo za F1 do

F3, in dva tekmovalna razreda, ki upo¬
rabljata progo na risbi 2.

Oglejmo si torej posamezne tekmo¬
valne razrede.

Hitrostno tekmovanje se odvija na
progi, ki je prikazana na risbi 3.

Naloga tekmovalca je, da progo pre¬
vozi dvakrat - čim hitreje in brez napake.

V RCE poznamo dva razreda:

F1E - 1 kg (teža čolna pred startom je
pod 1 kg) in

F1E + 1 kg (teža čolna pred startom je
nad 1 kg).

Pri vseh čolnih je bistvena omejitev
napetosti do 42 voltov, kar omogoča
varnost modelarjev. Seveda pa je
v nekaterih razredih omejeno število
akumulatorskih celic in modelar zaradi
tega ne more preseči napetosti 42 V.

Razredov F2, kjer tekmujejo z modeli
maket, v naših člankih ne bomo obrav¬
navali.

Spretnostno tekmovanje poteka na
progi, ki je na risbi 4. Tu po dve boji
skupaj sestavljata vrata, skozi katera
mora tekmovalec dvakrat brez napake
ali dotika ter hkrati celo progo prevoziti
čim hitreje. Pri teh modelih ni nobene
omejitve, razen seveda napetosti 42 V.
Na progi z risbe 1 tekmujemo tudi v obeh
domačih kategorijah FSR E ECO Naci-
onal, kjer je za pogon dovoljenih 6 NiCd
akumulatorjev z napetostjo 1,25 V in od
1,2 do 1,7 Ah. Velikost teh akumulator-

TIM 1 • september 1992 • 13

MODELARSTVO

jev je 0 23 x 43mm; modelarji jim pra¬
vimo »polamerikanke« ali »sub C«. Mo¬
tor je velikosti motorja Mabuchi 540 ali
podoben - z navadnimi feritnimi magneti
in tripolnim rotorjem.

V razredu FSR E Nacional je dovolje¬
nih 12 akumulatorjev (kot pri razredu
ECO) ter motor poljubne izbire.

Pri manjšem razredu traja vožnja po
progi 5 minut, pri večjem pa 7 minut.
Štart je pri obeh razredih na zgornjo
srednjo bojo, kjer se zavije levo okoli nje
in nato okoli celega trikotnika do konca
tekmovalnega časa in po njem še toliko,
da tekmovalec pride skozi cilj.

Po mednarodnem pravilniku NAVIGE
pa tekmujemo na progi z risbe 2, ki je
v obliki črke M, v dveh razredih:

FSR E - 2 kg, kjer je model pred star¬
tom težak do 2 kg in vozi po progi 15
minut, ter

FSR E + 2 kg, kjer je model težji od 2 kg
in vozi po progi 10 minut.

Danes je mogoče dobiti že praktično
ves potreben material za izdelavo in vo¬
denje modelov tudi pri nas. Seveda pa
nekateri modelarji tudi sami izdelujejo
svoje uspele modele za druge tekmo¬
valce, ki tega ne znajo ali ne zmorejo.

Morda je začetni izdatek za model, ki
obsega napravo za vodenje, motor, aku¬
mulatorje in nujni pribor, velik, vendar je
ob pravilni uporabi mogoče s tem tekmo¬
vati več let in izdatek ni več tolikšen.

Prihodnjič bomo začeli z gradnjo mo¬
dela po objavljenem načrtu za model
FSR E ECO Nacional.

Peter Burkeljc
Foto: Jože Čuden

14 • TIM 1 • september 1992

MAKETARSTVO

Šola

plastičnega

maketarstva

(2. del)

Nekaj nasvetov pred
nakupom

Po plastičnih maketah sega marsikdo.
Temu primerni so tudi rezultati. Vsak
začetek je težak, zato pa do uspešnega
cilja in obilice užitkov pomaga tehten
razmislek pred nakupom. Če ste resno
stopili v maketarski ceh, potem vas ob
soočenju z bogato ponudbo na svetov¬
nem trgu maket in dodatkov čaka šok.
Začetniku je morda vseeno, kakšno ma¬
keto kupi in kako jo sestavi, saj končni
izdelek pogosto služi le igri in kaj hitro
konča v zbirki sestavnih delov. Resnejši
maketar pa pri gradnji maket podoživlja
celo letalsko zgodovino, tehnološki na¬
predek in tragiko vojskovanja, v katerem
je letalo eno najbolj uničujočih sredstev.

Vsaka maketa je lahko zvesta kopija
letala, ki je obstajalo, njegova življenjska
pot pa postane snov za pravo detektiv¬
sko poizvedovanje. Ko boste že globoko
in neozdravljivo zboleli za letalskim ma-
ketarstvom, bo nakup makete šele zače¬
tek na dolgi poti do prave makete. Obi¬
lica bogato ilustrirane literature in mno¬
žica dodatkov lahko izboljšajo vašo ma¬
keto v popolnejšo kopijo, ki ob spretnem
fotografu presega celo original. Vsi ti
pripomočki žal pogosto stanejo tudi de¬
setkrat toliko kot sama maketa, pa že
zanjo je treba seči globoko v žep.

Zato se je pametno odločiti za kako
zgodovinsko obdobje, kakšnemu točno
izbranemu tipu letal ali nasploh letalstvu
kake države ter tako izpopolnjevati svojo
zbirko. Mnogokrat je odločujoče tudi me¬
rilo. V večjem (1:48) je ponudba nekoliko
skromnejša, toda nikakor ne revna, zato
pa so makete večje in rabijo več pro¬
stora. V najbolj priljubljenem merilu
(1:72) pa lahko dobite makete skoraj
vseh pomembnejših vrst letal.

Na slovenskem trgu že nekaj let kra¬
ljujeta italijanska proizvajalca Italeri in
Esci. Katalogi obeh ponujajo sicer kar
pestro izbiro, ki pa v domačih trgovinah

Makete pomembnejših letalskih konstrukcij ponujajo skoraj vsi proizvajalci brizganih
maket.

žal ni vedno na voljo, zato je treba po
prvo pomoč v trgovine sosednjih držav.
Italeri v sodelovanju z ameriškim Testor-
som ponuja paleto Testorsovih barv. Ob¬
časno pa se pojavijo tudi barve italijan¬
skega Molaka. Testorsova paleta po¬
kriva potrebe graditeljev maket sodobnih
bojnih letal in letal vojaških velesil v zad¬
nji vojni, žal pa je tudi edina blagovna
znamka, ki jo je mogoče dobiti skoraj
v celoti.

Vaš nakup v trgovini naj se obvezno
začne s pregledom sestavnih delov. Če
ste se za nakup vrste letala že odločili,
nikar ne oklevajte in maketo preglejte
pred prodajalcem, sicer bodo kasnejše
reklamacije močno otežene. V škatli
lahko namreč manjkajo sestavni deli,

najpogosteje celo drevesce teh delov, ali
pa se zgodi, da deli niso v celoti odliti.
Enako neprijetne so napake v odtisu na¬
lepk, zato prav ta del temeljito preglejte.
Konec koncev pa v navodilu najdete na¬
vedbe številk barv, ki jih potrebujete za
svojo maketo. Italeri uporablja kar Te-
storsovo oštevilčenje, čeprav to včasih
skriva katastrofalne napake. Tak primer
je recimo prototip novega ameriškega
lovskega letala YF-23.

Glavne vrste letalskih maket

Letalsko maketarstvo je tudi pojmovno
moč ločiti od letalskega modelarstva, če¬
prav slednje vključuje tudi gradnjo maket
letal. Letalsko modelarstvo je že vrsto let

Brizgane makete imajo vse sestavne dele odlite v kovinske kalupe, ker omogoča
zadovoljivo natančnost manjših delov.

TIM 1 • september 1992 »15

MAKETARSTVO

sestavni člen mednarodnega letalskega
združenja za športno letalstvo FAI, med¬
tem ko so se različno organizirana zdru¬
ženja za plastično maketarstvo nasploh
povezala v svojo obliko organiziranosti,
ki ne določa za vse članice obveznih
pravil ravnanja. Mednarodno združenje
plastičnih maketarjev je zaživelo ob in¬
dustriji plastičnih maket za sestavljanje,
vendar mora v zadnjem času popuščati
tudi ostalim modnim muham in novo¬
stim, tako daje delež plastičnega materi¬
ala v maketi le še nujni skupni imenova¬
lec. In prav razcvet različnih tehnik za
izdelavo makete letala bo predmet naše
kratke predstavitve.

Angleški izraz »injection model« ozna¬
čuje tiste makete, katerih sestavni deli
so pod velikim pritiskom vbrizgana pla¬
stika v natančne kovinske kalupe. Teh¬
nika izdelave plastične galanterije se
prav nič ne razlikuje od tehnike izdelave
makete letala, le da je cena za izredno
natančen in detajliran kalup lahko tudi
tisočkrat višja od kalupa plastične nočne
posode. V tehniki brizgane plastike bo¬
ste našli največje število letalskih maket.
V tej tehniki so na razpolago tudi vse
pomembnejše in najbolj priljubljene vrste
letal.

Ko je naftna kriza močno podražila
proizvodnjo letalskih maket in so velika
imena te industrije posegala le še po
najbolj znanih in množičnih vrstah letal,
so najbolj dejavni maketarji začeli širiti
ponudbo z izdelavo t. i. »vacform« ma¬
ket. Vakuumsko prešana maketa je do
1,5 mm debela plastična plošča, ki jo po
segrevanju vsesamo v kalup z najpo¬
membnejšimi deli. V tej tehniki seveda ni
mogoče zadovoljivo izdelati manjših de¬
lov, kot so kolesa, podvozja in oboroži¬
tev, ponuja pa zadovoljive možnosti za
glavne površine letala. Vse manj¬
še dele mora maketar izdelati sam
ali pa si jih sposodi pri »brizganih« ma¬
ketah. V tej tehniki je zacvetela ponudba
eksotičnih vrst letal, pa tudi takih, ki so
jih naredili le nekaj primerov. Kalup je pra¬
va malenkost v primerjavi s kovinskim
kalupom za brizgane makete. Naredite
ga lahko tudi sami, in sicer iz epoksidnih
smol. Glavne sestavne dele so naredili
iz lesa in ga natančno obdelali, čez¬
nje vlili epoksidno smolo, dobljeni ka¬
lup navrtali in bil je nared za vakuumsko
prešo. Na ta način je bilo mogoče nare¬
diti manjše serije letal in pogosto niso
natisnili več kot tisoč kosov za cel sve¬
tovni trg.

Sicer grobe podrobnosti na površini je
mogoče dodelati in dober maketar na¬
vadno zlahka prekosi povprečen »briz¬
gani« izdelek tudi v »vacform« tehniki.
Našemu trgu so te makete popolna nez¬
nanka, nekaj pa jih je mogoče kupiti pri

Vakuumsko prešana maketa ponuja najpogosteje le odtise glavnih delov letala.

podrobnostmi. Te makete lepimo le s cianoakrilnimi ali dvokomponentnimi epoksidnimi
lepili.

Pri Czech Master Kits pripravljajo epoksidni kalup za vakuumsko prešane pokrove kabin.

16 • TIM 1 • september 1992

MAKETARSTVO

nekaterih zavzetih slovenskih maketar-
jih.

Vakuumsko prešane makete pa imajo
bistveno pomanjkljivost pred svojo kon¬
kurenco: terjajo veliko dela, preden so
sestavni deli nared. Dele je treba najprej
izrezati in stične ploskve obrusiti, pri tem
pa paziti, da jih pretirano ne obrusimo,
ker tako uničimo avtentične oblike letala.

Odgovor so našli v epoksidnih make¬
tah, kjer dobimo glavne sestavne dele
odlite v prav tako epoksidnih kalupih.
Trup je najpogosteje v enem kosu in krila
prav tako, zato ni mogoče dograjevati
pilotskih kabin ali prostorov, kamor se
uvlečejo podvozja. Taki sestavni deli
omogočajo izredno natančnost površin¬
ske obdelave in tudi drobni sestavni deli
so včasih prave mojstrovine natančnosti.
Imajo pa te makete še eno pomanjklji¬
vost: izredno so težke, njihove cene pa
še težje za maketarski žep, saj dosegajo
tudi trojno ceno navadnih brizganih ma¬
ket. Toda če si lahko omisliš skoraj ka¬
tero koli letalo in zgradiš njegovo ma¬
keto, je to razkošje, ki ima svojo ceno.

Dovolite mi, da vam z naslednjo pred¬
stavitvijo prikažem rezultate prizadevno¬
sti in marljivosti, ki sta skušali premostiti
zaprtost vzhodnoevropskega trga.
ČSFR je dežela, kjer se je industrija
brizganih maket dobro razvila, saj so - in
za zdaj še vedno - premorejo kar tri
proizvajalce. Toda ponudba je obsegala
samo domača in sovjetska letala, zato
so maketarji začeli z lastno proizvodnjo
kalupov in maket. Surovine za takšno
proizvodnjo so bile razmeroma poceni in
možnosti za prodor na zahodni trg v za¬
sebni režiji velike. Tako se je v Pragi
zbrala družba zagnancev, ki ima danes
v lasti dve zelo uspešni družbi, ki izdatno
zalagata češki in slovaški trg z maketami
vseh vrst. Toda začetek je bil težak in
njihovi modeli so se pojavljali pod bla¬
govnimi znamkami različnih nemških,
francoskih in ameriških ponudnikov. Nji¬
hov izbor obsega že nekaj sto kalupov,
ki jih bodo v bližnji prihodnosti najbrž
izdali tudi v brizgani tehniki, saj so si pri
Czech Master Kits že omislili drag stroj
za brizganje plastike. In še nauk zgodbe:
češke in slovaške maketarje je nedo¬
stopnost tržne blaginje silila v lastno ino¬
vativnost, ki je rodila izjemno kakovost.
Ta jih zdaj uvršča v sam svetovni vrh
maketarskih dodatkov.

V naslednji številki nas čaka že prvo
oprijemljivo učenje in preizkušanje. Pi¬
sali bomo o lepilih in lepljenju.

Mitja Maruško

Aviatik Berg D. I. je avstroogrski lovec iz prve svetovne vojne, ki ga sicer izdeluje nekaj
manjših garažnih proizvajalcev, vendar je maketi slovenskega letala iz ljubljanske
eskadrilje treba dodati samogradna krila in repne površine ter vse manjše dele.

PROIZVODNJA IN TRGOVINA
Z IGRAČAMI

Izdelujem modelarske raketne motorje:

- 0  17,6mm 2,5 Ns -017,6mm 10 Ns
-017,6  mm 5 Ns - 0  22 mm 20 Ns

Poleg tega imam na zalogi modelarske raketne motorje iz uvoza ter
modele raket Horizont, Junior, raketoplan Blisk ter lične naprave za
izstreljevanje raketnih modelov.

Marjan Zidarič
Loka 56

61434 Loka pri Zidanem mostu
Tel. + Fax: 0601/84-215

Material lahko naročite po telefonu, telefaksu ali z naročilnico!

SE PRIPOROČAMO!

SPONZOR DRŽAVNE REPREZENTANCE NA SVETOVNEM
PRVENSTVU V ZDA 13.-19. 09. 1992

Modelarji, maketarji, elektroniki, graverji, ličarji, oblikovalci, restavratorji, urarji, izdelovalci nakita,
firomehaniki in drugi! Pri nas lahko kupite precizna električna orodja in pribor tovarne

MINICBMT,) -

• različne električne vrtalnike moči 40 do 100W

• krožne in vbodne žage

• vibracijske in čelne brusilnike

• usmernike 220 V ~/9-18V =

• komplete za modelarje, finomehanike in graverje

• stojala in držala za vrtalnike

• pištole za toplotno lepljenje

• nastavke, svedre, bruse, ščetke...

tehnotrade

Pražakova 6, 61000 Ljubljana
Tel.: 061/317-555, Fax.: 061/311-453

V svojem prodajnem programu imamo tudi male gospodinjske aparate Black & Decker,
kompleten program ur Junghans, računalnike IBM ter računalniški potrošni material.

TIM 1 • september 1992 • 25

smer nagib

RADIJSKO VODENJE

Mešalnik za F-16

Uvod

Nadaljujemo s serijo prispevkov, kako
izpopolniti svoj RV oddajnik. Tokrat je na
vrsti mešalnik, ki ga najpogosteje potre¬
bujejo letalski modelarji. Ta meša povelji
nagiba in smeri, se pravi, da pri krmilje¬
nju nagiba dodaja nek delež tudi smer¬
nemu krmilu. V letalskem modelarstvu si
namreč radi olajšamo delo pri vodenju
tako, da lahko posvetimo več pozornosti
drugim podrobnostim leta.

Vezje je konstruirano »na kožo« RV
oddajniku F-16 (FUTABA/ROBBE), ki je
pri nas ta hip najbolj razširjen. Možno pa
ga je uporabiti tudi v številnih drugih RV
oddajnikih, ki imajo na potenciometrih za
dajanje povelij enosmerno napetost. To
pa so danes skoraj vsi oddajniki, z iz¬
jemo najpreprostejših AM konstrukcij.

Podobno vezje sicer lahko za prime¬
ren denar kupite v Ljubljani v Modelar¬
skem centru na Ciril-Metodovem trgu.
Čisto drugače pa bo, če ga boste naredili
sami.

Opis delovanja

Povelje v oddajniku predstavlja eno¬
smerna napetost, ki jo odvzemamo na
drsnikih potenciometrov v t.i. »križih«,
drsnih potenciometrih ali stikalih. Ti so

z vezjem oddajnika povezani prek ka¬
blov s petpolnimi priključki. Vezavo po¬
nazarja risba 1.

Ž

Risba 1: vezava potenciometrov za dajanje
povelij

Mešalnik bomo vezali med potencio¬
metre za dajanje povelij in vezje oddaj¬
nika. Vezava mešalnika in njegova
shema sta narisani na risbi 2.

Na levi strani vezja priključimo poten¬
ciometre, na desni pa vežemo mešalnik
na vezje oddajnika.

Iz oddajnika dobimo tudi napajanje, in
sicer s sponke »1« na priključku za
smer.

Kako je s signali? Signal za nagib
vodimo na oddajnik popolnoma nedotak¬
njen, in sicer tako osnovni signal
(sponka »3«) kakor signal za trim
(sponka »4«),

Pri krmiljenju smeri je drugače. Nedo¬
taknjen pustimo le signal za trim, osnov¬
nemu pa prištejemo delež signala na¬
giba. Ta delež lahko ročno nastavimo
s pomočjo trimer potenciometra P. Na
njegov spodnji del pride poln signal na¬
giba, ki je od linije ločen s pomočjo lo¬
čilne stopnje (operacijski ojačevalnik
»1«), Operacijski ojačevalnik »2« obrne
fazo za 180° ali, če hočete, »obrne«
signal nagiba tako, da vodimo na zgornji
konec potenciometra negativni signal.
Tako imamo na razpolago na drsniku
potenciometra katero koli vrednost med
polnim nagibom, pa tudi njegovo na¬
sprotno vrednost; odvisno seveda od
lege drsnika.

Preden nadaljujemo, razčistimo še to,
kaj je za nas obrnjeni ali, če hočete,
negativni signal. Dejansko to pomeni le
zamenjavo smeri hoda servomehanizma
(krmila).

Mešalnik lahko torej smeri dodaja ali
pa odvzema del nagiba, pri čemer je
nevtralna točka potenciometra P točno
na sredini. Vprašali se boste, zakaj, saj
nagibu vedno le dodajamo smer. To je
zato, ker imajo različni modelarji vse mo-

M

10 -

20

30 -

40 -

50 -

~M

i o-
20
30 -
40 -
50 -

26 • TIM 1 • september 1992

na modul oddajnika

RADITSKO VODENJE

goče smeri hoda in naraščanje eno¬
smerne napetosti signala ne pomeni
vedno nagibanja ali zavijanja v desno!

Oba signala, tako oni iz smeri kakor
tisti s potenciometra, se mešata, tj. se¬
števata s pomočjo uporov R5 in R6.
Skupni signal se ojači s pomočjo opera¬
cijskega ojačevalnika »3« ter gre naprej
v vezje oddajnika.

V vezju je še nekaj podrobnosti, ki
pripomorejo k zanesljivejšemu delova¬
nju. Diodi D1 in D2 služita za omejevanje
hoda. Sešteti signal bi bil lahko večji od
največjega dovoljenega, kar bi pomenilo
»zategovanje« servomehanizmov.

Pri priključevanju vezja bi se utegnili
zmotiti. Pri odstranjevanju te napake po¬
maga dioda D3, ki ščiti napajanje.

Operacijski ojačevalnik »4« skrbi za
ustvarjanje sredinske, tj. tiste napetosti,
ki ustreza signalu/povelju »nevtralno«.

Stikalo S služi za izklop mešalnika.
Z njim lahko mešalnik med letenjem po
potrebi vključujemo in izključujemo.
Slednje je potrebno pri izvajanju figur.

Izbira materiala

Vse sestavne dele je moč kupiti v ljub¬
ljanskih trgovinah. Integrirano vezje LM
324 N vsebuje štiri operacijske ojačeval¬
nike. Kondenzatorja C4 in C5 sta mini¬
aturni, nizkonapetostni (10-V) izvedenki
vrednosti od 1 do 10 pF, drugi pa so
blokirni in prav tako miniaturni. Vrednosti
so lahko od 1 do 5 nF. Upori so Iskrini,
moči 1/4 do 1/10W. Diode so univer¬
zalne silicijeve, vrste 1N914 ali podobne.

Stikalo je enojno, standardne klecne
izvedbe.

Trimer potenciometer je ležeča izve¬
denka za raster 10 mm, s plastično osjo.
Sam sem vgradil PIHER-jev izdelek.

Poleg tega potrebujemo še po dva
petpolna enoredna priključka rastra
2,5 mm (dva moška in dva ženska) ter
štirižilni ploščati kabel dolžine 3x10cm.

Vezje bomo sestavili na enostransko
kaširanem vitroplastu.

Gradnja

Gradimo v klasični tehniki tiskanega
vezja, ki jo dobro obvlada večina ama¬
terjev.

Za začetek si oglejmo najprej prostor,
ki je na razpolago v različnih oddajnikih.
Risbe 3, 4 in 5 prikazujejo najpogostejše
predstavnike, in sicer F-16 ROBBE, MULTI-
PLEX-COMBI in GRAUPNER FM 6014
EXPERT.

Ploščico tiskanega vezja sem konstru¬
iral tako, da jo lahko s tremi vijaki pritr¬
dimo v oddajnik F-16. V merilu 1:1 jo.,
prikazuje risba 6.

h

15 | 15 _ I

O o o° O o o

ROBBE F-16

OoOoOoO

1

V

in I

in m

X w '

Risba 3: Prostor v napravi FUTABA/ROBBE
F-16

Risba 5: Prostor v napravi GRAUPNER FM
EXPERT

O O O O O o

MPX-COMBI

j

Risba 4: Prostor v napravi MULTIPLEX-
COMBI

Sponke sem oštevilčil na povečani
risbi 7. Kot sem dejal, se ta konstrukcija
nanaša na oddajnik F-16, za drugo vrsto
pa jo morate prirediti sami.

Naredimo tabelo vrednosti posamez¬
nih sestavnih delov in montaže na ploš¬
čico.

1 : 1 .

TABELA I

TIM 1 • september 1992 • 27

Spajkati začnemo najprej največje se¬
stavne dele - trimer potenciometer in
oba moška priključka. Potem prispaj-
kamo integrirano vezje LM 324 ter vse
druge elemente, kot so upori, kondenza¬
torji in diode.

Prav na koncu prispajkamo še kable
z ženskimi petpolnimi priključki in kabel
s stikalom.

Kable s priključki prispajkamo na
spodnjo stran vezja neposredno na zad¬
nji del moških priključkov, ki smo jih pred
tem prispajkali v vezje. Pazite na sponko
»3« kabla za nagib, ki gre edina drugam,
in sicer na sponko 68!

S stikalom se lahko nekoliko poi¬
gramo. Prva možnost je, da vežemo ka¬
bel neposredno na priključka 39 in 40,
kar je tudi najbolj preprosto.

Lahko pa si vzamete čas (in denar)
ter na sponki 39 in 40 prispajkate tripolni
enoredni priključek (moški). Stikalo po¬
tem priključite prek tripolnega ženskega
priključka.

Ta vezava ima prednost v tem, da je
stikalo uporabno tudi drugače, npr. kot
preklopni kanal. Le snamemo ga s prik¬
ljučka na vezju mešalnika in priključimo
drugam.

Stikalo lahko kupite že kot rezervni ali
izpopolnitveni del oddajnika F-16 ozi¬
roma ga naredite iz navadnega klecnega
stikala in trižilnega priključka s kablom
za servomehanizem ROBBE/FUTABA.

Montaža in preizkus

Oddajnik F-16 ima že predviden pro¬
stor za tako vezje, kot je naš mešalnik.
Ploščico s pomočjo treh vijakov pritrdimo
skozi v ta namen izdelane odprtine.

Pri tem je stran z elementi zgoraj. Prav
tako so z vrha dostopni tudi oba moška
priključka in priključek za stikalo.

Tam, kjer je potenciometer, z maske
oddajnika snamemo ščitnik odprtine, da
bomo imeli dostop do potenciometra.

Vezava je preprosta. Najprej pove¬
žemo nagib. Poiščemo ustrezni kabel
s »križa« in ga snamemo, na njegovo
mesto pa priključimo kabel, ki gre iz
ploščice.

Enako naredimo s smerjo, vendar
z opozorilom, da tukaj stvar ni več tako
preprosta. Po priključku za smer bomo
namreč dobili napajanje; če se zmotimo,
vezje ne bo delovalo. Brez strahu, saj
škode ne moremo narediti.

Stikalo za vklop mešalnika pritrdite na
ustrezno mesto, ki jih ima omenjeni od¬
dajnik kar nekaj. Sam sem ga dal v levi
spodnji kot tako, da ga preklapljam s ka¬
zalcem levice.

Lotimo se preizkusa. Zvežimo ves si¬
stem in poglejmo, ali vsi kanali delujejo.
50% verjetnosti je, da smer ne dela.
Ženski priključek za smer zasukajte za
180°. Ne pozabite; to je tisti del, ki gre na
NF del oddajnika.

Če je vse v redu, smer oživi. Posku¬
simo mešati, tj. krmiliti le nagib in opa¬
zujmo smer. Pri sklenjenem stikalu
smerno krmilo miruje, ko pa ga od¬
premo, reagira tudi to, čeprav spremi¬
njamo le nagib. S trimer potenciometrom
lahko dosežemo, da smerno krmilo sledi
nagibu v celoti ali pa gre celo v drugo
smer. Končna uravnava pa je seveda le
v modelu.

Uravnava v modelu

Del uravnave opravimo na tleh,
takega mešalnika ne da zares 100-%

Za začetek nastavimo mešalnik tako,
da je delež mešanja približno 1/4. To
pomeni, da bo povelje za poln nagib
premaknilo smemo krmilo za približno 1/
4 hoda, seveda v isto smer. Končna
nastavitev pa je od modela do modela
različna. Smisel pravilnega mešanja je
v tem, da gre model v zavoju po pravilni
krožnici, tj., da je trup usmerjen v smeri
tangente na krožnico. Razumljivo je, da

lahko tako nastavitev naredimo le
s praktičnim poskusom, tj. s poletom.

Predstavljajte si, da položite na ravno
dno v modelu kroglico. Če delate zavoj
pravilno, se kroglica ne sme premakniti.

Sklep

Mnenja o mešalnikih so na splošno
deljena, in sicer od nepotrebnega podpi¬
ranja lenobe do koristnih in nepogrešlji¬
vih pripomočkov. Ena od resnic je, da se
takega mešalnika ne da zares 100%
uravnati; to lahko naredi le računalniški
sistem, ki je bil pred leti v TIMU že
objavljen. Res pa-je tudi, da nastavitve
niso daleč od tega in da začetniki skoraj
ne morejo brez njega. Pri izvajanju figur
je mešanje v glavnem odveč. Takrat ga
s stikalom izklopimo. Druga resnica je,
da večini modelarjev slabo »dela« leva
roka in tem je mešalnik pravzaprav na¬
menjen. Tako imenovani »Coupled Rud-
der« omogoči lagodno vožnjo le z des¬
nico, kar daje pilotu prepotrebni občutek
samozavesti, predvsem pa občutek, da
ga model uboga.

dr. Jan I. Lokovšek

TIMOVI OGLASI

PRODAM RC OFF-ROAD 1:8 model MU-
GEN SUPER ŠPORT 4 WP, 3 diferenciali,
model svetovnega prvaka, trenutno naj¬
boljši! Prodam tudi Terra TOP 8 kanalne
komande in drugi material.

Primož Hočevar
Šlandrova 6
63320 Velenje
Tel.: (063) 856-108

PRODAM tekmovalni model DV čolna
z elektro pogonom (epoxi).

Aleš Gorkič
Cesta na Loko 16
61000 Ljubljana

KUPIM minimakete vojnih letal, podmornic
in tankov.

Blaž Kranjc
Rablija vas 21
62250 Ptuj

28 • TIM 1 • september 1992

ELEKTRONIKA

Fuzz

efekt

Fuzz efekt, ta najpopularnejši in tudi
najbolj uporabljani efekt za električno ki¬
taro, se uporablja v skoraj vseh vejah
popularne glasbe. Njegova značilnost je
rezek ali celo hreščeč zvok, ki ga dobi
nanj priključena električna kitara. Na¬
vadno imajo te napravice tudi nastavitev
stopnje popačevanja eiektroakustičnega
signala ter različne filtre, kar omogoča
izredno zanimivo oblikovanje kitarskega
zvoka.

Fuzz efekt dobimo z rezanjem sinus¬
nega signala. Takšno izobličenje kitar¬
skega signala doda osnovnemu signalu
izredno veliko višjeharmonskih frekvenc.

Glede na stopnjo rezanja signala postaja
le-ta vse bolj pravokotne oblike in s tem
zvok kitare vedno bolj rezek. Dober fuzz
efekt je sposoben oponašati celo zvok
saksofona.

Način delovanja vseh fuzz efektov je
v temeljih enak. S prevelikim ojačanjem
preproste ojačevalne stopnje povzro¬
čimo rezanje sinusnega signala. Reza¬
nje nastopi, ker amplituda izhodnega
signala presega meje, določene z napa¬
jalno napetostjo. Vse dokler je amplituda
v mejah, ki jih dovoljuje napajalna nape¬
tost, je sinusni signal neokrnjen, pri do¬
datnem povečanju ojačanja pa meja pre¬
prosto odreže vrhove sinusa.

Slika 1 prikazuje zanimivo vezje fuzz
efekta. Posebnost vezja je v tem, da
rezanje signala ni le simetrično, temveč
je simetrija nastavljiva. Z dvema potenci¬
ometroma P1 in P2 nastavljamo stopnjo
rezanja tako pozitivne kot negativne pol-
periode signala. Z obračanjem potencio¬

metrov P1 in P2 odpiramo oziroma za¬
piramo tranzistorja T1 in T2, kar spremi¬
nja enosmerno prednapetost operacij¬
skega ojačevalnika IC2. Zaradi nesime¬
trične prednapetosti na vhodu operacij¬
skega ojačevalnika IC2 ojačevalnik
ustrezno temu reže vhodni signal.

Vezje efekta sestavljata dva MOS-
FET operacijska ojačevalnika. Prvi oja¬
čevalnik IC1 ojači kitarski signal na nek
nivo, nastavljiv s potenciometrom P4.
Zaporedno s potenciometrom P4 je ve¬
zan še trimer P3, ki služi za nastavitev
minimalnega ojačanja te ojačevalne
stopnje. Drugi ojačevalnik IC2, katerega
faktor ojačanja je ena, ima nastavljivo
vhodno enosmerno prednapetost. Viša¬
nje oziroma nižanje napetosti na vhodu
operacijskega ojačevalnika (IC2, nožiča
3) je odvisno od položajev drsnikov po¬
tenciometrov P1 in P2. Ta dva delujeta
kot napetostna delilnika za nastavitev
bazne napetosti tranzistorjev T1 in T2.

TIM 1 • september 1992 • 29

ELEKTRONIKA

Napetost na bazah tranzistorjev določa
odprtost le-teh, s tem pa je določen tudi
enosmerni napetostni nivo na vhodu oja¬
čevalnika IC2.

Vezje priključimo med električno kitaro
in predojačevalnik ali mešalno mizo. Za
vklop ali premostitev efekta služi triseg-
mentno stikalo S1, ki obenem vklopi tudi
napajanje. Ker je poraba vezja zelo
majhna (pod 10 mA), ga napajamo kar
z malo 9-V baterijo, ki ne povzroča
bruma in drugih motenj, značilnih za
usmernike. Fuzz vezje je namreč zelo
občutljivo na radiofrekvenčne in po¬
dobne motnje.

Ohišje za efekt je navadno narejeno
tako, da ga položimo na tla ter z nogo
vklapljamo in izklapljamo efekt. Pri tem
moramo uporabiti tudi primerno stikalo,
ki zdrži tak način dela. Vezje lahko vgra¬
dimo tudi v kitarski ojačevalnik (in imamo
na tleh le stikalo za vklop) ali kar v elek¬
trično kitaro. Namesto trisegmentnega
stikala lahko uporabimo le enojno sti¬
kalo, ki ga vežemo kot segment S1c.
V tem primeru vežemo vse tri točke seg¬
menta S1a skupaj ter baterijo priklju¬
čimo neposredno. Baterijo moramo zato
po uporabi odstraniti ali pa za njeno iz¬
klapljanje vgradimo posebno stikalo.

Seznam elementov:
Upori:

R1 = 1 MH
R2, R5 = 47 kQ
R3 = 4,7 k£2
R4 = 100 k£2
R6 = 1 k£i

Potenciometri:

P1, P2 = 4,7 k$ž lin
P3 = 50 k£2 trimer
P4 = 1 Mfi lin

Kondenzatorji:

C1 = 10 nF
C2, C5 = 470 nF
C3, C4 = 100 pF/16V

Polprevodniki:

T1 = BC 5500
T2 = BC 560C
IC1, IC2 = LF 356

Cena kompleta elementov za fuzz efekt pri
podjetju HTE znaša 1069 SIT.

Miha Zorec

Garažni

stop-avtomat

Prekratka garaža ali predolg avto sta
težavi, s katerima se vsak dan srečuje
veliko voznikov. Posledice teh nevšeč¬
nosti so ponavadi kaj hitro vidne. Lepi
zloščeni odbijači, ponos vsakega vest¬
nega lastnika jeklenega konjička, sča¬
soma postanejo odrgnjeni in grdi. Reši¬
tev je sicer kar nekaj: pred zadnjo steno
lahko položimo stare avtomobilske
gume, namestimo ogledalo, kjer opazu¬
jemo, kako kljub temu vsakič odrgnemo
steno... Eno zanimivejših in praktično
uporabnih rešitev predlaga angleška re¬
vija Elektor-Electronics (junij 1985). Na¬
pravica je kar se da preprosta in ne
zahteva niti napajanja. Vezje namreč na¬
pajajo svetlobne celice, ki hkrati merijo
razdaljo med avtomobilom in steno.

Zbiralnik iz šestih sončnih celic (risba
1) skrbi za napajanje vezja, obenem pa
deluje kot senzor približevanja avtomo¬
bila. Sončne celice spreminjajo svet¬
lobno energijo avtomobilskih žarometov
v električno energijo. Bolj ko se vozilo
približuje steni s celicami, višja je nape¬
tost sončnih celic. Uporabimo lahko ka¬
tere koli poceni sončne celice, ki imajo
vsaj šest členov. Vozilo mora imeti pri
tem prižgane zasenčene luči, ki oddajajo
dovolj močno svetlobo, potrebno za de¬
lovanje vezja. Šibki električni tok iz sonč¬
nih celic se razdeli na dva dela: nekaj
toka teče skozi trimer P1, ostali del pa
skozi elektronsko vezje. Če se upornost
trimerja P1 manjša, teče skozenj vedno
več električnega toka, kar manjša občut¬
ljivost elektronskega vezja.

Pri razdalji med žarometi in senzorjem
okoli 20 cm se kondenzator C1 napolni
na približno napetost 3 V, kar je dovolj,
da se sproži delovanje oscilatorja, nare¬
jenega z NAND vrati N1, uporom R2 in

kondenzatorjem C2. Impulzi oscilatorja,
ojačani z invertorjem N2, nato krmilijo
tranzistor T1 in LED dioda D3 začne
utripati.

Napravico montiramo v primerno
ohišje s prozorno čelno ploščo, za katero
namestimo sončne celice. Ohišje pritr¬
dimo na steno v višini enega od avtomo¬
bilskih žarometov, LED diodo pa mo¬
ramo montirati nekoliko više, da iz avto¬
mobila lahko vidimo, kdaj začne utripati.
Po namestitvi napravice jo moramo še
umeriti. Z avtomobilom se približajmo
steni do želene razdalje in s trimerjem
P1 nastavimo vezje na mejo med miro¬
vanjem in osciliranjem. Če se nato le še
za malenkost približamo steni, mora
LED dioda začeti takoj utripati.

Miha Zorec

CD4093
jtTi-fi3rur2T-njyi-[ro]-^—

pogled z vrha

SEZNAM ELEMENTOV:

Upori: R1 = 47 klž
R2 = 100 k£i
P1 = 1 k£i trimer
Kondenzatorji: C1 =100 pF/16 V
C2 = 10 pF/16 V
Polprevodniki: D1, D2 = 1N4148
D3 = LED dioda
T1 = BC 547 B
IC1 = CD 4093

Cena kompleta elementov pri podjetju HTE
znaša 181 SIT (brez sončnih celic).

30 • TIM 1 • september 1992

TIMOVI OGLASI

oA

J \

HTE - PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE
IN INŽENIRING S PODROČJA ELEKTRONIKE d.o.o.

61000 LJUBLJANA, Roška 19
Tel.: 061/301-178 in 061/301-234, fax.: 061/301-234
Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure

V naši prodajalni lahko dobite:

• kompletne serije logičnih, linearnih in avdiovideo vezij

• mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo

• tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode

• optoelektronske elemente, LED-diode in displeje

• kristale in filtre

• upore, trimerne potenciometre in kondenzatorje

• konektorje in kable

• inštrumente, multimetre in pribor

• programatorje

• hladilna telesa, ventilatorje in ohišja

• spajkalnike in drugo orodje

• strokovno literaturo

Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri
nakupu kompletov vseh potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih
načrti so objavljeni v reviji, 5% popusta. Cene kompletov veljajo do
spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10% (po tečaju BS).

PRODAM motorno letalo AMA¬
TER (1300 mm) z 2,5-cm 3  mo¬
torjem za 250 DEM, letalo RO¬
BIN 2200 (1700 mm) z 10-cm 3
motorjem in električno vitlo za
vleko jadralnih modelov.

Rudi Srajnar
Rimska cesta 13
68210 Trebnje

Tel.: (068) 78-010 med 10.30. in
15. uro.

PRODAM Commodore 64, ka¬
setnik, disketnik 1541 II, dva
modula, dve igralni palici, 13
disket, 26 kaset z več kot 1000
programi in igrami ter pripada¬
jočo literaturo za 750 DEM. An¬
drej

Tel.: (063) 852-139

PRODAM RV napravo Sim-
prop SSM (4-kanalni oddajnik,
4-kanalni sprejemnik, dva ser-
vomehanizma, baterije ter pol¬
nilec) za 250 DEM (v tolarski
protivrednosti na dan prodaje)
ter bencinski motorček MVVS
3,5 cm 3  z resonatorjem in re¬
zervno svečko. Cena (v tolar¬
ski protivrednosti) je 150 DEM.
Leo Jurman
Grilčeva 27
65280 Idrija

Tel.: (065) 71-564 popoldan

COMM^pORE 128D (C64,

C128 in CPM) skupaj z moni¬
torjem in tiskalnikom ter pro¬
grami ugodno prodam. Enako
tudi CB postajo Blaupunkt
z vgrajenim UKV sprejemni¬
kom.

Aleksander Jager
Drapinova 18
63000 Celje
Tel.: (063) 33-690

UGODNO PRODAM sistem TV
iger Atari compatibile 26000,
ki vsebuje atraktivno kombi¬
nacijo 160 iger v barvni grafiki
in tonski opremi. Cena aparata
z dvema igralnima palicama,
kablom in usmernikom je 100
DEM. Aparat tudi zamenjam za
razna modelarska orodja in
materiale. Ugodno prodam ali
zamenjam smučarsko opremo
(smuči ELAN RC 140 z vezmi
Salomon S 137, smučarske
čevlje Alpina št. 32 - 37, pa¬
lice, kombinezon za 7 - 10 let
in rokavice).

Matjaž Juršič
Šegova 3

68000 Novo mesto
Tel.: (068) 25-480

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Začelo se je novo šolsko leto in z njim
je pred vami tudi prva številka TIMA.
Nekateri vidite to revijo prvič, drugi ste
nanjo naročeni že nekaj let, marsikdo pa
je junija zapustil osnovnošolske klopi in
s tem izgubil možnost za naročilo revije
pri šolskem poverjeniku oziroma učitelju
tehničnega pouka.

Za vse, ki želite odslej prejemati revijo
na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpol¬
njeno pošljete na naslov: Tehniška za¬
ložba Slovenije, d.d., Lepi pot 6,
61111 Ljubljana. Oktobra boste prejeli
položnico za plačilo polletne naročnine
in si tako zagotovili tudi nespremenjeno
ceno revije, ki v primerjavi z drugimi že
tako ali tako ni draga. Stroške pošiljanja
revije krije založba.

Opozarjamo vas še na ugodnost, do
katere so upravičeni naročniki revije
TIM: vse poljudne in strokovne knjige ter
priročnike Tehniške založbe Slovenije,
d. d. lahko dobijo za 20% ceneje. Opazili
boste, da višina popusta ponekod že
pokrije polletno naročnino na revijo, zato
premislite o tej možnosti.

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pismene odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino za prvo
polletje (pet številk), ki znaša 480 SIT, bom poravnal po položnici.

Ime in priimek:_,_

Naslov:_

..Poštna št. in kraj:_

Datum:_ Podpis:

(Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.)

TIM 1 • september 1992 • 31

ELEKTRONIKA

Kirlianova

kamera

Slika 1. lonizacijski sij dinarskih kovancev

Spominjam se, da so name naredili
močan vtis kratki zapisi o skrivnostnih
fotografijah bioenergije, ki naj bi jo izža¬
revala živa bitja. Prvi podatki so bili pre¬
skromni, da bi si vsaj približno ustvaril
lastno predstavo.

Pred več kot 25 leti sta po srečnem
naključju sovjetska znanstvenika Sem-
jon in Valentina Kirlian iz Krasnodara ob
reki Kuban odkrila nenavadne vzorce, ki
so se pojavili na fotografskem filmu pri
kontaktnem posnetku rastlin v visokona¬
petostnem polju. Mnogi so odkritje takoj
povezali z auro, svetniškim sijem, žarom
življenja. Tega so v zgodovini ustvarile
umetniške duše, najbrž ob občudovanju
sija okoli Lune, ki ob prehodu zračne
fronte (znanilke slabega vremena) na¬
staja zaradi lomljenja svetlobnih žarkov.

Sovjetskima raziskovalcema, ki sta
prve posnetke naredila v električnem po¬
lju 200 kHz, so kmalu sledili tudi mnogi
ameriški (Johnson, Moss) v NF- in VF-
polju.

Razumljivo, da sem takoj, ko sem pr¬
vič prišel do dovolj natančnega opisa
Kirlianovega poskusa, tega tudi sam iz¬
vedel. Toda že ob prvem posnetku (ob
naslednjih pa še toliko bolj) mi je postalo
jasno, za kaj gre. Ob predmetih, ki sem
jih polagal v fototemnici v močno elek¬
trično polje, sem zagledal nežno modri¬
kasto svetlobo, ki je osvetlila fotopapir.
Tega je bilo treba potem le še obdelati
po navadnem fotopostopku in pred me¬
noj so se pojavile znane Kirlianove slike.

Svetlikanje, ki sem ga opazoval ob
robovih predmetov, je značilno za ionizi¬
ran prostor. Ionizacijo lahko povzroči vr¬
sta različnih stanj prostora. Eno takih je
tudi močno električno polje, ki ga ustva¬
rimo tako, da med dve plošči priključimo
zelo visoko električno napetost. Zelo (da
ne rečem najbolj) močno polje nastane
ob ostrih robovih. Tam utegne biti elek¬
trično polje celo tako močno, da lahko
iztrga iz elektrode elektron. Sicer pa
Zemljo neprestano bombardirajo elek¬
troni kozmičnega sevanja. Negativni
elektron »zdrvi« proti pozitivni elektrodi,
vendar kmalu trči v molekulo plina. Tudi
tedaj nastanejo prosti elektroni. Zanimivi

so predvsem tisti trki, ki vzbudijo atom.
Tako stanje atoma ni stabilno in kaj hitro
se povrne v prvotno energijsko stanje.
Pri tem nastane foton - svetlobni blisk.
Ob dovolj visoki električni napetosti med
ploščama (elektrodama) se taki dogodki
vrstijo zelo hitro, da prostor kar žari. Ta
pojav, ki ga spremlja zlovešče brnenje in
prasketanje ter dvigovanje las, je dobro
znan tudi tistim, ki zahajajo v gore.

Kirlianovi sodobniki trdijo, da vsega le
ni mogoče razložiti z ionizacijo prostora.
Mnogi mislijo, da imamo opravek s pro-
toplazmičnim poljem. (Biolog Jan Pur-
kyne je za protoplazmo označil celično
brezbarvno prasnov, ki sestavlja vse
žive celice.) Nekatere raziskave kažejo,
da že košček žive materije kaže tudi celo
sliko, kar navaja k sklepu, da morda
obstaja enoten (neviden) vzorec, ki je
podlaga vsem eteričnim pojavom.

Kirlianova fotografija je za nekatere
dokaz obstoja življenjske energije, s ka¬
tero operira akupunktura. Menda obstaja
neposredna povezava med vzbujalno
(opazovalno) frekvenco električnega po¬
lja in odzivnimi (Kirlianovimi) slikami.
S tem naj bi pojasnili, zakaj se s frek¬
venco menja tudi vzorec protoplazmič-
nega polja. Osnovni in višjehormonski
odzivi so možni le pri točno določenih
frekvencah!

Danes skušamo marsikatere nera¬
zumljive zakonitosti pojasniti s pomočjo
matematične statistike. V ta namen
opravimo večje število meritev, ki jih
nato matematično ovrednotimo in s tem
napovemo verjetnost dogodka ali pove¬
zave, ki nas zanima. Tako je neka razi¬
skovalna skupina v sosednji Avstriji na
podlagi Kirlianove fotografije dokazala
povezavo med uživanjem mineralne
vode in Kirlianovimi odzivi.

Področje je še neraziskano; toliko bolj,
ker t. i. impulzna (enosmerna) polja po¬
rajajo popolnoma nepričakovane odzive.
Tudi skoraj vse fotografije v tem pri¬
spevku, postavljajo na glavo zgornje te¬
orije o polju protoplazme. Ali pa tudi ne.

Namen tega prispevka ni spodbujati
domišljijo mladih bralcev, ampak jim po¬
dati temeljno informacijo in, upam, tudi

Slika 2. lonizacijski sij nemškega kovanca

Slika 3. lonizacijski sij cilindričnega ključa


J  *

. ' S

Jt  A

’

%

Slika 4 a. Življenjski sij pravkar utrganega
lista judovske brade

razviti lasten odnos do mejnih znanosti.
Če gre za energijo v pravem pomenu
besede, potem bi to mogli nekako izme-

32 • TIM 1 • september 1992

m

Slika 4 b. Sij posušenega lista iste rastline

A

Slika 5. Življenjski sij lista trobentice

Slika 6. Kirlianova fotografija otroškega
prsta

\ *■

Slika 7. Prstni odtisi avtorja prispevka

riti z znanimi fizikalnimi metodami, trdi
eden izmed mojih profesorjev.

Tehnična izvedba naloge ni preprosta,
ker zahteva poznavanje več tehničnih
strok. Toda napotkov bo vsekakor do¬
volj, da bo dosežen temeljni cilj - izde¬
lava preproste Kirlianove fotografije.

Izdelava kamere

Kamera sama po sebi še zdaleč ni
podobna fotografskemu aparatu, čeprav
so nekateri postopki zelo podobni izde¬
lavi kontaktne fotografije, s katero so se
ukvarjali naši dedki in babice. Ker napa¬

jalnik kamere ustvarja nevarne visoko¬
napetostne oscilacije in ker se bo prak¬
tično vse delo odvijalo skoraj v popolni
temi, v kateri človek hitro spregleda ne¬
varnost, je treba vso elektroniko vgraditi
v izolirano ohišje. Nevarnost je toliko
večja, ker bomo kamero uporabljali v ne¬
posredni bližini vode (v fotolaboratoriju),
kjer je nevarnost neposrednega električ¬
nega dotika še večja. Nobene površnosti
si ne smemo dovoliti.

Mere kamere niso posebej po¬
membne. Priloženi načrti so zgolj v po¬
moč. Sam sem uporabil prvo primerno
ohišje, ki mi je prišlo v roke.

Eno izmed elektrod (K1) pritrdimo
s samolepilnim trakom kar na ohišje ka¬
mere. Izrežemo jo iz navadnega eno¬
stransko kaširanega vitroplasta. Ba¬
kreno plast obrnemo proti ohišju. Še pre¬
den elektrodo prilepimo, nanjo prispaj-
kamo primerno dolgo priključno žico ter
jo skozi izvrtino povlečemo v ohišje. Ker
bo ta žica priključena neposredno na
visokonapetostno sponko avtomobilske
vžigalne tuljave (TR1), jo izoliramo še
s primerno bužirko. VN-stik izvedemo
s pomočjo navadnega bananskega
vtiča, ki mu nekoliko razpremo kontaktne
priključke, da se zanesljivo oprime VN-
kontakta vžigalne tuljave.

Prek elektrode K1 na enak način pritr¬
dimo stekleno ploščo (SP), ki mora imeti
za približno 40 mm širši stranici kot elek¬
troda K1. Debelina stekla naj bo 1,5 mm.
Pri tanjši in drugačni (celuloidni) izolacij¬
ski (dielektrični) plošči lahko pride do
preboja med ploščama K, pri debelej¬
šem steklu pa ionizacija ne bo dovolj
močna. Preboj ni nevaren, a v sliko
vnaša lažne vzorce.

Tudi drugo elektrodo kamere (K2) na¬
redimo iz kaširanega vitroplasta. Ta
plošča je gibljiva, a je prek primerne
priključne žice in vtiča vseeno povezana
z izolirno pušo na ohišju kamere. Pušo
v notranjosti kamere povežemo z ozem-
Ijitveno sponko transformatorja TR1 (b).
Nekaj podrobnosti je označenih na risbi
2. Zaradi varnosti je pomembno, da v ši¬
rini 20 mm od roba odstranimo bakreno
folijo na pravkar omenjeni elektrodi.

Oba transformatorja pritrdimo nepo¬
sredno v ohišje kamere; prav tako ti¬
skano vezje z elektroniko. Sam sem
vezje sestavil kar na univerzalni ploščici
(50 mm x 140 mm).

Cela shema vezja je prikazana na risbi
1. Z njim ne bo posebnih težav, saj so vsi
elementi dosegljivi v trgovinah z elektro¬
tehničnim materialom. Za visokonape¬
tostni transformator TR1 sem izbral av-
tpmobilsko vžigalno tuljavo Zastave 101,
ki jo izdeluje Iskra Avtoelektrika v Šem¬
petru pri Novi Gorici. Kupite jo lahko
skoraj na vsakem bencinskem servisu,

uporabite pa lahko seveda tudi kako
drugo 12-voltno vžigalno tuljavo.

Opis delovanja vezja za
napajanje kamere

Pretvornik (enosmerne napetosti v iz¬
menično) sestavlja tranzistorsko multivi-
bratorsko vezje z osnovno frekvenco, ki
jo v glavnem določa časovna konstanta
R3-C1. Sunkovita primarna napetost
transformatorja, ustvarja jo omenjeno
multivibratorsko vezje, neposredno ob
spremembi povzroči nenadzorovane vi¬
sokonapetostne oscilacije v sekundarju
transformatorja TR1. Te vodimo nepo¬
sredno na elektrodi K. Spuščena tipka
Ti1 kratko veže pot baza-emiter tranzis¬
torja T1, ki je tedaj popolnoma zaprt.
Šele pritisk na tipko sprosti osciliranje
oscilatorja.

Napajanje vezja je povsem klasično:
prek omrežnega transformatorja TR2 in
Graetzovega usmernika G1.

Preizkušanje elektronike

Če je vse tako, kot mora biti, bo vezje
takoj po vključitvi in ob pritiskanju na
tipko ustvarjalo visoko napetost. Če ne
bo, bomo morali odkriti in odstraniti
vzrok za to. Pri tem se izogibajmo nepo¬
srednemu dotiku VN - točke (b). Prisot¬
nost visoke napetosti lahko preizkusimo
na podoben način, kot to počnejo avto¬
mehaniki: s približevanjem točk (a) in
(b). Pomagamo si z dobro izoliranim izvi¬
jačem. Iskra mora preskočiti vsaj 10-
milimetrsko razdaljo v zraku. Toda po¬
zor; če boste le malo površni, vas bo
zares hudo streslo.

Priprave na poskus

Delo bo potekalo v fotolaboratoriju kot
pri navadni izdelavi fotografij. V mojem
primeru sem vse fotografije »posnel« na
fotografski papir (Efke, gradacija 2), če¬
prav so možni tudi posnetki na film. Toda
delo s filmom je zahtevnejše in dolgotraj¬
nejše, poleg tega pa ga moramo opraviti
skoraj v popolni temi. Film omogoča ve¬
like povečave končne slike ter večkratno
(tudi barvno) kopiranje. Krajši so tudi
časi ekspozicij (osvetlitev). Toda vse to
v našem primeru ni pomembno, zato raje
uporabimo klasičen fotografski papir.

Izdelava fotografij

Pogoj za dosego končnega cilja je te¬
meljno praktično znanje s področja foto¬
grafije. Poznati moramo kemikalije, ki
omogočajo izdelavo fotografije, ter same
postopke izdelave, tj. razvijanje eksponi-
ranega fotomateriala, fiksiranje, spiranje
in sušenje fotografskega izdelka. Po¬
membno je, da del tega procesa poteka

TIM 1 • september 1992 • 33

Sl

Risba 1. Shema VN napanjainika Kirlianove kamere

K2

Risba 2. Pritrditev VN elektrod

skoraj v temi oziroma pri slabi rdeči svet¬
lobi. Za tak postopek je fotolaboratorij
najprimernejši prostor. Fotolaboratorij ni
tako zahtevna stvar, da ga ne bi mogli
urediti kar v domači kopalnici. Podrobno¬
sti take ureditve in nekaj praktičnih na¬
svetov, kako izdelamo fotografijo, lahko
najdete v prispevku »Izdelava fotogra¬
fij«, ki je bil objavljen v lanski 9/10. šte¬
vilki TIMA, zato tu le nekaj kratkih pov¬
zetkov.

Namesto povečevalnika bomo upora¬
bili Kirlianovo kamero, vse drugo pa naj
bo tako, kot v fotolaboratoriju: rdeča luč,
plitve posode z razvijalcem, vmesno ko¬
peljo, fiksirjem in posodo za končno spi¬
ranje. Potrebovali bomo celo sušilnik,
seveda če slik ne bomo sušili pri sobni
temperaturi. Najbolje bo, če si že pri¬
pravljene kemikalije in opremo priskr¬
bimo v prodajalni s fotopotrebščinami.
Običajna delovna temperatura kemikalij
je +20 °G.

Fotografski papir po eksponiranju
v Kirlianovi kameri potopimo v razvijalec.
Najkasneje po 30 s se mora prikazati
slika. Tedaj pozorno opazujemo posne¬
tek. Svetloba, ki jo daje rdeča luč, nika¬
kor pa ne bela, omogoča tako opazova¬
nje. Ko so kontrasti na sliki že jasno
izraženi, s pinceto dvignemo nastajajoči
posnetek iz razvijalca, za hip počakamo,

da se odcedi, ter ga nato potopimo v na¬
slednjo kadico z navadno vodo, da s fo-
topapirja speremo razvijalec; šele nato
ga prestavimo v fiksir. Fiksiramo pri¬
bližno 10 minut. Med fiksiranjem morajo
biti »fotografije« obrnjene proti dnu. Po
eni minuti že lahko za kratek hip priž¬
gemo belo luč, da ocenimo uspešnost
fotografije. Fiksiranju sledi 30-minutno
spiranje v tekoči vodi. Če uporabljamo
plastične fotomateriale, je čas fiksiranja
in spiranja občutno krajši. Na koncu mo¬
ramo fotografijo še posušiti.

Izdelava Kirlianove fotografije

Delo se pravzprav začne že z name¬
stitvijo vseh potrebnih pripomočkov. Ka¬
mero, tako kot fotopovečevalnik, priklju¬
čimo v 220-voltno omrežje in nalijemo
kemikalije. Pripravimo tudi fotografski
papir, pinceti in, kar je najvažnejše,
predmete oziroma vzorce, katerih ioni-
zacijski sij želimo opazovati. Končno
prižgemo rdečo luč, belo pa ugasnemo.
Čez nekaj trenutkov se oko že dobro
prilagodi na medlo svetlobo, tako da
lahko nadaljujemo z delom.

Iz originalnega zavitka izvlečemo kos
fotopapirja, druge pa zopet skrbno za¬
premo. Na kameri odmaknemo pre¬
mično elektrodo. Fotopapir položimo na

stekleno površino kamere, tako da vi¬
dimo tisto stran papirja, ki je občutljiva
na svetlobo. To ni težko ugotoviti, ker je
površina bolj gladka in svetleča. Poleg
tega je papir rahlo konkaven na strani
s fotoemulzijo. Na papir položimo vzo¬
rec, ki ga nameravamo »slikati«, ter nanj
poveznemo še drugo elektrodo. Sedaj je
pravi trenutek, da s tiščanjem tipke za
nek čas vključimo visoko napetost Kirli¬
anove kamere. Fotomaterial tedaj ek-
sponiramo (osvetlimo). Daljši ko bo čas
osvetlitve, bolj bo slika črna. Najugod¬
nejše rezultate sem dosegel med 15 in
30 sekundami. Pravilen čas eksponira-
nja določimo z več zaporednimi poskusi.
Žal pri tem porabimo nekaj fotopapirja,
toda to je cena kakovosti končnega iz¬
delka.

Po eksponiranju fotopapir izvlečemo
iz kamere in ga razvijemo po že opisa¬
nem postopku.

V kamero lahko vložimo predvsem
manjše in tanjše predmete, kot so npr.
kovanci, ključi, sponke in končno tudi
nekaj živih stvari, kar utegne biti še po¬
sebej zanimivo. Večje vzorce, ki jih za¬
radi prostornine ne moremo vložiti med
plošči kamere, samo položimo na foto¬
papir na kameri, ne da bi uporabili pre¬
mično ploščo. Kapacitivnost med vzor¬
cem in okolico bo pač opravila svoje.

34 • TIM 1 • september 1992

Risba 3. Snemanje ionizacijskega polja prstov

C1

C2

C3

C4

G1

R1

R2

R3

R4

R5

R6

S1

Ti1

T1

T2

T3

Tr1

Tr2

V1

= 100nF/25V poliesterski kondenzator (10%)

= 1000 uF/25 V elektrolitski kondenzator (10%)

= 100nF/25V poliesterski kondenzator (10%)

= 10nF/25 V poliesterski kondenzator (10%)

= Graetz, B80 C1500 Iskra

= 68 kQ, 1/4 W
= 56 Q, 1/2 W
= 15kQ, 1/4 W
= 680 Q. 1/4 W
= 680 Q, 1/4 W
= 68 kQ, 1/4 W

plastni upor (10%)
plastni upor (10%)
plastni upor (10%)
plastni upor (10%)
plastni upor (10%)
plastni upor (10%)

= stikalo (vklop/izklop napajanja)
= izklopna tipka

= BC 313
= BD 141
= 2N3055

= 12 V

PNPtranzistor srednje moči
NPN tranzistor srednje moči
NPN tranzistor večje moči
s hladilno površino 20 cm 2
vžigalna tuljava Z101

= 220V/12V:2A omrežni transformator

= varovalka 1 A počasna

Cena elementov pri podjetju HTE znaša 672 SIT (brez TU,
T2, Tr1 in Tr2).

Opisi posameznih primerov

Kaj vse lahko opazujemo s Kirlianovo
kamero je prepuščeno bralcem samim.
Jasno, da s to kamero ni mogoče opazo¬
vati slonove avreole, ker bo kamera pač
popustila pod njegovo težo. Od živih
vzorcev sem opazoval le listje raznih
sobnih rastlin ter človeške prste. Hroš¬
čev, mravelj, glist, žužkov ali kakih dru¬
gih drobnih živali seveda nisem opazo¬
val, saj bi jih močno električno polje ver¬
jetno usmrtilo.

Če nameravate opazovati življenjske
sile, ki sevajo iz vaših prstov, potem na
kamero položite fotopapir in nanj pritis¬
nite konice prstov ene roke. Ko boste
z drugo roko vključili visoko napetost
v kameri, bo iz prstov planil tisti nežen
modrikasti sij ionizacije, ki zelo nazorno
pojasni, kako nastane Kirlianova slika.
Toda: za nobeno ceno se ob slikanju
svojega ali kakega drugega živega
svetniškega sija ne dotikajte gibljive
elektrode kamere. To morate zaradi
varnosti izvleči iz priključne puše. Kako
posnamemo ionizacijski sij okoli prstov,
kaže risba 3. Dve fotografiji prikazujeta
nekaj takih žarov.

Najbolj uspele Kirlianove fotografije so
se mi posrečile s kovanci in cilindričnimi
ključi. Fotografije so nastale pred do¬
brimi tremi leti, zato gre za posnetke
dinarja in marke. Zanimala meje primer¬
java in, začuda, malovredni dinar ima
mnogo bolj imeniten sij kot toliko zaže¬
lena marka. To si razlagam z bolj ostrimi
robovi dinarja, ob katerih se električno
polje izredno zgosti.

Življenjski sij rastlin sem opazoval na
listu trobentice (Primula Vulgaris)  in ju¬
dovske brade, sobne okrasne rastline
(Saxifraga sarmentosa),  ki s svojimi šte¬
vilnimi žametnimi dlakami na srebrnosi-
vih listih naravnost »izziva« ionizacijo.
Poleg tega čez rob lončka vedno visi kak
posušen list. In res: pravkar odtrgan list
izžareva neko »energijo«, medtem ko
suh list iste rastline te nima. Suh list je
pač slab prevodnik električnega toka,
skoraj enak zraku, zato se ob njegovih
robovih ekvipotencialne ploskve ne mo¬
rejo zgostiti. Voda z raztopljenimi rudni¬
nami v pravkar odtrganem listu pa na
njegovi površini jasno potegne ekvipo-

tencialno ploskev s številnimi ostrimi ro¬
bovi.

Na koncu bi rad še enkrat opozoril na
nevarnost udara visoke napetosti. Če nič
drugega, je neprijeten, zato med delova¬
njem kamere roke stran od elektrod!

Če nameravate narediti nekaj posnet¬
kov tudi na filmski trak, potem boste
morali kamero opremiti tudi z elektron¬
skim časovnikom, ki omogoča zelo
kratko eksponiranje (1 ms). Film je pač
mnogo bolj občutljiv. Zelo zanimivi po¬
snetki so tudi barvni, toda taka fotogra¬
fija presega moje sposobnosti. Frek¬
venco vzbujevalnega polja spreminjamo
z vrednostjo R3-C1 v zelo širokem frek¬
venčnem območju. Spreminjanje frek¬
vence omogoča preverjanje trditev
o vplivu na obliko Kirlianovega odziva.

Dodatne informacije o teoriji in uporabi
Kirlianove kamere bodo bralci z nekoliko
truda odkrili v litetraturi v naših knjižni¬
cah. Na Fakulteti za elektrotehniko
v Ljubljani je bila narejena tudi diplom¬
ska naloga na to temo.

Jernej Bohm

Antus a.o.o.

EKSKLUZIVNI ZASTOPNIK

EBERHARD FABER

Cesta železarjev 12
64270 JESENICE
Tel. in fax: 064/81-094

Prodaja:

- ILA, Blatnica 12, Trzin, 61234 MENGEŠ

- MAPA, Železniška 12, 64248 LESCE

- DIDAKTOS (za vrtce), tel.: 061/192-296

- ANTUS, d. o. o. (po pošti)

Program EFA - EBERHARD FABER obsega:

- materiale za modeliranje in oblikovanje (FIMO, HOLZY, EFAPLAST,
AOUAFORM, PAPPMACHE, plastelin),

- materiale za odlivanje (CERAMOFIX, CERAMOFORM),

- svinčnike vseh vrst, barvice različnih debelin,

- akvarelne, vodene, tempera in prstne barve,

- voščenke in akvarelne voščenke,

- različno debele flomastre in lakirne flomastre,

- kemične svinčnike, peresa, šilčke, radirke, krede itd.

Vabimo vse trgovce, zainteresirane za prodajo kompletnega programa tovarne EFA - EBERHARD FABER, da se nam
oglasijo.

TIM 1 • september 1992 • 35

ZA SPRETNE ROKE

Začenja se novo
šolsko leto

Počitnice so bile dolge in prijetne,
a najbrž še zdaleč niste uspeli uresničiti
vseh ciljev, ki ste si jih zadali ob koncu
prejšnjega šolskega leta. Minile so kot
blisk in spet bo treba guliti šolske klopi,
pisati domače in šolske naloge ter se
učiti. Da bo vaša vedno razmetana pi¬
salna miza videti prijaznejša, vam pred¬
lagam izdelavo drobnarij, ki vam bodo
popestrile prihajajoče jesenske šolske
dni.

Urnik

Že pogled na urnik vas lahko spravi
v slabo voljo, če so »na sporedu« nepri¬
ljubljeni predmeti. Da boste kritične dni
laže preživeli, si naredite prijaznejši ur¬
nik s kazalom.

Potrebujete urnik (kupljen ali načrtan
doma), karton, lepilo, kolaž papir, floma¬
stre, voščenke, škarje, ravnilo in svinč¬
nik.

Poiščite primeren karton, ki mora biti
po dolžini vsaj 7 cm in po širini vsaj
15 cm večji od urnika, ki ste ga prej kupili
ali narisali. Urnik nalepite na karton in
s pomočjo ravnila in svinčnika nanj nari¬
šite okvir (risba 1). Obrežite ga z OLFA
nožem ali ostrimi škarjami. Prednjo stran
okrasite z voščenimi barvicami ali pole¬
pite s kolaž papirjem. Uporabite lahko
tudi barvast papir iz starih revij. (Lepo
vas prosim, da v svoji delovni vnemi ne
razrežete mamine najnovejše modne re¬
vije.) Karton po prekinjeni črti zapognite
nazaj. Da bo upogib raven, si lahko po¬
magate tako, da zadnjo stran kartona po
prekinjeni črti ob ravnilu prav nalahno
zarežete z OLFA nožem in pri tem pa¬
zite, da kartona ne razrežete na dva
dela. Zareza bo olajšala prepogibanje
kartona. Iz kartona izrežite tudi 2 cm ši¬
rok trak z dolžino, ki je enaka širini kar¬
tona. Trak na koncu namažite z lepilom
in prilepite na zadnjo stran kartona (risba
2). Izdelajte tudi opornik, ki ga kaže
risba. Širok naj bo 10 cm, višino pa prila¬
godite nagibu, ki vam je po volji. Tudi
opornik zapognite po prekinjeni črti in
prilepite na zadnjo stran kartona (risba
2). Kazalo (risba 3) prerišite na papir,
nalepite na karton in obrežite. Pobar¬
vajte ga v svojih najljubših barvah. Figu¬
rico izdelajte po svoje, le prst naj ima
v vsakem primeru iztegnjen, da bo lahko
kazala pravi dan v tednu.

Risba 1

Slonček - stojalo za
svinčnike

Najbrž ste se že naveličali oblepljenih
konzerv kokakole ali piva in drugih stojal
za svinčnike, zato si za novo šolsko leto
naredite preprostega in cenenega papir¬
natega slona.

Potrebujete trši karton, škatlico vžiga¬
lic, dve papirnati cevki toaletnega papirja
ali eno cevko od papirnih brisač, kos
vrvice, lepilo, škarje, luknjač, ostanke
blaga ali polsti, čopič, belo tempero in
kos valovite lepenke.

Risbo 4 prerišite na siv kolaž papir
(enkrat kot je narisano in enkrat zrcalno)
ter izrežite in nalepite na karton. Lahko
uporabite tudi le sivi karton. Luknjo na
spodnjem koncu rilca lahko naredite
z luknjačem - če jo boste zadeli. Oči in
okle pobarvajte z belo tempero. Nalepite
ušesa (risba 4) in pazite, da bodo sime¬
trična. Po prekinjenih črtah karton za¬
pognite.

Med kartonski cevki toaletnega papirja
nalepite škatlico vžigalic (risba 5) ter vse
skupaj prilepite na zadnjo stran ene od
stranic slona. Tudi drugo stranico slona
prilepite simetrično na drugo stran papir¬
nih cevk. Uporabite močno lepilo, da
vam slon ne bo razpadel še pred kon¬
cem šolskega leta. Zlepite tudi zapog¬
njene dele pri rilcu, na čelu in repu. Rep
vstavite tako, da na slonovi zadnji plati
s šivanko zvrtate luknjico, vpeljete vrvico
in jo na obeh koncih zavozlate. Vozla naj
bosta tako velika, da slonu repa ne bo
mogoče izpuliti.

36 • TIM 1 • september 1992

ZA SPRETNE ROKE

Slona nalepite na podstavek iz zleplje¬
nega kartona in valovite lepenke, veliko¬
sti približno 21 x 15 cm. Slona postavite
na sredino valovite lepenke (najdete jo
v bombonierah), občrtajte spodnji del
(noge) s svinčnikom in zarisani del izre¬
žite. Nato nalepite valovito lepenko na

karton, slona pa vstavite v odprtino.
Lahko ga pritrdite tudi s selotejpom, še
najbolje z obojestranskim. Iz pisanega
blaga ali polsti izrežite »orientalsko pre¬
grinjalo« (dva enaka dela) in ga nalepite
na slonovi stranici.

Sponka za papir

Da listi na vaši pisalni mizi ne bodo
večno razmetani in da jih jesenski veter
ne bo odnesel, ko boste sanjarili pri od¬
prtem oknu, si pripravite nekaj sponk za
papir. Izdelava vam bo vzela le malo
časa, prišle pa vam bodo zelo prav. Če
jih izdelate nekaj več, jih lahko ob priliki
podarite komu, ki vam je drag in ima
prav tako kot vi razmetano pisalno mizo.

Potrebujete nekaj ščipalk za perilo
(najlepše so lesene), karton, kolaž papir,
lepilo, škarje, ostanke blaga ali usnja,
pisane trakove, bleščice, gumbe, okra¬
ske ...

Risba 8

TIM 1 • september 1992 • 37

valco ali možička, npr, bobra ali pikapo¬
lonico (risbi 6 in 7). Izrežite figurico,
nalepite jo na kolaž papir in obrežite
z ostrimi škarjami ali OLFA nožem.
Okrasite jo s tekstilnimi ostanki, blešči¬
cami, gumbi... Za oči in nos lahko upo¬
rabite krožce papirja, ki jih naredite z luk¬
njačem. Figurico prilepite na zgornjo
stran ščipalke, morebitni rep pa na spod¬
njo (risba 8).

IZDELEK ZA DOM

Stojalo za lasne sponke
in elastike

Poznam deklico, ki zjutraj nikoli ne
najde niti svoje najljubše ali druge naj¬
ljubše lasne sponke. V vrtec odhiti sku¬
štrana, njena mamica je že navsezgodaj
besna, varuška pa je polna idej o prikup¬
nih kratkolasih pričeskah za deklice.
Upajmo, da jim bo TIM prišel v roke in da
bo mamica naredila stojalo za elastike in
sponke. Čisto preprosto je. Papirni tulec
od toaletnega papirja prelepite s kolaž
papirjem ali blagom, nanj nataknite ela¬
stike, na vrh pa zataknite sponke. Če jih
imate toliko, da na obodu ni več pro¬
stora, prilepite še dno in v tulec spravite
tretje najljubše lasne sponke in elastike.

»Natikači« za svinčnik

Večina nas najbrž uporablja tehnične
svinčnike, za prosto risanje pa vedno
pridejo prav »predpotopni« leseni svinč¬
niki. Da ne bodo videti tako pusti, jim
naredite in nataknite »natikače«, male
prijazne figurice.

Potrebujete plutovinaste zamaške;
najbolj simpatični so šampanjski. Tudi
ostanki volne, žice, mali gumbi, bleščice
in zobotrebci pridejo prav. Ne pozabite
na lepilo. Iz pripravljene ropotije naj pod
vašimi prsti nastanejo možički in že-
ničke, ki bodo gospodovali na koncih
svinčnikov. Tudi če jih ne boste prav
pogosto uporabljali, bodo vaši pisalni
mizi v okras, prav posebno pa se bodo
podali v slona - stojalo za svinčnike.

TIMOVI OGLASI

PRODAM večjo količino elek-
tromateriala (IC, upori, tranzi¬
storji, instrumenti, kondenza¬
torji, načrti...) Material je
delno rabljen. Izmenjujem pro¬
grame za Amigo 500/1000. Po¬
kličite na tel.: 102-138 vsak de¬
lavnik od 7. - 13.30 ure ali po¬
šljite pisemsko znamko za od¬
govor na naslov:

Darko Sentivanji
Pot k skakalnici 7
61210 Ljubljana

ZELO UGODNO prodam samo
dvakrat vožen 35 cm dolg
Buggy, rdeče barve (cena 120
DEM), ali pa ga zamenjam za
rabljen 3,5-cm 3  eksplozijski
motorček na vodno hlajenje
z dodatno opremo z doplači¬
lom.

Borut Šušmelj
66320 Portorož
Tel.: (066) 70-340

PRODAM različne avdio- in vi-
edoaparate. Pošljem vam ka¬
talog, ki vsebuje naročilnice in
ostale podatke. Prodajam tudi
ameriški priročnik za učenje
kitare.

Denis Fekonja
Mladinska 18
69250 Gornja Radgona

PRODAM izredno močne, več¬
glasne policijske sirene. Tel.
(068) 24-454
Jože Miklič
Šegova 37
68000 Novo mesto

PRODAM dobro ohranjeno
kolo pony. Cena po dogovoru.
Informacije po telefonu (064)
211-811 vsak dan po 20. uri.
Igor Benedik
Ul. Moše Pijade 4
64000 Kranj

PRODAM tekmovalni model
RV čolna z elektropogonom
(epoksi).

Aleš Gorkič
Cesta na Loka 16
61000 Ljubljana

PRODAM dobro ohranjeno
Rogovo moško dirkalno kolo
na na pet prestav. V poštev
pride tudi zamenjava za di-
sketnik za Commodore 128
(model 1541, 1570)

Tel.: (065) 76-297 popoldan
Robi

ZAHTEVAJTE KATALOG prek
50 kit-kompletov in več kot
5000 različnih vrst materiala
za elektroniko, ki vam ga po¬
nuja

SEVERSON, d.o.o.

Šempeter 113

63311 Šempeter v Sav. dolini

PRODAM walkmani (1200 SIT),
vžigalnik ZIPPO (600 SIT),
usmernik-pretvornik 220 V na
3-12 V (550 SIT), radio budilka
(1250 SIT) in mikrofon (1100
SIT).

Tel.: (062) 819-561 zvečer

PRODAM kolo SENIOR na 10

prestav. Cena po dogovoru.

Silvester Drev

Strmec 59

63203 Strmec

Tel.: (063) 773-112

KUPIM po zmerni ceni načrte
(in navodila) za izdelavo ladij,
raket, vozil, raketoplanov...,
lahko tudi cele komplete ali že
sestavljene modele, kataloge,
material in vse, kar sodi poleg.
PRODAM pa pokvarjen TV.
Menjam tudi igre za Commo¬
dore 64Andrej Arh
Podlubnik 160
64220 Škofja Loka
Tel.: (064) 621-936

KUPIM minimakete vojnih le¬
tal, podmornic in tankov.

Blaž Krajnc
Rabljja vas 21
62250 Ptuj

PRODAM kit-komplet končne
stopnje ojačevalca 2x10 W, ki
vsebuje: material, tiskano

vezje, hladilnik in navodila.
Cena je samo 1200 SIT + poštni
stroški.

Tel.: (061) 223-639 in 217-638

popoldan

Tomaž Lušin

Žimarice 70 a

61317 Sodražica

38 • TIM 1 • september 1992

IZDELEK ZA DOM

Zložljiva miza

STENA

MIZA

L. J

DODATNO

VAROVALO

Le malokdo se lahko pohvali, da ima
v stanovanju dovolj prostora. Veliko več
je tistih, ki so se primorani stiskati
v majhnih prostorih, kjer na isti mizi jedo,
pišejo domačo nalogo in se ukvarjajo
s kakim hobijem. Vsem tem je namenjen
ta prispevek, v katerem bomo opisali,
kako poceni in na preprost način narediti
zložljivo mizo, ki jo je po uporabi mogoče
v nekaj sekundah zložiti ob steno, kjer
nikomur v napoto čaka na naslednjo
uporabo.

Ta naloga ne bi bila tako preprosta, če
pri nas ne bi bilo mogoče dobiti zložljivih
konzolnih nosilcev, ki jih je razvil in jih
tudi izdeluje zasebnik Vinko Martinčič.
S tem mednarodno patentiranim in več¬
krat nagrajenim izdelkom je mogoče
v dveh urah narediti mizo ali polico, v ne¬
kaj daljšem času pa tudi klop, balkonsko
stensko sedežno garnituro in še kaj.

Ker gotovo že veste, kje v vašem sta¬
novanju vam bo dodatna delovna povr¬
šina najbolj koristila, se morate najprej
prepričati, da v steni, na katero bo le-ta
pritrjena, v isti višini ni električne ali vo¬

dovodne napeljave. Najbrž ni odveč
opozoriti, da naj manj izkušenim pri izde¬
lavi in montaži zložljive mize pomaga
nekdo od starejših, da ne bi prišlo do
nepotrebnih nezgod.

Ko ste se odločili za mesto nove mize,
morate določiti še njeno velikost. Ta je
seveda odvisna od namena uporabe, še
bolj pa od razpoložljivega prostora.
Z materialom za mizo ne bi smeli imeti
težav, saj je uporabna vsaka vsaj 20 mm
debela iverna ali panelna plošča, pa naj
bo stara ali nova. Potem ko ste jo odža¬
gali na pravo mero in ji obrusili robove, jo
prebarvajte ali prelakirajte, še najlaže pa
jo je oblepiti s samolepilnimi tapetami.

Ko imate ploščo pripravljeno, na steni
s pomočjo ravne letve in vodne tehtnice
označite višino bodoče mize. Pri tem
upoštevajte velikost tistega, ki bo sedel
za mizo, in namen, kateremu bo ta slu¬
žila. Na steno posamično prislonite zlož¬
ljiva konzolna nosilca in s svinčnikom
skozi izvrtane luknjice označite mesta,
kamor boste z električnim udarnim vrtal¬
nikom izvrtali luknje za plastične zidne
vložke, ki naj imajo premer 8 ali 10 mm.
Nato z ustreznimi vijaki pritrdite nosilca
v steno. To delo naj bo opravljeno pim
bolje, kajti le v tem primeru bo imela
miza potrebno trdnost. Na nosilca nato
položite že prej narejeno ploščo in jo
s spodnje strani z 20-25 mm dolgimi les¬
nimi vijaki dobro privijačite.

Glede morebitne preobremenitve
mize si ni treba delati skrbi, kajti vsak
zložljiv konzolni nosilec po zagotovilih
proizvajalca zdrži 200 kg - seveda le, če
je dobro pritrjen v steno. Zato na takšno
mizo lahko brez bojazni postavite tudi
akvarij ali računalnik z vso potrebno
opremo.

Opisane zložljive konzolne nosilce se¬
veda lahko uporabite tudi v različne
druge namene. Iz njih je mogoče narediti
zelo uporabno prenosno zložljivo vrtno
garnituro. Kdor bi jo rabil, pa ne ve, kako
bi se je lotil, bo ob nakupu konzol pri
proizvajalcu brezplačno dobil podroben
načrt za njeno izdelavo.

Cena ene konzole je 10 DEM (v tolar¬
ski protivrednosti), naročite pa jih lahko
neposredno pri proizvajalcu.

Matej Pavlič

VINKO MARTINČIČ

Izdelava kovinoplastičnih izdelkov
Pudob 33, .

61386 STARI TRG PRI LOŽU
Tel.: 061/708-194 in 061/708-223
Fax.: 061/708-194

TIM 1 • september 1992 • 39

UGANKARSKI KOTIČEK

Nagradna križanka

Vodoravno: 1. temelj, podlaga, 7. priprava za netenje, 13. stotolarski bankovec, 14.
prebivalec glavnega mesta Grčije, 15. čopasti papagaj, 16. planinska staja, 18. kemijski simbol
za neon, 19. egipčanski sveti bik, 20. srednji del besede GLINA, 21. bajka, 22. četrti rimski kralj,
23. turški plemič, 24. latinska nikalnica, 25. ime pisateljice Peroci, 26. atletska disciplina, 27.
morska rastlina, 29. kemijski simbol za radon, 30. potomstvo, 32. potomci nizozemskih in
hugenotskih kolonistov v južni Afriki, 33. antično mesto v Mali Aziji (turški Iznik), 35. triogelna
kirurška igla, 37. očitna temeljna resnica, 38. okusni črni gozdni sadeži s trnate plezalke.

Navpično: 1. kamen za brušenje kose ali srpa, 2. pedal, 3. oseba iz Donizzetijeve opere Don
Pasquale, 4. otiščanec, 5. voltamper, 6. spis, 7. namigovanje, 8. zemeljski plin, 9. katran, 10.
veznik, 11. prejšnje ime ruskega mesta ob reki Nevi (zdaj St. Petersburg), 12. kis, 17. model
ruskega avtomobila, ki ga prodajajo tudi pri nas, 21. skupina otokov med Celebesom in Novo
Gvinejo, 23. vas v hrvaškem delu Istre blizu Pazinan z znano gotsko cerkvijo, 24. biblijski
bogataš.v Indiji (iz istih črk kot BOBAN), 25. ime pisateljice Muser, 26. veletok v Španiji, 28.
angleška reka, 30. slovenski zoolog Miroslav, 31. soglasniki v besedi DIETER, 34. krajevna
skupnost, 36. grška črka.

TIMI

Revija za tehnično ustvarjalnost mladih

SEPTEMBER 1992, CENA 96,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102

Revijo TIM izdaja Tehniška založba
Slovenije, d.d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61000
Ljubljana, telefon: 213-749 (uredni¬
štvo), 213-733 (naročniški oddelek),
fax: 218-246

Revija izhaja desetkrat na leto. Naro¬
čite jo na naslov uredništva. Posa¬
mezna številka stane 96,00 SIT, pol¬
letna naročnina 480,00 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-
603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej
Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič,
Miha Zorec, Roman Zupančič
Odgovorna urednica: Mihela Mikuž

Urednik revije: Jože Čuden
Oblikovanje in tehnično urejanje:
Božidar Grabnar

Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljub¬
ljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za
kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport
ter Ministrstvo za znanost in tehnolo¬
gijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za ka¬
tere se plačuje 5-odstotni davek od
prometa proizvodov na podlagi od¬
ločbe Ministrstva za kulturo št. 415-
155/92 mb z dne 4. 3. 1992.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Jesenski del tekmovalne sezone bo v znamenju svetovnega prvenstva raketnih
modelarjev, ki bo septembra na Floridi. Na sliki je maketa poljske meteorološke
rakete Meteor 2K Mihe Kozjeka, člana ARK Komarov iz Ljubljane. (Foto: J. Čuden)

Rešitev nagradne slikovne križanke iz šte¬
vilke 9/10, 91/92:

Prešernov, stavkokazi, stol, Elsner, opal, rr,
DB, molekula, Ela, mimik, Ravic, Beneš, li¬
tine, Enij, JS, dar, IS, atom, oktet, dolama, as,
pilot, RAM, ris, raven, Rl, Ezop, Lotar, Dorian,
roda, ki, Akadem, on, Adana, Ola, NT, Ra-
mon, Lon, AE.

Nagrade za pravilno rešeno križanko v lan¬
ski 9/10. številki revije TIM prejmejo:

1. Tanja Matko, Glavni trg 2, 68000 Novo
mesto

2. Franc Brdnik, Smlednik 34, 61216
Smlednik

3. Zoran in Peter Goljuf, C. brigad 29,
68000 Novo mesto

Stran z rešeno križanko prefotokopirajte
ali prepišite (ne trgajte revije!) ter najkas¬
neje do 30. septembra pošljite na naslov
Tehniška založba Slovenije, d.d., Lepi pot
6, 61111 Ljubljana (s pripisom »Ugankar¬
ski kotiček«). Trije izžrebani reševalci
bodo po pošti prejeli lepe knjižne nagrade.

KAZALO

40 • TIM 1 • september 1992

UH U

V DOBREM IN V ZLU

Lepila za vse materiale

Les, vezani les. iverke

Univerzalno tekoče lepilo na podlagi

1 ) umetnih smol za točkovno in
ploskovno lepljenje.

2  \ Hitro vezoče tekoče lepilo za vse
'  vrste papirja v pisarni, šoli ali doma.

O

©

©

©

o \ Temperaturno visokoodporno
'  kontaktno kavčukovo lepilo.

4  \ Dvokomponentno epoksidno lepilo
' z visoko končno trdnostjo.

c \  Hitro vezoče lepilo za les, papir in
1  stiropor.

©

Lepila

Lepila in mase

JNIPO
UNIPUR

Industrijski tlaki UNIPOX

©

©

©

©

Hitro vezoče lepilo za splošno
uporabo in modelarstvo.

Univerzalno lepilo z visoko lepilno
močjo za vse vrste umetnih mas.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
neporozne materiale.

Trenutno cianokrilatno lepilo za
porozne materiale z možnostjo
kratkotrajne korekture.

(10) Vodoodporno lepilo za les,
1  ' iverne in panelne plošče

d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno
Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296

13

38

02  ®

® 9

© ] ' ® ©

/\ IZ.

14a

20a

O o/ooo

O O 0\ O O

4  27 |

O O

[D ca

28b

28c

D d

♦

I

O O O O

^/ y / vy

1  17 I


v. Zs

MK

28d

□

o o o|

o o o

I I

I

14

\/y/w

tXXJUj

14

y~

18

15 16

Mm

35 36

22c

♦ *

L'

♦ ♦

I

O O O o

-0—0“

4

4

CD CD

29

T\~

I I

D 7 !-r-i

12

r——i

11*^1 I


H

26

31

24e

17


»»•»io«

m


°o»o'


21

30a

-4

:5

4Ž /Ž

^

34

xzj\zoa:

jczi

7C

l l

-\ ^

3

4

5

6

7

/

/

20

VL

/

/

/\

\

\

1

24b

40

S

s

hi

Minolovec tipa M 40
M=i;i 80  Avsec Sašo

TIMOVA PRILOGA • TIM 1

september 1992

Tekmovalni model s pogonom na gumo