Leteči Brat Vidmar Mislim, da br. Leopold res zasluži ime lete¬ čega brata, saj je letos obiskal sorodnike in pri¬ jatelje v Evropi, obeh Amerikah in v Afriki. Ena od prvih postaj je bila Zambija, kjer se je zadržal tri tedne. Tako smo se zambijski misijonarji prvič srečali z bengalskimi. Kako smo se razveselili bratovega obiska! Po 35. letih neutrudnega delovanja v Indiji je prvič videl svoje drage! Brat je bil z nami na postojankah, kjer delujemo. Ogledal si je misijon Katondwe, semenišče Mpimo, mesto Kabwe, kjer živi br. Jože in glavno mesto Lusako z župnijama Matero in Chelston (v tej župnikuje p. Rudež). Z besedami in slikami nam je prikazal delček svojega obsežnega dela v Indiji. Br. Leopold je skrita duša, je kot čebela. Skoraj je ni opaziti, vendar ima vsak rad njen med. Pet in trideset let, ki jih je preživel v misijonih, je podobnih velikemu panju, vsako leto pa je kot en sat. Vsak čebelar bi bil pono¬ sen na tak panj. Poglejmo, kaj se skriva v njem! Novembra 1935. je brat zapustil Slovenijo skupaj s p. Demšarjem, da se pridružil pionir¬ jem našega bengalskega misijona. Ko je ladja pristala ob indijski obali, mu je bilo jasno, da so se zaprla vrata domovine, domačega jezika in kulture in da se je začelo novo poglavje življenja: darovanje tistim, ki še ne vedo, da so Kristusovi bratje. “Vsem bom postal vse!” Nova dežela - novi jeziki. Ker v Bengaliji delujelo belgijski jezuiti, se je brat najprej učil francoščine v Belgiji, nato pa angleščine jejo hindu jezika v Kalkuti. Tem je bil štiri le+a ^ Ul) SLU tuf & 4 40 M 4 j Motiv iz Lusake LET« 2 - St. 1. - LI SAKA 1. O jpOBR A 1970 IZ SONČNE ZAMBIJE 1.7 T mu j pomo'nik znanega nadškofa Periera. V naslednjih letih je brat svoje ime povezal z vsemi nam tako dragimi imeni, ki jih poznamo iz bengalskega misijona. Bil je v bogoslovju v KUR3EONGU, v* Himalajskem pogorju, organiziral je misijonsko postajo KHARI skuna.j s p. Poderžajem, začel tehniško šolo v EOSONTI in sodeloval s p. Gabričem. Sest let je preživel v DARJEELINGU med hima¬ lajskimi hribi, kjer je gradil župnišče in semenišče ter delal družbo br. Udovču, znanemu strokovnjaku za negovanje cvetlic. Z visokih hribov so ga poslali v nižino, kjer je z delom na veliki farmi vzgajal domače kmetovalce s svojim zglednim delom in nasveti. Hvala vam, brat. za obisk v Zambiji! Veliko se mi mladi misijonarji lahko naučimo ob vašem zgledu. Predvsem vztrajnosti v službi Bogu in bratom. In vedrine, ki odseva z vaših oči in besed. Spominjam se, kako ste iz Lusake pisali predstojniku v Indijo: “Ce boste še poslali slov. in hrv. misijonarje na obisk v Zambijo, jim kupite le enosmerno vozovnico. Saj bodo kar ostali v Zambiji, tako je tu lepo.” STANKO £eM\ M..1 nK^ Bfl. Dl LB ER ILIJA IN BR. Jože OPISUJETA DELO P. Tomažina Dragi prijatelji, ja vam po svojoj dužnosti kao elektri¬ čar idem od mjesta do mjesta, gdje je potrebno, da malo rasvjetlim Afriku izvana, dok naši oci misionari rasvje- tljuju duše iznutra. Pa tako sam več nekoliko puta išao u misijsku posta ju Katondwe, gdje radi o. Tamažin, da im donesem nešto vajnskog svjetla i tako sam više puta mogao izbliza vidjeti rad tog požrtvovnog misionara. To vam je “dečko” malešan ali vrlo pokretljiv i agilan. Priji dolaska u Zambiju o. Lovro je godinu dana studirao bogosloviju u Indiji, gdje je bio zaredjen za svečenika U lusaku je stigao 4. oktobra 1967. Odmah su ga poslali na učenje jednog od 72 zambijska jezika, od kojih je 6 više-manje službenih. Samo dva i pol mjeseca bio je na tečaju i več je bio poslan na postaju Katondwe. U veljači 1969 umro je pod vlakom tragičnom smrču tadašnji superior u Katondwe, a o. Lovro je preuzeo službu superiora velike misijske postaje. Br. Dilber Jlija Svaki može vidjeti, kako se otac ističe nesebičnim i požrtvovnim radom. On nema ni mira ni odmora, stalno je na putu, u svojim selima. Niti na večer iza večere ne prestaje sa radom, a ujutro je prvi u crkvi, pred svije- čom moli svoj brevijar i obavlja jutranje razmatranje. Kad nije po pastoralnom radu po selima, on se kod kuče lača teškog posla i radi kao mrav. Ruke su mu žuljave kao kod zidarskih pomočnika. Ni kad je najumorniji, ne gubi veselosti i prijaznosti. Otac je odmah počeo sa obnovom misije. Najprije u kuči, u crkvi i oko kuče. U jednoj godini sagradio je župni ured, prostorije za električki generator, mlin, radionicu i spre- mište, kuhinju, obnovio je krov crkve i svu crkvu prebojao. Sada ima novih planova i to vrlo važnih. Namjerava sagraditi na 6 mjesta crkve ili velike kapelice. Otac Lovro zaista zaslužuje sudjelovanje miši iških dobročiniteiift. Svaki,m dokazom vaše dobrote bit če prijatno iznenadjen, znaju- či da nije sam u svom plemenitom nastojanju. Srdačni i prijateljski pozdrav svima! Preporučum u molitve nas i naš rad. Vaš n Kristu br. Dilber Ilija Dragi prijatelji, naj tudi jaz dodam nekaj besed k pismu br. Ilije. Ce pogledamo v zgodovino zambijskega misijona, bomo odkrili, da je misijon Katondwe eno od privih žarišč Cerkve v Zambiji. 14. nov. 1910 so se napotili misijonarji iz Mozambika preko reke Luangwa v deželo, ki se danes imenuje Zambija. Bili so pregnani od portugalskih oblastnikov, ker so bili člani jezuitskega reda. Misijonarji, ki jih je vodil avstrijski jezuit, so se ustavili pri nekem farmarju, ki je bil po rodu Ceh. Ta ni bil voljan, da bi se misijonarji naselili blizu njega, češ da reka Katondwe pripada njemu. Misijonarji so odšli, po nekaj mesecih pa so se vrnili in pogodili s Cehom, ki jim je dovolil ustanoviti postajo Katondwe. Nekdanja farma pa je danes misijonski vrt, kjer raste južno sadje in zelenjava. Br. Ilija omenja veliko delo p. Lovre, ki ima v načrtu gradnjo šestih cerkva. Rad bi nagla¬ sil, da pater pri tolikem materijalnem delu ne zanemarja dušnega pastirstva. Vsako nedeljo opravi tri maše in to na treh različnih krajih, ki so povezani z zelo s'abimi potmi. Pri delu mu pomanga ravnatelj katoliške gimnazije, kanadski jezuit, in pet katehistov. Misijon ima 10 večjih podružnic, na katerih je maša vsaj dvakrat mesečno. Pozdrav! Br. Jože h\>A oK.3) MOJ OBISK V ZAMBIJI (Piše s. Silva Žužek, misijonarka v Ugandi) Takole se je začelo: Lani, ko so naši misijonarji Zambiji zaceli izdajati list “Iz sončne Zambije”, so tudi meni poslali izvod. Zahvalila sem se za poslano številko in v naslednjem pismu me je p. Jože povabil na obisk v Zambijo. Prvega avgusta sem pristala na letališču glavnega mesta Zambije, v Lusaki. Zinka in Kristina, ki imata prav lepo, večsobno hišo - laični center - sta me z vso ljubeznivostjo sprejeli v svoj dom. Prvi teden sta obe imeli pouk v raznih šolah, zato sem imela več časa, da sem si ogledala Lusako in okolico. Stanko, me je vozil po mestu, kadar je le utegnil. On se je pripravljal na odhod v Kanado, kjer bo študiral teologijo. Naj omenim šaljiv dogodek. Omenil mi je, da ima že rezerviran sedež v letalu za naslednjo nedeljo, toda po pomoti so njegove dokumente poslali v Beirut. Rekla sem mu, da bom molila k sv. Antonu. Nasmejal se je, toda jaz sem svojo obljubo držala. Ves teden ni imel sporo¬ čila. V nedeljo zjutraj (!) pa je prejel doku¬ mente in zvečer smo se poslovili na letališču. . Zelo sem mu hvaležna za barvne slike, ki jih je zame posnel. Skraj vsak dan je bilo nekaj na sporedu. V župnijski dvorani v Matero so imeli sprejem za nadškofa in druge ugledne goste. Uživali smo ob pogledu na nadškofa, ki je plesal zambijski narodne plese. Tudi p. Jože se jim je pridružil. Večkrat sem šla k maši v Matero. Peter mašuje kar v dveh afriških jezikih. Ljudje so navdušeno in ubrano peli in smejati sem se morala malim otrokom na materinih hrbtih, kak 0 so prisrčno odpirali usteča in se pridru¬ žili skupnemu petju. Po cele dneve so prive¬ zani na materine hrbte in kako'so le pridni in zadovoljni! V Materu imajo vsako nedeljo pet maš in razdelijo okrog 900 obhajil. Med mojim obiskom so imeli v Lusaki svoje konference škofje iz Vzhodne Afrike. Afrikanci so že bili v večini. Tudi kardinal Rugambwa (Tanzanija) se je sestankov udeleževal. Deve¬ tega avgusta je 45 škofov somaševalo na vrtu katoliške gimnazije. Ko sem šla po maši pozdravit naša dva Ugandska škofa, s