TIM 4 ■■ ■ . ■ JASLICE "*™Vjp . • . .. . V OBJEKTIVU Foto: O. Hluchy, P. Horvat, M. Kos, S. Puhar 186671 Urednikov predal Počasi se izteka staro leto in spet je tu december, mesec, ki ga vsi z veseljem pričakujemo. Bližajo se tudi božični in novoletni prazniki, čas, ko si zaželimo srečo in se med seboj obdarujemo. To je tudi čas pričakovanja nečesa novega, boljšega. Nekateri ste bili uspešni in ste izpolnili načrte, ki ste si jih zastavili, drugi spet nekoliko manj in boste skušali zamujeno nadoknaditi v prihodnjem letu. Solarji so se šele dobro ogreli, saj je za njimi komaj slaba polovica oprav¬ ljenega dela. Podobno velja za Tim, ki vas spremlja med šolskim letom. Pred vami je četrta številka revije, ki je, kot se za ta čas spodobi tudi nekoliko praz¬ nično obarvana. Časa za izdelavo novo¬ letnih okraskov in voščilnic je še dovolj in prepričan sem, da si bo marsikdo izmed vas s pomočjo nasvetov v reviji raje doma izdelal okraske in voščilnice, kot pa uporabil kupljene, in z njimi presenetil znance in prijatelje. Tisti, ki ima več prostega časa, pa si bo nemara omislil nekoliko neobičajne, vendar zanimive in lepe jaslice, kakršne vam tokrat pred¬ stavljamo. Nekateri projekti, kot so šola plastične¬ ga maketarstva in maketa male želez¬ nice, se bližajo h koncu, zato tudi od vas pričakujem pobudo, kaj bi v prihodnje želeli na tem področju. V okviru Timove knjižnice je pravkar izšla že napovedana knjižica Male železnice, ki jo je pripravil naš dolgoletni sodelavec Vlado Zupan in je nekakšno sklepno dejanje serije prispevkov o že¬ lezniškem maketarstvu. V njej so zbrani najpomembnejši napotki za gradnjo ma¬ kete. Knjižica je prvi tovrstni priročnik v slovenskem jeziku. Z njenim izidom je zapolnjena vrzel na tem področju in jo vsem ljubiteljem železnic, zlasti mladim, toplo priporočam. Morda jo bo kdo od staršev namenil svojemu nadebudnežu že za novoletno darilo. Ob prebiranju knjižice, si bo mar¬ sikdo zastavil načrt, da si v prihodnjem letu izdela svojo maketo železnice. Tem in vsem ostalim bralcem Tima želim, da bi se vam v novem letu želje in načrti uresničili in bi bili pri delu najmanj tako uspešni kot doslej. Jože Čuden, urednik REPORTAŽA Končano je DP letalskih modelarjev v kategoriji F3J Udeleženci sklepne tekme državnega prvenstva F3J v Lescah Dobitniki medalj letošnjega DP: 3. Korpič, 1. Kamnik in 2. Grčar V finalnem delu tega tekmovanja se je devet najboljših tekmovalcev po rezultatu iz predtekmovanja pomerilo še za Pokal Kranja. Tu so bili najuspešnejši: 1. Rajko Grčar, AK Murska Sobota, 2000 točk, 2. Jože Velnar, AK Murska Sobota, 1931 točk, in 3. Gregor Zajec, AK Ljubljana, 1 883 točk. Dobra organizacija tekmovanja, ki so ga izpeljali modelarji AK Kranj, pa tudi lepo vreme sta zagotovila uspešen za¬ ključek letošnjega državnega prvenstva. Otokar Hluchy V nedeljo, 17. septembra, je bila na letališču Alpskega letalskega centra za¬ ključna tekma letalskih modelov kategori¬ je F3J v ciklusu tekmovanj za državno pr¬ venstvo. Na prizorišču se je zbralo 15 tekmovalcev iz štirih klubov. V končni razvrstitvi, v kateri sta se s treh tekmovanj upoštevala dva točkovno najboljša rezul¬ tata, je po kriterijih za točkovanje postal novi državni prvak za leto 1995 David Kamnik iz aerokluba Slovenj Gradec s 50 točkami, drugi je Rajko Grčar s 37 točkami in tretji Damjan Korpič s 35 točkami, oba iz aerokluba Murska So¬ bota. TIM 4 • december 1995 • 1 REPORTAŽA Slovenski modelarji na Slovaškem Modelarski klub Holič v Slovaški repub¬ liki je 6. in 7. maja organiziral tekmova¬ nje za državno prvenstvo v kategoriji RV- jadralnih modelov F3J. Tekmovanja, ki šteje tudi za pokal treh dežel, so se ude¬ ležili še modelarji iz Avstrije in Slovenije. V sklop tega pokalnega tekmovanja šteje¬ ta še tekmi v Gradcu v Avstriji ter na leta¬ lišču v Lescah v organizaciji AK Kranj. Tekmovanja v Holiču se je udeležilo 70 tekmovalcev, med katerimi jih je bilo pet iz Slovenije: Filip Novak, Borut Perpar, Janko Rant, Otokar Hluchy - vsi AK Kranj, in Gregor Zajec iz AK Ljubljana. Organizacija tekmovanja je bila zelo dobra. Prvi dan tekmovanja so vsi nasto¬ pajoči opravili 4 predtekmovalne lete, drugi dan, v nedeljo, pa še dva predtek¬ movalna leta. Dvanajst najboljših po re¬ zultatih iz predtekmovanja je moralo v finalu "poleteti" še dvakrat. Med njimi sta bila dva naša tekmovalca, Filip Novak, ki se je s 4. mestom skoraj povsem približal najboljšim, ter Gregor Zajec, ki je na koncu zasedel 8. mesto. Drugi so pristali v drugi polovici rang liste v povprečju s 77 % osvojenih točk. Glede na zelo hudo konkurenco tudi ta rezultat ni slab. Vremenske razmere za tovrstno tek¬ movanje niso bile preveč ugodne, zlasti drugi dan tekmovanja, ko je zapihal se¬ verni veter. Na terenu je ostalo veliko poš¬ kodovanih in razbitih modelov. Prvi dan tekmovanja je prišlo do zelo nevsakdan¬ jega dogodka, ko je Gregorju Zajcu pri štartu v tretjem turnusu sosednji tekmova¬ lec z vlečno vrvico odrezal desno krilo in smerno krmilo. S tako poškodovanim mo¬ delom je Gregor kljub vsemu uspešno pristal. Tekmovanje je moral nadaljevati z rezervnim modelom. Večina tekmovalcev je nastopila z mo¬ deli lastne izdelave, med njimi so prevla¬ dovali klasično izdelani, prekriti z ja¬ ponskim papirjem, ki so se v večini prime¬ rov visoko uvrstili. Naši tekmovalci so bili s svojim nasto¬ pom zadovoljni. Dosegli so vidne uvrstit¬ ve in pridobili nove izkušnje tako v tek¬ movalnem kot organizacijskem pogledu. Otokar Hluchy Rezultati finalne skupine: 1. P. Hoffmann 2. J. Bartok 3. J. Adamek 4. F. Novak 5. S. Oršula ml. 6. K. Szamaranszki 7. J. Onderčin 8. G. Zajec 9. M. Hudak 10. B. Birčak 11. P. Koštan 12. K. Hudak Graz (A) 1762 Nova Ves (SVK) 1483 Nitra(SVK) 1405 Kranj (SLO) 1386 Kostolanv (SVK) 1258 D. Streda (SVK) 1006 Zvolen (SVK) 985 Ljubljana (SLO) 886 Svit (SVK) 747 Levice (SVK) 673 Martin (SVK) 602 Svit (SVK) 188 Slovenski modelarji Zajec, Hluchy, Rant in Novak na prizorišču tekmovanja za Pokal treh dežel v Holiču Odprto državno prvenstvo modelov - jadrnic razreda F5M 14. in 15. oktobra so modelarji Jadralnega kluba Pirat iz Portoroža na Bledu organizirali odprto državno prvenstvo Slovenije za modele jadrnic kategorije F5M. Na Bledu se je zbralo 17 modelarjev iz Hrvaške in Slovenije, ki so se pomerili v regati, navigacijski regati in match- race-u. Navigacijska regata je potekala po vsem Blejskem jezeru. Med petnajstimi tekmovalci je postal državni prvak Iztok Premru UK Pirat, Portorož), srebrno medaljo je dobil Ante Kovačevič (Zenta, Split), bron pa si je prijadral Matjaž Munda PK Pirat). V regati je sodelovalo 17 tekmovalcev, prav tako kot v navigacijski regati je najvišji naslov osvojil Iztok Premru PK Pirat), drugo mesto je pripadlo Lenku Jakeliču PK Mornar, Split), tret¬ je mesto pa je zasedel Janko Gobbo (JK Pirat). Med mladinci je zmagal Jure Zule PK Pirat). V match-race-u (ekipno tekmovanje) je bila najuspešnejša ekipa v sestavi: Iztok Premru LIK Pirat), Elvis Vičevič, Robert Grubisa in Željko Vrankovič (vsi 3. Maj, Rijeka), drugo mesto so si prijadrali Lenko Jakelič PK Mornar, Split), Ante Kovačevič (Zenta, Split), Franko Jeličič in Aleks Jeličič (oba JK Pirat), na tretje mesto pa so se uvrstili Janko Goboo, Matjaž Munda, Miro Zule in Anže Žnidar, vsi iz JK Pirat. Odprtega državnega prvenstva se je letos udeležilo 17 modelarjev, od tega 12 sloven¬ skih, ki pa so bili vsi iz enega kluba - JK Pirat, zato je prvenstvo prej dajalo vtis odprtega klubskega tekmovanja kot pa državnega pr¬ venstva. Upajmo, da se bo krog ljubiteljev te panoge razširil in bomo prihodnje leto na Bledu lahko videli še kakšnega novega tek¬ movalca iz drugega konca Slovenije ter da bo tudi gledalcev več kot letos. Že vrsto let potekajo v nekaterih obmorskih krajih Italije, Hrvaške in Slovenije tekmovanja za prvenstvo severnega Jadrana, ki se ga udeležujejo tekmovalci. Sem štejejo regate na Reki (19. marca), v Monfalconeju (2. aprila), Cavazzu (14. maja), Omišlju (1 1. novembra) in v Portorožu (1. oktobra). Letos je med 52 tekmovalci največ točk zbral Italijan Giovanni Andreatta (AS Nautilago, Cavazzo), na odlično drugo mesto se je uvrstil naš Iztok Premru PK Pirat), na tretje mesto pa Dario Scaglia (LN(, Trst). Druge uvrstitve naših mode¬ larjev: D. Černe (8.), J. Zule (10.), Munda (14.), M. Zule (23.), F. Jeličič (24.), A. Jeličič (25.), Koler (38.), A. Černe (42.), Gobbo (42.), Drinovec (47.), T. Černe (48.) in S. Černe (50.). Rok Zupančič 2 • TIM 4 • december 1995 REPORTAŽA Državno prvenstvo mladih letalskih modelarjev Murskosoboški modelarji osvojili pet medalj Organizacijo državnega prvenstva mladih modelarjev v kategorijah prosto- letečih modelov je letos prevzel Aeroklub Nova Gorica v_sodelovanju s Klubom mladih tehnikov Šempeter. Tekmovanje je potekalo 8. julija na Lijaku pri Novi Gorici. Organizacija tek¬ movanja je bila na visoki ravni, za kar gredo organizatorju vse pohvale. Sode¬ lovalo je 45 tekmovalcev iz 5 klubov, članov Letalske zveze Slovenije. Vremen¬ ske razmere tekmovalcem niso bile pre¬ več naklonjene. Izrazite termike ni bilo veliko, visoka temperatura ozračja pa je večino tekmovalcev kar precej utrudila. Presenečenj tudi letos ni bilo. V vrhu so bili spet tekmovalci iz Murske Sobote, ki so osvojili kar pet medalj. Prisotne je še posebej razveselilo, da so izvedbo tek¬ movanja finančno podprji številni spon¬ zorji iz Nove Gorice in Šempetra. Tako so vsi udeleženci tekmovanja prejeli na¬ grade, najboljši tekmovalci pa še pokale organizatorja in medalje LZŠ. Zaključek tekmovanja s podelitvijo na¬ grad in priznanj je bil pred hotelom Per- la. Po naporni tekmi pa so se mladi tek¬ movalci, verjetno bolj kot nagrad, raz¬ veselili kosila - slastne pice in hladne ko¬ kakole, ki ga je organizator zagotovil za vse udeležence. Otokar Hluchy Spominski posnetek udeležencev mladinskega DP pred hotelom Perla v Novi Gorici Rezultati: Kategorija F1H do 16 let: 1. Rok Horvat, AK Murska Sobota 2. Bojan Gjerek, AK Murska Sobota 3. Daniel Fuhs, Murska Sobota Ekipno F1 H: 1. AK Murska Sobota 2. KMT Nova Gorica 3. ALC Kategorija F1A do 18 let: 1. Andrpj Vogrin, AK Murska Sobota 2. Urh Černigoj, AK Ajdovščina 3. Bojan Gjerek, AK Murska Sobota Ekipno F1 A: 1. AK Murska Sobota 2. AK Ajdovščina 3. ALC UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. decembra 1995 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Maja in Luka Orešnik, Delavska 8, 64226 Žiri, Filip Novak, Hrastje 138, 64000 Kranj in Miran Ščančar, Batonci 97, 69231 Beltinci. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: _ Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. TIMOVI NAČRTI KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo ponovno na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model Basic 4 Star.496,00 TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Lipa 1 .496,00 TIMOV NAČRT 3 RV-jadralni model HOT-94 .500,00 Načrte lahko naročite na naslovu uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Poleg načrtov vam iz našega knjižnega pro¬ grama priporočamo še naslednje izdaje: D. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja).2940,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO .3150,00 R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO. 1995,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420,00 MIZARJENJE.840,00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI .... 2100,00 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA ...1260,00 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE. 3990,00 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20% popusta. TIM 4 • december 1995 • 3 PRILOGA Super loki dart Super loki dart je majhna meteorološka sondažna raketa, ki jo je razvila ameriška firma Space data Corporation. Raketo sestavljata prva stopnja super loki z motorjem na trdo gorivo in zgornja stopnja dart, ki je brez pogona. Dart je v bistvu sonda z instrumentalnim tovorom. Te rakete izdelujejo v velikem številu in jih tedensko izstreljujejo iz Nasinega centra VVallops Island v Virginiji. Pred lansiranjem vsako raketo pregledajo in kalibrirajo, da zagotovi¬ jo brezhibno delovanje vseh komponent. Rakete izstreljujejo iz poseb¬ nega lanserja, ki ima tirnice zvite, tako da se raketa zasuče za 1 80° , ko zapusti lansirno napravo. S tem je zagotovljeno njeno rotiranje okoli vzdolžne osi in drugi mehanizmi za to niso potrebni. Motor prve stopnje super loki deluje 6,5 sekund, po končanem gore- nju pa aerodinamične sile ločijo »buster« od zgornje stopnje dart, ki se zaradi vztrajnosti vzpenja še dobršen del leta do največje višine prib¬ ližno 6000 m. Dart lahko nosi najrazličnejšo instrumentalno opremo. Najbolj običajen tovor je trak kovinske folije, ki se loči na največji viši¬ ni in ga nato spremljajo z radarjem ter opravljajo meritve vetrov na velikih višinah. Uporablja se tudi radijska sonda, ki med letom oddaja podatke o vlažnosti in temperaturi ozračja. Ne buster ne sonda nimata nikakršnega pristajalnega sistema in po opravljeni nalogi prosto pada¬ ta na zemljo, predvidoma v morje oziroma puščavska območja. Sredi sedemdesetih let so te rakete redno izstreljevali v okviru daljšega pro¬ grama vremenskih opazovanj. Zaradi majhnih dimenzij, dobrih lastnosti in zanesljivosti ter eno¬ stavne priprave za let (pa tudi nizke cene) jo pri Nasi še vedno množično uporabljajo za atmosferske raziskave. Nekaj pojasnil za graditelje makete Sonda dart, z izjemo dela s stabilizatorji, je obdana s termično oblo¬ go z grobo teksturo. Debelina plašča na spodnjem delu (v dolžini 20 cm) se giblje med 0,5 in 1,5 mm, nato ostaja nespremenjena (1,5 mm) do konca trupa in se do vrha glave popolnoma stanjša. V odprtini nad nalepko dart je tripinski konektor. Na nasprotni strani pa je manjša luknja, v kateri je vijak za nastavitev frekvence. Stabilizatorji sonde so vstavljeni v utore na repnem delu in pritrjeni s po tremi okroglimi zatiči. Stabilizatorji imajo oster vpadni rob, ki je širok 5,8 mm. Konusni adapter na vrhu spodnje stopnje daje vtis valovite površine, vendar je pravilne oblike. Navidezni obroči so le posledica površinske obdelave in jih je treba upoštevati pri barvanju makete. Rjava pasova na repu sonde dart in ohišju motorja spodnje stopnje sta plastična dela in nista barvana. Podatki o barvah Sondo dart barvamo s polsijajno svetlosivo barvo. Stabilizatorji sonde dart in zgornjega dela konusnega adapterja so srebrni (aluminij). Pasova na sondi in spodnji stopnji sta motnorjava. Za spodnjo stopnjo loki in prehodni odsek uporabimo motno belo barvo. Oznaka z napisom »501-12 DATASONDE« (v načrtu označena z »E«) je nalepljena na vrhu oznake »BODY ASSY«. (D). Nalepke, označene z B, C, D in E, imajo črne napise na polsijajni beli podlagi. Izjema je nalepka A (»super loki«), ki je tiskana v modri barvi in prav tako na beli toda sijajni podlagi. Opozorilo modelarjem Super loki dart je sicer neke vrste dvostopenjska raketa, vendar je na tekmovanjih ne moremo prijaviti za dvostopenjski let, kajti nobena sonda dart ni imela lastnega pogona. Viri: Dokumentacija NAR za izdelavo makete super loki dart Rockets of the world Jože Čuden 4 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO "TOMV" - časovno stikalo za prostoleteče modele Modelarji, ki se ukvarjajo s prosfo- letečimi modeli, dobro vedo, kaj se lahko zgodi z modelom, ki leti v termičnem dvi¬ ganju. Model leti višje in višje, hkrati pa ga veter odnaša vedno dlje. Ce na mode¬ lu nimamo vgrajenega sistema za pove¬ čanje njegove hitrosti padanja, ga kaj kmalu ne vidimo več in običajno je iz¬ gubljen. Risba 1. Delovanje determalskega sistema Sistemu za povečanje hitrosti padanja modela pravimo v modelarskem žargonu "determalizator" ali "determal". Njegovo delovanje je preprosto. Po določenem času letenja se spremeni kot horizontal¬ nega stabilizatorja, zračni upor se po¬ veča in model ne leti več normalno (Risba 1). Horizontalna hitrost se zaradi upora močno zmanjša, hitrost padanja pa močno poveča; model se začne spuščati podobno kot padalo. Spremembo kota horizontalnega stabi¬ lizatorja lahko dosežemo na dva načina. Pri prvem, ki je mnogo starejši, počasi goreča bombažna vžigalna vrvica prež¬ ge tanko gumico, ki drži stabilizator v pravilnem položaju. Kot stabilizatorja se spremeni in model začne padati. Ta eno¬ stavni način pa ima precej slabosti. Toč¬ no dolžino vžigalne vrvice težko določi¬ mo, vedno moramo nositi s seboj vžigal¬ nik, v močnejšem vetru nam prižiganje vr¬ vice povzroča težave, lahko pa se celo zgodi, da namesto vžigalne vrvice priž¬ gemo rep modela. Na tekmovanjih se nam pri štartanju modela običajno mudi in napake so pogoste. Modelarji so zato iskali drugačno rešitev in jo seveda tudi našli. Pri drugem načinu za pravilno lego sta¬ bilizatorja poskrbi najlonska nit, ki pove¬ zuje zadnji rob stabilizatorja s posebnim časovnim mehanizmom. Ta mehanizem, modelarji mu pravimo tudi "knips" ali "ti- mer", je časovno stikalo, ki po določe¬ nem času sprosti najlonsko nit, zaradi če¬ sar se model začne spuščati. Za različne vrste prostoletečih modelov se seveda uporabljajo različna stikala. Nekatera so enostavna, enofunkcijska, njihova nalo¬ ga je le aktiviranje determala. Na zahtev¬ nejših tekmovalnih modelih pa se uporab¬ ljajo večfunkcijska stikala, ki omogočajo, da se v točno določenih trenutkih spre¬ menijo položaji smernega krmila, da se spremeni kot horizontalnega stabilizator¬ ja, kot krila itd. Za manj zahtevne prostoleteče modele, npr. za modele kategorije A-1 in modele s C0 2 -motorjem, povsem zadošča eno¬ stavno enofunkcijsko stikalo. Takšna pro¬ dajajo tudi večji proizvajalci, kot so Grau- ner, Robbe, Multiplex itd., in jih lahko upimo v trgovinah z modelarskim mate¬ rialom. Zal so razmeroma težka, okrog 20 g, pa tudi njihova cena je precej za¬ soljena. Model kategorije A-1 dodatno težo 20 g običajno "prenese" brez te¬ žav, za modele s CC^-motorji pa so ta stikala že pretežka. Problem s težo stika¬ la pa ni nerešljiv, celo nasprotno, rešitev je preprosta, povrhu vsega pa še poceni. Takšno lahko in ceneno stikalo si lahko iz¬ delamo sami iz otroške igračke. Tovarna TOMY z Daljnjega vzhoda iz¬ deluje cenene male igrače z mehaniz¬ mom za navijanje. Izbor teh igrač je zelo velik, od pingvina, ki čofota po vodi, do vesoljskega taksija, ki vozi sem in tja ter odpira in zapira prtljažni prostor. Meha¬ nizmi v teh igračah so izdelani iz zelo kakovostne umetne mase in so primerni za predelavo v modelarsko stikalo. Pre¬ delava mehanizma zahteva nekaj orodja in dokaj spretne roke, zato svetujem, da se je lotijo le spretnejši. Sestavni deli takš¬ nega stikala so zelo drobni in vsaka upo¬ raba sile je lahko usodna. Na sliki 1 lah¬ ko primerjate velikost lokomotive TOMY in delov stikala s kovancem za en tolar. Zaradi majhnih dimenzij je sestava stikala narisana v merilu 2 : 1 (Risba 2). Na sestavnici so podane tudi vse važnej¬ še kote in sestavni deli. Stikalo sestavlja¬ jo: 9 6 3 1 4 5 1 - mehanizem TOMY 2 - nosilna plošča (aluminij 43 x 21 x 0,4) 3 - časovni vijak (najlon M 6 x 6) 4 - ročica (jeklo 0 0,5 x 60) 5-zaporna ročica (aluminij 11x11 x0,6) 6 - vijak (medenina M 1,4 x 5) 7 - vijak (medenina M 1,4 x 10) 8 - vijak (medenina M 1,4 x 3) 9 - podložka (aluminij 6x4x1 - 2 kosa) 10 - podložka M 1,4 1 1 - podložka 12 - vijak (M 1,4 x 12) 13 - cev (medenina 0 3 / 0 1,5 x 5 ) 7 8 2 Risba 2. Sestavnica časovnega stikala TIM 4 • december 1995 • 5 MODELARSTVO Slika 1. Lokomotiva TOMY in deli stikala Izdelavo časovnega stikala začnemo tako, da si naprej priskrbimo ustrezno igračko TOMY. Glede na njihovo cene¬ nost je najbolje, če kupimo novo. Upora¬ bimo pa lahko tudi tisto, ki smo jo našli med starimi igračami, le mehanizem mora biti brezhiben. Igračo pazljivo raz¬ stavimo in mehanizem izvlečemo. Obi¬ čajno to ne gre brez skalpela, saj so igrače dobro zlepljene. Mehanizem na¬ vijemo in ugotovimo, ali še vedno brez¬ hibno teče; takega, ki se zatika, za stika¬ lo ne moremo uporabiti. Razbremenjen mehanizem, ki ne poga¬ nja več igračke, teče prehitro, da bi ga lahko uporabili na modelu; poskrbeti mo¬ ramo, da bo tekel počasneje. Njegova hitrost je odvisna od frekvence nihanja nemirke. To je element, ki je povsem na koncu reduktorskega sistema mehanizma in s svojim nihanjem ustavlja zaporno ko¬ lesce (Risba 3). Za tiste, ki ste že poza¬ bili: frekvenca je število nihajev v časovni enoti. 12 13 Risba 3. Mehanizem z utežjo nemirke Frekvenca nihanja nemirke je odvisna od njene mase; nemirka z manjšo maso niha z višjo frekvenco in obratno. Za upo¬ rabo v stikalu bomo maso nemirke pove¬ čali z ustrezno utežjo. Iz mehanizma naj¬ prej potegnemo gred za navijanje, nato pa ga previdno razstavimo. V nemirko pazljivo zvrtamo luknjo 0 1 mm in vanjo vrežemo navoj M 1,4. Z žagico za kovi¬ no od medeninaste ali bakrene cevke premera 3 mm in luknjo približno 0 1,5 mm odrežemo košček, dolg 5 do 6 mm. Če ustrezne cevke ne najdemo v našem "skladišču", si pomagamo tako, da v kos 3-milimetrske medeninaste žice za trdo lotanje zvrtamo luknjo. Ta košček cevi bo utež nemirke (del 13), nanjo pa jo pritrdi¬ mo z vijakom M 1,4x7 mm (del 1 2). Če vijaka s tako majhnim premerom nima¬ mo, ga lahko nadomestimo z ustreznim drobnim samoreznim vijakom ali pa utež narahlo prikovičimo na nemirko kar s koščkom aluminijaste žice premera prib¬ ližno 1,5 mm. Pri tem si lahko pomaga¬ mo tudi s cianoakrilatnim lepilom, vendar ga moramo nanašati zelo previdno, da ne "zapacamo" osi nemirke. Nekatere izvedbe mehanizmov imajo podaljšane kovinske osi za pogon ele¬ mentov igračke. Če je potrebno, osi skraj¬ šamo in mehanizem ponovno sestavimo. Najprej sestavimo reduktorski del, nato pa namestimo še vzmet in gred za navi¬ janje. Preverimo delovanje, in če je vse v redu, se bo mehanizem s težjo nemirko odvijal približno 130 do 160 sekund. Gred za navijanje se bo med odvijanjem mehanizma zavrtela za približno 6 obra¬ tov. Izdelavo stikala nadaljujemo z obdela¬ vo vijaka glavne gredi (del 3). Na običaj¬ nih stikalih zataknemo ročico pod kon¬ trolno ploščo z utorom. Med delovanjem stikala se gred s ploščo zavrti za manj kot en obrat, ročica pa se sprosti skozi utor. Na našem stikalu pa se glavna gred zavr¬ ti večkrat, zato ročico zadržujemo z vija¬ kom. Med delovanjem se ročica pomika po vijačnici navzgor in se sprosti, ko pri¬ de do konca navoja. Čas aktiviranja pri stikalih z vijakom uravnavamo tako, da zataknemo ročico v nižji ali višji navoj vijaka. Vijak za naše stikalo izdelamo iz pla¬ stičnega vijaka M 6, ki jih uporabljamo za montažo pohištva, še boljši pa so najlon¬ ski vijaki, ki se v modelarstvu uporabljajo za montažo kril na trupe modelov. V tak plastični vijak zvrtamo luknjo 0 1,5 mm, odrežemo košček, dolg približno 6 mm, in z vodnobrusnim papirjem obrusimo za¬ četek in konec vijaka. Ker je vzpon vijaka 1 mm, je na njem 6 navojev, kar ustreza številu obratov mehanizma. Naslednja faza je izdelava nosilne plošče stikala (del 2). Izdelamo jo iz alu¬ minijaste pločevine, debele 0,4 do 0,5 mm. Pri tem si pomagamo z dobrimi škar¬ jami za pločevino, s primerno rezljačo in ilami. Na eni strani plošče je podaljšek, i bo služil kot tečaj ročice. Na risbi 2 je narisan črtkano. Podaljšek s kleščami za¬ krivimo okrog ravne jeklene žice 0 0,5 mm, nato pa žico izvlečemo in v ploščo zvrtamo luknji 0 1,4 za vijaka 6 in 7, luknjo 0 1 z navojem M 1,4 za vijak 8, in luknjo 0 2,5 mm za glavno gred me¬ hanizma. Z vijakoma 6 in 7 mehanizem poskusno pritrdimo na ploščo in preveri¬ mo njegovo delovanje. Na spodnji strani plošče si zarišemo položaj uteži nemirke v obeh končnih legah. To nam bo v po¬ moč pri izdelavi utora za zaporno ročico mehanizma. Če boste za montažo meha¬ nizma na ploščo uporabili vijake dru¬ gačnega premera ali mehanizem prikovi- čili, morate ustrezno prilagoditi premer lukenj. Mehanizem snamemo in v nosilno ploščo zvrtamo še tri luknje za vijake, s 1A 5 Risba 4. Zaporna ročica, podložke, protimati- ca ročice katerimi bomo stikalo pritrdili na trup, nato pa se lotimo izdelave zaporne ro¬ čice 5 (Risba 4). Z rezljačo in pilami jo izdelamo iz košč¬ ka aluminijaste pločevine, debele 0,6 do 0,8 mm, in s kleščami ukrivimo samo ozek trak, ki bo ustavljal nemirko stikala. Luknja za pritrditev na ploščo mora biti prilagojena pritrdilnemu vijaku ali kovici. Slaba stran pritrditve s kovico je v tem, da stik sčasoma popušča in ročica ne ostaja več v želeni legi. Pritrditev z vija¬ kom pa dopušča, da vijak po potrebi pri¬ vijemo in stik znova utrdimo. Zaporno ročico poskusno pritrdimo na spodnjo stran nosilne plošče in določimo točno lego utora za zaporo. Na tem mestu v nosilno ploščo zvrtamo luknjo premera 2 mm in s pilami obdelamo utor. Na zapor¬ ni ročici zakrivimo še del, ki olajša aktivi¬ ranje stikala. Iz aluminijaste pločevine, debele 1 mm, izdelamo dve podložki (del 9), iz nekoliko tanjše pločevine pa še protimatico M 1,4 (del 1 0, risba 4). Slika 2. Oblika zaporne ročice Na nosilno ploščo pritrdimo zaporno ročico, med nosilno ploščo in mehanizem vstavimo obe podložki 9 in privijemo me¬ hanizem. Preverimo delovanje zaporne ročice, in če je potrebno, popravimo obli¬ ko utora tako, da je v sprednji legi ročice mehanizem stikala zaskočen, v zadnji pa sproščen. Obliko ročice za ustavljanje pa prilagodimo tako, da na utež nemirke ne pritiska s preveliko silo (Slika 2). 6 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO "Tornado" - model hidrogliserja za kategorijo hidro 1 Preostane nam še izdelava ročice 4 iz jeklene žice 0 0,5 mm. Naprej pravokot¬ no ukrivimo del, ki drsi po navoju vijaka in ga obrusimo z vodnobrusnim papir¬ jem. Nato določimo točno razdaljo od sredine vijaka do tečaja ročice in ročico znova pravokotno ukrivimo. Del, ki drsi v navoju, in del, ki se vrti v tečaju, morata biti vzporedna. Ročico vstavimo v tečaj, jo na spodnji strani tečaja spet ukrivimo in oblikujemo tako, da lahko nanjo prik¬ ljučimo najlonsko vrvico. S ščipalkami odščipnemo odvečno žico in konec roči¬ ce obrusimo. Slika 3. Časovno stikalo TOMY in kovanec za 1 SIT Slika 4. C0 2 -model s časovnim stikalom Naše časovno stikalo TOMY je tako gotovo; videti je približno tako, kot je prototip na sliki 3, težko pa je manj kot 5 gramov. Stikalo montiramo na primerno mesto na trupu modela, kjer bo lahko dostopno in zaščiteno pred prahom (Sli¬ ka 4). Od stikala do horizontalnega repa modela napeljemo še najlonsko nit in model je pripravljen za spuščanje. OPOZORILO: Ves naš trud je lahko zaman, če pred startom stikala ne navije¬ mo ali če ga pozabimo vključiti. Marjan Klenovšek Nemška firma Graupner že nekaj let izdeluje model hidrogliserja tornado v kompletu, ki ga poznajo po vsem svetu. Poganja ga elektromotor, kot vir energije pa služi 6 ali 7 akumulatorjev Ni-Cd. Skoraj ni tekmovanja v kategoriji hidro 1, kjer ne bi kdo z modelom tornada osvojil kakega vidnejšega mesta. V tej kategoriji tekmujejo modeli hidrogliserjev s 7 celi¬ cami Ni-Cd. Model je priljubljen pred¬ vsem zaradi zelo dobre oblike, optimal¬ ne velikosti, lahke konstrukcije in že sesta¬ vljenega trupa. Pri tem sta zlepljena spod¬ nji in zgornji del in pripravljena za kon¬ čno montažo notranje opreme. Izkušnje povedo, da je lahko prav lepljenje trupa, izdelanega iz plastike ABS, zelo zoprn posel. Ker je zlepljeno mesto šibka točka ladijskega trupa, morate kot prvo najti primerno lepilo. Pri lepljenju trupa najine¬ ga prvega hidrogliserja iz plastike ABS sva poskusila vsaj troje lepil, pa nobeno ni kaj prida držalo, a o tem kaj več kas¬ neje. Z modelom tornado tekmuje tudi letoš¬ nji svetovni prvak v mladinski kategoriji hidro 1 Christoph Kessler iz Nemčije. Po¬ leg njega so s tem modelom vozili vsaj še trije tekmovalci. Seveda si ga vsak mode¬ lar "prikroji" nekoliko po svoje, vendar je osnova za vse izvedenke tornadov trup. Model je lahko zelo hiter, vendar pa je njegova končna hitrost odvisna od mno¬ gih dejavnikov, najbolj seveda od upora¬ bljene kombinacije motor-akumulatorji- propeler. Že osnovni komplet in izvirni Graup- nerjevi deli zunanje in notranje opreme omogočajo veliko užitka ob vožnji. Ko pa model obvladamo, ga lahko po svojih izkušnjah spremenimo in dobimo še hi¬ trejše plovilo. Nekaj teh sprememb bomo tudi opisali. Pomembno je, da z osnovnim modelom naberemo čim več izkušenj, kajti modeli hidrogliserjev se zelo razlikujejo od tistih v kategoriji FSR-E-ECO. Bistvena razlika med obema je v načinu vožnje zaradi drugačnega položaja propelerja. Hidro- gliserji imajo med vožnjo skoraj polovico propelerja nad površino vode, zato je model pri štartu, ko je v vodi ves prope¬ ler, počasen in potrebuje nekaj metrov, da začne drseti. To se pri modelih FSR-E- -ECO zgodi že po nekaj decimetrih. Ta pojav večino modelarjev v začetku moti, Slika 1. Komplet hidrogliserja tornado vendar lahko s spremembami na modelu in opremi to pot zelo skrajšamo in pos¬ peški bodo neverjetni. Namen tega prispevka, kot tudi že na¬ črt hidrogliserja, izdelanega iz lesa, ki je bil objavljen v Timu št. 5 in 7, 1994/95, je popularizacija teh modelov. Pri nas se že nekaj let pluje in tekmuje le z modeli na podvodni pogon in jadrnicami. Le redki so se odločili za hidrogliserje, pa še ti so jih kaj hitro odstavili in jih imajo le za okras. S tem prispevkom bi rada spod¬ budila vse tiste modelarje, ki že imajo kakršenkoli hidrogliser ali ga želijo kupiti in izdelati, da ga dokončajo do te mere, da bi se lahko že v naslednji sezoni vsi skupaj srečali na Koseškem bajerju v Ljubljani, kjer bi izmenjali izkušnje. Kot ste morda že prebrali v lanskem Timu št. 8, so tekmovanja hidrogliserjev razdeljena v tri kategorije: hidro 1 - 7 celic Ni-Cd, hidro 2-12 celic Ni-Cd in hidro 3-20 celic Ni-Cd. Ker tudi cena modelov narašča s številom celic, predla¬ gava, da bi najprej organizirali tekme v kategorij hidro 1. V letu 1996 bi tako imeli le demonstracijska tekmovanja, kjer bi se modelarji navajali na start, vožnjo, prehitevanje in izogibanje z modeli. Vse je seveda odvisno od zanimanja, tek¬ movalna skupina pa mora imeti vsaj tri TIM 4 • december 1995 • 7 MODELARSTVO tekmovalce. Za vse druge informacije lahko pišete ali se oglasite ob petkih po 19. uri v Društvu modelarjev Ljubljane (DML) na Rimski 13 v Ljubljani. Tokrat bova opisala gradnjo modela tornada iz delov kompleta in izdelavo lastne opreme (os, krmilo, nosilec motorja itd.) ter dodala še nekaj nasvetov, kako izboljšati plovne lastnosti hidrogliserja. Opis kompleta tornada Komplet tornada vsebuje vse plastične dele modela, lesene dele, s katerimi nare¬ dite pritrditve in ojačitve, drobne dele (vijake, tesnilno gumo, jekleno žico za anteno, zaskočko za pritrditev pokrova itd), komplet modrih nalepk za okrasitev modela ter podroben načrt in opis iz¬ delave (Slika 1). Bistveni del celotnega kompleta je trup, ki ga zlepijo že v tovarni. Izdelan je iz plastike ABS (to je kopolimer Akrilonitril- Butadien-Stiren), ki je zelo odporna proti mehanskim obremenitvam. Štrleči robovi modela so sicer zelo dobro zlepljeni, ven¬ dar se pri trkih včasih zgodi, da zaradi preobremenjenosti na nateg počijo. Ker je model izredno majhen, pri tem misliva notranji volumen, v njem ne moremo na¬ mestiti vzgonskih teles (stiropora ali poli¬ uretanske pene). To pa pomeni, da se bo ob resni poškodbi lahko tudi potopil. Edi¬ no mesto, kamor lahko natlačimo koščke stiropora, sta prednja plovca. Če si ogledamo vse dele tornada, bo¬ mo ugotovili, da je v kompletu veliko de¬ lov, ki pripomorejo k lepšemu videzu, ni¬ majo pa nobene uporabne funkcije. To sta predvsem zračni kanal na pokrovu in zadnji spojler. V celoti sestavljen model je zanimiv, vendar na tekmah kaj kmalu ugotovimo, da so vsi štrleči in dodatni deli na njem popolnoma nepotrebni. Seveda je odločitev o tem, kako bomo model sestavili oziroma kaj vse bomo nanj nalepili, odvisna od okusa posamez¬ nika. Ob tem bi opozorila na pravila tekmo¬ vanja v kategoriji hidro 1, ki določajo, da mora biti model podoben nekemu pra¬ vemu hidrogliserju, kar tornado je. Tudi če bomo z modela tornada odvzeli nekaj "okrasnih" delov, bomo z njim lahko prav tako tekmovali na vseh prvenstvih, vključno s svetovnim. Na modelu pustimo Emupner TORNADO dolžina 560 mm Modellbau RV-hidrogli serzčTKitrostna tekmova n j a Graupnerjev katalog dobite pri zastopniku: p.p. 17, 61370 Logatec, tel.: (061) 742-233 le nekaj podrobnosti, kot so imitacija sprednjega stekla, izpuh in nekaj okras¬ nih nalepk in noben sodnik ne bo imel nič proti. Pri ogledu modela in načrta bomo kaj kmalu ugotovili, da je skoraj nemogoče karkoli postoriti v zadnjem zaprtem delu trupa. Na načrtu so vsi deli (sprejemnik, servomehanizem za smer, motor, akumu¬ latorji in regulator hitrosti) pritrjeni v sprednjem odprtem delu, ki se zapira s premičnim pokrovom. Ker to v sprednjem delu povzroči dokajšnji nered, priporoča¬ va, da nekatere dele vgradimo v zadnji del, seveda pa bomo morali zato na zad¬ njem delu trupa izrezati primerno odprti¬ no. Načrt predvideva zapiranje modela s pokrovom, ki ga potisnemo v režo, zates¬ njeno z gumo. Ta način je zelo preprost in učinkovit, saj je malo verjetno, da bo v model vdrla voda. Nad pokrov je pritrjen še zgornji del modela, ki celotni napravi da značilno obliko. Seveda so tudi tu možne poenostavitve, ki vplivajo na zmanjšanje teže. Predvsem se lahko izognemo premičnemu pokrovu, model pa zapremo samo z zgornjim delom, tega pa zatesnimo tako, da pokrov oble¬ pimo z lepilnim trakom. Opisani komplet tornada pa ne vsebu¬ je naslednjih delov: krmila, osi in obračalnega krmila (turn fin). Te ponuja Graupner v posebnem kompletu, v kate¬ rem je tudi elektromotor. Vse, razen elek¬ tromotorja, pa lahko izdelamo tudi sami. S tem bomo prihranili kar nekaj denarja, za prihranjeno vsoto pa si lahko privošči¬ mo zelo dober elektromotor. Doma izde¬ lana oprema pa ima še eno prednost. Pri izdelavi in preizkušanju se bomo veliko naučili o trimanju modela. Predvsem pa nikar ne obupajmo, če bo prvič drsel sla¬ bo ali pa sploh ne. Za dokončanje modela potrebujemo še naslednjo RV-opremo: servomotor (stan¬ dardni ali manjši), dvokanalni sprejem¬ nik, elektromotor po izbiri, elektronski regulator hitrosti, 6 ali 7 akumulatorjev Ni-Cd velikosti Sub C ter po želji še spre- jemniške akumulatorje 4,8 V (4 x 1,2 V). Ko pogledamo v notranjost modela se nam bo morda zazdelo, da vse te opre¬ me vanj ne bomo mogli namestiti, vendar nam bo z nekaj truda to gotovo uspelo. Izdelava in namestitev delov Postopek izdelave posameznih delov bova sicer opisala in v pomoč dokumen¬ tirala z nekaj slikami, ne bova pa poda¬ jala nikakršnih točnih mer za dele, am¬ pak samo bistvene mere, ki so pomemb¬ ne, da bodo plovne lastnosti kar se da zadovoljive. Ostalo je prepuščeno posa¬ mezniku, v oporo pa naj bo vedno prilo¬ žen originalni načrt. Če se le da, se drži¬ mo mer, ki so v načrtu, če pa bo treba kaj spremeniti, bova na to opozorila. Preden se lotimo izdelave delov, pos¬ kusimo v model položiti akumulatorje Ni- Slika 2. Pogled na krmo 1. Ojačitev krme 2. Glavni nosilec 3. Nosilec krmila 4 . Krmilo 5. Cevka za hladilno vodo 6. Cev pogonske osi -Cd, ki jih bomo uporabljali za pogon tor¬ nada. Ti morajo ležati v sprednjem delu trupa in kaj malo verjetno je, da bodo šli na svoje mesto. Zato moramo previdno obrezati nosilec iz vezane plošče, ki je že prilepljen v model. Ne obrežemo ga preveč, kajti s tem bomo oslabili prečno trdnost modela. Ko akumulatorje namesti¬ mo na svoje mesto, nosilec prepojimo z redkim cianoakrilatnim lepilom (v nada¬ ljevanju CA-lepilo), ki ga nekateri imenu¬ jejo tudi sekundno lepilo ali po domače "cak", da bo nosilec bolj čvrst. Že omenjeni zadnji zgornji del trupa izrežemo v obliki kvadrata, najmanj 5 mm od notranjega roba. Skozi to odprti¬ no bomo zlahka namestili servomotor, zadnjo učvrstitev in os. Kos ABS-a, ki smo ga izrezali, prihranimo, ker ga bomo potrebovali pozneje. Sledi ojačitev zadnje stene (krme). Na krmi so pritrjeni: krmilo, os, tesnilna manšeta in cevka za zajem hladilne vode (Slika 2). V kompletu je za_ ojačitev na¬ menjen kos vezane plošče. Se preden ga nalepimo v model, je priporočljivo, da okrepimo krmo tudi z zunanje strani. V tem primeru moramo z grobim brusilnim papirjem odbrusiti lepilni rob ter na to površino nalepiti kos ABS-a debeline 0,5 mm, ki nam je ostal od prej (Slika 2, ozna¬ ka 1). Obe ojačitvi prilepimo na krmo z gostim CA-lepilom. To lepilo uporabljaj¬ mo za lepljenje večine delov modela. Ker se trdi počasi, imamo tako še dovolj časa, da dele točno namestimo na svoja mesta. To lepilo se je izkazalo kot naj¬ primernejše, uporabno pa je tudi lepilo Stabillit express, vendar ga prej presku¬ site na koščkih plastike ABS. Za lepljenje ABS-a ponuja UHU novo lepilo UHU acrylit, ki pa ga pri nas še ni mogoče kupiti. Nosilec osi in krmila izdelamo iz kosa aluminija ali nerjaveče pločevine debe- 8 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO line 0,5-1,5 mm, odvisno od uporablje¬ nega materiala (Slika 2/2, št. 1). Nosilec skrivimo tako, da bo segal od sredine modela do roba. Za pritrditev na model izvrtamo tri luknjice 0 3 mm, za pritrditev osi in krmila pa približno 6 mm dolgi vzdolžni odprtini širine 3 mm. Podolgo¬ vate izvrtine služijo za natančno nastav¬ ljanje (trimanje) položaja osi in krmila. Nosilec krmila (Slika 2/3) je izdelan iz kosa medeninaste ali nerjaveče ploče¬ vine, debele 0,5 do 1 mm. Na eno stran trdo prispajkamo cevko z notranjim pre¬ merom 3 mm, v katero bomo namestili krmilo. Oba^ nosilca sta spojena z vi¬ jakom M 3. Če model s krmilom udari ob oviro, se bo to odmaknilo in škode ne bo. Če je krmilo togo pričvrščeno na model, obstaja nevarnost, da bi odlomili krmo, kar pa zagotovo pomeni izgubo modela. O izdelavi krmila si lanko več pre¬ berete v Timu št. 7, 1994/95. Velikost in globina krmila naj bosta podobni, kot je na originalnem načrtu. Izdelamo ga iz kosa medeninaste ali nerjaveče plo¬ čevine, debele 0,5-1 mm, v katero trdo prispajkamo os s premerom 3 mm (Slika 2/4). Os naj bo od krme oddaljena 20 do 30 mm. Krmilo mora, če model pogledamo od strani, pokrivati propeler. Sprednji rob krmila nabrusimo v obliki klina, da zmanjšamo upor. Za hladilno cevko uporabimo alumini¬ jasto cev s premerom 4 mm, ki jo zvijemo v lok (Slika 2/5). V krmo zvrtamo luknjo, malo večjo od cevke, kot tesnilo pa uporabimo kar plastično cevko napeljave hlad ilne vode. Lok hladilne cevke obliku¬ jemo tako, da bo segal nad zgornji del propelerja; med vožnjo bo propeler potiskal vodo v cevko, odtok pa naredi¬ mo čim bliže motorju. Mesto pritrditve elektromotorja je dolo¬ čeno, spremenimo lahko le prvotni način pritrditve motorja (Slika 3). Motor pritrdi¬ mo na nosilec, ki ga izdelamo iz alumini¬ jaste pločevine, debele 1 do 1,5 mm, in enake širine, kot je premer motorja (prib¬ ližno 35 mm; Slika 3/1). Nosilec motorja je zvit pod takim kotom, da pride os čim laže v sklopko. Poglavitno pri izdelavi nosilca motorja je, da je ta nameščen čim niže; na ta način bo kot med osjo in mo¬ torjem zahtevano manjši, laže pa bomo tudi namestili akumulatorje v sprednji del modela. Če bomo nemestili nosilec previ¬ soko, se lahko zgodi, da akumulatorjev sploh ne bomo mogli vložiti v sprednji del. V takem primeru lahko odrežemo kakšen milimeter plastike trupa na spred¬ njem delu odprtine, pa bo mogoče šlo. Nosilec motorja lahko prilepimo na dno trupa z gostim CA-lepilom, še bolje pa je, če si naredimo nosilec s tremi vijaki in ga prilepimo na dno. Nosilec motorja z ma¬ ticami privijemo na omenjeni drugi no¬ silec. Za cev pogonske osi vzamemo mede¬ ninasto cev s premerom 5 mm (Slika 2/6). Ta mora segati do konca poševnega dela na dnu in še 20 mm prek krme modela. Na zadnji del cevi prispajkamo kos 0,5 mm debele pločevine, ki služi za pri¬ trditev na glavni zadnji nosilec z vijakom M 3 in matico. Pazimo, da bo sredina osi na začetku vijaka oddaljena od dna mo¬ dela prav toliko, kot je predvideno v načr¬ tu. To je pomembno zato, da bo model med vožnjo drsel vzporedno z vodno površino. Premajhna oddaljenost pov¬ zroči, da model z zadnjim delom "orje" po vodi in ne drsi, prevelika pa, da se lahko s sprednjim delom zapiči v valove. Preden cev prilepimo na svoje mesto, mo¬ ramo izrezati ali izvrtati luknjo v izbočeni del dna. Cev naj gre vanjo čim tesneje. Pritrdimo jo na glavni nosilec z vijakom M 3 in matico, nato pa jo prilepimo še z gostim CA-lepilom. Kot pogonsko os priporočava jekleno žico debeline 1,2 mm, ki se bo prilago¬ dila vsem napakam v soosnosti med mo¬ torjem in osjo. Jekleno žico moramo še dodatno vložiti v medeninasto cev z no¬ tranjim premerom 1,5 do 2 mm, ki služi kot vodilo. Se boljša je teflonska cevka, seveda če nam jo uspe kje najti. Ne upo¬ rabljajmo navadnih plastičnih cevk (poli¬ etilenske, PVC itd), ker se bodo zaradi trenja začele mehčati in celo taliti. Kako bomo izvedli pritrditev propeler¬ ja, je odvisno od tipa. Graupnerjevi pro¬ pelerji za hidrogliserje X 29, X 31, X 33 itd. imajo za pritrditev navoj M 4, Octuri- ni pa zarezo (drive dog; glej sliko 2). Vsekakor pa moramo izstružiti glavni ležaj, ki naj bo izdelan iz teflona dolžine 12-15 mm. Izvrtino ležaja prilagodimo načinu pritrditve propelerja. Octurin pro¬ peler mora imeti os s premerom 3,17 mm, tolikšna pa mora biti tudi izvrtina na ležaju. Os za pritrditev propelerja naj bo dolga približno 40 mm. Izvrtamo luknjo s premerom 1,2 mm 15 mm globoko in va¬ njo mehko prispajkamo pogonsko jekle¬ no os. Namazano jekleno os vstavimo v cevko in na drugi konec osi prispajkamo vmesnik, prilagojen notranjemu premeru sklopke na elektromotorju. Ker osi ne moremo več potegniti iz cevke, jo vzdržu¬ jemo tako, da jo po vsaki vožnji očistimo - prepihamo z VVD-40. Če bomo na to pozabili, bo jeklena os zarjavela in jo bomo morali kmalu zamenjati. Pred vsa¬ ko vožnjo jo namažemo s teflonsko mas¬ tjo, z vrhnje strani pa vanjo kanemo ne¬ kaj kapljic redkega olja. Slika 4. Servomotor in krmilni vzvod Servomotor lahko prilepimo na trup z obojestranskim lepilnim trakom, ki je pri¬ ložen kompletu. Priporočljivo je, da za servomotor izdelamo nosilca iz vezane plošče ali kosa plastike, ki ju prilepimo na trup in dno (Slika 3/3 in 4). Servo¬ motor nanju privijemo z dvema vijakoma M 3. Mesto za pritrditev izberemo tako, da bomo lahko v model spravili še drugo opremo. Ko pritrdimo servomotor in krmilo, se lahko lotimo montaže gumijaste uvodni- ce, skozi katero pride krmilni vzvod. Naj¬ prej izvrtamo luknjo za priloženi kos aluminijaste cevke, ki jo trdno prilepimo v krmo. Gumijasto uvodnico, ki jo tanko namažemo z lepilom, nataknemo na cev z notranje strani. Ker lahko pri trku ob trdi plavajoči predmet ali drug model zvi¬ jemo krmilo, priporočava, da na krmil¬ nem vzvodu ukrivimo del v obliki črke U (Slika 4), ki bo vsaj delno varoval ser- vomehanizem. Slika 3. Pogled v notranjost tornada: 1. Nosilec motorja, 2. Regulator hitrosti, 3. Servomotor, 4. Sprejemnik TIM 4 • december 1995 • 9 MODELARSTVO Slika 5. Obračalno krmilo na desnem plovcu Obračalno krmilo (ang. turn fin) nare¬ dimo iz kosa 1 mm debele aluminijaste pločevine (Slika 5). Sestavljeno je iz dveh delov: kotnika, ki je privit na trup modela, in obračalnega krmila, ki ju spojite z vijakom M 3. Pri izdelavi upoštevamo načrt proizvajalca (velikost, nagnjenost). Rob obračalnega krmila obvezno naostri¬ mo. Od njegove velikosti je odvisna sta¬ bilnost modela v zavojih; preveliko obračalno krmilo povzroča nezaželen upor, premajhno pa nestabilnost v zavo¬ jih. Zadnjo stranico desnega plovca pred montažo kotnika okrepimo s kosi plastike ABS, ki jo prilepimo s CA-lepilom. Kotnik pritrdimo s priloženimi samoreznimi vija¬ ki. Pred montažo preverimo, ali je^obra- čalno krmilo soosno z modelom. Če ni, moramo smer popraviti s krmilom, to pa pomeni nekaj izgube pri hitrosti. V kotnik naredimo podolgovate odprtine, tako da bomo model lahko preizkušali z različni¬ mi nakloni obračalnega krmila (kot med obračalnim krmilom in vodno gladino). Kot je odvisen od hitrosti modela in raz¬ mer na vodi. Večji kot pomeni, da bo model v zavoju stabilnejši, toda zato ne¬ koliko počasnejši. Pa še kratek nasvet: tako kot letalske modele moramo tudi modele hidrogliserjev voditi tekoče, brez sunkovitih gibov krmilne ročice na RV- oddajniku. Drseči model se dotika vode samo v treh točkah, zato ga lahko vsak sunek prevrne. Na oba plovca z gostim CA-lepilom nalepimo že izrezane kose drsnih plošč iz plastike ABS, kot je prikazano na to¬ varniškem načrtu. Pred lepljenjem površi¬ no rahlo pobrusimo s finim brusilnim pa¬ pirjem in očistimo s krpo. Pomemben je notranji rob drsne plošče, ki naj bo pomaknjen približno 1 mm čez rob plov¬ ca. Drsne plošče (an. ride pads) z ostrimi robovi odrežejo vodno površino, da ob plovcih ne prihaja do vrtinčenja vode. Model se na vodni površini dvigne više, zaradi manjšega upora pa se poveča njegova hitrost. V notranjost modela namestimo še pre¬ ostalo RV-opremo - sprejemnik (Slika 3/4) in regulator hitrosti (Slika 3/2). Pri tem pazimo, da ostane težišče na predvi¬ denem mestu - po načrtu. Lahko je po¬ maknjeno malo naprej, nikakor pa ne preveč nazaj. V tem primeru bo model zelo težko začel drseti. Vodnike za povezavo med akumulator¬ ji, regulatorjem hitrosti in elektromotorjem Slika 6. Izdelan model tornada ločimo od povezav antene, sprejemnika, regulatorja hitrosti in servomotorja. Ce se želimo izogniti raznim motnjam, upošte¬ vajmo pravilo, da naj bodo jakotokovne povezave - tiste, ki vodijo na motor, vsaj za 2 cm oddaljene od šibkotokovnih - tis¬ tih, ki so povezane s sprejemnikom. To je v tornadu sicer zelo težko doseči, vendar nam bo z nekoliko truda le uspelo. Aku¬ mulatorje v sprednjem delu moramo učvrstiti s kosom stiropora, da med vož¬ njo ne bi poskakovali. Sicer pa moramo vse dele dobro pritrditi, da med vožnjo čez valove ne bi prišlo do premikanja RV- opreme. Sprejemniško anteno lahko pritr¬ dimo na trup ali pokrov modela, kamor lahko namestite tudi miniaturni RV-spre- jemnik. V pokrovu je sprejemnik vsaj del¬ no zavarovan pred vodo. Pokrov modela oz. celoten zgornji del mora biti vodotesen. Pred drsenjem se potopi ves zadnji del do roba modela, zato rob pokrova oblepimo z lepilnim tra¬ kom. Zaprt model tornada, ki sva ga izdelala, je prikazan na sliki 6. Kakšen elektromotor je najprimernejši za pogon tornada? Tekma traja 4 minu¬ te, in če prištejemo še 15 sekund do lete- čega starta, je tekma kljub temu krajša kot v kategoriji FSR-E-ECO, zato je elek¬ tromotor lahko bolj požrešen. Ker v kate¬ goriji hidro 1 ni omejitve motorja, lahko uporabite tudi take z magneti iz zlitin SmCo ali NdFeB. Uporabni so feritni mo¬ torji tipa 540 z 1 2 do 15 ovoji, tipa 550 (npr. LRP Hydro) in samarijevo-kobaltovi motorji (Astro, Keller ...). Motor naj ima pri polni obremenitvi od 15.000 do 20.000 vrtljajev/min. Optimalno obre¬ menitev motorja bomo našli s spreminja¬ njem velikosti in naklona propelerja. Ker skozi elektromotor teče v povprečju okoli 30 A, moramo izbrati ali narediti ustre¬ zen regulator hitrosti. Priporočava hlajen¬ je z vodo, ker bo tako notranja upornost regulatorja manjša. Če obenem hladimo tudi motor, bo ta po končani vožnji hladen in pripravljen za naslednjo vož¬ njo. Hidrogliserji uporabljajo superkavita- cijske propelerje. Ne poskušajmo z obi¬ čajnimi podvodnimi propelerji, ker bomo zelo razočarani. Superkavitacijski prope¬ lerji imajo oznako X. X 29, X 30 so Graupnerjevi propelerji, X 427, X 430 pa Octurini. Propeler mora imeti oster sprednji in zadnji rob ter ostro konico, to je prehod z zadnjega roba na obod. Za prvo vožnjo uporabimo najmanjši prope¬ ler. Prvi trenutek, ko bomo pognali motor, bo propeler začel kavitirati, model se bo začel počasi premikani naprej in dvigo¬ vati iz vode. Če se ne bo dvignil iz vode ali pa bo drsel zelo počasi, poskusimo z večjim propelerjem. V idealnem primeru mora model drseti po sprednjih plovcih in propelerju ter biti vzporeden z vodno gladino. Ko dosežemo, da se model dvi¬ gne nad vodo, vidimo, kakšna je razlika med modeli na podvodni pogon in hidrogliserji. Ko bo model že drsel, pa lahko poskusimo še z večjim propeler¬ jem. Pogosto je tako, da v tem primeru histrost modela naraste, čas vožnje pa je le malo krajši. Kot vir napajanja so za hidrogliserje idealni akumulatorji Sanyo 1700 SCRČ. Imajo dovolj veliko kapaciteto in relativno majhno notranjo upornost, da lahko štiri minute teče tok 30 A ne da bi se pretira¬ no segreli. Priporočljivo je, da so si aku¬ mulatorji po karakteristikah čim bolj po¬ dobni, da ne bi prišlo do preobremenitev posameznih celic. Komplet modela hidrogliserja tornado lahko kupite v modelarskih trgovinah: Mladi tehnik Gasilska oprema in Nebec hobi v Ljubljani ter Japry v Mariboru. Janez in Miha Holc TIMOVI OGLASI PRODAM vodno hlajen regulator hitrosti SCI nautic card 1000/1200 A, primeren za tekmovalne modele čolnov (16.500 SIT), polnilnik delta peak (modul) za 2800 SIT, polnilnik z integriranim vezjem maxim 713 (3500 SIT), akumulatorje Trinity world tech SCRC 8,4 V s kapaciteto več kot 2,1 Ah - uparjeni v odličnem staniu (1 1.000 SIT) ter zelo malo rabljen motor LRP super eco plus (10.500 SIT). Poleg tega prodam še model čolna FSR-E eco, izdelan iz ogljikovih in kev- larskih vlaken, z že vgrajeno osjo in krmi¬ lom. Miha Holc Archinetova 9 61000 Ljubljana Tel.: (061) 14-06-502 E-mail: janez.holc@ijs.si PRODAM Amigo CD-32, najcenejšo 32- bitno igralno konzolo s CD enoto, 2 MB RAM, 16 milijonov barv, 1 CD z dvema igrama joy paa. Prodam tudi CD za Amigo CD-32: micro- cosm, tower assault, litid devil, defender of the crown. Kupin pa motorno letalo z motor¬ jem. Možna menjava CD-32 za letalo. Mitja Senekovič Fram 140 62313 Fram Tel.: (062)601-134 10 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO Katamaran KIM I RC - krmili za plovca Obliko krmil prerišemo na nekoliko tršo 2 mm debelo balzo ter jih izrežemo, spnemo z bucikama in obrusimo po zu¬ nanjih robovih. Na enak način izdelamo tudi platišča iz 0,8 do 1 mm debele balze. Vodili za osi sta iz medeninaste cevke z notranjim premerom 2 mm. Z epoksid- nim lepilom ju prilepimo v odprtini, ki smo ju izvrtali devet centimetrov od zad¬ njega roba na plovcih. V plovca zepoksidnim lepilom prilepimo vodili za osi krmil, ki sta iz medeninaste cevke z notranjim premerom 2 mm. V utore na krmilih najprej vstavimo in prilepi¬ mo osi. Ko se lepilo posuši, krmilni površini obrusimo v simetrični profil in s kontaktnim le¬ pilom (UHU Greenit, Neostik SK 801) nalepi¬ mo še platišča iz 0,8 do 1 mm debele balze. Nato krmili večkrat prelakiramo in prekrijemo z japonskim papirjem. Povezave izdelamo iz 2 mm debele varilne žice, vzvode za premikanje krmil pa iz tanke medeninaste pločevine. Shematični prikaz delovanja krmil. Kadar želimo uporabljati samo krmili na plovcih, nadomestimo srednje krmilo s pomožno osjo, ki ji na enem koncu prispajkamo podložko. Krmili in povezave je treba zelo natančno ses¬ taviti in naravnati. Povezavi za krmili sta iz 2 mm debele varilne žice in ju je treba izdelati kar najbolj natančno. Na načrtu so vsi po¬ membni deli narisani v merilu 1 : 2. Pri sestavljanju si pomagajte s slikami. Dol¬ žino povezav je treba, zaradi natančno¬ sti in možnega odstopanja od širine mo¬ dela, določiti za vsak model posebej. Iz tanke medeninaste pločevine izdela¬ mo še vzvode za premikanje krmil, ki jih pazljivo prispajkamo na ustrezna mesta na nosilcih iz kovinskih delov lestenčnih spojk. Roman Zupančič Školjke in polžje hišice kot novoletni okraski Na novoletne smrečice običajno obesi¬ mo raznobarvne steklene ali plastične krogle in kroglice. Te vrste okraski so sicer lepi, toda zelo hitro se razbijejo, pa še dragi so. Zakaj ne bi letos sami naredili okraske za na smrečico? Naši okraski bodo nekaj čisto posebnega. Na sprehodu po gozdu lahko poleg kostanja in gob naberemo tudi prazne polžje hišice. Od poletnih počitnic na morju pa so nam prav gotovo ostale kakšne, že rahlo neprijetno dišeče školjke in morski polžki. Polžje hišice in školjke prekuhamo v kisu, da izgubijo neprijeten vonj, nato pa jih pisano ali enobarvno pobarvamo s tempera barvami. Okraski bodo še lepši, če bomo barve kombinirali z zlato in sre¬ brno bronzo, ki jo lahko kupimo kot flo¬ master ali pa jo nanesemo s čopičem. Pobarvane okraske prelakiramo z brezbarvnim lakom za nohte ali z lakom za keramiko in nanje pritrdimo nitke za obešanje. Naša novoletna smrečica bo tako res nekaj posebnega. Mateja Cerv TIM 4 • december 1995 • 11 MODELARSTVO Turbo junior 1:8 — VW hrošč in peugeot 205 Turbo junior je osnovni radijsko voden model avtomobila s poteznim zaganja- čem in motorjem 3,5 cm 3 italijanske to¬ varne Mantua model. Namenjen je začet¬ nikom in tekmovalcem v razredu junior, kjer zaradi nizke cene modelov nastopa vedno več tekmovalcev. Nekateri pa s te¬ mi modeli dosegajo zelo dobre rezultate tudi v močnejših razredih. V trgovini Nebec hobi ta model v kom¬ pletu z RV-napravo Sanwa dash-saber, servomotorji, motorjem 3,5 cm 3 , ki ga ob nakupu brezplačno utečejo in nastavijo, ter z vsem potrebnim priborom za vži- ganje motorja ponujajo za 49.800 SIT. Ob nakupu zagotavljajo servis in rezer¬ vne dele, ki jih v dveh dneh lahko dobite tudi po pošti. Model je zelo preprost za sestavljanje in ga tudi neizkušen modelar s pomočjo podrobnega navodila v slo¬ venskem jeziku sestavi v približno šestih urah. Edino pravilo je, da se morajo vsi gibljivi deli premikati povsem brez težav, saj bo avto le tako imel dobre vozne last¬ nosti. Vse vijake moramo močno priviti in zaradi vibracij zavarovati proti odvitju s posebnim lepilom (Lock). Model lahko vozi po vseh terenih in v ta namen mu lahko z vijaki za nastav¬ ljanje spreminjamo višino podvozja od tal. Izbiramo lahko tudi med več kot 15 vrstami plaščev iz gume ali sintetičnega materiala. Sintetični plašči so nekoliko dražji, vendar imajo precej boljši oprijem s podlago in daljšo življenjsko dobo. Kolesa lahko zamenjamo v zelo kratkem času in tako model v trenutku prilagodi¬ mo novi podlagi. B88888 iad8Q Motor, ki doseže 1,2 KM pri 23.500 vrtljajih/min, prenaša moč na zadnji kole¬ si prek avtomatske centrifugalne sklopke in model v nekaj sekundah požene do končne hitrosti 70 km/h. Spreten voznik lahko z njim vozi zelo hitro skozi ovinke, vendar pa je vozilce treba tudi ustaviti. Posebej začetniki naj pazijo, da to ne bo ob najbližjem pločniku, cestni svetilki ali kaki drugi oviri. Za zaviranje in ustav¬ ljanje skrbi kolutna zavora, ki deluje na gnani kolesi - pri štirikolesnem pogonu na vsa štiri kolesa. Za vzmetenje služijo pri hrošču vzmeti s plastičnimi blažilci, ki jih lahko nastavljamo tristopenjsko, peu¬ geot 205 pa ima oljne blažilce z vzmet¬ mi, ki jih z matico nastavljamo povsem zvezno. Prednost oljnih blažilcev se po¬ kaže pri neravnih terenih, kjer je model z njimi precej mirnejši, in pri hitri vožnji skozi zavoje, saj lahko bočno drsenje av¬ tomobila laže nadziramo z natančnejšim podvozjem. Poleg omenjenih oljnih bla¬ žilcev se podvozje peugeota 205 razli¬ kuje od hrošča še po vgrajenih krogličnih ležajih namesto drsnih, vse druge sestav¬ ne dele pa imata oba modela enake. Modelu zunanji videz daje karoserija, ki je narejena iz prozornega leksana in jo moramo še pobarvati. Pri tem opravilu imamo s kombinacijo barv in nalepk sko¬ raj neomejene možnosti. Paziti moramo, da uporabljamo barve, ki so odporne proti modelarskemu gorivu, saj se navad¬ ne barve v stiku z metanolom in nitrome- tanom, ki jih vsebuje gorivo, stopijo. Dodatna oprema Model turbo junior lahko z raznimi dodatki dogradimo v zelo sposobno tek¬ movalno vozilo. Osnovna dodatna opre¬ ma, po kateri segajo modelarji, da bi iz¬ boljšali vozne lastnosti svojega modela, je komplet za štirikolesni pogon. V njem dobimo prednji diferencial, pogonske gredi in izpuh, ki motorju omogočajo večjo moč. Model s pogonom na vsa štiri kolesa je veliko bolj vodljiv in neobčutljiv za teren, po katerem vozi. Za vožnjo po terenu (off-road) mu lahko vgradimo sre¬ dinski diferencial, ki vodljivost še iz¬ boljša. Oljni blažilci in komplet krogličnih ležajev za model hrošča izboljšajo vod¬ ljivost in zmanjšajo upore v pogonih. Za tekmovalno rabo je na voljo še cel kup drobnih dodatkov, kot so različna olja za amortizerje, sklopke, zobniški prenosi, stabilizatorji,..., ki vsak po svoje prispevajo k boljšemu rezultatu. V kate¬ goriji mantua-junior namreč niso dovo¬ ljeni posegi v motor in je rezultat naj¬ večkrat odvisen od iznajdljivosti modelar¬ ja, predvsem pa od tehnike vožnje. Poskrbljeno je tudi za zunanji videz modela, saj nanj lahko pritrdite vse karo¬ serije za modele v merilu 1 : 8. Najbolj priljubljene so: mercedes C, BMW M3 GTR, alfa romeo 155, ford escort coswor- th, lancia delta integrale, renault twin- go,... Sklep Turbo junior je primeren model za začetnika, saj je preprost za gradnjo, motor pa za zagon in nastavljanje ni zahteven. Poleg tega ga lahko po lastnih željah dograjujemo in predelujemo, zato nam z njim nikoli ni dolgčas. Model je tudi odlično vozilo za tekmovanja v svo¬ jem razredu, ki ima take omejitve, da je dirkanje z njim nekajkrat cenejše kot v drugih razredih in zelo atraktivno zaradi izenačenosti tekmovalcev in modelov. Kdor bi rad o modelu zvedel še kaj več ali si ga pobliže ogledal, mu bodo v modelarski trgovini Nebec hobi na Cesti Andreja Bitenca v Ljubljani (tel.: 061/51- 12 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO Okraševanje modelov <2. del) Obrezovalnik folije TIM-TF Prekrivanje modela s folijami je potem, ko obvladate osnovne zakonitosti te ve¬ ščine, dokaj hitro, čisto in predvsem pre¬ prosto opravilo. Površine delov modela (trup, repne površine, krilo ali eno izmed krmil) prekrivate z obeh strani s priprav¬ ljenimi kosi folije. Ti morajo biti zaradi lažjega nanašanja vedno nekaj večji od površine dela modela, zato jin morate sproti, pred naslednjim nanosom folije in po končanem prekrivanju, obrezati. Ro¬ bove posameznih površin vedno prekri¬ jete tako, da se prekrivata spodnja in zgornja folija na teh mestih. Najprej pre¬ krijete spodnjo površino dela modela, po¬ tem pa še zgornjo. Tako boste zagotovili, da bo obrezani rob zadnjega sloja folije ostal na spodnji ploskvi in tako neo¬ pazen. Potrudite se, da odvečno folijo obrežete čimbolj enakomerno, v ravnih linijah. To je mogoče le, če uporabite zelo oster modelarski nož, ki ga je treba med rezanjem vleči pod enakim nastav¬ nim in nagibnim kotom od začetka do konca reza, kar pa je s prosto roko dokaj težko. Namesto ravnega reza dobite viju¬ gast rob folije, ki ni najlepši. Odrezani rob folije se cesto tudi zatrga. Opisanim nevšečnostim se lahko izognete, če boste uporabljali obrezovalnik folije TIM-TF. Rezalnik naslonimo na rob trupa, nato pa ga potegnemo v smeri proti sebi. Rezultat je lepo in naravnost odrezan prekrivni rob folije. 5 TIM 4 • december 1995 • 13 MODELARSTVO Zasnovan je tako, da omogoča raven in enakomeren rez, četudi folije obrezujete ob zaobljenem robu dela modela. Nje¬ gova oblika dopušča obrezovanje tudi na težje dostopnih robovih, kot so stik smernega in višinskega repa ipd. Zaradi enostavnosti je obrezovalnik v celoti izdelan iz vezane plošče. Nanj z vijakoma M 2 pritrdite dve modelarski rezili, ki sta za določanje globine reza vzdolžno nastavljivi. Rezili sta povzeti iz programa maketarskega pribora firme Humbrol ali pa firme Excel in sta napro¬ daj kot rezervna kosa ali kot del rezalni¬ ka s kovinskim držalom. Kupite ju lahko pri Mladem tehniku - Gasilski opremi ali pa v trgovini Nebec hobi. Obrezovalnik TIM-TF je sestavljen iz dveh sklopov, ki sta prikazana na sestavni risbi. Prvi je nosilec rezil, katerega elementi so izde¬ lani iz 5 mm debele vezane plošče, drugi pa drsnik, ki je v celoti izdelan iz 3 mm debele vezane plošče. Drsnik določa raz¬ daljo med robom ploskve modela, ob kateri obrezujemo folijo, in konico rezila ter s tem širino prekrivnega spoja folije. Izveden je tako, da omogoča obrezova¬ nje folije v dveh širinah. Načrt prikazuje obrezovalnik, ki je prirejen za obrezo¬ vanje folije v širinah 2 in 5 mm. Širina reza folije je določena z debelino vezane plošče, iz katere je narejen kos, ki je na sestavnici označen s številko 6. Ce bi ta Rezalnik je primeren tudi za obrezovanje ele¬ mentov modela z ukrivljenimi robovi, kakršni so naprimer na repnih površinah letala piper. Na njegovi zgornji strani sem obrezal pre¬ krivni rob modre okrasne folije. Natančna vzdolžna nastavitev rezil prepreči, da bi za¬ rezal še v osnovno belo folijo. kos namesto iz 3 mm izdelali iz 2 mm de¬ bele vezane plošče, bi z obrezovalnikom lahko obrezali folijo v širinah 3 oziroma 5 mm. Postopek obrezovanja z njim je pre¬ prost. Drsnik obrezovalnika TIM-TF sesta¬ vite tako, da boste folijo lahko obrezali v želeni širini. Z vzdolžnim pomikom rezil nastavite globino rezanja, ki mora zago¬ toviti rezanje enega samega sloja folije. Nato drsnik sestavljenega obrezovalnika naslonite ob rob pravkar prekritega ele¬ menta in ga potegnete v smeri proti sebi. Izvedba obrezovalnika zagotavlja, da rez folije teče v ravni liniji. Izdelava obrezovalnika TIM-TF Načrt prikazuje sestavne kose obrezo¬ valnika v naravni velikosti. Različne bar¬ ve (raster) elementov pomenijo debelino vezane plošče, iz katere jih izdelate. Pri¬ poročam, da načrt fotokopirate in risbo posameznega elementa z lepilom UHU- Stic prilepite na vezano ploščo ustrezne debeline. Uporabo tega lepila med dru¬ gim priporočam tudi zato, ker bo kasneje pred sestavljanjem obrezovalnika papir dokaj preprosto odstraniti z lesa. Sledi rezljanje lesenih delov, vrtanje lukenj s premerom 2 mm in na koncu še lepljenje. Najprej zlepite dele nosilca rezil. Ko se lepilo posuši, nanj do omejevalnika potis¬ nite drsno ploščo (5), nato pa ob rob osnovne plošče (1) prislonite z lepilom namazani element (6). Tega z bucikami pritrdite na drsno ploščo (5) nato pa zlep¬ ljena kosa drsnika odstranite, da se lepi¬ lo posuši. Na ta način boste zagotovili pravilno lego sestavljenega drsnika. Aleksander Sekirnik Modelarski motorji z notranjim zgorevanjem (7. del) V današnjem nadaljevanju serije ses¬ tavkov o modelarskih motorjih bomo ne¬ koliko natančneje spoznali njihove izpuš¬ ne sisteme. Osnovna naloga izpušnega sistema pri večini modelarskih dvotaktnih motorjev je dušenje hrupa, ki ga povzroča delujoč motor. Ta hrup sestavlja več komponent: - hrup, ki ga povzroča propeler, - hrup zraka, ki ga vsesava motor, - hrup, ki ga povzročajo mehanski deli motorja, - hrup, ki ga povzroča gorenje goriva v glavi motorja, - hrup, ki ga povzročajo izstopajoči plini. Večina modelarskih dvotaktnih motor¬ jev prav dobro deluje brez dušenja hru¬ pa, vendar pa to ne navdušuje prebival¬ cev, ki živijo blizu modelarskih "poli¬ gonov". Hrup moti tudi živali, in če je ko¬ legov motor le preglasen, moti to celo kakšnega modelarja. Zato skušamo hrup motorjev zmanjšati, mednarodne organi¬ zacije, ki združujejo modelarje, pa so tudi predpisale najvišje dopustne hrup¬ nosti motorjev na tekmovanjih. K skupnemu hrupu največ prispevajo izstopajoči plini. Zgoreli plini, ki izstopa¬ jo iz motorja, povzročajo nastanek moč¬ nih zvočnih valov različnih frekvenc. Ve¬ čina modelarskih motorjev z notranjim zgorevanjem je zato opremljena z izpuš¬ nimi sistemi, ki dušijo zvok. Izjema so le nekateri motorji z zelo majhnimi delov¬ nimi prostorninami, npr. motorji COX, ki so razmeroma tihi. Izpušni sistem, ki naj zmanjša hrupnost modelarskega motorja, mora biti lahek in poceni, moč motorja pa se zaradi dušen¬ ja hrupa ne sme preveč zmanjšati. Za¬ radi njihove osnovne naloge jim običajno pravimo kar "dušilec", v nemški literaturi zasledimo izraz "Schalldampfer", v an¬ gleški pa "silencer". Glede na konstrukcij¬ sko izvedbo lahko izpušne sisteme razde¬ limo v tri skupine. Oglejmo si jih. 1. Enostavni dušilci hrupa Zaradi enostavnosti, nizke cene in majhne teže je s takšnimi dušilci oprem¬ ljena večina modelarskih motorjev in pri nakupu jih običajno dobimo hkrati z motorjem. V večini izvedb so to enostav¬ ne lite valjaste komore iz alumunijeve zli¬ tine, ki so na eni strani zaprte, na drugi pa se konično zožujejo in prehajajo v iz¬ stopno cev (Risba 1). Na zunanji strani dušilcev hrupa so običajno nalita rebra, ki omogočajo boljše odvajanje toplote, hkrati pa preprečujejo, da bi ohišje dušil¬ ca preveč vibriralo. Dušenje hrupa s tak¬ šnimi dušilci je razmeroma dobro, zaradi slabšega izpiranja zgorelih plinov iz val¬ ja pa je moč motorja okrog 10 do 15 % manjša, kot jo doseže isti motor brez du¬ šilca. V dušilcu izpušni plini ekspandirajo, zvočni udarni valovi se odbijajo od sten in njihova energija se zmanjšuje. Tlak izpušnih plinov je večji kot zunanji tlak zraka in tlaka se izenačita šele na koncu izstopne cevi. Nadtlak v dušilcih izkoristi¬ mo tako, da del izpušnih plinov vodimo v rezervoar goriva. Večino dušilcev zato 14 • TIM 4 • december 1995 MODELARSTVO Risba 1. Enostavni dušilec hrupa proizvajalci že opremijo s priključkom za cev, ki povezuje dušilec hrupa z rezer¬ voarjem. S takšno povezavo dosežemo, da je kljub zmanjševanju količine goriva v rezervoarju ves čas enak nadtlak. Mo¬ tor tako deluje enakomerneje, njegovo delovanje pa je manj odvisno od količine goriva in položaja modela v zraku. Dušilci so na izpušni nastavek motorja lahko pritrjeni neposredno, pri nekaterih izvedbah pa lahko vstavimo vmesne pri- lagodne člene, ki omogočajo regulacijo nagiba dušilca in njegovo oddaljenost od motorja. Te vmesne člene uporabimo obi¬ čajno takrat, kadar bi okrov motorja na modelu prekrival dušilec hrupa, to pa lahko povzroči pregrevanje motorja ali celo njegovo trajno okvaro. Zaradi boljšega tesnenja med izpušni nastavek motorja in dušilec hrupa vstavi¬ mo tesnilo iz tanjšega temperaturno od¬ pornega tesnilnega materiala. S tem zmanjšamo hrupnost, preprečimo, da bi izpušni plini umazali motor, in doseže¬ mo, da sistem za povišanje tlaka v rezer¬ voarju goriva normalno deluje. 2. Zaporedni ali večkomorni dušilci hrupa Na prvi pogled od zunaj se kaj malo razlikujejo od enostavnih, so le nekoliko daljši. Njihova notranja zgradba je pre¬ cej drugačna (Risba 2), učinek pa bist¬ veno boljši. Takšen dušilec je razdeljen na dve ali celo tri dušilne komore. Izpušni plini pre¬ hajajo iz komore v komoro skozi prečne izvrtine v veznih ceveh. Pri nekaterih iz¬ vedbah je veznih cevi več in so nameš¬ čene na pregradnih stenah, ki ločujejo komore. Njihov premer je manjši, kot če je cev le ena, in običajno nimajo prečnih izv rti n. Volumen posamezne komore ter di¬ menzije cevi in izvrtin za prehod plinov so izbrani tako, da učinkovito dušijo hrup, padec moči motorja pa ni prevelik, v primerjavi z nedušenim motorjem le za 5 do 10 %. Takšne dušilce izdelujejo predvsem manjši neodvisni proizvajalci. Ponudba je zelo široka in sega od uni¬ verzalnih zaporednih dušilcev pa do du¬ šilcev, ki so prilagojeni le nekaterim ti¬ pom motorjev. So nekoliko dražji kot enostavni, pa tudi bolj učinkoviti. Z nakupom dodatnih elementov, ki obi¬ čajno omogočajo zamenjavo zadnjega dela enostavnega dušilca z dodatno du- šilno komoro, lahko nekatere enostavne dušilce predelamo v zaporedne. 3. Resonančne izpušne cevi Slaba stran enostavnih in večkomornih dušilcev je padec moči motorja zaradi dušenja hrupa. S posebno konstrukcijo izpušnega sistema pa lahko dosežemo dobro dušenje hrupa in poveča se celo moč motorja. Takšni izpušni sistemi oz. izpušne cevi so značilne oblike (Risba 3), zaradi fizikalnih prvin njihovega delo¬ vanja pa jih imenujemo resonančne iz¬ pušne cevi. Izdelane so iz aluminija, za¬ radi manjše teže pa nekateri proizvajalci izdelujejo tekmovalne cevi tudi iz ogljikovih vlaken. Po svoji značilni obliki in dolžini se razlikujejo od drugih dušilcev hrupa. Lah¬ ko so direktno pritrjene na izpušni nas¬ tavek motorja, vendar se tak način le red¬ ko uporablja. Sile, ki so posledica raz¬ meroma velike mase izpušne cevi, pogos¬ to poškodujejo izpušni nastavek motorja. Zaradi zmanjšanja obremenitev motorja in zaradi možnosti prilagajanja dolžine, so resonančne izpušne cevi običajno pritrjene posredno. Na izpušni nastavek motorja je pritrjena krajša cev ali koleno, nanj pa z vmesno cevjo iz temperaturno odporne silikonske gume še resonančna cev. Da ne bi opletala, jo moramo z nosil¬ cem pritrditi tudi na trup modela. Resonančni izpušni sistem v bistvu ses¬ tavljata dva dela; prvi je resonančna cev, ki poveča moč motorja, drugi pa je dušilec hrupa. Pri nekaterih izvedbah teh izpušnih sistemov je dušilec v posebnem Risba 2. Zaporedni, večkomorni dušilec hrupa ohišju, pri večini izvedb za modelarske motorje pa sta oba dela združena. Delovanje dušilca hrupa smo že spoz¬ nali, oglejmo si še, kako deluje resonanč¬ na cev. Takšna cev ima značilno konstruk¬ cijo. Sestavljata jo dva konusa: prvi je divergenten in njegov premer se poveču¬ je, drugi je konvergenten, njegov premer se zmanjšuje, končuje pa se s cevjo manj¬ šega premera, kjer izstopajo zgoreli plini. Fizikalne pojave v cevi bomo naj¬ lažje razumeli ob risbah. Pričnimo opazovati pojave v resonan¬ čni izpušni cevi v trenutku, ko bat na svoji poti proti SML odpre izpušni in prelivni kanal motorja (Risba 4aj. Zaradi nadtla¬ ka se zgoreli plini sunkovito razširijo v resonančno cev. Vdor izpušnih plinov v cev povzroči nastanek udarnega vala, ki se širi vzdolž divergentnega dela cevi. Tlak za udarnim valom je nekoliko nižji in takorekoč sesa izpušne pline iz motorja. Medtem so skozi prelivni kanal v valj pričeli dotekati tudi sveži plini iz karterja. Ko je valj napolnjen, pričnejo sveži plini iztekati skozi izpušni kanal v resonančno cev (Risba 4b). Bat se prične pomikati proti ZML, udarni val v cevi pa je medtem dosegel konvergentni del cevi, se v njem odbil in povzročil nastanek povratnega vala. Tlak povratnega vala potiska pline v cevi nazaj v motor (Risba 4c). Zaradi razporeditve plinov v cevi se v valj najprej vračajo sveži plini, bat motorja pa zapre izpušni kanal nekoliko pred tem, ko bi v valj pričeli vdirati tudi zgore¬ li plini. Ti odtekajo na prosto skozi tanjšo cev na koncu konvergentnega dela reso¬ nančne cevi, njihov hrup pa duši dušilec. Valovanje plinov v cevi mora biti uskla¬ jeno z vrtilno hitrostjo motorja; pravimo, da morata biti motor in cev v resonanci. Od tu tudi izvira ime takšnega izpušnega sistema. S svojim delovanjem pravilno iz¬ Risba 3. Resonančna izpušna cev z dušilcem hrupa brana resonančna izpušna cev omogoči dodatno polnjenje valja s svežimi plini, ki bi sicer neizkoriščeni odtekali iz motorja; rezultat je večja moč motorja. Moč motor¬ ja pa naraste le pri tisti vrtilni hitrosti, ko je valovanje v izpušni cevi v resonanci s frekvenco odpiranja in zapiranja izpuš- TIM 4 • december 1995 • 15 MODELARSTVO nega kanala. Frekvenca valovanja v cevi je odvisna od njenih dimenzij, od prostornine, dolžine, premera itd. Da resonanco laže "ujamemo", je pri večini resonančnih cevi mogoče prilagajati skupno dolžino. To dosežemo z različno dolžino priključnih kolen ali s spreminjanjem dol¬ žine gumijaste vmesne cevi. Pravo dolžino določimo s poskušanjem. Ko resonančna izpušna cev "prime", lahko vrtilna hitrost motorja naraste tudi za 2000 in več vrtljajev na minuto. Izpušni sistemi pravilno delujejo le, če dobro tesnijo. To še posebej velja za resonančne izpušne cevi. Vanje zato nikar ne vrtajte lukenj, ki naj bi povečale moč motorja. To sicer zelo radi počno naši nadebudni mopedisti, s tem pa povzročajo le nepotreben hrup in jezo sosedov. Učinek takšnega navrtanega izpuha je namreč predvsem psihološ¬ ki, saj lastniku daje občutek, da je glasnejši motor pač močnejši. Lahko pa, da se ob tem le tolažijo z mislijo: "Če že ne gre hitro, pa naj vsaj ropota ". Risba 4. Delovanje resonančne izpušne cevi Marjan Klenovšek PLESTENJAK s. p. Izdelovanje drobnih lesenih predmetov ter prodaja lastnih in tujih izdelkov Vrhovci c. VIII/7 61111 Ljubljana Tel./Fax: (061) 12-33-813 CENIK MODELOV LETALSKI MODELI Ime modela Razpetina kril Masa (g) Cena (SIT) Magister Jodel David Piper J-3C CUB DHC-2 Beaver Fokker E-lll gumenjak/C0 2 motor 615 gumenjak/C0 2 motor 615 gumenjak/C0 2 motor 680 maketa - C0 2 motor 716 maketa - C0 2 motor 660 polmaketa gumenjak/C0 2 motor 560 65 65 65 95 65 55 1.780 2.100 1.820 2.700 2.900 1.750 MODELARSKI MOTOR - C0 2 Modelarski motor GM-120 (za modele z razpetino 500-700 mm, oziroma z maso 50-70 g): 0,12 cm 3 , masa 18 g - cena 3.800 SIT Plinski patroni za C0 2 -motor (10 bombic) - cena 690 SIT Vsak modelarski komplet vsebuje vsa potrebna gradiva: dele iz balze, vezane plošče ali plastike, vse potrebne kovinske dele, papir za prekrivanje, lepilo, propeler, elastiko, vijake, kolesca, načrt za izdelavo modela in navodilo za gradnjo v slovenščini, (lak ni priložen). Po mnenju Zavoda za šolstvo, oddelka za učno tehnolo¬ gijo, so kompleti primerni za tehnično vzgojo in interes¬ ne dejavnosti v osnovni šoli. Prometni davek znaša 5 %, cene pa so franko Ljubljana. Modele lahko naročite osebno, pisno oziroma po tele¬ fonu/telefaksu: (061)12-33-813. Se priporočamo! 16 • TIM 4 • december 1995 MAKETARSTVO Šola plastičnega maketarstva (32. del) Tekmo van j a - ocenjevalni sistem Mitja Maruško Plastično maketarstvo je konjiček do¬ mačega intimnega kotička in nekaj ne¬ imenovanega, skrivnostnega, toda pre¬ mnogim skupnega, preprečuje večini ma- ketarjev udeležbo na maketarskih tek¬ movanjih. Ta seveda niso namenjena sa¬ mo peščici maketarskih zanesenjakov. Tudi ne maketarski eliti, če lahko tako imenujemo nekaj dobrih maketarjev, ki že vrsto let posega po prvih mestih. Vsa¬ ko tekmovanje je predvsem razlog, da tisti, ki se ga namerava udeležiti, preseže svoje prejšnje rezultate. Mnogi gradijo makete le zato, ker želi¬ jo poustvariti letalsko zgodovino v minia¬ turi. Drugi se posvetijo le določenemu tipu letala ali posamezni zvrsti letalstva in radijo makete v najrazličnejših kamu- ažah in oznakah. Tretji zgradijo maketo ali dve, preden se jih polotijo druge mod¬ ne muhe preživljanja prostega časa. To¬ da, če že trdno sedite v maketarskem sed¬ lu, potem se je vredno zamisliti ob vpra¬ šanju - s čim bi lahko tekmoval? Ustanavljanje društva graditeljev plas¬ tičnih maket Slovenije je spodbudilo pripravo ocenjevalnih pravilnikov tudi za področja, ki jih dosedanji sistem tek¬ movanja v letalskem maketarstvu ni pokri¬ val. Letalskim maketam prilagojen sistem ocenjevanja bo posledično doživel pre- nekatero spremembo, preden bo uglašen tako, da bo uporaben za ocenjevanje katerekoli plastične makete. Tokrat vam bomo podrobneje pred¬ stavili obstoječi ocenjevalni sistem, po katerem se ocenjujejo makete na tekmo¬ vanjih, ki potekajo v okrilju Komisije za letalsko maketarstvo pri LZS. Priročnik ali bolje rečeno opomnik za ocenjevanje letalskih maket, ki pa ni uradni napotek za ocenjevanje, je nastal kot avtorsko delo Feliksa Vodlana, izkušenega make- tarskega sodnika. Pravilnik določa pet ocenjevalnih področij: 1. dokumentacija (do 5 točk), 2. verodostojnost (do 10 točk), 3. natančnost in kakovost izdelave (do 50 točk), 4. barvanje in označevanje (do 40 točk) in 5. stopnja težavnosti (do 20 točk), torej skupaj 125 točk. Dokumentacija Vsaki maketi je priložen načrt za ses¬ tavljanje, ta pa je hkrati minimalni pogoj za dokumentacijo, ki naj spremlja vsako tekmovalno maketo. Taka skromna prilo¬ ga zadostuje za osvojitev prve in žal edine točke v tej ocenjevalni skupini. Do¬ kumentacija je osnova za pridobitev točk na področju, kjer se ocenjuje verodostoj¬ nost makete, zato lahko zaradi njenega podcenjevanja izgubite še marsikakšno točko. Vsak gradbeni poseg ter razpo¬ reditev kamuflažnih barv in oznak lahko dokumentirate z dodatnimi dokazi. Tudi domače revije, kot so poleg Tima še Krila in Obramba, da ne omenjamo številne tuje letalske literature, so vir ilustracij in pojasnil, s katerimi podkrepite gradnjo svoje makete. Čeprav se verodostojnost mer ocenjuje v naslednjem področju, mo- Tekmovanja so različna. Na prvenstvu češke¬ ga IPMS so nagnetene makete ocenjevali obi¬ skovalci po načelu: največ glasov - prvo mesto. Maketa z zrcalno podlago sodniku olajša delo, saj je očem dostopno tisto, kar bi si sicer ogledali prsti. Tekmovalna maketa skoraj mo¬ ra imeti podstavek, ki jo obvaruje pred poškodbami in prstnimi odtisi. rate v dokumentaciji navesti merilo, v ka¬ terem je maketa zgrajena. Pogosto se zgodi, da proizvajalci nekatere napake na maketi preprosto zamolčijo. Največje število točk prinaša skrbno zbrana doku¬ mentacija o točno določenem letalu. Last¬ ni album fotografij je dosegljiv za razna sodobna letala, ki jih srečujete na letal¬ skih razstavah. Pa tudi za starejša letala je mogoče dobiti izborno dokumentacijo. Če se boste v samogradnji lotili dopolnje¬ vanja notranjosti makete, potem morate dokumentiranje zunanjega videza po¬ spremiti še z dokumentacijo o notranjosti makete. Nekaj edicij letalske literature, kot so In Action, Walk Around, Model Art, Aero Detail, Close Up, itd., bo v veli¬ ko pomoč. Maketa, ki jo na tekmovanje prinesete brez sestavnice, bo preprosto izločena. Za manjkajoče podatke o izme¬ ri in o vašem morebitnem primerjanju mer pa vas lahko prikrajša za točko. Verodostojnost Ocena verodostojnosti obsega oceno mer makete in njenega videza. Ne¬ preverjene mere proizvajalca prinašajo tri osnovne točke, saj konec koncev ne morete prevzeti odgovornosti za napake proizvajalca. Vsak popravek, že dodat¬ no dokumentiranje, da je proizvajalec zagotovil verodostojne mere, pa prinaša nove točke. Ocena videza makete obsega presojo verodostojnosti površinskega videza ma¬ kete. Dokumentiranje kamuflažnih shem in oznak s fotografijo pravega letala je cilj, ki ga mora zasledovati vsakdo. Pro¬ izvajalci uporabljajo pogosto prav enake vire, kot so tisti, ki so splošno dosegljivi. Popoln prikaz vseh površinskih detajlov, ki ga omogoča samo lastni fotografski zapis, zagotavlja največje število točk. Če krilo prilepite pod napačnim kotom, boste po mnenju nekaterih v tej ocenje¬ valni skupini izgubili še kakšno točko. Ob točke vas spravijo tudi dvignjeni detajli, ki jih imajo večinoma makete starejše izdelave. Torej, kaj je pravzaprav vero¬ dostojnost makete? Najbliže resnici bomo, če jo ocenimo takole. Maketo odmaknemo na slab meter, jo osvetlimo z naravno svetlobo in presodimo. Če daje vtis pravega letala, potem ste na pravi poti, če pa v maketi prepoznate igračo, se bo treba še učiti. TIM 4 • december 1995 • 25 MAKETARSTVO Natančnost in kakovost izdelave To ocenjevalno področje prinaša 50 točk, sestavlja pa ga nekaj podpodročij, katerih vsako prinaša približno 1 0 točk, čeprav sodniki vedno določijo le skupno število. Maketi, na kateri se vidijo stični robovi med sestavnimi deli, se slabo piše. Pa tudi pokitanim in obrušenim stičnim površinam je treba vgravirati novo panelizacijo. Kakovost sestavljanja se ocenjuje tudi po pravilni legi posameznih delov letala (krmilne površine, kolesje, propelerji, oborožitev). V drugem podpodročju se ocenjuje kakovost vgradnje obstoječih delov in ka¬ kovost ter obseg dodatno vgrajenih ali izdelanih delov. Notranjosti določenega letala: pilotski kabini, podvozju in pros¬ torom zanj, motorju in odprtinam, ter na koncu prozornim delom, je namenjenih približno enako število točk (od 5 do 6). Maketa, ki ji že proizvajalec ni izdelal raznih drobnih površinskih detajlov, prej¬ me le kakšno točko. Do visoke verodostoj¬ nosti površinskih detajlov vam pogos¬ tokrat pomaga izbor najboljše makete na tržišču. Detajle pomanjkljive verodostoj¬ nosti, kot so preveliki vstopniki za zrak, predebele topovske cevi, itd., raje po¬ pravite. V pilotski kabini lahko kakovost iz¬ delave sega od povsem poenostavljenih detajlov do visokokakovostnih industrij¬ sko izdelanih dodatkov za notranjost ka¬ bine. Samogradni detajli "filigranske" natančnosti, recimo fotografije instrumen¬ tov, vam prinesejo največ točk. Vsekakor pa opravljeno delo vedno dokumentiraj¬ te. Letalski motorji so le redko deležni po¬ trebne pozornosti proizvajalcev. Nepra¬ vilne oblike, pa tudi število valjev, raz¬ pored vodil in vzvodov ter hladilnih rež morate skušati popraviti. Pri maketah reakcijskih letal se ocenjuje kakovost ob¬ delave vstopnikov zraka; ti v notranjosti skrivajo neprijetne spoje, ki jih je težko obdelati. Podvozja maket so najpogosteje poe¬ nostavljena. Tudi proizvajalci industrij¬ skih dodatkov ponavadi ne ponujajo najboljšega. Jedkani kovinski deli so le delna rešitev za izdelavo posameznih sklopov. V izdelavi podvozja se najpo¬ gosteje izkazuje maketarjeva spretnost, kar pa sodniki preradi prezrejo. Pnev¬ matike so zaradi teže letala ob stiku s podlago ugreznjene. Kolesa je zato treba obrusiti ali pa v vroči vodi preob¬ likovati. Ameriška firma True Detail je v ta namen ponudila serijo epoksidnih koles s ponazoritvijo vgreza. Cevasto instalacijo morate skoraj vedno izdelati sami. Vrhunec so lahko gumijaste pnevmatike. Prozorni deli so šibka točka mnogih maket, saj proizvajalci te dele najpo¬ gosteje oblikujejo iz predebele plastike. Včasih pravilne oblike pokrovov kabin zahtevajo deljenje kalupa, kar potem Sodnikom za zgled je lahko tale obiskovalka, ki je pod lupo vzela izdelavo pilotske kabine. pusti neprijetno črto tam, kjer je na pra¬ vem letalu ni. Visoka prozornost delov, ki jih izdelate sami, je zelo cenjena. Upo¬ raba industrijskih delov pa vam vseeno prinaša polovico točk. Barvanje pro¬ zornih delov je najtežavnejše opravilo v zaključni fazi gradnje. Tu lahko zgubite precej točk, negativne točke pa vam pri¬ našajo pobarvani deli, ki so sicer pro¬ zorni (žarometi, signalizacija, okenca). Tretje podpodročje upošteva obseg in zahtevnost dodatno vgrajenih elementov. V samogradnji izdelani deli prinašajo dodatne točke le, če so kakovostno nare¬ jeni. Prav tako prinaša dodatne točke obseg posegov v obstoječo maketo. Ob¬ seg samogradnih delov pa je predmet ocene na četrtem podpodročju, ki naj bi prineslo največ 5 točk. Barvanje in označevanje Po kakovosti barvanja se najhitreje raz¬ pozna izdelek izkušenega maketarja od onega, ki se je z gradnjo maket spoprijel šele pred kratkim. Ocenjevalni pravilnik za to področje predvideva po 10 točk za štiri podpodročja. V prvo sodi zahtevnost kamuflažne sheme. Čeprav se ocene o težavnosti po¬ nazoritve kovinske površine pogosto razhajajo, jo brez dvoma lahko uvrstimo med zahtevnejše naloge. Enobarvne she¬ me prinašajo najmanj točk. To dejstvo je treba upoštevati, ko izbiramo tekmovalno maketo. Posebne ocene so deležni medli in ostri prehodi med posameznimi barva¬ mi v kamuflaži, pri čemer prve ocenjuje¬ mo kot težje. V drugo področje sodi ocena kakovosti nanosa oznak in samostojnost v njihovi izdelavi. Nalepke so pogosto šibka točka še tako dobrih izdelovalcev. Da bi nalep¬ ko uspešno skrili pod nekaj nanosi laka, jo morate nanesti na gladko lakirano površini. Nesvetleči in debeli filmi pri ne¬ katerih nalepkah so prava mora. Vidnost nalepk prinaša negativne točke. Na lo¬ čenih ploskvah je potrebno deliti tudi na¬ lepke ali pa uporabiti tekočine za meh¬ čanje nalepk. Spretnost nanašanja oznak na kočljivih površinah se dodatno nagra¬ juje. Nova računalniška tehnologija in rezalniki omogočajo izdelavo šablon. Z njihovo pomočjo je mogoče nabrizgati skoraj popolnoma avtentične oznake. Ze izbor komercialno izdelanih nalepk pri¬ naša dodatne točke, če dokažete njihovo večjo verodostojnost. Kakovost barvnih nanosov in verodos¬ tojnost barvnih odtenkov sta predmet oce¬ ne tretjega podpodročja. Kakovost barv¬ nega nanosa se razteza od površnega barvnega prekrivanja, ki nastaja pri roč¬ nem nanašanju, preko solidnega nanosa z zračnim čopičem do tankega brezpraš- nega nanosa barve. Avtentičnost barv je težko presojati, saj so originalne barvne tablice in literatura z vzorci barv redkost na knjižnih policah maketarjev. Tudi proi¬ zvajalci predlagajo predvsem uporabo barv njihovih barvnih palet. Navedba oznake iz ameriškega uradnega katalo¬ ga barv Federal Standard postaja način sporazumevanja in edino merilo za pre¬ verjanje barvnih odtenkov, saj je ta kata¬ log mogoče kupiti. Avtentična barva na maketi v merilu 1 : 72 mora biti do 30 % svetlejša kot na pravem letalu, da bi ma¬ keta dajala vtis verodostojnosti. Natanč¬ nih meril za ustreznost uporabljene barve sicer ni, priprava dokumentacije pa nam omogoča, da podkrepimo svojo od¬ ločitev pri izboru posamezne barve. Sodnike naj bi taka argumentacija pre- ričala, saj ne ocenjujejo s skladovnico arvnih odtenkov pri roki. Prav na tem področju lahko le najbolj izkušeni sodniki svoje delo opravijo korektno. V četrto podpodročje presoje sodi spretnost postaranja površine in pona¬ zoritve obrabe. Oljni madeži in odrgnine kovine terjajo različen pristop in spret¬ nosti. Prvi poskusi postaranja se največ¬ krat končajo s "packanjem" sicer dobro pobarvane makete. Sledi olja izza lopu¬ te, ki pokriva akumulator, ne prinašajo točk. Postaranje in prikaz obrabe mora obsegati posledice vseh dejavnikov in ne le nekaterih. Stopnja težavnosti Na tem področju lahko pridobite nekaj več točk, če se odločite za gradnjo zah¬ tevnejše makete glede na vrsto materiala, iz katerega so sestavni deli. Običajne brizgane makete prinašajo najmanj točk. Omejena serija kakovostno slabše povr¬ šinsko obdelanih maket (short-run) pri¬ naša nekaj prednosti. Vakuumsko sti¬ skane makete so najzahtevnejše, čeprav so epoksidne z majhnim številom delov lahko enako težavne. Posebne točke prej¬ mejo makete, izdelane v popolni samo¬ gradnji. Stopnjo težavnosti določa tudi zah¬ tevnost konstrukcije letala. Dvokrilna leta- 26 • TIM 4 • december 1995 MAKETARSTVO la in letala z več motorji terjajo več dela in spretnosti. Kriterij ločevanja in nagra¬ jevanja so tudi različna merila. Tudi tu so mnenja deljena. Po ocenah nekaterih je najtežavnejše najmanjše merilo, po mne¬ nju drugih pa največje. Ključni element pa je seveda presoja samostojnosti iz¬ delave, ob čemer tekmovalne makete brez dodatkov prejmejo najmanj točk. Zadnje ocenjevalno področje prinaša 20 točk. Zaključek Se tako dorečen sistem pa skriva pasti tam, kjer je dopuščeno sodnikovo subjek¬ tivno ravnanje. Povprečje ocen treh sod¬ nikov naj bi ublažilo različnost ocenjeval¬ nih meril posameznika, vendar vedno ni tako, zato bi veljalo razmisliti o takem sis¬ temu, ki bi prevelike razlike v ocenah ne¬ kako ublažil. Na zadnjem državnem pr¬ venstvu se je primerilo, da se je ocena makete razlikovala za skoraj 60 točk, kar pa pomeni polovico vseh možnih točk. Tovrstni razponi so nedopustni. Na vsakem tekmovanju naj bi sodniki pred dokončno razglasitvijo znova preverili vrstni red in soglasno določili predvsem tri najboljše makete. Torej, kakšen bo naš odgovor na vpra¬ šanje, s čim tekmovati? Vsekakor naj bo to maketa, ki je zahtevnejše konstrukcije, dobre industrijske izdelave, ki še omo¬ goča uporabo dodatkov in za katero lahko zberete primerno dokumentacijo ter najdete kakovostne oznake. Tekmova¬ nja se udeležite v skupini, kjer je kon¬ kurenca najmanjša. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da se vam tudi kot začetniku obeta uspeh z maketo v merilu 1 : 32 ali z letalsko dioramo. O najbolj znanih le¬ talih vsi "vse" vedo, zato imajo pozab¬ ljena zgodovine večje možnosti za us¬ peh. Upamo, da smo nekaj skrivnostni sil, ki vas drže v domačih kotičkih, ugnali in vas opogumili za nastop na prvem tek¬ movanju. Ustanovitev društva graditeljev plastičnih maket Slovenije bo korak na¬ prej k povezovanju maketarjev in izmen¬ javi izkušenj. Doslej so bila tekmovanja enkratna tovrstna priložnost. Tekmovanja so torej namenjena vsem tistim, ki želite napredovati, maketarska elita pa je tu le zato, da kaže pot, dokler je ne dohitite. S Timom se vaša hitrost povečuje. Pazite, vključite smerokaz in prihitite prvi na cilji Maketa male železnice Od ročne kretnice do računalnika (3. del) Digitalni sistem V prejšnji številki Tima smo spoznali pomen digitalnega sistema za upravlja¬ nje prometa na maketi in bistvo njegove¬ ga delovanja. Tokrat si bomo nekoliko podrobneje ogledali, kako dejansko po¬ teka upravljanje lokomotiv ter uravnavan¬ je kretnic in signalov pri nekaterih izdel¬ kih, ki so danes naprodaj. Najpopolnejši sistem z največjo zmog¬ ljivostjo ponujata Arnold in Mdrklin (sled¬ nji tudi že v različici za enosmerno napa¬ janje), ki sta izdelka "elektronske" tovar¬ ne Lenz elektronik iz Nemčije. Mdrklin digital omogoča hkrati vožnjo 80 loko¬ motiv, Arnold digital pa celo 99. Pri obeh je mogoče z eno centralno enoto uravna¬ vati tudi do 256 kretnic in signalov. /JONCHLO Centralna enota Arnold digital, ki hkrati služi tudi za upravljanje vožnje 99 lokomotiv S to omarico lahko uravnavamo 16 kretnic ali signalov. Vezana je na centralno enoto. Možne so tudi uresničitve številnih želja, kot: programirano počasno speljevanje in zaustavljanje v 15 stopnjah, prižgane lučke v vagonih tudi, ko vlak stoji, nespre¬ menjena hitrost pri vožnji v klanec ali navzdol, razvijalec dima (sežig olja v dimniku) deluje tudi pri stoječi lokomotivi in še kaj. Arnold potrebuje za upravljanje prometa tri omarice: zmogljiv transforma¬ tor, centralno enoto z gumbi za vodenje lokomotiv in omarico za uravnavanje 16 kretnic ali signalov. Lokomotive morajo biti opremljene z dekoderji, za uravna¬ vanje kretnic in signalov pa je treba blizu kretnic namestiti dekoder K87N, na ka¬ terega Jahko vežemo 4 kretnice ali sig¬ nale. Če bi torej želeli uravnavati 256 kretnic in signalov, kar omogoča central¬ na enota, bi morali nanjo vezati 16 omaric in ob progi postaviti 64 dekoder- /JntNOtD JSBnfL • Dekoder K87N moramo namestiti ob progi in nanj vezati 4 kretnice oziroma signale ali 8 prekinjevalnikov spojk med vagoni. jev K87N. Seveda bi morali v tem prime¬ ru dodati še en transformator in ojačeval¬ nik. S centralne enote vodita do ene in druge tračnice samo dve žici, s tem pa odpade napeljava sto in več metrov žic pod maketo. Seveda pa je treba poveza¬ ti dekoderje K87N s kretnicami, ki pa so dovolj blizu. Po tračnicah potujejo vsi ukazi do dekoderjev v lokomotivah in pri kretnicah. In kako poteka vožnja? Na centralni enoti najprej z gumbi od 1 do 0 prikliče¬ mo dvoštevilčni "naslov" lokomotive. Na¬ to z gumboma L ali F izberemo smer vož¬ nje, nakar z regulatorjem, ki ima skalo od 0 do 250 (kar naj bi pomenilo hitrosti pravih lokomotiv v km/h) nastavimo po¬ ljubno hitrost. Izbrana lokomotiva spelje po danih ukazih. Nato prikličemo z dru¬ go številko naslednjo lokomotivo in ji damo ustrezne ukaze; na enak način po¬ navljamo ukaze za vse lokomotive in vsaka nadaljuje z vožnjo po njih. Ce bi želeli katero izmed lokomotiv ustaviti ali ji spremeniti smer in hitrost, jo znova pri¬ kličemo in damo ustrezen ukaz. Z regula¬ torjem je mogoče hitrost spreminjati v 14 stopnjah, dekoder v lokomotivi pa spre¬ minja hitrost v 64 stopnjah, tako da je sprememba hitrosti praktično zvezna. Se¬ veda pa smo morali že prej pravilno nas¬ taviti Kretnice in signale. Če nočemo pri vsaki vožnji znova nastavljati celo vrsto kretnic in signalov, lahko s posebno oma¬ rico "memory" nastavimo 24 voznih poti - celo vrsto kretnic in signalov, da bo vlak peljal po izbrani trasi. Omarica vse poti shrani v spominu in jih ni treba ved- aeasctoeMRK TIM 4 • december 1995 • 27 MAKETARSTVO Tovarna Lenz elektronik je za svoj sistem Digital plus izdelala omarice, ki se po obliki razlikujejo od vseh drugih. no znova nastavljati, ampak jih samo prikličemo z določeno številko. Na raz¬ polago je tudi vmesnik (interface) za po¬ vezavo centralne enote z računalnikom. Podobne sisteme, vendar z manjšo zmogljivostjo imata tudi tovarni Fleisch¬ mann in Trix. Pred dvema letoma pa je tudi tovarna Lenz elektronik dala na tržišče svoj sistem Digital plus. Po zmog¬ ljivostih je enak Arnoldovemu: upravlja 99 lokomotiv in 256 kretnic ter signalov, ima pa seveda tudi vse druge možnosti (speljevanje, zaustavljanje, razsvetljava in podobno). Primeren je za vse vlake različnih proizvajalcev od velikosti N do 1. Drugačen je videz omaric: centralne enote LZ 100, ojačevalnika LV 100 in ročnega upravljalnika LH 100, kar lahko sami ugotovite s slike. Zraven sodi seve¬ da transformator napetosti 16 V in moči 50 VA poljubnega proizvajalca. Za urav¬ navanje kretnic in signalov je treba na centralno enoto priključiti ustrezne oma¬ rice firm Arnold ali Marklin. Omarice so ploščate, ohišje ni plastično kot pri dru¬ gih, ampak kovinsko. Tudi ročni uprav¬ ljalnik s 1 30 cm dolgim kablom je nekaj posebnega. Za izbiro smeri in uravna¬ vanje hitrosti nima običajnega vrtljivega pretikala, ampak gumbe. Z zgornjim izberemo smer, s spodnjimi štirimi pa počasi ali hitreje zvišujemo ali znižujemo hitrost. Cena centralne enote je 379 DEM, ojačevalnika 1 84 DEM, upravljal¬ nika pa 293 DEM. Cene za transforma¬ tor, omarice za kretnice in dekoderje lahko najdete pri opisu Arnoldovega si¬ stema. Tako je videti na kratko delo "železničarja" pri maketi s popolnim di¬ gitalnim sistemom. V praksi seveda na maketi ne bo 99 lokomotiv in 256 kret¬ nic. Na kar precej veliki maketi bo vozilo kvečjemu 30 lokomotiv, na progi pa bo 60 kretnic in 30 signalov. Pa poglejmo koliko to stane pri Arnoldu: -transformator 86002 125 DEM, - centralna enota 86029 454 DEM, - 6 enot 86040 za kretnice in signale 1404 DEM, - 23 dekoderjev 86078 za kretnice in signale 2323 DEM, - omarica memory 6043 348 DEM, ali skupaj samo v za upravljanje prometa 4654 DEM. Če imamo navadne lokomotive, je treba vanje^ vstaviti deko¬ derje, ki so po 110 DEM. Če moramo ku¬ piti nove digitalne lokomotive, so cene od 276 do 405 DEM, povprečno torej 340 DEM, kar znese za 30 lokomotiv okoli 10.200 DEM. Če imamo te cene pred očmi, nas minejo skomine po popolnem digitalnem sistemu. Zanimivo pa je, da se v tujini digitalni sistem dobro prodaja, saj je že ena četrtina Marklinovih sistemov digitalnih. Seveda pa moramo pri tem upoštevati kupno moč tamkajšnjih mode¬ larjev. Arnoldov detektor za namestitev v navadno lokomotivo Da pa bi tovarne pridobile tudi ljubite¬ lje z njižjimi dohodki, so razvile skromnej¬ še digitalne sisteme, kakor sem omenil že v prejšnjem nadaljevanju. Tako je mo¬ goče z mnogo manj denarja vstopiti v ta mamljivi svet digitalne tehnike. Med prvi¬ mi proizvajalci, ki so ponudili to novost, sta bila spet Arnold in Marklin, sledili pa so jim še drugi, na primer Fleischmann in nazadnje Roco. Arnold ponuja sistem Commander 6, ki omogoča vožnjo le šestih lokomotiv, uravnavanje kretnic in ■ a šk ARNOLD COMMANOBR6 * • "Varčnež" Arnold commander 6 ima prepros¬ to omarico: na eni strani je izbira smeri in hitrosti, na drugi priklic naslova lokomotive. signalov pa ni zajeto. Od teh lokomotiv je lahko ena navadna, analogna, drugih pet pa je digitalnih. Naprava obsega transformator in omarico za upravljanje. Prvi stane 1 18 DEM, omarica pa 196 DEM. Če kupimo še 5 digitalnih lokomo¬ tiv po 340 DEM, znese to 1 700 DEM, ali pa le 550 DEM, če v navadne lokomo¬ tive, ki jih že imamo, vstavimo dekoderje. Tako si je moč privoščiti digitalno vožnjo 6 lokomotiv za 860 ali 2000 DEM. Sicer pa omogoča "manjši brat" tudi vse druge možnosti, kot so počasno speljevanje in zaustavljanje, vedno prižgane lučke in dim iz dimnika pri stoječi lokomotivi. Lučke na prednji ali zadnji strani lokomo¬ tive se prižigajo skladno s smerjo vožnje. * M Fleischmannov FMZ-control 4 obsega transfor¬ mator, centralno enoto in ročne upravljalnike. Fleischmannov sistem FMZ-control 4 je malenkost dražji, omogoča pa le vožnjo štirih lokomotiv hkrati. Uravnavanje kret¬ nic in signalov ni zajeto. Izvedba uprav¬ ljalne enote je nekoliko drugačna: poleg transformatorja in centralne enote je na m« j? I Arnold COMMANDER 6 Shema vezave transformatorja in omarice na tračnici Shema vezave pri FMZ-control 4 28 • TIM 4 • december 1995 MAKETARSTVO razpolago upravljalnik za vsako lokomo¬ tivo posebej. Sprva je mogoče kupiti le dva upravljalnika (in voziti dve lokomo¬ tivi), nato pa postopno še druga dva. Vsak upravljalnik je "uglašen" na svojo lokomotivo in tako ni treba odtipkavati naslova lokomotive. Prednost take rešitve je, da lahko na isti progi vozijo lokomo¬ tive štirje železničarji, vsak na svojem koncu, saj imajo upravljalniki 130 cm dolg kabel. Cene so naslednje: - transformator 137 DEM, - omarica 326 DEM, - 4 upravljalniki 236 DEM, ali skupaj okoli 700 DEM za uprav¬ ljanje in 1428 za štiri digitalne lokomo¬ tive oziroma 440 DEM za dekoderje, ki bi jih vgradili v že obstoječe navadne lokomotive. Konec leta 1984 je tudi avstrijski Roco stopil na digitalno prizorišče in ponudil sistem, ki ga je izdelala tovarna Lenz. Je neverjetno poceni v primerjavi z vsemi drugimi izdelki. Samo 350 DEM stane uvajalni paket, ki obsega zmogljiv trans¬ formator, centralno enoto, upravljalnik v obliki miške, eno digitalno lokomotivo, štiri vagone in tire za ovalno progo. Ta sistem je vsekakor zanimiv tudi za naše kupce in bi bilo škoda zamuditi ugodno Slovenske kmečke hiše ■ «; Transformator, centralna enota in upravljalnik miška sistema Roco-Lenz. Notranjost Rocove lokomotive z dekoderjem priložnost cenenega vstopa v digitalno obdobje. Z omenjenimi napravami je mo¬ goče hkrati upravljati 4 lokomotive, če bi vzeli še zmogljivejši transformator, pa celo 8, kolikor dopušča miška. Če ga pri¬ merjamo z drugimi sistemi - dokupiti mo¬ ramo še tri digitalne lokomotive - bi vse skupaj stalo okoli 1250 DEM. Če pa bi dokupili le dekoderje in jih vgradili v navadne lokomotive, ki jih že imamo, bi Osrednjeslovenska hiša Do zdaj smo naredili makete starih kmečkih hiš zahodnega dela Slovenije (alpska, bovška, primorska in škofjeloška hiša) in skrajnega vzhoda (prekmurska, vzhodnoštajerska in belokranjska hiša), ostal pa nam je osrednji del Slovenije nekako od Kranja do Maribora in vsa Dolenjska, Kočevsko in Notranjska. Hiše na tem velikem območju si nikakor niso tako podobne v vseh pokrajinah, kjer so razširjene, kakor so si bile podobne doslej opisane hiše, zmačilne za druga naša etnična območja. Hiše niti nimajo istih oblik, kot jih imajo stare tipične hiše v sosednjih predelih. Zato je raziskovalec Stanko Vurnik pred kakimi 60 leti imeno¬ val hišo na tem območju »osrednjeslo¬ vensko«. To poimenovanje pa ni najbolj posrečeno, saj ima ta hiša vsaj tri različne oblike in bi verjetno lahko govo¬ rili o treh tipih hiš. Najprej naj omenim dolenjsko hišo, ki spada med manjše, a je večja od vzhod- noštajerskih. Najpogosteje je zidana in pobeljena ali vsaj sivo ometana. Značilno je, da ima na stranskih stenah praviloma po tri okna, prav redko samo dve. Nad njimi sta še dve okni, zgoraj nad njima pa čop. Streha je največkrat krita s slamo. Ta niša je razprostranjena Tipična dolenjska hišg s tremi okni na konceh in čopom (Drenik pri Šmarju) Revnejša vrhhlevna hiša na pobočju, ki ima zaradi nagnjenega terena vhod v stanovanjski del na zgornji strani bil celotni strošek le okoli 800 DEM. Nekaj posebnega je regulator v obliki miške (mimogrede: lahko kupimo 4 miš¬ ke, da lahko 4 železničarji vodijo svoje lokomotive). Na miški je osem možnosti za priklic lokomotiv, pretikalo za smer in regulator za hitrosti ter še dva dodatna gumba za razne funkcije. Vgrajen je vklop in izklop razsvetljave. Sicer pa je v zmogljivostih podoben drugim "varčne- žem". Vsi ti cenejši sistemi pa so seveda - kot sem že omenil -, namenjeni le upravlja¬ nju vožnje lokomotiv. Uravnavanje kret¬ nic in signalov bo potekalo klasično, s sti¬ kali na upravljalni plošči. Kdor ima do¬ volj denarja, si lahko privošči elektronske omarice za uravnavanje kretnic in signa¬ lov (opisane so v prvem sestavku v oktobr¬ ski številki Tima), da bo tudi na tem po¬ dročju nekaj elektronike. V prihodnjem nadaljevanju pa bomo spoznali, kako na progo z digitalnim si¬ stemom lahko priključimo osebni računal¬ nik, kakšne programe lahko dobimo, kaj s tem pridobimo ... in nazadnje ugotovi¬ mo, da sploh ničesar ne moremo več sami upravljati, ker vse uredi računalnik. Vlado Zupan po vsej Dolenjski in sega čez Šmarje do Ljubljane. Tu prehaja v splošno osrednjesloven¬ sko hišo (nekateri pravijo tudi »ljubljan¬ sko«), ki jo lahko vidimo še v Trnovem in Krakovem, pa tudi v nekaterih drugih predmestjih Ljubljane. Razširjena je tja do Kamnika in Kranja. Hiša je večja od Vrhhlevna hiša z zidanimi stopnicami (osred¬ nja Štajerska) Splošna ali tudi ljubljanska hiša je večja in brez čopa TIM 4 • december 1995 • 29 MAKET ARSTVO dolenjske, ima večja okna in nima čopa. Krita je z opeko ali cementnimi strešniki. Streha gleda le malo čez stene. Ob sprednji daljši steni ima na sredini vrata v vežo, na vsako stran pa simetrično po dve ali celo tri okna. V višini stropa je na stenah neznaten nadzidek. Nad zgornji¬ ma oknama je navadno pod vrhom stre¬ he še lina. V gričevju in po hribih, predvsem v osrednji štajerski, pogosto naletimo na drugačen tip hiše: pod stanovanjskim delom z vežo sta hlev in klet. Torej se srečujemo s hišo, kakršno smo srečali še v Beli krajini. Vhod v hlev vodi neposredno s terena, v stanovanjski del pa po stop¬ nicah. Te so večinoma kamnite in vodijo na majhno ploščad pred vežo. Na tem ozemlju bomo redko našli lesene stopnice in gank. Kadar hiša stoji v bregu, je vhod v hlev s spodnje strani, vhod v vežo pa na nasprotni zgornji strani tudi neposred¬ no s terena, ki je zaradi brega višji kot na sprednji strani. V tem primeru stopnice seveda niso potrebne. Tovrstna hiša je razširjena po štajerskem hribovju od Save in Sotle do Pohorja. Tokrat predlagam, da naredimo maketi vsaj dveh od omenjenih treh hiš in sicer splošne in nadhlevne z zidanim stop¬ niščem. Obe hiši sta na fotografijah, prav tako tudi obe maketi. Za izdelavo splošne hiše ni načrta, saj je povsem pre- Vhod □ □ Stanovanje Vhod Oba tipa hlevske hiše: če stoji na ravnem (levo), sta vhoda v stanovanjski del in hlev na isti strani, potrebne pa so stopnice; kadar je hiša deloma v bregu (desno), je vhod v hlev s sprednje strani, v stanovanjski pa z nasprotne zgornje strani, kjer je teren toliko višji, da stopnice niso potrebne. Model dolenjske hiše s slamnato streho Model vrhhlevne hiše brez ganka in z zidani¬ mi stopnicami 20 25 20 /EnžK iLibiribi' □ □ 12 I 7 | 12 l 7 110 □ 65 J- 25 ..20 /U~B □ □ □ 7 8 7 13 Osrednjeslovenska vrhhlevna hiša z zidanimi stopnicami 126 30 , 6 □ 50 15 7 B 7 16 7 15 7 8 7 15 □ □ □ □ □ 110 prosta - štiri stene in streha, lahko pa si pomagate tudi s fotografijama. Tloris hiše naj bo 65 x 110 mm, višina obeh delov - spodnjega in zgornjega - pa po 30 mm. Streha iz opeke naj na vsaki strani sega le 3 mm čez stene. Ne pozabite na dimnik! Ob tleh ter med spodnjim in zgornjim delom prilepite 2 mm širok trak iz 1 mm debele lepenke. Za vrhhlevno hišo, s katero bo nekaj več dela, je priložen načrt z merami v milimetrih. Model te hiše bo enostavneje narediti kot belokranjske vrhhlevne. Na načrtu so stene označene s črkami A, B, C in D, stopnice z E, ograja stopnišča pa z F. Če boste uporabili lepenko debeline 30 • TIM 4 • december 1995 Model splošne hiše, ki je večja in brez čopa, je krit z opeko. 2 mm, boste morali za stopnice odrezati tri enake kose E in jih zlepiti skupaj, da bodo stopnice široke 6 mm, za ograjo pa zadostuje 1 mm debela lepenka. Štrena sega na vseh straneh po 5 mm čez stene. Na spodnji strani je na sredini strehe nad vhodom v vežo 24 mm nadstreška. Streha je krita s slamo. Za dimnik vzemite leseno letvico s presekom 4x4 mm, ki naj se dviguje kakih 12 mm nad streho. Izdelave se lotite kot doslej: na lepenko prerišite načrt, izsekajte ali izrežite okna in vrata ter nato posamezne sestavne dele. Na notranje stene prilepite na okna prosojno folijo in narišite okenske križe. Pri vratih nalepite rjavo lepenko in zarišite deske. Vse štiri stene zlepite in v vogale prilepite letvice. Zlepite tri kose za stopnice in jih obrežite. Ko bo lepilo vezalo, prilepite nanje še ograjo in nato vse skupaj na sprednjo steno. Hišo pobarvajte svetlo sivo, okoli oken in vrat narišite 1 mm širok okvir bele ali rjave barve. Spodnji del hiše naj bo za spoz¬ nanje temnejši. Med zgornjim delom in podstrešjem narišite 2 mm debelo belo črto, lahko tudi v vogalih, kot je videti na sliki. Če pa ste pri volji, lahko naredite še maketo dolenjske hiše, ki je kar precej razširjena. Z njo se ne boste zamudili prav nič več kot s splošno. Tudi ta hiša in njen model sta na fotografijah, tako da načrta ne potrebujete. Tloris hiše naj bo 44 x 100 mm, celotna višina pa 50 mm. Streha je slamnata. Tako boste imeli še en model več za vaš »muzej na prostem«. Vlado Zupan NOVO PRI TZS Izšla je nova knjiga Timove knjižnice avtorja Vlada Zupana - MALE ŽELEZNICE. Knjiga seznanja bralca z vrstami železniških modelov. Natančno opisuje vse faze gradnje železniške makete od idejne zasnove, oblikovanja površja, polaganja železni¬ škega omrežja, električne na¬ peljave, signalizacije in krmi¬ ljenja železniškega prometa od najenostavnejših variant do računalniškega krmiljenja in oživljanja makete v smislu oblikovanja avtentičnega okolja z naselji, železniškimi postajami, mostovi in predori. Cena knjige je 1.995 SIT, naročniki revij Tim ter Življenje in tehnika pa imajo pri nakupu 5 % popusta. ZA SPRETNE ROKE Božiček Z izvezenim motivom božička lahko okrasite voščilnice (tak primer je na sliki), serviete ali vogale prta na praznični mizi in še marsikaj. Način vezenja kažeta risbi, zahtevanih 16 različnih barv bom¬ bažne prejice najdete v legendi, vzorec 1 • = bela 2 A = oker 3 0= krem 4 \ = oranžna 5 / = bledo rožnata 6v = rožnata 7 + = svetlo rdeča 8 e = opečnato rdeča 9 ▲ = rdeča 10 X = kostanjevo rjava 11 N = svetlo rjava 12 A = bež 13 • = temno rjava 14- = svetlo zelena 15 ▼ = olivno zelena 16 V = zlata pa je vrisan v kvadratno mrežo. To za boljšo preglednost po potrebi lahko povečate s fotokopirnim strojem. Matej Pavlič TIMOVI OGLASI UGODNO PRODAM sestavljen začetniški jadralni model explorer 2 m z razpefino 2000 mm, vodljiv po smeri in višini. Model je lesen, brez plastičnih delov ter zelo samostabilen. Cena je samo 70 DEM. David Starovasnik Kopališka 12 Poljčane Tel.: (062) 825-332 (zvečer) POCENI PRODAM skoraj nov motor 6,5 cm 3 . Roman Slivnik Rateče 109 b Rateče Tel.: (064) 876-132 PRODAM model VW-hrošča z motorjem 3,5 cm 3 , RV-napravo in kompletom za vžiganje. Tel.: (064) 685-600 UGODNO PRODAM stereo NF-ojačevolnik 50 W s trisistemskimi zvočniki. Priložim še dodatni nizko- tonski zvočnik 60 W. Cena je 25.000 SIT. Miran Nagode Gregorčičeva 6 61370 Logatec Tel.: (061) 741-018 PRODAM maketo motornega letala Citabria aero- batic (1 : 4) z razponom kril 2100 mm. Poganja jo motor s prostornino 22,5 cm 3 . Otokar Hluchy Ul. Metoda Mikuža 18 61000 Ljubljano Tel.: (061) 342-469 PRODAM dobro ohranjen commodore 64 s tip¬ kovnico, kasetnikom, 4 kasetami, igralno palico, adapterjem in priloženimi kabelskimi priključki. Cena je 200 DEM. Iztok Zakovšek Gregorčičeva 9 68250 Brežice PRODAM Sega game gear z igrami Batman se vrača, jurski park, sonic 2 in 4, nogomet, tenis, avto dirke in tetris. Zraven dam še adapter za 18.000 SIT ali zamenjam za super nintendo ali Sega mega drive 2 z eno igro. Prodam še mortal kombat 2 za gameboy za 6500 SIT. Beno Majal Cigonca 48 a Slovenska Bistrica. PRODAM nov RV-čoln z motorjem speed 500 race s sklopko, osjo in krmilom. Cena je 120 DEM v tolarski protivrednosti. Gregor Stanonik Vinogradna 28 63210 Slovenske Konjice Tei.: (063) 753-132 (zvečer) ZELO UGODNO PRODAM trikrat uporabljen motor 10 cm 3 za čoln, štarter Robbe 120, jermen in rezervoar 0,3 I. Vse prodam po dogovoru za približno 250 DEM. Kupim pa akumulatorsko baterijo 6 V. Matej Živič Zasavska 1 68280 Brestanica Tel.: (0608) 79-523. PRODAM malo rabljeno 2-kanaino RV- napravo attack-SR (Robbe-Futaba) z vso dodatno opremo za 5000 SIT, motor magnum ABC/RC 6 cm 3 s pri¬ borom za vžiganje za 5500 SIT, motorno letalo progo za 6000 SIT, 8-kanalno RV-napravo Grau- pner/JR FM-314 z vso dodatno opremo za 18.000 SIT in nov par kristalov VVebra FM 64 S za 2500 SIT. Tel.: (0602) 23-384 (zvečer) TIM 4 • december 1995 • 31 RADIJSKO VODENJE Modelarski triki Zmaj Skyflex Dr. Jan I. Lokovšek Uvod Je čas dela in čas počitka, so resni in malo manj resni modelarji. Mnogi se ukvarjajo s tem konjičkom zgolj za zaba¬ vo in ne mislijo na vrhunska tekmovanja. Takim so namenjeni tako imenovani "fun" modeli; mi bi jim rekli modeli za zabavo. Eden takih je motorni zmaj Skyflex firme Futaba/Robbe. Dobil sem ga v Mode¬ larskem centru (Ciril-Metodov trg 14), v janje sprejemnika in enega servomeha- nizma kar iz pogonske baterije. Tako E rihranimo tudi na teži sprejemniške aterije. Pomanjkljivost Motor ima samo vklop ali izklop. Ko teče, dela s polno močjo in zmaj se kar zadovoljivo dviga, toda pri ročnem startu bodimo previdni, saj ga moramo kar pošteno vreči. Ko pa motor izključimo, gre leteča cunja navzdol prehitro, skoraj kot kamen. Pristanek s tako igračko je zato pravi podvig. Vzrok ni samo "sin¬ drom leteče cunje", ampak v velikem vija¬ ku, ki kar dobro zavira, ko se ustavi. Izvedenka z eksplozijskim motorjem leti dlje in je laže vodljiva. Model motornega zmaja je v letu prav lahko zamenjati z originalom. Ljubljani pa je naprodaj še v trgovini Ne- bec Hobi (Andreja Bitenca 36). Model Zanimiva igračka me je navdušila kljub predsodkom o "leteči cunji" na okvirju. Pravega motornega zmaja namreč nikoli nisem maral, njegov način vodenja ima namreč precej zakasnitve v primerjavi z ultralahkim letalom, katerega neposredni tekmec je. Model je glede tega boljši, saj pri kr¬ miljenju ne premika težišča kot običajni zmaj, ampak napenja in popušča platno na eni ali drugi strani. Ta način je bolj podoben krmiljenju nagiba pri letalih kot pa zvijanju krila pri zmajih in je tako bolj neposreden in tudi bolj učinkovit. Manj učinkovito pa je krmiljenje višine. Pravzaprav ga ni, saj je vse prepuščeno pogonu. Elektromotor velikosti 550 poga¬ nja preko zobatega jermena velik vijak, in to dokaj učinkovito. Motor ima na zad¬ nji strani prispajkano ploščico, ki vsebuje tako vezje za vklop z relejem kakor tudi tako imenovani BEC, tj. vezje za napa- Vijak električne verzije je kanaliziran. Izboljšave Zložljiv vijak bi ta učinek precej zma¬ njšal. Sam pa sem rešil problem tako, da sem odstranil ploščico na motorju in vgradil zvezni regulator z opcijo BEC. Vzletimo seveda s polno močjo, se, deni¬ mo, vzpenjamo eno minuto in nato letimo vsaj s četrtino, če ne z desetino plina. Za pristanek si obvezno pustimo malo re¬ zerve, kar pomeni, da vedno pristajamo z motorjem. Tako se da tudi s skyflexom lepo pristati na stezo, prav tako, kot s kakim drugim modelom. v Tudi čas letenja se je močno popravil. Če sem prej letel približno štiri do pet minut, zmore sedaj zmaj osem do devet minut z baterijo sed¬ mih celic Sanyo SCRC-SP 1900. 32 • TIM 4 • december 1995 ELEKTRONIKA Enostavno časovno stikalo Miha Zorec Osnova elektronskega stikala je integri¬ rano vezje LM 3915. To se večinoma uporablja za prikaz spreminjajoče se enosmerne napetosti z desetimi LED-dio- dami. Največkrat ga srečamo v elektroa- kustičnih aparaturah kot prikazovalnik jakosti zvočnega signala (VU-meter). Ima namreč logaritmično skalo, kar ustreza človeškemu dojemanju zvočne jakosti. Najbrž ste se že vprašali, čemu integrira¬ no vezje z logaritmično skalo v merilniku časa, saj čas vendar teče enakomerno (linearno). Odgovor tiči v dejstvu, da vezje v bistvu prikazuje padanje nape- rašča zelo hitro nato pa vedno bolj po¬ časi. Zato uporabimo integrirano vezje z logaritmično skalo, ki eksponentno nara¬ ščanje napetosti na kondenzatorju spre¬ meni v linearno (v enakih časovnih presledkih) ugašanje LED-diod. Vsota eks¬ ponentne in logaritmične krivulje je na¬ mreč ravna (linearna) črta. Shema vezja drugega. Vrednosti kondenzatorja C 1, upora R 6 in potenciometra P 1 so izbrane tako, da omogočajo prikaz časovnih period od 1-15 min. Vezje ne zahteva stabiliziranega napa¬ janja, saj je referenčna napetost veliko nižja od napajalne; kljub temu pa naj napajalna napetost ne pade pod 6,5 V. Montažna shema Ur, = U r ., e SV R4 C1 14 R6 R2 R3 X C2 LM381 © 9V e »IZHOD IZHOD Ploščica tiskanega vezja tosti na merilni nožiči (št. 5) integriranega vezja, ki jo povzroča polnjenje konden¬ zatorja C l. Vemo pa, da polnjenje kon¬ denzatorja ne poteka po ravni črti (line¬ arno) temveč po eksponentni krivulji. V začetku napetost na kondenzatorju na¬ Preden štoparico sprožimo, moramo vezje "resetirati", kar storimo s tipko Re¬ šet. S pritiskom na to tipko spraznimo kondenzator C l. Jakost toka, ki pri tem steče čez kontakte tipke, pa določa upor R l. Dokler je tipka sklenjena, je nožiča 5 vezana prek malega upora R l na izhod referenčne napetosti. Pri tem je napetost¬ ni potencial na tej nožiči praktično enak referenčni napetosti, saj je upornost potenciometra P l in upora R 6 mnogo večja od upornosti upora R l. Integrirano vezje prikazuje največjo vrednost — gori¬ jo vse LED-diode. Ko pa tipko spustimo, se začne kon¬ denzator C l polniti prek upora R 6 in potenciometra P l. S slednjim lahko tudi nastavimo hitrost polnjenja kondenzator¬ ja. Hkrati z večanjem napetosti na kon¬ denzatorju C l pa pada napetost med merilno nožico (nožiča 5) in maso. Zato začnejo LED-diode postopoma ugašati. Najprej ugasne dioda D l nato D 2 in tako dalje do diode D 10. Namesto zad¬ nje diode lahko na ta izhod priklopimo rele, ki po preteku nastavljene časovne periode ugasne (ali prižge) luč ali kaj Ker so ob štartu prižgane vse LED-diode, mora napajalnik zagotavljati električni tok vsaj 100 mA. Seznam elementov: Upori: R 1 = 100 a R 2 = 3,3 k£2 R 3 = 1,2 kfl R4= 10k£i R 5 = 1,8 ka R6= 150 kQ P 1 - 2,5 Ma lin Kondenzatorji: C 1, C 2 = 100 pF/ 16 V (pokončni) Polprevodniki: D 1 do D 10 - LED-diode IC 1 = IM 3815 TIM 4 • december 1995 • 33 ZA SPRETNE ROKE UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Novoletne čestitke Slika 3. Če želite manj svetleč učinek, glavni motiv narišite z barvica¬ mi ali flomastri. Slika 4. Novoletne čestitke, izdelane doma s pomočjo dekorativnega lepila UHU glitter glue. Material Potrebujete bel ali barvast trši papir, barvice ali flomastre, UHU glit¬ ter glue, ravnilo, svinčnik, nož Olfa, škarje, modelčke za piškote in/ali cel kup domišljije. Navodila za izdelavo Na bel trši papir narišite novoletni motiv. Če niste prav dobri risar¬ ji, si lahko pomagate z modelčki za piškote (Slika 1). Motive skrbno izrežite s pomočjo noža Olfa ali Škarij. Pri tem pazite, da bodo linije odrezanih robov gladke. Barvast trši papir z ravnilom in nožem Olfa razrežite v pravokotnik, ki bo prepognjen ustrezal želeni velikosti čestitke. Na desno polovico pravokotnika položite šablono ter izrezani del zapolnite z barvnim lepilom za okraševanje UHU glitter glue, ki ga nanašate neposredno iz tube. Pazite, da se glitter glue ne po razmazal oz. razlezel pod rob šablone. Motive lahko narahlo narišete s svinčnikom naravnost na papirnato osnovo za čestitko ter obris izpolnite z dekorativnim lepilom UHU glitter glue (Slika 2). Če se vam zdi glitter glue preveč bleščeč, lahko glavni motiv nar¬ išete z barvicami ali flomastri. Posebne učinke lahko dosežete z belim (Slika 3), zlatim ali srebrnim flomastrom, ki jih lahko kupite v trgovini Prometej na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Z barvnim lepilom lahko osnov¬ ni motiv le poudarite (Slika 3). Novoletne čestitke, izdelane doma s pomočjo dekorativnega lepila UHU glitter glue so resnično slovesne in bleščeče, predvsem pa so nekaj posebnega (Slika 4). _ Alenka Pavko - Čuden Letošnje leto je minilo kot blisk. Še pred kratkim ste se veselili počit¬ nic, potem ste komaj čakali začetek šolskega leta, zdaj pa že polni želja pričakujete novo leto, prijetne trenutke ob odvijanju daril ter polne nabiralnike čestitk. Odpiranje in prebiranje čestitk je veselo opravilo, nekateri med vami pa jih radi tudi pišete. Tiste najbolj oseb¬ ne, ki so namenjene najboljšim prijateljem, lahko naredite sami. Slika 1. Šablono izdelajte iz tršega belega papirja. Pomagate si lahko z modelčki za piškote. Slika 2. Obrise vzorca zapolnite z barvnim lepilom UHU glitter glue naravnost iz tube. 34 • TIM 4 • december 1995 ZA SPRETNE ROKE Miselne igre vsega sveta Pri Tehniški založbi Slovenije je izšla zanimiva knjiga z naslovom Miselne igre vsega sveta. Spada v zvrst pri nas razme¬ roma redke literature o ugankah, sestav¬ ljankah in nalogah za bistre glave. Za re¬ ševanje večine izmed nekaj sto nalog, objavljenih v tej knjigi, sta dovolj le svinč¬ nik in papir ali škatlica vžigalic, za neka¬ tere pa je treba narediti tudi kar zahtevne konstrukcije. Ker so posameznim nalo¬ gam dodani številni detajli in načrti z obsežnimi navodili, je ta knjiga enkratno čtivo za vse mlade tehnike, seveda pa bo tudi manj spreten bralec našel v njej mar¬ sikaj takega, kar ga bo pritegnilo. Vsebina bogato ilustrirane knjige, ki ima 200 strani velikega formata, je raz¬ deljena na šestnajst poglavij. V prvem so predstavljene sestavljanke, kakršna je npr. tangram (o njej smo v Timu že pi¬ sali), drugo poglavje se ukvarja s proble¬ mi razstavljanja, tretje pa s poliformnimi liki. Med bolj znanimi je pentomino, ki se ga nekoliko starejši bralci Tima gotovo še spominjajo. V družbi si že od nekdaj radi zastavljamo probleme z vžigalicami, pri katerih gre za to, da je treba v danem šte¬ vilu potez iz ene oblike sestaviti drugo. Za rešitev kake naloge je včasih dovolj le minuta, včasih pa tudi pol ure in več. V četrtem poglavju knjige je predstavljenih 50 novih nenavadnih primerkov teh mož¬ ganskih orehov in dve zanimivi skulpturi. Peto poglavje je posvečeno problemom pri dominu. Čeprav mislite, da to igro dobro poznate, boste presenečeni, ko boste ugotovili, kakšna znanost se v res¬ nici skriva v njej. Enako velja za igre se¬ stavljanja, probleme zlaganja in magične kvadrate, k[ so opisani v naslednjih treh poglavjih. Če se komu naloge z različno pobarvanimi in oblikovanimi ploščicami zdijo nezanimive, ga bodo morda bolj pritegnile reševanke z obroči, vrvico in kroglicami ter igre z vrvico, ki so opisane v devetem in desetem poglavju. Mnoge igre te vrste temeljijo na vizualni prevari. Čeprav so čarovnije z zamršenimi in za¬ pletenimi vozli, ki se z eno potezo kakor po čudežu razpletejo, videti zahtevne, se jih je mogoče ob tej knjigi hitro in zlahka naučiti. Enajsto poglavje opisuje blod¬ njake in labirinte, že dolga stoletja najpo¬ membnejše in najbolj skrivnostne likovne simbole človeštva, dvanajsto poglavje je posvečeno žičnim reševankam, v trinaj¬ stem je cela vrsta številčnih in logičnih problemov, v petnajstem pa nekaj prob¬ lemov, ki temeljijo na binarnem sistemu, po kakršnem delujejo tudi računalniki in žepni kalkulatorji. Predzadnje poglavje prinaša 50 pozicijskih iger, med katerimi je sicer nekaj znanih (npr. soliter, ki mu je posvečen pričujoči prispevek, Brahma- nov stolp, srečanje vlakovnih kompozi¬ cij), večina pa je takih, ki jih pri nas ni mogoče videti. K ugankam in problemom spadajo tudi rešitve, ki jih pregledno raz¬ vrščene in z risbami opremljene najdete v šestnajstem poglavju. Težko je v nekaj skopih stavkih opisati knjigo, kakršna je Miselne igre vsega sveta, zato vam svetujemo, da si jo čim prej priskrbite. Ob izdelavi rekvizitov in reševanju v njej objavljenih problemov se ne boste kratkočasili le vi, ampak vsa družina. Ker je ta knjiga lahko zelo lepo darilo, pred vrati pa je kar nekaj praz¬ nikov, s prepričevanjem staršev najbrž ne boste imeli večjih težav. Stane le 3.360 SIT, naročniki revije Tim oziroma Živ¬ ljenje in tehnika pa imajo pri nakupu še 20 % popusta, torej dobijo knjigo že za 2.688 SIT, pri čemer je mogoče kupnino poravnati v treh obrokih brez obresti. Soliter Po neki zgodbi je puščavniško igro soliter izumil francoski plemič iz 1 8. sto¬ letja med svojim ujetništvom v pariški Ba- stilji, tako da je nekoliko predrugačil še dandanašnji znano igro lisica in gosi. Za svojo igro je uporabil enako ploščo z mnogimi luknjami za čepke ali kroglice (Slika 1). Obstaja veliko iger in nalog, ki jih lahko igramo in rešujemo na plošči za soliter, vendar vse temeljijo na isti vrsti otez: čepek je namreč mogoče prema- niti le v primeru, če lahko skoči čez sosednji čepek v prazno luknjo za njim. Slika 1. Na tem bakrorezu iz 17. stoletja igra soliter princesa de Soubise. Vse od svojega nastanka je bila igra v Franciji zelo priljublje¬ na. Francoski rokodelci so s trudom in spret¬ nostjo izdelovali sijajne primerke iz slonovine ali plemenitega lesa. Skakati pa je mogoče le po črtah mreže, ne pa tudi diagonalno. Zaradi boljše pre¬ glednosti in razumljivosti so polja ozna¬ čena z dvomestnimi števili (Risba 1), pri čemer prva številka označuje položaj po¬ lja v navpičnem stolpcu od leve proti desni, druga pa položaj v vodoravni vrsti od zgoraj navzdol. Preskok pri reševanju opišemo tako, da označimo polji, ki ju je čepek zasedal pred preskokom in po njem, t. i. verižni skokpa opišemo s števil¬ kami polj, ki jih je čepek preskočil drugo za drugim (Slika 1 in risba 1). Risba 1. Velika plošča za soliter s 37 polji, ki jih je mogoče zasesti s čepki; vsako polje je v skladu s svojim položajem oštevilčeno v vodo¬ ravnih in navpičnih vrstah. V rabi sta dve vrsti plošč za soliter. Na risbi 1 je plošča s 37 polji, pri drugi raz¬ ličici pa manjkajo polja 22, 26, 62 in 66. Vsako nalogo za ploščo s 33 polji je mogoče opraviti tudi na večji plošči, pri čemer dodatna polja preprosto pustimo ob strani. Večino soliterjev igramo na mali plošči, pri čemer so zasedena vsa polja z izjemo srednjega. Igralec mora igro končati z enim samim čepkom v srednjem polju. Skupno število preskokov v eni partiji soliterja se ujema z množino oddaljenih čepkov. Serijo skokov z enim samim čepkom pa imamo lahko za eno samo potezo, tako da igralec ne rešuje samo naloge kot take, temveč jo tudi poskuša rešiti s čim manjšim številom po¬ tez. Čeprav osnovna igra (ki se začne s praznim poljem na sredini in konča z enim samim čepkom v isti luknji) zahteva 32 preskokov, jo vendarle lahko izpelje¬ mo že v 1 8 potezah. Izdelava plošče za igro soliter Najprej pripravite vsaj 16 x 16 cm veliko in 20—25 mm debelo leseno de¬ ščico iz kake plemenitejše vrste lesa, kot je npr. macesen, oreh ali mahagoni, in 36 lesenih čepkov s premerom 8 mm. Za ta namen so najbolj primerni bukovi mozniki, ki jih mizarji uporabljajo za se- TIM 4 • december 1995 • 35 ZA SPRETNE ROKE stavljanje pohištva, kupite pa jih lahko v vsaki večji tehnični trgovini. Pri izdelavi boste potrebovali še risalno orodje (dva trikotnika, šestilo in svinčnik), žago lisičji rep ali električno krožno oziroma vbodno žago, električni vrtalnik s svedrom pre¬ mera 9 mm, navpično stojalo za vrtalnik, grob in fin brusilni papir, čopič ter nekaj brezbarvnega nitrolaka ali kake druge lazure za les (Risba 2). Na gladko obrušeno desko narišite mrežo kvadratov s stranico 2 cm, kakršno kaže risba 2. Sveder, ki naj bo čim bolj nabrušen, vpnite v vrtalnik, tega pa do¬ bro pritrdite v držalo navpičnega stojala. Nastavite omejilnik globine tako, da bo¬ do luknje globoke največ 15 mm. Vrtanju sledi žaganje na natančno mero 16x16 cm (če ste se odločili za igralno ploščo Risba 2. Položaj lukenj določimo z mrežo kva¬ dratov s stranicami po 2 cm, ki jo narišemo na leseno ploščo. Ta je lahko kvadratna (16 x 16 cm) ali okrogla (s polmerom 8 cm). kvadratne oblike) ali pa z vbodno žago izžagajte krog s polmerom 8 cm. Gla¬ jenju robov z brusilnim papirjem sledi lakiranje plošče, lahko pa tudi čepkov, da se ne bodo prehitro umazali (Slika 2). Spretnejši ali tisti, ki jim bo pri delu s svo¬ jimi izkušnjami pomagal tudi kdo od starejših, lahko nažagajo čepke iz 8 mm debele medeninaste palice, jim vpete v vrtalnik in navpično stojalo s fino pilo posnamejo ostre robove, na koncu pa jih še spolirajo. Veliko natančnosti in pazlji¬ vosti zahteva tudi izdelava igralne plošče iz marmorja, vendar pa je tak izdelek potem poleg pripomočka za krajšanje časa tudi lep okras na mizi v dnevni sobi. Komur se zdi tokratni načrt preveč zah¬ teven, naj v šolski knjižnici poišče 8. številko revije Tim iz leta 1990, v kateri je bila na straneh 285—287 objavljena preprostejša različica igre soliter. Dva primera V knjigi, ki smo jo podrobno predstavili na začetki tega prispevka, je opisanih več kot 20 različnih nalog, ki jih je mogoče igrati na plošči za soliter, mi pa se bomo v nadaljevanju na kratko pomu¬ dili le pri dveh, ki najbolje ilustrirata stra¬ tegijo reševanja. Grški križ je ena lažjih nalog. Iz¬ hodiščni položaj kaže risba 3. Devet čep¬ kov oblikuje križ s štirimi enako dolgimi kraki. Osem čepkov je treba s čim manj potezami s preskakovanjem odstraniti s plošče, deveti pa mora ostati na polju 44. Rešitev (najdete jo na koncu tega prispevka) zajema dva dvojna preskoka, tako da je mogoča v šestih potezah, če verižni preskok seveda štejemo kot eno potezo. Slika 2. Na fotografiji je primer male plošče za igro soliter. Deščica je zaščitena z brezbar¬ vnim nitrolakom, čepki pa z živordečo nitro- barvo. Pentagon (ali petkotnik) je dokaj zah¬ tevna naloga, pri kateri je na začetku ne¬ zasedenih 13 polj (Risba 4), na koncu pa mora spet ostati le čepek na polju 44. Za rešitev je potrebnih 15 potez z enim sa¬ mim verižnim skokom. Toda ta je zares imeniten: z eno samo potezo se otresemo kar devetih čepkov. Taki verižni skoki so sanje slehernega igralca soliterja. Matej Pavlič Rešitev grškega križa: 45-47, 43-45, 64-44-46, 24-44, 47-45-43, 42-44; Rešitev pentagona: 55-57, 36-56, 57-55, 44-46, 25-45, 46-44, 65-45, 23-25, 43-23, 45-53, 53-33-35-15-13-33-31 -51-53-55, 74-54, 55-53, 63-43, 42-44; Jack Botermans, Pieter van Delft in Eugen Oker MISELNE IGRE VSEGA SVETA Več kot 1000 iger s priloženimi rešitvami in navodili za izdelavo. Obseg: 200 strani, barvne risbe in fotografije Format: 230 x 275 mm Cena (s p. d.): 3.360 SIT Cena za naročnike revije Tim (ali ŽIT): 2.688 SIT m jriwr»f m.TtT iPDf MlbJbJuNE IGKL w JtTL W JL* Mt-Jt * Knjigo lahko naročite na naslov: Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana, tel.: 061/213-733, faks: 061/218-246 Večnamensko navpično stojalo D 2035 Tovarna Black & Decker med profe¬ sionalnimi in ljubiteljskimi uporabniki ne slovi samo po izjemno kakovostnih, so¬ dobnih in učinkovitih električnih orodjih, pač pa tudi po bogati izbiri različnega pribora. Vanj med drugim spada več¬ namensko navpično stojalo za vrtalnike s standardnim premerom vratu 43 mm, ki omogoča varno, natančno in res nav¬ pično vrtanje v vse vrste materialov. § t Z omejilnikom lahko ob pomoči mili¬ metrske skale nastavimo poljubno glo¬ bino vrtanja, kar je pogosto zelo do¬ brodošla možnost. Vse potrebne nasta¬ vitve opravimo s šestrobim ključem, ki ga po uporabi shranimo v podstavku. Na ozobljeno gred nataknjen prema¬ kljiv vzvod se končuje s plastično krog¬ lo, ki omogoča dober oprijem. Za var¬ no delo mora biti stojalo privito na podlago, (zlasti manjši/ obdelovanci naj bodo vpeti, tanjše obdelovance pa je priporočljivo podložiti z odpadnim lesom. Stojalo, ki stane približno 10.000 SIT, ne zahteva posebnega vz¬ drževanja; zadostuje, da vijake prite¬ gujemo z občutkom in da je steber sto¬ jala, po katerem drsi držalo vrtalnika, nekoliko naoljen. 36 • TIM 4 • december 1995 PRILOGA Jaslice Leto je naokrog in tako kot že nekajkrat doslej tudi v letošnji decembrski številki revije Tim objavljamo načrt za izdelavo jaslic. Za izhodišče smo izbrali božični motiv v obliki slike iz treh delov, kakršni v umetnosti rečemo triptih. Za katerega od načinov izdelave, opisanih v nadaljevan¬ ju, se boste odločili, je stvar vašega oku¬ sa, razpoložljivega materiala in pred¬ vsem spretnosti. Motiv je narisan v merilu 1 : 1 (na prilogi), zato kakršno koli spre¬ minjanje velikosti ni potrebno. Ker videz narejenih jaslic kaže sličica na naslovnici revije, tudi z izbiro barv ne bi smeli imeti težav. Jaslice na kartonu Najhitreje in najlaže lahko naredite jaslice tako, da motiv s priloge prekopi¬ rate na trši karton (npr. hrbet večjega stenskega koledarja) in ga pobarvate z barvnimi svinčniki, s flomastri, voščenka¬ mi ali vodnimi barvicami. Na koncu s hrbtne strani po sredini obeh stebrov hlevčka s topo stranjo Škarij naredite plit¬ vo zarezo ter levi in desni del triptiha zavi¬ hate za približno 30° nazaj, da se jaslice ne bodo prevračale. Jaslice na pavsu Za izdelavo teh jaslic potrebujete večji kos čim tršega kartona ali lepenke, nekaj listov pavs papirja, oster modelarski nož (Olfa) s podlago za rezanje, lepilo za papir (npr. UHU Stic) in barvne svinčnike ali voščene barvice. Vodne barve niso primerne, ker voda povzroči gubanje pavsa. Motiv prekopirajte na karton in ga čim bolj natančno izrežite. Na zadnjo stran nanesite tanko plast lepila in nanj prilepite pavs. Ko se lepilo posuši, s sprednje strani le še pobarvate nastala polja (karton naj bo črn ali vsaj temno rjav) in jaslice so narejene. Upogibanje levega in desnega dela je bilo opisano pri prejšnji različici, zato dodajmo le še to, aa pridejo jaslice na pavsu do prave¬ ga izraza šele takrat, ko so od zadaj osvetljene. Za osvetlitev lahko uporabite majhno lučko z nočne omarice ali kar navadno svečo, vendar pa ta ne sme stati preblizu, da ne bi prišlo do požara. Jaslice iz vezane plošče Tisti, ki vam natančno rezljanje ne dela prevelikih preglavic, lahko naredite jas¬ lice iz 3 ali 4 mm debele vezane plošče. Na gladko obrušen kos velikosti 510 x 335 mm prekopirate motiv in ga izrezljate z rezljačo. Da bo ta lepše tekla in da se ne bo prehitro strgala, jo večkrat nama¬ žite s koščkom mila. Na koncu z manjšo ilo popravite morebitne napake, s finim rušilnim papirjem zgladite vse robove in izdelek dvakrat pobarvajte s črnim nitro- lakom ali kako drugo temno barvo. Tudi v tem primeru lahko na hrbtno stran nalepi¬ mo prosojen papir (najbolje svileni papir v različnih barvah). Narejene jaslice lah¬ ko obesite na steno ali pa jih postavite na mizo. V tem primeru jih je bolje po sredi¬ ni glavnih podpornikov hlevčka preža¬ gati na tri dele, na stik pa z zadnje strani prilepiti 10-15 mm širok keper trak. Jaslice na steklu Noben doslej opisan način izdelave ni zahteval skorajda nikakršnih stroškov, pri jaslicah na steklu pa se izdatkom (čeprav tudi ne bodo tako visoki) preprosto ni mogoče izogniti. Potrebujete namreč us¬ trezno velik kos 4 mm debelega stekla, posebno črno pasto za obrobljanje v tubi (npr. WACO), barve za steklo (WACO ali DEKA), nekaj silikonskega kita in les za podstavek. Tisti, ki se ne bojite elek¬ trike, lahko na podstavek za jaslicami na¬ mestite tudi razsvetljavo. Za to potrebu¬ jete (po možnosti) keramično grlo E 14, 25-vafno mlečno žarnico (bučko), nekaj metrov dvožilnega kabla 2 x 0,75 mm 2 z vtičem na koncu in stikalo, ki ga je mogoče montirati na kabel. Barve za steklo in pasto za obrobljanje dobite pri Prometeju na Tavčarjevi 3 v Ljubljani. Z načrta na karton prerišite zunanji šestkotni obris jaslic (ne pozabite na del na vrhu, ki je narisan s tanko prekinjeno črto). S tem ste dobili šablono, po kateri naj vam steklar odreže vse tri potrebne kose stekla. Vsekakor naj vam obrusi robove, sicer se lahko na njih grdo po¬ režete. Steklo položite na prilogo in s pasto za obrobljanje čim bolj natančno izvlecite vse črte. Ko se pasta posuši, polja zapolnite z barvami za steklo. Da se jaslice ne bi prevrnile, morate narediti podstavek. Zanj potrebujete 500 x 200 x 10 mm velik kos gladke in ravne smrekove lepljene plošče, 8 oziroma 10 mm debelega vezanega lesa ali vsaj to¬ liko debele iverne plošče. Iz letvic s prere¬ zom 10 x 10 mm, ki jim z rašpo pos¬ namete enega od robov in jih z lepilom za les prilepite na ploščo, naredite ne¬ kakšen žleb (risba s tlorisom podstavka je narisana na prilogi), ki naj bo širok 4 mm. Ko vse skupaj prebarvate s črnim ni- trolakom, z dvema kratkima lesnima vija¬ koma pritrdite grlo za žarnico na pod¬ stavek. (To delo odpade, če boste upora¬ bili že narejeno manjšo svetilko ali nizke svečke.) V žleb iz letvic nanesite nekaj silikonskega kita in potisnite vanj kose po¬ slikanega stekla, ki morajo stati pravokot¬ no na podlago. S silikonskim kitom zapol¬ nite tudi obe navpični reži med deli tripti¬ ha. Jaslice so narejene in sedaj jim v stano¬ vanju [ahko poiščete najprimernejše mesto. Če žarnica oddaja preveč svetlo¬ be, uporabite šibkejšo, če sveti preveč naokoli, pa iz tanke pločevine (npr. iz kake pločevinke) naredite zaslon oziro¬ ma odsevnik, ki bo pravilneje usmerjal svetlobo. V vsakem primeru pazite, da zaradi prevelike vročine ali površno nare¬ jenih električnih povezav ne bi prišlo do kake nesreče, ki bi vam pokvarila praz¬ nike. Matej Pavlič G-M&M, d.o.o., proizvodnja in marketing 61290 Grosuplje, Brvace 11 tel.: n.c. (061) 763-511 fax: (061)763-023 KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTALE INFORMACIJE Ime in priimek: . Naslov: - Kraj in poštna št.: .— - Prosim, pošljite mi: □ cenik za električno orodje □ cenik za natančno orodje Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali fotokopirate, pošljite na naslov: G-M&M, d.o.o., Brvace 11, 61290 Grosuplje #BLACK& DECKER® M1NICRAFT TIM 4 • december 1995 • 37 ZA SPRETNE ROKE Novoletni okraski Gotovo imate doma popolno zalogo novoletnih okraskov, predvidoma po okusu vašh staršev. Če imate kaj besede pri hiši in ste se jih naveličali, si letos izdelajte nove, popolnoma po svojem okusu. Če niste prepirljive sorte, si enos¬ tavno omislite svoje novoletno drevesce in ga okrasite po svoje. Za izdelavo novoletnih okraskov potre¬ bujete modelirno maso DAS, ki jo lahko kupite v trgovini Prometej na Tavčarjevi ulici 3 v Ljubljani. Prodajajo jo v terakota in beli barvi v zavitkih po 485 oz. 980 g. Modelirna masa se oblikuje kot glina, posuši pa se na zraku v 24 urah. Material Poleg modelirne mase potrebujete še valjar, modelčke za piškote, zobotrebec, kemični svinčnik, sito, sponke za papir ipd. Navodila za izdelavo Pripravite si delovno mizo. Nanjo po¬ ložite časopisni papir, čezenj pa bel pa¬ pir, da se okraski ne bodo umazali s tis¬ karsko barvo. Modelirno maso enako- Slika 1. Okraske oblikujte z modelčki za piškote Slika 2. Relief lahko vtisnete z lupilcem pomaranč. merno razvaljajte na debelino približno 3 mm ter z modelčki za piškote oblikujte okraske (Slika 1). Okraske reliefno okra¬ site z odtisi različnih predmetov. Upora- is Slika 3. Srčke ob robu okrasite s konico kemičnega svinčnika. Slika 4. Ribje luske naredite z raztegnjeno sponko za papir. Slika 5. Obeskov ne pozabite preluknjati z zobotrebcem. Slika 7. Nekaterim se zdijo lepši barvasti obeski. Slika 8. Z barvami poudarimo reliefne linije. Slika 9. Novoletne okraske lahko tudi podari¬ mo kot drobno pozornost. Slika 6. Obeske sušite na ravni podlagi naj¬ manj 24 ur. 38 • TIM 4 • december 1995 ZA SPRETNE ROKE bite lahko lupilec za pomaranče (Slika 2), konico kemičnega svinčnika (Slika 3), razvlečeno sponko za papir (Slika 4), si¬ to, navitke za sukanec ipd. Obeskov ne pozabite z zobotrebcem preluknjati z obeh strani (Slika 5). Pri tem pazite, da jih ne upognete. Če ne boste porabili vse modelirne mase, jo skrbno spravite nazaj v ovitek, vse skupaj pa tesno zavijte v polivinilno vrečko ali spravite v posodo, ki ne prepušča zraka, da se masa ne bo strdila. Okrašene reliefne okraske položite na ravno podlago, npr. kuhinjsko desko, in pustite, da se na zraku posušijo. Sušenje traja najmanj 24 ur (Slika 6). Če so vam barvasti okraski bolj všeč kot beli, jih naslednji dan okrasite z bar¬ vami. Uporabite modelarske barve, npr. Wacofin, ki jih lahko kupite v trgovini Prometej na Tavčarjevi ulici 3 v Ljubljani (Slika 7). Če nimate vseh odtenkov barv, jih med seboj mešajte. Za mešanje so rav primerne plastične ovalne škatlice inderjajčk. Za vsako barvo vzemite svež čopič ali pa ga sproti očistite po navodi¬ lih za uporabo barv. Pri delu bodite na¬ tančni. Ploskve obarvajte tako, da boste poudarili reliefe, ki ste jih vtisnili v površi¬ no okraskov (Slika 8). Posamezne obar¬ vane okraske lahko ob novem letu tudi podarite kot drobno pozornost (Slika 9). Alenka Pavko - Čuden Podstavek za svečo ali stojalo za dišeče paličice Žgana sadra, ki jo bolje poznamo pod imenom mavec ali gips, je zelo uporaben material, iz katerega lahko naredimo mnogo enostavnih in lepih izdelkov. Tu je le nekaj predlogov, ki naj spod¬ bujajo vašo domišljijo in ustvarjalnost, ni¬ majo pa prav nobene zveze z mavcem na zlomljeni roki ali nogi, razen osnovne surovine seveda. Podstavek za svečo Potrebujemo spodnji del 1,5-litrske plastenke, ki nam bo služil za kalup. Naj¬ laže ga odrežemo z modelarskim nožem. Mavec pripravimo po navodilih. Pazi¬ mo, da je zmes vode in mavčnega prahu primerno gosta (kot tekoči jogurt) in da v njej ni grudic ali zračnih mehurčkov. Maso nalijemo v kalup in počakamo, da se popolnoma posuši in strdi. Nato izde¬ lek previdno vzamemo iz kalupa. Z bru¬ silnim papirjem zgladimo robove. Izde¬ lek, ki ima obliko cveta s petimi listi, lah¬ ko samo pobarvamo s tempera barvami, lahko pa vanj z ostro konico (igla, vijač, fočkalo...] vgraviramo razne vzorce in ga nato pobarvamo. Na koncu ga še prelakiramo z nitrolakom ali lakom za keramiko. V sredino postavimo svečo, ki jo utrdi¬ mo z nekaj kapljicami voska, in izdelek je narejen. Stojalo za dišeče paličice Izdelek naredimo enako kot prej, le da v posušen in trd mavec z ročnim vrtal¬ nikom zvrtamo nekaj dovolj velikih luknjic manjšega premera. Vanje zapičimo diše¬ če paličice ali pa posušene cvetove rož, ki smo jih odišavili s prijetnim parfumom. Če želimo manjša stojala, kupimo do¬ bro bonbonjero, pojemo bonbone, ma¬ vec pa nalijemo v prazne prostorčke, kjer so bili prej bonboni. Mateja Červ Božična zvezda Ni lepšega kot takrat, ko si družina vzame čas, se vsede skupaj in si ga kraj¬ ša z izdelovanjem papirnatih novoletnih okraskov. Če nameravamo vse okraske obesiti na eno smrečico, je najbolje, da jih izdelamo v isti barvi; beli, zlati ali ka¬ teri drugi. Vse pentlje pa napravimo rdeče. Potrebujemo: - šeleshamer, - svetleč barvni papir, - svetleč trak, - storže, - tanjši in debelejši sukanec, - univerzalno lepilo (UHU alleskleber), - škarje in modelarski nož (Olfa). Zvezdo prefotokopiramo in jo pri tem poljubno povečamo. Nato izrežemo mo¬ del, ga položimo na šeleshamer in s tan¬ kim svinčnikom naredimo obris. Zunanji obris zvezde izrežemo s škarjami, notra¬ njega pa z olfo. Lahko jo pustimo belo, če pa nam je boli všeč srebrna, zlata ali druge bleščeče barve, jo prelepimo s papirjem ustrezne barve. Zvezdo najprej z ene strani premaže¬ mo z lepilom, nanjo položimo bleščeč papir in ga obrežemo. Postopek ponovi¬ mo tudi z druge strani. Ko je zvezda na¬ rejena, z luknjačem napravimo luknjico, skozi katero bomo napeljali sukanec. Da bo zvezda še bolj praznična, jo okrasimo s pobarvanim storžem in svetle¬ čo pentljo. Najbolje je, če uporabimo bo¬ rove storže (smrekovi so predolgi in pre¬ veliki). Pobarvamo jih s srebrno ali zlato bronzo, ki jo dobimo v vsaki trgovini z barvami. Pentljo naredimo tako, da svet¬ leč trak večkrat ovijemo okoli dlani, ga snamemo in na sredini tesno zvežemo z debelejšim sukancem. Posamezne zanke razporedimo v bogato pentljo. Storžek in pentljo povežemo skupaj s sukancem in nato še na spodnji krak bo¬ žične zvezde. Več ko bo zveza, bogatej¬ ša bo naša smrečica. Darja Zorec TIM 4 • december 1995 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Novoletna zlogovna izpolnjevanka V lik vpišite 20 besed, ki jih sestavite iz podanih zlogov, kakor zahtevajo opisi. Ob pravilni rešitvi boste v označenem liku prebrali neko razveseljivo dejstvo. A - AL - BA - BLA - CA - CE- CA - E - GA - GRA - HA - HAL - HOL - I - JAG - KA - KER - KIT - KO - KO - KO - U - LOK - MA - MA - MA - MAZ - MENT - NA - NEK - NI - NI - NIG - NJE - NO - O - PRE - PRE - RA - RA - RA - RA - RAB - SE - Sl - SO - TEP - TU - VE - VEN - VI - VO - ŽA - ŽET TIM 4 JL JLJLvJL ” Revija za tehniško ustvarjalnost mladih DECEMBER 1995, LETNIK XXXIV, CENA 252 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POSTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61 11 1 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061 /213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246. Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 252 SIT, polletna naročnina pa 1260 SIT. Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden Oblikovanje: Božidar Grabnar Lektoriranje: Ludvik Kaluža Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 415-10/95 z dne 10. 2. 1995. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Okolju prijazni motorji na stisnjen plin C0 2 odločno prodirajo na področje malih letalskih modelov. Foto: Tomaž Kogej 1. gorovje v Makedoniji, 2. zvitorepka, 3. osramotitev, 4. ovčji mladič, 5. (avtonomna) pokrajina na jugu nekdanje SFRJ (z glavnim mestom Priština), 6. višinski travnik, kjer še kosijo travo, 7. nivo, 8. rida, okljuk, 9. brezbarvna, lahko vnetljiva tekočina (etanol), 10. uganka, 11. praškasta snov, ki se zmešana z vodo strdi (sestavni del betona), 12. vrsta smučarske vlečnice, 13. ravsanje, 1 4. letoviški kraj nad Podpeškim jezerom na JZ obrobju Ljubljanske kotline, znan po otro¬ škem zdravilišču, 15. pokritje z novo plastjo barve, 16. severnoameriška reka z znameniti¬ mi slapovi, 17. vrsta širokega moškega plašča brez rokavov in z do bokov segajočim ovrat¬ nikom, ki se imenuje po angleškem generalu Havelocku, 18. zrelostni izpit ob zaključku srednje šole, 19. mehka kovina rdečkaste barve (kemijski znak Cu), 20. predmet za otroško igro. Rešitve nagradnih ugank iz novembrske šte¬ vilke revije Tim: Številčnica: Vaja dela mojstra. Mala številčnica: Kdor se zaveda, da zna malo, zna veliko. Enačba: trans + verz + ala = transverzala Nagrade za pravilno rešene uganke prejmejo: 1. Dejan Paradiš, Šmartno 55, 62383 Šmartno pri Slov. Gradcu 2. Janez Penca, Ragovska 15, 68000 Novo mesto 3. Aleksandra Pogačnik, Zgornja dobrava 36, 64246 Kamna gorica Rešitve vseh ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revijel) ter najkasneje do 20. decembra pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom "Ti¬ move uganke"). Trem izžrebanim reševalcem bo podjetje Nebec Hobi, d.o.o., C. Andreja Bitenca 36, 61000 Ljubljana, podarilo po en komplet za izdelavo plastične makete letala. KAZALO UREDNIKOV PREDAL 1 KONČANO JE DP LETALSKIH MODELARJEV V KATEGORIJI F3J 1 SLOVENSKI MODELARJI NA SLOVAŠKEM 2 ODPRTO DRŽAVNO PRVENSTVO MODELOV JADRNIC RAZREDA F5M 2 DRŽAVNO PRVENSTVO MLADIH LETALSKIH MODELARJEV 3 SUPER LOKI DART 4 TOMY - ČASOVNO STIKALO ZA PROSTOLETEČE MODELE 5 TORNADO - MODEL HIDROGLISERJA ZA KATEGORIJO HIDRO 1 7 KATAMARAN KIM I - KRMILI ZA PLOVCA 11 ŠKOUKE IN POLŽJE HIŠICE KOT NOVOLETNI OKRASKI 11 TURBO JUNIOR 1:8- VW HROSC IN PEUGEOT 205 12 OKRAŠEVANJE MODELOV (2. DEL] OBREZOVALNIK FOLUE TIM-TF 13 MODELARSKI MOTORJI Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (7. DEL) 14 ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (32. DEL) TEKMOVANJA - OCENJEVALNI SISTEM 25 MALA ŽELEZNICA - OD ROČNE KRETNICE DO RAČUNALNIKA (3. DEL) 27 SLOVENSKE KMEČKE HIŠE - OSREDNJESLOVENSKA HIŠA 29 BOŽIČEK 31 MODELARSKI TRIKI - ZMAJ SKYFLEX 32 ENOSTAVNO ČASOVNO STIKALO 33 NOVOLETNE ČESTITKE ' 34 MISELNE IGRE VSEGA SVETA 35 JASLICE 37 NOVOLETNI OKRASKI 38 PODSTAVEK ZA SVEČO ALI STOJALO ZA DIŠEČE PALIČICE 39 BOŽIČNA ZVEZDA 39 UGANKARSKI KOTIČEK 40 40 • TIM 4 • december 1995 MULTIPLEX 2-kanalna RV-naprava Multiplex delta star - z enim servomotorjem 10.900 SIT - z dvema servomotorjema 13.410 SIT Do razprodaje količine ! - m KV NAPRAVE KOMPLETI MODELOV ZA SESTAVLJANJE ASP - MOTORJI Z NOTRANJIM IZGOREVANJEM CARL GOLDBERG - KOMPLETI MODELOV LETAL THUNDER TIGER - KOMPLETI MODELOV KOMPLETI PLOVNIH IN SOBNIH MAKET LADU IN PRIBORA •MAKETE: Italeri, Heller, Airfix, ESCI, Monogram, Hasegavva Dragon, Kirin, Revell •MODELARSKE BARVE: Model Master, Humbrol, Revell VSE MODELARSKE BARVE NA ENEM MESTU! •ZRAČNA PERESA: Humbrol, Model Master, Revell p •GRADIVA ZA DIORAME: drevesa, trava, mah I j •KOMPLETI MODELOV: letala, ladje, modelarske rakete L. •GRADIVA: balsa, vezana plošča, letvice, furnir, lepila BOGATA PONUDBA KOMPLETOV, GRADIV, ORODJA IN PRIBORA MODELARSKA TRGOVINA Z NAJVEČJO IZBIRO billing boats 3NIH MAKET LADU IN PRIBORA •MODELARSKO ORODJE: PROXXON, Humbrol •IGRAČE, IGRE, ORODJE, INSTRUMENTI: avtomobili Burago, pirografi Al RF IX MODEL KITS Trgovsko podjetje d. o. o. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 61000 Ljubljana Tel.:061/12-61-155, Faks: 12-62-243 Delovni čas: od 9. do 19. ure, ob sobotah od 8. do 13. ure 20 • TIM 4 • december 1995 TIM 4 * december 1995 • 21 Super loki dart ameriška meteorološka sondažna raketa Obdelal: J. Čuden Risal: A. Vrbec Barvna shema: □ BELA M SREBRNA SIVA RJAVA STABILIZATOR SPODNJE oznaka “E” oznaka “A” 354-15 SUPER LOKI ROCKET MOTOR ČAST DATE. 4 .S/N. USE IGNITER NO. 354-12 1SPACE DATA CORPORATION, O) 258 oznaka “D” 0 300 mm Merilo: 1 : 2,5 36 okroglih zatičev oznaka B oznaka A 1983,2 24 • TIM 4 • december 1995 TIM 4 . december 1995 • 17 Jaslice