9ZD ELEK MESECA {J OD —iDjj U D POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1102 *i J mc-22 (komple //.'! Kat. št. 4818 // za območje 35 MHz // Kat. št. 4818.B H za območje 35 MHz B // Kat. št. 4819 N P za območje 40 MHz ~ // * Komplet je sestavljen N - oddajnika mc -22 '/J - sprejemnika C 19 ^~]/\ I / - servomehnizma C 577 ^ ^ f - para kristalov r - oddajniškega akumulatorja - multi-switch-modula (kat. št. 4158) - stikalnega modula (kat. št. 4151.1) - proporcionalnega modula (kat. št. 4152 ) C-22 (posamezni oddajnik*) št. 4818.77 za območje 35 MHz ' 4818.77B za območje 35 MHz B 4819.77 za območje 40 MHz sestavljen iz: ' i mc-22 ega akumulatorja l-modula (kat. št. 4158) ■odula (kat. št. 4151.1) tega modula (kat. št. 4152 ) ega oddajnika pokličite (01) 759 01 m softv? r 3 / / J Kat. f/ / Kat. št. / p Kat. št. • \ k Paket je uc / - oddajnika | - oddajniške, - multi-switch- - stikalnega mt proporcionai-- i ceno ...i .uiara cesta 10 ■ 1370 .„va; Trgdvina@mibomodeli.si ■ www.ri 01 759 01 01 • faks: 01 759 01 03 & Co. 'eim/Te 1 b c e 7; Revija za tehniško ustvarjalnost mladih APRIL 2003, LETNIK !000(l, CENA 400 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Za založbo: mag. Ladislav Jalševac Glavna urednica: Maja Jug - Hartman Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 01/479 02 20, faks: 01/479 02 30, e-pošta: cuden@TZS.si internet: http://www.TZS.si Naročniški oddelek: telefon: 01/479 02 24, e-pošta: mezan@TZS.si Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 400 SIT, naročnina za prvo polletje pa 2000 SIT. Transakcijski račun: 07000-0000641 745 (Gorenjska Banka, Kranj) in 02922-0012171943 (NLB, Ljubljana). Celoletna naročnina za tujino znaša 8000 SIT (40 EUR). Devizni račun pri Novi ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Odgovorni urednik revije: Jože Čuden Lektoriranje: Ludvik Kaluža Trženje oglasnega prostora: Vesna Aljančič Računalniški prelom in izdelava filmov: Luxuria, d. o. o. Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Euroadria, d. o. o. Revijo sofinancira: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport - Urad za znanost ter Urad za šolstvo. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Čeprav švicarski EKW C.3603 veljajo za ena najboljših večnamenskih letal druge svetovne vojne, se jim na srečo ni bilo treba dokazovati v bojnih operacijah. Foto: Andrej Pervinšek KAZALO KAZALO || 1 86671 2 6 9 NOVOSTI 12 SVETA MALIH ŽELEZNIC IN OPREME. TEKMOVANJE HITRIH RV-ČOLNOV NA ELEKTRIČNI POGON. TIMOV GLAVNIK 10 12 ŠOLA AKROBATSKEGA LETENJA (1. DEL). TIMOV TEST - FUTABA FX-18 14 LETALSKI RV-MODEL ZA ZRAČNE BOJE EKW C.3603 . 16 23 26 28 30 NOVO NA TRGU TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - MESSERSCHMITT BF 108 REŠEVALNA LADJA ARKONA . . OBNOVIMO SI STARI MOPED (6. DEL) OKTAVNIIZENAČEVALNIK POŠEVNO VPENJALO. 32 34 36 38 PRIPRAVA DIGITALNIH SLIK. MODEL KATAMARANA AQUABUS C-60 (1. DEL) STARI DONALD FARMO IMA. CVETJE IZ KREP PAPIRJA 40 40 NAPIHNITE BALON V PLASTENKI KAKO IZRINITI VODO IZ KOZARCA. TIRI 8 april 2003 1 Novosti iz sveta malih železnic in opreme IGOR KURALT Tako kot vsako leto so se na nurnber- škem sejmu igrač predstavili tudi vsi vodil¬ ni in nekateri malo manj znani proizvajalci modelnih železnic in opreme. Bilo je toliko novosti, da bi jih težko našteli v kratkem tekstovnem in slikovnem prispevku. Pri¬ pravili smo pregled nekaj najbolj zanimivih novosti, za več podrobnosti pa bo treba po¬ brskati po internetu ali povprašati pri za¬ stopnikih tujih proizvajalcev v Sloveniji: Prometej, d. o. o., Ljubljana, Moko, d. o. o., Vir pri Domžalah, in Primotehna, d. o. o., Maribor. Največji in najbogateje opremljen raz¬ stavni prostor pri modelnih železnicah je imel Marklin skupaj s Trixom, ki deluje pod Marklinovim okriljem. Obe podjetji sta predstavili iste novosti v merilu HO, po¬ leg teh pa vsako posebej še nekatere novo¬ sti v merilu Z, N in 1. Posebno zanimiv je bil Trixov novi model tovorne parne loko¬ motive BR 58 v merilu N. Te lokomotive so včasih vozile tudi pri nas, natančneje po bohinjski progi pod oznako JDŽ-36 ali G12. Ljubiteljem ameriških železnic so po¬ leg pestre izbire najrazličnejših modelov ameriških vagonov v merilu HO ponudili model parne lokomotive Mikado. V tej ve¬ likosti je tudi popolnoma nov model pot¬ niške parne lokomotive z vlečnim tender- jem z oznako DB 38. Ta lokomotiva je pri nas vozila pod oznako JŽ-09. V merilu HO je Marklin predstavil popolnoma novo sig¬ nalizacijo z vso pripadajočo opremo za di¬ gitalno upravljanje. Revolucionarna Mark- linova novost v merilu HO je model najhi¬ trejše električne lokomotive 70-ih let prej¬ šnjega stoletja z oznako 103. Model bo v celoti iz kovine, poganjal ga bo motor C-si- nus, vgrajeno pa bo imel vso najsodobnej¬ šo digitalno tehniko z dodatnimi funkcija¬ mi. Kar pa je najbolj pomembno, imel bo vgrajen tudi piezomotor, ki bo skrbel za dviganje in spuščanje obeh zgornjih od- vzemnikov elektrike. Od tega, kateri zgor¬ nji odvzemnik elektrike bo dvignjen ali spuščen, bo odvisno, v katero smer bo lo- Marklinov insider-model 2003: električna hitra lokomotiva DB103- Prvi model lokomotive v merilu HO z vgrajenim avtomatskim dviga¬ njem in spuščanjem zgornjega odvzemnika elektrike Marklin in Trix imata v HO popolnoma nov model parne lokomoti¬ ve z vlečnim tenderjem. Model, ki je v pretežni meri iz kovine, je vr¬ hunsko izdelan do najmanjših podrobnosti. Poganja ga motor z vrt¬ ljivim obodom (sistem faulhaber) s prenosom na pogonska kolesa. Minitrbcov model parne lokomotive BR58 (JDŽ-36) je izdelan iz ko¬ vine, motor z vztrajnikom za pogon ima vgrajen v kotlu. Model ima možnost digitalnega upravljanja. Trix je v merilu HO pripravil pokrito železniško postajo Hamburg- Dammtor v skupni dolžini 1340 mm. Marklinov mostovni žerjav z digitalnim krmiljenjem Marklin in Trix vsak za svoj sistem ponujata nov električni motor- nik, ter dodatne vagone za VT11,5 z možnostjo digitalnega vodenja in notranjo razsvetljavo. 2 april 2003 [THE K REPORTAŽA komotiva peljala, saj je funkcija vezana na regulator hitrosti. Na sejmu se je predstavila tudi firma He- ris, ki deluje nekaj več kot dve leti in izdelu¬ je predvsem modele vagonov, poslej tudi lokomotiv. Vse modele izdelujejo v natanč¬ nem merilu 1 : 87. Pri firmi Heris sodeluje tudi g. Izidor Gruden kot tehnični svetova¬ lec za izdelavo modelov iz nekdanje Jugosla¬ vije ter jim pomaga z izvirnimi načrti in foto¬ grafijami. Prvi izmed vagonov z oznako JŽ v letošnjem letu bo štiriosni potniški vagon, naslednji v starejši različici pa klasični zaprti vagon serije Gbs-(z). Tem bodo pa sledile še druge različice SŽ in HŽ. Tokrat je prav prijetno presenetil naš Me- hano iz Izole. Predstavil je nov model dizel- sko-hidravlične lokomotive vossloh HLD 77, ki naj bi že v maju prišel iz proizvodnje. Po ocenjevanju predstavljenih novosti za leto 2003 je bil v hudi konkurenci uvrščen na zavidljivo četrto mesto. Naslednji model, ki naj bi bil nared do konca leta, je blue tiger 2, ki se od svojega predhodnika razlikuje ne samo po videzu, ampak tudi konstrukcijsko. Za letos napovedujejo še barvne kombinacije G2000-DLC in G2000-NE. Vsi modeli lokomo¬ tiv bodo na voljo za sisteme vodenja DC, AC in 3LDC v analogni ali digitalni obliki. Meha- no bo imel poslej na voljo nekaj kompletov že obstoječih vagonov iz serije Prestige, ki bodo po videzu natovorjeni in postarani. V hobijskem programu bodo v začetniškem kompletu ponudili skupaj z vagoni nemško dizelsko lokomotivo lollo VI60 z oznako DB 216. Nemško združenje MOBA je Mehanu po¬ delilo priznanje za »G2000 model leta 2002«. Priznanje »model leta 2002« so dobili še od časopisa Magazin Bahn - profi za model loko¬ motive G2000 in kontejnerski vagon. Po tem lahko sklepamo, da se je Mehano v zahodni Evropi že precej uveljavil. Piko nekje v oktobru napoveduje model potniškega dizelskega vlaka desiro. Napro¬ daj bo v dveh različicah, in sicer za vodenje DC in digitalno vodenje AC (Marklin). Tudi Piko je ponudil svoj hobijski program, v ka¬ terem ima modele lokomotiv in vagonov nižjega cenovnega razreda, ki bodo zanimivi za marsikaterega začetnika. Fleischmann je tokrat dal glavni pou¬ darek digitalizaciji. V svoje modele loko¬ motiv v merilu N in HO vgrajuje vtičnice po standardih NEM, posamezni modeli so opremljeni z digitalnimi dekoderji. V meri¬ lu HO imajo nekateri modeli vgrajene de- koderje loksound z zvokom. Cenovno ugodni so tudi novi začetniški digitalni kompleti s centralo, ki lahko upravlja naj¬ več štiri lokomotive. Kot zanimivost naj omenim, da ima Fleischmann v programu Magic-train (HOe) slovensko ozkotirno lo¬ komotivo K3. Izidor Gruden, tehnični svetovalec za mo¬ dele pri firmi Heris, za prihodnje napovedu¬ je kar nekaj slovenskih modelov vagonov in tudi lokomotiv. Piko za oktober napoveduje dizelski motor¬ nih desiro v merilu HO, firma Tilligpa bo ta model izdelala v merilu TT. Trije novi Rocovi modeli lokomotiv (BR36, OBB2016 in NOHAB) bodo opremljeni z najnovejšim zvočnim dekoderjem lok¬ sound. Firma Heris je predstavila prototip potniškega vagona v barvah JŽ- Rocov iz kovine vrhunsko izdelan in detajliran model parne loko¬ motive BR36 bo zanimiv za marsikaterega ljubitelja modelnih že¬ leznic. Motor je v tenderju, kjer so tudi pogonska kolesa. Pogon se prenaša tudi v sprednji del lokomotive prek kardanskega prenosa. Fleischmannov prikaz digitalnega upravljanja modelov z avtentič¬ nimi zvoki pravih lokomotiv Fleischmannov potniški dizelski tirni voz je opremljen z zvočnim dekoderjem loksound in svetlobnimi funkcijami. Proizvajalec Lokomotivmanufaktur Miinchen Mikro-feinmechanik napoveduje model italijanske električne lokomotive breda v merilu HO. TIKI 8 april 2003 3 REPORTAŽA Model dizelsko-hidravlične lokomotive vossloh HLD 77 izolskega Mehana Vojašnica s helikoptersko bazo v merilu HO (Faller) Mehano bo v hobijskem programu ponudil v kompletu model lokomotive lollo V160 z oznako DB 216. G2000 v treh barvnih kombinacijah, skupaj z novim modelom HLD 77 Faller je poskrbel, da imamo sistem car po¬ slej tudi v merilu N. Pri Fallerju so pripravili šest različnih posnetkov zvo¬ njenja zvonov in bitja ure. Noch je znan po maketah, vgrajenih v kovčku; tudi tokrat je pripravil nekaj no¬ vih motivov v merilu Z. S pomočjo zvočne enote, ki jo ponuja Noch, lahko na maketi ustvarimo zvok, tudi če je ta krmiljena analogno. Firma ESU ponuja bogato izbiro dekoderjev loksound za vsa merila in sisteme vodenja. Mobile control, ki podpira vse sisteme upravljanja modelnih železnic, je novost firme ESU. Upravljanje je podobno kot pri mobilnem telefonu. 4 april 2003 8 REPORTAŽA i 7 ~ Žaga v merilu G, opremljena z elektromotorjem in lučmi , bo pri Poli nared v novembru. Vollmerjeva reševalna postaja bo na voljo v septembru. Kibri ponuja svoje novosti v merilu HO in N (hišice, modeli avtomo¬ bilov in delovnih strojev) v sestavljankah. Buscheva prodajalna Smartovih avtomobilov v merilu HO bo prijet- no popestrila marsikatero maketo. Preiserje vodilni proizvajalec figuric: ena od zbirk v merilu HO. ki si jo lahko pobarvamo sami. Voziček, ki ga poganja »živa« para. Modeli so za merila 1, G in HO. Zanimive so tudi Rocove novosti. Navdu¬ šuje do najmanjše podrobnosti upodobljeni model parne lokomotive BR 36 (pruska P4), ki bo izdelan pretežno iz kovine. Zanimiv bo predvsem za zbiralce, dobili pa ga bodo lah¬ ko v drugem četrtletju. Zaradi zahtev na trgu bo večina novih Rocovih modelov lokomotiv poleg sistema vodenja DC na voljo tudi za si¬ stem vodenja AC z vgrajenim klasičnim digi¬ talnim dekoderjem ali zvočnim dekoderjem loksound. Roco je takoj po sejmu poslal na trg model odprtega dvoosnega tovornega va¬ gona slovenskih železnic serije E. Sachsen-modelle, ki je že lani napovedal model slovenskega poštnega vagona, ga še vedno pripravlja in naj bi prišel iz proizvod¬ nje med letom. Uhlenbrock bo v marcu po¬ slal na trg doslej najmanjši digitalni dekoder za vgradnjo v lokomotive. Podpira vse siste¬ me, ki se uporabljajo pri modelnih železni¬ cah. Dekoder meri 12 x 8,6 x 3,4 mm, pri¬ klopili ga bomo lahko na šestpolno vtičnico po standardih NEM 651. Obilico novosti je predstavila tudi firma ESU, ki izdeluje deko- derje loksound. Njihovo elektroniko v svojih modelih uporabljajo najrazličnejši znani proizvajalci modelnih železnic. Za vsak tip modela lokomotive posebej posnamejo zvok prave lokomotive. Marsikaj novega je bilo videti tudi na raz¬ stavnem prostoru firme Noch, ki ponuja opremo in gradiva za izdelavo maket in dio- ram. Poleg novih umetnih skal in viadukta, ki ga lahko podaljšujemo, so tu še najrazlič¬ nejši posipi, drevesa in figurice v merilu Z, N, TT, HO in G. Nochova posebnost je zvoč¬ na enota z ročno tipkovnico in regulator¬ jem, ki ima vgrajenih 18 različnih zvokov, dva zvočnika in transformator. Z njo si lahko tudi na analogno vodeni maketi ustvarimo zvočne efekte iz resničnega sveta. Tudi Faller z novostmi ni zaostajal. Od letos ima sistem car tudi za merili TT in N. Pri maketah cerkva ponuja Faller šest novih zvokov zvonjenja in bitja ur v zvonikih. Pre¬ cej je tudi novih zgradb za merila N, TT in HO. Pola, ki je združena s Fallerjem, je pred¬ stavila modele hišic v merilu G. Vsi proizva¬ jalci modelov raznih poslopij ta ponujajo v sestavljankah, tako da se je treba še malo po¬ truditi, preden dobimo končni izdelek. - J-IU* april 2003 5 Tekmovanje hitrih RV-čolnov na električni pogon 2002 NAMBA Fast Electrics Straightlines MIHA HOLC Moji modeli so v motelski sobi pripravljeni na prvi stik z vodo. Uvod »Kako hitro gredo modeli čolnov?« je ponavadi prvo vprašanje, ki ga zastavijo ra¬ dovedni gledalci na tekmi modelov eco, mono in hydro. Na takšna vprašanja sem se vedno diplomatsko izogibal neposrednim odgovorom. Radovednežu sem raje posku¬ šal razložiti, zakaj hitrost v kategorijah, v ka¬ terih tekmujemo v Evropi, ni tako bistvene¬ ga pomena. Po malem pa me je vedno griz¬ lo, kolikšne hitrosti bi lahko dosegli modeli čolnov na električni pogon. Iz ameriških modelarskih revij, kasne¬ je pa prek interneta sem izvedel, da tak¬ šna tekmovanja obstajajo v Ameriki. Po elektronski pošti sem navezal stike z ne¬ kaj modelarji na oni strani »luže«, ki se uk¬ varjajo s hitrostnimi modeli. Ko smo se tako nekoliko bolje spoznali, so me začeli vabiti na njihove hitrostne preizkušnje. Izziv je bil velik in končno je padla odloči¬ tev. Hotel sem sam izdelati in krmiliti mo¬ del pri hitrosti več kot 100 km/h. Predlansko leto je bilo prelomno, saj je bila prvič presežena magična meja 80 milj na uro (128,72 km/h) z RV-modelom na električni pogon. Tekmovanja so se ta¬ krat prvič udeležili tudi štirje nemški tek¬ movalci. Hitrostna meja, ki jo želijo dose¬ či modelarji pa se pomika navzgor: lani 100 milj na uro, letos vsaj 20 več. Kako poteka tekmovanje tipa »straightaway time trials« (SAW) Način tekmovanja je načeloma zelo preprost. Model čolna mora za končni re¬ zultat čim hitreje prevoziti razdaljo 100 m v obe smeri. Na oddaljenosti sto metrov sta na eni strani obale nameščena infra¬ rdeča izvora, na drugi strani pa senzorja. Med vožnjo skozi »vrata« model preseka žarka, iz časa, ki se meri v tisočinkah se¬ kunde, pa se izračuna hitrost modela. Tekmuje se v osnovnih kategorijah mono, hydro in offshore. Poleg osnovnih konstrukcijskih zahtev se kategorije med seboj ločijo tudi po številu pogonskih akumulatorjev: od M 2, kjer so dovolje¬ ni samo štirje akumulatorji, do T, kjer je dovoljena uporaba od 25 do 32 akumula¬ torjev. Tekmovanje poteka vsako leto novem¬ bra v Los Angelesu. Prijave za tekmovanje sprejemajo prek spletne strani, število tekmovalcev pa je omejeno na 25. Lani je poleg domačinov sodelovalo nekaj Nem¬ cev, en Šved in seveda jaz. Prijavljeni kitaj¬ ski modelar se na tekmovanju ni pojavil. V razmeroma visoko startnino (45 USD) je bila všteta tudi prehrana za tekmoval¬ ce in njihove mehanike. Hrano in osvežil¬ ne napitke smo si lahko dobesedno po¬ stregli iz polnega tovornjaka. Vsak dan so bila na voljo tudi topla kosila. Priprave na tekmovanje Z očetom sva se odločila, da se pridruživa mode¬ larjem, ki tekmuje¬ jo s hitrimi modeli čolnov na električ¬ ni pogon. Časa za pripravo na SAW je bilo malo, saj sem se pripravljal še za evropsko prven¬ stvo v Bolgariji. K sreči sem se tik pred zdajci odločil, da tja ne grem. Zadnji hip smo na¬ mreč izvedeli, da v kategorijah, v kate¬ rih smo bili prijav¬ ljeni, ni zadosti tekmovalcev iz drugih dr¬ žav. Tako je bila regularnost prvenstva vprašljiva. Ker nisem imel dovolj denarja in časa, da bi izdelal in opremil nove modele, sva se z očetom odločila, da poskušava iz naji¬ nih obstoječih modelov ter opreme po¬ tegniti čim več in to s čim manjšimi stroš¬ ki, pri tem pa vseeno poskušava doseči čim boljše rezultate. To je bila vse prej kot preprosta naloga. Odločil sem se za tekmovanje v dveh kategorijah: Q hydro (od 13 do 18 akumulatorjev) in S hydro (od 19 do 24 akumulatorjev), kjer je kon¬ kurenca tudi največja. Model kategorije hydro med vožnjo pri hitrosti nad 100 km/h. Na obali se vidi držalo z infrardečim senzorjem. Oba moja modela sta od primerljivih modelov sotekmovalcev zelo odstopala, tako po konstrukciji kot... Z enim od njiju sem bil leta 1999 svetovni prvak. Tekmovalci v hitrostnih kategorijah uporabljajo posebne modele, ki so kon¬ struirani samo za vožnjo naravnost. Prav vsi poskušajo doseči hitrost z uporabo močnih elektromotorjev in posebej obde¬ lanih akumulatorjev Ni-Cd sub-C. Stabil¬ nost P°d e l a dosežejo tako, da pomaknejo težišče nazaj, uporabijo ladijski vijak, ki model dviguje in pa specialno oblikovane plovke, ki model potiskajo v vodo pri premcu. Modeli so aerodinamično izred¬ no stabilni, saj se dobesedno prilepijo na vodno gladino, za drsenje po vodni gladi¬ ni pa zato potrebujejo veliko moči. Pri svojih modelih za doseganje hitro¬ sti nisem izkoriščal surove moči, ampak sem hitrost poskušal pridobiti predvsem z majhno težo, velikim številom vrtljajev motorja in razmeroma majhnim ladijskim vijakom. Z očetom sva precej truda vložila prav v predelavo modelov. Doseči sva mo¬ rala, da so bili stabilni pri dvakrat višjih hitrostih od tistih, za katere so bili prvot¬ no konstruirani. Tipične hitrosti modelov hydro 2 so namreč okoli 75 km/h, mo¬ delov hydro 3 pa do 90 km/h. Ko sva do¬ segla relativno stabilnost modelov, se je pojavil nov problem. Ladijski vijaki so se zaradi velikih obremenitev pričeli zvijati (slika). Zlitino bakra in berilija, iz katere so uliti ladijski vijaki firme Octura, je bilo treba dodatno toplotno obdelati, da bi vsaj pet sekund kljubovali velikim obre¬ menitvam. Po študiju zajetnega kupčka li¬ terature in kar nekaj poskusih so se ladij¬ ski vijaki po petih sekundah le še malo zvijali. Za vsako testiranje modelov sva »porabila« samo en ladijski vijak, ki sva ga nato razkalila, da je postal mehak, ga ob- 6 april 2003 - REPORTAŽA delala v prvotno obliko in znova kalila. Z njim sva lahko naredila še eno testno vož¬ njo. Vsa testiranja modelov pa ne bi bila mogoča, če modelarji lani poleti ne bi od¬ krili prelepega umetnega Šmartinskega jezera v bližini Celja. Čista, dovolj velika vodna površina in v jutranjem času dokaj mirna gladina so zagotovili optimalne raz¬ mere za preizkušanje. Ob tem se zahvalju¬ jem Robertu Stepišniku iz Luka Sailorja, ki nama je posodil reševalni čoln, da ni bilo treba vsakič pred testiranjem še napi- Skrivljen ladijski vijak po nekaj sekun¬ dah vožnje pri polnem plinu hovati klubske »gumice«. Povečevanje hi¬ trosti modela so namreč spremljali vedno novi problemi. Ne le skrivljeni ladijski vi¬ jaki, tudi prevračanje modelov, počene osi, potapljanje ... Prav na zadnjem testu se je moj hitrejši model pri izredno veliki hitrosti prevrnil in tako poškodoval, da je še zadnji dan pred odhodom v Ameriko luč v najini delavnici gorela pozno v noč. Vseeno sva se z veliko mero optimizma odpravila na več kot 20.000 km dolgo po¬ potovanje - in to samo za dvakrat po sla¬ bih pet sekund vožnje z modeloma. Tudi pri iskanju finančne pomoči nis¬ va imela posebne sreče, zato so glavno fi¬ nančno breme poti, bivanja, štartnine in drugega nosili družinski proračun ter moji prihranki. Podprli sta me občina Mengeš in podjetje MIBO iz Logatca, ki mi je omogočilo nakup akumulatorjev s popustom. Začelo se je... Na pariškem letališču sva se srečala z nemškimi modelarji Joergom, Arnejem, Gunnarjem in Matthiasom, mojimi stari¬ mi znanci s svetovnih in evropskih prven¬ stev. Dvanajsturni polet do Los Angelesa je med klepetom zelo hitro minil. Pristali smo 7. novembra v zgodnjih jutranjih urah. Srečanje s kolegi iz Amerike, s kateri¬ mi sem si prej dopisoval po elektronski pošti, je bilo kot srečanje starih znancev. Najbolj mi je ostal v spominu komentar modelarja, vietnamskega veterana, Rayja Fullerja, ki je na pol v šali na pol zares dejal, da moram biti res nor, da sem zdaj tukaj. V četrtek popoldne, potem ko sva z očetom spet sestavila modele, ki so bili zaradi transporta razstavljeni na dele, smo se odpravili proti bajerju Lake Mead na prvo vožnjo modelov. S prvo testno vož¬ njo z modelom Q hydro sem popolnoma osupnil vse sodelujoče in modelarji so že naslednji trenutek tiščali svoje nosove v model in se čudili slovenski »raketi«. V petek, na prvi dan tekmovanja, se je vreme zelo poslabšalo. Začelo je deževati. Dež, ki ga domačini niso videli že od ja¬ nuarja, je spremljal tudi spreminjajoči se veter. Senzorji niso delovali zanesljivo, pod nogami pa se je trava spremenila v blato. »No, tudi v Ameriki imajo težave z dežjem, ko imajo modelarske tekme«, sem si mislil, ko sem se spomnil naših tekem, ki kot slučajno vedno »padejo« na dežev¬ ne vikende. Tisti dan je le nekaj modelarjem uspe¬ lo postaviti rekorde. Zaradi slabih razmer se nisem odločil za vožnjo. V soboto so bile razmere še slabše. Tisti najbolj po- Steve Harris iz ekipe »Rum Runner Racing« zavzeto dela na svo¬ jih modelih. Mike Myers je na tekmovanje prinesel najbolj radikalno obliko¬ vane modele. Izredno lepo in natančno narejen model hidrogli- serjaje žal dobro izgledal samo v mirovanju, na vodi pa je bil preveč nestabilen. Nemška modelarja Gunnar Hold (levo) in Matthias Boese pri¬ pravljata svoje modele pred vožnjo. V ospredju je najhitrejši mo¬ del čolna na električni pogon Joerga Mrkivitschke, s katerim je dosegel hitrost skoraj 167 km/h. Patrick McDonald je eden redkih ameriških modelarjev, ki veli¬ ko časa posveti podrobnostim. Patrick je potolkel rekord v kate¬ goriji hidrogliserjev s pogonom na 6 akumulatorjev ter hitrostjo nad 90 km/h - in to z navadnim krtačnim motorjem! THE 8 april 2003 7 REPORTAŽA Brian Vega, modelar ekipe Rum Runner Racing, ves premočen od dežja, prinaša z vode model svojega kolega Donnieja Wollarda. gumni so vožnje končali neuspešno, ne¬ kaj modelov je tudi potonilo. Zaradi narave tekmovanja se organiza¬ cija razlikuje od običajnih tekmovanj. Pred začetkom tekmovalci izžrebajo šte¬ vilke za vrstni red. Po danem razporedu ima nato vsak tekmovalec ob določenem času na voljo pet minut, ne glede na števi¬ lo modelov, s katerimi tekmuje. Celotni urnik se nato ponovi večkrat na dan. Ker je bilo vreme slabo in razmere za podi¬ ranje rekordov slabe, smo ta čas porabili za izmenjavo izkušenj in spoznavanje mo¬ delov. V nedeljo, ko je bil zadnji tekmovalni dan, smo vendarle dočakali sonce. Žal ve¬ ter ni ponehal. Zaradi obilnega deževja je voda postala »počasnejša«, kar za moja modela ni bilo preveč ugodno. V prvem jutranjem poskusu sem kljub temu po¬ stavil trenutni rekord z najhitrejšim pre¬ hodom v kategoriji Q hydro (prek 130 km/h) in v končni, neuradni razvrstitvi tretji absolutno najhitrejši prehod z mo¬ delom čolna kategorije S hydro (skoraj 145 km/h). Vsi so mi čestitali, kljub temu da nisem dosegel rekorda. Kar nekaj tek¬ movalcev je ta zadnji dan poskušalo dose¬ či rekorde s posnemanjem moje ideje o manjših, visokovrtljajnih motorjih. Neka¬ terim je to tudi uspelo, še več pa jih je končalo s pregorelimi krmilniki hitrosti. Do mraka nikomur ni uspelo vsaj enkrat preseči hitrosti 100 milj na uro. Vsi trije člani ekipe JAG’S (Joerg, Arne, Gunnar), ki so na svojem adutu de¬ lali brez predaha skoraj ves konec tedna, so v poznih popoldanskih urah končno pokazali vse sposobnosti svojega modela. Sonce je že zahajalo, ko je bil postavljen nov svetovni rekord. Joergov model je z neverjetnim pospeškom in zvokom švist- nil mimo senzorjev v obe smeri s pov¬ prečno hitrostjo 102,49 milje na uro. Nav¬ dušenje med vsemi udeleženci je bilo ne¬ popisno. Še dolgo v noč smo proslavljali ta neverjetni dosežek. Kljub veselju ame¬ riških modelarjev je bilo vseeno čutiti rahlo nezadovoljstvo, ker jim je nemška skupina odvzela prestižni naslov. Ameriški modelarji so starejši Ob prvem srečanju z ameriškimi mo¬ delarji od Aljaske, Floride do Kalifornije je vse presenetila moja mladost. V Ameri¬ ki se namreč s tekmovalnimi čolni ukvar¬ jajo predvsem starejši modelarji. Povpreč¬ na starost ameriških modelarjev je od 30 do 40 let. Mlajših zaradi možnosti za dru¬ gačno preživljanje prostega časa (TV, vi¬ deoigre, ...) v svoje vrste ne pridobijo. Kmalu sem ugotovil, da so njihovi modeli čolnov narejeni na osnovi bogatih izku¬ šenj. Menim pa, da premalo časa in truda posvečajo prav natančnim nastavitvam in podrobnostim, ki so še kako pomembne. Največji pomen dajejo izbiri opreme - motorjev, krmilnikov in ladijskih vijakov. V glavnem so se za rekorde potegovali tekmovalci iz ekip, ki jih sponzorirajo tr¬ govci, prodajalci opreme. Najbolj sem bil presenečen, ko sem opazoval, kako so se¬ gali v velike plastične škatle, polne brez- krtačnih motorjev in krmilnikov, in jih nameščali v modele. Cena opreme je bila postranskega pomena. Ekipi modelarjev iz Nemčije velja na¬ meniti nekaj več besed. Letos so se tega tekmovanja udeležili že drugič. Njihov cilj je bil jasno začrtan - postaviti nov sve¬ tovni rekord. Skupina pod vodstvom Joer- ga Mrkvvitschke se je za to še posebej pri¬ pravila. Prinesli so šest modelov in pribor v skupni vrednosti dobrega avtomobila srednjega razreda! Njihov adut - 32-celič- ni model hydro je bil zaradi izredne ča¬ sovne stiske na nemških vodah testiran samo enkrat. Kot zanimivost naj povem, da so izdelali svoj brezkrtačni krmilnik hi¬ trosti, ki je sposoben prenesti tokove do 300 amperov, osupljiv je bil tudi motor firme Lehner, tip 2250/8 z maso 600 gra¬ mov. Sami so izbrali in po posebnem po¬ stopku tudi obdelali akumulatorje Sanyo RC2400. Iz sobe v motelu smo večkrat v poznih urah slišali, kako Joerg na brusi- lem stroju obdeluje ladijske vijake, izdela¬ ne iz posebnih zlitin. Vse to je prispevalo, da je model na ladijskem vijaku proizve¬ del 3500 W moči ali po domače skoraj pet »konj«. Ti so ga z lahkoto pognali nad 100 milj na uro! S pridobljenimi izkušnjami, doseže¬ nim rezultatom ter na osnovi tega, kar sem videl in izvedel, si želim do nasled¬ njega tekmovanja izdelati model čolna na električni pogon, ki bo presegel hitrost 200 km/h. Zagotovo to ni lahka naloga, upam pa, da mi bo s pomočjo svojih mo¬ delarskih kolegov, tistih, ki vedo več kot jaz o hydrodinamiki, aerodinamiki in ma¬ terialih, ter morda ob finančni podpori katere od slovenskih firm, le uspelo. Pova¬ bilo za sodelovanje na letošnji tekmi sem od ameriških kolegov že prejel. Več o tekmi si lahko preberete na stra¬ ni http://www.modelarji.com in na urad¬ ni strani http://www.drcwebservices. com/lasaw/, kjer so tudi kratki videopo¬ snetki. Uradni novi rekordi v kategorijah »NAMBA Fast Electric Straightlines 2002« april 2003 - j 8 MODELARSTVO Timov glavnik ALEKSANDER SEKIRNIK Ob najbolj napetih situacijah, ki se mi pripetijo med sestavljanjem letalskih mode¬ lov, večkrat z zavistjo pomislim na z okonči¬ nami bogato obdarjene glavonožce. Pred¬ videvam, da bi bili ti na suhem zagotovo izvrstni modelarji. Si predstavljate razkošje osmih rok? Med sestavljanjem gradnikov moram pogosto pridržati in hkrati zlepiti več sestavnih kosov naenkrat. Kako prav bi mi tedaj prišla vsaj še ena dodatna roka. Ker nam dodatne okončine kljub neizmerni želji z leti seveda ne bodo pognale, si je treba po¬ magati drugače. Odločil sem se izdelati pri¬ pomoček, ki sem ga zaradi njegove značilne oblike poimenoval kar glavnik. Timov glavnik s tako majhnim številom zob seveda ni namenjen norčevanju iz kole¬ gov redko poraščenih glav, temveč izključ¬ no uporabi v modelarstvu, in sicer kot pri¬ mež za različne ploščate sestavne dele mo¬ delov letal, čolnov in drugih vrst modelov. Njegovo uporabo bolj nazorno kot množica besed opišejo priložene fotografije (računal¬ niški 3D-modeli). Timov glavnik služi za vpetje in stabilizi¬ ranje posameznega gradnika pod pravim ali drugim poljubnim kotom (po ustrezni prila¬ goditvi kota spodnje stranice) glede na de¬ lovno podlago na mestu, zahtevanem v načr¬ tu. Prav tako je uporaben za preverjanje pra- vokotnosti in vzporednosti med že sestavlje¬ nimi elementi. Število in širine njegovih utorov so prila¬ gojeni debelinam najbolj pogosto uporablje¬ nih materialov, iz katerih so izdelani sestav¬ ni elementi modelov. Konstrukcijsko so v celoti prepuščeni izbiri vsakega posamezni¬ ka. Utori ne smejo biti preozki, da ne stisne¬ jo in s tem poškodujejo mehkega gradnika - na primer iz balze. Preveč ohlapni pa tudi niso uporabni, saj ne zagotavljajo pravilne lege gradnika. Na srečo je ohlapnost mogo¬ če odpraviti z enim ali več sloji samolepilne¬ ga traku, ki hkrati služi tudi kot zaščita pred nanosom lepila. Pri oblikovanju Timovega glavnika je treba skrbno izbrati njegovo širino, ki mora biti manjša od razdalje med dvema sosed¬ njima gradnikoma. Glavnik namreč na no¬ ben način ne sme ovirati gradnje modela. Skica z merami glavnika je mišljena bolj kot namig, kakšen naj bo ta v prak¬ si, vsakdo pa ima pri njegovem oblikovanju povsem proste roke. Več med seboj povezanih glavnikov omogoča nameščanje gradnikov v enakih presledkih. Njihova povezava naj bo prilago¬ dljiva in izvedena z vijačno zve¬ zo, s čimer je zagotovljena univerzalnost take¬ ga pripomočka. Graditelj naj jih izdela vsaj šest, kar zado¬ stuje za vpetje treh do šestih reber hkrati. Večja rebra je dobro vpeti s po dvema glav¬ nikoma, ki jim zagotavljata večjo stabilnost. Pravokotna ali trikotna letev srednje trde balze, prilepljena na spodnjo stranico glav¬ nika, olajša pritrjevanje glavnikov z bucika¬ mi na delovno podlago. Sestavljanje gradnikov je ena izmed prvih faz gradnje modela, ki pa ima zelo velik vpliv na končni videz modela. Napak, storjenih med tem dolgotrajnim in večinoma dolgoča¬ snim postopkom, praviloma ni mogoče od¬ praviti brez obilice zamudnega, predvsem pa odvečnega dela. Ne poznam modelarja, ki bi bil ponosen na slabo sestavljen model. Zato se splača potruditi že takoj na začetku in pri delu uporabiti čim več pripomočkov in šab¬ lon, ki omogočijo čim večjo natančnost. Na¬ tančno izdelan model bo lastnika nagradil tudi z mnogo boljšimi sposobnosti. To pa je najboljša možna nagrada za ves vloženi trud. V eni od prihodnjih številk bomo prika¬ zali, kako uporaben je Timov glavnik pri izrezovanju krilc in zakrile pri letalskih mo¬ delih s krili klasične gradnje. TTEX 8 april 2003 9 MODELARSTVO Šola akrobatskega letenja (l.dei) SAŠO BABIČ Akrobatsko letenje z radijsko vode¬ nimi modeli je v polnem razmahu. To kažejo polne police modelov pravih akrobatskih letal v modelarskih trgovi¬ nah. Tekmovanja v akrobatskemu le¬ tenju so iz leta v leto bolj popularna, prava poslastica pa so modeli razreda F3A-X - makete pravih akrobatskih le¬ tal z razpetino kril nad dva metra. To so izredni modeli z vrhunsko opremo in motorji visokega cenovnega razreda. Sezona tekmovanj s temi modeli vsako¬ krat doseže svoj vrhunec v Las Vegasu na prireditvi TOC ali Tournament of Championships. Tu nastopijo najboljši med naboljšimi z modeli tipične razpe- tine kril tri metre, opremljenimi z več- valjnimi bencinskimi motorji s prostor¬ nino vsaj 150 cm 3 . Sodelujejo izključno povabljeni modelarji. Tekmovanje z vi¬ sokimi denarnimi nagradami je svojevr¬ sten medijski dogodek. Pri nas RV-pilo- tov tega ranga zaenkrat še ni. In v čem se razlikujejo izjemni akro¬ batski RV-piloti od modelarjev, ki letijo za svoje veselje s športnimi modeli? Ni dvoma, da je razlika predvsem v mode¬ lih, a ne samo tu - preprost akrobatski program se da namreč izvesti z vsemi modeli, ki jim krmilimo nagib, višino, smer in motorne vrtljaje. Ključ do uspe¬ ha je v izredni samodisciplini, intenziv¬ nem treningu in velikem številu pono¬ vitev. Za uspešno akrobatsko letenje po¬ trebujemo srednje- ali nizkokrilni mo¬ del, krmiljen po vseh treh oseh. Zaželen je model razpetine kril vsaj 1,5 m s pro¬ stornino motorja od 6,5 cm’. Načrtov za čistokrvne akrobatske modele ni tež¬ ko dobiti, v modelarskih trgovinah pa je na voljo veliko sestavljank skoraj za let pripravljenih polmaket pravih akro¬ batskih letal. Po eni sezoni zmerne vad¬ be lahko vsakdo, ki obvlada model po vseh treh oseh, odpelje športni pro¬ gram F3A. Tehnika pilotiranja in obču¬ tek za orientacijo naglo napredujeta. Modelar kmalu doseže raven, ko ugoto¬ vi, da npr. nizki hrbtni preleti, nad kate¬ rimi so navdušeni vsi začetniki, niso nič posebnega in začne sam sebi postavljati višje cilje in iskati nove izzive. Osnove akrobatskega letenja Vsi osnovni akrobatski liki so samo kombinacija prvin, kot so valjček, dina¬ mični valjček, luping, hrbtni let, pre¬ met čez krilo in sveder. Zahtevnejših akrobacij se pilot lahko loti šele po us¬ pešni izvedbi počasnega valjčka v obe smeri. Preden začnemo z opisom akrobat¬ skih likov, je treba vedeti, da se vse zač¬ ne s premočrtnim letom na stalni višini in ob uporabi plina. Med letenjem je obvezna uporaba smeri - smerno krmi¬ lo na modelu ni samo za okras, za vzle¬ tanje in pristajanje v bočnem vetru in letenje na nož. Smerno krmilo je med letenjem neprestano v pogonu. Vaja, s katero se izurimo v uporabljanju smeri in letenju na isti višini, je izvajanje os¬ mič in šolskih krogov v obe smeri na različnih višinah pri različnih hitrostih in vrtljajih motorja. Med vajo se v različ¬ nih letalnih razmerah izkaže, da model ne leti popolnoma naravnost, ampak ga je treba po smeri neprestano popravlja¬ ti. Če smer popravljamo z nagibom in višino, naš let ne bo premočrten. Pri tem pomaga, da si hod smerne krmilne ročice okrog sredinskega položaja kr¬ mila zmehčamo s približno 30-% ekspo¬ nentnim odklonom, kar nam omogoča, da letimo brez skakanja po smeri. Pazi¬ mo le na dejstvo, da imajo Graupnerjevi oddajniki za tako »mehčanje« odziva kr¬ mil nastavitev +30 %, Futabini pa ravno nasprotno, in sicer -30 %! Pri tem se začne v levi roki prebujati občutek za ločeno dodajanje plina in ločeno doda¬ janje smeri, kar izurjeni desnici (nagib/ višina) ne povzroča nobenih težav. Tri¬ je desetminutni poleti na konstantni vi¬ šini z učenjem uporabe smernega krmi¬ la pilota, ki se uči akrobatskega letenja, dokaj izčrpajo in mu zmanjšajo koncen¬ tracijo. Ko model začne leteti po svoje, je čas za pristanek. Pilot, ki prestopi prag utrujenosti, tvega napačno reakci¬ jo in zelo trd pristanek. Vaje je treba iz¬ vajati zbrano in brez popuščanja same¬ mu sebi. Pravila akrobatskega letenja terjajo tudi uporabo plina: zaželeno je, da je hitrost modela med izvajanjem li¬ kov enakomerna. Strmoglavljanja z veli¬ ke višine in s polnim plinom kljub svoji atraktivnosti po nepotrebnem obreme¬ njujejo konstrukcijo modela in poveču¬ jejo tveganje resonančnega vibriranja krmil (ang. Hutter). Izjemnega pomena je tudi dobro vidna barvna shema modela. Zgornja in spodnja stran modela morata biti jasno ločljivi in zagotavljati tudi informacijo o točni smeri letenja. Pri tem si poma¬ gamo z živimi barvami in lahko prepoz¬ navnimi geometrijskimi vzorci (v po¬ moč je množica slik akrobatskih mode¬ lov na spletnih straneh). Vse našteto je potrebno, da se pilot nauči leteti v t. i. območju letenja. To je omejeno s stranicami, ki potekajo 60° levo, desno in navzgor od stojišča pilo¬ ta z omejitvijo minimalne višine leta na 5 m ter s priporočljivo oddaljenostjo modela, ki je glede na velikost modela od 120-170 m. V nadaljevanju prispev¬ ka si bomo ogledali prvine oziroma os¬ novne akrobatske like, njihovo izvedbo in najpogostejše napake. Zadnji zmagovalec tekmovanja TOC v Las Vegasu, Američan Chip Hyde, s klasično grajenim dvokrilnikom ultimate (proizvajalec Ae- roworks), ki ga poganja štirivaljni motor bokser 200 cm ! Jason Shulman čaka na vzlet s svojo extro 330S (proizvajalec Fi- berclassics) s trupom ELSV in s stiropornimi krili. Model poganja motor s prostornino 150 cm 3 . 10 april 2003 — RV-pilot Mike McConvitte leti s 40-oclstotno extro 300S klasične kon¬ strukcije s stiropornim krilom iz sestavljanke podjetja Carden. Mo¬ del žene motor s prostornino 150 cm 3 . Sodobni širokotrupi akrobatski model F3A 2 x 2 m Rolanda Matta (proizvajalec PLPROD). Opremljen je s štiritaktnim motorjem s pro¬ stornino 23 cm 3 . Začetek treninga - osnovni liki Ob začetku treninga akrobatskega letenja je RV-pilotu takoj jasno, da je iz¬ vedba najpreprostejšega lika vse prej kot enostavna. Tako letenje zahteva po¬ polno koncentracijo, nadzor nad mode¬ lom in hkratno koordiniranje vseh treh osi letenja in plina. Pilota med izvaja¬ njem likov pogosto zmede zamenjava smeri, v katere prijemljejo krmila. Pri hrbtnem letu se, recimo, zamenja smer, model pa krmilimo po nagibu brez spremembe. Še posebej takrat, ko pri izvajanju likov preveč razmišljamo in zaporedja ukazov še nimamo »v podza¬ vesti«, se primeri, da sta prvi dve tretjini lika izvedeni brezhibno, zadnja pa je refleksno hitrejša in se precej pogosto konča z napako. Pomaga samo vaja in že od začetka dovolj višinske rezerve. Dober način za učenje likov je večkrat¬ na ponovitev istega lika v obe smeri. Pomembno je, da imajo liki jasen zače¬ tek, natančno izvedbo in konec. Vsak lik izvajamo v namišljeni ravnini z ena¬ komerno hitrostjo. Pomembna je sime¬ trija likov in to, da je vstop v lik po obli¬ ki in višini enak izstopu. Akrobatske like se opisuje z aresti simboli, ker pa nepoznavalcu ne povedo veliko, jih bomo ilustrirali še s trakom. Ravni in hrbtni let •-1 .H Treba je paziti na smer letenja (kompenzirati smer vetra), pri hrbt¬ nem letu pa odvisno od modela dodaja¬ ti višino navzdol. Ravni let je v aresti simbolih neprekinjena črta, hrbtni let pa prekinjena. Model iz ravnega leta opiše krog. Lik se začne tako, da pri polnem plinu viši¬ no nežno povlečemo k sebi. Pomembno je, da ima lik konstantni polmer in da se konča v točki, kjer se je začel. Med izva¬ janjem lika pazimo na konstantno hi¬ trost modela. Proti vrhu lupinga odvza¬ memo plin in zmanjšamo odklon višine. Zadnjo tretjino izvedemo skoraj brez pli¬ na, ob izhodu iz lika pa ga počasi spet dodamo, da vzpostavimo normalni re¬ žim letenja. Krilo mora biti poravnano, saj nam model drugače uide iz ravnine lika. Poznamo tudi druge izvedbe lupin¬ ga, na primer kvadratni luping. Valjček, počasni valjček (tono oz. »rola«) Pri valjčku model zavrtimo okoli vzdolžne osi v poljubno smer - v rav¬ nem letu dodamo krilca za nagib. Takoj ko se model začne počasi nagibati, mu dodajamo smer v nasprotni smeri rota¬ cije. Ko je model nagnjen na krilo, je odklon smeri največji (ni nujno, da je to polni odklon). Ko se začne obračati narobe, odklon smeri počasi odvzema¬ mo, dodajamo pa odklon višine navz¬ dol. Na prehodu iz hrbtnega v normalni let vajo ponovimo, da lik zaključimo. Pazimo le na to, da sta hitrosti vrtenja in odklon krilc za nagib konstantna, s smerjo pa model tokrat popravimo v nasprotni smeri. Posebno počasni valj¬ ček zahteva izredno koordinacijo gibov in popolno koncentracijo. Hitrost izvajanja mora biti konstant¬ na, sredina valjčka, ko je model na hrb¬ tu, mora biti na sredini letalnega ob¬ močja. Poznamo tudi druge izvedbe valjčka, in sicer počasni valjček ter štiri- točkovni valjček - navadni valjček raz¬ delimo na štiri med seboj ločene dele. Vrij (sveder oz. »kovit«) Vrij začnemo iz vodoravne smeri ob izgubi vzgona z rahlo dvignjenim no¬ som. Modelu odvzamemo plin, počaka¬ mo da izgubi hitrost, nato pa mu s pol¬ nim odklonom smeri in nagiba nakaže¬ mo smer vrtenja. Model izvlečemo iz lika tako, da poravnamo krmilne površi¬ ne in mu pomagamo z nekaj nasprotne smeri in odklonom višine navzdol, da pridobimo pri hitrosti. Najpogostejša napaka je neučakanost: pilot model uvede v lik, še preden se je temu poru¬ šil vzgon na krilu. Paziti moramo, da pri liku ne pride do prerotacije, ko model napravi obrat in pol namesto enega sa¬ mega. Izhod iz lika naj bo načrtovan. Model s polnim plinom uvedemo iz ravnega v navpični let. Plin odvzame¬ mo, da model začne izgubljati na hitro- TIK-1 8 april 2003 11 MODELARSTVO sti. Ko se že skoraj ustavi, nežno doda¬ mo polni odklon smeri v poljubno smer in model se počasi obrne prek kri¬ la. Nadaljujemo z navpičnim letom navzdol in model poravnamo enako, kot smo prej vstopili v lik. Najpomem¬ bnejša je izbira trenutka, v katerem do¬ damo smer (brez dodajanja plina!) - za to je treba dobiti občutek. Pomembno je, da je navpična linija res navpična. Rep modela pri izhodu iz lika ne sme zanihati. Dinamični valjček (»snap rola«) Dinamični valjček je hitri samoroti- rajoči valjček v stanju izgubljenega vzgona. Model iz ravnega leta uvedemo v lik z odklonom višine ter smeri in na¬ giba v isto stran. Nekateri oddajniki imajo za ta lik posebno stikalo ali pro¬ gram, kar na tekmah ni dovoljeno. Vsak model ima svoje lastnosti in ni nujno, da bodo vsi modeli lik izvedli s polnimi odkloni krmil. Akrobacija je precej na¬ silna, zato je treba paziti, da ne pride do prerotacije modela. Opisani liki dopuščajo več načinov izvedbe: iz ravnega leta, iz hrbtnega leta ali iz leta na nož. Različna je tudi smer in hitrost vrtenja. Iz naštetih osnovnih likov bomo v nadaljevanju sestavili nove, vezane like. Nekateri med njimi so prava paša za oči, nobenega pa se ni treba ustrašiti, saj so zgolj in samo kombinacija osnov¬ nih likov s številnimi različicami izpe¬ ljave. Valjčke in lupinge lahko »naseka¬ mo«, obrnemo smer izvedbe, lik izvede¬ mo hrbtno, naredimo zunanjo izvedbo in podobno. V nadaljevanju bomo pred¬ stavili tudi novi domači program F3A avtorja Igorja Makovca in napisali še kaj zanimivega. TIMOVI OGLASI Nove vagone, lokomotive, tire, kretnice, drevesa, hiše itd. za miniaturno železnico (sistem N in HO) prodam 20-50 % ceneje. Tel.: 01/437-11-47, 040/388-518 Prodam motorno letalo Smiley brez RV- -naprave in motorno letalo E-trainer z motorjem, propelerjem, baterijo in pol¬ nilnikom. Andraž, tel.: 031/454-840, 01/786-24-38 Tiskarska napaka V prejšnji številki Tima je na načrtu mo¬ dela aeronca v električni izvedbi v prilo¬ gi prišlo do tiskarske napake, zaradi ka¬ tere del stranice trupa modela ni bil vi¬ den v celoti. Del v enaki velikosti se sicer vidi na stranskem risu trupa modela, na¬ risanega posebej pa najdete tudi na načr¬ tu k članku Aeronca L-3, v prilogi lanske 2. številke Tima. Za napako se opraviču¬ jemo! Uredništvo Timov test Futaba FX-18 SAŠO BABIČ Futabina RV-naprava FX-18 je na trgu že kar nekaj časa. Čeprav je Futaba temeljito spremenila oblikovno popolnoma zastareli napravi FC-16 in FC-18, o novinkah ni do¬ sti govora. Najprej so na trg poslali FX-14, ki naj bi bila naslednica FC-16, sledila pa ji je v enakem ohišju še FX-18, ki naj bi nadomesti¬ la FC-18. Na prvi pogled se razlikujeta le v barvi umetne mase. Štirinajstica je dolgo¬ časno siva, osemnajstica pa prijetno svetla. Kaj je torej nova naprava? Naslednica FC-16, FC-18, nekaj vmes ali gre za povsem nov od¬ dajnik? V kompletu dobimo osnovno različico oddajnika z akumulatorjem, dober in maj¬ hen sprejemnik R-147F (naslednik dobre stare stoosemnajstice), par kristalov, stikalo ter tri standardne servomehanizme S-3001 s priborom. Slednji so že precej v letih, a so se izkazali za zelo dobre. Odlikuje jih trpežen prenosni mehanizem iz umetne mase, kro¬ glični ležaj in preverjena odpornost proti vi¬ bracijam. Ergonomija in možnost razširitve Naprava navduši s čisto in ergonomsko obliko. Če upoštevamo vse možnosti razširi- tvenih mest, je končnih različic ogromno. Na sprednji strani lahko dogradimo šest sti¬ kal in dva drsnika na sredinsko konzolo ter še po dve stikali na levo in desno stran od sredinske konzole. Dva drsnika lahko dogra¬ dimo tudi na zadnjo stran naprave, ki pride¬ ta pod kazalca. Ta možnost pride v poštev samo pri pilotih, ki model upravljajo s palci. Za vgradnjo dodatnih stikal pa moramo na¬ praviti izvrtine v mehko plastiko ohišja. Pohvalo si zasluži nosilni pult, ki ima pod blazinicami za naslon rok dva predalč¬ ka. Ta sta sicer majhna, a funkcionalna; v desnem najdemo prostor za odlaganje re- Oddajnik s pultom je ergonomično obliko¬ vana, predvsem pa lahka celota. Za nošenje priporočam X-pasove. Na obeh straneh pulta so majhni in priroč¬ ni predalčki, v katere lahko spravimo drob¬ narije. Pult omogoča tudi polnjenje oddaj¬ nika, ne da bi ga izvlekli iz pulta. V kompetu dobimo oddajnik, kakovosten sprejemnik, stikalo in tri preizkušene servomeha¬ nizme Futaba S-3001. 12 april 2003 T*I12 8 Notranjost oddajnika je lepo urejena, brez štrlečih delov in žic, ki bi se ob neprevidnem zapiranju stisnili med dela ohišje. Priključna mesta v notranjosti oddajnika omogočajo preprosto in ele¬ gantno razširitev, dokupiti je treba samo stikala in drsnike ohišja. LCD-prikazovalnik bi lahko bil boljši, a je programiranje z dvema tipkama in gumbom kljub temu hitro. Sistem programiranja je povzet po starejši napravi FC-16 in večini uporab¬ nikov ne bo povzročal preglavic. zervnih kristalov. Na pultu je utor, tako da lahko napravo polnimo, ne da bi jo morali za to izvleči iz pulta. Sprednji del oddajnika ostane kljub montaži v pult funkcionalen, dostopni so tudi drsniki na zadnji strani od¬ dajnika. Pult je izdelan iz stiroporu podob¬ nega materiala, čez katerega je pritrjen pla¬ stični zgornji del, ki je imitacija ogljikovega laminata. Futabini inženirji niso pozabili niti na utor za anteno na spodnji strani pul¬ ta, ki pa kljub praktičnosti ni zbujal preveli¬ kega zaupanja, da bo antena med prenaša¬ njem po terenu zmeraj ostala na svojem me¬ stu. Edina slaba točka pulta je njegova viso¬ ka cena. Pri pregledu notranjosti oddajnika ugo¬ tovimo, da je napravo zelo lahko odpreti - s kovancem enostavno zasukamo dva za to na¬ menjena gumba v nasprotnih smereh. No¬ tranjost je urejena. Razširitvena mesta na zgornji strani so narejena čisto in lahko do¬ stopna. Novost pri tej napravi je, da modula CAMPAC za razširitev spominskih mest ni več treba natikati skozi ozko luknjo. Napra¬ vo lahko razširimo na osem kanalov, kar obi¬ čajno zadošča. Osem kanalov je na primer komaj dovolj za večje jadralne modele s štiri¬ mi servomehanizmi v krilu in štirimi v trupu (smer, višina, uvlačljivo kolo ter sklopka za aerovleko). Programiranje Začetno navdušenje nad oddajnikom se ob prebiranju navodil in vklopu naprave kar malce poleže. Prva vidna slabost je LCD- prikazovalnik, ki je enak kot pri FX-14. Ta je dokaj nepregleden, nanj je treba gledati pod pravim kotom, sicer se ne vidi, kaj na njem piše. Položaji digitalnih trimerjev so slabo označeni. Zato med letenjem ni do¬ volj samo hiter pogled na prikazovalnik, da bi se seznanili z vklopljenimi funkcijami in stanjem trimerjev, ampak je za to treba več časa. Poleg tega prikazovalnik ne omogoča pregleda več informacij (stanje akumula¬ torjev, štoparica) naenkrat. Če se ozremo po konkurenci, je jasno, da so časi legen¬ darne FC-16 že mimo, FC-18 pa ima kljub častitljivi starosti vsaj dvovrstični prikazo¬ valnik. Kdor ima izkušnje s Futabinim načinom programiranja na FC-16, bo FX-18 zlahka pro¬ gramiral. Izbirniki so narejeni po istem klju¬ ču in krožnem sistemu, na prikazovalniku pa je dodan samo še položaj digitalnih trimerjev. Edina razlika je hi¬ trejše premikanje po menijih, saj imajo na¬ prave družine FX t. i. »3D-hotkey«, ki olaj¬ ša programiranje in ga pospeši. Po¬ membno je, da od¬ dajnik podpira nekaj funkcij, ki omogoča¬ jo deljene površine, npr. za višino. Pri nekaterih FC-18, na primer, funkciji D/R in expo nista delo¬ vali na obeh površi¬ nah, temveč samo na kanalu, ki je imel niž¬ je oštevilčeno pri¬ klopno mesto. Tu so napake odpravili, ta¬ ko da takih težav ni Zaključek Naprava ponuja veliko, dosti tudi za zah¬ tevnejšega uporabnika, a kljub temu morda nekoliko premalo. Po številu funkcij je napra¬ va precej močnejša, kot je bila stara šestnajsti- ca, a je točno na pol poti med šestnajstico in osemnajstico. Grajo si zaslužita majhni in ne¬ pregledni prikazovalnik ter premalo zmoglji¬ va baterija kapacitete 700 mAh, ki zmore slabi dve uri delovanja naprave, kar je premalo za eno modelarsko popoldne. Zato priporočam samogradnjo oddajniškega akumulatorja iz členov Sanyo twicell Ni-MH 1800 mAh, ki za¬ došča za dobre štiri ure delovanja oddajnika. Zanimivo je, da je po predstavitvi novega od¬ dajnika vse na hitro utihnilo, cene oddajnika pa so dokaj hitro padle. Sam oddajnik je zato cenovno zelo dostopen, a razlika v zmogljivo¬ sti v primerjavi z FX-14 ni v sorazmerju z razli¬ ko v ceni. Grobo rečeno se FX-18 od FX-14 raz¬ likuje samo v programski podpori za modele helikopterjev ter pozna tudi PCM način modu¬ lacije signala. Kljub temu je cena kompleta, upoštevaje priloženi sprejemnik in servome- hanizme, ugodna. Oddajnik je dovolj zmogljiv, da povsem zadovolji nedeljskega RV-pilota, zahtevnejšim z malo več domišlije pa bo kma¬ lu zmanjkalo programskih možnosti ali bodo negodovali nad preglednostjo prikazovalnika. Kljub okornosti in starosti programske opre¬ me, ki se od prvih FC-16 razen razširitve nabo¬ ra ukazov ni spremenila, napravo priporočam. »Presneto, pa še ta superrealistični umetni sneg ...« mi 8 april 2003 13 PRILOGA ANDREJ PERVINŠEK 0 pravem letalu Letalo so izdelovali v tovarni EKW v Švici. Za potrebe švicarskih zračnih sil so leta 1935 zastavili projekt večnamenske¬ ga vojnega letala, ki so ga poimenovali C.36. Podobno zasnovano kot rusko juri- šno letalo 11-2 »šturmovik« naj bi opravlja¬ lo naloge lovca, prestreznika, izvidnika, bombnika, jurišnika. Z gradnjo prototi¬ pov so začeli leta 1938. Prvi, z oznako C. 36 OI, je prvič poletel leta 1939, kmalu za njim pa še drugi, C.3602, z močnejšim motorjem. Prototipa sta bila kmalu uniče¬ na, zaradi odličnih lastnosti pa so se odlo¬ čili za serijsko proizvodnjo. V celoti ko¬ vinsko letalo so začeli v večjih količinah izdelovati pod oznako C.3603. Viri nava¬ jajo različne tehnične karakteristike. Navajam tiste, ki jih je izbrskal Pepa Ko¬ bra: razpetina kril - 13,74 m, dolžina - 10,23 m, površina kril - 28,7 m 2 , masa praznega letala - 2272 kg, največja hitrost na 4500 m - 476 km/h, akcijski radij - 1000 km, motor - Hispano-Suiza HS-51 12Y 1000 KM in posadka - 2 člana (pilot in opazovalec/strelec). Skupno so izdelali 167 letal, vsa iz¬ ključno za potrebe švicarskega vojnega le¬ talstva. Opremljena so bila s po tremi mi¬ traljezi; dva sta bila v krilih, tretji (dvojni) pa v zadnji kabini in ga je upravljal drugi član posadke. V osi propelerja je bil top oerlikon kalibra 20 mm, pod krili pa so bili nosilci za manjše bombe. Švicarji so s temi letali opremili šest eskadrilj, ki so bile vrsto let hrbtenica zračne obrambe države. Lahko jih štejemo med najboljša večnamenska letala v drugi svetovni voj¬ ni, vendar jih zaradi lokalne uporabe poz¬ najo predvsem v Švici, drugje pa so precej neznana. Letala so se vpletla v boj samo enkrat, ko je septembra 1944 po pomoti prišlo do spopada z ameriškimi mustangi. V operativni rabi so ostala do leta 1952, ko so jih nadomestila reaktivna letala. Ne¬ kaj deset so jih kasneje predelali v različi¬ co C.3605 schlepp s turbopropelerskim motorjem 1100 KM. V tej različici so bila v rabi za vleko tarč še v poznih devetdese¬ tih letih. Nekaj redkih primerkov v muze¬ jih in v privatni lasti leti še danes. Nekaj več podatkov najdemo na spletnih naslo¬ vih: http://www.f4aviation.co.uk/Hangar/ museums/Flieger-web/dbp6.htm http://www.aerpix.net/AP-HP/APHPl 10/ APHP11 01ndex.htm http://pub 131 .ezboard.com/ fjpspanzersfrm25.showMessage?topic ID=224.topič http://www.luftfahrtmuseum.com/htmi/ itf/c3603-htm Model Kot model za zračne boje sem to leta¬ lo prvič videl pred tremi leti na svetov¬ nem prvenstvu v Nemčiji. Z njim je tek¬ moval Rudiger Keck (nemški šampion v hitrostnih tekmo¬ vanjih pylon in vi- ceprvak Nemčije leta 2000 v panogi RV aircombat), ki se je uvrstil v finale in zasedel zavida¬ nja vredno sedmo mesto. Naslednje leto je ta model uporabljalo že veli¬ ko, predvsem nem¬ ških pilotov. Ima ga tudi češki as Pepa Kobra, ki je z njim dosegel iz¬ jemne rezultate: prvak Češke 2001, četrti v Eurocupu 2001, prvak Nem¬ čije 2002 itd. Mo¬ del sam po sebi ni nič posebnega. Me¬ nim, da je uspešen predvsem zaradi posrečene kombi¬ nacije posameznih lastnosti. Zaradi preproste oblike trupa in kril je iz¬ delava dokaj eno¬ stavna, ugodna pa je tudi masa mode¬ la. Mere so pravšnje za motor velikosti .25 (4 cm 3 ) in v trupu je dovolj prostora za opremo. Sorazmerno velika površina kril in majhna teža mu zagotavljata odlične lastnosti v vseh režimih letenja. Konec leta 2001 sem se tudi sam odločil za ta tip Tomaž Svoljšak med preizkusom modela v Divači »Švicar« je pripravljen za polet. Letalski RV-model za zračne boje EKW C.3603 14 april 2003 PRILOGA s Značila silhueta C.3603 nad Vremščico letala in Pepa Kobra mi je priskrbel njego¬ vo 3-D skico. C.3603 je neprepoznavno ime, zato je dobil različne vzdevke. Čehi ga imenujejo »thun«, mi pa mu pravimo »Švicar«. Zasnova modela Odločil sem se za klasično konstrukci¬ jo iz balze, prekrite s folijo oracover, ki omogoča trdno, elastično in lahko grad¬ njo. Če je treba, se brez težav in hitro po¬ pravi. Izvedba ni najcenejša, mi je pa všeč, ker lahko model s preprostimi orodji iz¬ delamo v vsaki domači delavnici. Glavne mere modela so sicer določene, saj od merila 1 : 12 ne smemo odstopati za več kot 5 %, lahko pa si vso svobodo privošči¬ mo pri izbiri gradiv, profila krila, vpadnih kotih in kotih motorja, težišču itd. Za profil krila sem izbral preizkušeni polsimetrični profil NACA 2415, ki se proti koncu krila stanjša na dovoljenih 10% - NACA 2410. Krilu sem določil 3° negativnega zvitja (vvashout). Tak profil sem že uporabil na več modelih in po¬ vsod se je zelo dobro obnesel. Vpadni kot krila 0°, nagib motorja priližno 2° navzdol in 2° v desno so enaki, kot sem jih imel že na mnogih predhodnikih. Model brez vgrajene opreme naj bi bil nekaj lažji od 450 g, kompleten in brez goriva pa malo nad 1000 g. Na stari risalni deski je v ne¬ kaj dneh od zamisli nastal načrt, kmalu pa tudi prototip. Z motorjem MWS .21 z na¬ zaj obrnjenim črnim izpušnim loncem in skrbno izbrano opremo je tehtal 1060 g. S prototipnim modelom sem bil zelo zado¬ voljen. Za potrebe eskadrilje »Čuki« in za prijatelje smo jih doslej izdelali okrog 25. Z njimi smo lani opravili okrog 150 bitk in dosegli kar nekaj vidnih tekmovalnih uspehov po vsej Evropi. Poletov za trenin¬ ge ali za zabavo je bilo vsaj petkrat več. Tekme so zahtevale svoj davek in celih je ostalo manj kot polovica »Švicarjev«, ob razbitinah pa smo se naučili, kje so šibke točke konstrukcije in kje so potrebne do¬ datne ojačitve in nekatere spremembe. Te sem vrisal v objavljeni načrt. Model bo zato nekaj dekagramov težji in seveda trd¬ nejši od prototipa. Modele smo opremili z različnimi mo¬ torji. Največ težav je imel kolega, ki je z »norim« motorjem Rossi 3,5 cm’ (okrog 2,5 KM), dosegal hitrosti nad 200 km/h, pri čemer pa so se začele na krilu pojavljati vi¬ bracije (flutter). Težave smo odpra¬ vili z enakimi, a bolj kakovostno iz¬ delanimi krili. Pri hitrostih nad 200 km/h mora biti kri¬ lo močnejše; pre¬ krijemo ga npr. z oplato debeline 2 mm. Za »normal¬ ne« motorje z moč¬ jo okrog 1 KM, je konstrukcija po¬ polnoma neprob¬ lematična. Mode¬ le smo običajno opremili z motor¬ ji MWS .21 (3,5 cm 3 ), poskusili smo tudi z motorji pro¬ stornine 4 cm 3 (Magnum, OS max, Thun- der Tiger, Webra). Prav lepo, le bolj než¬ no, letijo tudi z motorji 2,5 cm 3 . Težišče zlahka nastavimo s prestavljanjem baterij in mizice za servomehanizme vzdolž tru¬ pa. Za to imamo na voljo 200 mm. V načr¬ tu je predviden spoj krila s trupom z ela¬ stikami iz surove gume, čeprav je bilo pri večini izdelanih modelov krilo pritrjeno s plastičnim vijakom M 5 na zadnjem robu krila. Izvedba z vijakom je lažja in tudi lepša. Za izdelavo potrebujemo naslednja gradiva: Balza: -1,5 mm - 5 pol, - 3 mm - 4 pole, - 5 mm - 1 pola, - 10 mm - 1 pola. Če ne želimo preseči predvidene mase, moramo vso balzo stehtati. Njena gostota naj bo 120 do 140 kg/m 3 . Lažja je preveč krhka, s težjo pa bo model prete- žak. Pola primerne balze, debeline 1,5 mm, tehta od 17 do 22 g, debelejši kosi pa sorazmerno več. Vezana plošča: - topolova - 3 mm (štiri rebra za trup, mi¬ zica za servomehanizme, ojačitev sede¬ ža krila), - letalska - 1 mm (ojačitev prednjega roba in pritrdi¬ tve krila, mizica za servomehaniz¬ me, požarni zid), - letalska - 3 mm (požarni zid, oja¬ čitev trupa tik za krilom). Potrebujemo je le manjše količine. Oracover: - olivno zeleni - 1 m, - sivi - 0,65 m, - rdeči za okras - 0,12 m (zunanja stran smernih kr¬ mil, konice kril, bok trupa), - beli za okras - 0,05 m (8 belih križev), - steklena tkanina 100 g/m 2 - 10 dm 2 za ojačitev stranic trupa, malenkost za oja¬ čitev sredine kril in nekaj za izdelavo kabine in pokrova motorja. Kabino izdelamo iz stiropora, ki ga la- miniramo s stekleno tkanino in epoksid- no smolo. Isto tehniko lahko uporabimo tudi pri izdelavi pokrova motorja. Stiro¬ por po izdelavi odstranimo z nitrorazred- čilom. Pokrov motorja iz ELSV in kabino iz prozorne plastike lahko dobite tudi pri avtorju prispevka. Lepila: - belo mizarsko lepilo, - sekundno lepilo, - dvokomponentno epoksidno lepilo. Izdelava krila Za dobre letalne lastnosti je nujna natančna izdelava krila. Tehnik izdelave je veliko in jih ne bomo podrobneje opi¬ sovali. Sam krila izdelujem tako, da jih najprej izrežem iz stiropora. Stiroporno krilo odstranim, spodnji negativ pa upo¬ rabim kot ležišče. Vanj namestim spod¬ njo oplato in nanjo prilepim rebra, ojači¬ tve in obrobe. Na obrušen izdelek z be¬ lim lepilom prilepim zgornjo oplato, na¬ njo položim zgornji negativ in vse skupaj za en dan obtežim. Nato iz krila izrežem krilca, vstavim tečaje in vzvode iz 2 mm debele jeklene žice. Polovici krila zlepim in spoje okrepim s stekleno tkanino. Kri¬ lo prekrijem s folijo tako, da mi ta služi tudi kot dodatni tečaj krilc. Namestim še servomehanizem ter zatiče in krilo je na¬ red. Krila seveda lahko gradimo tudi dru¬ gače. Na primer iz stiropora ali ELSV. Namesto folije lahko uporabimo rjav le¬ pilni papir, japonski papir ali stekleno tkanino, potem pa krilo prebarvamo. Ne¬ kateri krila samo pobarvajo, vendar so taka krila zelo krhka. Krilo brez servome- hanizma naj tehta od 200 do 230 g. Iz¬ vedba z uporabo balze, prekrite s folijo, je med najlažjimi. Izdelava trupa Najprej izdelamo obe stranici, ki ju izre¬ žemo iz 3 mm debele balze. Stranicama naenkrat po načrtu vgradimo ojačitve iz ELSV, balze in vezane plošče in pri tem za lepilo lahko uporabimo kar epoksi, s kate¬ rim smo laminirali ojačitev iz steklene tka¬ nine. Pozor! Upoštevajmo, da imamo levo in desno stranico! Zgornji rob stranic je po- Skupina modelov na modelarski stezi v Zalogu TTKI 8 april 2003 15 PRILOGA polnoma raven, zato je najlažje, če nadalju¬ jemo tako, da stranici na ravno podlago po¬ ložimo hrbtno. V podlagi morajo biti na mestih, kjer so rebra, reže. Če želimo imeti raven trup, morata biti stranici približno enako elastični. Najprej vlepimo prva tri re¬ bra in počakamo, da lepilo prime. Potem vlepimo še preostali dve rebri tako, da s pr¬ sti stisnemo zadek trupa, da je simetričen in pravokoten. To je kritični del izdelave trupa in predvsem od tega je odvisno, ali bo trup simetričen. Pri lepljenju pazimo na kot požarne stene (2°) - trup namreč leži hrbt¬ no! Kot motorja v desno bomo dosegli ka¬ sneje s podlaganjem ali brušenjem pla¬ stičnega nosilca motorja. Prilepimo še ojači¬ tve, zgornjo in spodnjo oplato in vse skrb¬ no obrusimo. Potem trup prekrijemo s foli¬ jo. Na trup pritrdimo krilo, nato lahko s pet¬ minutnim epoksidnim lepilom prilepimo repne površine, ki smo jih izdelali po načr¬ tu. Repne površine namestimo tako, da so točno vzporedne z glavnim krilom. Enako kot krila lahko tudi trup prekrijemo z ELSV, rjavim papirjem ali z japonskim papirjem. S folijo prekrit in po načrtu izdelan trup teh¬ ta nekaj nad 200 g. Oprema prototipa V modelu je dovolj prostora, da lahko brez težav vgradimo opremo standardne velikosti, s skrbno izbiro komponent pa lahko prihranimo tudi 200 g. V prototip sem vgradil: -motor MWS .21 (3,5 cm 3 ) z nazaj obrnjenim črnim izpuhom (skupno okrog 350 g), - baterijo Ni-Mh GP AAA 700 mAh 4,8 V (50 g), - tri servomehanizme hiteč 81 MG s kovinskimi zobniki (17 g), - sprejemnik Graupner R700 (15 g), - rezervoar iz plastične posodice (150 cm 3 ), C.3603 v pristajalnem krogu - stikalo, aluminijasto kapo propelerja (spiner), propeler master airscrew 9x4, plastični nosilec motorja, kabi¬ no in pokrov motorja. Motor je postavljen z valjem vodorav¬ no. Prirobnico izpuha sem z brušenjem prilagodil, da sem izpuh lahko izpeljal iz trupa. Potreben je bil tudi žleb v trupu. Servomehanizme v trupu in stikalo sem vgradil v mizico, izdelano iz vezane plošče. Baterijo, sprejemnik in rezevoar sem bogato obložil s penasto gobico. Vi¬ šinsko krmilo sem s servomehanizmom povezal prek balzove palice premera 10 mm. Za plin sem uporabil plastični bovden sullivan. Sestavljeni prototip brez goriva je tehtal 1060 g. Težišče sem ujel tako, da sem baterije vgradil pod rezer¬ voar, servomehanizmi in sprejmnik pa so bili razporejeni nekako na sredini razpo¬ ložljivega prostora v trupu. Letenje Hode na krilcih in višinskem krmilu za začetek nastavimo na +/- 5 mm. Kasne¬ je jih lahko nastavimo po želji. Za tekmo so hodi krmil lahko nekoliko večji. Moj motor MWS .21 je dosegel skoraj 16.000 vrt./min. S takim številom vrtljajev model lahko brez težav štartamo z rahlim metom izpod kolena, tudi če imamo veter v hr¬ bet. V zrak gre brez omahovanja in takoj poleti navpično navzgor. Zaradi neprob¬ lematičnih Startov in stabilnega letenja je prijazen za upravljanje, zato ga priporo¬ čam kot začetniški model za zračne boje. Tekmovalci cenimo njegovo predvidljivo vedenje tudi pri zelo sunkovitih mane¬ vrih. Za tekmo mu vzdolž prednjega roba krila prilepimo grob brusilni papir širine 2 ali 3 mm zaradi lažjega rezanja trakov. S tem ne bomo prav nič pokvarili dobrih aerodinamičnih lastnosti. Preizkusili smo tudi celo vrsto propelerjev in motorjev. Model je na tekmah konkurenčen, tudi če s propelerjem 9x4 dosežemo le 14.000 vrt./min. Ce namestimo manjši propeler, npr. 8 x 5 ali celo 8 x 4, bo motor učinko¬ vitejši. Opozorilo: na tekmi za motorje 3,5 ali 4 cm 3 velja omejitev največ 16.000 vrt./min! Za zabavo in za večjo zaneslji¬ vost Startov pa nekaj več vrtljajev ne ško¬ di. Za morebitne nasvete pri gradnji in le¬ tenju se lahko obrnete na avtorja članka (andrej.pervinsek@telemach.net). S pred¬ stavnikom podjetja RC Kit iz Kamnika sem se tudi dogovoril o izdelavi sestav¬ ljanke C.3603, ki bo naprodaj predvido¬ ma v drugi polovici leta. Na koncu se zahvaljujem kolegom iz eskadrilje, ki so sodelovali pri testiranju modela in pomagali z nasveti: Tomažu Svoljšaku, Srečku Žnidarčiču in Tomažu Starinu, pa tudi Roku Vettorazziju, ki je načrt modela predelal v računalniško ob¬ liko in ga pripravil za objavo. Novo na trgu HITEČ 5735MG To je digitalni servomehanizem za veli¬ ke modele. Pri napetosti 6,0 V ima 190 Nem navora, za 60° pa potrebuje 0,13 s. Servomehanizem z dvema kro¬ gličnima ležajema in kovinskim zobni¬ škim prenosom tehta 146 g. Dobite ga z eloksirano aluminijasto ročico. Stane 20.100 SIT. HITEČ 5645MG Digitalni servomehanizem standardne velikosti za zahtevnejše modelarje, ki potrebujejo boljše od povprečnega. Pri napetosti 6,0 V ima 121 Nem navora, za 60° pa potrebuje 0,18 s. Ima kovinski zobniški prenos in dva kroglična ležaja. Tehta 60 g. Priložena 1 je tudi 1 eloksirana aluminijasta ročica. Cena je 14.900 SIT. FUTABA FX-18 Dolgo pričakovan novi Futa- bin oddajnik je na voljo s sprejemnikom, tremi ser¬ vomehanizmi, oddajniškim akumulatorjem in stikalom. Naprava je ergonomsko obli¬ kovana, se hitro programira, podpira pa tudi PCM-način modulaci-je in letenje s heli¬ kopterji. Cena je 64.990 SIT. Mibo modeli, d. o. o., Stara cesta 10, 1370 Logatec, tel.: 01/759-01-01, e-pošta: trgovina@mibomodeli.si Nov digitalni servo¬ mehanizem, nare¬ jen posebej za jadralne modele. Debel je samo 10 mm, težak pa 25 g. Ima dva kroglična ležaja in kovinski zobniški prenos. Pri 6,0 V ima 35 Nem navora, za 60° hoda potrebuje 0,13 s. Priložena je tudi eloksirana aluminijasta ročica. Cena je 20.100 SIT. 16 april 2003 TIKI E MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno Messerschmitt Bf 108 (Eduard, Kat. št. 8052, M 1 : 48) PRIMOŽ DEBENJAK Messerschmitt Bf 108 »taifun« je bil svojčas najsodobnejše športno letalo na svetu. Bil je enomotorni nizkokrilnik z uv- lačljivim podvozjem in zaprto kabino za pilota in še tri potnike. Imel je zelo podo¬ ben razpored sedežev kot v avtu, pa tudi poraba goriva je bila podobna kot pri te¬ danjih avtomobilih. Njegova največja hi¬ trost je znašala približno 300 km/h. Tai¬ fun je bil zgled za vsa poznejša nizkokril- na enomotorna športna letala. S taifuni so opravili kar nekaj odmev¬ nih poletov in postavili več novih rekor¬ dov za letala tega razreda. Nekaj najod¬ mevnejših poletov je opravila Elly Bein- horn (polet čez tri celine v enem dnevu: Damask-Kairo-Atene-Berlin; polet v Juž¬ no Afriko: Berlin-Capetown-Windhoek- Berlin; polet v Indijo), ki je svoj prvi Bf 108 poimenovala Taifun in so ga potem prevzeli za vso serijo. Do pred kratkim je obstajala le ena maketa tega zanimivega letala, ki jo je že pred mnogimi leti izdal francoski pro¬ izvajalec Heller v merilu 1 : 72. V začetku minulega leta pa se je na trgu pojavila nova maketa češke firme Eduard v merilu 1 :48, ki je tako izpolnila pobožne želje mnogih maketarjev. Maketa je zelo kakovostna in točna, zato niso potrebne nobene predelave ali izboljšave. Površinski detajli so odlični in že močno spominjajo na dosežke najbolj¬ ših japonskih proizvajalcev. Dejstvo, da je maketa izdelana v majhni seriji, se opazi šele na drugi pogled: glavni kolesi ter oba dodatna rezervoarja v kabini so izdelani v dveh polovicah, predvsem pri rezervoar¬ jih potrebujemo nekaj pazljivosti, da ne bo nepotrebnega brušenja. Na glavnih de¬ lih tudi ni zatičev, ki bi olajševali nameš¬ čanje, vendar pa spričo enostavne konfi¬ guracije letala tudi povprečno izkušeni maketarji ne bi smeli imeti težav pri se¬ stavljanju. Pri tem moramo paziti predvsem, da notranjost kabine prilepimo na spodnjo površino krila in ne med obe polovici tru¬ pa. Tu se obe sestavnici razhajata, pravil¬ na pa je tista v cenejši, »afriški« različici makete. V nasprotju s sestavnico lahko najprej zlepimo obe polovici trupa in šele zatem skozi odprtino za krilo vstavimo motor. Eduard je izdal dve različici makete: »navadno« in »profi pack« s fotojedkanimi deli in drugačnimi nalepkami. V obeh škatlah dobimo tudi maske za barvanje za¬ steklitve, kar je pri tem letalu še posebej dobrodošlo. Prozorni deli so sicer zelo prepričljivi in kakovostni, vendar lahko kabino (brez predelav) prikažemo samo v zaprtem stanju. Fotojedkani deli so koristni, vendar je mogoče shajati tudi brez njih. Že v navadni različici namreč dobimo tudi dve plastični instrumentni plošči, eno polno in eno z luknjami na mestu instrumentov. Priložen je potiskan papir, ki ga lahko prilepi¬ mo na zadnjo stran plošče. Instrumen¬ te nato lakiramo s sijajnim lakom in učinek je res pre¬ pričljiv. Fotojedkani pasovi so vedno do¬ brodošli, vendar pri taifunu niso nujni, saj je bilo izvirno letalo civilno, zato mnogi sploh niso imeli pasov na sedežih. Za prvo »žrtev« med sicer več načrto¬ vanimi taifuni sem si izbral zelo zanimivo letalo, s katerim je letel Theo Blaich - pi¬ lot, ki je pred vojno zaslovel s poletom iz Nemčije v Kamerun s prav takim letalom - pri organiziranju pustolovske akcije bombardiranja oporišča Fort Lamy (danes Ndjamena v Čadu), ki je bilo ena od po¬ staj za prelete britanskih letal iz zahodne Afrike v Egipt. Obstaja nekaj fotografij tega letala, s katerih je razvidno, da so priložene ozna¬ ke točne, vendar so bile pege precej bolj zabrisane, kot kažejo ilustracije na škatli in v sestavnici. V škatli »profi pack« najdemo nalepke za štiri letala. Najzanimivejše je potovalno letalo iz sestava JG 51 z za ta lovski polk značilno sokolovo glavo na nosu in zna¬ kom s škratom Repoštevom pred kabino. Na voljo so še oznake za letalo D-IDBT nemškega veleposlaništva v Londonu, ma¬ džarski Bf 108 in letalo hrvaške legije z vzhodne fronte. Pred kratkim so se v omejeni nakladi pojavile tudi nalepke za jugoslovanskega Bf 108. Eduardovo maketo Bf 108 je z nekaj truda mogoče dobiti tudi pri nas (npr. na kakem maketarskem tekmovanju). Je res dobra in dovolj preprosta, da pov¬ prečnemu maketarju ne bo povzročala preglavic. Dodatne informacije na Eduardovi spletni strani: http://www.eduard.com/. Reševalna ladja Arkona (Revell, Kat. št. 05226, M 1 : 72) SAMO ŠTEMPIHAR Orkanski vetro¬ vi, ki pihajo s hi¬ trostjo več kot 100 km/h, gigant¬ ski valovi, višji od petih metrov, mo¬ čan dež in leden mraz so za posadke na reševalnih čol¬ nih nemške obalne straže SAR nekaj vsakdanjega. V 130- -letni zgodovini re¬ ševalne službe so v raznih nesrečah na morju rešili 64.000 človeških življenj. Nji¬ hovo floto trenutno sestavlja 57 plovil s 1999 usposobljenimi reševalci in zdravni¬ ki. Arkona, katere model ponuja Revell v merilu 1 : 72, je eno od sodobnih, visoko sposobnih hitrih plovil, čigar matično pri¬ stanišče je v deželi Mecklenburg - Zahod¬ na Pomeranija ob Baltskem morju. Ima sposobnosti gasilske ladje s 36.000 litri vodnega pretoka. Grajena je tako, da lahko vztraja v najbolj nemogočih vremenskih razmerah, njena potovalna hitrost pa je več kot 17 vozlov (30 km/h). Revellova maketa je glede na letnik iz¬ daje manj kakovostna, na ulitkih je veliko udrtin in ostankov plastike, ki je bele bar¬ ve. Ena večjih napak je bila zajetna izbokli¬ na na levi strani trupa, ki je vzela precej ča¬ sa, preden je bila maketa pripravljena za nadaljnjo obdelavo. Pri sestavljanju je po¬ trebnega veliko prilagajanja in kitanja, ki med vso gradnjo jemlje dosti časa. Model sem sestavil natanko po navodilih za se¬ stavljanje in barvanje in na koncu mi ga je le uspelo sestaviti tako, da ustreza izvirni¬ ku. Glede na merilo bi Revell v komplet lahko dodal tudi nekaj članov posadke, kar bi maketo močno poživilo. Zaradi slabih ulitkov naj se gradnje makete lotijo zgolj izkušeni maketarji, saj bi začetnikom lahko vzela preveč časa in volje ali jih celo odvr¬ nila od nadaljnjih maketarskih podvigov. mr r 8 april 2003 25 Obnovimo si stari moped (7. del) SASO AVSEC Ko je motor razstavljen, vse dele teme¬ ljito očistimo, pregledamo in ocenimo nji¬ hovo stanje. Če vemo, zaradi kakšne napake smo morali motor razstaviti, se bomo seveda posvetili predvsem tistim sklopom, ki so za to napako krivi. V ohišju je namreč na¬ meščena cela množica različnih sklopov. Glavni del pogonskega sklopa je delov¬ na oz. motorna gred z ojnico, na katero je pritrjen bat. Ta sklop je med delovanjem motorja najbolj obremenjen, saj mora pre¬ našati močne sunke in visoke temperature, zato se najprej obrabi. Običajno ima APN 6 bat s premerom 38 mm, v kaki predelani raz¬ ličici pa lahko najdemo tudi debelejšega s premerom 42 mm. Bat snamemo z ojnice tako, da z manj¬ šimi kleščicami odstranimo dve žični varo¬ valki, ki preprečujeta, da bi sornik izpadel iz njegove notranjosti. Obrabljene dele zamenjamo z novimi. Če je obrabljen tudi ležaj na spodnjem delu ojnice, je najbolje zamenjati kar celo delov¬ no gred - nova gred ima novo pušo, ležaj in sornik, ki se med seboj natančno in pravilno prilegajo. Ce je obrabljena samo zgornja puša, jo lahko izrinemo s primežem in na njeno me¬ sto vtisnemo novo. S strani moramo vanjo iz¬ vrtati luknjico za mazanje in jo nato pogladi¬ ti s povrtalom, tako da ima premer natančno 10 mm. Seveda je mogoče razstaviti tudi de¬ lovno gred, a za to potrebujemo silo, ki us¬ treza 15 tonam. To lahko dosežemo samo s stiskalnico, ki pa ni na voljo čisto vsakomur. Ti opravili zahtevata posebno orodje in se jima bomo raje izognili tako, da namestimo novo delovno gred - ali pa za pomoč popro¬ simo serviserja. Predležna gred ima štiri (oz. pet) vzporedne različno velike zobnike, se ubirajo z zobniki na gonil¬ ni oz. menjalniški gredi, in večji zobnik s pošev¬ nimi zobci, ki se ubira z zob¬ nikom na sklop¬ ki. Zobniki so togo pritrjeni na gred, kar žago- Simmerjev tavlja moznik s štirikotnim obroč prerezom. Za snemanje zobni¬ kov z gredi (v primeru poškodbe ali pri dodajanju zobnika pete prestave) po trebujemo dovolj velik trikraki snemalnik. ki čep za namestitev koluta z magneti bat batna obročka puša sornik žična varovalka luknjica za mazanje ojnični ležaj ojmca Hat, ojnica in delovna gred. Ležaja in Simmerjeva obročka sta vtisnjena v ohišje. vztrajnik Iz notranjosti bata izrinemo bat¬ ni sornik. Ta se zelo natančno pri¬ lega izvrtini v batu in se navadno z njo nekoliko sprime. Če ne gre z roko, ga za četrt ure potopi¬ mo v vročo vodo (80 °C) in ga nato izrinemo s pomočjo izbijača. Kladivu se po možnosti izognemo, uporabimo pa ga samo v nujnem primeru. Udarci naj bodo čisto čisto rahli, saj bi namreč že z enim napačnim udar¬ cem poškodovali izvrtino v batu. Sornik običajno teče skozi bronasto pušo (levo) na vrhu ojnice, včasih pa je na¬ mesto nje uporabljen iglični ležaj (desno). Če sta sornik in puša (oz. ležaj) obrabljena, se bat premika v vzdolžni smeri. Že 0,1 mm zračnosti je dovolj, da motor neprijetno ro¬ pota in se hitreje bliža svojemu koncu kot pa mopedistovemu cilju. Ker se zob¬ niki zelo na tesno prilega¬ jo gredi, jih z roko nanjo ne moremo po¬ tisniti. Preprost pripomoček je ar mizarska svo- ra. Konca gredi seveda zaščiti¬ mo z ustrez¬ nima kovinskima cevkama; uporabimo npr. kar dva natična ključa. Pretikalna gred ni posebno zahtevna in navadno ni poškodovana, saj se premika samo ob menjavi prestave. Na gred je natis¬ njen zobnik z zelo strmo vijačnico, po njej pa drsi mehanizem vilic. Ko gred zasukamo (navzgor ali navzdol), vijačnica premakne vilice v levo ali desno. Preveriti moramo samo to, da se vilice ne¬ moteno gibljejo vzdolž gredi in da jih vzmet pravilno vrača v osnovno lego. Zagonska gred ima zobnik, ki se na njej prosto vrti in se ubira z zobnikom na gonilni gredi. Nanjo je natisnjena (nepremična) str¬ ma vijačnica, ki ob zagonu motorja (tj. ob za¬ suku gredi v smeri vrtenja ure) premakne ozobljeno kolesce. Pri tem se žagasti zobci kolesca prilegajo v enako oblikovane zobce na zobniku, zaradi česar se ta zavrti. S tem zavrti tudi gonilno gred, ta pa prek pred- ležne gredi in sklopke zavrti še delovno gred z batom. Vzmet v obliki črke U poskrbi za to, da se kolesci z žagastimi zobci po kon¬ cu zaganjanja spet dovolj razmakneta. Z zagonsko gredjo ni kakega posebnega dela. Preverimo, ali niso žagasti zobci pre¬ več zaobljeni in toliko obrabljeni, da se pri i 26 april 2003 TISI 8 IZDELEK ZA DOM Tloris sklopa predležne in gonilne gredi zatič pretikalni tm gonilna gred zobnik predložna gred Stranski ris gonilne gredi pretikalni obroč ...na verigo ...s slopke gonilna gred zagonu sploh ne morejo več sprijeti. Dele gredi z lahkoto sestavimo, na njen konec pa namestimo naletne ploščice, ki preprečijo gibanje gredi v levo in desno. Ko čepku odrežemo glavo, zatič z lahko¬ to izvlečemo s kombinirkami. Čepek nato zatolčemo s kakim ostrim je¬ klenim predmetom, npr. ošiljenim svedrom (debeline 3 mm). Pri tem se deformira, raz¬ širi in spoji zatič s pretikalnim trnom. Gonilno gred nato sestavimo po enakem postopku, kot smo jo razstavili. Namestimo skodelico, vzmet, drugo skodelico, vodilni ploščici, stranski ploščici z luknjico in preti¬ kalni obroč. Tega nato potisnemo v spodnjo lego in v utor ob strani gonilne gredi vstavi¬ mo obe kroglici. Z nekaj poskusi in morda malo čaranja moramo doseči, da se kroglici ujameta na svoje mesto pod pretikalnim obročem. Končno namestimo še skodeli in vzmet na desni strani. Mehanizem preveri¬ mo tako, da gred v navpični legi naslonimo na podlago in z roko premikamo pretikalni obroč. Pri tem se mora pretikalni trn iz ene lege skokovito premakniti v drugo. pretikalni tm Gonilna gred je od vseh najbolj zahtev¬ na. Na njej so nameščeni menjalniški zobni¬ ki in mehanizem za izbiro prestave, z zuna¬ nje strani pa je nanjo pritrjen še zobnik, ki poganja verigo. Brez potrebe je nima smisla razstavljati. To je potrebno le, če imamo težave s prestavljanjem - če npr. nekaterih prestav ne moremo doseči, ali če se izklap¬ ljajo same od sebe. Takrat je prav gotovo obrabljen in deformiran prestavni zatič, ki je nameščen povsem v notranjosti gonilne gredi. Vsi zobniki se na gredi prosto vr¬ tijo, samo v enega izmed njih se uja¬ me zatič in ga to¬ go spoji z gredjo. Zobnike snamemo, prav tako tudi vzmet in skode¬ li na drugi strani gredi. S tem sprostimo tudi pretični trn, ki ga izvlečemo. Ob njegovem zunanjem delu je kroglica (premera 5 mm), ki jo vzmet poti¬ ska ob notranjo steno gonilne gredi in ji pre¬ prečuje neželeno gibanje. Ko smo vse dele temeljito očistili (od vr¬ tanja so namreč ostali drobci medenine, ki bi v kratkem času uničili notranjost motor¬ ja), v luknjo na trnu namestimo vzmet in kroglico, ter cel pretični trn potisnemo v go¬ nilno gred. Vanj s strani vtisnemo novi zatič, z zgornje strani pa vstavimo novi čepek. Ko snamemo še pretikalni obroč, s strani odpadeta dve ploščici z luknjico, iz notranjosti pa izpadeta dve kroglici premera 8 mm. Ti elementi skupaj s pretikalnim tr¬ nom (ta se premika v notranjosti gredi) de¬ lujejo kot ključavnica. Pretikalni trn se sam od sebe ne more premikati v levo ali desno, lahko ga premakne le pretikalni obroč. Ko se premakne, ostane v novem položaju vse dotlej, dokler ga s pretikalnim obročem spet ne premaknemo. Zatič je na svoje mesto v pretikal- nem trnu pritrjen z medeninastim čepkom. Tega ni mogoče izvleči, saj je zatolčen in nedosegljiv - treba ga je prevrta¬ ti s svedrom premera 2,8 mm. 8 april 2003 27 ELEKTRONIKA Oktavni izenačevalnik ROBERT RESMAN Oktavni izenačevalnik (angl. equali- zer) je danes že skoraj nepogrešljiv del hi-fi opreme, s katerim uglasimo zvoč¬ nike v prostoru, kjer se nahajajo. Vsak zvočnik ima svojo resonančno frekven¬ co, ki jo s pravilno grajeno omarico po¬ skušamo zvišati. Težava nastane, ko omarico postavimo v prevelik prostor, ki ima nižjo resonančno frekvenco kot omarica. Tedaj moramo z izenačevalni- kom to frekvenco umetno dvigniti, da ne pride do resonance. Zaradi dviga spodnje frekvence moramo primerno spremeniti tudi ves spekter frekvenc. Skratka, zvočne omarice uglasimo gle¬ de na prostor, da so vse frekvence glas¬ be enakomerno poudarjene. Vendar to ni njegov edini namen, saj se z izenače- valnikom korigira tudi zvočni spekter pri snemanju ali izboljšuje glas pevca iz mikrofona. Pri uporabi elektroakustič- nih inštrumentov (električnih kitar, sintetizatorjev...) je skoraj nepogrešljiv del opreme ali ozvočenja. Taka oprema ima izenačevalnik vgrajen kar v mešal¬ no mizo, saj je to najbolj praktično. Naš izenačevalnik je namenjen prav za vgradnjo v mešalno mizo, saj je obli¬ ka tiskanega vezja prilagojena praktični in hitri montaži. S tem ko so potencio¬ metri prispajkani na tiskano vezje, od¬ padejo vsi priključni kabli, ki naj bi po¬ vezovali te elemente. Zato je zelo majh¬ na verjetnost, da bi se v teh spojih poja¬ vile motnje, ki se v glavnem izražajo v značilnem brnenju (brumu) in šumu. Seveda lahko napravo vgradimo tudi v samostojno ohišje in jo uporabljamo v že sestavljenem hi-fi kompletu. Čeprav je naprava dovolj profesio¬ nalna, je zelo enostavna za gradnjo in se je lahko lotijo tudi začetniki. V našem primeru bomo opisali le en del izenače- valnika, za stereo izvedbo pa morate na¬ rediti dve enaki vezji. Pri izvedbi napra¬ ve nas najbrž najbolj moti dejstvo, da sta oba kanala ločena s svojimi poten¬ ciometri, ki jih moramo med uglaševa- njem vzporedno premikati. Ker je ploš¬ čica tiskanega vezja dovolj tanka, lahko naredimo tudi izvedbo s stereo poten¬ ciometri. Vezje enega kanala prispajka- mo na spodnje nožiče potenciometrov, zgornje pa s trdo žico primerno podalj¬ šamo, da lahko prispajkamo še drugo vezje. Čeprav se v mešalnih mizah upo¬ rabljajo ločeni filtri za vsak kanal pose¬ bej, je taka izvedba primerna, kadar na¬ pravo vgradimo v samostojno ohišje. Opis delovanja Vsi izenačevalniki temeljijo na raz¬ ličnih filtrih, v katerih lahko dušimo ali okrepimo določene frekvence. Več ta¬ kih povezanih filtrov že predstavlja ize¬ načevalnik. V vseh primerih se je zvoč¬ ni signal na vhodu razdelil na vse filtre, se v vsakem filtru ustrezno preobliko¬ val, se na drugi strani spet združil ter na koncu okrepil na delovno napetost. V teh primerih, ko se vse frekvence na koncu združijo ali seštejejo, je slabost, da se seštejejo tudi vse motnje in šumi, ki nastanejo v posameznih filtrih. Vsak filter ima namreč določen šum, ki je različen od šumov, uporabljenih v ope¬ racijskih ojačevalnikih. V našem prime¬ ru je problem rešen na nekoliko druga¬ čen način. Zvočni signal ne gre nepo¬ sredno skozi filtre, pač pa samo posred¬ no jemlje signal iz posameznih filtrov ali oscilatorjev. Vsak oscilator niha z do¬ ločeno frekvenco, ki je za vsak filter različna. Frekvenco določajo elementi okoli operacijskega ojačevalnika, ki so pri vsakem filtru drugačni. Prek poten¬ ciometra, skozi katerega teče signal, frekvenco slabimo ali ojačujemo. Ko je potenciometer v srednjem položaju, je razmerje v ravnotežju in signal ostane nespremenjen. Ko gumb obrnemo, se takoj začuti vpliv filtra, ki v eno smer signal slabi, v drugo pa ga krepi. Na iz¬ hodu gre signal na ojačevalnik B 4. Ta dvigne signal na nivo, ki že lahko poga¬ nja končno stopnjo. Opis gradnje Vezje je sestavljeno z operacijskimi ojačevalniki, ki jih najdemo v dveh inte¬ griranih vezjih TL 084. To so operacij¬ ski ojačevalniki, ki so namenjeni iz¬ ključno za glasbene naprave, saj imajo zelo majhen šum. Elementi niso kritič¬ ni, vendar se ne smemo preveč oddalji¬ ti od danih vrednosti, ker se bo tako preveč spremenila delovna frekvenca posameznega filtra. Zelo pomembni so upori (R 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 17), ki so Seznam elementov za izenačevalnik - en kanal: R 1 - 4,7 kn R 2 - 47 kn R 3 - 4,7 kn R 4 - 820 Q R 5 - 100 kn R 6 - 820 Q R7 - 39 kn R 8 - 820 Q R 9 - 47 kn R 10 - 820 n R 11 - 47 kn R 12 - 820 n R 13 - 56 kil R 14 - 820 n R 15 - 100 kn R 16 - 820 n R 17 - 82 kn R18 - 47 n R19 - 47 n R 20 - 47 n R 21 - 47 n C 1 - 10 mF/ 25 V C 2 - 3,3 nF C 3 - 390 pF C 4 - 10 nF C 5 - 2,2 nF C 6 - 47 nF C 7 - 2,2 nF C 8 - 68 nF C 9 - 10 nF C 10 - 100 nF C 11 - 22 nF C 12 - 470 nF C 13 - 33 nF C 14 - 1 pF/25 V C 15 - 100 nF C 16 - 68 nF C 17 - 68 nF C 18 - 68 nF C 19 - 68 nF P1-P7 - 5-10 kn/ lin A1-A4 - TL 084 B1-B4 - TL 084 R20 28 april 2003 TEK 8 ELEKTRONIKA vezani na maso. Ti stabilizirajo delova¬ nje operacijskega ojačevalnika. Vsako integrirano vezje ima napajanje pose¬ bej stabilizirano z upori 47 O. in kon¬ denzatorji 68 nF, ki so vezani na maso. Na načrtu so narisani mali potenciome¬ tri s 4-mm osjo, vendar je prostor tudi za večje. Drsnih potenciometrov nisem uporabil, ker je zelo težko dobiti res ka¬ kovostne. Če pa že, so ti predragi in bi močno podražili našo napravo. Sam sem uporabil male Iskrine potenciome¬ tre in z njimi nisem imel težav. Ploščico izdelamo na enostransko ka- širanem pertinaksu in izvrtamo luknje. Tiste, kamor bomo prispajkali potencio¬ metre, morajo biti ustrezno večje. Sestav¬ ljati začnemo pri prevezavah, ki so na na¬ črtu označene s črko K. Sledijo upori in kondenzatorji. Pri elektrolitskih konden¬ zatorjih pazimo na polariteto. Na načrtu je pozitivni pol označen kot nepobarvan pravokotnik. Integrirana vezja je najbo¬ lje prispajkati z podnožji, da preveč ne pregrejemo integriranega vezja. Na kon¬ cu prispajkamo še potenciometre, kjer moramo paziti na razdaljo med osmi (37 mm), da se bodo prilegale luknjam v ohišju. Najbolje je, če potenciometre pri¬ trdimo v ohišje in jih šele potem prispaj¬ kamo na tiskano vezje. Na sredini pritrdi¬ mo žice za napajanje, ki je v našem prime¬ ru simetrično enosmerno +/-15 V. Sledi še priklop oklopnega kabla za vhod in iz¬ hod signala, ki naj bo čim krajši. Celotno napravo je najbolje vgraditi v kovinsko ohišje, ki ga dobro ozemljimo, da se ne pojavijo motnje. Usmernik Izenačevalnik se napaja s simetrično enosmerno napetostjo +/-15 V, ki mora biti dobro usmerjena. Najlažja in najbolj¬ ša rešitev je izdelava stabiliziranega us¬ mernika z uporabo integriranih vezij 7815 in 7915. Prvo vezje je le za pozitiv¬ no napetost, drugo pa samo za negativno napetost, na kar je treba izredno paziti, si¬ cer vezje uničimo. Za napajanje stabilizi¬ ranega usmernika potrebujemo transfor¬ mator s sekundarno napetostjo 2 x 15 V in navitjem, ki zagotavlja električni tok 1 A. Najbolje je uporabiti toroidni trans¬ formator, ker oddaja zelo malo brnenja. V nasprotnem primeru je treba transforma¬ tor ločiti od vezja z ozemljeno kovinsko pregrado, ki preprečuje prehod brnenja. Enosmerna napetost je glajena z elektro¬ litskimi kondenzatorji pred integrirani¬ ma vezjema in za njima. Kondenzatorji 100 nF služijo za glajenje kratkih sunkov, ki se prenašajo prek napeljave. Na plošči¬ ci izenačevalnika se nahajajo tudi kon¬ denzatorji in upori (na sredini ploščice), ki predstavljajo blokado napajalne nape¬ tosti. Blokada je ločena za vsako integrira¬ no vezje posebej. Kondenzatorji odprav¬ ljajo motnje, ki bi lahko prišle do napaja¬ nja integriranih vezij in s tem vplivale na delovanje operacijskih ojačevalnikov. Us¬ mernik je namenjen napajanju dveh ena¬ kih vezij izenačevalnika, kar pomeni, da je za stereo izvedbo potreben le en stabi¬ lizirani usmernik. TIKE 8 april 2003 29 ŽL IZDELEK ZA DOM (-15 V -15 V Uporaba Oktavni izenačevalnik je mogoče uporabiti kot samostojno enoto in ga lahko vgradimo tudi v samostojno ohi¬ šje. Izenačevalnik vežemo med pred- ojačevalnik in končno stopnjo, med dva kasetnika (pri presnemavanju), med mikrofonski predojačevalnik in mešalno mizo, med mešalno mizo in končno stopnjo ... Vezava je odvisna od načina uporabe, vendar je treba paziti, da izenačevalnik ne vpliva na amplitu¬ do signala, oziroma je ne slabi in ne krepi. Za pravil¬ no delovanje pa potrebuje dovolj močan signal, zato nanj ne moremo neposred¬ no priključiti izvorov nizke jakosti, kot so mikrofon, gramofon, električna kita¬ ra ... Pri takih primerih mo¬ ramo pred izenačevalnik vezati določen predojače¬ valnik. Seznam elementov za usmernik: C 1 - 1000pF/25 V C 2 - 1000 mF/ 25 V C 3 - 100 nF C4- 100 nF C 5 - 100 nF C6- 100 nF C 7 - 470 gF / 25 V C 8 - 470 pF / 25 V Gr. - B25C1000 Tr. - 2x 18 V / 20 VA IC 1 - 7815 IC 2 - 7915 -o +15V -15V Poševno vpenjalo MARJAN KLOBUČAR K vsakemu delu se je treba pripraviti in res dobro lahko delamo samo v ureje¬ nem okolju. Imeti moramo primerno orodje in pomagala; vse, kar imamo, mora biti na svojem mestu, da med delom ne iš¬ čemo, kje je kaj. Danes predlagam izdela¬ vo vpenjala, ki je še kako koristno za do¬ bro opravljanje dela. Ko boste imeli v svoji delavnici red in primerne pripomočke, bo delo užitek, pa tudi ponosni boste, če boste v urejeno in primerno opremljeno delavnico povabili prijatelja, da bosta klepetala ob delu. Izdelava vpenjala Večino gradiv in polizdelkov pred obdelavo čvrsto vpenjamo, zato za izde¬ lavo poleg orodja in meril potrebujemo tudi kakovostna vpenjala. Od vrste in na¬ čina vpetja pa ni odvisna le kakovost ob¬ delave, marveč tudi varnost osebe, ki gra¬ divo obdeluje, naj si bo z ročnim orod¬ jem ali na obdelovalnem stroju. Poleg tega skrajšamo tudi čas izdelave, ki nam ga vedno primanjkuje. Če se želite o tem prepričati, odžagajte kos kovine ali lesa tako, da gradivo med žaganjem držite z roko. Enak kos nato čvrsto vpnite ter ga odžagajte. Ugotovili boste, da ste v dru¬ gem primeru delo opravili hitreje in bolj natančno. Pri ročni izdelavi kovinska gradiva vpenjamo v ročne primeže različnih iz¬ vedb, vendar si kljub temu pogosto poma¬ gamo še z različnimi pripomočki, oziro¬ ma pripravami. Tako na primer pri pilje¬ nju poševnih ploskev, posnemanju ostrih robov ali upogibanju izdelek vpnemo v poševni primež. Nekatere pripomočke oziroma pripra¬ ve za vpenjanje lahko izdelamo sami. Pri posnemanju robov si lahko pomagamo tako, da izdelek vpnemo med dva kotna profila. Za hitrejše in enostavnejše vpe¬ njanje na profila privarimo tečaja. Izdelali bomo pripomoček za poševno vpenjanje izdelkov, ki bo služil pri posne¬ manju ostrih robov ali pri upogibanju. Za izdelavo potrebujemo: - kotnik z merami 40 x 40 x 310 mm, - jeklo v palicah 0 14 mm ali 0 12 mm, dolžine 165 mm, - dva manjša tečaja ter - barvo, razredčilo in čopič. Poleg ročnega primeža potrebujemo še naslednje osnovno ročno orodje: - žago za kovine, - pile različnih oblik, - zarisovalno iglo, - kotnik 90°, - vijačni sveder 0 4 mm, - meter ali pomično merilo ter - varilni aparat. Postopek izdelave: Kotni profil dolžine 310 mm vpnemo v ročni primež ter ga na obeh koncih izpi¬ limo, da so robovi pravokotni na stranice. Za delo uporabljamo ploščate pile. S po¬ močjo kotnika 90° ter risalne igle zarišemo z obeh strani po 150 mm na obe stranici profila. Ob notranji strani odžagamo z roč¬ no žago za kovine. Ostanek do črt izpili¬ mo, da dobimo dva kotna profila dolžine 150 mm. Končni robovi profilov naj bodo 30 april 2003 'JTKE (zunanji premer 0 10 do 0 14 mm). Izbe¬ remo lahko tudi poln paličasti material, v katerega s pomočjo vijačnega svedra ter vrtalnega stroja zvrtamo luknjo ter tako izdelamo dve manjši cevki. Drugi del na¬ stavka, ki je valjaste oblike, izpilimo iz pa- ličastega jekla. Tečaje privarimo ob koncih kotnih profilov. Cevki privarimo na enem kot¬ nem profilu, na¬ stavka pa na dru¬ gem. Nastavka pri¬ varimo tako, da sta nasadilna dela obr¬ njena proti sredini. Kotnika bosta tako med seboj poveza¬ na in se med vpe¬ njanjem ne bosta mogla sneti. Z žago za kovi¬ ne odžagamo kos paličastega jekla premera 0 12 ali 0 14 mm ter ga izpilimo na dolžino 150 mm. Na obeh koncih mu posnamemo ostre robove in ga nato pri¬ varimo ali prikovičimo na spodnji del že sestavljenih profilov. Končni izdelek prebarvamo z bar¬ vo za kovine, ki da izdelku končni vi¬ dez in ga obenem zaščiti pred rjave¬ njem. iihit Tisoč stvari skupaj drži. IZDELEK ZA DOM Gradivo, vpeto med kotna profila Posnetje robov pravokotni na ploskev profila. S fino ploš¬ čato pilo posnamemo še vse ostre robove pod kotom 45° (približno 1 mm). Na kotna profila privarimo tečaja, ki ju lahko kupimo ali izdelamo na stružnici. Če želimo tečaja izdelati ročno, upora¬ bimo standardno cev primerne debeline Manjši tečaji Kotni profil Vpenjalni pripomoček UHU PLUS ACRYLIT Dvokomponentno lepilo na osnovi akrilata. Idealno za lepljenje umetnih snovi v modelarstvu, kot tudi lesa, stekla in kovin. Odprti čas uporabe lepila je 7-10 minut, končno trdnost doseže po 15 minutah (pri sobni temperaturi). Zapolni stike in razpoke, odporno je na vibracije, mogoče ga je tudi brusiti. UNiHEM www.unihetn.si lHH 8 april 2003 31 RAČUNALNIŠTVO Priprava digitalnih slik MIHA ZOREC V zadnjih nekaj letih je prišlo do pravega razcveta digitalne fotografije. Cene digitalnih fotoaparatov so močno padle, tako da zdaj že izpodrivajo klasič¬ ne fotoaparate srednjega cenovnega razreda. Tudi tisk digitalnih fotografij je postal močno konkurenčen klasični izdelavi fotografij. Če pri izračunu upo¬ števamo še to, da digitalni fotoaparat ne potrebuje filma, se tehtnica kaj hitro prevesi v korist digitalnega fotoaparata. Pa še na nekaj ne smemo pozabiti: ker nam ni treba kupovati in razvijati fil¬ mov, nas pri fotografiranju z digitalnim fotoaparatom omejuje le zmogljivost pomnilniškega medija. Poleg tega si lahko fotografije ogledujemo kar na fo¬ toaparatu in sproti odstranjujemo neus¬ pele posnetke. Tako kot vsaka reč na tem svetu, ima tudi digitalna fotografija poleg števil¬ nih dobrih strani tudi svoje pomanjklji¬ vosti. Poleg še vedno razmeroma visoke cene digitalnih fotoaparatov je zelo po¬ membna tudi kakovost fotografij. Za domačo uporabo so avtomatizirani di¬ gitalni fotoaparati z ločljivostjo svetlob¬ nega tipala okoli 2 milijona pik čisto dovolj. Ko pa začnejo nekoliko bolj zah¬ tevni amaterski in profesionalni foto¬ grafi nizati svoje želje, se ponudba kaj hitro skrči na le nekaj precej dragih modelov. Kakor koli že, doba »digitalcev« se je začela in vedno več nas je, ki jih upo¬ rabljamo pri delu in zabavi. Kako pa je z obdelavo digitalnih fotografij? Ali veste, kaj pomeni napis 3,3 Megapixle, kaj je ločljivost (resolucija) in kaj pove vred¬ nost dpi? Res je, da digitalni fotoaparat lahko uporabljamo kot klasični fotoapa¬ rat - dogodke poslikamo, izdelavo foto¬ grafij pa prepustimo studiu. Vendar je to le delček tega, kar ponuja digitalna tehnologija. Če imamo poleg digitalne¬ ga fotoaparata še računalnik, lahko po¬ snetke »pretočimo« na njegov trdi disk in s pomočjo katerega od programov za obdelavo digitalnih (Adobe Photoshop, Corel PhotoPaint...) slik vstopimo v ču¬ doviti svet digitalne fotografije. Programi za obdelavo digitalnih slik ponujajo številne možnosti. Slike lahko svetlimo ali temnimo, jim spreminjamo kontrast, uskladimo barve ali pa se igra¬ mo z najrazličnejšimi učinki. Tako lah¬ ko v bistvu vsakdo, ki mu uporaba ra¬ čunalnika ni tuja, digitalne slike obde¬ la in jih pripravi za »razvijanje« v studiu ali za objavo v revijah, knjigah, na inter¬ netu ... O obdelavi digitalnih slik je bilo na¬ pisanih precej knjig, tisti najbolj neuča¬ kani pa si tu oglejte nekaj najosnovnej¬ ših postopkov pri obdelavi digitalnih slik. Najpomembneje je, da slike iz digi¬ talnih naprav (digitalni fotoaparat, op¬ tični čitalnik ...) vedno shranimo v dve mapi, na primer v mapi z imeni: Origi¬ nali in Priprava. Vse slike prenesemo najprej v prvo mapo, nakar mapo zašči¬ timo pred pisanjem. Z desno tipko na miški kliknemo na mapo in v meniju, ki se pri tem odpre, izberemo Lastnosti. Nato v razdelku Atributi potrdimo po¬ lje Samo za branje. S tem preprečimo izgubo originalov. Obdelane slike pa shranjujemo v mapo Priprava. Najpomembnejša pojma pri digital¬ nih slikah sta ločljivost (resolucija) in velikost slike. Ločljivost in velikost slik Ločljivost (podajamo jo v dpi - šte¬ vilo točk na palec) in velikost slik sta pri digitalnih slikah neločljivo povezani in ju ne moremo poljubno spreminjati. Iz vhodne digitalne naprave (digitalni fotoaparat ali optični čitalnik) dobimo namreč sliko z že določeno ločljivostjo in velikostjo, pri čemer sta ti dve vred¬ nosti med seboj obratno sorazmerno povezani - če želimo ohraniti kakovost slike, moramo ob povečanju ločljivosti, obvezno ustrezno zmanjšati velikost sli¬ ke in seveda obratno. Zaradi tega je pred obdelavo digi¬ talnih slik dobro vedeti kako jih name¬ ravamo uporabiti. Zakaj bi računalnik obremenjevali z obdelavo nekaj 10 MB velike slike, ki jo bomo nato uporabili za objavo na spletnih straneh, kjer veli¬ kost slik redko presega nekaj 10 kB. Digitalnim slikam zato že na začetku določimo velikost oziroma format in jim, če je to mogoče, zmanjšamo loč¬ ljivost na najmanjšo dovoljeno vred¬ nost. S tem na najmanjšo možno veli¬ kost zmanjšamo tudi velikost datote¬ ke. Za objavo na internetu je predpisa¬ na ločljivost le 72 dpi, če pa želimo sli¬ ko objaviti v tiskanih medijih (revije ali knjige), pa mora biti ločljivost vsaj 300 dpi. Določanje velikosti in ločljivosti slike Določanje velikosti in ločljivosti sli¬ ke je v vseh programih za obdelavo di¬ gitalnih slik zelo podobno. Glede na ve¬ liko razširjenost programskega paketa Corel pri nas, si bomo to opravilo ogle¬ dali s pomočjo programa Corel Photo¬ Paint. Preden sliki določimo velikost, jo po potrebi obrežemo. To lahko naredi¬ mo na dva načina: spremenimo velikost papirja ali narišemo masko in sliko ob njej obrežemo. Prvo možnost prikazuje slika 1. Če odpremo meni Image (slika) in klikne¬ mo na Paper Size (velikost papirja), se odpre okno, v katerem lahko natančno določimo dimenzije slike. Izbiramo lah¬ ko med različnimi merskimi enotami. S klikom na malo ključavnico zaklenemo zvezo med širino ( XVidth ) in višino (Height ), kar ohrani njuno razmerje - proporcionalno spreminjanje velikosti slike. Sliko lahko obrežemo tudi s pomoč¬ jo orodja za risanje mask. Najenostavne¬ je je, če izberemo orodje za risanje pra¬ vokotnih mask (slika 2). Z njim očrta¬ mo želeni del slike in v meniju Image izberemo ukaz Crop (obreži) ter klik¬ nemo na To Mask (ob maski). Ločljivost in velikost slike lahko do¬ ločimo na več načinov. Tudi okence za spreminjanje ločljivosti in velikosti je v meniju Image. Odpre se, če kliknemo na Resample (slika 3). Na voljo imamo dve glavni nastavitvi: Image size (veli¬ kost slike) in Resolution (ločljivost). Prvi lahko nastavimo poljubno mersko enoto ali pa jo določamo v odstotkih. Ločljivost je podana v standardni enoti - točkah na palec (dpi). Pomemben podatek na tem okencu je tudi velikost originalne slike ( Origi- 32 april 2003 .TEKI 8 nal itnage size ) in nova velikost slike (Neiv image size ). Če želimo sliko pomanjšati na dolo¬ čeno velikost, pri tem pa obdržati naj¬ večjo možno ločljivost, odkljukamo po¬ lje Maintain original size (obdrži ori¬ ginalno velikost). Kljukica v polju Maintain aspect ratio ohranja proporcionalno razmer¬ je med višino in širino slike. Priporoč¬ ljivo je tudi mehčanje robov, kar omo¬ goča potrjeno polje Anti-alias. Da sta ločljivost in velikost slike med seboj neločljivo povezani, nazorno prikazuje slika 4. Leva slika ima ločlji¬ vost 72 dpi, desna pa 300 dpi. Obe sliki sta prikazani z enako povečavo, ker pa ima leva slika manj točk na palec, je po velikosti manjša od desne. Velikost ene točke je namreč v obeh primerih enaka. Kakovost obeh slik je v bistvu ena¬ ka, če upoštevamo, da je leva veliko manjša od desne. Če pa sliko z manjšo ločljivostjo povečamo, njena kakovost močno pade - slika z manjšo resolucijo postane nazobčana (slika 5). Kontrast, svetlost in barve Kakovost informacije, ki jo daje sli¬ ka oziroma fotografija, je odvisna od uravnoteženosti kontrasta, svetlosti in barv. V nasprotju s klasično fotografijo, kjer korekcijo teh vrednosti ponavadi prepustimo fotografskemu studiu, lah¬ ko digitalne fotografije obdelamo sami. Pri tem se moramo zavedati, da s slabo posneto fotografijo (neostro, pretem- - --- april 2003 RAČUNALNIŠTVO no, presvetlo ...) nimamo kaj početi (ne verjemite ameriškim filmom, kjer je vse mogoče). Poleg tega moramo misliti tudi na to, da z obdelavo fotografije ne¬ povratno izgubljamo informacije. Zato moramo vedno ločeno shraniti tudi ori¬ ginal fotografije! Kontrast slike Vsi boljši programi za obdelavo digi¬ talnih slik za spreminjanje kontrasta ponujajo vsaj dve možnosti: nastavitev nivoja »game« in vrednost kontra¬ sta. S spreminjanjem game obdelujemo srednje tone slike (sivine), s spreminja¬ njem vrednosti kontrasta pa visoke (svetle) in nizke (temne) tone. Do okenca za določanje »game« pri¬ demo, če odpremo meni Image (slika), izberemo možnost Adjust (nastavitev) in kliknemo na Gamma. Kako deluje spreminjanje game, zelo nazorno prika¬ zuje na sliki 6. Vidimo, da ob povečani gami srednji toni postanejo svetlejši, nizki in visoki toni pa se skorajda ne spremenijo (npr. črna še vedno ostane črna in ne postane siva, kot pri poveča¬ nju svetlosti slike). Če gamo zmanjšamo pod 1, postanejo srednji toni temnejši. Vrednost nizkih in visokih tonov pa spet ostane skoraj enaka (npr. bela osta¬ ne bela - ne potemni v sivo). Kontrast - vrednosti visokih in nizkih tonov slike določamo v drugem nastavi¬ tvenem okencu - Brightness Contrast Intensity (svetlost, kontrast, intenziv¬ nost), kar je v bistvu razumljivo, saj so te tri vrednosti med seboj zelo povezane. Svetlost, kontrast, intenzivnost Do okenca za spreminjanje svetlo¬ sti, kontrasta in intenzivnosti barv pri¬ demo, če odprem meni Image , izbe¬ remo možnost Adjust in kliknemo Brightness Contrast Intensity. Oken¬ ce (slika 7) omogoča hkratno spremi¬ njanje vseh treh vrednosti. Uravnovešenje barv Pri fotografiranju ob umetni svetlo¬ bi ali slabih razmerah se pogosto zgodi, da barve niso uravnovešene. Boljši digi¬ talni fotoaparati imajo sicer že vgrajeno avtomatsko in ročno barvno korekcijo, vendar včasih ni najbolj uspešna, ali pa jo preprosto pozabimo uporabiti. Barv¬ no neuravnovešene slike lahko nekoli¬ ko popravimo z digitalno obdelavo. Za¬ vedati pa se moramo, da tudi sodobna programska oprema ne more popraviti vseh naših napak. Na voljo je več programskih orodij in učinkov, za začetek pa je dovolj, če poznamo najosnovnejše. Uporabimo lahko kar Auto Equalize (samodejno uravnovešenje), kar pa le redkokdaj prinese zadovo¬ ljiv rezultat. Veliko boljše re¬ zultate dobimo z uporabo okenca Color Balance (sli¬ ka 8). Do njega pridemo, če pod menijem Itnage klikne¬ mo na Adjust in izbe¬ remo Color Balance (uravnovešenje barv). Okence v bistvu omo¬ goča določanje ravno¬ vesja med osnovnimi barvami: Cyan (ciansko modra) - Red (rdeča), Magenta (škrlatno rdeča) - Green (zelena), Yellou> (ru¬ mena) - Blue (modra). Zaključek V zadnjih letih so računalniki posta¬ li tako zmogljivi, da je obdelava digital¬ nih slik za povprečni hišni računalnik pravi mačji kašelj. Zato lahko načeloma vsakdo, ki se nekoliko bolj spozna na delo z računalnikom, vstopi v svet digi¬ talne fotografije. Pri tem pa se mora se¬ veda zavedati, da ni vse tako zelo pre¬ prosto, kot je morda videti na prvi po¬ gled. Poleg obvladovanja programske opreme je namreč treba imeti tudi pre¬ cej izkušenj. Prav zaradi tega sem v članku poudaril, kako pomembno je hraniti originale. Če je treba, lahko nji¬ hovo obdelavo še vedno prepustimo grafičnemu studiu. 33 PRILOGA Model katamarana Aquabus C-60 (i. del) MATEJ PAVLIČ Ker raba fosilnih goriv slabo vpliva na okolje, saj povzroča pojav tople gre¬ de, prevelike emisije C0 2 , onesnaževa¬ nje zraka in nastajanje ozonske luknje, je človeštvo prisiljeno iskati naravi pri¬ jaznejše, t. i. alternativne in obnovljive vire energije. Eden takšnih je brez dvo¬ ma tudi sončna energija. Ta vir marsi¬ kje že dodobra izkoriščajo, še več pa je najrazličnejših poskusnih projektov, ki naj bi pokazali, kje in v kolikšni meri lahko računamo na elektriko iz fotona- petostnih celic. Eden takih projektov je tudi turistič¬ ni katamaran Aquabus C-60, ki so si ga zamislili in ga razvijajo v švicarskem podjetju MW-line SA iz Yvonanda (slika 1). Namenjen bo prevozu 60 oseb, zato ima na nosilcih, ki povezujejo oba tru¬ pa, zaprto kabino, njena streha pa je v celoti prekrita s fotonapetostnimi celi¬ cami. Celotno plovilo je dolgo 14 m, ši¬ roko 6,6 m in visoko 4,4 m. Razvijalci načrtujejo, da bo z dvema skoraj nesliš¬ nima elektromotorjema lahko doseglo hitrost 20 km/h. Ker ni na voljo še nobenih fotografij, je načrt za izdelavo modela v merilu 1 : 32, ki smo vam ga pripravili, nastal na podlagi majcene risbe, skopih podatkov in nekaj računalniških risb, objavljenih na internetu (slika 2). Zaradi lažje izdela¬ ve in zaradi pogoja, da bi pri gradnji lah¬ ko uporabili komplet delovnih gradiv za 7. razred devetletke (slika 3), model po¬ ganja le en elektromotor, ki ga napaja baterija oziroma akumulator. Ta prede¬ lava je za seboj potegnila tudi nekoliko drugačen način krmarjenja. Z izjemo ne¬ kaj manjših poenostavitev (ograja, sprednji del kabine) pa vse drugo dokaj natančno ustreza »originalu«. Ob pripravi načrta smo pazili na to, da model ustreza pravilniku za čolne, namenjene tekmovanju v razredu MČ- 1 - prosti vožnji modelov v cilj. Ta pra¬ vi, da ima plovilo lahko dva trupa, pod¬ vodni pogon z enim elektromotorjem, največja dolžina modela ne sme prese¬ gati 700 mm, največje razmerje med dolžino in širino modela pa je lahko 1 : 4. Poleg tega je zaželeno, da se na mo¬ delu, ko ta prevozi ciljno črto, pogon izključi sam. Ker se bo sezona tekmo¬ vanj mladih tehnikov vsak čas začela, imate še ravno dovolj časa, da si za le¬ tošnje preizkušnje zgradite model ka¬ tamarana. V tej številki so poleg obri¬ sov vseh sestavnih delov v merilu 1:1, ki jih najdete v prilogi na sredini revi¬ je, objavljeni še osnovni napotki za iz¬ delavo posameznih podsklopov (oba trupa, kabina, pogonski sistem), v pri¬ hodnji številki pa bomo podrobneje opisali površinsko obdelavo, sestavlja¬ V treh zaporednih letošnjih števil¬ kah revije Tim so bili objavljeni načrti za izdelke, pri gradnji katerih je mogo¬ če uporabiti komplet delovnih gradiv za 7. razred devetletke (slika 3), ki je priložen učbeniku Tehnika in tehnolo¬ gija in stane 1.693 SIT. Vabimo vas, da nam pošljete foto¬ grafijo kakega projekta, narejenega po svoji lastni zamisli in seveda iz omenje¬ nega kompleta gradiv. S tem v zvezi vas znova opozarjamo na nagradni natečaj, ki ga najdete v decembrski številki Tima na strani 5. Rok za oddajo pro¬ jektov se izteče 14. aprila! nje in navodila za spuščanje modela. Gradnje naj se lotijo modelarji, ki že imajo nekaj izkušenj z izdelavo ladij¬ skih modelov. Trupa sta simetrična in popolnoma enake oblike. Razlikujeta se le po razpo¬ reditvi utorov na krovu, namenjenih pri¬ trditvi prečnih nosilcev kabine (11). Za kobilico (1), krov (7) in rebra (2-6) po¬ trebujete 4 mm debelo in čim lažjo (npr. topolovo) vezano ploščo, smrekove letvi¬ ce imajo prerez 3x5 mm, opiata (8, 9) pa je iz 1,5 mm debele balze. Pri žaganju se¬ stavnih delov bodite čim bolj natančni, saj sta trupa precej ozka in se vam bo vsa¬ ka površnost hitro maščevala. Za leplje¬ nje uporabite katero koli hitro vezoče belo polivinilacetatno lepilo za les, pri pritrjevanju balze na ogrodje pa si poma¬ gajte z bucikami, ščipalkami za perilo in majhnimi modelarskimi sponami. Izžagana rebra (2-6) prilepite v nav¬ pične utore v kobilici (1), nato pa na vse skupaj prilepite še krov (7), ki bo preprečeval zvijanje ogrodja in mu dal ustrezno trdnost. Utore raje izžagajte nekoliko ožje in jih nato obdelajte z ig¬ lastimi pilicami, da se bodo čim bolj na¬ tančno prilegali drug drugemu (slika 4). S koščkom letvice preverite velikost utorov, nato pa prilepite srednji par le¬ tvic. Spredaj ju nekoliko ošilite, da se bosta stikali po čim večji površini. Ena¬ ko storite z zgornjim parom letvic (sli¬ ka 5) in na koncu še s spodnjim. Na sprednjem delu z večjo ploščato pilo obdelajte stik letvic s kobilico (slika 6). Sedaj z načrta na tanjši karton prekopi¬ rajte obliko delov 8 in 9 ter jih izrežite. S pomočjo dobljenih šablon iz 1,5 mm debele balze izrežite bočne opiate (sli¬ ka 7). Z oblaganjem korita začnite na spodnji strani. Opiata (8) mora segati od kobilice točno do sredine srednje le¬ tvice. Pred lepljenjem spodnji notranji rob nekoliko posnemite z majhnim mo¬ delarskim obličem (slika 8), da se bo natančno prilegal kobilici. Zgornji opia¬ ti (9) morata zapreti korito od sredine boka do vrha (slika 9). Stik enakomer¬ no namažite z lepilom in balzo z mode¬ larskimi bucikami pritrdite na rebra in letvice (slika 10). Da bi se izognili kita- nju zadnjega rebra (6), kjer se končuje¬ jo kobilica in letvice, ga prelepite s koščkom balze (10), ki naj bo nekoliko večji od petega rebra. Suho korito najprej previdno obrusi¬ te s srednje finim brusilnim papirjem, ovitim okoli kosa ravne deščice, da od¬ stranite štrleče robove in ostanke lepila (slika 11). Nato ga zgladite s finejšim brusilnim papirjem ter vsaj dvakrat pre- lakirajte z nekoliko razredčenim nitrola- kom. Po vsakem nanosu površino obru- 34 april 2003 8 bed 1 april 2003 i=i==i PRILOGA site z vodnobrusilnim papirjem št. 240. (Nadaljnja obdelava bo opisana prihod¬ njič, saj je treba prej v trupa izvrtati še luknji za osi krmil.) Cas do izida naslednje številke Tima lahko izkoristite za pripravo še vseh pre¬ ostalih sestavnih delov modela katama¬ rana. Natančni navpični stojali Minicraft MB 540 in MB 820 Vsak modelar, maketar ali elektronik se pri ukvarjanju s svojim hobijem nenehno srečuje z natančnim vrta¬ njem. Najprimernejši pripomoček, prirejen prav za vpenjanje modelar¬ skih vrtalnikov, je majhno navpično stojalo. Dva modela (slika 12) ima v svojem proizvodnem programu tudi angleško podjetje Minicraft, ki ga pri nas zastopa družba G-M&M, d. o. o., s sedežem v Grosupljem (www.g- mm.si/). Stojali sta namenjeni vpe¬ njanju vseh Minicraftovih natančnih vrtalnikov s premerom ohišja 43 mm, ki smo jih v Timu že večkrat predstavili. Vrtalnik z zgornje strani potisnemo v objemko, zategnemo vijak - in to je vse. S pomočjo vzvoda potiskamo vr¬ talnik s svedrom navzdol, v zgornjo lego pa ga vrača spiralna vzmet. Pri modelu MB 540, ki stane okrog 12 ti¬ soč tolarjev, sta vzmeti dve, pri manj¬ ši izvedbi MB 820, ki je približno za polovico cenejša, pa le ena. Razlika je tudi v velikosti kovinske osnovne plošče: večja ima mere 155 x 188 mm, manjša pa 79 x 88 mm. Zaradi boljše stabilnosti lahko stojalo skozi luknje v vogalih podstavka z vijaki pritrdimo na delovno površino ali ne¬ koliko večji kos lesa. Večje stojalo ima po obeh diagonalah izrezkane še štiri žlebove za pritrditev primeža (npr. Minicraft MB 715 s širino vpenjalnih čeljusti 35 mm in zevom 30 mm), ki je namenjen vpenjanju manjših ob- delovancev (slika 13)- Vrtanje z uporabo navpičnega stojala je natančno, hitro in predvsem varno - tako za prste kot za obdelovanec -, saj nam ves čas omogoča dober nadzor nad obnašanjem svedra. Poleg tega, da ima stojalo (ob normalni uporabi, se¬ veda) praktično neomejeno življenjsko dobo, se vam bo nakup kmalu obresto¬ val tudi zato, ker boste odslej polomili neprimerno manj drobcenih svedrov, ki so prav pregrešno dragi. Natančno električno orodje MINICRAFT Od zdaj tudi v Merkurjevih prodajnih centrih in specializiranih prodajalnah IERKUR MOJSTER unajska 125 000 Ljubljana el.: 01/530-97-22 aks: 01/530-97-42 MERKUR Gerbičeva 101 1000 Ljubljana Tel.: 01/200-06-20 MERKUR Sokolska 58 2000 Maribor Tel.: 02/429-21-10 Faks: 02/429-21-20 MERKUR Titova 1 4270 Jesenice Tel.: 04/583-22-14 MERKUR MOJSTER Šmarska cesta 2 6000 Koper Tel.: 05/611-40-29 MERKUR Liminjanska 107 6320 Portorož Tel.: 05/671-05-00 MERKUR DOM NAKLO MERKUR C. na Okroglo 8 Tovarniška cesta 10 4202 Naklo 8250 Brežice Tel.: 04/258-83-03 Tel.: 07/496-25-93 Novi prodajni programi v letu 2003 Na vašo željo vam bomo poslali: □ cenik električnega in vrtnega orodja Black & Decker s tehničnimi podatki, □ katalog preciznega električnega orodja Minicraft, □ cenik programa Rotozip. ime in priimek:_ Naslov: Poštna številka in kraj:. BLACKS DECKER ^ M INICR AFT ^ G-M&M proizvodnja in marketing d.o.o. Brvace 11, 1290 Grosuplje, tel.: n.c. 01/7866-500 faks: 01/786 30 23, servis tel.: 01/786 65 74 http://www.g-mm.si E-pošta: gmm@g-mm.si PRILOGA Stari Donald farmo ima ... r n i k epoksidne smole, lepila, steklene tkanine, ločilci, polnila ... MIRNIK, d. o. o., Trpinčeva 39, 1000 Ljubljana Pokličite nas med 8.00 in 15.00 uro na telefon 01/546 54 14. Zaradi pomanj¬ kanja prostora na prilogi sta dno ka¬ bine (12) in streha kabine (19) narisa¬ na le do polovice, zato ju morate naj¬ prej dopolniti. (Po¬ magajte si s fotoko¬ pijo na pavs papir¬ ju.) Da bodo luknje za kasnejšo pritrdi¬ tev ograje popolno¬ ma navpične, jih iz¬ vrtajte s pomočjo modelarskega vrtal¬ nika, ki ga vpnite v navpično stojalo (sliki 12 in 13). No¬ silce kabine (11), stranice kabine (13- 16), nosilca strehe (18) in streha (19) so iz 4 mm debele vezane plošče. Za¬ obljeni nos kabine (17) naredite iz dveh v sendvič zlep¬ ljenih kosov 10 mm debele balze. Njun sprednji rob z no¬ žem in grobo rašpo poševno obdelajte v rahlo zaobljeno obli¬ ko. Nogi podstavka elektromotorja (21) sta iz vezane plošče, podstavek (20) z iz- vrtinami za pritrdi¬ tev elektromotorja pa izžagajte iz kosa pertinaksa, ki je pri¬ ložen kompletu de¬ lovnih gradiv za 7. razred devetletke. Iz enakega gradiva sta tudi krmili (26) in povezava (27) med njima. (Nadaljevanje prihodnjič) MATEJ PAVLIČ Pisanim adventnim koledarjem s figura¬ mi iz čokolade so se zadnja leta na policah trgovin pridružili še velikonočni koledarji z motivi pirhov, piščančkov, zajčkov itd. (sli¬ ka 2). Skupna značilnost obeh vrst je, da jih je - potem ko v njih zmanjka čokoladic -, Slika 2. Čeprav so svoje poslanstvo že opravili, praznih velikonočnih koledar¬ jev s potiskano hrbtno stranjo ni treba zavreči, saj jih je mogoče še koristno uporabiti. Slika 3■ Gosto mešanico strjevalne mase in vode nalijete v izpraznjena plastična ležišča čokoladic (levo) oziroma v kup¬ ljene kalupe (desno). Osušene figure pre¬ vidno izvlečete, obrusite po robovih in pobarvate. Tako ste dobili zanimive okraske, kijih lahko uporabite na različ¬ ne načine. Slika 4. Figuram dorišite »izrastek«, ki se mora natančno prilegati pravokotni od¬ prtini na sredini podstavkov. 36 april 2003 iTI B I ZA SPRETNE ROKE Slika 1. Dokončane figure kmečkega poslopja, kmeta in desetih različnih domačih živali škoda zavreči, saj jih lahko z nekaj iznaj¬ dljivosti še koristno uporabimo. O tem, kako plastična ležiš¬ ča čokoladic ali kup¬ ljene kalupe (slika 3) uporabiti za izde¬ lavo brošk, obeskov in okraskov iz mav¬ cu podobne strjeval- ne mase (Stewalin, Porecelin, Ceramo- fix), smo podrobne¬ je pisali leta 1996 v 7. številki Tima. Tokrat Pa si oglejmo, kako izkoristiti kartonski ovi¬ tek, če je na hrbtni strani potiskan s figura¬ mi kmečkega poslopja, kmeta in domačih ži¬ vali (slika 2). Če figure samo izstrižemo in zlepimo, kot pravijo navodila, takšna igrača Če bi radi imeli več enakih figur, jih naj¬ lažje »razmnožite« tako, da vam jih v fotoko- pirnici barvno prefotokopirajo na nekoliko debelejši papir. Kdor bi želel imeti še figure drugih živali, naj poišče ustrezne slike v kaki reviji, koledarju, prospektu, slikanici ali knji- Slika 5. Izstrižene sličice z belim lepilom za les drugo poleg druge prilepite na 4 ali 5 mm debelo vezano ploščo. gi (npr. Na polju in na vrtu, Evolucija, Tisoč naravnih bivališč, vse tri so izšle pri Tehniš¬ ki založbi Slovenije'). V fotokopirnici lahko motive po potrebi tudi nekoliko pomanjšajo oziroma povečajo, da se posamezne figure živali ne bodo preveč razlikovale po veliko¬ sti. Nadaljnji postopek izdelave je v vseh pri¬ merih enak. Slika 6. Na odpadne koščke vezane ploš¬ če lahko kar s prosto roko narišete oval¬ ne podstavke za figure. - zlasti v rokah najmlajših uporabnikov - ne bo zdržala dlje kot nekaj minut. Neprimerno daljšo življenjsko dobo pa imajo izdelki, ki jih naredimo iz 4 ali 5 mm debele bukove vezane plošče (sliki 1 in 12). Hrbtno stran koledarja najprej razstrizi- te in posameznim kosom na spodnji strani dorišite 5 mm visok ter 15-30 mm dolg »iz¬ rastek«, ki bo služil za trden stik s podstav¬ kom (slika 4). Figure nato drugo poleg dru¬ ge z nekoliko razredčenim belim polivinila- cetatnim lepilom za les nalepite na obrušen kos vezane plošče (slika 5) in dobro stisnite med dva debelejša kosa lesa. Če podstavkov za figure ni, jih pač narišite sami. V ta namen lahko koristno uporabite odpadne koščke vezane plošče, na katere kar s prosto roko narišete ovalne like. Seveda morate na sredi¬ ni vsakega podstavka narisati pravokotno odprtino (slika 6), ki je dolga natančno toli¬ ko, kolikor je dolg »izrastek« na posameznih figurah, ter široka toliko, kot je debela vezana plošča za figure (slika 7). Figure in podstavke izžagajte z modelarsko rezljačo, V katero vpnete žagico s čim bolj finimi zobci. Žagajte natančno in tik ob zunanjem obrisu (slika 8). Ko s koščkom finega brusilnega pa¬ pirja previdno zgladite vse robove, figure prilepite k podstavkom (slika 9). Kdor ima v sebi kaj umetniške žilice, lahko z akrilnimi barvami (npr. WACO, DECA, Marabu) po¬ barva podstavke. V vsakem primeru pa fi¬ gure na koncu v celoti prelakirajte z brez¬ barvnim lakom (po možnosti na vodni osnovi), da jih zaščitite pred vlago in umaza¬ nijo (slika 10). Slika 7. Velikost podstavka mora ustre- Slika 8. Izrezljane figure po robovih ob- zati velikosti posamezne figure. rušite s finim brusilnim papirjem. Slika 9. Za nanašanje lepila na stična Slika 10. Figure vsaj dvakrat prelakirajte mesta uporabite manjši čopič. s prozornim lakom na vodni osnovi. Sliki 11 in 12. Čeprav je božič še daleč, si velja že sedaj zapomniti, da je mogoče iz mo¬ tivov, natisnjenih na hrbtni strani adventnih koledarjev, narediti na primer prikupne jaslice. Figure nalepite na vezano ploščo in izrezljajte, nato pa jih prilepite na ustrez¬ no velik podstavek, ki ga morate oblikovati in pobarvati sami. I^SEB 8 april 2003 37 5 : ZA SPRETNE ROKE Cvetje iz krep papirja ALENKA PAVKO-ČUDEN Zime je konec in razcvetela se je pomlad. Obdajajo nas rože vseh vrst in barv. Najlepše so, ko rastejo, a tudi reza¬ ne so lep okras doma. Dobro si jih og¬ lejte in jih poskusite ponarediti v papir¬ ni različici. V tokratni številki revije TIM vam bomo pokazali le nekaj idej in načinov izdelave cvetja iz krep papirja, druge rože pa izdelajte z lastno iznajd¬ ljivostjo. Slika 1. Za pisan šopek cvetja iz krep papir¬ ja potrebujete raznobarvni papir. Slika 2. Orodje za izdelavo papirnega cvetja Za izdelavo pajkastih cvetov krep papir narežite na približno 10 cm širo¬ ke trakove. Trakove na obeh vzdolžnih stranicah resasto zarežite v obliki glav¬ nika. Za središče cveta pripravite krajši in približno 8 cm širok trak; resasto naj bo narezan le vzdolž ene stranice. Pri¬ pravite si tudi trak iz zelenega krep pa¬ pirja za liste (slika 3). Slika 3■ Priprava krep papirja za izdelavo cvetov pajkov Rese posvaljkajte s prsti, da dobite tanke cvetne liste (slika 4). Pri tem pazi¬ te, da s preveč sunkovitim svaljkanjem ne odtrgate papirnih res. Če se to po naključju tu in tam zgodi, ne bo poseb¬ ne škode, saj bo napaka v cvetu skrita; preveč »špranj« pa videz gotovega cveta lahko pokvari. Slika 4. Cvetne liste oblikujte s svaljkanjem papirnega resastega traku. Nato se lotite izdelave cveta: najprej središča iz enostranskega resastega tra¬ ku, ki mu nato dodajte cvetne liste iz obojestranskega resastega traku (slike 5-8). Slika 5- Za središče cveta enostranski resa¬ sti trak ovijte okrog lesene palice ali žična- tega stebla. Slika 6. Središče cveta utrdite s krep lepil¬ nim trakom. Slika 7. Prek središča cveta začnite navijati obojestranski resasti trak. Slika 8. Plasti resastega traku naj bodo te¬ sno navite. Navit trak na sredini utrdite z nekaj tesnimi ovoji žice (slika 9). Slika 9- Resasti trak na sredini utrdite z žico. Rese, ki gledajo navzdol, nato zapog¬ nite prek žice proti vrhu cveta (slika 10). Steblo ovijte z zelenim samolepil¬ nim trakom, ki ga kupite v hobijskih tr¬ govinah (slika 11). Na steblo na spod- Slika 10. Spodnje rese plast za plastjo prek ovojev žice zapognite proti vrhu cveta. 38 april 2003 ITES.C 8 ZA SPRETNE ROKE Slika 11. Steblo poševno tesno ovijte z zele¬ nim lepilnim trakom. njem koncu nalepite list iz zelenega krep papirja (slika 12). Slika 12. Na steblo prilepite liste iz zelenega krep papirja. Za središčni del gerbere zvijte prib¬ ližno 2,5 cm širok trak v debel zvitek (slika 13). Slika 13 . Prašniki gerbere so izdelani iz ravnega traku. Slika 15. Gerbere iz krep papirja Slika 16. Cvetni list vrtnice na najširšem delu rahlo raztegnite s prsti. Za vrtnico si pripravite posamične liste različnih velikosti in oblike, kot jo kaže slika 16. Liste na najširšem delu rahlo raztegnite s prsti, pa postanejo skledaste oblike, vrhnji rob pa zavihajte prek zobotrebca (slika 17). Okrog središčnega dela cveta ovijte enostranski resasti trak (slika 14). Steb¬ lo poševno ovijte z zelenim samolepil¬ nim trakom in med ovoje dodajte ozke podolgovate liste iz zelenega krep pa¬ pirja (slika 15). Slika 14. Za cvetne liste okrog središča cve¬ ta ovijte resasti trak. Slika 1 7 . Vihanje robov cvetnega lista vrtni¬ ce prek zobotrebca Najmanjših cvetnih listov ni treba raztegovati niti zavihati zgornjega robu. Okrog žičnega stebla razporedite pripravljene cvetne liste; najprej manj¬ še, nato večje, in cvet utrdite z žico (sli¬ ka 18). Slika 18. Oblikovanje središčnega dela cve¬ ta vrtnice Steblo ovijte z zelenim trakom in na vrhu v ovoje vtaknite tudi koničaste ča¬ sne liste (slika 19). Slika 19■ Ovijanje stebla vrtnice Dalije se razlikujejo od drugih cve¬ tov po tem, da je zanje iz krep papirja treba izrezati dvojne liste (slika 20) in jih speti s spenjačem (slika 21). Prašni¬ ke izdelajte z zvitjem enostranskega re¬ sastega traku; zvitek povežite s sukan¬ cem in ga vlepite v središče cveta (sli¬ ka 22). Slika 20. Priprava cvetnega lista dalije Slika 21. Spenjanje listov dalije v cvet Slika 22. Papirni cvetovi dalij TTEI 8 april 2003 39 Napihnite balon v plastenki PRVI KORAKI V NARAVOSLOVJE Kako izriniti vodo iz kozarca MIHA ZOREC MIHA ZOREC Najbrž boste rekli, da to ni nič poseb¬ nega, saj je v veliki plastenki dovolj pro¬ stora za mali balon. No, pa poskusite. Sta¬ vim, da vam ne bo uspelo, pa če se boste še tako trudili. Balon se bo res nekoliko napihnil, potem pa se bo njegovo širjenje ustavilo (slika 1). Razlog za to je zelo pre¬ prost. Balon se povečuje zato, ker vanj pi¬ hamo zrak. Če ga pri tem nič ne ovira, ga lahko napihujemo, dokler ne poči. Če pa želimo balon napihniti v plastenki, je za¬ deva čisto drugačna. V plastenki se balon napihne le do njenih sten. Pri tem zapre plastenkino grlo in zrak v njej se ne more več umikati napihujočemu se halonu. Za¬ deva je podobna nalivanju vode v plasten¬ ko. Nalijemo jo lahko le toliko, kolikor je v njej prostora, in niti kapljice več. Tudi z zrakom je tako. V plastenki lahko napih¬ nemo balon le, če omogočimo, da ob na¬ pihovanju balona zrak iz nje nemoteno odteka. Res da lahko pline tudi stisnemo, vendar pa so naša pljuča za kaj takega pre¬ slabotna. Odtekanje zraka iz plastenke lahko omogočimo s preprostim trikom. V pla¬ stenko vstavimo tršo cevko (slamica za sok je premehka), skozi katero napihujoči se balon iztisne zrak iz plastenke in se raz¬ širi vse do njenega dna (slika 2). Napiho¬ vanje balona bo še lažje, če boste plasten¬ ko od znotraj premazali z oljem. Prav gotovo vsi poznate trik z narobe obrnjenim kozarcem, polnim vode, iz ka¬ terega voda ne izteče. Izvedete ga tako, da v kozarec do vrha nalijete vodo, čezenj poveznete krožnik, nato z eno roko pri¬ mete kozarec, z drugo krožnik in na hitro vse skupaj postavite na glavo. Zračni tlak tišči kozarec navzdol in voda ne more iz¬ teči iz njega (slika 1). © Če pa na vodno gladino položimo pla¬ stični zamašek s šumečo tabletko (slika 2), se zgodi nekaj presenetljivega. Ko ko¬ zarec postavimo na glavo, šumeča tablet¬ ka pade v vodo in se začne topiti. Pri tem se sprošča plin ogljikov dioksid (ta je tudi v vseh gaziranih pijačah), zaradi česar se začne povečevati tlak pod kozarcem. V nekaj sekundah sproščeni ogljikov diok¬ sid izrine vodo iz kozarca (sliki 3 in 4). UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefo- tokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. aprila 2003 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri. To so: Žiga Vavh, Čečovje 1, 2390 Ravne na Koroškem, Matej Herbst, Partizanska 5, 6310 Izola, in Nejc Kolar, Višnjevarjeva 45, 1260 Lj.-Polje. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum:Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. 4o april 2003 iTIRIl snvu 1. Novinec na maketarskih tekmovanjih Matevž Mevže j j - P ko Hondine formule Jordan Mugen na lanskem Pokalu drugo mesto v kategoriji civilnih vozil. 2. Osmošolec Miha Adamič iz Grosuplja z modelom čolna orka iz¬ delanim po načrtu, objavljenem v reviji Tim. V notranjos 1 ziv čega trupa se skriva vročekrvni speed 500. 3. Hornetova figura desetnika tankista 503- SpPzAbt, ene bolj zna nih enot, ki so sodelovale v bitki pri Kursku. Njena g avna tri bili znameniti tanki PzKpfw VI - tiger. Figura v merilu -3 I Foto: I. Dovič, A. Kogovšek, J. Miljevič in A. Toplak IZVIRNA KNJIGA O NARAVNEM BOGASTVU SLOVENIJE ŽIVALSTVO SLOVENIJE • Izvirno delo vrhunskih slovenskih strokovnjakov in raziskovalcev s področja zoologije, ‘ 1 • zaokrožena podoba živalstva pri nas, s ^ njegove pestrosti ter vloge v naravi in našem življenju, -*&■,, • 500 barvnih fotografij in 150 risb, L • pregled živalskih skupin s pomembnejšimi Mik A in zanimivejšimi vrstami, ki živijo v Sloveniji. E^vfe Zanimivo in poučno branje: • za ljubitelje narave, (K • za učence in dijake pri dopolnjevanju šolskega znanja, • za biologe, ki niso imeli sreče, da bi dobili 664 barvnih strani, 19 x 27 cm takšno delo že v času študija. • Uvodni del seznani bralca z biološko sistematiko, rezultati dosedanjega raziskovanja živalstva pri nas, predstavi paleontološke podatke ter prikaže biogeografijo Slovenije s posebnostmi našega živalstva. • Srž knjige je sistematski del, ki je razdeljen še v tri sklope: nižji nevretenčarji, žuželke in vretenčarji. Ogrodje prikaza je živalski sistem z osnovnimi opisi na ravni reda ali razreda. V tem okviru so najprej podani morfološka oznaka skupine, nato kratek opis telesne zgradbe in splošne navedbe o ekologiji, prehrani in ploditvi. Sledijo podatki o številu vrst v svetu in pri nas ter predstavitev naših najbolj razširjenih zanimivih in posebnih vrst ter njihovih raziskovalcev. • Zadnji del prinaša sistematski pregled vključenih vrst, seznam splošne literature in abecedno kazalo. Knjige lahko plačate v enem ali več obrokih (do 5 obrokov) po položnicah. Knjigo vam bomo poslali na dom. Vaša udeležba pri poštnih stroških je 450 SIT. VSEBINA JE RAZDELJENA V TRI SKLOPE: m Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, tel.: 01/479 02 25, faks: 01/479 02 30 e-pošta: tzs-lj@siol.net, spletna knjigarna: http://www.TZS.si 24 • TIM 8 • april 2003 TIM 8 • april 2003 • 17 april 2003 ^IM 8 • april 2003 • 21