URN_NBN_SI_DOC-0RQWJ7JC

ukrene vse potrebno za njihovo vzdrževanje, da preprečuje posege, s katerimi bi se utegnila neposredno ali posredno spremeniti lastnost, oblika, narava ali zunanjost kulturnih spomenikov in s tem njihova kulturnospomeniška vrednost, in končno, da zagotavlja potrebne pogoje, da bodo kulturni spomeniki po svojem namenu in pomenu služili zadovoljevanju kulturnih potreb skupnosti. Varstvo kulturnih spomenikov neposredno izvaja spomeniško-var- stvena služba kot javna služba. Opravljajo jo zavodi za spomeniško varstvo. Takšne zavode ustanavljajo občinske skupščine, tudi dve ali več občin lahko ustanovi skupen zavod za spomeniško varstvo. Za vso Slovenijo posluje Zavod za spomeniško varstvo SRS, ki ga je ustanovil republiški izvršni svet in opravlja kot osrednji zavod samo tiste naloge, ki so po zakonu njemu posebej pridržane, vse neposredne zadeve spo­ meniškega varstva pa opravljajo občinski zavodi. Zavod razpolaga s kulturnimi spomeniki, ki so družbena last, koli­ kor nimajo te pravice drugi organi, zavodi in organizacije. Zakon na­ vaja, da se tudi muzeji, knjižnice in galerije ukvarjajo s proučevanjem in strokovnim vzdrževanjem kulturnih spomenikov in z ustvarjanjem pogojev, da ti spomeniki služijo zadovoljitvi kulturnih potreb skupnosti. Zato navedene ustanove, torej tudi knjižnice, lahko pridobivajo kultur­ ne spomenike, vendar le v sporazumu z zavodom za spomeniško varstvo. Zavod lahko svojo pravico uporabe kulturnih spomenikov v družbeni lastnini prenese na druge organe in tako bodo lahko npr. matične knjiž­ nice imele pravico uporabljati, varovati in vzdrževati knjižnične kultur­ ne spomenike v družbeni lasti. Po prejšnjih predpisih je bil potreben poseben postopek in vpis v register, s katerim je bil kulturni spomenik proglašen za zavarovanega, in je bilo odločbo treba objaviti v Uradnem listu. Posebna novost zad­ njega zakona pa je, da so kulturni spomeniki, ne glede na lastništvo, zavarovani že po samem zakonu, brez posebne odločbe in vpisa v regi­ ster. Zakon sicer še določa vpis vsakega kulturnega spomenika v regi­ ster, vendar ima ta vpis samo deklarativni značaj in je spomenik za­ ščiten tudi brez tega; izdajanje odločbe o tem, da je kak predmet kul­ turni spomenik, pa predpisuje zakon odslej samo v dvomljivih primerih. Brez dvoma je šestnajstletna praksa našega spomeniškega varstva pokazala, da je stari postopek ugotavljanja kulturnih spomenikov oviral uspešno zaščito, zato je novi zakon sprejel stroga določila o zaščiti po samem zakonu in ta določila tudi zavaroval z občutnimi sankcijami. Spomeniško-varstvena služba je s tem dobila mnogo bolj odgovorne naloge kot doslej, saj sedaj odpade postopek, v katerem bi se ugotav­ ljalo, ali naj predmet zasluži zaščito ali ne; spomeniško varstvo je sedaj razširjeno na nedoločen krog predmetov, ki jih vseh ne more poznati niti pravnik, ki pozna vso spomeniško zakonodajo, niti kak