Kazalo.pmd

143 nost prenesel z avtorja na bralca (ta prenos pozornosti pa sodelujoči v knjižni verigi dobro poznamo), imata knjigi različen odnos do bralčevega obzorja priča- kovanja. Knjige, ki odstopajo od obzorja pričakovanja, imajo na prvi pogled manjšo tržno vrednost, saj statistični kupec raje kupuje znan proizvod. Vendar take knjige obzorje širijo – in kupci knjig so po definiciji ljudje, ki si hočejo širiti obzorje. Ena knjiga je bila izbrana za poudarjeno predstavitev, druga ne. Ne bomo sklepali, da je tisti, ki je izbiral, sklepal, da kupci pač niso dozoreli za razmislek o temah, ki jih knjiga načenja, to ne bi bilo le podcenjevanje kupcev, ampak tudi podce- njevanje lastne vloge v svetu. Niti ne bomo sklepali, da si tisti, ki je izbiral, take- ga razmisleka ne želi, to bi bilo seveda popolno kapitulantstvo založništva kot v družbo vpetega procesa. Ostane nam samo še retorično vprašanje. Nekdo je odločil. Je vedel, zakaj je odločil, kar je odločil? Za pisanje moraš imeti tudi zgodbo, ne le možnost za objavo, pravi Nataša Ve- likonja (Velikonja, 2000), ena najbolj zanimivih slovenskih avtoric, ki se je za- vestno odločila izstopiti iz utečenega kolesja literarne industrije. Podobno misel zastopa Mladen Dolar v intervjuju v Mladini (Mekina, 2008) – ni važno samo, kakšno mesto v družbi si zasedel, ampak tudi, kaj na tem mestu počneš. Delo kulturnega posrednika katerekoli vrste pa je po definiciji tako, da ne zahteva samo poslovno, temveč tudi strokovno in etično smotrne odločitve, ki posameznika seveda lahko pripeljejo v konflikt z utečenim poslovanjem institucije, ki ga za- posluje. »Dandanes je osebni okus prej ovira kot pogoj ali prednost v založniški industriji, saj zmanjšuje možnosti za proizvodnjo karseda tipiziranega izdelka, za kakršnim hrepenijo korporacije, saj ga je lažje prodati.« (Blatnik et al, 2007; 96) Ta fenomen se ne pojavlja le v kapitalsko motiviranih poslovanjih, ampak tudi v javnem sektorju. Splošno izobraževalna knjižnica lahko tako izbira med sleden- jem nacionalnemu knjižnemu kanonu in izpostavlja knjige, ki so recimo obvezno šolsko branje ali konkurentke za nacionalne nagrade, lahko se preda kanonu popularne kulture in na sledi lestvicam najbolj prodajanih knjig objavlja svoje lestvice najbolj izposojanih knjig ter s tem še poveča zanimanje za tisto, kar že tako in tako žanje veliko zanimanje, ali pa uveljavlja parcialni okus in vzpostav- lja specifični lokalni kanon, skuša svoje obiskovalce opozoriti knjige, ki se zdijo zanimive za določeno okolje, glede na njegove socialne, geografske ali kulturne preference ali primanjkljaje. 9 9 Dober primer tovrstne prakse je recimo skupni projekt primorskih knjižnic Primorci beremo, ki ponuja pester priporočilni seznam novejšega slovenskega leposlovja (http://www.tol.sik.si/pri- morci-beremo). Blatnik, A. Še ena knjiga (pre)več: kako smo nehali brati in začeli šteti