URN_NBN_SI_DOC-7WZGSJQ1

sreda, 5. oktobra 201 PODLISTEK, PISMA BRALCEV pisma.bralcev@vecer.com 1 25 S v e t o z a r B o r o j e v i c med slavo in ponižanjem 54 Podobno se je zgodilo tudi na italijanski strani: leta 1915 je italijanski bataljon imel štiri čete, vse skupaj pa so imele 900 mož. Dve leti pozneje pa je ita- lijanski bataljon štel le 525 mož v treh četah. Bataljon se v običajnem vo- jaškem žargonu računa kot "osnovna taktična enota", ki je sposobna samostojno izvajati večje taktične naloge. Vojne iz- kušnje so vse strani, vpletene v vojno, prisilile v inventivnost. Zmanjševali so število vojakov v enotah, povečevali pa so nji- hovo ognjeno moč in tehnič- no opremljenost. Industrija je po najboljših močeh, kar so jim dovoljevale razmere v pre- skrbi, na bojišče metala nove izume, orožja in pripomočke. Borojevic je bil dober taktik in neutrudno je pripravljal nove inovativne metode vojskova- nja. Še leta 1918, nekaj mesecev pred koncem vojne, kot se vidi iz njegove štabske dokumen- tacije, so se njegovi častniki pripravljali nove borbene pri- jeme. Vsak njegov bataljon je leta 1917 imel veliko ognjeno moč: imel je enoto z 8 težkih in 16 lahkih strojnic ter dva topa. Po zadnji jesenski bitki leta 1916, po 9. bitki na Soči, so si Italijani vzeli več kot polletni predah. Zavzetje Gorice je bilo edini otipljiv italijanski uspeh dotlej in njihove analize so po- kazale, da je ta rezultat omogo- čil po eni strani splet srečnih okoliščin na evropskih bojiščih, po drugi strani pa so Italijani svojo okorno in do podrobnosti predvidljivo napadalno taktiko zelo inventivno spremenili. Borojevica so čete genera- la Capella, poveljnika 2. itali- janske armade, ki je zasedla Gorico, v šesti soški bitki krat- komalo presenetile s hitrimi logističnimi premiki, veliki napad so pripravili v popol- Knjiga Mira Simčiča je izšla pri založbi Intelektualne storitve v Kopru. Naročila tel. 04067 16 97, e pošta katarinasim- cic@gmail.com . ni konspiraciji in ga tudi izve- dli nepričakovano odločno in hitro, kot bi šlo za povsem pre- rojeno vojsko. Povsem drugače, kot je to v prejšnjih bitkah pri- pravljal Cadorna. Toda od zasedene Gorice in goriškega mostišča Italijani niso imeli velike koristi. Mesto ni moglo postati varen sedež italijanske vojske. Možnarji in topovi vojske dvojne monarhi- je, skriti za visokimi hribi Svete Gore in Škabrijela, so neusmi- ljeno sejali razdejanje in smrt po Gorici in okolici. Goriško mostišče je bilo neuporabno za Italijane. General Capello je dobil nalogo, naj strateške hribe nad Gorico, Škabrijel in Sveto Goro, dobi v svoje roke. Cadorna si je razbijal glavo s tem, kako naj bi ponovili uspeh, podoben ti- stemu iz šeste bitke. Tri zadnje bitke v letu 1916, to krvavo klanje iz oči v oči po kraških gričih in kotanjah, je znova spominjalo na začetne italijan- ske neuspešne napade, ki pa so zahtevali veliko žrtev. Cadornov šibki člen Antantni zavezniki so se se- stali na začetku leta 1917, da bi uskladili svoje vojaške načrte. Cadorna je prišel na plan z idejo, da naj bi zavezni- ki s skupnimi močmi zdrobi- li najbolj šibek člen centralnih sil, ta naj bi po Cadornovem mnenju bila Avstro-Ogrska. Zaveznike je prepričeval, da bi po padcu dvojne monarhije Nemčija ostala osamljena in bi bilo mogoče z njo veliko lažje opraviti, kot to lahko naredi- jo v trenutnih vojnih razme- rah. Zahteval je od zaveznikov veliko pomoč in res je kmalu dobil od njih sto težkih topov. Cadornove ideje so podprli samo Angleži. Rusi in Franco- zi so imeli svoje skrbi na vzho- dnem in na zahodnem bojišču in niso bili pripravljeni svojih sil angažirati na soški fronti. Bojišče na Soči je bilo v primer- javi s temi bojišči drugorazre- dnega pomena. Italijani in Rusi niso bili nared za večje akcije pred za- Deseta soška bitka se je začela s 50-urno topniško pripravo od Tolmina do morja MIRO SIMCIC Osupljive izgube četkom maja, tudi Francozi in Angleži so v glavnem mirova- li vso zimo. Revolucionarno marčno vrenje v Rusiji je grdo skazilo antantne načrte. Nova začasna ruska vlada se sicer ni umaknila iz zavezništva z An- gleži in Francozi in imela je resen namen uresničevati spre- jete obveznosti do zaveznikov, toda na dlani je bilo, da Rusi ne bodo več tako močan vo- jaški dejavnik kot v preteklih letih. Rusko ljudstvo je imelo čez glavo vojne in želeli so, da se konča na vsak način. Fran- cozom je postalo jasno, da bodo centralne sile lahko kmalu ob- čutno razbremenile vzhodno fronto in okrepile svoje enote na zahodnem bojišču. General Robert Nivelle, novi poveljnik francoske vojske, je opustil neuresničljive ideje svojega predhodnika o izčrpa- vanju nasprotnika. Odločil se je za hitro in odločno akcijo. Preboj nemške frontne linije naj bi opravili v enem ali dveh dneh z maksimalno koncen- tracijo vojaške tehnike in pe- hotnih sil na osnovnih točkah glavnega udara, na drugih delih fronte pa naj bi antantne sile z obsežnimi ofenzivnimi akci- jami, v resnici pa s slepilnimi udari, vezale nase čim več so- vražnih sil. Sredi aprila so Francozi udari- li s skoraj 70 divizijami ob reki Aisne in v pokrajini Šampanji. Nemci so jim postavili nasproti dobrih 40 divizij. V dveh dneh so zlomili francosko ofenzivo, toda tudi sami so imeli hude izgube. Francozi so okrepili ognjeno moč svojih enot: leta 1917 je že vsaka četa premo- gla 16 puškomitraljezov. Konec aprila je general Nivelle ponovil napad, ki je prav tako propadel v nekaj dneh. Tudi tokrat so bile izgube osupljive: v desetih dneh v aprilu so Francozi zgubili kar 160.000 ljudi. Za njihovo tolaž- bo tudi na drugi strani v vsem aprilu niso bile nič manjše. Toda to ne bo rešilo genera- la Nivella: njegove zasluge pri Verdunu so bile pozabljene, sredi maja ga bo zamenjal ge- neral Petain. Novice o ruski revoluci- ji so se kot požar širile tudi med francoskimi vojaki. Novi porazi so razširili protivoj- no razpoloženje v francoski vojski in se spremenili v mno- žični upor vojakov. Do upora je prišlo v 16 korpusih, ponekod so celo ustanavljali sovjete po ruskih boljševističnih izku- šnjah. Začeli so se množične stavke tudi v industriji, zlasti v kovinski, ki je bila ključne- ga pomena za oskrbo fronte. Podobne neobvladljive stavke so zajele tudi Britanijo. V Ita- liji, v Torinu, pa je prišlo do demonstracij lačnih množic. Policija in vojska sta streljali na demonstrante, na torinskih trgih je obležalo 50 mrtvih in 200 ranjenih demonstrantov. "Človeški dejavnik" je sicer mogoče naprezati v neskonč- nost, toda nekega dne le prične popuščati. In to se je naenkrat pričelo dogajati na vseh stra- neh. Človek ni stroj in njegovo obnašanje v izrednih razmerah, kot je to vojna, postane nekega dne nepredvidljivo. Nobeno hitro sodišče, usmrtitve po hitrem postopku in podobne drastične sankcije več niso za- legle. AVGUST DEMŠAR Tanek led 39 Čez čas je dodala: "Vse skupaj se bo na koncu izkazalo kot kakšna velika neumnost, kot hudo ponesrečena neslana šala. Ali, bolje, kot velika tragedija. Smrt Nevenke Primožič je bila popolnoma nepotrebna. Nad njo smo vsi zgroženi. Podobno nas je pretresla včerajšnja Tjašina smrt. A tukaj, kakorkoli zveni grdo in do Tjaše še posebej krivično, je ta dogodek vsaj razumljiv. Veste, okrog šole se dogaja marsikaj, nasilja je vedno več. Pedagoškega dela na šoli je vedno manj. Bolj in bolj se moramo ukvarjati z vsem drugim. Najhuje pa se mi zdi, da bodo na šoli ti dve nesrečni smrti števil- ni povezovali." "Se vam zdi to neupravičeno?" "Povezovanje naše nesreče na Pohorju z napadom na Tjašo? Seveda. Ali kriminalisti niste takšnega mnenja?" "Smo, smo, vsekakor. Za včerajšnji dogodek smo ugotovili, da je bil rop. Klasičen rop. Še isti večer je bila zlorabljena bančna kar- tica Tjaše Kocen. Storilce bomo dobili, sprožena je preiskava, vse je samo vprašanje časa. Postopek je rutinski." Pozneje bo Ivana Premk premišljevala. O primeru, o tem, kar je povedala Magda Pintar, in o tem, da je na obisku dobesedno požrla vse piškote. In da je zaradi tega ni sram. Pred to žensko že ne. O pogovoru bo poročala nadrejenemu, višjemu kriminali- stičnemu inšpektorju Martinu Vrenku. Poudarila bo, da ji Magda Pintar ni mogla postreči z nobenimi konkretnimi sumi o tem, kdo bi njej ali Sanji Klemenčič želel smrt. Da je Pintarjeva prepričana, da gre za neslano, ponesrečeno šalo, ki je spolzela iz rok, oziroma tako vsaj izjavlja. Da se ji zdi, da Magda Pintar ve več, kot je pove- dala. Ivanina teorija o tem bo naslednja: če to drži, ve Pintarjeva več zato, ker ji je nekaj zaupala prijateljica. Na vprašanje, kaj naj bi ji bilo zaupano oziroma katera prijateljica naj bi se ji zaupala, Ivana Premk ne bo znala odgovoriti. Morda je to Sanja Klemenčič. Morda kdo drug. Vsekakor je ženska, ne moški. In pomembno je, da je Pintarjeva med pogovorom omenila izraz opozorilo. Da bi lahko bila namerna nesreča na Pohorju nekakšno opozorilo. Na- menjeno njej ali Sanji ali obema. Na dvojino je zdaj pomislila prvič. Ivana bo Vrenku omenila, da je zaznala kratek premor ravno tam, kjer je prišlo na površje, da bi lahko bili žrtvi obe. Kot da je v tem videla grožnjo. Ne vem, Martin, ne drži me za besedo, po enem letu sem malo iz prakse, ampak morda je ravno v tem kaj več. Čisto na koncu si bo Ivana Premk morala priznati, da ji je Magda Pintar tudi po uradnem pogovoru, navkljub vsem pomisle- kom in ostalemu, kar je ostalo neizgovorjeno in prikrito, še vedno všeč. Celo bolj kot prej. A tega šefu ne bo omenjala. 18 To in ono Od srede do nedelje se ni zgodilo nič. No, konec tedna, v nedeljo, bo prišlo na dvorišču luksuzne vile na obrobju Maribora do ne- prijetnega prepira med očetom in sinom, a ta dogodek se bo odvil le pred očmi najbližje soseske, in še to samo v svoji začetni fazi. Pozneje se bo kričanje z dvorišča preselilo v razkošno notranjost. Precej pomembna povezanost družinskega prepira z umori na sre- dnji šoli se bo razkrila šele precej pozneje. Dobro je bilo, da med sredo in nedeljo nihče ni poskušal umo- riti Sanje Klemenčič ali Magde Pintar niti kogarkoli drugega iz kolektiva, slabo pa, da v tem času kriminalisti niso odkrili niče- sar pomembnega. Roman je izšel pri založbi Sanje. Pisma bralcev Shana tova 5772 - Bodi zapisan za ugodno leto Judje so praznovali roš hašano in se veselili vstopa v novo leto 5772 Judje po vsem svetu so slovesno vstopili v novo leto 5772. Judovsko leto se začne s prvim tišrijem (september/oktober) in se praznuje prvi in drugi dan tega meseca. To je datum, ko je Bog ustvaril Adama, prvega človeka. Zato nekate- ri poudarjajo, da je to tudi rojstvo člo- veka. Po tradicionalnem izročilu se je namreč stvarjenje zgodilo prvega dne judovskega meseca tišrija, ki ga danes poznamo kot novo leto ali roš rašano (kar v hebrejščini pomeni glava leta). Tega dne se odprejo tri knjige: prva je za krivične, druga je za resnično pra- vične, tretja pa je za tiste nekje vmes. Judje si po stari šegi voščijo novo leto: "Bodi zapisan za ugodno leto" ali tudi "Naj ti bo vpisano dobro leto". Veselo praznujejo v najboljših oblekah, da bi pokazali zaupanje v Gospodovo usmi- ljenje. V sinagogah prevladuje bela barva, simbol čistosti; hazan (sinago- ški uradnik, vodja molitev, zlasti ob šabatu in praznikih, ki lahko tudi bere sefer toro in poučuje otroke iz skupno- sti) in rabin (posvečeni učenjak, izro- čilno poklican, da odloča o vprašanjih judovskega obredja; danes pa so to v glavnem sinagoški nameščenci z ob- sežnimi pridigarskimi in pastoralnimi dolžnostmi) sta odeta v kitel (judovsko belo oblačilo; ima precej simbolnih po- menov, ki nam pomagajo razumeti nje- govo rabo. Bela barva je simbol čistosti in božjega odpuščanja, torej primerna tako za novoletni praznik kakor za ženina, saj se mu ob poročnem obredu odpustijo vsi grehi). Trobljenje v šofar (ovnov rog, ki se v judovstvu uporablja v raznih verskih obredih kot glasbilo) naj bi spodbudilo grešnike h kesanju in hkrati zmedlo Satana, da ne bi mogel nastopati v vlogi tožnika Izraelcev. Po- sebne praznične jedi, odbrane zaradi svoje dobrodejne simbolike, naznanja- jo srečo v prihodnjem letu. Sicer pa se na večer roš hašane (ali tudi roš ha - šona) sinagoge napolni- jo z možmi in ženami vseh starosti. Po obredu v sinagogi odidejo domov, kjer se posvetijo praznični večerji. Po kidušu (obred molitev in blagoslovov nad čašo vina v začetku šabata in pra- znikov, pa tudi po koncu dopoldanske molitve) se večerja prične s tem, da pri- sotni namočijo košček jabolka v med. To dejanje pomeni izraz želje za sladko prihodnje leto: "Bodi Gospodova volja, da nas prenovi za leto, ki bo dobro in sladko." Nato družina prepeva praznič- ne pesmi in preide na drugi del obroka, ki je sestavljen iz stročjega fižola in te- stenin z mesom, kar simbolizira blago- stanje. Pojesti pa je treba tudi živalsko ali ribjo glavo, da boš v prihodnjem letu "glavni". Prvi dan roš hašane je na- menjen predvsem molitvi. Judje se po- novno zberejo po sinagogah, molijo in prisluhnejo oglašanju šofarja. Po kosilu se mnogi odrasli skupaj z otroki oble- čejo v svečane obleke in se odpravijo k najbližji reki ali jezeru. Tam opravi- jo obred, imenovan tašlih, pri katerem ob izrekanju molitvic izpraznijo svoje žepe ali zmečejo v vodo koščke kruha. Na ta način simbolično odvržejo svoje grehe. Sicer pa se v Tori roš hašana imenuje dan spominjanja in tudi dan trobljenja v šofar. Z njo se prične deset dni trajajoče duhovno poglabljanje in preizkušanje samega sebe. Roš hašano in kasnejši jom kipur (dan sprave, s ka- terim se konča desetdnevna pokora ) praznujejo tudi slovenski judje, saj sta oba praznika med judi po celem svetu izjemno spoštovana. V Izraelu je roš hašana državni praznik. Dr. Marjan Toš, Maribor Izrabljena dobrodelnost V oddaji Tednik na TV Slovenija 1 vsak ponedeljek prek številke 090 zbirajo prostovoljne prispevke in tako zbrana sredstva dajejo prek Zveze prijateljev Mladine (ZPM) socialno ogroženim družinam v Sloveniji. Tudi sam ob- časno pokličem, saj 1,29 evra ni velik denar, toda z več klicalci se denarja za te sirote kar nabere in to je pohvalno za ZPM in RTV Slovenija ter oddajo Tednik. Toda pred dobrim mesecem me je presenetilo, ko sem v Tedniku, v oddaji Pomagamo, pri predstavitvi dveh pomoči potrebnih družin pre- poznal ženo Natašo in otroke pevca lanske bitke talentov na Pop TV Alena Vogrinca Vesela. Po sliki sodeč, je bilo videti, da res živijo v nemogočih raz- merah, motilo pa me je to, da ni bil prisoten pri snemanju tudi pevec. Po skoraj treh tednih premisleka sem po e-pošti poslal vprašanje na ZPM, kako je mogoče, da dobi družina pevca, ki precej nastopa, pomoč za revne otroke, če pa je jasno, da je še več družin takšne pomoči v Sloveniji bolj potrebnih. Isto pošto sem poslal tudi v oddajo Tednik, na Svet na Kanalu A in v uredništvo dnevnika Sloven- ske novice. Že drugi dan me je klica- la sekretarka ZPM Anita Ogulin in me tako prepričevala, da je omenjena družina nujno potrebna pomoči, češ da živi v nemogočih razmerah in da ji bo pomoč prav prišla pa da mamica Nataša lepo skrbi zanje. Drugi dan oz. 14. septembra pa me je klicala novi- narka Slovenskih novic Maja Kepic in me vprašala, ali sem popolnoma prepričan, da gre za družino Alena Vogrinca Vesela, kar sem ji lahko sto- procentno zagotovil tudi na osnovi klica Anite Ogulin iz ZPM. Gospa Kepic mi je rekla, da bodo zadevo preverili, precej šoka sem pa doživel ob branju sobotne številke Sloven- skih novic 24. septembra, ko je izšla celostranska reportaža izpod peresa novinarke Maje Kepic o tej zadevi. No- vinarka je ugotovila, da družina živi v lični hiški, ki jo je dobila od občine, v vasi Borovec blizu Kočevske Reke, in ravno so smetarji skupaj s pevcem Alenom pospravljali vreče smeti, ki so ostale od velikega žura, s katerim so krstili najmlajšega otroka te "huma- nitarne pomoči potrebne družine". Žena Nataša se je na dvorišče pripelja- la z rdečim volvom in novinarje do- besedno nagnala, nič kaj lepega pa o pevcu niso imeli povedati njegovi so- sedje, ki so se tudi zgražali zaradi do- delitve pomoči s humanitarno gesto zbranega denarja. Gospa Anita Ogulin iz ZPM je skoraj iste stavke in izgovo- re, kot jih je povedala meni, poveda- la tudi novinarki. Dodala je pa tudi to: "Takšna je pač njihova mentalite- ta: če ni žura, ni dogodka." Mislim, da je takšno obnašanje sekretarke ZPM Anite Ogulin žaljivo do darovalcev humanitarne pomoči in tudi škodlji- vo za res pomoči potrebne družine v Sloveniji, ki jih je vedno več, saj bo vsak, tudi jaz, dobro premislil, preden bo daroval kak evro. Naj raje gospa Ogulinova pozove Alena Vogrinca Vesela, da v kakšnem kraju organizira dobrodelni koncert, katerega izkupi- ček bi zares šel siromašnim družinam. Iz članka Maje Kepic je tudi razvidno, kar so povedali njegovi sosedje, da se v gostilni baha s šopom bankovcem in da manjši zapitek plača kar s 100-evr- skim bankovcem. Jože Jurc, Škofja vas