URN_NBN_SI_DOC-94T3FMSV

328 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 kupu ajde ali soli. Če tega ni bilo pri roki, so si morali iz šolskega dvorišča prinesti pesek in tudi dve uri klečati na njem. Pridni pa so bili včasih nagrajeni s porcijo kosila, če je kaj ostalo otrokom iz vrtca. Anica Perhavec se spominja tudi, da so jih včasih peljali na kakšen izlet, na primer s kamionom v Lipico. Veseli so bili, ker so odšli lahko vsi, saj je bilo zastonj. Večina otrok je izhajala iz revnih družin. Nekateri so hodili bosi, Anica pa ne more pozabiti svojih pošvedranih čevljev, v katerih je tudi telovadila. Ker so imeli spredaj veliko luknjo, je vedno, ko je brcnila žogo, v luknjo zajela tudi pesek in ta je frčal na sošolce in tudi na učiteljico, ki se je zelo jezila. Dora Kobeja iz Merč (letnik 1919) se spominja predvsem svojih velikih »pri- vilegijev« pri učiteljici Famus, ki je prebivala na kaplaniji. Ko je ob začetku pouka preverila prisotnost – učenci so morali dvigniti roko in reči »presente« (prisoten), je Dori naročila: «Vai in casa mia, fai letto, pulischi per terra, pela patate, fai brodo e alle undici torna a scuola!« (v prevodu: »Pojdi v mojo hišo, pospravi posteljo, obriši tla, olupi krompir, naredi juho in ob enajstih se vrni v šolo.«). Tako se je deklica ognila pouku in sošolci so ji zavidali. Danes s smehom pove, da skoraj ni hodila v šolo, ita- lijansko pa vseeno zna. Spričevalo šole v Povirju v italijanskem jeziku, šolsko leto 1925/26. (Fotografija iz avtorjeve zbirke)