URN_NBN_SI_DOC-AG3GCSSA

F. Verbincu je to natančen (prefotografiran) tiskarski posnetek rokopisa, risbe, tiska. Tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1996) ima podoben pomen, kot primer faksimiliranja pa je naveden natis, razmnoževanje Trubarjevega katekizma oz. faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij. Enak izraz je v uporabi tudi pri drugih evropskih narodih, seveda skladno z različnimi pravopisnimi pravili oz. angl. facsimile, nem. Faksimile, franc. fac-similé. O tehnologiji za reprodukcijo faksimilov je malo objav, do nekaterih je dostop omejen, v nekaterih, predvsem starejših tekstih, pa gre za opise tehnologije, ki se nič več ne uporablja. V tem delu je podan pregled zgodovinsko pomem- bnih dejstev, povezanih z reprodukcijo faksimilov, natančneje je definiran sodobni faksimile, podan pa je tudi pregled razvoja tehnologije faksimiliranja s poudarkom na grafični pripravi, kot ključnim sklopom tehnoloških operacij za doseganje vrhunske kakovosti odtisov. Znane so različne definicije faksimila in tehnologije faksimiliranja, pri nas pa jih je podalo le nekaj strokovnjakov s tega področja (Golob, 2004), med njimi je najbolj znan M. Žnideršič. V svojem prispevku Faksimili in reprinti v Sloveniji (Kramer in Žnideršič, 2001) je podal svojo definicijo reprinta in faksimila. Glede definicije faksimila navaja: Faksimile mora, za razliko od reprinta, reproducirati današnje stanje izvirnika tako natančno, kot je to mogoče doseči s sodobno tiskarsko tehnologijo. Zahteva pri faksimilu je, da mora reprodukcija s svojo natančnostjo omogočiti in zadovoljiti tudi znanstveno raziskovanje izvirnika. Pri faksimilirani izdaji morajo biti vidne tudi vse morebitne pomanjkljivosti (poškodbe v pergamentu ali papirju) in vsi morebitni dodatni elementi, ki so v teku zgodovine nastali na izvirniku (npr. žigi knjižnic, vpisi s svinčnikom ali črnilom, morebitne packe, poškodbe od listanja itd.). Treba je reproducirati tudi morebitne prazne strani ali liste. Faksimile mora pokazati današnjo barvo papirja, zato ga je potrebno tiskati v najmanj štiribarvnem ofsetnem tisku. Najzahtevnejše izvirnike, kot so iluminirani srednjeveški rokopisi, morajo tiskati včasih tudi v desetih in več barvah. Vsekakor je nujno posebej tiskati zlato barvo. 2 Originali za faksimiliranje Pri originalih so omejitve predvsem v edinstvenosti. Original je torej lahko vsak pomemben rokopis, tiskano delo pa samo izjemoma, kadar je unikat oz. edini preostali izvod ali pa vsebuje dopolnila ali sledove uporabe, ki mu dajejo značaj unikata. Glede oblike je omejitev samo dvodimenzionalnost, razen pri kodeksih oz. knjigah, ki jih sestavljajo dvodimenzionalni listi, ki, povezani v knjižni blok, dodajo tretjo dimenzijo.