URN_NBN_SI_DOC-M79ATOXE

Knjižnica 41(1997)1 - Postopki merjenja naj se izvajajo povezano s prikazom zadovoljevanja potreb in želja uporabnikov - S postopki meijenja moramo oceniti uspešnost znotraj stopnje dose- gljivosti virov - Uspešnost mora biti merjena v kontekstu ciljev knjižnice - Splošnoizobraževalna knjižnica je splet različnih storitev - Stopnja meijenja je odvisna od tega, kako podrobno naj bo zahtevek prikazan - Primerjava je bistveni vidik merjenja uspešnosti - Osnovni principi naj bodo prirejeni lokalnim pogojem (Moore, 1989, str. 3). Tako merjenje, ki bi temeljilo na ugotavljanju potreb prebivalcev, pa bi v našem primeru zahtevalo tudi boljše izobraževanje uporabnikov o pomenu in uporabi knjižnice, njenega knjižničnega gradiva in informacij in knji- žničarjev za opravljanje tega. Danes bi bil v povprečju slovenski uporabnik splošnih knjižnic bolj zadovoljen s svojo knjižnico kot njegov knjižničar, ker se še ni identificiral z njo kot z zavodom, ki ga pravzaprav sam finacira in kjer lahko ne samo zahteva določeno storitev, ampak celo poročilo o porabi svojih davkoplačevalskih sredstev (če ne že tudi upoštevanja svojih želja pri planiranju porabe). Glede na to, da seje družba odločila za demokracijo in da ta iz predstavniške prehaja v udeležensko, se bo moralo tudi pri nas vodenje in upravljanje bolj kot dosedaj povezati z vključevanjem okolja v načrtovanje knjižničnega dela in z merjenjem uspešnosti. Potrebe in problemi okolja bodo usmerjali knji- žnico v ciljno planiranje, v določanje prioritet, ki jih lahko postavi knjižnica le s predhodnim merjenjem. V pomoč pri načrtovanju ji bodo še vedno standardi in normativi, ki jih knjižničarska stroka prav sedaj posodablja in jih bo uveljavljala kot priporočila za racionalno in učinkovito zagotavljanje knjižničnega gradiva in informacij v okolju. Temu bo moralo slediti tudi bolj kot dosedaj ciljno usmerjeno izobraževanje knjižničnega kadra za vodenje in upravljanje in prav tako bolj državno podprto uveljavljanje knjižnic in njihovega pomena ter prebujanje interesa za knjižnice. Uveljavljanje miselnosti, da standardi niso vse in edino znanje o knjižničar- stvu kot tudi ne zmeraj pravo izhodišče za načrtovanje in finaciranje, zahteva aktivno izobraževanje. V tem izobraževanju naj bi bil poudarek na učenju metodologije za ugotavljanje potreb, na spoznavanju spretnosti uporabe različnih metod za vrednotenje knjižnice in njenih storitev. Strinjamo se z Urquhartom (1986, str. 99), da se bo moralo več raziskav ukvarjati z iz- boljšanjem pretoka informacij in z vprašanji zmanjšanja stroška obstoječe organizacije pretoka informacij, pri čemer je potrebno pred raziskavo raz- misliti o možni uporabi rezultatov v praksi. Prav tako se strinjamo z Lanca-