URN_NBN_SI_DOC-MS80G4ME

Boleče žebranje vase Lučka Zorko: Vreščeče čeri MILAN VINCETIC "Ko v sebi brskam za poezijo, / za be- sedami, ki bi bile polne nečesa slad- kega, strašnega, / ali ki bi bile sladko ali strašno prazne, / ko v sebi brskam, izbrskam čudesa," je zapisala pesnica Lučka Zorko v svoji doslej najbolj zreli (četrti) pesniški zbirki, v kateri oprta svoj "velik voz s podstrešja" z obilnim tovorom/bremenom ekspresivnih in hermetičnih podob, ki jih "lovi po li- vadi kot splašene konje, in jih, nikoli domače, zauzda," saj ni "nikoli tako dober lovec, kot so reči lahko divje". Prav zato njena lirska izpoved temno brbota po vsem, kar se je do- takne, pa naj bo to veduta z dravskim mostom, smrt prijateljice ali "oni, ki no- sijo svoj čas / in puščajo svoje kamne / svojemu rodu". Zaradi zavedanja/vede- nja, da je kot oseba/osebnost zgolj "ber- gla duhov, ki jih dedujem po starših, po prednikih, po človečnjakih ...(ter) mojih in naših duhov", ji tesna koža kar poka po vseh šivih, jo sili k revol- tu v "pričakovanju človečnosti", ki pa ostaja le "odsev / ki se postoteri / ko se zrcalo / razbije v črepinje". Maske in iluzije so torej padle, zato jo "strašen svet vse bolj presega" in ji zadaja rane, ki si jih zalizuje kot obstreljena žival, ki se oglaša s predsmrtnimi kriki. Lučka Zorka namreč svojo izpoved gradi predvsem na melodičnosti jezi- ka, na iterativnih ekspresivnih krikih (dum-dum, kra-kra; cin-cin-cin; klip- klop ...) in s funkcionalno (ne)uporabo ločil, s katerimi dramatizira tudi do ka- tarzičnega klimaksa. Ob prebiranju pričujoče poezije imamo namreč vtis, da gre za zarotit- vene vzorce, za mantro bolečega žebra- nja vase, v grozeče globine, v katerih pustošijo groteskne hijene, tegobni kra- lji, ki so "varni samo v smrti", lastovke, kraljične, detli in "falotje, ki so zavoha- li njeno menstrualno kri". Kot da gre za povreto prevreti bestiarij mesa in krvi, za mrgolenje vsem očem nevidne- ga biotopa, ki visi kot mi(s)tični vrtovi nad deželami vsakdana, nad stranpot- mi in pustotami, nad potopljenimi sekirami in belimi pticami, ki jih je treba "podaviti". Pri pejsažiranju svojih razrvanih notranjih dežel, ki se odslikavajo kot eskpresivni refleks videnega (savana, pokrajina z vetrom, favna, grobnica, letni časi ...), se zmeraj krčevito vrača v "maternico, kotišče sadežev, /.../ me- seno posteljo, toplo zatočišče, kamor trumoma hodijo moški obujat spomi- ne na dom". Maternica je najbrž zanjo hkrati prapok in zadnje pribežališče, v katerem bomo odložili svoje kosti, prajama z vročičnimi poslikavami, kakršna je tudi njena poezija, v katero (za)seli svoje bolj ali manj izgubljene domove, ljubezni, slasti in pasti ero- tike ali na kratko "jutranjost svojega planeta", v katerem od vznemirjenja ne dohaja sonc niti ne pokrije z odejo Študentska založba Litera, zbirka Nova znamenja, Maribor, 2011 Zareza v zlagano posladkanost sveta "v svetli sobi dva človeka v enem tele- su". Slikarije v njeni votlini poezije so torej polne zarez, senčenj in odrgnin, medtem ko se njen glas odbija od sten kot spačen ekstatičen odmev. In kje je rešitev, da se v tem blod- njaku in zverinjaku sveta poležejo viharji? V žagi, ki "glavo čaka"? V "prednikih, ki so v prsih nosili velik ogenj"? V odvečnosti "nore želje po pa- ritvi"? Ali navsezadnje v "rojstvu, ki ga bomo praznovali"? Odgovor je več kot na dlani: takrat in tam, če parafra- ziram pesnico, ko/kjer "vaga izravna" in bomo "s polnimi žepi razsipavali z zarjo po tem izpraznjenem svetu". Povsem se strinjam s trditvijo pisca spremne besede Denisa Škofiča, da je treba brati Vreščeče čeri najmanj dva- krat, saj gre za "večplastno in herme- tično zbirko", kajti "te pesmi, vreščeče čeri, / so le vznik in ponik neke stru- ne", strune, ki jo ubirajo vznemirjeni prsti do (ne)hotenih disonanc, s kateri- mi pesnica zareže v zlagano posladka- nost sveta; prav zato je njen glas (tudi zaradi mladosti) hripav od napora, kar samo priča, da "besede v njej utripajo kot v tresoči se levji mladički". Zbirka, ki ne more in ne sme ostati spregleda- na. Zares. Sladkanje s spomini: Mineva 140 let od rojstva Marcela Prousta Francoski pisatelj, umetnostni kritik in esejist Marcel Proust je s sedemdelnim ciklom Iskanje izgubljenega časa, ki je izhajal med letoma 1913 in 1927, utemeljil modernistični roman. Proust, ki se je pri pisanju cikla sladkal s spomini na odraš- čanje in svet na prelomu stoletja, se je rodil 10. julija v Parizu pred 140 leti. Marcel Proust (1871-1922) je v Iskanju izgubljenega časa na 4000 straneh popisoval celoto sveta v preteku časa: tematiziral je ljubezen in ljubosumnost, družabne intrige v pariških salonih, literaturo, glasbo in likovno umetnost, poe- tičnost krajine, okus ubežanih in zadržanih spominov. V zgodovini francoske in svetovne književnosti ni avtorja, ki bi "bogastvu konkretnega" s čutno nazornim besednjakom posvečal tolikšno pozornost, kot mu jo je Proust. Kjerkoli odpremo Iskanje izgubljenega časa, bomo našli na delu psihološki in literarni postopek priklicevanja v preteklost odteklega sveta, ugo- tavlja Boris A. Novak v zborniku, posvečenemu prevajalskemu opusu Radojke Vrančič, ki je v slovenščino prevedla vseh sedem Proustovih romanov. Kot je v Enciklopediji Slovenije zapisal Aleš Berger, je njen prevod Iskanja izgubljenega časa eno največjih prevajalskih dejanj po 2. svetovni vojni, saj je z velikim jezikovnim znanjem in slogovnim mojstrstvom poustvarila svet fran- coskega visokega meščanstva in "suvereno prenesla v slovenski jezik tujo civi- lizacijsko izkušnjo". Iskanje izgubljenega časa je pisatelj šibkega zdravja, ki je jutra začenjal ob šti- rih popoldne, pisal pretežno v samoti zvočno izolirane, s pluto opažene sobe na pariškem bulvarju Haussmann. Osnutke za sprva tridelni roman je pripravljal ob koncu prvega desetletja 20. stoletja. (sta) Bogata knjiga Jože Pirjevec: Tito in tovariši TONE PARTLJIČ Na pogovoru z avtorjem o knjigi v Mari- boru smo od urednika Tineta Logarja, ki je knjigo tudi "jezikovno pregledal", izvedeli, da je bil rokopis preobsežen (prek 1200 strani) in ga je bilo potreb- no malo skrajšati. In tako imamo sedaj pred seboj "samo" 700 strani. Sedem- desetletni profesor in doktor je avtor številnih zgodovinskih knjig v itali- janščini in slovenščini, vse pa govorijo predvsem o "včerajšnjem" 19. in 20. sto- letju na ozemlju med Moskvo, Beogra- dom, Trstom in Rimom. Če naštejem le nekaj slovenskih naslovov, mora- mo omeniti Tržaški vozel 1945-1980, Jugoslavija 1918-1992, Trst je naš, Boj Slovencev za morje 1848-1954 ... Popu- laren pa je tudi kot predavatelj in, če je treba, tudi medijski komentator. Knjiga Tito in tovariši je po eni stra- ni sinteza znanja in študija po arhivih širom sveta. Nadaljuje in poglablja svoje izvirne monografije in prej omenjene knjige, tokrat pa je avtor želel "zarisa- ti skupinski portret Tita in tovarišev". Torej komunistični in partizanski ju- goslovanski tercet Milovana Džilasa, Aleksandra Rankovica in Edvarda Kardelja "s tovarišem Titom na čelu". Dva je že v prvih dveh desetletjih po- litično odstranil, Kardelj pa je 1979 tudi umrl s kroglo v glavi, čeravno ne od nje. V poglavju Mlada garda pa Pir- jevec popisuje podobna, vendar manj legendarna politična "obglavljenja" Sta- neta Kavčiča, Savke Dabčevic - Kučar, Mika Tripala, Marka Nikezica, Latinke Perovic, Dobrice Čosica, Staneta Dolan- ca ... Bolj mimogrede so omenjene "Ti- tove ženske" od Rusinje Pelagije, Elze Johanne Konig, njegove druge žene, potem "naše" Herte Haas, ki je umrla lani, strastne Davorjanke, zato pa bolj natančno opisuje demonsko Jovanko Budisavljevic, ob kateri se za Titovo živ- ljenje niso bali samo sodelavci, ampak tudi on sam in je, preden sta se morala raziti, skoraj demonsko in paranoično ljubosumno vplivala na Titove stike, de- janja, načrte... Pirjevec citira duhoviti zapis Dobrice Čosica, da je bil "Tito ko- munistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica". Navadni državljani, ki smo žive- li tudi v "Titovem času", smo sicer z nelagodjem, napetostjo, malo celo s privoščljivostjo spremljali to politič- no kadrovsko prerivanje, šepetali o Golem otoku in drugih aferah, Pirje- vec pa nam zdaj razkriva ozadja, citi- ra osupljive izjave posameznikov, tako da dobiva študija celo nekatere elemen- te "kronike škandalov". Vendar priznaj- mo, nikoli ne zdrkne s strokovnega nivoja. Potrpežljivo nam avtor niza kri- tične trenutke in afere (hrvaški mas- pok, slovenska cestna afera, Jovankina odstranitev ...). Že odstranjeni Ranko- vic je na stara leta zapisal v svojih Be- ležkah: "Politične afere so bile njegova neobhodna potreba, s časom so posta- le njegova obsedenost. Užival je v tem, da nad nekom pokaže svojo moč. Niko- li ni sumil, da v tem ne bo uspel." Včasih se zazdi, da je zgodovinar Pirjevec tudi neke vrste komentator in da nam ponuja tudi svoje sodbe. Tako deli Titovo politično delo na zgodovin- sko zelo pozitivno in skoraj veličastno, na primer v združevanju jugoslovan- skih narodov v narodnoosvobodilnem boju in nekaj desetletij po njem, boj proti Hitlerju in Mussoliniju (kjer mu je šla slovenska OF kajpada na živce), nevarnem, a odločnem uporu proti Sta- linu v času informbiroja in v globalni razsežnosti njegove politike neuvršče- nosti ... Na drugi strani pa potrpežljivo niza njegovo negativno vlogo na pri- mer v španski državljanski vojni, kjer sploh prvič razgrinja nekatere podrob- nosti, saj je sicer Partija zanikala, da bi bil Tito sploh v Španiji (likvidacije tako imenovanih trockistov v mednarod- nih brigadah). Zgodovinar se torej ne ustavi niti, ko gre za "umazane roke". S povojnimi poboji, ki danes najbolj za- poslujejo prav Slovence in spodbujajo, da nekateri govorijo o Titu kot zločin- cu,"opravi" na štirih straneh. Opozo- ri, da je bilo nekaj razlogov za strah pred vrnitvijo kralja Petra (Angleži so razorožili že 1944 grške partizane in komuniste ter vrnili na prestol grške- ga kralja) s pomočjo Angležev (seveda je poznal jaltski fifty-fifty v zvezi z Ju- goslavijo). Novi vodja jugoslovanske države je seveda vedel, kako so se do- mobranci zanašali na zveznike Angle- že in da jih čakajo z obema rokama. Ko so ga Rusi v Stalinovi dači spraševali, koliko domobrancev so pobili, je Tito baje lakonično in cinično odgovoril: "Kolikor je bilo potrebno." Toda tudi zahod, ki je imel sam maslo na glavi (Churchill Dresden, Roosevelt Hiroši- mo itd.), se ni škandaliziral nad pobo- ji. Goli otok si je "zamislil" brez večjih posvetovanj, pač po vzoru sovjetskih internacij ... Ali je čutil, da je šel pre- daleč, saj je sam reševal nekatere ge- nerale z otoka, se sprašuje Pirjevec. Zvočne knjige ob 50. oblet- nici smrti Hemingwaya Ameriški pisatelj in nobelovec Ernest Hemingway (1899-1961) je s svojim ja- snim, skorajda novinarskim slogom zaznamoval literaturo 20. stoletja. Ob 50. obletnici Hemingwayeve smrti je pri založbi Berliner Audio Verlag izšlo osem zgoščenk njegovih izbranih del "Best of Ernest Hemingway" v inter- pretaciji nemških igralcev. Posnetki so nastali med letoma 1948 in 1977 na zahodno-nemškem radiu WDR v izvedbi odličnih igralcev, je poročala nemška tiskovna agencija dpa. Posnetki dokazujejo, da Heming- wayeve jasne in jedrnate zgodbe še danes pritegnejo pozornost ter da so njegovi junaki v resnici zelo občutlji- vi. Zgoščenka predstavlja Kurta Ebbinghausa, ki bere zgodbo Starec in morje, Peter Lieck, Siegfried Wisc- hnewski in Rosemarie Fendel inter- pretirajo Sneg na Kilimandžaru, Heinz Reincke pa je Harry Morgan iz roma- na Imeti ali ne. Na zgoščenkah je med drugimi deli mogoče prisluhniti tudi romanu Komu zvoni. Hemingway, ki je prejel tako No- belovo kot Pulitzerjevo nagrado, je zaslovel tudi s številnimi mislimi o Ernest Heming-way literaturi in pisanju. "Vsem dobrim knjigam je skupna ena stvar - vse so resničnejše, kot če bi se v resnici zgo- dile," je zapisal. Hemingway je v svojih delih pou- darjal upiranje smrti in samopotrjeva- nje v kljubovanju nasilju in nevarnosti. Dolgo časa se je boril z manično depre- sijo, 2. julija leta 1961 se je odločil, da svoje življenje konča. (sta) Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011 Knjiga, ki jo je treba prebrati, da pomirimo svoje dvome, bese in navdu-šenja Prepogosto je videl sovražnike povsod okoli sebe, vohal zarote in celo posku- se državljanske vojne. Nekateri segmenti so popisani celo s pisateljskim talentom, na primer prvo poglavje Titove oči ali psihološko slikanje osebnih značajev na "dvoru", saj so vsi "tovariši" živeli v strahu drug pred drugim in tudi umrli zelo osam- ljeni. Knjiga je dragocena, saj v času danes skoraj nepotrebnega ideološke- ga enoznačnega ultimata Tito heroj ali Tito zločinec kaže, da je potrebno precej znanja in vedenja, upoštevanja zgodovinskega časa in razmer, da se do- kopljemo do zgodovinske podobe Tita in tovarišev. Skoraj nujno jo je prebra- ti, da pomirimo tudi svoje dvome in priznanja, bese in navdušenje, da spo- znamo to, česar ne vemo in poskuša- mo tudi človeško razumeti junake in poražence, ki se včasih najdejokar v isti zgodovinski osebi. Slovenska književnost v reviji Banipal V poletni izdaji neodvisne londonske literarne revije Banipal je bila v novi rubriki, namenjeni gostujočim literatu- ram, predstavljena sodobna slovenska književnost. Prispevek v reviji, v kate- ri je predstavljenih 11 sodobnih sloven- skih pesnikov in pisateljev, podpisujeta Gabriela Babnik in Mojca Pišek, so spo- ročili iz ustanove EMUNI. Babnikova in Piškova sta v pri- spevku predstavili avtorje in njihovo vlogo v slovenski književnosti, njiho- ve portrete pa obogatili še z odlomki iz del. Bralci revije se lahko seznanijo s pesmimi Jureta Jakoba, Katje Perat, Primoža Čuč-nika, Uroša Zupana in Veronike Dintinjana ter s prozo Feri- ja Lainščka, Dušana Šarotarja, Janija Virka, Polone Glavan, Vesne Lemaic in Babnikove. Revija Banipal izhaja trikrat letno in se osredotoča na pro- mocijo sodobne arabske književnosti v angleškem jeziku. Leta 1998 sta jo ustanovila Margaret Obank in Samu- el Šimon. V več kot desetletju je revija dosegla visoko raven prepoznavnosti in veljave med pisci in kritiki. Projekt predstavitve sodobne slovenske litera- ture v omenjeni reviji je pomemben korak v razvoju medkulturnega dialo- ga. (sta)