URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

mo vsiljevati vprašalnika, ampak jih moramo najprej vprašati, če želijo sodelovati. V vprašalniku tudi navedemo, kje lahko anketiranci dobijo do- datna pojasnila. Na koncu vprašalnika se jim zahvalimo za sodelovanje in jim povemo, kje oddajo izpolnjen vprašalnik. Anketiranje mora v celoti potekati v enakih pogojih, zato med samim anke- tiranjem ne uvajamo novosti, ker rezultatov pred in po spremembi ne moremo obravnavati skupaj. Prednosti anketiranja: - lažja in cenejša izvedljivost - anonimnost, neosebnost - večja poštenost odgovorov - ni direktnega stika med izpraševalcem in anketirancem, tako da le-ta ne more vplivati nanj - odpadejo različne interpretacije vprašanj - anketiranec lahko vprašalnik izpolnjuje v miru; počasi ali hitro, kakor mu bolj ustreza - anketiranec ima pregled nad vsemi vprašanji (Wood, 1969; Busha, Harter, 1980; Powell, 1988). Vprašanja morajo biti za anketirance čim bolj konkretna, nedvoumna, kratka in razumljiva (Wood, 1969; Busha, Harter, 1980; Powell, 1988). Vprašanja so lahko zaprtega ali odprtega tipa. Najbolj učinkoviti so vprašalniki z obema vrstama vprašanj. Vprašanja zaprtega tipa Vprašanja zaprtega tipa anketirancem ponujajo vnaprej pripravljene odgo- vore. Anketiranci izberejo in označijo eno od navedenih možnosti, ki se najbolj približa njihovemu mnenju. Ce je posebej označeno, lahko izberejo več odgovorov. Zaprta vprašanja so lažje razumljiva, omogočajo hitro odgo- varjanje in enostavno analizo odgovorov (Povvell, 1988). Pri vsakem vprašanju dodamo tudi kategorijo "ostalo", ki anketirancem omogoča, da sami formulirajo ustrezen odgovor, če jim nobena od ponujenih možnosti ne zadošča. Lahko dodamo tudi kategorijo "ne vem", ker anketiranci o določeni stvarni lahko tudi nimajo izoblikovanega stališča. Primer S čim ste pričeli iskanje v katalogu? (Obkrožite samo en odgovor!) 1. Avtor