URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

podpirala knjižnica in ki jo še danes prepoznavamo kot eno izmed njenih osnovnih funkcij, izpostavlja že v prvih zapisih o knjižnici tega tipa. Prvi zapis, kije uvajal idejo anglo-ameriškega tipa splošne in javne knjižnice, zasledimo v slovenščini torej že v času neposredno po marčni revoluciji. Leta 1849 je bil v Bleiweisovih Novicah objavljen članek, iz katerega je jasno razbrati vsebinsko zasnovo današnje splošnoizobraževalne knjižnice. V slovenščino je preveden in prirejen prispevek dr.Jordana iz revije Slavvische Centralblatter Kako bi se dala v vsaki soseski na Češkem bukvarnica napraviti? V njem je opisana knjižnica, ki bo v lasti skupnosti, v njej bodo prevladovale knjige, ki bodo prebivalstvo izobraževale, poseben poudarek pa bo knjižnica dajala mladinski literaturi. V besedilu je jasno izražena težnja, naj knjižnica izobražuje in prosvetljuje svojo okolico 6 . Po mnenju A.Pirjevca naj bi članek za dolga leta določil model knjižnice, h kateremu naj skupnost teži. Vendar so bili šele po drugi svetovni vojni, z vsestransko podporo oblasti, dani pogoji za njihov razcvet. Funkcije ljudskih knjižnic, kot se te tedaj imenujejo, so nam že znane in M. Šlajpah leta 1961 ne pove nič novega, ko ugotavlja, da "ljudske knjižnice zbirajo in izposojajo poljudnoznanstvene, strokovne in leposlovne knjige zaradi širjenja splošne družbene in kulturne izobrazbe" 7 . Samostojnost knjižnic kot javnih ustanov (takrat kot samostojni in samou- pravni zavodi) in način njihovega organiziranja in upravljanja ter ustanovi- tev matičnih knjižnic, so bili določeni z zakonoma o knjižnicah v letih 1961 in 1965, ki sta oblikovala trden temelj za izgradnjo knjižničnega informa- cijskega sistema. Zato je bilo treba le še formalno združiti ljudske, študijske in sindikalne knjižnice v samostojne in kadrovsko močne organizacijske enote: seveda z novim imenom. 6 Kako bi se dala v vsaki soseski bukvarnica napraviti? (prevod prispevka dr. fordan-a v Slamische Centralblatter Kako bi se dala v vsaki soseski na Češkem bukvarnica napraviti?). Novice kmetijskih, rokodelskih in narodskih reči, Ljubljana, 1949, št.36-45, str.158-159,162-163,187,196 Str.162: "Pervo vprašanje je: kakošnje knjige naj bi se dajale ljudskim bukvarnicam po deželi? Visoko učene knjige, knjige le enostransko ali v politiških, duhovskih ali posvetskih rečeh zložene negrejo v ljudske knjigarnice; sej bijih tudi malo kdo porajtal. Poglavitni namen ljudske knjigarnice je podučenje, in sicer podučenje v tacih rečeh, ktere 1) pripeljejo človeka v boljši stan, de si lože vsakdanji kruh služi, 2) pa v tacih, ki razbistrijo um in omikajo in požlahtijo serce. Tu sem segajo knjige po domače pisane in lahko umljive od kmetijskih, rokodelskih in sploh obertniških reči, - zgodovina domačiga naroda in tudi ptujskih ljudstev, zenrijopisi, napeljevanje k omikanimu zaderževanju, - povesti mnogoverstniga zapopadka za poduk pa tudi za kratki čas brez pohujšljivih kvant,. Veliko teh bukev bi moglo posebno za mladost pripravnih biti, zakaj prosto ljudstvo je, kar razvitek glave vtiče, otrokam ali popolnoma ali pa zlo enako." Bukvarnice naj imajo naročen tudi vsaj en časopis. Str. 187: "... to pa naj bi se povsod izgovorilo: de bravnica ostane lastnina tiste soseske, ktera jo je začela in na noge spravila." J 2 7 Šlajpah, M. Ljudske knjižnice. Ljubljana, 1961, str.ll