URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

1. Razvoj bibliotekarskega strokovnega izobraževanja Začetniki razvoja bibliotekarske stroke na Slovenskem so bili benediktinski samostani, ki so se jim v 12. in 13. stoletju pridružili še menihi cistercijanskega reda, kasneje pa tudi drugi samostani. Sredi 15. stoletja je obstajalo že okrog 50 samostanskih, cerkvenih in plemiških knjižnic. Razvoj tiskane knjige, reformacijsko versko in kulturno gibanje v 16. stoletju in rastoče število znanstvenih in leposlovnih del pa so povzročili ustanavljanje novih knjižnic, zlasti mestnih in univerznih, pa tudi družinskih plemiških, osebnih in društvenih znanstvenih knjižnic med izobraženci. Leta 1794 je nastala prva profesionalna licejska in javna študijska knjižnica na Slovenskem. V tem času pa je bilo že preko sto manjših samostanskih, cerkvenih, plemiških in drugih knjižnic. Prvi strokovni predpis za slovensko knjižničarstvo je bila avstrijska državna bibliotečna instrukcija za univerzne in licejske knjižnice iz leta 1778. Sledil je državni dekret o obveznem brezplačnem dostavljanju vseh tiskov z območja določene avstrijske upravne dežele njeni osrednji knjižnici (1807). Najpomembnejša za strokovni razvoj slovenskega knjižničarstva pa je bila dopolnjena avstrijska državna instrukcija za delovanje univerznih in li- cejskih knjižnic iz leta 1825. Njena osnovna določila so bila, v skladu s sočasnimi stališči utemeljiteljev bibliotekarske znanosti, usmerjena v pripra- vo knjižničnih fondov za uporabo, v postopke in ukrepe pri javni uporabi knjižničnega gradiva, v njegovo dopolnjevanje s sodobnimi deli in izločanje zastarelih, ter določala vrsto, položaj in zahtevana strokovna znanja za knjižničarske strokovne in druge delavce. Bibliotekarsko stroko so v slovensko knjižničarstvo uvajali prevsem malošte- vilni poklicni knjižničarski delavci, sprva srednješolski in visokošolski profe- sorji z znanjem tujih jezikov, ki so po letu 1874 morali imeti spričevalo šole za arhivarje, bibliotekarje in muzealce pri zgodovinskem inštitutu dunajske univerze. Po prvi svetovni vojni so se razvile univerzne visokošolske in javne študijske knjižnice, ki so se organizacijsko prilagajale družbenim spremembam in se vsebinsko in strokovno razvijale v skladu s svojo namembnostjo. Leta 1919 je Joža Glonar uvedel v takratno Državno študijsko knjižnico abecedno katalogizacijo in vodenje abecednega kataloga s pomočjo prirejenih pruskih instrukcij. Za poklicno opravljanje bibliotekarskih strokovnih del je po letu 1918 bibliotekar v znanstveni knjižnici moral imeti doktorat znanosti oziro- ma fakultetno diplomo in podiplomski tečaj iz bibliotekarstva ali profesor- ski, pozneje bibliotekarski strokovni izpit. Za tehnično knjižničarsko delo je