URN_NBN_SI_DOC-R826OEOV

no otinaro b rž razširila in živela celih sto let. Potem se j e iz R av n ik a rje v e jezik o v n e vneme rodila b u k v a m i c a (Zgodbe III., 319). Zanjo so sc najiprej navdušili poklicni k n již n ič a r ji (Komac, Nov. 1850, 23—26) in d i j a k i (Torbica 1863, 73), n av se­ z a d n je pu so jo, ko so u stan av ljali čitalnice, splošno sprejeli. Z n jo j e povezan ko« naše zgodovine: spomin na narodnostno z a tiran je, na m arčn o revo lu cijo in zlagano hej slovanstvo. Cel k u p predlogov n a jd e m o pri M urku, in sicer: b u k v a r - n j a, b u k v o h r a n i š č e , k n j i g o h r a o i i l i š č e , k n j i - g i š č e in k n j i g a r n i c a . P rv i d v e besedi j e po ruskem ali hrvaškem zgledu sam skoval, t r e t j a j e vzeta iz Stullija, četrta iz D a jn k a . Peta, s k atero j e p re d rl v javn o st, j e p ra v tako izpo­ sojenka, le da jo j e nam esto njega prepisal iz Jam brešicevega L eksikona (1742, 66) že Apostel (Diet. 1760, 80). Slovenci smo bili narod slovničarjev in b e s e d n ja k a rje v — in d a bi bili potrdili to sveto resnico, so si sodobniki izmislili še b u k v i š n i c o, k n j i- ž i š č e , k n j j g o s h r a m b o , k n j i ž n j a k , k n j i ž m i k in k n j i g a r n o (ta j e bila posebno lju b a Tomu Zupanu). N ekako sem sp ad a tudi k n j i ž n i c a , eden zadnjih p re d ­ logov. Besedo smo dobili od H rvatov, k a te rih leksikologi so jo zasledili že v letu 1564 (Rad 214, 68). P ri nas se j e v štric k n j i g e pokaizala n a jp re j n a Š tajerskem . Apostel j o j e poznal 1760 kot k n y z i c o , potem si j o j e okoli 1830 prip isal v Adetlungov b e ­ s e d n ja k šolnik Alič, M urko j o j e vzel v slovar 1833 k a k o r S c h r i f t s t e l l e r i n , leta 1844 (80, 91) pa se j e p ojav ila v Blei- weisovih Novicah. K m alu nato j e poučeval prof. N a v ratil m la­ dino v Vedežu (1848, 156): » P ratik e se dobe še v L ju b lja n s k i k njižnici v enem zvezki. K njižnica (Bibliothek) se imenu je sploh n ab ira bukev, tu k a j pa s h ra m b a veliko tavžent buk ev , k te re sleherni zastonj b ra ti sme. l j u b l j a n s k a k n již n ic a j e ravno v tisti hiši kot šole.« V d ru g i polovici p re jš n je g a sto letja se j e vnel med besedami b u k v i š č e , b i i k v a r n i c a , k n j i g a r n i c a , k n j i ž n i c a in b i b l i o t e k a boj za obstanek. (Gl. Šola 1882, 81.) Zmagali sta z a d n ji dve. B i b l i o t e k a j e kot lziposojenka iz grščine oziroma latinščine prošla v strokovno in znanstveno literaturo, k n j i ž n i c o p a j e s p re je la v lepo slovstvo in v v sak d a n jo rabo slovenska m oderna (prim. C a n k a r je v e Hlapce) in ji dala s tem pečat domačnosti. 76