Kazalo.pmd

105 šolska knjižnica in splošna knjižnica v istem kraju dogovorita o številu izvodov, ki jih bo vsaka od njiju kupila za potrebe bralne značke in domačega branja. Načeloma naj bi vsaka knjižnica, ki ima namen naročiti drago publikacijo, naj- prej preverila, ali jo že ima katera od bližnjih knjižnic oziroma če ima interes zanjo. V tem primeru lahko celo združita sredstva za skupen nakup. Koordinacija pri nabavi gradiva je lahko tudi obvezna, kadar jo od knjižnic zahte- vajo financerji. Tak sistem je bil za slovenske znanstvene knjižnice (visokošol- ske in specialne knjižnice) uveden že v začetku osemdesetih let preteklega sto- letja. Uvedel ga je za te knjižnice pristojen sekretariat, ki je na ta način skušal racionalizirati porabo sredstev za nakup tujih serijskih publikacij. Namen koor- dinirane nabave, ki je potekala v okviru koordinacijskih krogov po posameznih strokovnih področjih, je bil zagotoviti čim večje število naslovov tuje znanstvene literature in preprečiti podvajanje naslovov v okviru ene univerze oziroma mes- ta. Koordinirana nabava tujih strokovnih in znanstvenih periodičnih publikacij se je izvajala na osnovi evidence centralnega kataloga tujih publikacij, ki ga je vodila Narodna in univerzitetna knjižnica. Koordinaciji nabave in evidenci po- rabe sredstev, namenjenih tujim monografskim in serijskim publikacijam ozi- roma kontinuiranim virom, sta v podatkovni bazi COBIB namenjeni polji v ob- močju lokacijskih podatkov. Danes knjižnice koordinirajo svojo nabavo predvsem pri nakupu oziroma zago- tavljanju dostopa do podatkovnih zbirk. Združujejo se v konzorcije (na primer COSEC). Kolektiven nastop knjižnic pri nakupu posamezne podatkovne zbirke namreč omogoča boljše izhodišče za pogajanja z dobavitelji zbirke in zniža ceno, ki bi jo sicer vsaka posamezna knjižnica plačala za njeno uporabo. Izbor dobavitelja Kriteriji, po katerih se knjižnica odloča za sodelovanje z dobaviteljem, so zanes- ljivost, hitra dobava, storitve, ki jih poleg dobave nudi, hitra odzivnost in izpol- njevanje posebnih zahtev, predvsem glede pogojev za predplačila in rokov plačil. Višina popustov in sama cena publikacij naj ne bi bila odločujoča dejavnika pri izbiri dobavitelja, saj nam nizka cena ob neredni dobavi gradiva ne koristi kaj dosti. Knjižnice in uporabniki si seveda želijo, da bi bilo naročeno gradivo dostop- no v najkrajšem možnem času. Vendar pa je večina knjižnic, oziroma vse, ki za nakup gradiva prejemajo javna sredstva, pri izboru dobaviteljev omejena. Zakon o javnem naročaju namreč določa, da mora knjižnica za nakup gradiva v znesku, ki presega 10.000 EUR pozvati 3 ponudnike, za zneske nad 40.000 EUR pa izvesti javni razpis in do- bavitelja izbrati izmed ponudnikov, ki so se nanj prijavili. Za vrednosti, manjše od te vsote, pa mora izbirati dobavitelja izmed več ponudnikov, ki so dostavili predračune. Kodrič-Dačić, E. Uvod v izgradnjo knjižničnih zbirk