Microsoft Word - Kocijan2001-1.doc

12 5 Šlebingerjev pomen Naj začnemo z besedami dr. Franceta Kidriča, ki je v svojem jubilejnem članku o Šlebingerju dejal, da se je s skrbjo za slovensko bibliografijo "lotil naloge, za katero je med Slovenci bilo treba ustvariti šele vzorec in razumevanje" (Kidrič, 1927: 245). Vzorec! Ne moremo reči, da pred Šlebingerjem na Slovenskem nismo imeli bibliografov, ki bi obvladali svoje delo in se za slovensko bibliografijo vneto prizadevali. Spomnimo se samo Coste, Tomšiča, Peruška, Glaserja in končno Simoniča (nazaj v zgodovino ni potrebno posegati). Vsak izmed njih je prispeval svoj delež in pomagal ustvarjati podlago za hitrejši napredek na tem področju. Za Simoniča je mogoče celo trditi, da je postavil bibliografski monument, mimo katerega še danes ne moremo. Toda - s Šlebingerjem smo dobili strokovnjaka, ki je v polni meri ujel sodobne bibliografske tokove v svetu in postavil trdne temelje za sistematično in vsestransko delo na bibliografskem področju. Zavedal se je in skladno s tem tudi deloval, da je tekoča splošna narodna bibliografija, ki je pri nas že imela tradicijo, več kot nujna in da ji je treba dodati sestavine, ki ji manjkajo: reference k posameznim izdajam in bibliografijo člankov in prispevkov. Tako smo dobili domala popoln vzorec sodobne bibliografije, brez katere ne bi mogla prav nobena veda na Slovenskem. Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 je bila v tem najpopolnejša, toda za njeno nadaljevanje so sestavljavca prikrajšale razmere in tako zavrle hitrejši razvoj. Epizoda za leti 1929 in 1930 težav ni prav nič omilila, zbudila je le lažne upe, da bo mogoče nadaljevati s tekočo splošno slovensko bibliografijo. Šlebinger je nenehno iskal možnosti tudi v druge smeri; ena od možnosti so bile strokovne bibliografije. Te so Šlebingerju pomagale k nadaljnji strokovni rasti, a že spet so zaradi neprijaznih okoliščin ostajale na pol poti, ni jim bilo dano dolgo življenje. Kakšna naj bo prava retrospektivna bibliografija, je pokazal s Slovenskimi časniki in časopisi in v bistvu dokazal, da je z veliko volje, strokovnosti in ob ponujeni priložnosti mogoče narediti velik skok naprej in s temeljitim prikazom vsaj ene variante bibliografijo postaviti na edino pravo mesto. Šlebinger je Slovencem ustvaril bibliografski vzorec in sistematiko; nadaljnji razvoj je potrdil, da je bil v tem uspešen in da se ni motil. Z razpravo Sedanje stanje in naloge slovenske bibliografije je Akademijo znanosti in umetnosti pripeljal do sklepa (1942), da je potrebno "1) da se za dobo 1919-1942 izdela vsa bibliografija, knjižna in strokovna; 2) da naj bibliografija izhaja v dveh ločenih serijah, in sicer a) letna, knjižna, ki naj podaja tudi vse ocene, poročila itd., kar je s knjigo v zvezi, b) strokovna v posameznih snopičih za posamezne stroke ali skupine strok; 3) potrebna je izpopolnitev Simoničeve bibliografije in zamašitev vrzeli za dobo 1913 do 1919 ..." Lahko presodimo, kaj se je uresničilo: zlasti 2. točka (nekoliko modificirano); po drugi svetovni vojni