Microsoft Word - Kocijan2001-1.doc

7 3 Osebne in strokovne bibliografije ter ponovni poskus tekoče splošne bibliografije Šlebinger je sestavil nekaj zelo značilnih osebnih bibliografij. V nekrologih Franu Levcu (Carniola 1916) in Rajku Perušku (Carniola 1917) sta bibliografiji "skriti" v sestavkih, medtem ko o pravih bibliografijah lahko govorimo pri Luki Pintarju (Carniola 1916), Ivanu Cankarju ( Spominu Ivana Cankarja , 1919) in Otonu Župančiču ( Jubilejni zbornik , 1928). Pintarjeva bibliografija ( Seznam Pintarjevih spisov, 154-160) je razdeljena na štiri razdelke, izmed katerih se vsak loteva svojega predmeta obravnave: prvi zajema jezikoslovne članke; drugi krajevna imena (s katerimi se je Pintar veliko ukvarjal); tretji, najpomembnješi del, "spise" o Prešernu (izdaje Prešernovih Poezij , članke o pesniku, prevode Prešernovih nemških poezij in gradivo za komentar Poezij); č etrti razdelek vsebuje "slovstvene spise" in preostalo. Gre za smiselno sistematiko, ki iskalcu olajša delo in ga hitro napoti na ustrezno mesto. Bibliografija Cankarjevi spisi (22-32) je nastala v veliki naglici in je bila zgolj "bibliografski načrt" , kot je napovedal podnaslov. Tako je bil zlasti čas do 1899 zelo pomanjkljivo obdelan in tudi pozneje ni bilo v celoti upoštevano časopisje; sestavljavec marsičesa ni zajel niti iz Ljubljanskega zvona ter Doma in sveta. Toda navedel je vrsto poročil in ocen pri knjigah in tudi prevode, ki so mu bili dostopni. Skušal je uveljaviti načelo, da leposlovnih prispevkov, ki so zbrani v zbirkah, ne navaja v njihovih prvotnih objavah (v časnikih in časopisih). Dodal je Članke o Cankarju , kamor je zvrstil tudi nekrologe. Vsekakor je bilo treba takrat in je treba tudi dandanes upoštevati pojasnilo-opravičilo, ki ga je napisal na začetku bibliografije: "Zavedam se vrzeli tega pregleda; posebno pomanjkljivi so podatki iz prvih let pisateljevanja in o prevodih Cankarjevih del. Naj me opraviči deloma skromno odmerjeni čas za sestavo tega pregleda, še bolj pa pomanjkanje kake centralne knjižnice, kjer bi mi bili vsi potrebni viri na razpolago." V Cankarjevem zborniku , ki ga je leta 1921 izdala Tiskovna zadruga, je Bohuš Výbíral dopolnil ( Cankar a my , 164-177) Šlebingerjevo bibliografijo, kar zadeva prevajanje Cankarja v češčino, in dokazal, da so ga Čehi dodobra poznali že za njegovega življenja. Sestavljavec je iz previdnosti tudi pri Župančičevi bibliografiji ( Župančičevo literarno delo , 110-120) ob naslovu dodal podnaslov Bibliografska skica in v pojasnilu zapisal, češ da "podatki člankov o Župančiču kakor tudi o prevodih njegovih pesnitev v tuje jezike zaostajajo za zaželeno popolnostjo" , vendar je bila ta bibliografija v primerjavi s Cankarjevo znatno popolnejša. Ob knjigah je navedel ocene in poročila in ob revialnih objavah opozarjal, v kateri zbirki je pesem ponovno objavljena, medtem ko vsebine zbirk ni navajal. Zbrani so Župančičevi prevodi tujih del v slovenščino in dodan je seznam prevodov, ki so ostali v rokopisu.